UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
PETRA TRATNIK
UPORABA PLESNIH ELEMENTOV V PLESNEM GLEDALIŠČU PRI ŠTUDENTIH PREDŠOLSKE VZGOJE
MAGISTRSKO DELO
Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
PETRA TRATNIK
UPORABA PLESNIH ELEMENTOV V PLESNEM
GLEDALIŠČU PRI ŠTUDENTIH PREDŠOLSKE VZGOJE MAGISTRSKO DELO
MENTORICA: DOC. DR. JERA GREGORC
Ljubljana, 2016
Kar slišim – pozabim.
Kar vidim – si zapomnim.
Kar naredim – razumem in znam.
(Kitajski rek)
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Jeri Gregorc za hitro odzivnost, vse nasvete in pomoč pri izdelavi magistrskega dela.
Zahvaljujem se tudi Gordani Schmidt za vse nasvete, pogovore in koristne predloge.
Hvala vsem študentom, katerih posnetke sem si sposodila za raziskavo in tako uspešno napisala magistrsko delo.
Iskreno se zahvaljujem svoji družinici za potrpežljivost in pomoč ter vsem posameznikom, ki ste me spodbujali in verjeli vame.
POVZETEK
Vzgojitelji v javnih slovenskih vrtcih načrtujejo delo skladno z veljavnim Kurikulumom za vrtce. V njem so različni strokovnjaki, na podlagi podrobnih in obširnih analiz o razvoju otroka in njegovem učenju ter s temeljnim ciljem optimalnega razvoja, postavili procesno- razvojne cilje na šestih kurikularnih področjih, ki so jih poimenovali: jezik, matematika, gibanje, narava, družba in umetnost. Strogo ločevanje med njimi ni smiselno, saj ravno povezovanje razdrobljenih delov vsebine pridobiva razumljivejše in uporabnejše znanje.
Zaradi specifike razvoja predšolskega otroka je t.i. medpodročno povezovanje še toliko bolj smiselno oziroma celo nujno. Načini za hkratno obravnavanje različnih kurikularnih področij so različni. Ena od možnosti je uporaba plesa, ki sodi na področje umetnosti.
Področje umetnosti sestavljajo različne dejavnosti: likovne in oblikovalne, glasbene in avdio- video, dramske in plesne. Med plesne dejavnosti uvrščamo rajalne igre, ljudske plese, plesna gledališča in oglede plesnih predstav ter uprizarjanje različnih obredov, likov, čustev, narave in poklicev preko ustvarjalnega giba. Predpogoj za načrtovanje vzgojno-izobraževalnega dela je poznavanje različnih dejavnosti za plesno izražanje. V magistrskem delu zato predstavljam plesno izražanje v vrtcu, in sicer se osredinim na to, kaj je ples, kako ples vpliva na človekovo telo v celoti in kako ga je zato smiselno načrtovati ter na kaj moramo biti pri tem pozorni.
Preko razumevanja gibalnega razvoja umestim ustvarjalni gib kot učinkovito metodo dela v vrtcu in šoli. S konkretnimi primeri plesnih spodbud in njim pripadajoče dejavnosti plesnega ustvarjanja predstavim možno načrtovanje medpodročnega povezovanja.
Z ugotavljanjem vloge vzgojitelja pri izbiri načina dela z otrokom in njegovo avtonomnostjo pri tem raziskujem pomen subjektivnih teorij. Menim, da imajo te močan vpliv pri usmerjanju pedagoškega dela. Ker se oblikujejo dlje časa in nanje med drugim pomembno vpliva tudi študij, želim ugotoviti koliko in katere plesne elemente bodoči vzgojitelji uporabljajo pri delu z otroki, ali upoštevajo starostne razlike med otroki, kakšne pomanjkljivosti so v njihovem znanju.
Raziskava je zasnovana kvantitativno. V vzorec je zajetih 30 videoposnetkov otroških plesnih nastopov, ki so jih posneli študentje prvih letnikov na študentski praksi od leta 2000 do -2005.
Iz posnetkov sem naredila sistematično analizo po vnaprej pripravljenem merskem inštrumentu za ugotavljanje izbranih plesnih elementov in drugih izbranih spremenljivk (starost otrok, metode poučevanja ipd.).
Rezultati kažejo, da dajo študentje med predstavo več poudarka na besedilo in govorjenje kot pa na spodbujanje otrok k plesnemu izražanju. Analiza posnetkov je pokazala tudi, da med starejšimi in mlajšimi otroki ni bistvenih razlik v gibalnem ustvarjanju, kljub temu da je zaradi gibalnega in celostnega razvoja to bilo smiselno pričakovati. Vzroke za to sem iskala v pomanjkanju znanja študentov in premalo prakse z otroki v vrtcih .
KLJUČNE BESEDE: vrtec, umetnost, ustvarjalni gib, plesno izražanje
ABSTRACT
Educators in Slovenian nurseries plan their work in accordance with valid Curriculum for nurseries. In it different experts, based on detailed and extensive analyses on development of a child and his learning and with basic goal of optimal development, have positioned process- developmental goals on 6 curricular fields: language, mathematics, exercise, nature, society and art. Strict separation amongst them does not make sense, because connecting small parts of the content makes it more understandable and more useful knowledge. Because of the specifics of development of a preschool child, interdisciplinary connecting is therefore even more reasonable and/or even urgent. Ways of simultaneous dealing of different curricular fields are different. One of the possibilities is the use of dance, which falls in with the field of arts.
The field of art is made from different activities: art and design, musical and audio-video, drama and dance. In the dance activities we place playful games, folk dances, dance theaters and viewing of dance shows and staging different kinds of rituals, characters, emotions, nature and occupation through a creative movement. Prerequisite for planning for educational work is the knowledge of different activities for dance expression. In a master’s thesis I therefore introduce dance expression in nursery. Namely I focus on what is dance, how does it affect human body in a whole, how it is the best way to plan for it and what to look out for.
Through the understanding of a locomotor development, I place the creative movement as an effective method of work in a nursery and school. I introduce possible planning of interdisciplinary connecting to activity of dance creation with concrete examples of dance stimulations.
In determining the role of the educator with the choice of the way of working with children and his/her autonomy, I am looking into the meaning of subjective theories. I believe these theories have a profound influence at the guidance of the pedagogic work. Because they are developing longer and affect the studies, I wish to find out how many and which dance elements future educators use in their work with children, of they consider the age difference between children and what are the weaknesses in their knowledge.
The research is designed quantitatively. 30 videotapes of the child dance performances, that students of first year on student practice filmed between years 2000 - 2005, are scooped in a sample. I made the systematic analysis for the in advance made metric instrument for determining the chosen dance elements and other chosen variables (age of children, teaching methods etc.)
The results are indicating, that students put more emphasis on the text and talk during the performance, then on encouraging children to dance expression. The analysis of the recordings also indicated that there is no difference between older and younger children in creative movement, although that was expected because of the locomotor and integral development. I searched the reasons for this in lack of knowledge of students and lack of practice with children in kindergartens.
KEY WORDS: nursery, art, creative movement, dance expression
VII
Kazalo vsebine
1 UVOD ... 1
2 PREDMET RAZISKOVALNE NALOGE ... 3
2.1 PREDŠOLSKO OBDOBJE IN VRTEC ... 3
2.1.1 DEJAVNOSTI V VRTCU ... 5
2.1.2 PRIMERI DEJAVNOSTI PLESNEGA IZRAŽANJA V VRTCU ... 6
2.2 PLESNO IZRAŽANJE V VRTCU ... 10
2.2.1 NAČELA PLESNEGA IZRAŽANJA ... 11
2.2.2 METODE PLESNEGA IZRAŽANJA ... 12
2.2.3 NALOGE IN SMOTRI OZ. CILJI PLESNEGA IZRAŽANJA ... 13
2.3 GIBANJE ... 14
2.3.1 GIBALNI RAZVOJ OTROKA ... 14
2.3.2 VLOGA RAZVOJNIH MEJNIKOV ... 16
2.4 USTVARJALNI GIB ... 17
2.5 UMETNOST, PLES IN MOŽGANI ... 21
2.5.1 ELEMENTI PLESA ... 24
2.5.2 RAZVOJ PLESNOSTI IN GIBALNEGA BESEDNJAKA ... 25
2.5.3 POZITIVNI UČINKI PLESA IN PLESNEGA IZRAŽANJA ... 27
2.6 PLESNO GLEDALIŠČE ... 29
2.6.1 ZNAČILNOSTI PLESNEGA GLEDALIŠČA ... 30
2.6.2 POT DO NASTANKA PLESNEGA GLEDALIŠČA V VRTCU ... 33
2.7 VZGOJITELJ PRI PLESNEM GLEDALIŠČU IN PLESNEM IZRAŽANJU ... 40
