Najpogostejši način povezovanja dogajanja, ki so ga izbrale študentke, je bilo pripovedovanje zgodbe. To so izbrale v 70 % plesnih predstav. V samo petih predstavah so povzemale dogajanje, v štirih predstavah pa so zgodbo brale iz knjige. V večini plesnih predstav je bilo preveč besedila med nastopanjem.
H. Korošec (2006b) in G. Schmidt (osebna komunikacija, 15. 5. 2014) menita, da pripovedovanje besedila otroke dolgočasi in omejuje svobodo gibanja. Otroci imajo radi dogajanje, gibanje in ustvarjanje.
63
7.5 SCENA V PREDSTAVI
K vživljanju v igro dodatno pripomore scena. Le-ta naj bi bila razgibana, prilagojena glede na zgodbo in postavljena ter sestavljena s pomočjo nastopajočih. Iz blazin, vrvi, stolov ali miz lahko naredimo različne ovire, kot so drevesa, mostovi, hiše, luže in drugi elementi scene, ki otroke spodbudijo k različnim gibanjem.
Tabela 14: Število predstav z različnim številom elementov scene
ŠTEVILO ELEMENTOV
Skoraj polovica (46,7 %) plesnih predstav je imela sceno z največ petimi elementi. Večina uporabljenih elementov scene je bila uporabljena za razne predmete, kot npr. hiše za živali, niso pa predstavljali npr. ovir, ki bi bogatile gibalno izražanje igralcev. Čeprav v predstavah nastopajo večinoma otroci drugega starostnega obdobja, so gibanja živali največkrat standardizirana, brez domišljije za uporabo različnih nivojev (niso vsi medvedi veliki …).
Tabela 15: Število uporabljenih sledi glede na število elementov v sceni
ŠTEVILO
Raziskovalno vprašanje se je glasilo, ali scena z več elementi spodbudi otroke k pestrejšemu gibanju, da uporabijo več različnih sledi.
Pri ocenjevanju vpliva postavitve scene glede na število izbranih sledi ni prišlo do statistično pomembnih razlik (2Î = 4,29, g = 4, P = 0,36), saj otroci uporabijo enako število sledi ne glede na število elementov v postavitvi scene. Ti rezultati nam povedo, da scena ni dala otrokom primernih spodbud za gibalno in plesno ustvarjanje, študenti pa niso primerno motivirali otrok.
64
Na osnovi podatkov tabele (Tabela 15) lahko za naš vzorec trdimo, da v polovici vseh plesnih predstav otroci uporabijo do tri sledi ne glede na število elementov v sceni. V 43 % predstav otroci uporabijo več kot tri sledi, v le 6,7 % predstav otroci uporabijo samo dve sledi ne glede na število elementov v sceni.
Scena s šestimi elementi ali več ni vsebovala predstave s samo dvema sledema, ampak je večina plesnih predstav (80,0 %) vsebovala več kot tri sledi. Delež predstav s tremi sledmi je bistveno nižji, le 20,0 %.
Kljub temu da je število plesnih predstav, kjer so uporabili več kot šest elementov v sceni, majhno, jih večina uporabi več kot tri sledi. Pri plesnih predstavah z do pet elementov v sceni sta deleža uporabe treh ali več kot treh sledi zelo podobna, medtem ko je delež predstav z uporabo več kot treh sledi v plesnih predstavah z dvema elementoma v sceni za slabi dve tretjini manjši od deleža predstav z uporabo do treh sledi.
