Rezultati izgorelosti

V okviru raziskave smo ţeleli ugotoviti, kako so ljudje v javni upravi – zaposleni na občinah v RS – izgoreli. Raziskava je bila narejena na vzorcu 120-ih zaposlenih na občinah v območju celotne Slovenije.

Zaposlene smo ţeleli razvrstiti v razrede izgorelosti, pri čemer smo se posluţevali lestvice razporejanja anketiranih, razvite na Inštitutu Burnout.

V prvi razred izgorelosti spadajo tisti anketiranci, ki imajo manj značilnih znakov, zato se jim dozdeva, da gre za začasno stanje, ki ga je moţno odpraviti z ignoriranjem počutja in krajšim dopustom. Pšeničny (2009, 23) pravi, da take osebe ne zaznajo občutka kronične utrujenosti,

zato si nalagajo vedno nove naloge. Ljudje postanejo »deloholični« in zanikajo slabo počutje.

Tako stanje lahko traja celo 20 let.

V drugi razred izgorelosti se uvršajo vsi tisti, ki občutijo močan občutek ujetosti in nemoči, da bi kar koli spremenili, navdajajo jih močni simptomi pretirane izčrpanosti, občutki krivde in jeze ter upadanje storilnostno pogojene samopodobe. Ljudje v tem obdobju in tem stanju menjujejo ţivljenjsko in delovno okolje, a ţal s seboj prinašajo vzroke za izgorevanje, zato jim prične upadati samopodoba. Tako stanje običajno traja do dve leti. (Pšeničny, 2009, 25) V tretjem razredu izgorelosti so uvrščeni vsi tisti, ki so ţe oboleli za adrenalno izgorelostjo pred zlomom. Osebe uvrščene v tretji razred izgorelosti se sicer še vedno trudijo biti aktivne, ţal pa se ne morejo prilagajati zahtevam. Značilnosti za ta razred izgorelosti so tudi motnje spanja, nezmoţnost odločanja in načrtovanja, izguba občutka za čas, izguba nadzora, smisla in občutka za varnost. Tako stanje lahko traja do nekaj mesecev. (prav tam)

Na podlagi izračuna v računalniškem programu SPSS, smo dobili podatek za aritmetično sredino, standardni odklon ter najmanjšo in največjo vrednost za izgorelost na delovnem mestu v javni upravi. Ugotovili smo, da kar 77 oseb ali 64,2 % vseh anketiranih zaposlenih v javni upravi ne kaţe znakov izgorelosti, v prvi razred izgorelosti se jih je uvrstilo 18 anketiranih ali 15 %, v drugi razred izgorelosti se je uvrstilo 20 anketiranih oseb ali 17 % in v tretji razred izgorelosti se je uvrstilo 5 anketiranih oseb ali 4 %.

Da bi ugotovili, kaj pomeni stopnja izgorelosti zaposlenih v javni upravi v primerjavi z anketiranimi osebami splošne populacije, smo izvedli t-test in ugotovili, da imajo zaposleni v javni upravi statistično pomembno niţjo stopnjo izgorelosti v primerjavi s splošno populacijo.

Predvidevamo, da je niţja stopnja izgorelosti rezultat bolje zagotovljenih potreb, zato ne moremo potrditi hipoteze št. 2, v kateri smo napovedali, da se deleţ izgorelih v javni upravi ne razlikuje od deleţa izgorelih v splošni populaciji.

Pridobljene rezultate smo povezali s teorijo izgorelosti in raziskavami, ki so bile narejene na omenjenem področju. Ugotovimo lahko, da se izgorelost kot poklicna bolezen vse večkrat pojavlja tako med splošno populacijo kot v javni upravi.