2.8 PRIPOMOČEK PRI NASTAJANJU PLESNE PREDSTAVE ZA ŠTUDENTE IN VZGOJITELJE ... 43
3 RAZISKOVALNI PROBLEM ... 45
4 CILJI ... 46
5 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 46
6 METODE DELA ... 47
6.1 VZOREC ... 47
6.1.1 Analiza vzorca ... 47
6.2 SPREMENLJIVKE ... 48
6.2.1 OPIS DRUGE SPREMENLJIVKE: MERSKI INSTRUMENT ... 48
6.3 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 49
6.4 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 49
VIII
7 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 50
7.1 NAJPOGOSTEJE UPORABLJENI PLESNI ELEMENTI V PREDSTAVAH ... 50
7.1.1 POT ALI SLED GIBANJA ... 50
7.1.2 NIVO GIBALNEGA USTVARJANJA... 53
7.1.3 TEMPO ... 54
7.1.4 IZBIRA PROSTORA ZA PLESNO GLEDALIŠČE ... 56
7.1.5 KONTAKTI MED NASTOPAJOČIMI ... 57
7.2 VLOGA OTROK V PREDSTAVI IN STAROST OTROK ... 58
7.3 VLOGA ODRASLEGA OZ. ŠTUDENTOV ... 59
7.4 BESEDILO V PLESNEM GLEDALIŠČU ... 61
7.5 SCENA V PREDSTAVI ... 63
7.6 GLASBA ... 65
7.7 KOSTUMI IN PRIPOMOČKI ... 66
7.7.1 UPORABA PRIPOMOČKOV ... 67
8 RAZPRAVA ... 69
9 ZAKLJUČEK ... 72
10 LITERATURA ... 74
9 PRILOGE ... 80
9.1 PRILOGA 2: OPAZOVALNI LIST ... 80
9.2 PRILOGA 3: SEZNAM PLESNIH PREDSTAV IN NJIHOVA ANALIZA ... 82
9.2.1 SAMO MIDVA... 82
9.2.2 ZAJČKOVA HIŠICA ... 83
9.2.3 PIKAPOLONICA ... 84
9.2.4 PAJACEK IN PUNČKA (a) ... 85
9.2.5 POD MEDVEDOVIM DEŽNIKOM (a) ... 86
9.2.6 TRIJE METULJI... 87
9.2.7 ZLATOLASKA IN TRIJE MEDVEDI ... 88
9.2.8 MEDVED IŠČE PESTUNJO ... 89
9.2.9 PRESENEČENJE ZA TIGRČKA ... 90
15.2.10 PALČEK POHAJALČEK (a) ... 91
15.2.11 MLINČEK VRTILJAK ... 93
15.2.12 DVA IN VEČ ... 94
15.2.13 ZRCALCE ... 95
15.2.14 BIBI IN RAČKI ... 96
15.2.15 KUŽA MUFI... 97
15.2.16 POD MEDVEDOVIM DEŽNIKOM (b) ... 98
IX
15.2.17 PRIJATELJA ... 99
15.2.18 PREMRAŽENO SONCE ... 100
15.2.19 MOJCA POKRAJCULJA ... 101
15.2.20 PALČEK POHAJALČEK (b) ... 103
15.2.21 KAKO JE KRTEK DOBIL HLAČE ... 104
15.2.22 O MUCKI, KI JE … ... 105
15.2.23 PAJACEK IN PUNČKA (b) ... 106
15.2.24 HIŠICA ZA VSE ... 107
15.2.25 POD MEDVEDOVIM DEŽNIKOM (c) ... 108
15.2.26 ŽIVALI V GOZDU ... 110
15.2.27 MAVRIČNA RIBICA ... 111
15.2.28 SNEŽINKA POTEPINKA ... 112
15.2.29 ZLATI KAMENČKI ... 113
15.2.30 POMLAD ... 115
Kazalo slik Slika 1: Learning pyramid – piramida pomnjenja ... 19
Slika 2: Funkcije leve in desne možganske hemisfere ... 22
Slika 3: Dramaturški lok ... 30
Slika 4: Pet junakov (J. Bitenc) ... 35
Slika 5: Primer svetlo modre in zelene kartice Plešem ... 37
Slika 6: Primer kartic iz kompleta Čarobne karte... 38
Slika 7: Primer drevesa za domišljijsko zgodbo ... 39
Kazalo tabel
Tabela 1: Primeri plesnega ustvarjanja po kurikularnih področjih (Čuden, M. in Tratnik, P.) .. 6Tabela 2: Primer gibalne zgodbe o žogici ... 34
Tabela 3: Podrobna razčlenitev gibalnih motivov pesmi Pet junakov ... 35
Tabela 4: Elementi plesne predstave (Tratnik, P.)... 43
Tabela 5: Število posnetkov po starosti sodelujočih skupin otrok ... 47
Tabela 6: Število otrok v plesnih predstavah... 47
Tabela 7: Dolžina plesnih dramatizacij ... 48
Tabela 8: Število uporabljenih sledi glede na starost otrok ... 52
Tabela 9: Število uporabljenih nivojev glede na starost otrok ... 53
Tabela 10: Število različnih uporabljenih tempov v plesnih predstavah ... 55
Tabela 11: Uporaba različnih sledi glede na velikost prostora ... 56
Tabela 12: Število kontaktov med otroki v plesnih predstavah... 58
Tabela 13: Število vlog študentk med predstavo ... 60
Tabela 14: Število predstav z različnim številom elementov scene ... 63
X
Tabela 15: Število uporabljenih sledi glede na število elementov v sceni... 63
Tabela 16: Število uporabljenih nivojev glede na število elementov v sceni ... 64
Tabela 17: Število različnih zvrsti glasbe v plesnih predstavah ... 66
Tabela 18: Prisotnost posamezne zvrsti glasbe ... 66
Tabela 19: Uporaba kostumov v plesnih predstavah ... 67
Tabela 20: Vpliv pripomočkov na število sledi ... 68
Kazalo grafov
Graf 1: Število uporabe posamezne sledi ... 51Graf 2: Število uporabljenih sledi v odstotkih ... 51
Graf 3: Število uporabe posameznega nivoja ... 53
Graf 4: Število zastopanosti posameznega tempa v odstotkih glede na vse predstave ... 55
Graf 5: Uporaba različnih kontaktov med nastopajočimi ... 57
Graf 6: Otrok v vlogi med plesno predstavo ... 59
Graf 7: Število uporabe posamezne vloge študentk ... 60
Graf 8: Temelj plesne predstave ... 61
Graf 9: Način povezovanja dogajanja v plesni predstavi ... 62
Graf 10: Število uporabljenih pripomočkov v odstotkih ... 68
1
1 UVOD
Vrtec je vzgojno-izobraževalna inštitucija. Zaradi specifik v razvoju predšolskega otroka je vzgojno-izobraževalno delo v njem drugačno kot v šoli. Vzgojitelji so pogosto postavljeni v t.
i. vlogo usmerjevalca. Nova vloga vzgojitelja je praviloma zahtevnejša od klasičnega poučevanja. Prevzemanje vloge usmerjevalca je vezano tudi na načine otrokovega sodelovanja. Otroci se v vrtcu najpogosteje igrajo in med igro (ali z njo) se učijo, rešujejo konflikte, razvijajo sposobnosti razumevanja, dogovarjanja in sodelovanja. V vrtcu spoznavajo prijatelje, se urijo v socialnih veščinah, raziskujejo, sproščajo svojo radovednost in domišljijo, razvijajo si jezikovni, gibalni in miselni razvoj ter umetniško doživljanje. Otrok si pridobiva nova spoznanja, poznana pa nadgrajuje in utrjuje. Srečuje se z uspehi, neuspehi in različnimi težavami, ki jih mora premagovati. Naloga vzgojitelja je pri tem ključna, saj preko opazovanja vseh otrok in dinamike v skupini usmerja pedagoški proces tako, da otroke pripravlja na samostojnost in avtonomnost, pri tem pa upošteva njihov razvoj, starost, potrebe in želje.
Skupine otrok se med seboj razlikujejo tako po velikosti, starosti, deležu dečkov in deklic kot tudi npr. v dinamiki, deležu aktivnejših in zgovornejših posameznikov. V vsaki skupini je praviloma nekdo, ki bi ves čas risal, se igral z avtomobili ali kockami, in nekdo, ki bi ves čas plesal ali pel. Otroci imajo radi dejavnosti, pri katerih so gibalno in miselno aktivni. Za tako aktivnost so primerne različne rajalne igre, ples, uganke, pantomima, gibalne dejavnosti, gibalno-družabne igre in plesne dramatizacije.
Ples je gibanje, druženje, vzpostavljanje in ohranjanje socialnih stikov ter spoznavanje in sprejemanje sebe in drugih. Pri plesnem gledališču so bistveni ples, gibanje in ustvarjalni gib, ki jih povezuje zgodba. S plesnim izražanjem predstavimo neko zgodbo, dogajanje ali pravljico. Plesno gledališče ni enkraten dogodek, ampak proces, ki združuje različne dejavnosti (načrtovanje, ples, igra, scena, kostumi …). Čas trajanja je odvisen od starosti in interesa otrok. Gibanje je primarna lastnost in potreba vsakega človeka od najmlajšega otroka do najstarejše odrasle osebe. Novorojenček najprej raziskuje svoje telo in okolico preko gibanja, krepi svoje mišice in spoznava svoje fizične sposobnosti.
Vzgojitelj v vrtcu prevzema različne naloge in vloge. Predstavlja osebo, ki otroku nudi zavetje, toplino, ga posluša, mu pripoveduje, ga ima rad in se z njim igra. To je delo, ki ga izvaja neposredno z otrokom. Poleg tega pa je odgovoren za pripravljanje dejavnosti in aktivnosti za otroke. Pri pripravljanju dejavnosti se opira na Kurikulum za vrtce, ki je javno sprejet vzgojno-izobraževalni program za vrtce. Sprejet je bil leta 1999. Vsa področja iz kurikuluma naj bi bila približno enakomerno zastopana pri načrtovanju dejavnosti. Še vedno pa se dogaja, da sta ples in plesno izražanje zapostavljena. Vzgojitelji se zavedajo (Geršak, 2010) pozitivnih učinkov in uporabnosti plesnega izražanja, vendar se le-tega ne poslužujejo oz. zelo redko in še takrat kot dejavnost, ki je sama sebi namen (ples ob glasbi z zgoščenke).
Vzgojitelji največkrat z otroki plešejo različne plese ob glasbi, ljudske plese in rajalne igre, manj pa se poslužujejo ustvarjalnega giba, plesnega gledališča in uporabe različnih plesnih elementov.
2
Kurikulum področje otrokovega razvoja opredeli na šest področij: gibanje, umetnost, jezik, družba, narava in matematika. Področja so sicer predstavljena ločeno, vendar jih morajo vzgojitelji med seboj povezovati, združevati, saj le na ta način dosežejo uresničevanje celostne vzgoje otroka. V magistrskem delu se zato osredinim na področje umetnosti.
