konfidencialna.
15 let star otrok, katerega starši so se ločevali, je bil napoten k ZDT zaradi vedenjskih problemov povezanih z ločitvijo. Otrok je bil poslan v terapijo s strani enega starša. Po začetnem srečanju skupaj s tem staršem, je otrok odklonil starševsko vključenost v terapiji. V naslednjih individualnih srečanjih je otrok zaupal
terapevtu skoraj vsakodnevno uporabo marihuane in alkohola, kot tudi nevarno tvegano vedenje, kot je vožnja pod vplivom alkohola.
Nekega dne je drug starš jezen poklical terapevta in trdil, da obadva starša nista pristala na terapijo. Ta starš je obdolžil terapevta, da pristransko usmerja otroka k drugemu staršu in zahteval, da se mu pošlje kopije terapevtskih zapisov. Otrok je vehementno zavrnil kakršenkoli kontakt s tem staršem in prosil terapevta, da mu obljubi, da ne bo razkril terapevtskih
konfidencialnosti drugemu staršu.
Komentar 1
Skoraj vedno, ko terapevti nudijo usluge mladoletnim, katerih starši so poročeni, je soglasje enega starša dovolj za zdravstveno ali mentalno zdravstveno obravnavo. Če so starši ločeni in imajo skupno skrbništvo, eden od obeh lahko soglaša z obravnavo, razen v tistih primerih, kjer ločitveni sklep določa, kateri starš ima moč, da preskrbi psihološko ali psihiatrično oskrbo za otroke. Nekateri državni zakoni zahtevajo to stopnjo določb, ko določijo ločitev, in terapevti se morajo informirati kar zadeva njihova sodna določila. V primerih samo enega skrbnika, samo starš, ki ima sam skrbništvo, lahko pristane na terapijo.
Da bi se vedli proaktivno, ko terapevt videva mladoletne z ali brez starša, morajo terapevti raziskati na začetku (intake) situacijo glede zakonskega statusa staršev in, v primerih ločitve, ali ima starš, ki želi usluge, pravico, da avtorizira tako obravnavo. En način, da se to doseže z minimalnim motenjem je, da vključi ta vprašanja v obrazce politike in procedure informiranega soglasja, ki jih terapevt pregleda s klienti pred njihovim podpisom.
Terapevt je prepozno ugotovil, da imajo starši tega otroka skupno skrbništvo in da je napotitveni starš lahko v resnici avtoriziral mentalno zdravstveno obravnavo. Ker je bil napotitveni starš skupaj v terapiji z otrokom na prvem srečanju in je bil tako del »konteksta obravnave«, bi vsako razkritje konfidencialnosti potrebovala podpis napotitvenega starša. Če je bil zakonsko potreben otrokov podpis je odvisno od državnih zakonov.
Starost, pri katerih lahko mladoletni uveljavljajo privilegije, se razlikuje od sodne ureditve do sodne ureditve. Starost soglasja za obravnavo in odstopitev konfidencialnosti je ponavadi nastavljena na starost 16 ali 18 let. Nekateri pravosodni sistemi pa postavljajo starost tudi na 12 – 14 let, medtem ko drugi ne govorijo o tem. V tem zadnjem primeru varno predvidevamo, da je starost 18. Vendar pa ni nujno, da se etični razmislek in zakonitosti v polnosti prepletajo. Medtem ko zakon ne zahteva
otrokovega podpisa kot mladoletnega, pa se etični imperativ varovanja klientovega blagostanja in
interesov razširja na vse družinske člane, vključujoč 15-letnike. Če predvidevamo, da je otrok mentalno kompetenten, bi etično bilo soglasje tega otroka za odpustitev konfidencialnosti potrebno.
AAMFT etična komisija ni postavila nobene eksplicitne starosti, pri kateri je potreben podpis
mladoletnika za razkritje konfidencialnih informacij. Neformalna raziskava avtorja, je pokazala, da
zakonski in družinski terapevti ponavadi zahtevajo podpis otroka, pogosto že z 9 ali 10 leti starosti, ki so sposobni pisati in sposobni razumeti, kaj podpisujejo.
Komentar 2
V zgornji vinjeti ne-soglašujoč starš lahko vztraja, da se zanima samo za informacije o otroku in ne o drugem staršu. Če ni podpisane odpustitve s strani napotitvenega starša, in celo če otrok soglaša z razkritjem konfidencialnih informacij, terapevt ne more »razdeliti datoteke«, da bi izločil informacije, ki zadevajo samo otroka. Ne-soglašujoč starš lahko zasleduje svoj cilj po legalnih metodah preko sodišča, in upa na sodno odločitev, ki razveljavi konfidencialnost terapevt-klient.
