SPLETNO NASILJE MED OSNOVNOŠOLCI

Spletno nasilje je pogost pojav tudi v šolskem prostoru. Večina učencev na predmetni stopnji (pa tudi nekateri mlajši) ima v stalni uporabi svoj mobilni telefon ali tablični računalnik, ki ima dostop do spleta. Uporaba le-tega pa ni nadzorovana in hitro pride do neprimerne rabe spletnih orodij. Mladi se namreč velikokrat ne zavedajo nevarnosti, ki jih ponujata uporaba različnih mobilnih naprav ter udejstvovanje na spletu. Z nevarnostmi bi jih bilo potrebno seznaniti ne samo ob pričetku, temveč bi morali njihovo početje spremljati ves čas. Tako kot usmerjamo in spremljamo otrokovo obnašanje med ljudmi, tako ga je potrebno opozarjati, da se tudi obnašanje do ljudi preko spletnih kanalov ne sme razlikovati. V kolikor zasledimo kakršne koli sledi nasilja, pa moramo takoj posredovati.

30

Pri posredovanju moramo biti pozorni na vse dejavnike. Velik problem spletnega nasilja je anonimnost, mladi si namreč velikokrat izdelajo lažne profile, preko katerih komunicirajo z ljudmi, ki jih ne poznajo, pa tudi s prijatelji (Pušnik, 2012). Težava se pojavi tudi v primeru, ko se nadlegovanje javno razširi po spletu. Učenci imajo namreč veliko prijateljev, ki imajo svoje prijatelje, in tako se po spletu informacije širijo zelo hitro. To pa lahko osebo, v našem primeru učenca, močno zaznamuje. Učenci za komunikacijo veliko uporabljajo socialna komunikacijska orodja, kot so Facebook, Snapchat, Instagram, TikTok in podobni. Gre za omrežja, kjer se zbira na milijone ljudi, učenci pa nemalokrat potrjujejo »prijateljstva« z raznimi neznanci, ki izvajajo spletno nasilje. Problem pa niso samo neznanci, velikokrat se zgodi, da spletno nasilje izvaja oseba, ki žrtev dobro pozna (Shariff, 2008).

Rezultati raziskave (Slonje in Smith) so pokazali, da večina žrtev o spletnem nasilju ne pove nikomur. Največ tistih, ki se odločijo povedati, se zaupa prijateljem, zelo malo staršem ali komu drugemu, ne upajo pa povedati učiteljem (Slonje in Smith, 2008). Ker je uporaba interneta med osnovnošolci vse bolj dostopna tudi izven pouka, je možno, da se del časa, porabljenega na spletu, porabi za nadlegovanje (Beran in Li, 2007).

Pomembno je torej, da imajo učenci razvit odnos z odraslo, zaupanja vredno osebo.

To je lahko starš, učitelj ali pa tretja odrasla oseba, ki ji lahko povedo svoje težave. V kolikor imajo osebo, ki ji lahko zaupajo o svojih izkušnjah, dogodkih, potem bodo lažje zaupali tudi težave, če bodo postali žrtev spletne zlorabe. Opozoriti jih je potrebno, naj dokazov o nasilju ne brišejo, temveč jih pokažejo odrasli osebi, ki jim lahko pomaga.

Pri uporabi spleta je treba otroke poučiti o varni uporabi spletnih orodij. Pomembno je, da jih seznanimo s tem, da je potrebno nastaviti spletni račun in njegovo zasebnost v vsaki napravi oziroma aplikaciji, vedeti morajo tudi, da lahko nadzorujejo, kdo z njimi vzpostavi stik in komunicira ter bere in komentira njihovo spletno vsebino. S tem zmanjšajo tveganje za zlorabo njihovih podatkov s strani neznanih oseb. Prav tako je dobrodošlo, da otroci s spletnimi mesti, ki jih obiskujejo, seznanijo starše, jim pokažejo, zakaj so te strani dobre za njih, skupaj komentirajo njihovo varnost, poleg tega pa se s tem tudi čustveno povežejo (Hinduja in Patchin, 2018).

Otroci na spletu veliko raziskujejo. Preko brskalnikov lahko izvejo vse, kar jih tisti trenutek zanima. Hitro pa ugotovijo tudi, na kakšen način lahko prijateljem, znancem

31

ali pa tudi neznancem zagodejo kakšno nevšečnost, ki se jim tisti trenutek zdi popolnoma nedolžna. Iz nedolžne zadeve pa potem hitro pride do neprijetnih situacij, ki povzročijo veliko preglavic njim in staršem.

