Podpora otroku pri igri na tleh - Ali ste imeli pri delu z gibalno oviranimi otroki težave s te

Slika 33. Različne aktivnosti premagovanja ovir.

Individualiziran program kot načrt dela strokovnjakov različnih področij temelji na odkrivanju otrokovih primanjkljajev in močnih področij na podlagi dobrega opazovanja otrokove igre, gibanja in funkcioniranja na vseh ostalih področjih razvoja. Program je usmerjen v specifično pomoč, ki otroku omogoča zmanjševanje in/ali odpravo njegovih primanjkljajev (Žgur, 2011).

Individualiziran program je smerokaz tako specialno-pedagoški kot terapevtski obravnavi. V predšolskih programih lahko k bolj kakovostni obravnavi otroka pripomorejo sodelovanja strokovnjakov različnih profilov; od vzgojiteljic, fizioterapevtov s specialnimi znanji, delovnih terapevtov, logopedov, specialnih in rehabilitacijskih pedagogov. Pri tem je potrebno poudariti, da lahko prav multidisciplinarno delo strokovnjakov prispeva h kvalitetnejši obravnavi.

Kakovostna obravnava vključuje ustrezno predpripravo, medtem ko od vsakega posameznega strokovnjaka zahteva ustrezno strokovno znanje ter medsebojno sodelovanje. Vsi, ki delamo z otrokom, naj bi sledili skupnemu cilju; spodbujati otrokove sposobnosti na vseh področjih njegovega razvoja (Žgur, 2017).

Specialni in rehabilitacijski pedagog ter fizioterapevt s specialnimi znanji naj bi se vsakodnevno dogovarjala o najboljših možnostih, da bi otroka navadili na čim večjo samostojnost, ustrezno hranjenje, sedenje in na splošno, gibanje v prostoru. Ob tem naj bi bili strokovnjaki pozorni tudi na zmanjšanje gibalnih vzorcev, ki so patološki. Ena izmed nalog specialnih in rehabilitacijskih pedagogov je izboljšanje socialnih, čustvenih in kognitivnih sposobnosti otroka, fizioterapevt pa naj bi posegel v njegovo delo takrat, ko bi opazil, da se pri otroku bodisi vzpodbuja ali ohranja neustrezne, patološke gibalne vzorce. Sodelovanje specialnega in rehabilitacijskega pedagoga ter fizioterapevta bi moralo slediti v smeri oblikovanja prostora, opreme in dejavnosti s ciljem, da se patološki gibalni vzorci čim manj izražajo, oziroma, da so lahko posamezne aktivnosti celo uporabne za terapijo posameznih odklonov. Hkratno sodelovanje je zagotovo izziv med drugim tudi zaradi vzporednega delovnega časa. Vendar pa njuno sodelovanje prinaša koristi tako za otroka kot tudi za starše (Vodnik in Gartner, 1990).

Fizioterapevti s specialnimi znanji med drugim predajajo staršem informacije o ustreznem ravnanju z otrokom, zavzemanju različnih položajev pri dnevnih aktivnostih; od oblačenja, dvigovanja, hranjenja … Fizioterapevtska obravnava poteka zelo tesno z delovno terapijo, katere cilj je prenos naučenih veščin v vsakodnevne aktivnosti, tako, da se otrok nauči spretnosti, ki mu v vsakdanjem življenju omogočajo čim večjo samostojnost. Tako fizioterapevt kot delovni terapevt staršem in drugim strokovnjakom, ki delajo z otrokom, svetujeta o ustreznih prilagoditvah za posameznega otroka, od ustreznega stolčka za hranjenje, invalidskih vozičkov, pribora za hranjenje … (Žgur, 2017).

Sodelovanje strokovnjakov s starši predstavlja pomemben doprinos pri ocenjevanju otrokovega funkcioniranja, uresničevanju ciljev in je hkrati obvezujoče, saj imajo starši pravico do sodelovanja pri individualiziranem programu otroka, tako pri pripravi programa kot pri spremljanju izvajanja. Ključno pri sodelovanju med starši in strokovnjaki je zagotovo vzpostavljeno zaupanje, brez katerega težko gradimo nadaljnje sodelovanje in delujemo v dobrobit otroka.

