Vir: Lukan, B. (2003). Iščemo gledališče, str. 32
Za pripravo predstave potrebujemo besedilno predlogo, pripraviti moramo odrski prostor, kjer nastopajo igralci, in avditorij, kjer bodo sedeli gledalci. Izberemo pripomočke (lončke, ogledala …) in po potrebi tudi osvetljavo. Vse to imenujemo scenografija. Izbrati moramo kostume za igralce, šminke ali maske, če jih potrebujejo, primerno glasbo (avtorska, mali instrumenti …), katere naloga je podkrepiti dramsko dogajanje na odru. Ko so igralci
31
pripravljeni in »opremljeni«, je na vrsti tudi koreografija ali gibanje igralcev na odru (Lukan, 2003).
Igralec, v našem primeru je to otrok, ki igra neko vlogo, mora le-to občutiti in se vanjo vživeti. Za to ima na razpolago svoje telo, s katerim se premika po prostoru, lahko pa uporablja posamezne dele (glavo, vrat, roke, stopala …) in glas oz. govor. Nekateri radi nastopajo, pri drugih pa je prisotna trema. Če je ta le prevelika, lahko nastop spremeni v muko, česar pa ne želimo (Lukan, 2003).
Dramatizacija oz. dramska igra vključuje gibanje in ples, govor in jezik, socialne veščine, gradi samozaupanje in razvija mimiko. Je tudi del spontane otroške igre, ki jo imenujemo igra vlog. Nekateri se tako igrajo že zelo zgodaj, nekatere k takemu načinu igranja spodbujajo starši in nekateri se jo »učijo« od vrstnikov. Nekaterim otrokom pa je ta način igre prezahteven in je ne izbirajo spontano. Tem otrokom je lahko v oporo dober vzgojitelj, ki jim nudi primerne možnosti oz. situacije ter se zaveda velikih izobraževalnih in družbenih koristi za vse otroke (Chalmers, 2007).
Dramsko igro lahko povežemo z vsemi področji kurikuluma. Preko nje se otroci učijo z lastno aktivnostjo. Spodbujamo lahko (Chalmers, 2007):
- ustvarjalnost otrok,
- krepimo zaupanje vase in navdušenje,
- urimo fizične in komunikacijske veščine ter matematična znanja,
- enostavnejše razumevanje sveta z uporabo primernih pesmi, zgodbic in domiselne uporabe prostora in
- osebni, družbeni in čustveni razvoj, saj sodeluje z drugimi v skupini.
Med drugim pripomore h krepitvi zaupanja do ljudi vseh starosti, učimo se jasnega izražanja sebe, jasnega govorjenja, urimo gibalne sposobnosti, razvijamo pozitivno samospoštovanje, pomaga nam preboleti kakšno težko situacijo ali iti dalje, da se v prihodnosti lažje soočimo s podobno ali isto situacijo (Chalmers, 2007).
Plesno gledališče je podobno otroški simbolni igri, kjer s pomočjo simbolov predstavljajo nekaj iz stvarnega ali domišljijskega sveta (uprizarjajo predmete, osebe, posnemajo, se pretvarjajo …) (Marjanovič in Zupančič, 2001). H. Korošec (2006b) pravi, da je svobodna dejavnost. Tu ne gre za mentorjevo režiranje po lastnih zamislih. Otrok se igra nekoga drugega, vendar brez želje, da bi to predstavil nekomu drugemu. V gledališču pa igro predstavimo drugemu, to je občinstvo (prav tam).
Razliko med otroško in dramsko igro lepo predstavi Misailovič (1990; Korošec, 2006b):
- otroška igra izhaja iz otroka,
- dramska igra izhaja izven otroka, saj otrok imitira nekoga drugega in
- dramatizirana zgodba je predstava, kjer se otrok vživlja v osebe, živali ali stvari glede na spodbude, ki prihajajo od zunaj. Otrok si razvija sposobnost globljega vpogleda v stvari, se vživlja in razsoja.
Otroci že med samimi pripravami pridobivajo določene veščine in socialne kompetence.
Dodaten korak k neodvisnosti, k bogatemu plesnemu izražanju, doživljanju zadovoljstva in uspeha pa pripomore tudi nastop pred publiko. Napredek se opazi v grobi motoriki, v širitvi in
32
razvoju kinestetike, v boljši prostorski orientaciji in v sodelovanju pri medsebojni komunikaciji med vsemi v skupini (Bucik, 2011).