2.5.1. Vloga staršev

Otroci se z elektronskimi napravami srečajo že zelo zgodaj, ko starše opazujejo pri uporabi njihovih naprav, kaj kmalu pa jih preizkusijo tudi sami. Vse več otrok ima že pred vstopom v osnovno šolo svoj mobilni telefon, tablični računalnik ali pa celo računalnik, zato so starši tisti, ki morajo v prvi vrsti poskrbeti, da se otroci že na začetku seznanijo z varno uporabo naprave in interneta. To je pomembno tudi za šoloobvezne otroke, zavedati se moramo namreč, da se večina spletnega nasilja dogaja izven šol in ne v šolskem prostoru.

Spletno nasilje se največkrat izvaja prikrito in ker lahko poteka kadar koli, izven šole, največkrat na družabnih omrežjih ali preko mobilnih telefonov, ga je težko ugotoviti, če se nam otrok sam ne zaupa. Ker učenci uporabljajo splet za šolsko delo, stike s prijatelji, igranje iger in navezovanje novih stikov ter razne druge aktivnosti, so ves čas izpostavljeni nevarnostim na spletu. Veliko vlogo pri tem odigrajo starši, ki naj bi otroku že od samega začetka, ko začne uporabljati elektronske naprave, svetovali o varni uporabi (Hinduja in Patchin, 2018).

Preden starši otroku podarijo telefon, morajo premisliti, za kaj ga bo ta uporabljal in ali ga zares potrebuje. To, da ga imajo drugi, ne bi smel biti razlog za nakup. Ker ima danes skoraj vsak telefon in računalnik dostop do interneta, je pomembno, da otroke že pred nakupom podučijo, da je potrebno pred vsakim klikom, ko želimo kaj objaviti, dobro premisliti. Ko je objava enkrat narejena, je namreč ne moremo več dokončno izbrisati, zato imajo lahko aktivnosti, ki jih opravimo na spletu resne posledice v življenju za nas in tudi za druge. Vedeti morajo, da četudi na spletu uporabljajo psevdonime, niso nikoli popolnoma anonimni in pustijo svoj digitalni odtis. Pomembno pa je, da otroke opozorimo, da tudi na spletu veljajo pravila obnašanja. Prav tako pa je otroke potrebno seznaniti s tem, da je dostop do interneta njihov privilegij in ne pravica (Belsey, 2018b).

32

Prav je, da starši otrokom omejijo, koliko časa na dan ali teden lahko uporabljajo splet in z njim povezane naprave. Danes se otrokom namreč zdi samoumevno, da dneve preživijo na spletu in tam gradijo prijateljstva in svojo digitalno identiteto. Z uporabo družbenih omrežij in spletnih forumov pa velikokrat za svoje prijatelje sprejmejo tudi tujce, s katerimi navežejo stike. Zato je pomembno, da starši zaščitijo domače brezžično omrežje in omejijo uporabo elektronskih naprav v sobah, predvsem spletnih kamer. Priporočljivo je, da je računalnik postavljen na vidnem mestu, kjer se vsa družina veliko zadržuje, kar pa ne pomeni, da je potrebno ves čas gledati, kaj otrok počne, razen če obstaja sum, da je vpleten v nekaj nevarnega ali ilegalnega. Otroku moramo pokazati, da mu zaupamo in da se lahko v primeru težav obrne na nas (Belsey, 2018b). V kolikor otroci čutijo, da se lahko obrnejo na starše v primeru težav, bo le-te tudi veliko lažje razrešiti. Starši so namreč največja in najpomembnejša opora otrok. Kadar otrok tega ne čuti, bo oporo iskal drugje (24UR Inšpektor). Če se otrok pri starših počuti varno, se jim bo prej zaupal in povedal o težavah, ki ga pestijo. Starši ne morejo vedeti, kakšna so sporočila, ki jih otrok prejme preko elektronske pošte ali mobilnega telefona. Vsakega tudi ne morejo preverjati, saj se mladostniki v času odraščanja hitro začnejo počutiti preveč nadzirane (Slonje in Smith, 2008). Veliko staršev s tem, da je bil njihov otrok žrtev spletnega nasilja, niti ni seznanjenih in tudi nimajo občutka, da bi se to lahko zgodilo ravno njihovemu otroku (Dehue, Bolman in Völlink, 2008).

