Dr. Musek (2005, 162) pravi, da je osebnost nekaj objektivnega, samopodoba ali samospoštovanje pa je naša lastna predstava, zaznavna misel in pojmovanje o tem, kaj smo, in o tem, kakšna je naša zunanjost. To pa pomeni, da je osebnost to, kar smo, samopodoba pa to, kar mislimo, da smo. V resnici zajema pojem samopodobe več kot to, kar mislimo, da smo.
Zajema naše predstave, zaznave, misli, prepričanja in pojmovanja in tudi čustva, ki jih gojimo do sebe ter vrednotenje samega sebe. Samopodoba je eden od najkompleksnejših pojavov, ki jih poznamo.
Začetnik proučevanja človekovega jaza oz. samopodobe je psiholog W. Jameson, in sicer ţe od leta 1890. Pravi, da samopodoba zajema predstavo o sebi kot o delujočem objektu, predvsem to, kar mislimo o sebi, da smo, in to, kar ţelimo pokazati, da smo. Isti avtor samopodobo razčleni še po hierarhični strukturi, od katere najvišje področje zavzema duhovni jaz, ki vključuje pojmovanje in predstave, ki jih imamo o sebi kot o miselnem, psihičnem in duhovnem bitju. Drugo mesto zavzema socialni jaz, ki ga tvorijo doţivljanja in pojmovanja posameznika o tem, kakšen je in kakšen ţeli biti v očeh drugih. Nato pa sledi telesni jaz.
Kasneje so različni avtorji te definicije jaza oz. samopodobe ovrgli. Kihlstrom in Cantor sta leta 1984 definirala samopodobo kot mentalno predstavitev samega sebe. Rogers in sodelavci so leta 1977 izhajali iz predpostavke, da je človekova samopodoba aktiven in močan agent pri organizaciji posameznikovega sveta. Kobalova pa 1994. leta zapiše, da je samopodoba organizirana celota lastnosti, potez, občutij in sposobnosti, za katere je značilno, da jih posameznik pripisuje sebi in da tvorijo okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ţivljenje. Enotna predpostavka vseh raziskav v zadnjih dvajsetih letih pa je, da človekova samopodoba odraţa trenutno vedenje in je hkrati posrednik in regulator tega vedenja. V takem smislu raziskovalci samopodobe vidijo to kot aktivno, vplivno in spremenljivo, ki interpretira in organizira relevantne akcije in izkušnje, ki se nanašajo nanjo, ki vpliva na motivacijo, oblikuje vedenjske intence, standardne plane in pravila vedenja.
(Gazvoda 1996, 133–142)
Samopodoba obsega predstave, zaznave, misli, pojmovanja in prepričanja o sebi ter vrednotenje samega sebe (Musek 2005, 129). Samopodoba je tesno povezana s samospoštovanjem vrednostne podobe samega sebe.
Samopodoba je definicija zaznavanja posameznika v smislu poznavanja in zavedanja sebe.
Samopodobo si mora vsak posameznik ustvariti sam, s pomočjo izkušenj prijateljev, staršev in okolja, kjer ţivi. Pozitivna samopodoba je pogoj osebnostnega in duševnega ravnovesja.
Drugače povedano je samopodoba razumsko-čustveni vrednostni odnos do samega sebe.
Oblikujejo jo najrazličnejši dejavniki od zgodnjih izkušenj (druţina, šola, vrstniki, prvo delovno mesto …) do individualnih razlik (temperament, nagnjenost k optimizmu, pesimizmu, neprilagodljivost). Za uspešno in zadovoljno ţivljenje je pomembna dobra, zdrava samopodoba, to pa je tista samopodoba, ki vsebuje realno mnenje o lastnih slabostih, ne pa pretirane kritičnosti do njih. (Musek 2005, 129)
Samopodoba je skupek pojmovanj in predstav, ki jih imamo o sebi, oziroma je to posameznikovo doţivljanje samega sebe. Samopodoba in samospoštovanje sta tesno povezana. Samospoštovanje nam pove, kako smo zadovoljni s seboj, ali se ocenjujemo pozitivno ali negativno, koliko se sprejemamo takšni, kot smo. (prav tam)
Naša prepričanja o sebi nastanejo s kombinacijo tega, kar smo se naučili verjeti, in dinamiko zakona privlačnosti. Če je naše samospoštovanje majhno, nas v zelo pomembnih zgodnjih letih niso dovolj cenili. (Field 1999, 62)
Velik in pomemben del samopodobe nam zgradijo drugi, od katerih dobimo bistvene informacije, ki postanejo temeljni del podobe, ki si jo ustvarimo o sebi. Drugi nam povedo, kakšni smo in kakšni naj bomo, povedo nam tudi to, kaj pomeni, da smo takšni. (prav tam) Vsa ta sporočila postanejo del predstave, ki jo gojimo o sebi. Naši jazi oz. samopodobe so v veliki meri proizvod procesov in socialnega konstruiranja in socialnega zrcaljenja. So kot zrcalo, v katerem vidimo sebe. (Musek 1993, 362)
Naša samopodoba, naš jaz, doţivljanje in pojmovanje samega sebe dajejo pojmu osebnosti smisel in posebno vrednost. Vsaka osebnost je prav zato enkratna in neponovljiva – celo ljudje, ki so si po zunanjem videzu najbolj podobni, so osebnost zase in tako tudi doţivljajo samega sebe. (Musek 2000, 197)
Samopodoba vpliva tudi na to, kako bomo procesirali informacije. Predstava, ki jo imamo o sebi, deluje kot filter, skozi katerega »spustimo« le informacije, ki se skladajo z njo, druge informacije pa spregledamo, si jih napačno interpretiramo ali pa v celoti zavrnemo. (Kompare 2006, 113)
Naš uspeh v prijateljstvu, poslovnem ţivljenju, športu in ljubezni je v veliki meri odvisen od naše samopodobe. Ljudje, ki imajo zaupanje vase, so kot magneti za uspeh in srečo. Po drugi strani so nekateri ljudje magnet za neuspeh in nesrečo. In slednje srečujemo tam, kjer delamo.