Terapevtov etični imperativ, da najprej in najbolj pomembno pospešuje klientovo
blagostanje (dobrobit) prihaja spet v poštev, ko razmišljamo o otrokovem resnem acting-out vedenju. Dnevna zloraba substanc pri mladostniku se lahko gleda kot na suicidalno
vedenje, še posebej v luči rizičnega vedenja, ki v nevarnost spravi ne samo mladoletnika, ampak tudi druge. Terapevt bi moral resno razmisliti o iskanju svetovanja s strani kolegov in zakonov, da bi pregledali njihov načrt obravnave in klinične intervence. Če se otrokovo
vedenje še nadaljuje ali celo povečuje kljub terapevtskim intervencam in terapevt sodi, da je vedenje aktivno suicidalno ali homicidalno, potem lahko izpolnjuje izjemo podprincipa 2.2 etičnega kodeksa, »določeno (ukazano) s strani zakona«, čeprav je zakon treba preveriti.
Da bi zaščitil otrokovo življenje, bi terapevt bil upravičen informirati napotitvenega starša o otrokovem vedenju brez otrokovega soglasja. To je, seveda, stvar kliničnih veščin, kako ravnati v taki situaciji tako, da bo dobrobit klientov makskimalizirana in da bo lahko otrokovo dostojanstvo in sodelovanje zaščiteno.
Zakonski in družinski terapevti lahko proaktivno postavijo politike, kar zadeva
mladoletnikovo zlorabo substanc. Lahko bi, na primer, informirali družino, vključujoč mladoletne, na začetku, da terapevt ne bo dolgo skrival pred starši podaljšano zlorabo substanc njihovih otrok, ker terapevt interpretira tako zlorabo kot suicidalno in bo moral ukrepati, da zaščiti klienta. Taka politika seveda tvega, da mladoletni niso odkritosrčni pri priznavanju njihove zlorabe substanc. Vendar pa poveča informirano soglasje k obravnavi in spoštuje avtonomijo klientov.
Zakonski in družinski terapevt je videval družino za terapijo.
Nekega dne je terapevt prejel telefonski klic od individualnega terapevta enega partnerja, ki je želel koordinate obravnave tega partnerja. Ko je družinski terapevt omenil to zahtevo družini, je 14-letni družinski član odločno zavrnil podpis obrazca razkritja
informacij, z izjavo »Nočem, da bi kdorkoli drug vedel za moje zadeve«. Nekaj dni kasneje je partner, katerega terapevt je klical, poklical družinskega terapevta in izjavil »Mislil sem, da bi morali vedeti, glede česa je moj terapevt hotel govoriti z vami: Imam
afero in nisem gotov glede nadaljevanja mojega zakona. Ne želim pa, da omenite karkoli o tem v naših srečanjih.«
Komentar
Ker etični kodeks zahteva pisno dovoljenje od vseh družinskih članov v obravnavi pred razkritjem informacij, otrokova zavrnitev preprečuje terapevtu, da bi
komuniciral s partnerjevim individualnim terapevtom. Ta situacija odraža možno neskladnost med etičnimi in zakonskimi določbami, kot omenjeno zgoraj. Ker bi večina terapevtov priznala 14 letniku enako etično pravico do konfidencialnosti in zaščite njegovih interesov kot odraslemu, zakon lahko ali pa tudi ne zahteva ta podpis, odvisno od državnih statutov.
Informacija, ki jo je partner v primeru zaupno delil s terapevtom, ima klinične implikacije za nadaljnjo obravnavo družine. Terapevt pa ni mogel uporabiti te informacije, razen če bi partner dal pisno soglasje za razkritje konfidencialnosti te informacije. Terapevt bi še vedno lahko govoril individualno s tem partnerjem, da bi razjasnil, kakšne posledice bi to imelo za klienta, družino in terapevtski proces, če bi klient še naprej ohranjal namen kot skrivnost. Če pa bi terapija »zastala« zaradi nenaslovljenega starševskega konflikta, bi morda moral terapevt odložiti nadaljnje usluge. Ta situacija zahteva terapevtove klinične veščine in natančno pozornost na detajle, da bi se izognili prelomom individualnih konfidencialnosti po nesreči, in da bi zaščitili tako družino kot tudi posameznikove pravice in blagostanje.
Podprincip 2.3