Zavedati se moramo, da imajo starši otrok s posebnimi potrebami različna pričakovanja do svojih otrok kot tudi do zaposlenih v vrtcu. Prav tako imajo različne želje in so različno odzivni ter pripravljeni za sodelovanje. Ne glede na različno odzivnost in pripravljenost za sodelovanje pa morajo biti starši seznanjeni z možnostmi ponujenih oblik pomoči za otrok in družino. Na podlagi tega sprejmejo odločitve, katere je potrebno spoštovati. Dobro je, da strokovnjaki, ki sodelujejo skupaj s ciljem pomoči otroku, delujejo usklajeno. Da se uskladijo v pogledih in predstavijo staršem skupno, enotno mnenje o oblikah pomoči. Ta usklajenost med strokovnjaki je pomembna predvsem v prvih letih življenja otroka s posebnimi potrebami, saj starši šele začenjajo dojemati situacijo, jo sprejemati, se učiti drugačnih pristopov, skrbi za otroka. Starši lahko pri izvajanju individualiziranega programa pripomorejo s svojim lastnim vpogledom v

delovanje otroka v najrazličnejših situacijah. Skupaj lahko kakovostno načrtujejo delo z otrokom, ki temelji na otrokovih močnih področjih. Zagotovo pa delo s starši predstavlja tudi velik izziv, saj je čustvena vloga staršev do otrok logično veliko večja kot vloga do otrok s strani strokovnjakov. Na temelju zaupanja lahko nato dalje gradimo odnos strokovnjakov s starši, pri starših ne dajemo in ustvarjamo lažnega upanja, hkrati pa ne zapiramo možnosti razvoja. Kot strokovnjaki jim lahko pomagamo z različnimi strategijami dela z otroki, ki jim bodo olajšali vzgojo in skrb za otroka (Konavec, 2006).

Nazadnje in nič kaj manj pomembneje; pri komunikaciji s starši kot z drugimi strokovnjaki moramo upoštevati vsaj dva vidika komunikacije; govorjenje in poslušanje. In predvsem slednje je tisto, česar si starši velikokrat želijo, biti slišani (Bower, 2009).

37 3 OPREDELITEV PROBLEMA

Otroke, ki so lažje, zmerno, težje ali težko gibalno ovirani (Logar idr., 2015), v vrtcu pri izvajanju programa po Kurikulu za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke velikokrat dvigujemo, polagamo, hranimo, previjamo, umivamo, slačimo in oblačimo.

Specialni in rehabilitacijski pedagogi moramo pri ravnanju z gibalno oviranimi otroki slediti navodilom nevrofizioterapevtov in delovnih terapevtov, ki imajo specifična znanja za izvajanje pravilnega ravnanja z gibalno oviranimi otroki. Vedeti pa moramo, katere oblike gibanja otroci pri delu lahko uporabljajo in katere so za njih neustrezne. S pravilnimi prijemi lahko spodbujamo otrokov motorični razvoj na ta način, da refleksne gibalne vzorce, ki naj bi z razvojem izzveneli, usmerimo v bolj nadzorovane oblike gibanja. Tako lahko zaščitimo otroka pred razvojem deformacij ter vplivamo na ustrezno napetost mišic (Žgur, Čigon, Kavčič in Morel Bera, 2014). Z nepravilnimi prijemi lahko pri otrocih povzročamo zaplete, ki lahko dolgoročno vodijo v deformacije. Nekaj teoretičnega znanja o veščinah ravnanja z gibalno oviranimi otroki dobimo specialni in rehabilitacijski pedagogi v času formalnega izobraževanja na fakulteti, v praksi pa s sodelovanjem v timu fizioterapevtov in delovnih terapevtov ter po lastni želji na različnih izobraževanjih. Starši naj bi veščine ravnanja pridobili po rojstvu rizičnega otroka s strani različnih strokovnjakov (medicinskega osebja). V vrtcu specialni in rehabilitacijski pedagogi in pomočnice vzgojiteljic z otroki preživimo največ časa, zato nas je v okviru raziskave zanimalo, kako ocenjujemo ravnanje z otroki v vsakdanji dnevni rutini. V magistrskem delu se osredotočamo na veščine ravnanja z gibalno oviranimi otroki, ki jih imajo specialni in rehabilitacijski pedagogi ter starši, kje so pridobili omenjene veščine ter katere veščine še pogrešajo in bi jih nujno potrebovali pri delu z gibalno oviranimi otroki.

