Specifika dela socialno pedagoške službe v PSZ

Posebnosti socialno pedagoškega dela v PSZ predstavlja prav populacija oseb s posebnimi potrebami, ki v svojih osebnih značilnostih izstopa v tolikšni meri, da večinoma druge oblike podpore in pomoči niso bile zadostne oz. ustrezne.

Gre za odrasle s zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju, odrasle z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju in odrasle, ki imajo več diagnoz.

Socialni pedagog se že v svojem temeljnem delovanju, ne glede na področje, kjer deluje, prvenstveno usmeri na posameznika, kjer skuša uveljaviti individualizacijo. Koncept individualizacije v PSZ pomeni poiskati skupaj z osebo s posebnimi potrebami najvišje možno prilagojeno okolje in dejavnosti, ki ga zanimajo, da se posameznik počuti dobro, varno, sprejeto, in da lahko uveljavlja svoje želje, potrebe in interese.

Koncept participacije oseb s posebnimi potrebami v PSZ – socialni pedagog participacijo osebe s posebnimi potrebami v življenju v ustanovi, pri načrtovanju, izvajanju individualnega programa upošteva kot temelj, in mu pri tem daje najvišjo možno stopnjo intenzivnosti.

Participacija je tako prvenstveno odvisna od zmožnosti participacije osebe same glede na osebne značilnosti.

Konceptov participacije uporabnikov oz. stopnje ali intenzivnosti participacije je več (Marovič, Bajželj in Krajnčan, 2014). Po različnih avtorjih lahko govorimo o ne-participaciji, ki vsebuje manipulacijo, terapijo in obravnavanje deficitov, navidezni participaciji ali simbolični participaciji, ki vsebuje predvsem informiranje in svetovanje, ter participaciji v smislu enakovrednega partnerskega delovanja, z enakovredno močjo odločanja.

63

Pri osebah s posebnimi potrebami, ki živijo v PSZ, prihaja pogosto do težavnih in konfliktnih situacij ter dogodkov, zaradi sovplivanja njihovih osebnih značilnosti, specifičnih potreb in/ali bolezni ter dejavnikov okolice – ostalih oseb s posebnimi potrebami v ustanovi in samega okolja ustanove s svojimi značilnostmi.

Osebje v ustanovi pozna pozitivne in negativne vplive ustanove, zato izvaja različne dejavnosti in programe na način, da bi bili teh negativnih vplivov okolja ustanove, najmanj, kar je možno.

Pri osebah, ki imajo več diagnoz, pogosteje prihaja do neustreznih oblik vedenja, ki so posledica njihovih osebnih značilnosti in specifičnih diagnoz, hudih vedenjskih motenj.

Osebe z motnjami v duševnem razvoju in vedenjskimi motnjami potrebujejo drugačen pristop, kot osebe, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju ali še kakšno pridruženo motnjo, kljub temu pa je prvi, temeljni način dela zelo podoben. Upoštevati je potrebno, da je delo z osebami z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju po tem principu možno, kadar njihova bolezen ni v akutni fazi in zmorejo konstruktivno sodelovati.

Golob (2010) navaja podatek, da »kaže hudo vedenjsko motnjo od 10 – 15 % ljudi z motnjo v duševnem razvoju, ki so vključeni v obravnave na področju zdravstva, vzgojno-izobraževalnih in socialnih storitev, več kot polovica le-teh ima zahtevnejše težave, in jih v povprečju polovica živi doma. Hude vedenjske motnje se kažejo kot agresija, destruktivno in avtoagresivno vedenje, običajno imajo tudi veliko različnih dodatnih zdravstvenih in socialnih potreb in pogosto potrebujejo pomoč pri hranjenju, oblačenju, osebni higieni (tudi zaradi pogoste inkontinentnosti), imajo težave s komunikacijo (tako v sprejemanju in razumevanju povedanega, kot pri izražanju).« (str. 48).

