PEDAGOŠKA FAKULTETA
POUČEVANJE, PREDMETNO POUČEVANJE
Nuša Butala
SPLETNO NASILJE Z VIDIKA OSNOVNOŠOLCEV IN NJIHOVIH UČITELJEV
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
PEDAGOŠKA FAKULTETA
POUČEVANJE, PREDMETNO POUČEVANJE
Nuša Butala
SPLETNO NASILJE Z VIDIKA OSNOVNOŠOLCEV IN NJIHOVIH UČITELJEV
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Špela Razpotnik
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Špeli Razpotnik za strokovno pomoč in spodbudo ter potrpežljivost pri pisanju dela.
Hvala šoli, ki mi je omogočila opravljanje raziskave ter strokovnim delavkam in učencem, ki so v njej sodelovali.
Zahvaljujem se družini, prijateljem in vsem ostalim, ki so me na kakršen koli način vzpodbujali in mi pomagali tekom celotnega študija.
POVZETEK
Magistrsko delo obravnava spletno nasilje, kot ga pojmujejo učenci tretje triade osnovne šole in njihove učiteljice. V zadnjem času se vse več aktivnosti seli na splet in posledično so tudi otroci vse bolj aktivni na različnih spletnih portalih, ki jih uporabljajo za igranje iger, komunikacijo in nenazadnje tudi za šolske potrebe. S tem pa se povečuje tudi možnost, da postanejo tarča osebe, ki bo nad njimi izvedla spletno nasilje. V empiričnem delu sem na podlagi vzorca 22 učencev in 3 učiteljic raziskovala, kako intervjuvanci pojmujejo spletno nasilje, kako se s problemom sooča šola in ali se o spletnem nasilju v šoli pogovarjajo, izvajajo preventivne delavnice in podobne aktivnosti. Delo odpre vprašanja za nadaljnje raziskovanje, predvsem kako najmlajšim učencem predstaviti problem spletnega nasilja.
Ključne besede: spletno nasilje, medvrstniško nasilje, osnovna šola, učenci, učitelji
ABSTRACT
The master thesis deals with cyberbullying as understood by students in the third triad of primary school and their teachers. Recently, more and more activities are moving online, and as a result, children are also becoming more active on various web portals, which they use to play games, communicate and, last but not least, for school purposes. This also increases the chance that they will become the target of a person who will commit cyberbullying against them. In the empirical part, based on a sample of 22 students and 3 teachers, I researched how interviewees perceive cyberbullying, how the school faces the problem and whether they talk about online violence at school, how they carry out prevention workshops and similar activities. The work opens up questions for further research, especially how to present the problem of cyberbullying to the youngest students.
Key words: cyberbullying, peer violence, primary school, students, teachers
KAZALO VSEBINE
I. UVOD ... 1
II. TEORETIČNI DEL ... 3
1. OPREDELITEV NASILJA ... 3
1.1. OBLIKE NASILJA ... 7
1.2. MEDVRSTNIŠKO NASILJE ... 8
1.3. MEDVRSTNIŠKO NASILJE V ŠOLI ... 12
1.3.1. Žrtve in povzročitelji medvrstniškega nasilja ... 13
1.3.2. Posledice medvrstniškega nasilja ... 15
1.3.3. Odzivanje učiteljev in drugih delavcev na medvrstniško nasilje ... 16
1.3.4. Zaznava, obravnava in preprečevanje nasilja v šolah ... 18
2. SPLETNO NASILJE ... 20
2.1. OPREDELITEV SPLETNEGA NASILJA ... 20
2.2. VRSTE SPLETNEGA NASILJA ... 22
2.3. ZNAČILNOSTI SPLETNEGA NASILJA ... 25
2.4. POSLEDICE SPLETNEGA NASILJA ... 27
2.5. SPLETNO NASILJE MED OSNOVNOŠOLCI ... 29
2.5.1. Vloga staršev ... 31
2.5.2. Vloga šole, učiteljev ... 32
3. OZAVEŠČANJE O SPLETNEM NASILJU ... 34
III. EMPIRIČNI DEL ... 36
1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 36
2. CILJI RAZISKAVE ... 36
3. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 37
4. METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 37
4.1. VZOREC ... 37
4.2. POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 38
4.3. OBDELAVA PODATKOV ... 39
5. REZULTATI ... 40
IV. SKLEP IN PRIPOROČILA ZA NADALJNJE RAZISKOVANJE ... 62
V. VIRI IN LITERATURA ... 63
PRILOGE ... 71
Priloga 1: Vprašalnik za intervju z učenci ... 71
Priloga 2: Vprašalnik za intervju z učiteljicami ... 73
KAZALO SLIK
Slika 1: Psihološki učinki nasilja v medijih ... 6 Slika 2: Dejavniki, ki vplivajo na prizadetost ob travmatskem dogodku in na njegove posledice ... 11 Slika 3: Globinski pogled na nasilje v šoli ... 18
KAZALO TABEL
Tabela 1: Doživljanje spletnega nadlegovanja pri žrtvah ... 29
1
I. UVOD
Učitelj1 predmetnega pouka v osnovni šoli se poleg poučevanja svojega predmeta srečuje še s številnimi drugimi izzivi, kot so razredništvo, sodelovanje z drugimi učitelji, s starši, z ravnateljem in drugimi. Pri svojem delu se mora odzvati v različnih situacijah, včasih pride tudi do obravnave nasilja. V šoli se lahko učitelj srečuje z različnimi oblikami nasilja, zato je pomembno, da se bodoči učitelj že v času študija sreča s to tematiko in spozna pristope za preprečevanje in reševanje tovrstnih težav. O nasilju najpogosteje slišimo v medijih. Dogaja se tako rekoč povsod – na javnih in zasebnih krajih, med mladimi in starimi, med posamezniki ali v skupinah.
Nasilje lahko na ljudeh pusti veliko posledic, zato je pomembno, da ga pravočasno in uspešno razrešimo. Gre za temo, katere obravnava v šoli je zelo pomembna. Šole morajo stremeti k temu, da bi bilo kakršne koli oblike nasilja čim manj, zato morajo za to tematiko v prvi vrsti ustrezno izobraziti zaposlene, učencem pa šolo približati kot varno zavetje, kamor se lahko zatečejo v primeru težav. Kadar pride do nasilja morajo vedno ukrepati, ne glede na to, kdo ga izvaja. Z nasiljem se šole različno spopadajo.
Nekatere izvajajo preventivne programe, druge te programe pripravijo, ko se težave že pojavijo. Pomembno je, da se teh stvari ne pometa pod preprogo, saj se v tem primeru zadeve le še zapletejo in iz malega problema hitro nastane večji.
Avtorji nasilje različno opredeljujejo. V šolah najpogosteje govorimo o medvrstniškem nasilju. Na to temo obstaja veliko literature in se jo veliko raziskuje. Z množično uporabo tehnologije, kot so mobilni telefoni, računalniki in internet, se je začela pojavljati nova oblika nasilja, ki jo imenujemo spletno nasilje. Problem spletnega nasilja ne poteka samo na relaciji učenec – učenec, ampak so lahko vpletene tudi zunanje osebe. Poteka virtualno, zato ga ni lahko zaznati. Ker mladi v šolah vse več uporabljajo mobilne in internetne storitve, jih je potrebno ustrezno seznaniti, kako se spletnemu nasilju izogniti oziroma kako reagirati, ko se znajdejo v vlogi žrtve spletnega nasilja.
1 Vsi izrazi v delu, ki so zapisani v moški slovnični obliki, se nanašajo na oba spola.
2
Zato je pomembno, da se oboji, učitelji in učenci, spoznajo s tematiko spletnega nasilja, da se bodo znali odzvati v takšnih situacijah.
V teoretičnem delu je najprej opredeljeno nasilje z vidika različnih avtorjev ter oblike nasilja, ki jih v literaturi srečamo največkrat. Zatem je predstavljeno medvrstniško nasilje, saj je v šolah najpogostejše, sledi poglavje o spletnem nasilju. Predstavljene so različne opredelitve in oblike spletnega nasilja, njegove značilnosti in posledice, ki jih le-to prinese s seboj. Pogledamo tudi, na kakšen način se spletno nasilje izvaja v šolskem prostoru ter kakšno vlogo imajo pri tem starši in šola z učitelji. Na koncu teoretičnega dela pa je predstavljeno še, kako lahko ozaveščamo mlade in tudi starejše o pasteh spleta ter na koga se v primeru težav lahko obrnejo.
V empiričnem delu je predstavljen pogled učencev tretje triade in učiteljev na problem spletnega nasilja, aktivnosti za preventivo in reševanje težav tovrstnega tipa. Na koncu so dodana priporočila, kaj bi bilo po mnenju učencev in učiteljic potrebno še dodelati na tem področju.
3
II. TEORETIČNI DEL
1. OPREDELITEV NASILJA
O nasilju najpogosteje slišimo v medijih. Dogaja se na javnih in zasebnih krajih, med mladimi in starimi, med posamezniki ali v skupinah. Nasilje na ljudeh pusti veliko posledic, ki so lahko vidne (na primer odrgnine, brazgotine in druge fizične poškodbe) ali pa so takšne, ki jih na zunaj ne vidimo, vplivajo pa na psihološke značilnosti posameznika, zato je pomembno, da se pravočasno odzovemo na vsakršen sum na nasilje in ga skušamo zatreti, ko je dogajanje še na začetku. Pomembno je tudi, da se ga lotimo na primeren način, da pri posredovanju ne bi še dodatno prizadeli žrtve in tudi storilca. Potrebno je poznati situacijo, v katero se spuščamo. Lahko se namreč zgodi, da z napačnim odzivom naredimo še več škode, kot je že bilo storjene. Ljudje smo namreč impulzivna bitja, zato se velikokrat prehitro, brez razmišljanja in z napačnim pristopom, zapodimo v reševanje določene situacije, pri tem pa ne razmišljamo o posledicah, ki lahko sledijo.