3. 1 Cilj raziskave

V okviru raziskave želimo:

1. ugotoviti, katere veščine ravnanja z gibalno oviranimi otroki imajo specialni in rehabilitacijski pedagogi ter starši in katere veščine ravnanja pogrešajo;

2. ugotoviti, kakšno je sodelovanje med specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi, fizioterapevti in starši v povezavi s predajanjem znanja o veščinah ravnanja z gibalno oviranimi otroki;

3. ugotoviti, ali so specialni in rehabilitacijski pedagogi pridobili osnovna znanja o veščinah ravnanja z gibalno oviranimi na fakulteti ali kje drugje (društva …);

4. ugotoviti, ali so starši dobili dovolj informacij o veščinah ravnanja z gibalno oviranimi otroki s strani osebja v porodnišnici, zdravstvenih domovih, posvetovalnicah, s strani fizioterapevtov in drugih strokovnjakov v vrtcu ter s strani društev.

3. 2 Raziskovalne hipoteze

Hipoteza 1: Starši v povprečju ocenjujejo svoje veščine ravnanja z gibalno oviranimi otroki bolje kot specialni in rehabilitacijski pedagogi.

Hipoteza 2: Specialni in rehabilitacijski pedagogi so v povprečju pridobili malo teoretičnega in praktičnega znanja o ravnanju z gibalno oviranimi otroki na fakulteti ali kje drugje (društva …).

Hipoteza 3: Sodelovanje med fizioterapevti ter specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi v povezavi s pravilnim ravnanjem z gibalno oviranimi otroki se med posameznimi regijami statistično pomembno razlikuje.

Hipoteza 4: Specialni in rehabilitacijski pedagogi ter starši prejemajo dovolj informacij o ravnanju z gibalno oviranim otrokom s strani fizioterapevta.

Hipoteza 5: Specialni in rehabilitacijski pedagogi, ki imajo več let delovnih izkušenj, višje ocenjujejo vse veščine ravnanja pri delu z gibalno oviranimi otroki.

Hipoteza 6: Specialni in rehabilitacijski pedagogi v povprečju menijo, da imajo malo veščin pri ravnanju z gibalno oviranimi otroki pri aktivnostih.

Hipoteza 7: Starši v povprečju menijo, da imajo dovolj veščin pri ravnanju z gibalno oviranim otrokom.

Hipoteza 8: Ocena veščin ravnanja z gibalno oviranimi otroki se med starši ter specialnimi in rehabilitacijskimi pedagogi statistično pomembno razlikuje.

Hipoteza 9: Starši otrok, ki so dlje časa vključeni v prilagojeni program za predšolske otroke, bolje ocenjujejo svoje sodelovanje s fizioterapevtom/delovnim terapevtom ter specialno in rehabilitacijsko pedagoginjo v povezavi s pravilnim ravnanjem z otrokom in svoje veščine pravilnega ravnanja z otrokom.