Kurikulum (1999) področje umetnosti razdeli na likovne in oblikovalne, glasbene, plesne, avdio-video ter dramske dejavnosti. Poudari, da v umetnosti otrok ustvarja, izumlja, si zamišlja in oblikuje sliko, pesem, igro, ples ali predmet. Lahko se izrazi, komunicira in predstavi svoja skrita počutja. Pri tem pa spoznava sebe, svoja dela in sebe kot ustvarjalca.
Ples je lahko sproščujoč, po njem smo umirjeni in napetosti v našem telesu se sprostijo. Ples je ena izmed možnosti umirjanja otrok. Otroci so lahko zelo aktivni, hkrati pa jih sama dejavnost lahko vodi tudi v umiritev in sproščanje. Lahko jih napolni z energijo, veseljem, razburjenjem in po koncu se počutijo, kot da bi lahko premikali gore.
O pomembnosti in uporabnosti plesnega izražanja ter ustvarjalnega giba je bilo izvedenih več raziskav (Geršak, 2010; Frank, 2011; Kroflič, 1999 idr.), vendar predvsem na področju šolstva. Na področju vrtca pa je to še vedno premalo izpostavljeno, saj je že sam vrtec podcenjen in pojmovan kot prostor, kjer je pomembno, da je otrok na varnem in ima stike s svojimi vrstniki.
V magistrskem delu predstavljam pomen dela z otrokom v predšolskem obdobju na področju plesnega izražanja. S konkretnimi primeri dejavnosti in podrobnejšim opisom ustvarjalnega giba, ki je osnova plesnega izražanja in plesnega gledališča, želim usmeriti vzgojitelja v natančno in sistematično načrtovanje tega področja.
S predstavitvijo vloge vzgojitelja in pomena plesa v tem obdobju razložim odgovornost vzgojitelja pri ustreznem vplivu na skladen otrokov razvoj. Poudarjam, da se otroci v predšolskem obdobju s plesom ne ukvarjajo profesionalno ter tudi da se z njimi ne dela enako kot s profesionalnimi plesalci. Zato menim, da ne moremo narediti negativnega učinka na otrokovo telo. Zavedati pa se moramo, da so umetniške dejavnosti enako pomembne za razvoj možganov in sklapljanje novih sinaps v možganih kot npr. računanje, branje pravljic. Pot do ustvarjanja plesnega gledališča vodi preko različnih plesnih aktivnosti, ki jih v tem magistrskem delu predstavljam. Ker je plesno gledališče dokaj nova dejavnost in še ni splošno razširjena v vrtcih, podrobneje predstavljam njegove značilnosti. Za nastanek plesnega gledališča si moramo vzeti čas, otroke pred tem spodbujati h gibalnemu ustvarjanju in opazovanju okolice, jih motivirati in spodbujati s pozitivnimi komentarji in vprašanji.
Problem magistrskega dela je na podlagi pomena vzgojitelja pri izbiri načina dela z otrokom in njegovo avtonomnostjo pri tej izbiri ugotoviti, koliko in katere plesne elemente bodoči vzgojitelji uporabljajo pri delu z otroki, ali upoštevajo starostne razlike med otroki, kakšne pomanjkljivosti so v njihovem znanju ter na podlagi teh ugotovitev izpeljati pomen subjektivnih teorij in nakazati možne rešitve za njihovo preoblikovanje.
3
2 PREDMET RAZISKOVALNE NALOGE
2.1 PREDŠOLSKO OBDOBJE IN VRTEC
Predšolsko obdobje je zelo pomembno obdobje v razvoju in odraščanju otroka. Pomembno je, da otrok odrašča v družini, ki mu je naklonjena, ga spodbuja, motivira, mu nudi čustveno in socialno podporo in oporo. Kakovost interakcij med otrokom in njegovimi starši se povezuje s spoznavnim, govornim, čustvenim in socialnim področjem otrokovega razvoja (Foy in Mann v Umek in Peklaj, 2008). Ključ vzgoje je, da otroke obkrožimo z ljubečimi ljudmi, ki jim stojijo ob strani in jim dajo tako svobodo kot odgovornost (Glasser, 1998). Thurtle (1997;
Sutherland, 2015) pravi, da s kakovostnimi predšolskimi izkušnjami okrepimo otrokovo učenje in razvoj.
V tem obdobju je pomembno vsako leto fizičnega razvoja, saj je močno povezano tudi s čustvenim razvojem. Ima močan vpliv na ustrezen razvoj samozavedanja, samozavesti in samokontrole. Otroci kažejo povečano skrb in zanimanje drug za drugega, radi sodelujejo z drugimi in se od njih učijo, če le ni potrebno dolgo čakati (Pica, 2008). Tako otroci tolažijo drug drugega, si pomagajo pri različnih nalogah, nočejo pa biti zadnji in dolgo čakati, da pridejo na vrsto.
Predšolski otroci imajo radi dejavnosti ne-tekmovalne narave. V ZDA so izvedli raziskavo o razlikah med deklicami in dečki v predšolskem obdobju. Raziskava je pokazala, da naj bi deklice bolj skrbele za druge, bile bolj sodelovalne in si pomagale pri učenju česa novega.
Njih ne zanima tekmovanje, včasih se celo zdi, da je tako učenje manj učinkovito. Na drugi strani pa predšolske dečke zanima, kako dobro izvajajo neko delo in če so njihove spretnosti primerljive z drugimi otroki iz skupine. Doda pa, da te značilnosti niso splošno veljavne za vse otroke, saj na te značilnosti vplivajo tudi okolje in kultura, kjer otroci živijo (Garcia v Pica, 2008).
Otroci si v teh letih prizadevajo, da ustrežejo vsem odraslim in da dobijo njihovo pohvalo.
Štiri- do petletniki iščejo odobravanje odraslega in kažejo posebno nagnjenje do svojega vzgojitelja. Kažejo zanimanje za vrstnike in se igrajo v spolno mešanih skupinah. Še vedno je sprejemanje odraslih pomembnejše od vrstnikov, kar pa se po šestem letu spremeni. Začnejo se primerjati z drugimi, igrajo se v manjših skupinah istega spola. Čeprav uživajo tudi v spolno mešanih skupinah, se tako ne razdelijo samoiniciativno (Pica, 2008).
Mlajšim otrokom je bolj pomemben sam proces neke aktivnosti kot pa produkt oz. izdelek. V fizičnih aktivnostih je pomembna igra in ne zmaga, kar je tudi značilnost plesnih dejavnosti.
Zmaga postane pomembna od prvega razreda osnovne šole dalje. Prej pa samo, če odrasli pokažejo, da jim je to pomembno (Pica, 2008).
V tem obdobju je večina otrok vključenih v vrtec. Večina javnih in zasebnih vrtcev dela po programu Kurikulum za vrtce. To je nacionalni dokument, ki ga uporablja strokovno osebje (vzgojitelji in pomočnice vzgojiteljic) pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju pedagoškega dela. Kurikulum za vrtce (Bahovec idr., 1999 in Batistič Zorec, 2003) je »odprt« dokument, saj poudarja upoštevanje okolja, otrok in staršev, se prilagaja različnim situacijam ter
4
spodbuja vzgojiteljice, da poleg naštetih dejavnosti izberejo tudi svoje. Vzgojiteljice morajo izbirati različna vzgojna sredstva in materiale ter zagotavljati spodbudno okolje za otroke. Pri tem pa so pomembni tudi drugi odrasli.
V vrtcu otroci spoznavajo nove prijatelje, se z njimi igrajo, rešujejo konflikte in se dokazujejo. Veliko vlogo pri tem imajo odrasli, ki so v vrtcu in otrokom podajajo nova spoznanja ter jih prepletajo med seboj. V Kurikulumu za vrtce (Bahovec idr., 1999) je poudarek na konkretni aktivnosti s predmeti, z ljudmi in dejavnostmi. Otrok rešuje konkretne probleme in si pridobiva socialne izkušnje. Hofman in Weikart (2005) temu pravita aktivno učenje, saj je učni proces interakcija med dejanji otroka, ki so usmerjena k cilju, in realnostmi okolja, ki vplivajo na ta dejanja. Špoljar (1999, Geršak, 2010) meni, da je to učenje, pri katerem otrok deluje na predmete ter stopa v interakcijo z ljudmi, zamislimi in dogodki ter konstruira novo razumevanje. To je trajen, ustvarjalen proces, pri katerem si otrok pridobiva nova spoznanja. Otrok v procesu razpolaga in se rokuje s predmeti, uporablja svoje telo in vse svoje čute. Prijema, okuša, žveči, spušča na tla, poriva, kotali. Ob tem razmišlja, odgovarja na vprašanja in si konstruira osebno mnenje. Prav to neposredno doživetje spodbuja vedoželjnost v otroku in je vir izražanja na likovnem, glasbenem, govornem in gibalnem (plesnem) področju.
Kroflič (v Marjanovič Umek, 2001) piše, da je vzgojno-izobraževalni program ciljno usmerjena dejavnost. Meni, da je oblika komunikacije med vzgojiteljico in otrokom.
Vzgojiteljica v tej komunikaciji običajno izvršuje zastavljene cilje, posreduje spretnosti, navade, znanja in vrednote. Ti cilji so odkriti (načrtovani) in prikriti. Odkriti so tisti, ki si jih vzgojiteljica jasno zastavi in načrtuje neko dejavnost, preko katere bodo otroci osvojili določene spretnosti. V teh dejavnostih in v vsakodnevni rutini, na primer v pogovoru z otrokom med igro, pa se izvršujejo tudi prikriti cilji. To imenujemo prikriti kurikulum. To so cilji, ki jih realiziramo nenačrtovano. To so npr. socializacija otroka, utrjevanje in spoznavanje vzorcev ter zaporedij … Opozori pa nas na manipulacijo z otroki: »Nevidno vodenje otroka k še tako plemenitim ciljem pomeni v vzgojno-izobraževalni instituciji vedno nedopustno obliko manipulacije.« Vendar v nadaljevanju obrazloži in doda prikritemu kurikulumu velik pedagoški pomen, na katerega opozarjajo tudi razni drugi avtorji.