Avtorji nasilje različno opredeljujejo. Pogosto za nasilje uporabijo Olweusovo definicijo, ki pravi, da je učenec trpinčen takrat, ko drugi učenec ali več njih nad njim dlje časa izvajajo negativna dejanja, ki so lahko fizične narave ali pa tudi ne (Olweus, 1995). V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1975) najdemo definicijo nasilja, ki pravi, da je to »dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska« (str. 988). Po besedah Mandlove (2010) gre za namerno agresivno vedenje, kjer je ena oseba močnejša od druge, in je vseskozi prisotno. Na drugi strani Nastran Ule (2000) loči med pojmoma agresija in nasilje. Agresijo definira kot »vedenje, s katerim se namerava koga fizično ali duševno prizadeti,« medtem ko nasilje opredeli kot »zunanji izraz agresivnosti« (str.
256). Pušnik (2012) pravi, da je agresivnost »vedenjska značilnost, ki se kaže v gospodovalnosti, nasilnih ali napadalnih besedah ali dejanjih proti drugim ljudem« (str.
112).
Na tem mestu opazimo, da na vprašanje, kaj je nasilje, ni enotnega odgovora. Nekateri ga opredeljujejo kot enkratno dejanje, spet drugi menijo, da gre za dlje časa trajajoče
4
dogodke, ki se ponavljajo ali stopnjujejo. Vsem pa je skupno poudarjanje tega, da na trpinčeni osebi, nad katero se izvaja nasilje, ostanejo posledice, ki vplivajo na življenje žrtve za daljše časovno obdobje.
V splošnem avtorji nasilje delijo na dve smeri, in sicer neposredno ali odkrito in posredno ali prikrito. Za neposredno nasilje velja, da obstaja povzročitelj nasilja, ki ga lahko imenujemo, pri posrednem pa tega povzročitelja ni možno točno definirati (Klemenčič, 2012).
Posredno nasilje nekateri avtorji delijo še na strukturno in institucionalno. Za strukturno nasilje je značilno, da poteka tiho, neopazno, pod pritiskom stereotipov (Lešnik Mugnaioni, Koren, Logaj in Brejc, 2009). Klemenčič (2012) ga opredeli kot »nasilje družbene in ekonomske nepravičnosti« (str. 76). Značilno zanj je, da se nevidno vsili v strukturo in se pokaže tako, da nimajo vsi subjekti enakih možnosti pri doseganju svojih ciljev. Kdor se strukturnemu nasilju poskuša upreti, pa je običajno izključen iz družbe in se vključi v drugo skupino, ta pa ima prav gotovo svoja družbena pravila. Da se lahko kot posameznik ali skupina vključimo v strukturo družbe, je potrebno ustrezati določenim pogojem, ki so večinoma materialne narave. Tako se v revščini živeča družina težje spopada z ideali družine, ki ima na voljo veliko materialnih dobrin.
Posledično tudi starši iz revnejših družin svojim otrokom težje omogočijo podporo pri različnih dejavnostih, katerih se udeležujejo otroci iz premožnejših družin, in zato se ti otroci ne uspejo vključiti v drugo družbo, ker nimajo enakih materialnih možnosti in podpore širše skupnosti (Klemenčič, 2012). Zaradi tega se ljudje vključujejo v različne družbene skupine, ki so sestavljene glede na določene kriterije, na primer spol, vera, narodnost in druge. Ker struktura te družbe drugačnim ne dovoljuje vstopa, pride med temi skupinami ljudi do nesoglasij zaradi dominacije ene skupine nad drugo, diskriminacije drugačnih in privilegiranja pripadnikov (Lešnik Mugnaioni, 2012). V splošnem velja prepričanje, da je največ nasilja pri ljudeh, ki živijo v revščini, vendar se, kot pravi Habbe (2000), nasilni učenci »pojavljajo v vseh družbenih razredih« (str.
7).
Na drugi strani pa institucionalno nasilje poteka pod vplivom raznih institucij, ki s svojimi pravili omejujejo ljudi in jih usmerjajo tako, da nimajo možnosti izbirati svojega
5
načina vedenja. Tukaj so vključene najrazličnejše institucije: vzgojne in izobraževalne ustanove, bolnišnice, policija ter navsezadnje tudi družina in država. Vse naštete institucije delujejo po vnaprej določenih načelih in pravilih, katerih se moramo držati, sicer sledijo disciplinske metode (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).
Opazimo, da bi brez institucionalnega nasilja težko delovali, saj za enotno delovanje določene skupine, pa naj bo to družina, šola ali država, potrebujemo predpisane smernice oziroma pravila, ki se jih moramo držati. V kolikor teh pravil ne bi imeli, bi zavladala zmeda, ta pa bi lahko vodila tudi do fizičnega nasilja.
Šola kot institucija ima pomembno vlogo pri tem, da učencem privzgoji norme in vrednote, ki jih podpira. Ima svoje zahteve do učencev in zaposlenih. Upoštevanje osnovnih zahtev, norm in vrednot šole omogoča, da na šoli vladajo dobri odnosi med učitelji, med učenci ter med učitelji in učenci. V kolikor so odnosi med njimi dobri, je tudi splošno vzdušje na šoli dobro. Na takšni šoli bo potem tudi nasilja manj, oziroma se bo ob spoštovanju vrednot hitreje razrešilo (Pušnik, 2012).
Pomembno je, da otrok že v zgodnjih letih razvije čut za odgovornost za dejanja, ki so ali niso primerna. To mu lahko privzgojimo na različne načine – skozi zgodbe, pravljice, tako da vseskozi dobiva povratno informacijo odraslih o dejanjih, ki jih stori. Naj so njegova dejanja ustrezna ali ne, je pomembno, da ga o tem podučimo ter usmerimo, da se da vse probleme rešiti na miren način. Tako bo tudi sam razvil občutek za to, kaj je prav in kaj ne. Prav tako je pomembno, da ga že od malih nog navajamo, da se v stiski nekomu zaupa, da težav ne drži v sebi, ampak jih sproti rešuje. To sicer ne pomeni, da oseba, ki je vzgojena na takšen način, v kasnejših obdobjih življenja ne bo imela težav. Bo pa s takšnim pristopom težave, ki jo bodo pestile, reševala na miren način in ob podpori drugih. To pa je zelo pomembno tudi v situaciji, ko pridemo v stik z nasiljem. Zaradi tega imajo vzgojno-izobraževalne institucije pomembno vlogo pri reševanju različnih dogodkov, bodisi so to manjši prepiri, kršitve ali pa različne oblike nasilja. Pomembno je, da se tudi tam neprimerne situacije rešuje sproti, na transparenten način in se določenih pravil držijo vsi prisotni. To pa ne velja samo za vzgojno-izobraževalne institucije, temveč za vse institucije nasploh. Le tako se bo
6
družba lahko spopadla z vsemi neželenimi dogodki, vključno z nasiljem, ki ljudem predstavlja veliko strahu.
Pomembno vlogo pri tem, kako skupnost gleda na nasilje in se z njim spopada, imajo v veliki meri tudi mediji. V kolikor se v medijih, naj bo televizija ali internet, pogosto pojavlja nasilje, ki ni sankcionirano, lahko ljudje dobijo občutek, da je to pojav, ki se mu ne da upreti. Takšen primer so filmi ali oddaje, ki ne temeljijo na resničnih dogodkih, a o tem gledalec ni neposredno seznanjen. Če osebe takšne oddaje spremljajo večkrat ali dalj časa, se pri njih lahko pojavijo agresivne misli, s čimer narašča tudi njihova agresivnost (slika 1). V kolikor pa medijske hiše nasilna dejanja obsojajo, jih prikažejo kot neprimerna in proti katerim se je treba boriti ter jih sankcionirati, pa lahko dolgoročno v osebah, ki spremljajo oddaje, filme in podobno, te občutke omilijo. Mediji s svojo vsebino torej prikrito močno vplivajo na splošno mnenje publike o nasilju in nasilnih dejanjih (Nastran Ule, 2000). V splošnem največ časa pred televizijo preživijo otroci, ki so tudi najbolj dovzetni in občutljivi za nasilje, kot ga prikazujejo mediji. Na primer, v kolikor bodo pogosto gledali program, kjer se predvajajo rokoborbe, se bodo v tem preizkušali tudi sami in to prenesli v šolske učilnice med čas odmorov. Tega sicer ne obravnavamo kot nasilje, pa vendar gre za dejavnik, ki vzpodbuja agresijo pri otrocih (Bučar-Ručman, 2004).
Slika 1: Psihološki učinki nasilja v medijih (vir: Krahé, 1996, v Nastran Ule, 2000, str. 267)
7
1.1. OBLIKE NASILJA
Nasilje se pojavlja v različnih oblikah. Na to, kako ga bomo opredelili, vplivajo različni dejavniki, med drugim vrednote, norme in kultura (Lešnik Mugnaioni, 2012). V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini2 (2016) je opredeljeno kot fizično, spolno, psihično in ekonomsko nasilje ter zanemarjanje in zalezovanje. Lešnik Mugnaioni idr. (2009) že omenjenim dodajo politično, ideološko, kulturno, prometno in ekološko nasilje, medtem ko Munc (2010) opredeli še verbalno, internetno, mobing, trgovino z ljudmi, vzgojno in druge. Iz različnih opredelitev vidimo, da nasilje ne vključuje samo primerov, ko storilec žrtev fizično zlorablja, ampak je potrebno biti pozoren tudi na druge oblike, ki očem niso takoj vidne.