3. 3 Metodologija 3. 3. 1 Opis vzorca

Vzorec je namenski in priložnostni. V raziskavo je bilo vključenih 64 specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, ki delajo ali so delali v prilagojenih programih za predšolske otroke v Sloveniji s populacijo gibalno oviranih v vrtcu v zadnjih petih letih ter 71 staršev, ki imajo ali so imeli vključenega gibalno oviranega otroka v prilagojenem programu za predšolske otroke. V raziskavo je bilo vključenih 126 žensk ter 9 moških (tabela 1 in tabela 2). Specialni in rehabilitacijski pedagogi, vključeni v raziskavo, so bili v povprečju stari 36,22 let, najmlajša anketiranka je bila stara 24 let, najstarejša pa 58. Povprečna delovna doba anketiranih specialnih in rehabilitacijskih pedagogov je bila 11,37 let (tabela 3). Največji delež anketiranih specialnih in rehabilitacijskih pedagogov prebiva v osrednjeslovenski regiji (29 %), sledi podravska regija (12 %) in ostale regije (tabela 5). Starši, vključeni v raziskavo, so v povprečju stari 39,81 let (tabela 4), povprečna trenutna starost otrok, zajetih v vzorec, je 10,29 let, medtem ko je povprečna starost otroka ob vključitvi v prilagojeni program za predšolske otroke 3,07 leta (tabela 4).

Tabela 1

Specialni in rehabilitacijskih pedagogi, vključeni v vprašalnik, po spolu

Spol

Frekvenca Odstotek

Ženski 64 100,0

Skupaj 64 100,0

Tabela 2

Starši, vključeni v vprašalnik, po spolu

Spol

Specialni in rehabilitacijski pedagogi, starost in delovna doba

Povprečje Mediana Modus

Standardni

odklon Minimum Maksimum Veljavni

Koliko ste stari? 65 36,22 36,00 24 8,880 24 58

Število let delovne dobe? 65 11,37 10,00 1 9,093 1 37

Tabela 4

Starost staršev, starost otroka in starost otroka ob prvi vključitvi v prilagojeni program

Povprečje Mediana Modus

Standardni

odklon Minimum Maksimum Veljavni Manjkajoči

Regija prebivanja specialnih in rehabilitacijskih pedagogov V kateri regiji prebivate?

Osrednjeslovenska 29 44,6

Gorenjska 8 12,3

Goriška 2 3,1

Primorsko-notranjska 3 4,6

Obalno-kraška 2 3,1

Jugovzhodna Slovenija 2 3,1

Skupaj 65 100,0

3. 3. 2 Raziskovalna metoda

Metoda raziskovanja je izvedena hkrati z uporabo deskriptivne in kavzalne neeksperimentalne metode. Raziskovalni pristop temelji na kvantitativni empirični pedagoški raziskavi.

40 3. 4 Potek dela in zbiranja podatkov

Zbiranje podatkov se je začelo v mesecu marcu leta 2017. Sestavljeni so bili individualni anketni vprašalniki za starše ter specialne in rehabilitacijske pedagoge. Anketni vprašalniki so bili sprva podani v fizični obliki in predani v roke osebam, ki so ustrezale pogojem sodelovanja v raziskavi in so bile pripravljene sodelovati. Zaradi slabe odzivnosti in vračanja vprašalnikov ter težje dostopnosti do vseh enot prilagojenih programov za predšolske otroke v Sloveniji, je bila anketa po dveh mesecih iskanja nato preoblikovana v spletno obliko, vnešena je bila v spletno aplikacijo 1ka. Povezava do spletne ankete za starše je bila nato posredovana preko spletnih naslovov različnih društev v Sloveniji, prav tako je bila povezava do ankete s prošnjo objavljena tudi na socialnem omrežju v skupini Zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami. Povezava do ankete za specialne in rehabilitacijske pedagoge je bila posredovana kontaktnim osebam enot prilagojenega programa za predšolske otroke po Sloveniji, ki so vprašalnike posredovali naprej do dotičnih oseb. Zaradi slabše odzivnosti in specifičnega, manjšega vzorca, ki je bil zajet v raziskavo (specialni in rehabilitacijski pedagogi, ki delajo z gibalno oviranimi vrtci v prilagojenem programu za predšolske otroke), je bil vzorec tekom raziskave razširjen še na specialne in rehabilitacijske pedagoge, ki delajo ali so delali z gibalno oviranimi otrok v prilagojenem programu za predšolske otroke. Zbiranje podatkov se je zaključilo 2. 1. 2018.