Iz tega lahko sklepam, da scena otrokom ni nudila primernih spodbud in so otroci dobili premalo motivacije za gibalno in plesno ustvarjanje. Običajno z elementi in domišljijo bogata scena pomaga otrokom pri gibalnem in plesnem ustvarjanju. Tako ne gredo le po ravni in najkrajši liniji od točke A do točke B, ampak preplavajo reko, gredo čez mostiček ali vijugajo med kamenčki …
Tabela 16: Število uporabljenih nivojev glede na število elementov v sceni
ŠTEVILO ELEMENTOV V SCENI
NIVOJI
SKUPAJ en nivo dva nivoja trije nivoji
f f (%) f f (%) f f (%) f f (%)
do dva elementa 2 18,2 5 45,5 4 36,4 11 100,0
do pet elementov 0 0,0 10 71,4 4 28,6 14 100,0
šest ali več
elementov 2 40,0 3 60,0 0 0,0 5 100,0
SKUPAJ 4 13,3 18 60,0 8 26,7 30 100,0
Naslednje raziskovalno vprašanje je bilo, ali število elementov v sceni vpliva na število uporabljenih nivojev.
Pri ocenjevanju vpliva števila elementov v sceni glede na število uporabljenih nivojev ni prišlo do statistično pomembnih razlik (2Î = 9,37, g = 4, P = 0,52), kar pomeni, da v več kot polovici plesnih predstav otroci uporabijo dva nivoja ne glede na število elementov v sceni.
V več kot polovici plesnih predstav (60,0 %) uporabijo otroci dva nivoja ne glede na število elementov pri postavitvi scene. V sceni z dvema elementoma je skoraj polovica predstav (45,5
%) z dvema nivojema, nekoliko manj pa s tremi nivoji (36,4 %). Najmanj pa je predstav z enim nivojem (18,2 %). V sceni s petimi elementi je večina (71,4 %) plesnih predstav z dvema nivojema, medtem ko jih je s tremi nivoji le dobra četrtina (28,6 %) in nobene predstave s samo enim nivojem. Najmanj plesnih predstav je z več kot petimi elementi v
65
sceni, le pet. Od tega jih je več kot polovica (60,0 %) z dvema nivojema in samo nekoliko manjši delež (40,0 %) jih je z enim nivojem. Ni pa plesne predstave s tremi nivoji.
Kljub temu da je manj kot polovica plesnih predstav imela le dva elementa v sceni, so se otroci v več kot polovici (60,0 %) plesnih predstav gibali in plesali le v dveh nivojih.
Število elementov v sceni ni vplivalo na število uporabljenih nivojev v predstavi, kljub temu da več elementov lahko spodbudno deluje na plesno in gibalno ustvarjanje otrok in glede na dejstvo, da so v posnetkih nastopali večinoma otroci nad tretjim letom starosti. Razloge lahko iščemo v nizki motivaciji, okolju, ki ne vpliva spodbudno na gibalno ustvarjanje otrok, in domnevi, da so se otroci verjetno prvič srečali z ustvarjalnim gibanjem med študentsko prakso.
7.6 GLASBA
V plesnem gledališču je glasba sestavni del. Glasba lahko otroke pritegne, jih motivira za gibanje in jim je v pomoč. Ni sama sebi namen, ampak moramo biti pri njeni izbiri previdni, da se ujema z zgodbo, čustvi in energijo nastopajočih. S pravim izborom glasbe lahko dodatno podpremo čustveno stanje nastopajočega (vesela lisica, žalosten princ …).
Za glasbeno spremljavo lahko izberemo različne otroške pesmice. Izberemo samo melodijo, ker besedilo največkrat ni v skladu z dogajanjem in otroke moti. Le-te lahko predvajamo, jih zaigramo z različnimi instrumenti (flavta, pianino, zvončki …) in nato ob melodiji gibalno ustvarjamo. Če pa jih zapojemo z besedilom, jih uporabimo za začetek ali zaključek predstave. Lahko se poslužujemo tudi klasične glasbe različnih avtorjev, vendar moramo paziti na njeno dinamiko. Največkrat in najlažje pa je, da izberemo različne male instrumente, s katerimi lahko sami določimo tempo (hitro, počasi ...), glasnost, dolžino in karakter igranja, ki se sklada z vlogo nastopajočega, ali sami igramo na različne instrumente (zvončki, flavta, klavir, ksilofon …) (Schmidt, osebna komunikacija, 15. 5. 2014).