Nekateri ljudje priznavajo samo fizično nasilje, saj je le-to za njih edina oblika nasilja, ker so v tem primeru na osebi vidne posledice na zunaj. Zaradi tega gre za obliko nasilja, ki ga je najlažje preganjati. Ljudje, ki so žrtve fizičnega nasilja, to velikokrat zanikajo, vidne posledice pa prikrijejo z obleko ali ličili, saj jih je pogosto strah, da bi prišlo do ponovitve dejanja (Munc, 2010). Po ZPND (2016) pa fizično nasilje za seboj ne pusti nujno vidnih posledic, v 3. členu je opredeljeno kot »/…/ vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori /…/ ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe.«
V samem vrhu uporabe se pojavlja verbalno nasilje, ki ga velikokrat izvajamo tudi sami, pa se tega niti ne zavedamo. Še posebej v času odraščanja je ta oblika nasilja lahko zelo nevarna. Mladostnika se oprime vzdevek, ki smo si ga izmislili, vsi ga uporabljajo, čeprav si sam tega ne želi. Zaradi tega ima lahko tudi travme. Elementi verbalnega nasilja so tudi, ko kričimo na sogovornika ali ga besedno žalimo, se mu posmehujemo ter grozimo. Verbalno nasilje je pogosto povzročeno nenamerno, nezavedno, vendar za sabo lahko pusti močne posledice (Munc, 2010).
2 V nadaljevanju besedila uporabljam kratico ZPND.
8
Zelo razširjeno in v javnosti obsojano je spolno nasilje, ki posega v intimno področje človeka in velikokrat še velja za tabu temo. O spolnem nasilju žrtve velikokrat ne želijo govoriti in skrivajo svojo bolečino, saj čutijo krivdo ali strah (Munc, 2010). Storilci pri spolnem nasilju so večinoma moški, ki so starejši od trideset let in znajo žrtve preplašiti tako, da kaznivega dejanja ne prijavijo. Zaradi tega obstaja veliko primerov, ki niso kaznovani (Bučar-Ručman, 2004).
Munc (2010) trdi, da je najbolj razširjena oblika nasilja psihično nasilje, ki se pojavlja v družinah, na delovnem mestu, med vrstniki in drugod. V obliki posmehovanja, poniževanja, klevetanja, groženj in izsiljevanja se pojavlja tudi v šolah (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).
Nekateri avtorji med psihično nasilje uvrščajo tudi spletno oziroma internetno nasilje. Natančneje ga bom opredelila v poglavju o spletnem nasilju, še prej pa se bom osredotočila na medvrstniško nasilje, ki se dogaja med vrstniki in je zelo pogosta oblika nasilja v šolah.
Že pri sami opredelitvi nasilja in različnih oblikah le-tega opazimo, da si avtorji pri opredelitvah niso enotni. Vsi pa so se strinjajo, da je potrebno stremeti k temu, da kakršno koli obliko nasilja pravi čas prepoznamo, ga v čim večji meri omejimo ali celo preprečimo. Pri tem ni pomembno, kdo je žrtev, kdo povzročitelj ter kje se dogajanje odvija. V kolikor se širša skupnost s skupnimi močmi bori proti nasilju, lahko s tem marsikoga tudi odvrne od nasilnega dejanja.
Ne glede na to, za katero obliko nasilja gre, se lahko le-ta slej kot prej pojavi tudi v šolskem prostoru, zato je pomembno, da smo pozorni na kakršna koli znamenja, ki spominjajo na nasilje in pravočasno ter ustrezno ukrepamo.
1.2. MEDVRSTNIŠKO NASILJE
Nasilje se pogosto dogaja tudi v šoli, med vrstniki, definiramo ga kot medvrstniško nasilje. Kot pravi Pečjak (2014), gre za trpinčenje med učenci. Večina avtorjev se opira na opredelitev, ki jo je podal Olweus. On se je med prvimi lotil raziskovanja tega področja, in sicer pravi, da gre za medvrstniško nasilje takrat, ko je otrok razmeroma
9
veliko časa podvržen neprijetnemu dogajanju s strani njegovih sovrstnikov (Olweus, 1993, v Pečjak, 2014).
Pedagogi moramo biti na nasilje med vrstniki zelo pozorni in odzivni, saj lahko vsakršna oblika nasilja močno vpliva na nadaljnji razvoj otroka. Večina dogodkov z nasilno vsebino se zgodi tam, kjer ni prisotne odrasle osebe, ki bi lahko posredovala ali celo preprečila dogajanje. Prav zato je v šolah velikokrat težko prepoznati, če je kateri od učencev podvržen nasilju. Po besedah Bučar-Ručmana (2004) takšne učence najprej prepoznamo po tem, da izgledajo prestrašeno. Vsi pa moramo stremeti k temu, da bi bilo takih dogodkov čim manj. Pri učencih, ki izvajajo nasilje, je potrebno ugotoviti, zakaj je temu tako, kje je vzrok za nasilno vedenje. Kot pravi Dekleva (2000),
»noben človek ni nasilen vedno in kjerkoli« (str. 142). Za nasilje je potrebnih več dejavnikov. Ko nasilje zaznamo, se moramo pogovoriti tako z učencem, ki nasilje izvaja, kot tudi s tistim, ki je žrtev. Truditi se moramo, da v razredu vlada takšna klima, da se učenci lažje zaupajo drug drugemu in tudi učitelju (Razpotnik in Dekleva, 2015).
Pogosto predpostavljamo, da je več primerov medvrstniškega nasilja na večjih šolah, v večjih mestih, kjer se zadržuje večja masa otrok. Raziskovalci pa so ugotovili, da velikost šole in oddelka ne vpliva na odstotek medvrstniškega nasilja v razredu. V kolikor otrok obiskuje manjšo podeželsko šolo, mu to torej ne zagotavlja večje varnosti pred nasiljem (Olweus, 1995). Vprašamo se, zakaj je tako. Na manjših šolah je sicer res manjše število primerov nasilja, a je tudi manj otrok. Za primer vzemimo manjšo šolo, ki jo obiskuje 100 otrok, in večjo šolo, ki jo obiskuje 1000 otrok. Recimo, da so imeli na obeh šolah 10 odstotkov primerov nasilja glede na število učencev. Na manjši šoli 10 odstotkov pri 100 učencih pomeni 10 primerov, na večji šoli pa 10 odstotkov predstavlja kar 100 primerov nasilja. Opazimo torej, da glede na število učencev tudi na majhni šoli ni tako malo primerov nasilja (Habbe, 2000).
Medvrstniško nasilje je razširjeno povsod. Prvi ga je začel raziskovati Olweus v skandinavskih državah, sledile pa so raziskave po vsem svetu in ponujajo različne rezultate. Nekateri raziskovalci se sprašujejo, ali je medvrstniškega nasilja v sedanjem času več kot nekoč, drugi se strinjajo s trditvijo, da to ne drži, ampak je to le posledica tega, da se mu sedaj namenja velik del prostora v raziskovanju. Obstaja veliko kriterijev
10
in opredelitev, po katerih se avtorji lotijo raziskovanja medvrstniškega nasilja. Temu primerno se pojavlja tudi veliko razlik med šolami, na katerih pojav raziskujejo (Pečjak, 2014).
Tudi medvrstniško nasilje se izvaja v različnih oblikah. Lahko je telesno, verbalno, psihično ali ekonomsko (Zabukovec Kerin, 2002). Avtorji si pri delitvi niso enotni, saj nekateri pod nasilje uvrščajo le oblike, ki se izvajajo dalj časa, pa nimajo vidnih poškodb, drugi pa to uvrščajo med posledice otroške igre (Lešnik Mugnaioni idr., 2009). Medvrstniško nasilje je lahko posredno (učenec je izključen iz določene skupine, sošolci ga ignorirajo …) ali neposredno (sem spadajo pretepi, prerivanje, grizenje …). Posebna oblika medvrstniškega nasilja je spolno nasilje, ki ni nujno fizično (otipavanje, neprimerno dotikanje), ampak je lahko tudi besedno. Sem spadajo neprimerno ogovarjanje s spolno vsebino, prikrite spolne kretnje in podobno (Pečjak, 2014).
Žrtve medvrstniškega nasilja so bolj pogosto tisti otroci, ki so na kakršen koli način drugačni od ostalih v skupini. Lahko so to otroci, ki so zelo tihi ali nosijo zobni aparat ali očala. Prav tako so lahko žrtve tisti, ki iz skupine izstopajo zaradi svoje visoke inteligence, na drugi strani pa tisti, ki se težko učijo. Opazimo torej, da so žrtve največkrat otroci, ki od svojih vrstnikov kakor koli izstopajo (Zabukovec Kerin, 2002).
Medvrstniško nasilje se velikokrat izvaja nad učenci, ki imajo posebne potrebe, saj se težje branijo, ker so večkrat izločeni iz skupine oz. razreda, njihov odziv na nasilje pa je pogosto agresiven in so s tem obravnavani kot žrtev in tudi kot nasilnež (Pečjak, 2014).
Ni pa vsako neprimerno dejanje, ki se zgodi med otroki, medvrstniško nasilje. Otroci lahko kdaj v igri uporabijo silo, a jim ne predstavlja škode, čeprav odraslim tako izgleda.
Take so velikokrat igre, ki jih igrajo fantje, ko poustvarjajo prizore iz pravljic ali filmov (na primer: sabljanje, dvoboji in podobno). Nasilni prizori, ki jih uprizorijo, se otrokom zdijo zabavni, so pa primerni za to, da odpremo pogovor na temo nasilja in zakaj težav ne rešujemo z njim ter jih preusmerimo na bolj primerne igre. Enako velja tudi, ko med seboj uporabljajo razne vzdevke, saj ti niso vedno žaljivi. Zato je prav, da v takih primerih preverimo, ali gre le za nedolžno zbadanje med učenci in se otrok, ki so mu
11
dodelili vzdevek, s tem strinja, ali pa gre za igro, v kateri ta otrok ne uživa in se mogoče zaradi tega počuti celo manjvrednega ali zaničevanega. (Pečjak, 2014).