Če analiziramo probleme sodelavcev, ugotovimo, da so njihovi problemi posledica teţav s sprejetjem samega sebe. In v trenutku, ko jim pomagajo pri pridobivanju samozavesti, se večina psiholoških problemov reši sama od sebe. (McGinnis 1999, 1)
Pri nastanku in razvoju individualne zavesti imajo zelo velik pomen informacije, ki jih pridobimo o sebi in jih zdruţimo v podobo oz. pojem samega sebe. Pomembne so informacije, ki jih prinašajo naše lastne neposredne izkušnje s samim seboj, in tiste, ki jih posredujejo drugi ljudje. Mnenja drugih postanejo del naše lastne zavesti o sebi, del naše samopodobe. (Musek 2000, 197)
Dejstvo je, da ljudje lahko spremenimo percepcijo o samem sebi. Nekdo, katerega zaupanje v samopodobo je izredno nizko, ni nujno obsojen na nesrečno ţivljenje. Z upoštevanjem določenih pravil se je mogoče otresti mnogih negativnih vedenj in razmišljanj in si zgraditi samozavest (McGinnis 1999, 2)
Podoba samega sebe zajema privatna, lastna sporočila in zahteve, kot tudi ponotranjene in zunanje zahteve okolja. Sposobni moramo biti, da kritično presojamo svoje notranje in socialne cilje in se zavestno odločamo med njimi. (Musek 1993, 366)
Samopodoba je kompleksna, zajema tako pojmovanja in predstave o našem videzu in telesu, pojmovanja in predstave o duhovnem in duševnem dogajanju in predstave in pojmovanja o tem, kako nas vidijo drugi, in o naših odnosih z drugimi. Samopodoba in samospoštovanje postaneta nezavedno vodilo našega obnašanja, obnašamo pa se tako, da lahko ohranjamo pozitivno mnenje o sebi. (Musek 2000, 197)
Samospoštovanje je opredeljeno kot zaupanje v lastne vrednote in predstave pozitivnega stališča do osebnega ţivljenja in sreče, do svobode uveljavljanja lastnih misli, ţelja, potreb, radosti. (prav tam)
Tam in Watkins sta leta 1995 proučevala strukturo samopodobe v odraslosti. Ugotovila sta, da je samopodoba odraslega človeka strukturirana in hierarhično urejena, pri čemer je na vrhu hierarhične lestvice splošna samopodoba, ki se deli na individualno in medosebno.
Individualna samopodoba pa se cepi na področje uspeha (akademska samopodoba, delo in uspeh) in na telesno samopodobo (telesne sposobnosti in zunanji videz). Medosebna samopodoba se deli na socialno samopodobo (socialni odnosi in socialne odgovornosti) in druţinsko samopodobo (odnosi in odgovornost v druţini). Vsa našteta področja se naprej delijo še na samooceno vedenja v specifičnih situacijah. (Kobal 2000, 125)
Različne raziskave kaţejo, da so za razvoj posameznikove samopodobe zelo pomembni odnosi z drugimi. Na tej osnovi si ljudje ustvarjamo svojo identiteto. Odziv drugih nam pomaga, da razvijemo čim bolj točno predstavo o samem sebi. Če nas drugi doţivljajo kot vredne, se tako tudi sami vrednotimo. V odnosih z drugimi odkrivamo, kdo smo kot osebnost.
(Kobal 2000, 173)
Samopodoba močno vpliva na naše ravnanje, včasih usodno in celo proti naši volji, je zapisal Musek (2005, 163).
Vzdrţevanje pozitivne samopodobe o sebi je pomembno za vsakega. To pomeni, da bomo pozitivno ocenjevali svoje sposobnosti, svoj značaj in druge osebnostne značilnosti. Zmoţni bomo opravljati najzahtevnejše naloge, zmoţni bomo odločati in prevzeti odgovornost za svoje odločitve. Samopodoba in samospoštovanje nas pri odločitvah usmerjata. Če si ne ustvarimo pozitivne samopodobe o sebi, se začnemo podcenjevati in čutiti manjvredne od drugih. (Musek 2000, 197)
Teţnja po vzdrţevanju pozitivne samopodobe je eden izmed najsplošnejših in najmočnejših človekovih motivov. Vpliv samopodobe se kaţe v naših prepričanjih, ţeljah, čustvovanju, stališčih, ocenah, presojah, v kratkoročnem in dolgoročnem načrtovanju in obnašanju.
Samopodoba deluje kot notranji standard, kriterij ali merilo, s katerim zavestno, še bolj pa nezavedno primerjamo svoja spoznanja in dejansko obnašanje in ga glede na samospoštovanje in samopodobo uravnavamo. (Musek 2005, 163)