Na našo odločitev o izbiri glasbe vpliva tudi število nastopajočih in tistih, ki bi se predstave udeležili le kot spremljevalni del ekipe in igrali na instrumente. Instrumentalisti oz. orkester se mora dogovoriti z igralcem o hitrosti igranja.
Vrste glasbe, ki jo lahko uporabimo pri predstavi:
- klasična instrumentalna glasba, - otroške pesmice na CD-ju, - zapete otroške pesmice,
- glasba malih instrumentov (palčke, ropotulje, bobni …) in
- glasba, zaigrana na instrumente (pianino, kitara, flavta, zvončki …).
66
Tabela 17: Število različnih zvrsti glasbe v plesnih predstavah
ŠTEVILO
f ŠTEVILO
(%) f (%) ena zvrst glasbe 20 66,7 dve zvrsti glasbe 5 16,7 tri ali več zvrsti glasbe 5 16,7
SKUPAJ 30 100,0
V večini plesnih predstav so študentje uporabili eno zvrst glasbe, in to kar v 66,7 %.
Preostalih deset predstav (33,3 %) je vsebovalo dve, tri ali več zvrsti glasbe. Tudi pojavnost glasbe je bila nizka, saj v nekaterih predstavah ni bila prisotna ali pa so jo uporabili le v zaključku.
Tabela 18: Prisotnost posamezne zvrsti glasbe
ZVRST GLASBE ŠTEVILO
f ŠTEVILO (%)
f (%)
klasična 2 6,7
CD z otroškimi skladbami 3 10,0
pete otroške pesmi 22 73,3
glasba na male instrumente 9 30,0 glasba, igrana na instrumente 9 30,0
Študentke so najpogosteje (73,3 %) izbrale pete otroške pesmi. Te so bile prisotne predvsem v zaključkih predstav, nekajkrat pa so jih uporabile tudi ob prihodu igralca na oder. V približno tretjini vseh plesnih predstav (30 %) je bila prisotna glasba, zaigrana na male instrumente, in v istem odstotku tudi glasba, zaigrana na instrumente. V treh predstavah so uporabile CD z otroškimi skladbami, v samo dveh predstavah pa so uporabile klasično avtorsko glasbo.
7.7 KOSTUMI IN PRIPOMOČKI
Preko kostumov in različnih pripomočkov otroci raziskujejo različne materiale. Uporabimo jih tudi kot motivacijo za gibanje (Kovač Valdés, 2011). Neubauer (2006) pravi, da kostum ne sme odvračati pozornosti gledalcev od plesa, ampak mora ples dopolnjevati. Zato je dobro, da izberemo lahek material, ki igralca ne omejuje pri gibanju (prav tam).
Lahko so pomemben del, če jih otroci uporabljajo od samega začetka nastajanja predstave.
Otroci se preko njih vživijo v vloge, se z njimi plesno izražajo in kreirajo svojo vlogo.
Kostumi so lahko čisto preprosti (majčke različnih barv, trakovi, kape, repi …), vendar morajo biti nemoteči. Moteči so preveliki klobuki, ki ne stojijo na glavi ali jim padajo na oči,
67
predolge obleke, ob katere se spotikajo, preveliki čevlji, v katerih niso stabilni. Moteči pa so tudi kostumi, ki jih otroci dobijo na dan nastopa ali kakšen dan prej. Ti kostumi otroke motijo, saj se začnejo ukvarjati z njimi, pozabijo na ples in ne sledijo dogajanju. Če otroci postavljajo predstavo brez kostumov, potem naj bo tudi nastop brez njih.