Ponavljajoče se nasilje vrstnikov ali kakršna koli druga oblika nasilja je za otroka travmatski dogodek, ki na njem pusti lažje ali hujše posledice. Te so lahko kratkotrajne ali dolgotrajne. Otrok si tak dogodek zapomni in ga spremlja krajše ali daljše časovno obdobje, to pa lahko vodi tudi v poznejšo depresijo, uživanje drog in alkohola, psihične težave in drugo (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000).
Kot prikazuje slika 2, so med pomembnimi dejavniki, ki vplivajo na prizadetost po travmatskem dogodku pomoč in opora ljudi, ki so v tistem času v stiku z otrokom. V prvi vrsti sta tu družina in šola, sledijo vrstniki in drugi strokovnjaki. Pomembno je tudi to, ali otrok živi v urejeni družini, ki mu stoji ob strani, ali pa gre za družino, ki ima že dovolj težav in nima energije za ukvarjanje z otrokovimi travmami. V takem primeru je izredno pomembno, da otrok dobi podporo v šoli in širšem okolju. Seveda pa je ključnega pomena to, kakšnega karakterja je otrok, ki se je znašel sredi dogajanja. Če se je že kdaj srečal s podobnim dogodkom in ima s tem že izkušnje in se zna tudi sam spopasti s težavo, ga mogoče ne prizadene toliko kot otroka, ki je ranljiv in si ne zna sam pomagati, ko se znajde v taki situaciji.
Slika 2: Dejavniki, ki vplivajo na prizadetost ob travmatskem dogodku in na njegove posledice (Vir: Mikuš Kos in Slodnjak, 2000, str. 16)
12
Posledice, ki sledijo travmatskemu dogodku, lahko otroka v prihodnosti močno zaznamujejo, zato je pomembno, da medvrstniško nasilje obravnavamo z resnim pristopom in stremimo k temu, da bi ga bilo čim manj. Zaradi tega je potrebno vzpostaviti okolje, v katerem se bodo otroci počutili varne in se bodo imeli komu zaupati v njihovi stiski, pa naj bo to doma, v šoli ali pa v okolju širše skupnosti.
1.3. MEDVRSTNIŠKO NASILJE V ŠOLI
V času odraščanja lahko nasilje šoloobveznim otrokom povzroči veliko škode na psihološkem področju, saj so še vedno v fazi oblikovanja lastne samopodobe. Ravno zato je nujno, da jim v primeru nasilja nudimo ustrezno pomoč in podporo, jim svetujemo in s tem pokažemo, da se lahko obrnejo na nas ter nam zaupajo (Cvek in Pšunder, 2013). Ko omenimo nasilje v šoli, to običajno povežemo s pretepanjem na šolskem prostoru v času pouka (Pušnik, 2012). Pa vendar tukaj ne gre samo za tipično pretepanje, med medvrstniško nasilje spadajo nespoštljivo povzročanje čustvene prizadetosti, uničevanje stvari, izsiljevanje, zmerjanje, brezobzirne geste in podobno.
Učitelji morajo biti pozorni na vsa neobičajna dejanja učencev, saj se le-ta kažejo na različne načine. Pozorni morajo biti tudi na to, kdaj neprimerno vedenje preseže mejo medvrstniškega nasilja v hujše kršitve, kot so večje tatvine, povzročitev telesnih poškodb in podobno (Pečjak, 2014).
Raziskave (Cvek in Pšunder, 2013; Košir in Posnic, 2016) kažejo, da se medvrstniško nasilje v šolah najpogosteje dogaja med odmori, in sicer se učenci največkrat zmerjajo (besedno, verbalno nasilje), sledita pa psihično in fizično nasilje. Pri tem se kažejo razlike med spoloma, in sicer so deklice pogosteje žrtve zmerjanja, dečki pa se več pretepajo. Največ nasilja pa se v splošnem kaže med starejšimi učenci, torej učenci, ki obiskujejo zadnje triletje. Običajno se dogaja v prostorih, kjer tisti trenutek ni odrasle osebe ali pa je v prostoru veliko učencev in učitelj dogajanja ne opazi takoj, na primer v garderobah, jedilnici ter na straniščih (Zabukovec Kerin, 2002). Nasilje pa se ne dogaja samo v šoli, temveč tudi na poti v šolo in iz nje (uporaba javnega prevoza, hoja od doma do šole) ter v sami okolici šole (Bučar-Ručman, 2004).
13
Pri odkrivanju nasilja v šoli izven pouka imajo veliko vlogo učitelji, ki izvajajo dežurstva med odmori in na postajališčih, ter učitelji podaljšanega bivanja, saj imajo oni možnost, da učence v tem času motivirajo za različne dejavnosti, s tem pa jim odvrnejo pozornost od neželenega vedenja. V tem času naj se ti učitelji z učenci pogovarjajo o različnih temah, ki jih lahko predlagajo tudi učenci in se jim tako približajo, pridobijo zaupanje. Na tak način z učenci vzpostavijo topel odnos, v katerem učitelj ni samo podajalec znanja, ampak tudi zaupanja vredna oseba, s katero se lahko pogovarjajo o težavah in različnih dogodkih. Seveda pa se mora učitelj zavedati, da tega zaupanja ne sme izgubiti, saj lahko to potem negativno vpliva na učence, posebno na tiste, ki so bolj plahi in se težko odprejo pred drugo osebo. Z razvijanjem medosebnega odnosa pa duševno ne rastejo samo učenci, temveč tudi učitelji.
1.3.1. Žrtve in povzročitelji medvrstniškega nasilja
Otroke, ki so izpostavljeni medvrstniškemu nasilju oziroma se nad njimi izvaja nasilje, imenujemo žrtve. Povzročitelji nasilja oziroma nasilneži pa so tisti, ki nad drugimi izvajajo dejanja, kakršna jim povzročajo stres ali poškodbe.
Avtorji žrtve delijo na več tipov. Bučar-Ručman (2004) je izpostavil pasivne, izzivalne, odvisne in lažne žrtve. Pasivne žrtve so tiste, ki hitro zajokajo ali se umaknejo, pogosto so brez dobrih prijateljev in nasilneži vedo, da se taki otroci ne bodo sami branili. Za izzivalne pa je značilno, da sami provocirajo, so velikokrat nemirni in tudi sami trpinčijo druge (Habbe, 2000). Na drugi strani so odvisne žrtve tiste, ki s svojim ─ za ostale večinoma motečim ─ vedenjem, želijo priti v določeno skupino, saj čutijo, da so tam bolj varni. Lažne žrtve, kot že sam pojem pove, ves čas iščejo pozornost s tem, da tožijo ostale otroke, četudi niso bili izpostavljeni nobenemu nasilju (Bučar-Ručman, 2004). Za žrtve je značilno, da so šibke, pogosto negotove in tesnobne ter nasilje sprejemajo kot nekaj, kar si zaslužijo (Lešnik Mugnaioni idr., 2009). Če se nasilje dogaja v šoli, taki otroci v šolo pridejo tik pred začetkom pouka ali celo zamujajo, čas med odmori pa radi preživijo v družbi učiteljev, saj se z njimi počutijo varne (Zabukovec Kerin, 2002). Drugi pa se v času odmorov osamijo, ne želijo nastopati pred drugimi, ker jih je strah dodatnega zbadanja, pogosto se jim nenadno poslabša učni uspeh (Bučar-Ručman, 2004). Otroci, ki so žrtve medvrstniškega nasilja, pogosto ponoči ne
14
morejo spati, so nervozni in odsotni. Nekateri hitro spreminjajo razpoloženje in so negotovi (Pečjak, 2014). Takšnim otrokom se velikokrat poslabša samopodoba, začnejo se znašati nad mlajšimi otroki v družini, čeprav drugače niso nasilni, toda mlajši so po navadi šibkejši od njih in nad njimi sprostijo svojo jezo, ki se kopiči v njih (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).
Avtorji so si enotni, da nasilnežev ne moremo opisati v eni skupini, vendar pri njih lahko najdemo nekaj skupnih točk. Tako tudi otroke, ki povzročajo nasilje, delimo na več tipov. Pečjak (2014) jih po Dodgeu deli na proaktivne nasilneže in reaktivne agresivneže, Bučar-Ručman (2004) pa na dominantne in anksiozne nasilneže. Vsem je največja skupna točka agresivnost do ostalih ljudi. Za njih je značilno, da niso najbolj strpni in hitro negativno odreagirajo, veljajo za upornike. Ne marajo pravil in iščejo možnosti, da se jim domiselno izognejo (Habbe, 2000). To pa ne pomeni, da se vedno kažejo v negativni luči, ampak imajo lahko le tako imenovane trenutke slabosti, ko se večkrat neprimerno odzovejo (Munc, 2010). V splošnem je za nasilneže značilno, da so fizično močnejši od svojih vrstnikov, imajo o sebi in svojem početju dobro mnenje.
Zanimivo je, da so v nižjih razredih to bolj priljubljeni učenci, pozneje pa ta popularnost rahlo upade. Za te učence velja, da imajo dobre dosežke na različnih področjih (Bučar- Ručman, 2004).