Pomemben in največkrat izveden je ravno v nižjih starostnih skupinah. Sem prištevajo čustveni stik vzgojitelj in otrok, medvrstniške odnose, organizacijo dnevnih dejavnosti in prostora, klimo v skupini in uveljavljena pravila.
V Kurikulumu za vrtce (Bahovec idr., 1999) je med drugim zapisano, da je pomembno združevanje kurikuluma z otrokovimi značilnostmi. Pri tem je pomembno, da poznamo otrokov razvoj in da se zavedamo, da razvoj poteka po določenih stopnjah, ki so med seboj prepletene. Nadalje poudari pomen otroške igre, ki je ključna za otrokov razvoj. Je dejavnost, ki je prijetna in notranje motivirana (prav tam).
Kroflič (2001) meni, da dejavnosti v vrtcu načrtuje vzgojiteljica, ki je usposobljena za to delo.
Pri načrtovanju upošteva kurikulum, dejavnosti na ravni celega vrtca in lastne aktivnosti v skupini. Glede na vse našteto lahko sproti prilagaja svojo pripravo trenutnim okoliščinam v skupini.
5
Na učinek predšolske vzgoje nima vpliv samo vzgojitelj. Katz (1995, Batistič Zorec, 2003) pravi, da je učinek odvisen tudi od tega, kako program vsakodnevno doživlja posamezni otrok. Na njegovo doživljanje pa vplivajo:
- občutek sprejetosti, zaščitenosti in razumljenosti s strani vzgojiteljice, - pripadnost skupini,
- zadovoljstvo z aktivnostmi in - zadovoljstvo biti v vrtcu.
Vse prej naštete potrebe otroka Glasser (1998) imenuje temeljne psihološke potrebe človeka, ki jih sam malo drugače poimenuje. Te so poleg potrebe po preživetju, ki je najmočnejša, še potreba po ljubezni in pripadnosti, moči, svobodi in zabavi. Vsi imamo potrebo po zadovoljevanju teh potreb, naše odločitve po zadovoljevanju pa vplivajo, kakšne odnose imamo z drugimi. V nadaljevanju (Glasser, 1998) poudari, da učenci od nas pričakujejo, da bomo topli in prijazni do njih ter jim bili v oporo. To prinese pripravljenost in delovno vnemo za aktivnosti, ki jih prirejamo.
2.1.1 DEJAVNOSTI V VRTCU
V vrtcu želimo otrokom omogočiti čim bolj veselo in bogato preživljanje časa, zato se vsakodnevno izvaja veliko različnih dejavnosti. Vse dejavnosti po kurikulumu delimo na šest področij: narava, družba, umetnost, jezik, matematika in gibanje. Vse dejavnosti so enako pomembne. Med seboj se prepletajo in prav je, da ne moremo ločiti enega področja od drugega. Vzgojiteljica sledi procesno-razvojno načrtovanim ciljem in ne minimalnim standardom znanja. Cilje zasleduje skozi prepletanje dejavnosti, ki jih izbira glede na znanje, interese in svoja močnejša področja. Kljub temu je vzgojitelj odgovoren, da ne glede na svoja močna področja vključuje in prepleta vsa.
Katz (1995, Batistič Zorec, 2003) poudari, da je pomembno, da se dejavnosti med seboj prepletajo ter da se tega zavedamo. S tem smo bolj učinkoviti pri podajanju novih spoznanj otroku, saj ga spodbujamo k celostnemu razmišljanju. Tako lahko npr. spoznavamo tulipane preko risanja, opazovanja le-teh v naravi, petja pesmic, ponazarjanja z gibi, sajenja čebulic … Pomembno je, da dejavnost otroka pritegne tako, da mu predstavlja izziv.
Pri izbiranju dejavnosti se moramo zavedati in biti pozorni tudi na nekatere značilnosti mlajših otrok. Otroci med drugim in sedmim letom še niso sposobni logičnega in abstraktnega mišljenja ter se lahko ukvarjajo z enim problemom naenkrat. To pomeni, da ne morejo razumeti zapletenih navodil, pravil ali početi dveh stvari hkrati. Predšolski otrok ima kratkotrajno pozornost, zato hitro izgubi interes do tistega, kar trenutno počne. Počasi sklepa odločitve, potrebuje več časa pri razvrščanju v skupine, v spominskem delovanju pa lahko hrani največ dva ali tri dejstva (Pica, 2008). Z upoštevanjem teh značilnosti lažje pripravljamo dejavnosti in uresničujemo načelo enakih možnosti ter upoštevamo različnosti med otroki, razvojne značilnosti starostnega obdobja ter omogočamo optimalne pogoje za otrokov razvoj (Bahovec idr., 1999).
6
2.1.2 PRIMERI DEJAVNOSTI PLESNEGA IZRAŽANJA V VRTCU
Ples lahko vključimo v dejavnosti vseh področij. Na kakšen način jih vključimo, pa je odvisno od vzgojiteljeve iznajdljivosti, ustvarjalnosti in znanja (Geršak, 2006).
Kot primer dejavnosti, kjer združimo likovno vzgojo in plesno izražanje V. Geršak (2006) predlaga ustvarjalno gibanje na rozeto (mandalo). Otroci se pri barvanju rozete sproščajo, koncentrirajo in umirjajo. Rozeto lahko oblikuje vsak sam ali pa jo izdelajo skupinsko. Lahko jo izdelajo tudi iz različnih materialov (kamenčki, papirčki, plodovi, odpadlo listje …), v pesek ali sneg. Ko je rozeta izdelana, se razdelijo po skupinah glede na intenzivnost barve ali vzorce in v krogu odplešejo mandalo. Igro lahko nadgradimo z glasbo (prav tam). G. Schmidt doda, da morajo glasbo ustvarjati otroci sami z različnimi instrumenti, sicer bodo plesali na glasbo namesto na barve in oblike (Schmidt, osebna komunikacija, 15. 5. 2014).
Plesne dejavnosti povezujemo z vsemi kurikularnimi področji. Možnosti je zelo veliko, saj lahko gibalno uprizorimo vsako temo ali dejavnost, ki jo izvajamo. Razlikuje se le pripravljenost in ustvarjalnost otrok. Če jih spodbujamo tako, da ponudimo možnost raziskovanja, bodo otroci zelo ustvarjalni. Primere plesnih spodbud z različnih področij bom povzela po diplomski nalogi študentke M. Čuden (2012) z naslovom Vodena vizualizacija kot spodbuda za plesno izražanje ter sama dodala konkreten primer plesne dejavnosti.
Tabela 1: Primeri plesnega ustvarjanja po kurikularnih področjih (Čuden, M. in Tratnik, P.)
KURIKULARNO
PODROČJE PLESNA SPODBUDA KONKRETEN PRIMER PLESNEGA
USTVARJANJA
JEZIK Proza S telesom in gibanjem zaplešemo
dogajanje zgodbe.
Poezija Izberemo si besedo iz pesmi in jo predstavimo z ustvarjalnim gibom:
oponašamo premikanje drevesa v vetru.
Kartice Plešem! Pogovarjamo se o potovanju in ob karticah zaplešemo, kako z vlakom potujemo v Koper.
Kartice Kako? Z otroki smo prebrali pravljico o palčkih.
Tudi mi se spremenimo v palčke in zaplešemo v takem razpoloženju ali načinu, kot nam pove kartica (veselo, cikcakasto …).
Čarobne karte Otroke razdelimo v skupine. Vsaka skupina dobi dve karti in iz njih najprej sestavi zgodbo, ki jo nato gibalno uprizori.
Drevesa za domišljijsko
zgodbo Posameznik ali skupina z gibanjem odplešejo izmišljeno zgodbo o drevesu.
7
To drevo lahko naredi, kar si želi.
Črke Predstavljanje črk z risanjem z roko ali nogo po zraku.
Črke oblikujemo s telesom v parih ali v skupinah. To lahko delamo stoje ali pa leže na tleh.
Izpišemo ime z gibom roke, noge ali celega telesa.
MATEMATIKA Vzorci, štetje, predlogi,
sestavljanke Otroci se postavijo v vrsto v določenem zaporedju tako, da hodijo po prstih ali da skačejo kot žabe …
Otroci ponovijo ritem ploskanja za nami.
Otroci ponavljajo vzorec: udarjanje z dlanmi po telesu, določeno zaporedje gibov; vzorec lahko sestavimo z udarjanjem nog ob tla …
Družabna igra: vodja spremeni gibe.
Otroci s telesom prikažejo številke.
Liki, simboli,
geometrijska telesa, rozete, pobarvanke
Otroci posamezno ali v skupinah s telesi oblikujejo različne like, simbole …
Nasprotja Iskanje parov nasprotij: otroci stojijo v krogu, vsak dobi listek s sliko (vesel in žalosten, odprta in zaprta usta …), z ustvarjalnim gibom in mimiko prikazuje narisano ter opazuje prijatelje in si poišče svoj par.
GIBANJE Prstne igre Otroci se razdelijo v skupine in z gibanjem ter s svojimi telesi predstavijo ljudsko prstno igro Ta pravi.
Gibalne igre Igro črni mož spremenimo tako, da črni mož lovi enkrat palčke, drugič avtomobile. Hkrati s tem se spreminja tudi naše gibanje.
DRUŽBA Družina, čustva, obredi, poklici, fotografije iz albuma, čarobne karte, predmeti (s potovanj, z dopustov, iz stanovanja
…), kartice Kako?
Z otroki spoznamo valentinovo, ki ga tudi gibalno in plesno uprizorimo.
Pogovarjamo se o čustvih in jih odplešemo. V pomoč nam je lahko glasba 5 ritmov ali jo sami igramo z instrumenti.
Lahko plešemo v tišini ali spremljamo z lastnimi zvoki.
Z otroki se pogovarjamo o družini. Vsak prinese eno sliko, ki jo nato v skupinah uprizorijo pantomimo.
Pogovarjamo se o poklicih. Z otroki po skupinah pripravimo gibalne uganke:
ugani, kateri poklic prikazujemo.