2.5.2. Vloga šole, učiteljev

Danes otroci ob vstopu v šolo že precej dobro rokujejo z elektronskimi napravami, predvsem z mobilnimi telefoni in s tabličnimi računalniki. V času šolanja se uporaba teh naprav bistveno poveča, saj jih potrebujejo tudi za šolsko delo, v času pouka in doma. Med iskanjem informacij na spletu se seznanijo z najrazličnejšimi spletnimi pastmi, ki so na prvi pogled za njih zelo privlačne. Zato je pomembno, da šola ne spodbuja samo varne rabe interneta, temveč tudi spoštovanje bontona na spletu. Tukaj ključno vlogo odigrajo predvsem učitelji, pri katerih se v času pouka uporabljajo splet in elektronske naprave, pa tudi vsi ostali delavci šole.

33

Statistični podatki kažejo (Cook, 2020), da se vse več ljudi sooča s spletnim nasiljem.

Tudi v šoli se spletno nasilje hitro razširi. Poleg družabnih omrežij to lahko poteka preko spletne pošte ali po sporočilih preko mobilnega telefona. Kot kažejo rezultati raziskave (Eden, Heiman in Olenik-Shemesh), so šole pomemben dejavnik, ki lahko pripomore k temu, da se nasilje vsaj deloma zmanjša (Eden, Heiman in Olenik-Shemesh, 2013).

Spletno nasilje pa ni problem zgolj osnovnošolcev, zelo pogosto je tudi pri študentih, ki preko spleta izražajo svojo jezo in stres (Luker in Curchack, 2017). Pomembno je torej, da učence že v osnovni šoli naučimo pravila spletnega obnašanja. S tem lahko pripomoremo k temu, da se znajo obvarovati in braniti pred neželenimi dejanji, pa tudi k temu, da sami ne izvajajo spletnega nasilja nad drugimi. S tem seveda ne bomo rešili

»izvora« nasilja, zagotovo pa bomo pripomogli k zmanjšanju le-tega.

Šola kot skupnost lahko naredi veliko za ozaveščanje, preden pride do primera spletnega nasilja in se učenci potem v primeru, da doživijo kaj neprijetnega, lažje zaupajo komu od bližnjih. Eden izmed pomembnejših korakov, ki ga šola lahko stori kot preventivo, je seznanjanje in opozarjanje šolarjev o odgovorni uporabi elektronskih naprav. To lahko poteka zgolj skozi spontan pogovor ali v obliki organiziranega predavanja. Učenci morajo biti večkrat opozorjeni, da je nasilje napačno in da bodo dejanja tistih, ki se ga bodo posluževali, ustrezno sankcionirana. Ker živimo v času, kjer je spletno komuniciranje nekaj vsakdanjega, je dobro, da učenci in učitelji komunicirajo tudi preko spleta (spletne učilnice in podobno). S tem učitelji učence seznanijo z osnovnim bontonom pri elektronskem pogovoru. Učenci morajo vedeti, da tudi na spletu veljajo pravila, kot so nagovor, pozdrav, vljudnost, spoštovanje.

Pomembno je, da se nepravilnosti sankcionirajo sproti, na primer krajši pogovori ob manjših kršitvah, sledijo plakati in predstavitve na temo nadlegovanja, nato pa se sankcije stopnjujejo glede na politiko šole in vrsto kršitve (Hinduja in Patchin, 2018).

Pomembno je, da kršitev ne pometemo pod preprogo, temveč vedno ustrezno reagiramo, četudi gre le za malenkost. V kolikor se odzovemo tudi na najmanjše nepravilnosti, čeprav z manjšim pogovorom, bodo učenci pridobili čut za to, kaj je prav in kaj narobe.

Prav je, da učenci tudi pri šolskem delu uporabljajo splet in mobilne naprave. Tako jim lahko na primerih pokažemo, kako varno uporabljati splet in jim predstavimo zanimive

34

in poučne stvari, ki se jih lahko počne na spletu. V kolikor jih bomo ustrezno usmerili in jim bodo naši predlogi zanimivi, bodo potem manj zahajali na strani, ki zanje niso najprimernejše. To ne pomeni, da bomo s tem izničili težave, lahko pa jih nekoliko zmanjšamo.