Čeprav izvajajo nasilje nad drugimi, to ne pomeni, da so ti otroci v splošnem slabi ljudje. Nekateri to počnejo zaradi negativne samopodobe in nezaupanja v lastne zmožnosti ter se na tak način pokažejo pred drugimi (Pečjak, 2014). Nekateri otroci se k nasilnim dejanjem zatekajo zaradi tega, ker se s tem relaksirajo, drugi potrebujejo potrditev ali pa le zadostitev potrebe po adrenalinu. Skozi odraščanje se na ta način uprejo odraslim in družbenim pravilom. Da do vsega tega ne bi prihajalo v tako veliki meri, je pomembno, da otroka skozi celotno otroštvo in mladostništvo vzpodbujamo k pozitivnemu obnašanju, ga usmerjamo na tak način, da se mu pravila ne zamerijo, ampak mu predstavljajo okvir za uspešno premagovanje ovir. Pozitivna dejanja pohvalimo, mu predstavimo in omogočimo različne vrste sprostitve na področju športa, glasbe ali drugih dejavnosti (Tomori, 2000).
15
Opažamo, da je pomembno, da otrokom skozi odraščanje in posebno v času adolescence omogočimo, da se pokažejo v najboljši možni luči ter jih pri tem usmerjamo, v kolikor jih zanese na napačna pota. Četudi uporniško vztrajajo pri svojem, jim lahko z dobrim zgledom razsvetlimo pot in omogočimo lepšo prihodnost.
1.3.2. Posledice medvrstniškega nasilja
Vsaka vrsta nasilja na posamezniku pusti posledice, tudi nasilje med vrstniki ni izjema.
Ker so otroci v šoli še v fazi, ko si oblikujejo lastno samopodobo, lahko vsaka travmatska izkušnja negativno vpliva na njihov nadaljnji razvoj. Otroci, ki so izpostavljeni nasilju, so posledično izpostavljeni dodatnemu stresu, zaradi katerega se poslabša njihova aktivnost pri učenju, zato imajo lahko slabše rezultate pri testih in predvsem pri ustnem ocenjevanju. Taki otroci se večkrat zatekajo v samoto, ne želijo biti del širše družbe, spet drugi se zadržujejo v prostoru, kjer je veliko ljudi, da jih nasilneži ne bi dobili kje na samem (Mandl, 2010). Ker pa je učni uspeh ta, ki omogoča nadaljevanje šolanja, se s tem lahko otroku zaprejo možnosti, za katere si je prizadeval in to močno vpliva na njegovo prihodnost. Zaradi tega mogoče kot odrasel človek ne more delati tistega, kar si je želel, in svojega dela ne opravlja s takšnim zanosom in predanostjo, kot bi delal nekaj, kar ga veseli (Pušnik, 2012).
Posamezniki, ki so žrtve nasilja v šoli, se pouku pričnejo izogibati bodisi tako, da ostanejo doma pod pretvezo bolezni, bodisi tako, da se ne udeležijo dela pouka in se začnejo zadrževati na drugih krajih (Pušnik, 2012). Nekateri otroci, ki so v otroštvu žrtve nasilja, v času odraščanja razvijejo obrambni sistem in zamenjajo vlogo, torej otrok sam postane povzročitelj nasilja, nekdo drug pa njegova žrtev. Na ta način si blažijo bolečino, ki so je bili deležni v času, ko so sami predstavljali žrtev, postanejo oseba, ki ima pod nadzorom tiste, ki so (ne nujno) telesno šibkejši (Tomori, 2000). V skrajnih primerih se žrtve zatekajo tudi k samopoškodovanju, saj menijo, da si takšna dejanja zaslužijo (Pečjak, 2014).
V splošnem otroci, ki so v času odraščanja pogosto nasilni do svojih vrstnikov, to vedenje prenesejo tudi v odraslost in radi zaidejo v težave, se poslužujejo drog in alkohola ter tudi česa hujšega (Mandl, 2010). Neprimerno vedenje se ob napačnem
16
pristopu le še stopnjuje, pozneje pa ga je težko spreobrniti. Taki otroci mnogokrat za svoja dejanja okrivijo druge in niso pripravljeni sprejeti odgovornosti, probleme vidijo v ostalih, ne pa v sebi. V kolikor otrok oziroma mladostnik v času odraščanja nima podpore družine, prijateljev, šole ali širše skupnosti, se na svojih izkušnjah uči reševati težave, kar pa v veliko primerih ne vodi k dobremu rezultatu, saj na napačen način pridobiva samozavest (Tomori, 2000). Vsak mladostnik kdaj prekrši postavljena pravila, vendar morajo biti na svoje kršitve pravočasno opozorjeni in na pravilen način sankcionirani. To ob uspešnem posredovanju pripomore k privzgoji vrednot, ki jih bodo potrebovali v času odraščanja in pozneje (Brinc, 2000). V kolikor nimajo podpore, se lahko združijo v različne klape, ki delujejo po svojem sistemu vrednot, mnogi ne zaključijo šole, posledično nimajo veliko možnosti za delo ter imajo neprijetna srečanja s policijo. Taki mladi odrasli imajo tudi manj možnosti za osnovanje družine oziroma v družini, ki si jo oblikujejo, nadaljujejo s svojim negativnim vplivom na svoje otroke (Pušnik, 2012). V takšni družini otroci potem ne dobijo dovolj vzpodbude za svoj osebni razvoj, vztrajnost in strpnost. Pojavijo se lahko celo različne duševne motnje (Tomori, 2000).
Nasilje pa ne vpliva samo na žrtve in izvajalce nasilja, temveč tudi na tiste, ki dogodke le opazujejo. Čeprav sami niso žrtve, do nasilnežev vzpostavijo negativen odnos, se jih bojijo. V želji, da bi se jim izognili, so bolj pozorni nanje kot na svoje lastno delo.
Tako so otroci pri pouku manj zbrani, težje sledijo, tako da še pri njih lahko pade raven znanja (Mandl, 2010). Otroci, ki so pri nasilju vključeni kot opazovalci, se na nasilje različno odzivajo. Nekateri dejanja vzpodbujajo, drugi posnemajo, tretji ignorirajo, saj se ne želijo vpletati, da ne bi sami postali žrtve (Pečjak, 2014).
1.3.3. Odzivanje učiteljev in drugih delavcev na medvrstniško nasilje
Šola je prostor, kjer bi se morali učenci in vsi zaposleni počutiti varne, saj tam preživijo skoraj tretjino vsakega dneva. Torej je pomembno, da se vsi ustrezno odzovejo na kakršno koli obliko nasilja v šolskem prostoru. Da pa bi lahko učitelji pravilno reagirali na različna dejanja, ki spadajo pod nasilje, mora imeti šola kot institucija izdelana pravila, katerih se potem držijo vsi. V kolikor šola nima enotnih pravil, po katerih bi se
17
ravnali, se različni ljudje na enak dogodek različno odzovejo. V šolah niso zaposleni samo učitelji, ampak tudi drugi. Tudi vsi nepedagoški delavci morajo na neprimerna dejanja učencev ustrezno reagirati. V kolikor ne posredujejo sami, morajo o tem obvestiti učitelja. Če se na neprimerna dejanja ne reagira, žrtve nasilja občutijo še večjo stisko, saj jim s tem odrasli pokažejo, da se na njih ne morejo zanesti, izvajalci nasilja pa tako krepijo svojo »moč« in s svojim početjem nadaljujejo. Različni učitelji bodo na isti nasilni dogodek različno odreagirali. V primeru fizičnega nasilja bodo v splošnem odreagirali vsi, pri drugih vrstah nasilja pa ne. Učitelji pogosto verbalnega nasilja ne zaznajo, medtem ko učenci največkrat izpostavijo to obliko (Posnic in Košir, 2016). Zato je potrebno takoj obsoditi vsako vrsto nasilja, seveda na ustrezen način.
Reagirati je potrebno takoj, ko nasilje zaznamo, četudi nas žrtev še ni prosila za posredovanje (Zabukovec Kerin, 2002).
Odziv starejših ljudi otrokom v razvoju pomeni veliko, starejše vzamejo za zgled. Zelo je pomembno, da učenci opazijo, da učitelji ne spregledajo neželenih dejanj, ampak pomagajo tistim, ki so žrtve. To pa ne velja samo za učitelje, ampak tudi vse ostale zaposlene – hišnike, kuharice, čistilke in druge. Ker pa vsak odrasli ne ve, kako reagirati v takih situacijah, je pomembno, da se vsi zaposleni, ki so kakor koli v stiku z otroki, izobražujejo na tem področju (Mandl, 2010). Način, kako odreagiramo, je pomemben, saj »vsak pretep ali prepir med otroki in mladimi ni vrstniško nasilje«
(Zabukovec Kerin, 2002, str. 105). Učenci pričakujejo, da bodo učitelji pošteni in dosledni, da bodo spoštovali dogovorjene kriterije in jim s tem ne bodo delali krivice. V primeru, da učenec, ki se v splošnem drži pravil in norm, stori nekaj narobe, bi bilo krivično do drugih, da ga o napačnem vedenju ne opozorimo, se z njim pogovorimo.
Učenci namreč hitro začutijo, kdaj se jim godi krivica. Učitelj mora biti torej »natančen in strog, vendar tudi pravičen in prijazen« (Habbe, 2000, str. 31). Učenci namreč pričakujejo, da se bodo učitelji odzivali na dogodke, četudi sami ne bodo neposredno prosili za to. Šola kot institucija je učencem dolžna zagotoviti varnost in zaščito pred vsemi vrstami nasilja, zato mora imeti pripravljena pravila in dogovore o tem, kako bo ukrepala v primeru kršenja le-teh. S pravili in sankcijami pa morajo biti seznanjeni vsi zaposleni, učenci in njihovi starši, saj se v nasprotnem primeru pravil težko držijo. Ko so učenci s sankcijami seznanjeni in vidijo, da se jih na šoli upošteva, se bodo bolj striktno držali pravil (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).