Igre zaupanja in Otroke razdelimo v pare. Enemu
8
sodelovanja zavežemo oči, drugi ga pa vodi po pripravljeni poti, na kateri so razne ovire (stoli, mize …).
NARAVA Rastline, živali, letni časi, naše telo, čutila (vonj, otip, okus), sadje, zelenjava
Otrok opazuje žival, oponaša njeno gibanje takšno, kot ga je videl, nato jo lahko še nariše.
Z otroki se pogovarjamo o čustvih. Nato zaplešemo različna čustva ob različni glasbi (veselje – vesela, hitra glasba;
žalost – počasna, umirjena in tiha glasba Naravni pojavi: dež, sneg, …).
veter; planeti: Zemlja;
druga telesa: Sonce, Luna
Otrok opazuje padanje snega in ob glasbi zapleše ples snežink.
Pogovarjamo se o vesolju in planetih. S telesi predstavimo naše osončje in gibanje planetov. Lahko si tudi izmislimo, kaj se dogaja na nekem planetu, in to tudi gibalno uprizorimo.
Materiali, elastika,
magneti … Otrok spoznava magnete, se z njimi igra, raziskuje. Nato z ustvarjalnim gibom v parih ali skupini predstavijo, kako se magneti privlačijo ali odbijajo, kako se razteguje elastika …
UMETNOST Glasba: klasična,
sodobna, instrumentalna, vokalna
Otrok posluša glasbo in ob njej zapleše sam ali pa z raznimi materiali: trakovi, blago …
Ples: balet, umetnostno drsanje, ljudski plesi, družabni plesi, otroški plesi različnih narodov
Otrok spozna posamezno plesno zvrst, obleko, plesalce in se še sam poizkusi v plesu.
Z otroki plešemo ljudske plese.
Z otroki spoznamo otroško pesmico in ji dodamo gibanje (zaplešemo).
Slike, risbe, stavbe,
mostovi Otrok spozna slikarja, njegovo sliko in jo prikaže z ustvarjalnim gibom.
Spoznavamo različne stavbe. Zamislimo si, da jih obiščemo. Z gibanjem predstavimo, kako pridemo tja, kako vstopimo, kako hodimo po stopnicah gor in dol …
Kipi Pantomima: otrok se postavi v obliko kipa, ostali pa ob slikah ugibajo, kateri kip predstavlja.
Instrumenti Z otroki spoznamo violino in ob njenem igranju zaplešemo.
Z otroki pripravimo gibalni orkester (vsak otrok je en instrument, ki ga prikazuje z gibanjem). Igro se lahko igramo ob poslušanju instrumentalne glasbe ali brez
9 nje.
Vir: Čuden, M. (2012). Vodena vizualizacija kot spodbuda za plesno izražanje, str. 24
10
2.2 PLESNO IZRAŽANJE V VRTCU
V Kurikulumu (Bahovec idr., 1999) za vrtce avtorji področjem namenijo enako pomembnost.
Razdelitev po področjih omogoča vzgojitelju bolj sistematičen pregled nad dejavnostmi in vsebinami, ki jih lahko izbira pri doseganju procesno-razvojnih ciljev. Področje umetnosti med drugim otroku omogoča razvijanje ustvarjalnih potencialov. Otrok pri tem izumlja in ustvarja, izraža in komunicira s seboj in svetom okrog sebe. Pridobiva izkušnje s kompleksnih področij realnega sveta ter spoznava sebe kot samostojnega oblikovalca in ustvarjalca. To področje je razdeljeno na naslednje umetniške dejavnosti: likovne in oblikovalne, glasbene, plesne, dramske in avdio-video. V nadaljevanju bom podrobneje obrazložila ples in plesne dejavnosti.
Denac in Ilič (1993) opredelita ples kot prosto gibalno ustvarjanje in izražanje ob zunanji ali notranji spodbudi. Otroci doživljajo ritem, dinamiko in melodijo pesmi ali skladbe. Vse to izražajo z gibanjem in si bogatijo gibalni zaklad. Tubbs (1996) še doda, da je ples primeren za vse starosti, saj je zabaven in po njem se dobro počutimo. Vse te avtorje lahko primerjamo z Glasserjem in njegovimi prej omenjenimi temeljnimi človekovimi potrebami. S plesom lahko zadovoljimo potrebo po zabavi, svobodi in moči, tako telesni kot tudi psihični, saj si pridobivamo telesno maso, samozavest, samopotrditev ter možnost vodenja. Zadovoljujemo pa tudi potrebo po ljubezni, saj otrok pridobiva občutek pripadnosti neki skupini.
Izražanje skozi ples in gibanje prispeva k otrokovemu psihičnemu, gibalnemu, intelektualnemu, emocionalnemu in socialnemu razvoju. Otrok lahko preko plesa razvija različne motorične sposobnosti, in sicer koordinacijo (orientacijo v prostoru in času), ravnotežje, gibljivost, hitrost, preciznost in vzdržljivost (Geršak, 2007a).
Vsebina plesne vzgoje je igra z gibanjem; ustvarjanje in oblikovanje z gibanjem. Spodbuja razvoj ustvarjalnosti, predstavnega mišljenja, domišljijo, kreativnost in kreativno mišljenje.
Vse to se dogaja individualno ali v skupini, kjer lahko poteka enotno gibanje (npr. rajalna igra) ali pa posamezniki sodelujejo v gibalnem ustvarjanju. Posameznik se uveljavlja kot nastopajoči ali kot gledalec (Kroflič, 1992).
Plesno izražanje ima po mnenju M. Koban Dobnik (2005) tudi motivacijsko vlogo. Lahko ga uporabimo kot sprostitveno dejavnost ali metodo ustvarjalnega učenja. Omogoča nebesedno izražanje in uresničevanje sodobnega načela učiti se z vsemi čutili. Vzgaja k estetski tenkočutnosti in spodbuja razvoj ustvarjalnosti kot osebnostne lastnosti.
V predšolskem obdobju se lahko pojavi, da otrok noče sodelovati pri plesnih in gibalnih dejavnostih, saj mu te dejavnosti lahko povzročajo nelagodje. Lahko se počuti nesuvereno ali pa ga je strah. Strah ga je lahko gibanja v ali po neznanih objektih (tunel …), lahko se počuti manj spretnega v primerjavi s svojimi vrstniki, lahko si ne zaupa in misli, da mu ne bo uspelo, lahko pa ga je strah neuspeha. V takem primeru poiščimo dodatno motivacijo, katere cilj je kreativnost in ne tekmovalnost. Tako si lahko pomagamo z lutko, s katero pozornost preusmerimo na »predmet«. Začnemo lahko najprej s prstnimi lutkami, potem z ročnimi in kasneje tudi s telesnimi. Postopoma otrok prehaja k zavestnemu obvladovanju in oblikovanju gibanja (Majaron, 2006). Pri plesu pa lahko uporabimo tudi druge rekvizite (blago, trak,
11
instrument …), ki preusmerijo pozornost, da je otrok manj prestrašen (Schmidt, osebna komunikacija, 15. 5. 2014).
2.2.1 NAČELA PLESNEGA IZRAŽANJA
Pedagoško delo vedno vključuje načela učenja in poučevanja. Tudi pri vpeljavi plesnega izražanja moramo upoštevati splošna in specifična pedagoška načela, ki nam pomagajo pri izbiri dejavnosti, da smo pozorni na vse otroke in da poizkušamo dati otrokom različne možnosti in izkušnje, ki jih za svoj razvoj potrebujejo.
NAČELO AKTIVNOSTI
Istočasna aktivnost vseh otrok je pomembno načelo, ki ga v vrtcu težko zagotavljajo. Z uporabo plesnih dejavnosti je upoštevanje tega načela lahko doslednejše. Otroci se med izvajanjem plesnih dejavnosti gibalno izražajo in ustvarjajo z gibanjem tako, da so dejavni vsi hkrati. Dejavnosti organiziramo tako, da izberemo primeren prostor, jih po potrebi razdelimo v skupine, pripravimo vzporedne dejavnosti, uporabimo ustrezne spodbude in metodične postopke, ki otroke spodbujajo k plesnemu izražanju (Kroflič in Gobec, 1995).
NAČELO INTERESA
Običajno otrok izbere dejavnost, ki ga zanima. Moramo pa mu dati možnost, da preizkusi tudi druge dejavnosti, ki se odvijajo. Tako jih občasno naključno razdelimo v skupine, ki potem krožijo med različnimi dejavnostmi. Vodimo jih od spoznavnega interesa k raziskovalnemu (prav tam).
NAČELO INDIVIDUALIZACIJE
V skupini pripravimo dejavnosti glede na značilnosti otrok. Pripravimo take, pri katerih otroci lahko uspejo, so pohvaljeni in se dobro počutijo. Pozorni moramo biti, da so vsi otroci deležni pohval, da s posamezno dejavnostjo ne potenciramo neuspehov pri nespretnih otrocih in da spretnejšim otrokom prilagodimo dejavnost njihovemu znanju. Otroke motiviramo z aktivnostmi, pri katerih se počutijo varno, da lahko sodelujejo ne glede na predhodna znanja (prav tam).
NAČELO USTREZNOSTI RAZVOJNI STOPNJI IN SPOLU
Glede na razvojno stopnjo otrok pripravimo ustrezne plesne dejavnosti. Pri tem moramo upoštevati načelo individualizacije, saj niso vsi otroci na isti razvojni stopnji. Upoštevati moramo tudi razlike med spoloma. Z ustrezno vsebino in motivacijo bomo k plesnemu izražanju pritegnili tako dečke kot deklice. Le-ta naj se spreminja in bogati še z drugimi vsebinami (prav tam).
NAČELO NAZORNOSTI IN DOŽIVETOSTI
Z otroki poskušajmo opazovati oblike, živali in predmete v njihovem pristnem okolju (gozd, kmetija, travnik, živalski vrt, gradbišče …), če pa to ni mogoče, si lahko ogledamo videoposnetke ali televizijske oddaje. Otrok spozna in doživi življenje in gibanje bolj nazorno kot samo preko slik in našega opisa. Vse to nam služi za učenje in kasnejšo plesno igro (prav tam).
