Predstojnik (reverend) je poslal kongreganta na zakonsko in družinsko terapijo. Pred prvim srečanjem, je kongregant / klient prejel po pošti terapevtove politike (pravila) in obrazce
procedure/informiranega soglasje skupaj z navodili za ravnanje do pisarne. Na začetku prvega srečanja, po začetni dobrodošlici, je terapevt raziskal, ali ima kakšna vprašanja, ki zadevajo politike pisarne, še posebej konfidencialnost. Klient željan nasloviti
zakonske konflikte za katere je iskal terapijo, je podpisal obrazec brez nadaljnjih vprašanj. Teden kasneje je terapevt moral
spremeniti njuno srečanje in po nekaj poskusih, da bi v živo
dosegel klienta, je terapevt pustil sporočilo na klientovi telefonski tajnici v službi. Nekaj dni kasneje je terapevt prestrašen ugotovil, da je v klientovi odsotnosti klientov kolega avtoriziran, da sprejema in odgovarja na klientova telefonska sporočila. Klient je bil besen zaradi preloma konfidencialnosti in je jezno zavrnil, da bi se vrnil v terapijo. Nekaj dni po srečanju je terapevt srečal predstojnika
(reverend) na ulici, ki je spraševal, kako terapija s klientom napreduje.
Komentar 1
Pozitivni terapevtski odnos med klienti in terapevtom se je izkazal kot nujen za uspešno terapijo. Mnogi terapevti so se odločili, da odložijo na pozneje naslavljanje zadev »gospodinjstva«, vključujoč
konfidencialnost in omejitve konfidencialnosti, do konca prvega srečanja, ko so vzpostavili pozitivno povezavo s svojimi klienti. Bojijo se odtujiti kliente in jim dati napačno sporočilo, da imajo politika, zakonitosti in svarila (angl. caveats) prednost pred skrbmi, ki so pripeljale kliente, da sploh iščejo pomoč. Ta politika pa lahko vodi nesumljive kliente, da razkrijejo obtoževalne informacije, ne da bi vedeli za verjetne posledice, kot je poročilo državnim organom v primeru suma spolne zlorabe ali zanemarjanja. Terapevtova navada pošiljanja politik in proceduralnih obrazcev pred prvim srečanjem preprečuje ta problem in vzdržuje klientovo avtonomijo, kar zadeva razkritja. Izpolnjuje tudi opomin etičnega kodeksa, da informiramo kliente »tako zgodaj kot je možno« in minimalno moti namene srečanja. Vendar pa terapevt v tem primeru napačno ni vključil v poslano politiko in ni razpravljal s klientom, kako ravnati z bolj subtilnimi potencialnimi kršitvami konfidencialnosti, kot je puščanje
sporočil na telefonskih tajnicah doma in na delu, obvladovanje naključnih srečanj na javnih mestih, kot je supermarket ali cerkev, uporabljanje faksov, e-mail-ov ali izpolnjevanje zahtev tretjih strank po
povrnitvi stroškov. Ker bi bilo klinično ne-modro navesti seznam vseh možnih etičnih dilem na začetku terapije, se terapevtom močno svetuje, da proaktivno naslovi tiste, za katere je večja verjetnost, da bodo naleteli v njihovem določenem oblikovanju prakse. Nadalje, če bi klient nadaljeval terapijo in povabil sozakonca ali partnerja na skupna srečanja, bi moral terapevt ponoviti politike in procedure s partnerjem.
Moderne tehnologije ustvarjajo edinstvene dileme konfidencialnosti. Mnogi telefoni, na primer shranjujejo telefonske številke in imena klicočih. Neavtorizirana oseba, kot je npr. čistilka, ali, če
terapevt kliče od doma, družinski člani, imajo lahko dostop do informacij o klientih, razen če se spomin telefona izbriše. Terapevti bi tudi morali biti pozorni na dejstvo, da pogovori po mobitelih in e-mailih niso varni, in da datoteke, shranjene na računalniških trdih diskih lahko postanejo dostopne drugim, ki uporabljajo isti računalnik, ali ko računalnik rabi servisiranje.
Komentar 2
V pogovoru s predstojnikom (reverend) se je terapevt nagibal k objavljanju informacij, ki zadevajo klienta, brez eksplicitnega pisnega pristanka s strani klienta, ki bi imenoval predstojnika (reverend) kot prejemnika informacij. Razumno je za terapevta, da
pričakuje take preiskave s strani drugih »zainteresiranih strank«, kot so zaskrbljeni družinski člani, viri napotitve, sodišča, šolski sistemi, zdravniki, odgovorni skrbniki v primeru mladoletnih ali onesposobljenih odraslih, ali zavarovalnic. Zahteve ali prošnje za informacije lahko dostavijo po telefonu, faksu, e-mailu ali osebno. Če nimajo
eksplicitnega pisnega dovoljenja s strani klientov, se terapevtom močno svetuje, naj imajo pripravljen standarden odgovor, kot je, da »ne morem niti potrditi, kdo je ali kdo ni moj klient«. V primeru terapije po naročilu (odloku, ukazu) tretje stranke – sodnega
sistema, šole, etične uprave, na primer – morajo terapevti določiti s strani vseh strank na začetku, katere informacije je potrebno poročati, s kakšno frekvenco, in katere informacije, če katere, se smatrajo konfidencialne.
V prejšnji vinjeti, četudi je terapevt pridobil soglasje od klienta, da govori s predstojnikom (reverend), bi okvir tega razgovora na javnem mestu, z nobeno
gotovostjo za privatnost, še vedno prepovedal odgovor. Pogovori o klientih v nevarnem okviru in profesionalno »klepetanje« med kolegi izven profesionalnih konferenc o
primerih ali supervizijah predstavlja nepremišljeno in resno kršenje konfidencialnosti.
Enako je pomembno, da terapevti educirajo svoje administrativno osebje in
računovodsko službo o strogih konfidencialnih ukrepih in da izolirajo pisarne, tako da drugi ne morejo slišati klicev klientom ali terapevtskih srečanj.
Podprincip 2.2
Zakonski in družinski terapevti ne razkrijejo klientovih zaupnih informacij razen ob pisni avtorizaciji ali odpovedi, ali kjer je določeno (ukazano) ali dovoljeno z zakonom. Verbalne
avtorizacije ne bodo zadosti z izjemo nujnih situacij, razen če je prepovedana z zakonom. Ob izvajanju zakonske, družinske ali skupinske obravnave, terapevt ne razkrije informacij izven
konteksta obravnave brez pisne avtorizacije od vsakega
posameznika, ki je kompetenten, da potrdi odpoved. V kontekstu zakonske, družinske ali skupinske obravnave, terapevt ne sme odkriti katerihkoli individualnih zaupnih informacij drugim v enoti obravnave brez prejšnjega pisnega dovoljenja tega posameznika.