18
1.3.4. Zaznava, obravnava in preprečevanje nasilja v šolah
Nasilja v šoli ni vedno lahko odkriti. Najlažje in najhitreje učitelji odkrijejo fizično in verbalno nasilje, ki sta najbolj odkriti obliki nasilja, saj se dogajata pred vsemi, po navadi v trenutku in ta dejanja niso načrtovana. Druge, prikrite oblike težje zaznajo in se je z njimi tudi težje spopasti. Kot prikazuje slika 3, je v šoli težje odkriti ustrahovanje, izločitev iz skupine in spolno nadlegovanje. Najtežje pa v šoli zaznamo, kadar otrok nasilje doživlja v družini, saj se pri učencu kažejo posledice le-tega. Zato je v šoli treba delati na zaupanju in dobrih odnosih med vsemi akterji, ki delujejo znotraj šole.
Potrebno je biti pozoren na različne znake, ki pokažejo sum na kakršno koli obliko nasilja (Lešnik Mugnaioni idr., 2009). V kolikor opazimo takšne znake, je izrednega pomena, da čim prej raziščemo, kje in kdo nad učencem izvaja nasilna dejanja ter prispevamo k varovanju otroka. Če se nasilje dogaja med učenci, je potrebno raziskati tudi razloge, zakaj je do tega prišlo. Pomagati je potrebno otroku, ki je bil nasilja deležen in tistemu, ki je nasilje izvajal (Muršič idr., 2016).
Slika 3: Globinski pogled na nasilje v šoli (vir: Lešnik Mugnaioni idr., 2009, str. 56)
Šola učencem, ki se izven institucije srečujejo z nasiljem ali pa živijo v težjih razmerah, nudi varno okolje ali celo zavetje. Poleg družine je torej šola eno izmed najpomembnejših okolij, v katerih se giblje otrok. Šola prvenstveno izobražuje, s
19
svojimi pristopi pa se pomembno vključuje tudi v vzgojo otroka, ki v času šolanja še oblikuje svoje osebnostne značilnosti. Skozi različne aktivnosti pridobijo znanje in veščine ter oblikujejo krog prijateljev (Klemenčič, 2012). V šoli učenci med seboj tudi veliko tekmujejo in zaradi tekmovalnosti nekateri razvijejo agresivnost, saj ne uspejo doseči svojih ciljev, ki so večkrat tudi previsoki (Bučar-Ručman, 2004).
Pri obravnavi nasilja v šoli je pomembno, da se stremi k temu, da se najde izvor nasilja in se zadeve ne loti zgolj površinsko. Šole se poslužujejo različnih programov za obravnavo nasilja. Nekatere imajo preventivne programe, s pomočjo katerih želijo poglobiti odnose med vrstniki, vse pa naj bi imele načrt, kako se spopasti z nasiljem, ko se to zgodi na šoli. Pri obravnavi nasilja je pomembno, da zadevo pogledamo iz različnih zornih kotov, ne glede na to, kdo je žrtev in kdo storilec. Pomembno je, da se zavedamo, da je vsaka oseba lahko žrtev in nasilnež. Če je nek otrok v eni situaciji nasilnež, je lahko že v drugi žrtev. Takrat na to ne smemo gledati tako, kot da si je zdaj to zaslužil, ampak moramo na to reagirati tako, da poiščemo rešitve in ne novih težav (Pečjak, 2014). Med otroki se pojavljajo različni pritiski, zaradi katerih se nehote zatečejo k nasilnemu dejanju, zato je treba raziskati, zakaj je do dejanja prišlo. Izredno pomembno je, da so učitelji in drugi delavci, ki so vključeni v obravnavo nasilja na šoli, strokovno podkovani. Le v tem primeru lahko ustrezno pomagajo in svetujejo vsem udeležencem (Polak, Smrtnik Vitulić in Vošnjak, 2011).
Preden pa do nasilja na šoli sploh pride, je zaželeno, da se šola poslužuje različnih preventivnih programov, ki so namenjeni zmanjšanju medvrstniškega nasilja. Ti potekajo preko različnih dejavnosti, udeleženci pa dobijo nasvete in smernice za reagiranje pri težavah z nasiljem (Polak idr., 2011). Predvsem je potrebno vzpostaviti ozračje, kjer se vzpodbuja sprotno reševanje težav in kjer drugačnost ni obsojana (Habbe, 2000). Učenci morajo čutiti svojo pripadnost šoli, sošolcem in učiteljem.
Potrebno je ustvariti in ohranjati pozitiven pogled na svet ter učencem omogočiti vključevanje v razne aktivnosti, kjer se bodo lahko povezali. (Dobnikar, 2002). Kot pravi Muršič (2012), ima otrok pravico »do varne družine in varne šole/vrtca« (str. 7).
Poudari, da je potrebno razvijati oziroma krepiti šolske skupnosti, saj s tem zmanjšamo možnosti za pojavitev okoliščin, ki vsebujejo znake nasilja. Vsak učenec naj bi na šoli poznal osebo, ki bi se ji lahko zaupal in bi mu pomagala pri reševanju težav. Šole pa
20
bi morale na podlagi znanih lastnosti, ki jih imajo ob srečevanju s primeri nasilja, oblikovati nedvoumne predpise za ukrepanje v primeru nasilja in se jih strogo držati (Muršič, 2012). Pomembno je med učenci ustvariti takšno klimo, da jih ne bo strah povedati, v kolikor se nasilje dogaja. Vedeti morajo, da s tem, ko z dogajanjem seznanijo odraslo osebo, pa naj bo to učitelj ali kateri koli drug delavec šole, ne naredijo nič slabega, ampak pomagajo najranljivejšemu. Poleg tega pa je dobrodošlo, da se k sodelovanju s šolo na različne načine spodbudi tudi starše (Muršič idr., 2016).
2. SPLETNO NASILJE
V zadnjih desetletjih se je močno razvila tehnologija, ki je postregla z najsodobnejšimi računalniki, mobilnimi telefoni, s tabličnimi računalniki in podobnimi elektronskimi napravami. Ker gre za množično proizvodnjo, ki je dostopna že skoraj vsakomur, je tehnologija postala nepogrešljiv del vsakega posameznika. Uporabljajo jo majhni otroci, šolarji, študenti in odrasli. Preko spleta se uporabniki povezujejo med seboj, se pogovarjajo, igrajo igre, nakupujejo, poslujejo, sklepajo nova prijateljstva, uporabljajo izobraževalne aplikacije in drugo. Kot torej lahko sklepamo, je splet nekaj, kar nam omogoča veliko dobrih, koristnih stvari. Velikokrat pa dobre stvari s seboj prinesejo tudi kaj slabega in splet ni izjema.
Z razvojem in množično uporabo tehnologije se je razširila posebna oblika nadlegovanja, to je spletno nasilje, ki je vse bolj pogosto in ga ne smemo zanemarjati, saj pri človeku lahko pusti hude čustvene in psihične posledice. Ker sta splet in tehnologija postala nepogrešljiv pripomoček v šolah, doma in pri delu, je pomembno, da se dovolj zgodaj seznanimo s pastmi, ki jih prinašata, ter kako se lahko spopademo z njimi.
2.1. OPREDELITEV SPLETNEGA NASILJA
»Spletno nasilje je izvajanje zgornjih oblik nasilja nad drugo osebo (skupino) prek sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij (interneta, mobilnih telefonov ipd.)«
(»Odklikni! Ustavimo spletno nasilje nad ženskami in dekleti«, 2019, str. 7). Ker gre za pojav, ki je še v fazi razvijanja in je odvisen od tega, katera tehnologija se uporablja,
21
prav tako kot za nasilje v splošnem, obstaja več različnih opredelitev in definicij spletnega nasilja.
Med prvimi je definicijo spletnega nasilja podal Belsey, poznan kot učitelj, ki se trudi tehnologijo poučevati na inovativen način z upanjem, da bo s tem pustil pozitivne posledice v svetu. »Spletno nasilje vključuje uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij, kot so e-pošta, mobilni telefoni in pozivniki, takojšnje sporočanje3, obrekovalne spletne strani in spletna mesta, ki podpirajo namerno, ponavljajoče in sovražno vedenje posameznika ali skupin, ki so namenjena škoditi drugim« (Belsey, 2018a).
Kowalski je definicijo spletnega nasilja oblikoval kot »nasilje skozi elektronsko pošto, neposredno sporočanje v spletnih klepetalnicah, na spletu ali sporočil, poslanih preko mobilnih telefonov« (Kowalski, Limber in Agaston, 2008).
Pušnik (2012) ga definira kot »posebno obliko bullyinga, ki se nanaša na nadlegovanje po internetu, prenosnih telefonih in drugih komunikacijskih sredstvih, kjer otrok (ali skupina otrok) nadleguje drugega otroka, tako da mu pošilja grozilna sporočila, ga ponižuje ali drugače sramoti« (str. 118). Pri tem opozarja, da gre za nasilje, ki se večinoma dogaja doma, vendar je treba bolj poudarjati to obliko nasilja.
Hinduja in Patchin (2018) spletno nasilje definirata kot »namerno in ponavljajoče se nadlegovanje, povzročeno z uporabo računalnikov, mobilnih telefonov in drugih elektronskih naprav.« Pri tem poudarjata, da gre za nasilje, ki se izvaja v različnih okoljih. Sprva se je izvajalo predvsem v spletnih klepetalnicah, pozneje pa se je preselilo na družbena omrežja4 (danes so popularni predvsem Facebook, Instagram,
3 Pri takojšnjem (ali neposrednem) sporočanju (angl. instant messaging) si skupina uporabnikov direktno izmenjuje elektronske informacije, bodisi gre za tekstovne, govorne ali tudi video datoteke.