12 NAČELO ŽIVLJENJSKE IN PSIHIČNE BLIŽINE
Načelo življenjske bližine je zelo široko, saj v današnjem času otroci veliko potujejo, gledajo različne risanke in oddaje na televiziji. Vse to otrok močno doživlja, kar pa se odraža tudi v njegovem gibanju med spontano igro. Vsa ta velikokrat destruktivna gibanja lahko vzgojitelj konstruktivno uporabi v gibalno-plesnih dejavnostih (sproščanje, ustvarjanje) (prav tam).
NAČELO POSTOPNOSTI IN SISTEMATIČNOSTI
To načelo je pomembno v metodičnem postopku razvijanja izražanja in ustvarjanja z gibanjem, pri čemer sistematično in postopoma bogatimo otrokove izkušnje. Začnemo lahko skupinsko. Pri tem vsak otrok ustvarja in doživlja posamezni vsebinski in plesni motiv, nato pa ga v skupinah, parih ali posamezno utrjujemo, variiramo in razvijamo. Načelo se povezuje tudi z dejstvi od lažjega k težjemu in od znanega k neznanemu. Tako pri tri- do štiriletnih otrocih več-krat izberemo metodo vodenja, medtem ko metodo improvizacije uvajamo postopoma (prav tam).
SPECIFIČNA NAČELA
Ta načela izhajajo iz načel sodobnega umetniškega plesa in so (Kroflič in Gobec, 1995):
- načelo naravnega gibanja, ki poudarja naravne možnosti gibanja človeškega telesa, izraz duševnosti, in ne izumetničenost in lažnost;
- načelo individualnega izražanja z gibanjem, kjer se uresničuje dejstvo, da je plesalec ustvarjalec, gib pa je njegovo sredstvo izražanja;
- načelo skupinske dinamike, s katerim označujemo obliko dela in proces nastajanja ter spreminjanja odnosov med člani skupine, ki šteje do deset članov in imajo vsi možnost preizkušati in izmenjavati različne vloge.
2.2.2 METODE PLESNEGA IZRAŽANJA
Metode dela so načini učenja in poučevanja. V predšolskem obdobju jih različni avtorji različno poimenujejo. V tem magistrskem delu povzemam metode, ki jih predlagata B.
Kroflič in D. Gobec (1995). Izbira metode je odvisna od mnogih dejavnikov. Pri plesnih dejavnostih je odvisna od oblike dela. Glede na obliko dela lahko izbiramo med skupinsko, skupno in individualno metodo poučevanja in učenja. Pri tem moramo upoštevati tudi stopnjo razvoja otrok. Do približno četrtega leta uporabljamo predvsem metodo vodenja, ostale le občasno, medtem ko za starejše otroke uporabljamo vse metode (Kroflič in Gobec, 1995). B.
Kroflič in D. Gobec (1995) naštejeta naslednje metode posredovanja in ustvarjanja plesnega znanja:
- metoda vodenja, s katero otroke vodimo v gibanje z lastnim gibanjem ali z besedami;
- metoda izmišljanja, s katero otroke z neko temo spodbudimo k lastnemu ustvarjanju in izmišljanju;
- metoda od vodenja k izmišljanju, pri kateri z lastnim gibanjem otroke spodbudimo in usmerimo v njihovo raziskovanje ter iskanje drugačnih gibalnih motivov;
13
- metoda od izmišljanja k vodenju, pri kateri si otroci najprej sami izmišljujejo gibalne vzorce, nato pa jim predstavimo še svojega in jih spodbudimo, da ga preizkusijo.
2.2.3 NALOGE IN SMOTRI OZ. CILJI PLESNEGA IZRAŽANJA
Preko smotrov plesne vzgoje dejavnosti osmislimo in ovrednotimo. B. Kroflič in D. Gobec (1995) ter M. Zagorc (1997) naštejejo naslednje smotre:
- gibalni vzgojni smoter, - intelektualni vzgojni smoter, - socialni vzgojni smoter in - estetski vzgojni smoter.
M. Zagorc (1997) doda še razvojni in emocionalni smoter, B. Kroflič in D. Gobec (1995) pa dodata plesni in operativni vzgojni smoter. Slednji je kratkoročni in le za konkretno gibno- plesno dejavnost. Iz njega je razvidno, kaj smo želeli doseči, in nam je hkrati izhodišče za analizo dela in dejavnosti.
Ti smotri nam pomagajo zajeti vsa področja otrokovega razvoja: telesni, umski, čustveni, socialni in estetski razvoj. Z njimi uresničujemo naloge plesne vzgoje, ki pa so (Zagorc, 1997):
- razvijati in oblikovati gibanje,
- razvijati socialne sposobnosti (vedenje, pripadnost skupini, medsebojni odnosi, uveljavljanje
…), - povezovati z družbeno, gledališko, filmsko, likovno, glasbeno in gibalno vzgojo, - razvijati sposobnost sporočanja doživetij, počutij, misli in čustev,
- razvijati sposobnost izražanja in ustvarjanja z gibanjem.
Z iskanjem novega načina dela lahko uresničujemo glavno nalogo plesnega izražanja. Ta pa je spodbujanje in razvijanje ustvarjalnosti predšolskega otroka preko izražanja in oblikovanja z gibanjem (Kroflič in Gobec, 1995).
14
2.3 GIBANJE
Caspersn, Powell in Christenson (v Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič, 2010) menijo, da je gibanje katerokoli telesno premikanje, ki ga proizvedejo skeletne mišice, katerega rezultat je poraba energije. Gibanje je pomembno za zdrav psihični in fizični razvoj otroka in odraslega. O pomembnosti gibanja govorijo in pišejo različni avtorji. V. Geršak in S. Griss sta mnenja, da otroci potrebujejo gibanje, saj se preko njega učijo o okolju, ki jih obkroža (Geršak, 2007a: 18). S. Griss (1998) meni, da otroci ne samo raziskujejo z gibanjem, ampak tudi izražajo svoja čustva in počutja. Veseli otroci poskočijo, če so jezni ali besni, se vržejo na tla. To znajo in tega jih odrasli ne uči (prav tam). G. Schmidt meni, da slepi otroci ne poskočijo, ko so veseli, kar kaže na to, da videči otroci izražanje nekaterih čustev z gibanjem povzemajo po odzivanju oseb v njihovem okolju (Schmidt, osebna komunikacija, 15. 5.
2014).
S. Griss (1998) pravi, da je naloga vzgojitelja biti direktor, saj otroci ne potrebujejo nekoga, da jim kaže, kako naj premikajo svoje telo. Potrebujejo samo dovoljenje za gibanje.
Potrebujejo vodjo, strukturo, afirmacije in motiv, kar jih samo potegne v premikanje (gibanje). Kot protiutež in potrditev njunim trditvam lahko vzamemo Kosca in Mramorja (1991), ki pravita, da je človeško telo grajeno za gibanje. Z gibanjem pa ohranjamo in krepimo zdravje, prispevamo k sproščenemu življenju, vplivamo na motorični razvoj in oblikujemo značaj otroka ter celostno oblikujemo osebnost.
Drugačnega mnenja pa je A. V. Pezdir (2006), ki pravi, da je otrokov gibalni zaklad skromen, zato ne moremo pričakovati ustvarjalnosti v gibalnem izražanju svojih čustev, misli in doživetij. Pravi, da moramo otroku pri ustvarjanju z gibanjem posredovati gibalni besednjak, saj se bo brez njega težko ustvarjalno odzval na različne plesne spodbude. Te so literarne, glasbene, naravoslovne ali življenje samo. Najprej jih učimo osnovnih gibalnih simbolov, ki so tek, hoja, skoki, poskakovanje, kotaljenje, plezanje, upogibanje, iztegovanje, zibanje, potisk, vlek, obrat, tresenje in še drugi. Kasneje pa z njimi eksperimentiramo (počepnemo kot punčka iz cunj …).
2.3.1 GIBALNI RAZVOJ OTROKA
Gibalni razvoj se začne z refleksi in nadaljuje preko gibalnih vzorcev do gibalnih stereotipov.
Potek gibalnega razvoja B. Kremžar (2000) opiše kot razvoj preko gibalnih vzorcev, in sicer v zaporedju od glave navzdol in od središča telesa navzven. Osnovni gibalni vzorci so dani z razvojem, se dopolnjujejo z izkušnjami, se utrdijo in izpopolnijo. Povezani so s senzoričnim sistemom. To so različni dražljaji: dotiki, občutki na koži, premiki rok ali nog, zibanje glave
… Prav te senzorične spodbude so prve motorične aktivnosti otroka po rojstvu. Otrok raziskuje in se prilagaja in to ga postavlja pred novo učenje. Otrok v predšolskem obdobju predmete in stvari občuti, njegovi možgani pa obdelujejo zaznave, da dojamejo njihov pomen.
Oblikovanje igre preko lastnih telesnih občutij otroku kasneje pomaga pri obvladovanju šolskega dela.
15
H. Payn (1990) potrjuje pomembnost razumevanja gibalnega razvoja s tem, ko trdi, da vzgojiteljica na podlagi razumevanja gibalnega razvoja načrtuje aktivnosti, še posebej za tiste otroke, ki imajo kakšne razvojne pomanjkljivosti. Razvoj gibanja vedno sledi zaporedju določenih faz, ki se jih ne da preskočiti. Zadrževanje v teh fazah pa je individualno pogojeno.
Vsekakor pa obstajajo tudi onogenetsko pogojena gibanja, ki pa niso značilna za vse otroke.
Otrok namreč lahko izpusti kakšno gibanje.
Poznavanje razvoja je pomembno tudi za pripravo primernih dejavnosti, ki jih otroci rešijo in ob tem doživijo veselje in srečo in si želijo še več gibanja (Pica, 2008).
