Subkulture

Vsaka nova družba, kultura ali skupina potrebuje za obstoj že vnaprej določene sestavine. To so jezik, vrednote, družbene norme, moralne opredelitve, običaji, navade, materialna kultura in, najpomembnejši za mojo raziskavo, simboli in znaki. Takšna kultura predstavlja človekov duhovni in materialni, fizični svet.

Zaradi kulturne raznolikosti v naši moderni družbi prihaja do nastanka novih podkultur ali, kot jim pravimo mi, subkultur. Te se razvijejo znotraj dominantne kulture in se z njo vedno manj istovetijo. Podkulture, ki razvijejo sovražen odnos do prevladujoče kulture, se imenujejo protikulture. Med te bi navsezadnje lahko uvrstili tudi prostozidarske lože, saj so tesno povezane, imajo posebno notranjo ureditev, so zaprte vase in imajo posebne rituale, način komuniciranja in označevanja (Andolšek, Barle Lakota, Počkar in Popit, 2010).

V učbeniku Kultura in socializacija (Andolšek idr., 2010, str. 41) avtorji pišejo, da lahko subkulture temeljijo na:

• „skupni zgodovinski usodi (različne etnične oziroma migrantske manjšine),

• posebnih religioznih prepričanjih,

• posebnih interesih (npr. motociklistična subkultura),

• glasbenem okusu,

• medmrežnih povezavah,

4

• različnih vrednotnih in ideoloških osnovah (npr. različne newageovske in meditativne skupine),

• starosti oziroma mladosti (mladinske subkulture).“

Zaradi potrebe po pripadanju skupini s podobnim položajem, interesi, pogledi in na primer zaradi potrebe po ustvarjanju lahko pripadamo več subkulturam hkrati. Posledično razvijamo svojo identiteto, ki jo je v sodobnem svetu težko najti, saj imamo v družbi toliko alternativ, sprememb in dinamičnosti (Pogačar, 2004).

Vrnimo se direktno na začetek nastajanja mladinskih subkultur v 50. leta 20. stoletja.

Natančneje v ZDA in v Evropo v večja mesta, kjer je življenjski standard hitro naraščal, šolanje se je podaljševalo, razvil se je storitveni sektor, širila se je človekova svoboda in njegove pravice (demokracija) in pa navsezadnje sredstva množičnega komuniciranja, mediji.

Radio, televizija, gramofoni in različne prireditve za večje množice so močno vplivali na razvoj družbe in manjših subkultur. Ljudje so postajali ozaveščeni o tem, kaj se dogaja po svetu, in se začeli tudi upirati družbenim problemom, kot so brezposelnost, kratenje osnovnih človeških pravic, vojna.

Še danes najbolj poznana taka subkultura je bila „hipi“ subkultura, o kateri so v Kultura in socializacija (2010) zapisali takole:

„Hipijevska subkultura je primer mladinskega subkulturnega gibanja z elementi proti kulture.

Hipijevstvo je bilo poleg Nove levice in Gibanja za državljanske pravice ena najpomembnejših subkultur v 60. letih prejšnjega stoletja. Nastalo je v ZDA in se kmalu razširilo tudi drugod po svetu. Z nekaterimi prilagoditvami in posebnostmi se je uveljavilo tudi v Sloveniji ter vplivalo na razpoloženje in mišljenje velikega dela tedanje mlade generacije med 15. in 25. letom. Zaton je doživelo sredi 70. let, ima pa svoje vplive tudi na sodobne generacije, tudi pri nas. Vplivalo je tudi na kasnejše subkulture.

Posebnost te subkulture je bila njena kompletnost. Hipiji so protestirali skoraj proti vsem ustaljenim delom tedanje družbe, zato jih lahko upravičeno označimo tudi kot protikulturo.

Vietnamska vojna, v katero so bile tedaj zapletene ZDA, je mlade spodbudila k protivojnemu razpoloženju in slogan Peace and Love (Mir in Ljubezen) je odraz tega razpoloženja. Gibanje je bilo protivojno in je nasprotovalo oboroževalni tekmi ter jedrskemu oboroževanju. Bilo je tudi ekološko naravnano in je zato nasprotovalo tudi mirnodobni uporabi jedrske energije.

Del je bil usmerjen k zdravi prehrani in k alternativi bolj naravnega življenja na podeželju.

5

Nekoliko v neskladju s prej omenjenimi značilnostmi je bilo preizkušanje različnih drog in halucinogenih snovi, izdelano tudi umetno. Se je pa to ujemalo z eno od značilnosti subkulture: z željo po poglobljeni duhovnosti in doživljanju.

Njihov odpor se je dogajal na treh bojnih poljih: kot seksualna revolucija z željo po večji spolni svobodi, kot boj proti materialističnim vrednotam in kot želja po večji enakosti med mladimi. Vse to se ne navzven kazalo kot t. i. unisex moda. Pripadniki obeh spolov so se oblačili podobno in se krasili s cenenim nakitom, tudi fantje so si puščali daljše lase, bolj sproščeno so menjavali spolne partnerje in si prizadevali za preprosto naravno življenje.

Novo razpoloženje se je kazalo v alternativni umetnosti, ki se je približala ulici z uličnim gledališčem, folk glasbo, uličnimi prodajalnami okrasja, prepevanjem in posedanjem po mestnih parkih. Osrednji pomen je pri tem imelo tudi zbiranje na koncertih in poslušanje rock glasbe, s katero je mlada generacija simbolno izražala odpor do tedanjega sveta odraslih.

Hipijevstvo je postopno postalo del prenovljene zavesti tudi v kasnejših obdobjih vse do danes. Njegove subkulturne značilnosti so do neke mere prodrle v dominantno kulturo in postajale del običajnega mišljenja, življenjskega sloga in pogledov na svet. S prehodom v dominantno kulturo pa je hipijevstvo izgubljalo intenzivnost, ostrino in radikalnost“ (str. 42, 43).

Simboli in znaki so torej osnova človeške kulture. Človek je zaradi čutil zmožen oblikovanja simbolov in novih simbolnih združitev. Prav tako pri zaznavanju. Ljudje hitro in preprosto vzpostavijo medsebojno povezanost in ločenost od drugih pri zaznavi skupnih simbolov. Ti so pripadnikom skupine samoumevni, tujcem pa ne. Zato lahko nepoznavanje simbolov vodi v razžalitev pripadnikov, kajti se na zaznavo simbolov odzivamo čustveno in smo do njih globoko zaščitniški. Značilnosti simbolov so, da se spreminjajo s časom (ogenj – včasih simbol življenja, danes nesreča, poguba) in pa, da imajo identifikacijsko in povezovalno vlogo (identificiranje, označevanje, omejevanje ozemlja mestnih tolp z grafiti npr.) (Andolšek idr., 2010).

Slika 2: Hipijevski znak za Mir in Ljubezen

6