4 Družbena (tudi družabna ali socialna) omrežja so spletne storitve, ki uporabnikom omogočajo, da se med seboj virtualno povezujejo v skupine in si izmenjujejo informacije.
22
Snapchat in Twitter) ter strani, ki omogočajo izmenjavo video posnetkov (na primer Youtube).
2.2. VRSTE SPLETNEGA NASILJA
Ko je oseba ali neka skupina postavljena v situacijo, kjer je žrtev spletnega nasilja, se navadno ne želi izpostavljati, saj se ob tem počuti neprijetno, lahko tudi osramočeno.
Take osebe se pogosto niti ne zavedajo, da so dejansko žrtev nasilja, saj nad njimi ni bila uporabljena fizična sila. Ljudje namreč psihično trpljenje velikokrat raje zadržimo zase.
Nadlegovanje preko spleta lahko poteka odkrito ali prikrito, preko različnih medijev.
Poznamo različne vrste spletnega nasilja. K spletnemu nasilju med drugim uvrščamo spletne strani, ki pozivajo k nasilnim dejanjem, spletne igre z nasilno vsebino, najbolj razširjena oblika spletnega nasilja pa je spletno trpinčenje in ustrahovanje (Nasilje na spletu, b. d.). Glede na to, na kakšen način poteka, ga avtorji delijo na več vrst oziroma oblik. Ker gre za področje, ki je še v razvijanju, za veliko pojmov še nimamo ustreznega slovenskega termina oziroma se pojem v slovenski literaturi še ni uveljavil .
a) Objavljanje fotografij in video posnetkov brez privoljenja je ena izmed najbolj razširjenih oblik spletnega nadlegovanja med najstniki. Poteka predvsem preko sodobnih družbenih omrežij, kjer objavo namestijo za kratek čas, pa vendar jo do trenutka, ko je odstranjena, vidi že širša okolica (Gordon, 2020).
b) Izključevanje je vrsta spletnega nasilja, kjer otrok ali skupina otrok namerno izključi vrstnika iz spletnih mest, ki jih uporabljajo. Izključijo tudi otroka, ki ne uporablja spletnih mest za družabna omrežja ali nima pametnega telefona (Kaspersky Lab, 2015). Prav tako pride do izključitve v primeru, ko otrok sicer je na istem spletnem mestu kot ostali, celo v skupnem pogovoru, pa ostali člani skupine njegova sporočila ignorirajo. Otroka, ki je izključen na spletnem mestu, vrstniki pogosto izključijo tudi z zabav ali drugih dejavnosti (24 ur inšpektor, 2019).
23
c) Nadlegovanje je trajna, stalna in namerna oblika ustrahovanja, ki vključuje zlorabe ali grozilna sporočila, poslana otroku ali skupini z namenom groziti ali sramotiti, objavljati govorice na spletnih družbenih omrežjih. Gre za zelo nevarno obliko, ki lahko pusti resne posledice na otrokovem obnašanju. Taka sporočila so v splošnem nesramna ali zlonamerna, vplivajo na posameznikovo samozavest, ga naredijo plašnega in v njem povzročajo strah in bolečino (Kaspersky Lab, 2015). Internetni ponudniki navadno ponujajo možnost prijave neprimerne vsebine, ki jo v tem primeru izkoristijo »napadalci« in s tem povzročijo izključitev napadenega iz spletnega mesta. Sem spada tudi objavljanje govoric in groženj na družbenih omrežjih (Gordon, 2020).
d) Spletno zalezovanje je vrsta spletnega nasilja, ki se lahko razširi do te mere, da postane resna grožnja otrokovemu telesnemu počutju in varnosti. Če ga ne zaustavimo pravočasno, lahko pusti resne posledice. Spletnega zalezovanja se ponekod poslužujejo odrasli, da vzpostavijo stik z mlado osebo in se potem poskušajo srečati z njo (Kaspersky Lab, 2015). Primarno se izvaja preko družabnih omrežij ali forumov, lahko pa se razvije tudi v fizično nadlegovanje.
(Spletno nasilje, b. d.).
e) Poosebljanje imenujemo obliko spletnega nasilja, pri kateri oseba uporabi račun nekoga drugega tako, da v njegovem imenu objavlja neprimerne vsebine ali komunicira z drugimi. Ker vse, kar je objavljeno na spletu, nikoli popolnoma ne izgine, četudi to izbrišemo, lahko za sabo pusti resne posledice, ki žrtev spremljajo še naprej v življenju (Gordon, 2020). S tem posežemo v zasebnost posameznika ali skupine in gre za kaznivo dejanje (Spletno nasilje, b. d.).
f) Lažne profile nekateri izdelajo z namenom ustrahovati nekoga in pri tem skriti svojo resnično identiteto. To počnejo na družabnih omrežjih, spletnih forumih, možne so tudi izdelave spletnih strani, blogov itd. Z njihovo pomočjo je mogoče širiti lažne informacije, ki žrtev ponižujejo, sramotijo ali žalijo (Kaspersky Lab, 2015). Lažni profili se uporabljajo tudi za spletne prevare, saj s tem storilec prikrije svojo identiteto in je težje izsledljiv (Spletno nasilje, b. d.).
24
g) »Trolling« oziroma »trolanje« imenujemo početje, ko se nekateri počutijo dobro na račun tega, da se nekdo drug počuti slabo. Drugo osebo želijo razjeziti, sprovocirati, zato objavijo žaljivke, provokacije ali sovražna sporočila na spletnih forumih (Spletno nasilje, b. d.).
h) Happy slapping je, ko ena oseba ali skupina žrtev napade, drugi pa to posnamejo in objavijo na socialnih medijih, da bi žrtev osramotili. To pomeni, da se nasilje ne dogaja samo preko uporabe sporočil, ampak tudi z objavljanjem video posnetkov (Spletno nasilje, b. d.).
i) Seksting je izmenjava fotografij, video posnetkov ali besedil s seksualno tematiko preko različnih možnosti sporočanja in je prisotna predvsem med mladimi. Problem nastane takrat, ko se ta sporočila razširijo med tiste, ki jim niso namenjena (Miljavec, 2018).
Izpostavila sem nekaj najbolj znanih in najpogostejših oblik spletnega nasilja. Nekatere so si med seboj zelo podobne ali pa se dopolnjujejo. Iz opisanega lahko opazimo, da so izzvane osebe »verjetno« večinoma tiste, ki so tudi v družbi šibkejše, so predmet zasmehovanja ali nadlegovanja. Pri nadlegovanju preko spleta v primerjavi z nadlegovanjem »v živo« storilec lažje ostane anonimen in žrtvi povzroči škodo brez neposrednega stika.
Možno je tudi, da mladi, ki so žrtve spletnega nasilja, kot neke vrste obrambo tudi sami izvajajo spletno nasilje nad nekom drugim. Ni torej nujno, da to obliko nadlegovanja izvajajo tisti, ki so tudi v ožji družbi močnejši (Beran in Li, 2007). Izvajajo ga predvsem ljudje, vešči uporabe spletnih medijev in želijo pri tem ostati anonimni. Tega se poslužujejo tudi takšne osebe, ki težje vzpostavijo direkten stik z ljudmi iz svoje okolice, takšna oblika pa se jim zdi zabavna in jim to predstavlja nov izziv (Pušnik, 2012).
V literaturi najdemo tudi posebno obliko spletnega nasilja nad ženskami in dekleti.
Sicer se spletno nasilje izvaja nad obema spoloma, vendar naj bi se le-to preneslo v
»realen svet«, kar lahko razumemo kot »/…/ nadaljevanje nasilja zunaj spleta«
(Spletno nasilje nad ženskami in dekleti, 2017). V večji meri se izvaja nad dekleti. To lahko povežemo s tem, da večina deklet nasilje dojema drugače kot fantje, saj so v
25
tem pogledu bolj občutljive, veljajo za šibkejši del družbe. Zato so tudi na spletu lažje tarče kot fantje (»Odklikni! Ustavimo spletno nasilje nad ženskami in dekleti«, 2019).
2.3. ZNAČILNOSTI SPLETNEGA NASILJA
Kot sem že zapisala, je spletno nasilje težko nadzorovati. Elektronske naprave omogočajo takojšnjo in stalno komunikacijo ter storilcem dovoljujejo, da delujejo kjer koli in kadar koli. V kolikor sami nismo prisotni na spletnih mestih, bomo takšno početje še težje prepoznali oziroma ga sploh ne bomo. Zaradi tega se lahko takšno nadlegovanje razširi do te mere, da je nadlegovana oseba že močno prizadeta.
Tako kot tradicionalno nasilje, ki je širši publiki bolje poznano, ima tudi spletno nasilje svoje značilnosti, po katerih ga ločijo od ostalih vrst.
1. Anonimnost
Večina spletnega nasilja je anonimnega, ker se storilci zaščitijo tako, da si naredijo novo, spletno identiteto, uporabijo psevdonim (Pušnik, 2012). Spletno okolje je posebej privlačno za mlade, saj omogoča objavljanje in komentiranje, ne da bi jih bilo enostavno odkriti. Še posebej to velja za objave o sošolcih ali učiteljih, ki ne obiskujejo istega spletnega mesta. Kljub temu da se vse to dogaja v virtualnem okolju, lahko pusti hude psihične posledice pri žrtvi (Shariff, 2008).
2. Neskončno občinstvo
V kolikor nasilje poteka prek elektronskih medijev, se lahko zelo hitro razširi in doseže širok spekter ljudi. Kar se začne v fizičnem šolskem okolju kot prijateljska šala, se lahko zelo hitro spremeni v verbalno nasilje, ki se nadaljuje v spletnem okolju. Razlika med šolskim in spletnim okoljem pa je ta, da možnost za vključitev v komentiranje dobi tudi na stotine novih ljudi, neznancev, ki jih osnovna skupina z nepoznavanjem tehnologije spusti v svoj krog. Tu se pokažejo tudi sošolci, ki v šolskem okolju niso bili med nasilneži in se v spletnem okolju skrijejo za tehnologijo ter sodelujejo tako, da se pokažejo kot močna oseba, vendar le v virtualnem svetu (Shariff, 2008).