Otroci niso pomanjšani odrasli. Včasih od njih preveč, včasih pa premalo pričakujemo. Mlajši otroci npr. nimajo enakih sposobnosti kot starejši. Pri mlajših je veliko spreminjanja in dogajanja v razvoju, predvsem v koordinaciji vida z ostalimi udi (Pica, 2008).
Zaporedje gibalnega razvoja je odvisno od zrelosti živčne zgradbe, kosti, mišic, sprememb telesnih razmerij ter priložnosti za delovanje. Prva gibanja, ki so nekoordinirana in refleksna, preidejo v ciljno usmerjena simetrična gibanja. Ta napredujejo v načrtovana gibanja, ki so izvedena glede na situacijo. Določena gibanja kasneje postanejo avtomatska (npr. vožnja kolesa) (Kremžar, 2000).
Prvi gibalni vzorci se navezujejo na držo in obračanje glave, izravnavo trupa in udov. Nato se otrok začne obračati na trebuh in dvigovati glavo v trebušni legi. Pri sedmih mesecih otrok že lahko sedi ob opori, pri devetih mesecih pa se samostojno dvigne v sed. Nato sledijo plazenje po trebuhu, hoja po vseh štirih, samostojno vstajanje ob opori, stoja in hoja. Odklon od vrstnega reda kaže na slabše zorenje (Kremžar, 2000).
Ob vstopu v vrtec pri enajstih mesecih otroci praviloma že samostojno stojijo, sedijo, padajo, se plazijo po vseh štirih, menjavajo položaje, poberejo izpuščene predmete, vstanejo brez opore, nekateri že samostojno hodijo, lahko pa še potrebujejo pomoč odraslega. Pri letu in pol otroci hodijo po stopnicah, vendar se še držijo odraslega, hodijo zadenjski, skačejo sonožno, vlečejo igračo s seboj ter brcajo žogo. Pri dveh letih imajo že dovolj razvito ravnotežje in koordinacijo, da lahko samostojno plezajo gor in dol, plešejo, skačejo, brcajo žogo in tečejo.
Še eno leto kasneje pa že lahko skačejo po eni nogi ter se vozijo s triciklom (Payne, 1990).
Na otrokovo izvajanje gibanja močno vpliva vid, saj koordinacija oči in rok ter oči in nog še nista popolnoma razviti. Ta razvoj traja približno do 10. leta. Med 8. in 12. letom se konča razvoj ločevanja predmeta od okolice. To pomeni, da otrok, ki meče žogo na koš, le-tega težko loči od okolice. Razvoj zaznavanja globine traja do 12. leta. Otroci v vrtcu niso sposobni pravilno oceniti razdalje do nasproti prihajajočih ali vozečih se predmetov. To je tudi razlog, da se veliko otrok ustraši, ko nekdo proti njim vrže žogo, ali se zaletijo v druge otroke ali predmete. Šele okrog sedmega leta je otrok dovolj zrel, da se premika po celem prostoru brez trkov, zato je potrebno nekatere igre izvajati na ustrezni podlagi (igrišče, telovadnica, travnik), z načrtnimi izpostavitvami »mogočim« trkom kot učenja tega, česar še ne znajo (Pica, 2008).
Periferni vid, ki je sposobnost videti stvari ob strani, medtem ko je vid osredotočen na eno točko, se razvija do najstniških let. Ta sposobnost je pomembna pri skupinskih igrah, ko se mora otrok zavedati igralcev okrog sebe ali pa se izogibati objektov okoli njih. Naslednja
16
sposobnost, ki se tudi razvija do 12. leta, je vizualno-motorična koordinacija. To je sposobnost uskladiti oči in roke v povezavi s sledenjem objektu. Otrok v vrtcu lahko sledi počasnejšim premikajočim predmetom. Štiriletni otrok še ni popolnoma sposoben lokalizirati sebe in prihajajoče žoge, zato jo težko ulovi ali odbije (Pica, 2008).
2.3.2 VLOGA RAZVOJNIH MEJNIKOV
Razvojni mejniki se skozi leta različno interpretirajo. Najpogosteje predstavljajo predvsem stres za starše, če njihov otrok na določeni stopnji zamuja. Zato jih je potrebno razumeti in upoštevati nekoliko individualno in z določeno mero distance ter govoriti o t. i. bližinah razvojnih stopenj.
Motorični razvoj ni odvisen od starosti, ampak je z njo povezan. Tako je tri- do štiriletni otrok sposoben ob signalu spremeniti hitrost, smer in stil gibanja. Hodi v ravni vrsti in lovi ravnotežje na nizki gredi. Teče po prstih in vrže predmet, ne da bi zgubil ravnotežje. Predmet lahko vrže od spodaj navzgor. Zna galopirati oz. hopsati, kratko poskakuje in izmenično uporablja noge pri vzpenjanju po stopnicah. Z iztegnjenimi rokami ulovi ali odbije žogo, skoči na tla z nizke stopničke in zna izvesti preval naprej (Pica, 2008).
Štiri- do petletni otrok že hodi po stopnicah navzdol in pri tem izmenjuje obe nogi. Ima boljšo orientacijo v prostoru, saj se lahko neovirano obrača in premika okrog predmetov in oseb.
Poskakuje na nedominantni nogi, preskoči nizke objekte, odbija in ulovi žogo, občasno skoči v stran, naredi preval nazaj, vrže predmet z iztegnjeno roko nad glavo in ulovi žogo na prsih (Pica, 2008).
Pet- do šestletni otrok obvlada več spretnosti, saj lahko izmenično poskakuje, drsi po podlagi, pri metu z levo roko premakne težo na nasprotno desno nogo in obratno. Brcne kotalečo se žogo, jo ulovi z rokami ali odbija samo z eno roko (Pica, 2008).
To so okvirne značilnosti otrok, ki pa se jih ne smemo togo držati, upoštevati in pričakovati od otrok. Pri nekaterih otrocih je razvoj gibanja hitrejši, zato jim je potrebno pripraviti zahtevnejše naloge, ki jim predstavljajo izziv, rešitev le-teh pa jih osreči. Na drugi strani pa je potrebno gibalno manj spretne otroke spodbujati in jim pripravljati naloge in izzive, ki jih gibalno bogatijo in jim ne vzamejo veselja do teh dejavnosti.
17
2.4 USTVARJALNI GIB
Potreba po gibanju in igri sta otrokovi primarni potrebi. Predšolski otroci se zvirajo, padajo, ploskajo, brcajo … Otroci ritmično gibanje šele usvajajo, pomagajo pa si z gibanjem kot npr.
vrtenjem, guganjem, pozibavanjem, poskakovanjem in tekanjem (Zagorc, 2001). Tudi različna plemena po svetu se zbirajo v skupine in plešejo ob različnih dogodkih v njihovem življenju (prav tam).
Gibanje pozitivno vpliva na druge oblike učenja (Sutherland, 2015) in na telesni, čustveni in učni razvoj otrok. Z razvijanjem gibanja razvijamo tudi pripravljenost za druge dejavnosti (branje …), pomagamo otrokom prenesti spretnosti iz ene situacije v drugo in skladno uporabljati vse sposobnosti.
»Mlajši otroci svoja doživetja najpogosteje izrazijo z gibom. Njihova predstavljivost glasbenih zvokov je konkretna. Spodbujamo jih, da predstave izrazijo z ustvarjalnim gibom«
(Borota, 2006: 38).
Ustvarjalni gib je vesel način raziskovanja gibanja. Z njim razvijamo fizične sposobnosti, spodbujamo domišljijo in ustvarjalnost. Otrokom zagotavlja možnost za nekonkurenčno in ustvarjalno izkušnjo, ki je usmerjena v uspeh. Vključujemo ga v učenje različnih rim, iger, glasbenih pravljic, igranja na instrumente. Na ta način otrok spoznava in osvaja osnovne pojme, kot so ritem, smer, percepcija in spomin (Boyd, 2003).
Ustvarjalni gib je tesno povezan s plesnim izražanjem, pri čemer so prisotna tudi čustva, saj predšolski otrok snov za svoje izražanje črpa iz svojega duševnega, čustvenega in telesnega počutja ter doživetij (Schmidt, 2014). »Plesno izražanje je nebesedna komunikacija z opazovalcem, ki ni nujno, da je. Je izražanje tistega, česar ni moč izraziti. Pozornost ni obrnjena k ritmu glasbe, naučenim korakom in telesnim gibom, temveč k izraznosti in kakovosti gibanja. Gibalni zaklad predšolskega otroka je skromen. Spoznava ga pri ustvarjalnem gibu preko gibalnih iger, kot je Začetni program joge za otroke, kartice Plešem!, Kako?, različne gibalne in rajalne igre, gibalne igre s petjem – bansi, tibetančki za otroke in pri posredovanju gibalnih motivov iz priročnikov Igra z gibi … Pri uporabi didaktičnih kart Čarobne karte in priročnikov (Pobarvanke, Drevesa za domišljijsko zgodbo, Vrtovi, parki) imajo otroci možnost graditi zgodbe, v katerih se zrcalijo njihove izkušnje, čustva, zadrege in jih kasneje plesno uprizorijo z vso domišljijo in novim gibanjem, ki nastaja iz izrazne potrebe« (prav tam).
Najbolj pogosta spodbuda za ustvarjalni gib je glasba, ki nas sama potegne v gibanje. To je lahko glasba z radia (zgoščenke) ali razni instrumenti, na katere lahko otroci sami igrajo. Ne odzivamo pa se samo na to, kar slišimo in vidimo, ampak tudi na naša čustva in izkušnje. Zato lahko kot dobro in učinkovito spodbudo za ples uporabimo tudi kostume (različne kose oblek, blago, klobuki) in maske. Uporabni so tudi različni rekviziti (trakovi, obroči, baloni, časopis
…), ki jih uporabimo na različne in drugačne načine, saj otroke pritegnejo in jih spodbudijo k raziskovanju in spreminjanju njihovega gibanja (Geršak, 2007a). G. Schmidt (2014) doda, da ples ne sledi gibanju rekvizitov, ampak kaj vse lahko z njimi počnemo.