»Vedenjske težave, kot so verbalna agresija, fizična agresija, destruktivnost, avtoagresija, neustrezno spolno vedenje, nasprotovanje, zahteve, beganje, ali več teh in še drugih hudih vedenjskih motenj skupaj, ki se pri osebah z razvojnimi motnjami pojavljajo vsaj enkrat na dan, in ki otežujejo vključevanje v dejavnosti in programe, ki zahtevajo fizično intervencijo osebja in vodijo v večjo poškodbo sebe ali drugih, so rezultat neustreznih interakcij med posameznikom (z njegovo specifiko) ter fizičnim in socialnim okoljem (Golob, 2010, str. 50).

Agresija, usmerjena proti drugim, je pogostejša pri osebah z lažjimi stopnjami motenj, medtem ko je avtoagresivno vedenje pogostejše pri osebah s težjimi stopnjami motenj.

Zaradi različnih neustreznih oblik vedenja ima socialni pedagog v PSZ specifične naloge in sicer pripravi individualni načrt za zmanjševanje ali obvladovanje vedenjskih motenj in učenje ustreznih komunikacijskih veščin, s predpostavko, da je neustrezne oblike vedenja potrebno preusmeriti v ustrezne oblike preko učenja socialno sprejemljivega vedenja in komunikacijskih veščin.

64

Obravnava neustreznega vedenja zaradi hudih vedenjskih motenj je možna po tako imenovanem »reaktivnem« pristopu – ki ga predstavljajo fizično omejevanje, segregacija in umirjanje s sedativi ali po »proaktivnem« pristopu, ki predpostavlja učenje ustreznih načinov komuniciranja ter iskanje ustreznih metod, da se vedenjske težave ne oblikujejo.

Proaktivni način predstavlja preventivno delovanje, uporabljati naj bi ga začeli že v zgodnjem otroštvu.

Pri delu z odraslimi s posebnimi potrebami gre tako največkrat za uporabo obeh pristopov, reaktivnega predvsem zaradi preprečitve ogrožanja varnosti.

Naj ne bo razumljeno kot posploševanje, vendar je med sedanjimi odraslimi s posebnimi potrebami v preteklosti bil proaktivni način premalokrat uporabljen in se ga, ob ustreznem delu strokovnjakov in svojcev, odrasli s posebnimi potrebami sedaj šele učijo.

Proaktivni način oz. strategije predvidevajo odpravljanje neustreznih oblik vedenja in spremenjenih oblik vedenja, do katerih je možno priti postopoma, reaktivne strategije pa se uporablja za zajezitev akutnih hudih vedenjskih težav.

Izkušnje socialnega pedagoga v zvezi s sodelovanjem s svojci odraslih oseb s posebnimi potrebami v DU oz. PSZ se bistveno razlikujejo od izkušenj sodelovanja s svojci v drugih ustanovah (npr. v VZ ali stanovanjski skupini, še celo v VDC). V DU je veliko manj interesa in pripravljenosti za sodelovaje s socialnim pedagogom s strani svojcev, kot drugje. Razloge gre iskati v nepoznavanju profila, pa tudi v drugih razlogih, saj tudi ko so svojci seznanjeni s to možnostjo, se je minimalno poslužujejo. Videti je, kot da jih je strah informacij, ki bi jih dobili in se zato raje oglašajo v drugih strokovnih službah, verjetno gre razloge nesodelovanja pripisati tudi njihovemu favoriziranju zdravstvene oskrbe. Svojci, ki so izrazili željo, da bi se srečali, seznanili z aktivnostmi njihovega bližnjega v okviru socialno pedagoške obravnave, imajo s tem pozitivno izkušnjo, žal pa so svojci, ki se poslužujejo možnosti srečevanja in izmenjave izkušenj, maloštevilni.

65 Področja dela socialnega pedagoga v PSZ

Stanovalci: Zaposleni: Ustanova: Skupnost:

neposredno delo

Tabela 4: Področja dela socialnega pedagoga v PSZ

66

2.10.5 Cilji in vsebine socialno pedagoškega dela z osebami s posebnimi potrebami