3. 5 Merski instrumentarij

Starši in vzgojitelji so izpolnili vprašalnik v spletni obliki, s pomočjo aplikacije za spletno anketiranje 1ka. Vprašalnik za starše zajema 22 vprašanj, medtem ko vprašalnik za specialne in rehabilitacijske pedagoge 24. Vprašanja so večinoma zaprtega tipa. Vprašanja se nanašajo na veščine ravnanja z gibalno oviranimi otroki, pomembnosti ustreznega ravnanja z otroki, manjkajočih oziroma še pogrešanih veščinah ravnanja, sodelovanju s strokovnjaki pri podajanju znanja ter informacijah o dodatnih izobraževanjih.

3. 6 Statistična obdelava

Anketi sta bili statistično obdelani s pomočjo programa SPSS. Podatki so bili uvoženi v program Microsoft Office. Za vsako anketo je bila izvedena opisna statistika. Pri testni statistiki so bili uporabljeni testi Mann-Whitneyev U test, T-test, Kruskal-Wallis test ter Spearmanov koeficient korelacije.

41 4 REZULTATI RAZISKAVE

V raziskavo je bilo vključenih 64 specialnih in rehabilitacijskih pedagogov iz Slovenije, od tega 64 oseb ženskega spola ter 71 staršev gibalno oviranih otrok, od tega 62 žensk in 9 moških.

Specialni in rehabilitacijski pedagogi, vključeni v raziskavo, so ocenili svoje veščine dela z gibalno oviranimi otroki v povprečju kot dobre, izkazana povprečna ocena veščin za delo z gibalno oviranimi otroki je 3,27.

Tabela 6

Ocena veščin dela z gibalno oviranimi otroki, SRP 1-zelo slabo,

5-odlično

Povprečje Mediana Modus

Standardni

odklon Minimum Maksimum Veljavni Manjkajoči

Specialni in rehabilitacijski pedagogi so imeli v skupini otroke z različnimi diagnozami, najpogostejša diagnoza je cerebralna paraliza oziroma stanja po poškodbi glave (40,5 %), sledijo kronične bolezni in obolenja (20,6 %), mišična in živčno mišična obolenja (17,5 %), spina bifida (7,9 %), drugo (7,9 %), stanja po poškodbi hrbtenice (4,8 %) ter multipla skleroza (0,8 %). Kot druge diagnoze so specialni in rehabilitacijski pedagogi navedli prirojene ali pridružene motnje (Downov sindrom, kromosomopatije, agenezija korpus kalozuma), značilnosti mišičnega tonusa (hipotonija), okvara okončin po klasifikaciji (hemipareza). Tudi med otroki staršev je najpogostejša diagnoza cerebralna paraliza in stanja po poškodbi glave (40 %), sledi skupina drugo, pri čemer starši največkrat niso zapisali diagnoze. Starši so pod drugo zapisali različne prirojene ali pridružene motnje (hipotonija, različni sindromi:

Angelmanov sindrom, Aikardi sindrom, Di George sindrom, motnje avtističnega spektra).

Cerebralna paraliza je najpogostejša motnja gibanja in drže (Centers for Disease Control and Prevention, 2016; Howard et al., 1997, v on, 1998; O'Neil idr., 2016; Stanley idr., 2000, v Abswoude idr., 2015), kar se je izkazalo tudi v tej raziskavi.

Slika 34. Diagnoze otrok, odgovori starši

40,0

Kakšna je diagnoza Vašega otroka? (%)

Slika 35. Diagnoze otrok, odgovori SRP

Specialni in rehabilitacijski pedagogi so se pri delu z gibalno oviranimi otroki največkrat soočali z izzivom, kako otroka obleci in sleci (13,2 %), kako otroka nahraniti (11,8 %), kako otroka dvigniti (9,2 %), kako otroka držati v naročju (9,2 %). Kot druge težave so specialni in rehabilitacijski pedagogi navedli uporabo stojke. Starši so največkrat kot težavo pri ravnanju z otrokom navedli izziv pomagati otrokom pri manipuliranju s predmeti (12,8 %), kako otroka sleci in obleci (9,6 %), kako otroku pomagati pri uporabi stranišča (9,6 %), kako otroka nahraniti (8,3 %).