Kakšne kostume izberemo, je odvisno od dogajanja, različnih vlog in od želja otrok. Lahko imamo enotne kostume za vse nastopajoče, lahko pa si vsak nastopajoči izbere drugačen kostum. Tako bodo nekateri želeli imeti naglavne kostume (klobuki, kape, ušesa, repki, pobarvan obraz), nekateri obleke (majčke, predpasniki, krila, hlače), nekateri pa samo različne dodatke (trakovi na rokah ali nogah, bleščice, pasovi). Pozorni moramo biti, da ima en otrok v trenutnem dogajanju eno vlogo, saj se ne more vživeti v dve različni. Lahko pa vloge menjuje tekom nastajanja predstave. Tako se lahko otrok preizkusi v različnih vlogah in najde tisto, ki mu najbolj odgovarja.
Tabela 19: Uporaba kostumov v plesnih predstavah
KOSTUMI ŠTEVILO
f ŠTEVILO (%)
f (%)
brez kostumov 4 13,3
naglavni kostumi 11 36,7
različne obleke 3 10,0
različni dodatki 12 40,0
SKUPAJ 30 100,0
Skoraj v polovici plesnih predstav (40,0 %) so pri igranju uporabili različne kostume. To so bili naglavni, različne majčke, repki, ušesa, kape … Nekoliko manjkrat (36,7 %) so uporabili naglavne kostume. V štirih predstavah so bili igralci brez kostumov, v treh pa so imeli različne obleke.
Kostumi niso ovirali otrok med nastopanjem, prav tako pa jih tudi niso spodbujali k ustvarjalnemu gibu in plesu. V predstavi Pomlad pa je bilo iz posnetka razvidno, da so otroci dobili kostume šele na koncu za posnetek, zato je bilo tudi gibanje bolj enostavno, saj so kostumi otroke presenetili, osredinili so se nanje, jih gledali in se dotikali.
7.7.1 UPORABA PRIPOMOČKOV
Pripomočke, ki jih potrebujemo med predstavo, moramo uporabljati od začetka nastajanja predstave. Mora jih biti toliko, kot je igralcev, da med predstavo ne pride do nesoglasij. Če imamo na primer več Mojc Pokrajculj, naj vsaka najde svoj cekinček, lahko so vse doma v istem piskrčku, če je dovolj velik. To velja še posebno pri mlajših otrocih, saj še ne znajo deliti.
68 Graf 10: Število uporabljenih pripomočkov v odstotkih
V približno tretjini plesnih predstav (36,7 %) so igralci uporabili do tri pripomočke. V manj kot petini (16,7 %) so uporabili štiri pripomočke ali več. Enako je število predstav z enim pripomočkom in brez pripomočkov. To je 23,3 %. Večina teh pripomočkov je bila takih, da niso bili moteči in niso ovirali otrok pri nastopanju. Nekateri pripomočki pa so bili moteči, in sicer testo v predstavi Volk in sedem kozličkov, saj je otroku padalo iz rok, in preveč je bilo kamenčkov v predstavi Zlati kamenčki, kjer jih je otrok komaj držal v dlaneh.
Tabela 20: Vpliv pripomočkov na število sledi
ŠTEVILO
PRIPOMOČKOV
ŠTEVILO SLEDI
SKUPAJ do dve do tri več kot tri
f f (%) f f (%) f f (%) f f (%)
en pripomoček 0 0 3 42,9 4 57,1 7 100,0
do trije pripomočki 1 9,1 5 45,5 5 45,5 11 100,0 štirje pripomočki
ali več 0 0 4 80,0 1 20,0 5 100,0
brez pripomočkov 1 14,3 3 42,9 3 42,9 7 100,0
SKUPAJ 2 6,7 15 50,0 13 43,3 30 100,0
Zanimalo me je, ali število pripomočkov pozitivno vpliva na število sledi v plesnih predstavah.
Vrednost Kullbachovega 2Î testa ni statistično pomembna (2Î = 4,18, g = 6, P = 0,65). Število pripomočkov ni pozitivno vplivalo na število uporabljenih sledi v plesnih predstavah.