26 3. Trajnost
Komunikacija na spletu je trajna in jo je zelo težko ali celo nemogoče izbrisati. V splošnem vsi ves čas nosimo s seboj mobilne telefone in je težko ignorirati sporočila, ki jih dobimo. Tudi računalnike uporabljamo vsak dan – za učenje, delo in prosti čas.
Tudi če jih ne, sporočila počakajo. Sporočila in različne datoteke po tem, ko so bile enkrat javno objavljene, težko zakrijemo, saj jih je lahko, še preden smo uspeli izbrisati, shranil kateri od milijonov drugih uporabnikov (Shariff, 2008).
4. Pomanjkanje nadzora
Ker osebna sporočila vidijo le pošiljatelji in prejemniki, nad njimi ni mogoč nadzor. Tako na takšna sporočila in objave ne morejo vplivati niti policija niti ljudje, ki skrbijo za spletne strani. Prav tako nadzora nimajo starši, saj velikokrat ne poznajo spletnega okolja, v katerem se gibljejo njihovi otroci (Pušnik, 2012). Nekatere spletne strani se trudijo vzdrževati nadzor nad sovražnim govorom in neprimerne objave ter komentarje sproti brišejo, vendar se vztrajni uporabniki pogosto znajdejo drugače in vseeno uspejo objaviti to, kar je bilo izbrisano.
5. Prostor in čas nista omejena
Prejemnik prejme sporočilo takrat, ko vklopi svojo elektronsko napravo in uporabi ustrezno spletno okolje. To je lahko podnevi, ponoči, doma ali v šoli. Torej nas res spremlja ves čas in vsepovsod (Pušnik, 2012). To pomeni, da se spletno nadlegovanje lahko začne doma ter nadaljuje v šoli in obratno. Zato je težko določiti, kje in kdaj se je nadlegovanje začelo. Lahko se namreč dogaja na več različnih družbenih medijih hkrati.
6. Povzročitelj ne more opazovati žrtvinega takojšnjega odziva (Pušnik, 2012) Med povzročiteljem in žrtvijo ni neposrednega kontakta, zato povzročitelj v nasprotju s tradicionalnim nasiljem pri spletnem ne vidi žrtvinega odziva. Ta lahko sporočilo ignorira, lahko pa se odzove z novo objavo ali s sporočilom. Žrtev se, ko se zateče v svoj dom, pred storilcem ne more skriti. Lahko sicer izklopi elektronske naprave, vendar bo ob ponovnem vklopu vse tako, ko je bilo pred izklopom (Belsey, 2018b).
27
Da je nekdo žrtev spletnega nasilja, je težko opaziti, če se sami ne gibljemo po spletnih omrežjih oziroma nam te informacije ne poda kdo drugi. Lahko pa sklepamo, da je oseba žrtev, če nenadoma neha uporabljati svoje naprave ali pa postane nemirna, jezna, depresivna ob njeni uporabi in se prične izogibati pogovorom o aktivnostih, ki se dogajajo na spletu. Prav tako lahko sklepamo, da je nekdo izvajalec spletnega nasilja, če hitro skrije ekran naprave, preden ga opazi kdo drug ali pa postane živčen, če ne more uporabljati naprave, ima več različnih uporabniških računov … (Hinduja in Patchin, 2018). Vendar nam sklepanja tega ne potrdijo, zato je pomembno, da v primeru, ko opazimo nenavadno vedenje osebe pri uporabi elektronskih naprav, raziščemo, zakaj je temu tako in potem tega ne zatajimo, temveč ustrezno ukrepamo.
2.4. POSLEDICE SPLETNEGA NASILJA
Prve posledice, na katere pomislimo pri besedi nasilje, so modrice, odrgnine polomljene kosti in podobno. Vse to pa so le posledice fizičnega nasilja. Spletno nasilje, kot tudi vsaka druga vrsta nasilja, za sabo pusti posledice, ki so lahko blažje ali hujše oblike in se kažejo predvsem na psiholoških značilnostih posameznika, med drugim jih je pogosteje strah. V kolikor nasilje poteka anonimno, lahko namreč v vsaki osebi vidijo storilca, ki stoji za temi dejanji, prav tako pa ne morejo biti prepričani v to, koliko je zadeva resna in koliko jih ogroža. Ker storilec ne vidi žrtvinega odziva, lahko nehote nadlegovanje pripelje tudi veliko dlje, kot je bilo mišljeno. Kadar ima storilec žrtev pred sabo, vidi njeno reakcijo in lahko odneha, preden je storjene že preveč škode. Četudi pozneje storilec spremeni svoje mnenje glede dogajanj, bodisi naj bo to sankcionirano s strani policije ali kako drugače, je zaradi trajnosti spletnih objav to še vedno breme za žrtev. To pa pri njej vzbuja jezo, frustracije, občutek sramote, depresijo. Prav tako lahko povzroči zdravstvene težave, kot so glavoboli, težave s spanjem in drugo. Še posebej se te posledice odražajo pri mladostnikih, ki so še v razvoju in je zanje mnenje okolice pomembno. To vpliva na njihovo delo v šoli in na nadaljnji razvoj njihove samopodobe (Završnik, 2013).
Osebe, ki so žrtve spletnega nasilja, o tem velikokrat ne želijo govoriti, pogosto so to iste osebe, ki so že žrtev katere druge oblike nasilja. Tudi, ko se spletno nasilje neha izvajati, je žrtev v strahu, da se bo vsebina ponovno pojavila, saj je le-ta še vedno lahko
28
nekje shranjena in to vpliva na psiho posameznika (Brody in Vangelisti, 2017). Po drugi strani pa se v primerjavi z večino oblik tradicionalnega nasilja oseba, ki izvaja spletno nasilje, premalo ali pa sploh ne zaveda posledic, ki jih povzročajo njena dejanja. Brez direktne povratne informacije, podane s strani trpinčene osebe, namreč pride do manj priložnosti za razvoj empatije ali kesanja ter takojšnjega ukrepa zunanjega opazovalca (Slonje in Smith, 2008).
Mladostniki, žrtve spletnega nasilja, se soočajo s podobnimi problemi kot tisti, ki so žrtve medvrstniškega nasilja, tudi znaki so zelo podobni, na primer frustracije, jeza in žalost. Pogosto se odstranijo od družbe in so raje sami (Beran in Li, 2007). Prav tako mladi, ki več časa preživijo na elektronskih medijih, pogosteje poročajo o težavah v zvezi z duševnim zdravjem. Veliko jih je zaradi tega, ker na različnih družbenih medijih ni takšnih rezultatov, kot bi si želeli (na primer premajhno število prijateljev ali
»všečkov« na objavah), tudi v depresiji (Twenge, Joiner, Rogers in Martin, 2010).
Kot kažejo rezultati raziskave Odklikni! 2018 (tabela 1), je med žrtvami spletnega nasilja kar nekaj mladostnikov, na katere spletno nadlegovanje, kot pravijo sami, ni imelo učinka ali pa so to jemali kot zabavo. Največ je takih, ki jim je bilo to smešno ali vseeno, na veliko mladostnikov pa je dogajanje vplivalo negativno. Opazimo, da je bilo zaradi nadlegovanja kar 35 % deklet zaskrbljenih, sledi jeza (32,5 %). Pri fantih prevladuje odgovor, da jim je bilo vseeno (33,7 %), sledi odgovor, da jim je bilo smešno (28,2 %), zatem pride na vrsto jeza (28,0 %). Glede na rezultate opazimo, da spletno nadlegovanje res bolj vpliva na dekleta kot na dečke. Velik delež deklet se je počutilo tudi depresivno (23,7 %) ali pa nemočno (22,4 %). (»Odklikni! Ustavimo spletno nasilje nad ženskami in dekleti«, 2019).
Spletna orodja se uporabljajo v vse večji meri. Žrtve spletnega nasilja, se lahko zaradi slabih izkušenj ustrašijo nadaljnje uporabe spleta, ki pa je danes »nujno zlo«. Zato je pomembno, da se izobražujemo na tem področju in pomagamo osebam, ki so imele s spletom slabo izkušnjo.
29
Tabela 1: Doživljanje spletnega nadlegovanja pri žrtvah (vir: ODKLIKNI! Ustavimo spletno nasilje nad ženskami in dekleti: Priročnik za strokovnjakinje in strokovnjake, ki delajo z mladimi, 2019, str. 32)
2.5. SPLETNO NASILJE MED OSNOVNOŠOLCI
Spletno nasilje je pogost pojav tudi v šolskem prostoru. Večina učencev na predmetni stopnji (pa tudi nekateri mlajši) ima v stalni uporabi svoj mobilni telefon ali tablični računalnik, ki ima dostop do spleta. Uporaba le-tega pa ni nadzorovana in hitro pride do neprimerne rabe spletnih orodij. Mladi se namreč velikokrat ne zavedajo nevarnosti, ki jih ponujata uporaba različnih mobilnih naprav ter udejstvovanje na spletu. Z nevarnostmi bi jih bilo potrebno seznaniti ne samo ob pričetku, temveč bi morali njihovo početje spremljati ves čas. Tako kot usmerjamo in spremljamo otrokovo obnašanje med ljudmi, tako ga je potrebno opozarjati, da se tudi obnašanje do ljudi preko spletnih kanalov ne sme razlikovati. V kolikor zasledimo kakršne koli sledi nasilja, pa moramo takoj posredovati.