Najmanj težav v povprečju so specialni in rehabilitacijski pedagogi zaznali na področju kopanja gibalno oviranega otroka, starši pa na področju prilagajanja položaja za spanje pri otroku.

Slika 36. Težave ravnanja z otroki, SRP

40,5

Kakšne diagnoze so imeli gibalno ovirani otroci v Vaši skupini v zadnjih 5

letih? (%)

kako otroka položiti v stolček, invalidski voziček, kako otroka obleci, sleci, kako otroku pomagati pri manipuliranju s predmeti, kako se z otrokom igrati, kako otroka okopati, kako otroku pomagati pri uporabi stranišča, kako otroku prilagoditi položaj za spanje, kako otroku menjati pleničke, nisem imel/a težav.

Drugo:

Ali ste imeli pri delu z gibalno oviranimi otroki težave s tem, kako bi z otrokom ravnali? (%)

Odstotek

Slika 37. Težave ravnanja z otroki, starši

Tako starši kot specialni in rehabilitacijski pedagogi so se z visoko povprečno oceno strinjali, da s pravilnim ravnanjem z otroki lahko spodbujamo otrokov normalni motorični razvoj. Prav tako so se specialni in rehabilitacijski pedagogi in starši z visoko povprečno oceno strinjali, da lahko s pravilnim ravnanjem z otroki omejujemo vpliv primitivnih refleksov na otrokov razvoj.

Specialni in rehabilitacijski pedagogi in starši so se strinjali, da lahko s pravilnim ravnanjem zaščitimo otroka pred nastankom deformacij. Specialni in rehabilitacijski pedagogi so se v povprečju strinjali, da lahko s pravilnim ravnanjem vplivamo na ustrezno napetost mišic gibalno oviranega otroka (slika 38). Tako starši kot specialni in rehabilitacijski pedagogi so ozaveščeni, da lahko z ustreznim ravnanjem z gibalno oviranim otrokom preprečujemo razvoj nepravilnih vzorcev gibanja in pospešimo otrokov razvoj psihomotorike (Žgur in Šerbec Medjimurec, 2014), zaščitimo otroka pred razvojem deformacij ter vplivamo na ustrezno napetost mišic (Finnie, 1997; Žgur idr., 2014)

Specialni in rehabilitacijski pedagogi so se z visoko povprečno oceno strinjali, da moramo pri izvajanju gibalnih aktivnosti slediti navodilom fizioterapevtov in delovnih terapevtov, prav tako tudi starši. Prav tako so se strinjali, da pravilno ravnanje z gibalno oviranimi otroki ni samo naloga fizioterapevtov in drugih strokovnjakov, pač pa tudi specialnih in rehabilitacijskih pedagogov. Tudi starši so se v povprečju strinjali, da je pravilno ravnanje z otroki naloga fizioterapevtov, drugih strokovnjakov kot tudi vzgojiteljev (specialnih in rehabilitacijskih pedagogov).

Tekom študijskega procesa se študentje specialne in rehabilitacijske pedagogike seznanijo z osnovnimi napotki oblačenja, hranjenja, gibanja, umivanja, v sklopu predmetov. Mlajše generacije specialnih in rehabilitacijskih pedagogov se lahko z bolj poglobljenimi veščinami ravnanja z otroki s posebnimi potrebami srečujejo pri izbirnih predmetih v sklopu študijskega programa na drugi stopnji.