Iz tega lahko sklepamo, da več pripomočkov lahko ovira otroke pri gibalnem in plesnem ustvarjanju. Vendar v posnetkih ti pripomočki niso bili vedno dalj časa v rokah nastopajočih, tako da bi jih res lahko ovirali pri gibanju. V predstavi Pomlad bi bile lahko rožice uporabljene kot dodatna spodbuda za ples, saj bi lahko zaplesali ples okoli njih. Tudi sama postavitev bi bila lahko bolj plesno obarvana in ne samo kot preprosta hoja.
69
8 RAZPRAVA
V magistrskem delu sem ugotavljala, kako dobro znajo študentje motivirati otroke za uporabo različnih plesnih elementov pri ustvarjanju plesnih predstav v vrtcu. Analizirala sem 30 videoposnetkov plesnih predstav in ugotavljala, ali študentje znajo prenesti znanje o plesnih predstavah, pridobljeno v prvem letniku študija na Pedagoški fakulteti, smer Predšolska vzgoja, v različne starostne skupine otrok.
Skladno s cilji magistrske naloge sem postavila pet raziskovalnih vprašanj. Z analizo rezultatov sem podala odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja. V razpravi ugotavljam vzroke za tako stanje in jih povezujem z izsledki drugih raziskav.
S prvim raziskovalnim vprašanjem sem raziskovala, koliko in katere plesne elemente uporabijo otroci pri plesnih predstavah. Najprej sem analizirala rezultate uporabe različnih sledi. Ugotovila sem, da se pojavijo le tri različne sledi, ki predstavljajo različne smeri v prostoru (Schmidt, 2009). V 96,7 % vseh predstav je uporabljena sled naprej, v 80 % sled v krogu, v 73,3 % mešana sled in v 70 % ravna. Rezultati raziskave so skladni z razvojem otrok prve starostne skupine, ko otroci še nimajo dobro razvitih motoričnih funkcij. V svoji raziskavi sem zajela 90 % otrok druge starostne skupine, zato sem pričakovala, da bodo otroci pogosteje uporabili tudi druge sledi.
Izsledki drugih raziskav potrjujejo dejstvo, da se otroci v osnovnih oblikah gibanja začno premikati najprej naprej, nato po klancu navzgor in nazadnje navzdol (Cemič in Gorenc, 2012). Pri teh oblikah gibanja so sledi znotraj smeri definirane kot odkloni od idealne linije in so razvojno pričakovani. Ko otroci pridobijo večjo kontrolo nad svojim telesom med gibanjem v prostoru, pa začnejo hoteno ustvarjati z gibanjem (prav tam).
Na te izsledke raziskav se navezuje tudi izbira nivoja gibanja otrok pri plesnih predstavah.
Nivo gibanja opredeljuje višino gibalnega ustvarjanja (Schmidt, osebna komunikacija, 15. 5.
2014). V vseh predstavah (100 %) je bil uporabljen visoki nivo, nizek v 83 % plesnih predstav, srednji pa v 30 % plesnih predstav. V 60 % plesnih predstav so nastopajoči, ne glede na starost, uporabili dva nivoja. V 28 % plesnih predstav pa so nastopajoči, ne glede na starost, uporabili tri nivoje gibanja.
Več kot polovica (83 %) plesnih predstav je za izvedbo uporabila celoten prostor. Glede na velikost prostora pri izvajanju plesnih predstav ni bilo statistično značilnih razlik v uporabi različnih sled. Plesno ustvarjanje nastopajočih je v 48 % plesnih predstav vsebovalo do tri sledi in 48 % plesnih predstav več kot tri sledi. Tri sledi je vsebovalo 60 % plesnih predstav, ki so bile izvedene v polovici prostora. Iz tega lahko sklepamo, da velikost prostora ne vpliva na s sledmi pestrejše plesne predstave. Pri izbiri prostora moramo upoštevati starost otrok, saj se pri mlajših otrocih koordinacija šele razvija (Vehovar, 2009; Karpuljk, Štihec, Videmšek in Zajec, 2009). Vid in koordinacija oči in rok ter oči in nog se razvijajo do 10. leta (Pica, 2008).