S. Griss (1998) enako poudari, da so razni rekviziti in materiali, ki jih uporabimo, spodbuda za gibanje in ne nadomestilo zanj. Obroči nam opredelijo prostor (v, iz, okrog, skozi …), z
18
elastiko smo pozorni v gibanju, izdelujemo oblike, z baloni izpostavimo določene dele telesa, z blagom oblikujemo okolje (prav tam).
»Pri plesnem izražanju pa je glasba velikokrat moteča, saj otrok takrat sledi ritmu in sugeriranim občutkom. Otrok ustvarja ritem sam. Le-ta je najbližji naravnemu gibanju. Tako kot se živali in rastline ne gibljejo v določenem ritmu, tako tudi otrok pri izražanju svojih doživetij, misli in čustev ne ostaja samo na enem ritmu in na eni intenziteti. Z opazovanjem narave odkrivajo nove zmožnosti plesnega in gibalnega izražanja, z uporabo rekvizitov spoznavajo lastnosti materialov in način rokovanja z njimi. Pri tem odkrivajo jakost, moč, intenzivnost lastnega gibanja. Opazujejo gibanje rekvizitov in ga posnemajo. Primer: ko skačejo kot žoge, so skoki najprej višji in daljši, nato krajši in nižji, dokler se ne zakotalijo po tleh in ustavijo. Pri opazovanju plesa svojih vrstnikov prepoznavajo razpoloženja, kar vodi do učenja empatije in boljše komunikacije v skupini« (Schmidt, 2014).
Ustvarjalni gib pa se je v zadnjih letih prenesel tudi v šole. Že v samem študiju razrednega pouka so po reorganizaciji študija dodali redni predmet Ustvarjalni gib in lutka pri pouku ter Ustvarjalni gib pri pouku kot eden izmed možnosti med izbirnimi predmeti (UL PeF).
Medpredmetne povezave pa so nakazane tudi v učnih načrtih za osnovno šolo, ki učitelja spodbujajo, da različne vsebine povezuje med seboj (Kovač v Geršak, 2006). Spremembe v osnovnih šolah potrjuje tudi V. Geršak (2007b), ki ugotavlja, da se učitelji vedno pogosteje poslužujejo ustvarjalnega giba. Uporabljajo ga za motivacijo in pripravo na delo ter za razlago ali utrjevanje določenih pojmov.
Na področju plesa in ustvarjalnega giba je bilo narejenih in izvedenih že več raziskav, predvsem v šolstvu. Vodilna na tem področju je dr. B. Kroflič (1999), ki opiše vtise učiteljev in njihova opažanja o odzivih otrok na ustvarjalni gib kot metodo pouka. Učitelji so bili mnenja, da je učinek dela z ustvarjalnim gibom večji, otroci si hitreje zapomnijo in osvojijo določena znanja. Otrokom je ta način dela všeč, so bolj kreativni, sami dajejo predloge za delo, so iznajdljivi, spontani, samostojni pri ustvarjanju, bolj motivirani in disciplinirani. Med delom sodeluje več otrok kot običajno in so bolj aktivni. Stališča učiteljev do ustvarjalnega giba pri pouku je raziskovala M. Frank (2011), ki je med drugim ugotovila, da je v šolah najpogosteje uporabljen pri poučevanju športne in glasbene vzgoje, zelo redko pa pri učenju tujega jezika.
Pozitivni učinki ustvarjalnega giba so se pokazali tudi pri delu z otroki s posebnimi potrebami. Gibalne dejavnosti so jim olajšale komunikacijo, spodbujale so jih k ustvarjalnosti ter pomagale v procesu integracije in socializacije. Otrok v majhni skupini zadovolji potrebo po druženju, pripadnosti, varnosti, uveljavljanju in sproščanju napetosti (Kroflič, 1999).
»Skozi gibanje v dvoje lahko sprožimo komuniciranje, spontanost in dobro počutje« (Zagorc, 2001: 19).
Večina različnih avtorjev piše o pozitivnih učinkih ustvarjalnega giba na gibalni razvoj otrok in tudi na sam učni proces v šoli.
Ustvarjalni gib v šolskem prostoru je raziskovala M. Frank (2011). Ugotovila je mnoge pozitivne vplive. Našla je tudi nekaj negativnih posledic ustvarjalnega giba pri pouku v šoli.
Med njimi omenja predvsem nemir med učenci, težko prekinejo igro, posmeh drugim, dejstvo, da učenci potrebujejo več motivacije, učitelj pa več časa za pripravo ure. Poudari še
19
premajhne učilnice. Problem sramežljivosti, konfliktov med učenci, tekmovalnosti in nesproščenosti omenja B. Novak (2005).
Negativnih učinkov ustvarjalnega giba, ki so jih omenjene avtorice raziskovale v šoli, v vrtcu ni zaslediti. Tam so otroci bolj sproščeni in še niso obremenjeni s tem, kaj bodo rekli drugi.
G. Schmidt (osebna komunikacija, 15. 5. 2014) meni, da verjetno tudi v šolah ne bi prišlo do tolikšnih zadreg med otroki, če bi jih že od malega navajali na tak način spoznavanja in učenja.
Razlog za vključevanje gibanja, plesa ali ustvarjalnega giba v vrtce in šole je tudi upoštevanje različnih t. i. tipov otrok (npr. senzorni tip). Nekateri otroci so slušni tipi (poslušanje).
Prepoznamo jih po tem, da opisujejo to, kar slišijo, ločijo nizke in visoke tone, občutijo harmonijo in disharmonijo, zaznajo smer zvoka, občutijo ritem, pri posnemanju gibalnih motivov natančno poslušajo vzgojitelje in vrstnike. Drugi so bolj vizualni in potrebujejo še vidne podobe (slike, miselni vzorci). Te otroke prepoznamo po tem, da uporabljajo veliko opisov. Ločijo obliko in velikost slike, ločijo blizu od daleč, preden posnemajo gibalne motive, si jih dobro ogledajo. Nekateri so kinestetični tipi. Ti otroci potrebujejo gibanje.
Prepoznamo jih po tem, da pri plesu uporabljajo celo telo, imajo natančno predstavo o svojem telesu v gibanju, takoj se pridružijo delu in takoj posnemajo in sledijo gibalnemu motivu (Schmidt, 2010). Prav slednjim otrokom damo več pozornosti z ustvarjalnim gibom. V šolah je še vedno veliko sedečega posredovanja znanj, v vrtcih pa je več gibanja (različne gibalne igre, igra na igrišču, ples ob glasbi …). Z ustvarjalnim gibom damo pouku tretjo razsežnost (Kroflič, 1999).
Faut, Kovar, Combs, Campbell in drugi (Geršak, 2006) potrjujejo pomen različnih tipov otrok in dodajajo, da si oseba zapomni 10 % prebranega, 20 % slišanega, 30 % videnega, 50 % slišanega in izrečenega v istem času, 70 % slišanega, vidnega in rečenega ter 90 % slišanega, videnega, rečenega in narejenega (igre vlog, dramatizacijo, ples, slikanje in sestavljanje).
Na spodnji sliki so prej omenjeni odstotki pomnjenja predstavljeni še v sliki.
Slika 1: Learning pyramid – piramida pomnjenja
Vir: Stephen, A. (2010). The learning pyramid [Piramida pomnjenja]
20
Fleming (2014a) meni, da so kinestetične osebe dobre v športu, vendar ne morejo dolgo sedeti pri miru. Meni, da niso dobre pri jezikovnih nalogah ter da nimajo lepe pisave. Take osebe imajo rade znanstvena raziskovanja, se rade učijo ob glasni glasbi in z drugimi, imajo rade pustolovske knjige in filme ter igre vlog. Rade gradijo z različnimi gradniki, se ukvarjajo s plesom in borilnimi veščinami.
V. Geršak (2011b) meni, da kinestetični otroci zato, da razumejo in si zapomnijo določena dejstva, potrebujejo veliko gibanja in lastne aktivnosti za raziskovanje sveta. Trdi, da so možgani v telesu, slednje pa je del fizičnega in socialnega okolja. Ustvarjalni gib zato predlaga kot način učenja, ki osvetli kurikulum, da postaja ta bolj jasen, otipljiv, dostopen in učinkovit za otroke. Ustvarjalni gib namreč vključuje zaupanje, komunikacijo, sodelovanje, vztrajanje in opazovanje.
Vizualni tipi oseb razumejo svet preko gledanja. Dobri so v jezikovnih spretnostih, vendar hitro pozabijo imena, pri učenju potrebujejo tišino in minute za razmislek, ko slišijo nekaj novega. Hitro se učijo znakovnega jezika, delajo kratke zapiske, rišejo in podčrtujejo snov, ki jo spoznajo, uporabljajo kartončke in radi gledajo različne videoposnetke (Fleming, 2014b).
Slušni tipi oseb so tisti, ki se učijo preko poslušanja. Te osebe med učenjem rade glasno berejo. Ni jih strah govorjenja pred drugimi, so dobri v razlagah, si zapomnijo imena, pozorni so na zvočne efekte v filmu, radi imajo glasbo, dobri so v slovnici in učenju tujih jezikov.
Sledijo podanim navodilom, težko so dolgo časa tiho, radi so na odru in zelo dobro delujejo v skupinskih diskusijah (Fleming, 2014c).
Otrokov razvoj je celosten in dražljaje iz okolja sprejema preko vseh čutil. Njegov tip se šele razvija. Mnogi avtorji (Russell, 1993, Schmidt, 2008, Rajović, 2015, Geršak, 2006 in 2011b, Fleming 2014b …) menijo, da je potrebno vključiti vsa čutila v učenje, da bo le-to bolj trajno.
Vzgojitelj mora upoštevati individualne potrebe in razlike otrok, vendar hkrati znati strokovno utemeljiti pomen učenja preko vseh čutil.