5,8 kako otroka položiti v stolček, invalidski voziček, kako otroka obleci, sleci kako otroku pomagati pri manipuliranju s predmeti, kako se z otrokom igrati kako otroka okopati kako otroku pomagati pri uporabi stranišča kako otroku prilagoditi položaj za spanje kako otroku menjati pleničke nisem imel/a težav Drugo

Ali (ste) se pri vsakdanjih aktivnostih z Vašim otrokom soočali/soočate s katero izmed naslednjih težav in niste

vedeli/ne veste, kako bi z otrokom ravnali? (%)

Kot specialni in rehabilitacijski pedagogi moramo poznati otrokove gibalne vzorce in katerih gibalnih vzorcev otrok ne bi smel uporabljati, pri čemer moramo slediti navodilom fizioterapevtov in drugih strokovnjakov s specifičnimi znanji za izvajanje pravilnega ravnanja z gibalno oviranimi otroki (Čas idr., 2003).

Z visoko povprečno oceno so se starši strinjali, da bi morali specialni in rehabilitacijski pedagogi v času šolanja na fakulteti pridobiti veščine ravnanja z gibalno oviranimi otroki.

Slika 38. Trditve SRP

S pravilnim ravnanjem spodbujamo otrokov normalni motorični razvoj.

Pravilno ravnanje z gibalno oviranimi otroki ni naloga specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, ampak…

S pravilnim ravnanjem ne moremo vplivati na ustrezno napetost mišic gibalno oviranega otroka.

S pravilnim ravnanjem lahko zaščitimo gibalno oviranega otroka pred nastankom deformacij.

S pravilnim ravnanjem z gibalno oviranimi otroki lahko omejujemo vpliv primitivnih refleksov.

Pri izvajanju gibalnih aktivnosti moramo slediti navodilom fizioterapevtov, delovnih terapevtov.

S pravilnim ravnanjem spodbujamo otrokov normalni motorični razvoj.

Pravilno ravnanje z gibalno oviranimi otroki ni naloga vzgojiteljev, ampak fizioterapevtov in drugih…

S pravilnim ravnanjem ne moremo vplivati na ustrezno napetost mišic gibalno oviranega otroka.

S pravilnim ravnanjem lahko zaščitimo gibalno oviranega otroka pred nastankom deformacij.

S pravilnim ravnanjem z gibalno oviranimi otroki lahko omejujemo vpliv primitivnih refleksov.

Pri izvajanju gibalnih aktivnosti moramo slediti navodilom fizioterapevtov, delovnih terapevtov.

Vzgojitelj (specialni in rehabilitacijski pedagog) bi moral v času šolanja na fakulteti pridobiti znanja o veščinah…

Strinjanje s trditvami (povprečje)

Tako specialnim in rehabilitacijskim pedagogom kot staršem je v največjem deležu veščine pravilnega ravnanja z gibalno oviranimi otroki predstavila fizioterapevtka. Le-to je tudi naloga in cilj fizioterapevtske obravnave; izobraževanje staršev in drugih oseb, ki delajo z otrokom, o pravilnem ravnanju z otrokom (Zadnikar, 2009). Pri starših so bile veščine predstavljene s strani delovne terapevtke (v 23,3 %), medicinskega osebja (18,4 %), poslužili so se prebiranja literature (v 12,6 %), se udeležili dodatnih izobraževanj (8,7 %). Kot drugo so starši navedli, da so dobili informacije s strani partnerja. Slaba petina anketiranih SRP je pridobivala veščine pravilnega ravnanja z dodatnimi izobraževanji ter prebiranjem literature. SRP so kot drugo navedli logopedinjo s specialnimi znanji ter starše otrok.

Starši naj bi bili deležni informacij o pravilnem ravnanju z otroki z osnovami o negi že v »Šoli za starše«, po porodu prejmejo informacije o rokovanju s strani medicinske sestre, staršem rizičnih otrok po porodu svetujejo fizioterapevti o pravilnih položajih otroka, kar se kasneje nadaljuje v sklopu obravnav v razvojnih ambulantah (Bitenc idr., 2016; Zdravstveni dom

In document Ali ste imeli pri delu z gibalno oviranimi otroki težave s tem, kako bi z otrokom ravnali? (%) (Strani 44-0)