Otroci so v 86,7 % plesnih predstav pri nastopanju uporabili počasen tempo, v 60 % pa srednje hiter tempo. Izsledki raziskave potrjujejo dejstvo, da otroci v predšolskem obdobju še nimajo dobro razvite koordinacije (Vehovar, 2009; Karpuljk, Štihec, Videmšek in Zajec, 2009), zato so največkrat uporabili počasen tempo.
70
Študentje so v 53,3 % plesnih predstav dali več poudarka na besedilu in govoru nastopajočih.
Gibanje in ples nista bila primarna in najpomembnejša. Raziskava B. Kroflič (1999; Geršak, 2015) potrjuje pozitivne učinke ustvarjalnega giba na razvoj posameznika, razumevanje učnega gradiva, pomnjenje, samozavest, medsebojne odnose, strpnost in počutje učencev ter učiteljev. Pozitivne učinke gibanja na pomnjenje in motivacijo za učenje pa navajajo tudi Jensen (1998), Sprenger (1999), Kentel in Dobson (2007; Geršak, 2015).
Z drugim raziskovalnim vprašanjem sem raziskovala, ali je otrok največkrat v svoji vlogi ves čas dogajanja. Ugotovila sem, da so bili študentje uspešni pri določanju vlog otrokom, saj so le-ti bili v isti vlogi ves čas dogajanja. Le enkrat se pojavi menjavanje vloge pri otroku med predstavo. Ta menjava je bila uspešno izvedena in ni povzročila zmedenosti pri otroku. Otroci so imeli eno vlogo ves čas predstave in so nekje počakali, da so prišli na vrsto za nastopanje.
Izsledki raziskave so pokazali, da so se študentje v plesnih predstavah v 86,7 % poslužili vloge povezovalca, v dobri četrtini (26,7 %) predstav so imeli vlogo motivatorja, v 20 % pa vlogo koordinatorja in igralca. Nikoli niso uporabili vloge dvojnika. Zaplete med nastopom so rešili s pogovorom, besedno pomočjo in »prišepetavanjem«.
Rezultat raziskave se razlikuje od mnenja strokovnjakinj plesnega področja. B. Kroflič in D.
Gobec (1995) kot najpomembnejšo vlogo odraslega navedeta spodbujanje otrok, M. Zagorc (2006a) pa doda, da mora odrasli pripeljati otroka do zavedanja njegovih potencialnih zmožnosti svojega telesa za vse vrste gibanja.
V tretjem raziskovalnem vprašanju sem se osredinila na kostume v plesnih predstavah. V 87
% plesnih predstav so nastopajoči imeli različne kostume. Ahačič (1969) meni, da so kostumi nujno potrebni. Tako se otrok lažje vživi v vlogo (prav tam). Neubauer (2006) meni, da s kostumom poudarimo prepoznavno stvar pri določeni vlogi, vendar ne sme ovirati plesalca. V moji raziskavi kostumi niso ovirali otrok med nastopanjem, vendar jih tudi niso spodbujali k bogatemu plesnemu izražanju, kar potrjujejo odgovori na prvo raziskovalno vprašanje.
S četrtim raziskovalnim vprašanjem sem hotela ugotoviti, ali se pojav plesnih elementov razlikuje med različno starimi otroki. Ugotovila sem, da med različnimi starostnimi skupinami ni prišlo do statistično pomembnih razlik pri uporabi različnih plesnih elementov.
V 66,7 % plesnih predstav v obdobju do tretjega leta so otroci uporabili tri različne sledi, medtem ko je 56,3 % plesnih predstav od 3- do 5-letnikov in 36,4 % plesnih predstav od 5- do 6-letnikov vsebovalo več kot tri sledi.