Raziskave v javni upravi, ki so bile narejene v ZDA, nas opozarjajo na to, da velika količina stresa in izgorelost med managerji kot tudi med ostalimi zaposlenimi v javni upravi povzročata uzakonjeno, pravno, politično in vsiljeno vodenje. Manjšo kreativnost in profesionalnost pa je v javni upravi zaradi izčrpanosti zaznati predvsem zaradi časovnega pritiska. (Im 2009, 69)

V raziskavah, narejenih v javni upravi v ZDA, so ugotovili, da je delo v javni upravi časovno bolj zahtevno in omejeno kot v privatnem sektorju. Zaposleni morajo obvladati časovne

omejitve zaradi obveznosti, ki si jih ne morejo sami planirati in so večinoma nenapovedane (proračun, volilno obdobje, čas za stranke ...). (prav tam)

Raziskave tudi kaţejo, da stres in izgorelost postajata glavni poklicni bolezni 21. stoletja. Na Nizozemskem so raziskave pokazale, da je izgorelost v zadnjih letih najpogostejša diagnoza

»psiholoških zdravstvenih teţav«. Tudi podatki drugih evropskih drţav kaţejo, da ima več kot polovica zaposlenih simptome izgorelosti. (prav tam)

V Sloveniji je bila narejena tovrstna raziskava na vzorcu splošne populacije. Rezultati raziskave kaţejo, da je znake izgorelosti pokazalo v povprečju od 20 do 40 % v raziskavah zajetih ljudi. (Pšeničny 2009, 35)

Ker smo ţeleli tudi na našem vzorcu dokazati, da na izgorelost vplivata tako storilnostno pogojena samopodoba kot zadovoljenost potreb smo izračunali regresijske koeficiente. Obe spremenljivki, storilnostno pogojena samopodoba in zadovoljenost potreb, imata statistično pomembna regresijska parametra. Storilnostno pogojena samopodoba ima pozitiven, zadovoljenost potreb pa negativen regresijski nagib. Na podlagi teh izračunov lahko potrdimo hipotezi tri in štiri, ki pravita, da je izgorelost pozitivno povezana s storilnostno pogojeno samopodobo in negativno povezana z zadovoljenostjo potreb.

Da bi dokazali povezavo med storilnostno pogojeno samopodobo in izgorelostjo ter zadovoljenostjo potreb smo računali korelacijo s Pearsonovim r-koeficientom. Ugotovili smo, da je stopnja izgorelosti, v našem vzorcu, srednje močno statistično značilno povezana s storilnostno pogojeno samopodobo in zadovoljenostjo potreb. Rezultati kaţejo, da tisti, ki imajo boj izraţeno storilnostno pogojeno samopodobo, imajo slabše zadovoljene potrebe.

Ker smo našo raziskavo ţeleli dodatno podkrepiti z analizami in izračuni, smo poleg vpliva storilnostno pogojene samopodobe na izgorelost izračunali tudi, kako na izgorelost vpliva zadovoljenost potreb. Ţeleli smo preveriti tudi, kakšne so povezave med izgorelostjo in spolom, stopnjo izobrazbe, starostjo in delovnim mestom. Enake izračune pa smo naredili tudi za zadovoljenost potreb. Pri tem smo se posluţevali korelacij s pomočjo Spearmanovega r-koeficienta, multivariatnih analiz in regresijskih koeficientov. Ugotovili smo, da imajo ţenske v našem vzorcu višjo stopnjo izgorelosti kot moški. Ostali predikatorji (starost, stopnja izobrazbe in delovno mesto) pa nimajo napovedne moči za stopnjo izgorelosti.

Raziskava s področja izgorelosti na področju javne uprave – občin v Sloveniji je bila tokrat izdelana prvič in tako dodaja prispevek k znanosti na tem področju. Ugotovitve, da v javni upravi, v primerjavi s splošno populacijo, izgorevajo počasneje, oziroma imajo niţjo stopnjo izgorelosti, pa nas ne smejo uspavati, saj se politične razmere spreminjajo tudi v javni upravi (odpuščanje delavcev, niţji osebni dohodki …) in predvsem vplivajo na zadovoljenost potreb zaposlenih, le to pa posledično tudi na izgorelost.