M. Videmšek, Štihec in Karpuljk (2008) ter C. Roškar (2011) ugotavljajo, da v zgodnjem otroštvu obstajajo zelo majhne razlike med spoloma, so pa dečki v povprečju uspešnejši pri skokih in v koordinaciji gibanja, deklice pa v ravnotežju (Karpuljk, Štihec, Videmšek in Zajec, 2009).
M. Videmšek in Pišot (2007) trdita, da gibalna aktivnost otroka vključuje motorično, kognitivno, konativno in čustveno-socialno področje. Otrok preko gibanja zaznava svoje telo in njegove zmožnosti. Pogoj za to je razvoj ravnotežja, ki ohranja stabilni položaj, koordinacije, ki sodeluje pri izvajanju kompleksnih nalog, telesne moči, ki je sposobnost premikanja telesa, hitrosti, preciznosti, ki usmerja telo k želenemu cilju, vzdržljivosti, da
71
lahko dlje časa izvajaš neko gibanje, in gibljivosti, da lahko izvajaš gibanje z veliko amplitudo (Videmšek in Pišot, 2007). Vse te sposobnosti se razvijajo v predšolskem obdobju in v prvi triadi osnovne šole (Pica, 2008).
Najstarejši otroci imajo že veliko izkušenj o živalih, saj obiskujejo živalske vrtove, gledajo posnetke in se pogovarjajo o živalih, jih opazujejo, rišejo, ugibajo ... Iz tega lahko sklepamo, da otroci v predstavah niso bili dovolj gibalno in plesno motivirani ter da so imele predstave večji poudarek na igri in besedilu. Drugi razlog za tako gibalno monotonost je lahko tudi prvi stik otrok s plesno dramatizacijo.
Plesne predstave ne potrjujejo dejstva, da glasba, kostumi, razgibana scena in večji prostor že same po sebi dajejo dovolj spodbud za gibalno ustvarjanje. Kjer je bilo prisotnih več elementov v sceni, so le-ti predstavljali hiše in skrivališča. Prav tako jih kostumi in scena niso spodbudili k uporabi različnih tempov gibanja in plesa. Vse starostne skupine so v 86,7 % plesnih predstav uporabile počasen tempo, v dobri polovici (60 %) pa srednje hiter tempo. Da otroci poleg zgodbe potrebujejo tudi druge spodbude, sta ugotovili tudi S. Maček (2014) in K.
Bukovec (2014), ki sta se posluževali različnih iger, kartic Kako? (Schmidt, 2008a) in Plešem! (Schmidt, 2008), jih usmerjali z ogledi videoposnetkov in besednimi vzpodbudami.
Na večino raziskovalnih vprašanj, ki sem jih zastavila, sem morala odgovoriti negativno oz.
so se moja domnevanja izkazala za neresnična, saj starejši otroci niso uporabljali več plesnih elementov kot mlajši. Vzroke lahko iščem v slabi gibalni spodbudi s strani študentov in vzgojiteljev, premalo predhodnih izkušenj s plesnim gledališčem s strani vzgojiteljev ter verjetno prvem srečanju otrok s takšno obliko predstave. V pogovoru z Gordano Schmidt (Schmidt, osebna komunikacija, 15. 5. 2014) sva ugotovili, da je lahko razlog tudi premalo utrjenega različnega znanja in premalo izkušenj z otroki s strani študentov, saj so le-ti
so se moja domnevanja izkazala za neresnična, saj starejši otroci niso uporabljali več plesnih elementov kot mlajši. Vzroke lahko iščem v slabi gibalni spodbudi s strani študentov in vzgojiteljev, premalo predhodnih izkušenj s plesnim gledališčem s strani vzgojiteljev ter verjetno prvem srečanju otrok s takšno obliko predstave. V pogovoru z Gordano Schmidt (Schmidt, osebna komunikacija, 15. 5. 2014) sva ugotovili, da je lahko razlog tudi premalo utrjenega različnega znanja in premalo izkušenj z otroki s strani študentov, saj so le-ti