Urijo se v razločnem govoru, pridobijo si sposobnosti nastopanja, nove prijatelje in se vključujejo v socialne interakcije med otroki ter otrokom in odraslim. Spoznavajo, da lahko govorimo takrat, ko nas drugi poslušajo, in da moramo tudi sami poslušati druge, ko govorijo.
Glavni cilj je, da si otroci postopoma pridobivajo zaupanje vase, v svoje sposobnosti in da si oblikujejo pozitivno mnenje o sebi, da so pomembni tako kot tudi vsi ostali njegovi prijatelji.
Tako lahko dosežejo to, kar si želijo, ne da bi pri tem doživljali razne frustracije in občutek, da nečesa ne znajo ali ne zmorejo (Chalmers, 2007).
Otroci na začetku raziskujejo svoje telo in gibanje. Moramo jim dati prostor in čas za raziskovanje. Občasno pa jim mi pokažimo »nova gibanja«, se z njimi igrajmo gibalne igre ob pesmih za ogrevanje pred dejavnostjo, igrajmo se gibalne zgodbe, pantomimo … Poskrbeti moramo za varnost, da se bodo otroci dobro počutili, se ne bodo zaletavali med seboj in se bodo učili varnega obnašanja (Chalmers, 2007).
Dramska igra je socialna aktivnost in z njo spodbujamo socialno interakcijo. Otrok je udeležen v različnih bolj ali manj primernih socialnih situacijah. Tekom razvoja se uči, kaj je v določenih situacijah družbeno sprejemljivo, in se uči sodelovati. Vse prej naštete dejavnosti in značilnosti so enake tudi za plesno gledališče. Scena in kostumi otroka popeljejo v svet domišljije in kreativnosti. Druži se s prijatelji, jih spoznava in si pridobiva socialne veščine.
Prav tako pa spoznava tudi sebe, svoje telo in gibanje (Chalmers, 2007).
D. Chalmers (2007) predlaga naslednje dejavnosti, ki nam lahko služijo za razvoj plesnosti in kot motivacija pred pripravo plesne dramske igre:
- dejavnosti, predstavljene kot pantomima, ki jih vodi odrasli ali otrok (veslanje namišljenega čolna, metanje ali lovljenje namišljene žoge, guganje na namišljeni gugalnici …),
- prosto plesanje ob glasbi z enim partnerjem ali v krogu po trije ali štirje otroci, - ples s partnerjem in pomoč drug drugemu, da se ustavi ali usede, ko se glasba ustavi,
- iskanje namišljenih predmetov, ki jih »pokažejo« in naključno delijo z ostalimi iz skupine in - skupaj ali v manjših skupinah gradijo namišljen grad iz mivke ali kock.
H. Korošec (2006a) meni, da se pri nas učitelji in vzgojitelji vedno pogosteje poslužujejo gledaliških dejavnosti, vendar preveč delajo na predstavi namesto na gledaliških izraznih sredstvih. Danes se za ta način vzgoje in učenja uporabljata izraza kreativna drama in drama v vzgoji. Tu je najpomembnejši sam proces, v katerem se odvijajo dramske dejavnosti, ter vpliv na otrokov čustveni, socialni in intelektualni razvoj ter na učenje besedila, gledaliških veščin in igranje predstave. Dejavnost predlagamo z zgodbo, poezijo, glasbo in vključimo pantomimo, izrazni ples, gibanje, igro vlog ter improvizacijo. Dejavnost ima začetek, zaplet in zaključek. Lahko jih izvajamo z maskami, živo igro ali lutkami. Cilj dejavnosti je odvisen od situacije in namena. Lahko otrokom poskušamo približati novo snov, lažje razumevanje medsebojnih odnosov, vživljanje v druge osebe in iskanje alternativnih reakcij v danih situacijah (v konfliktnih situacijah, pri pogovoru z drugimi …). Največja pozornost ni na besedilu zgodbe, ki je največkrat uvod v dejavnost, ampak na njegovem raziskovanju in ustvarjanju domišljijskega sveta.
33
Renfro (Korošec, 2006a) ugotavlja, da se z vključevanjem gledališča, lutke, giba in plesa močno poveča učinek tradicionalnim metodam poučevanja. S situacijo »kot da« lahko otrok z distance in z različnih zornih kotov opazuje konflikte in dobi ideje za reševanje. Z nastopi pa se uči spoznavati tremo in jo premagovati.
2.6.2 POT DO NASTANKA PLESNEGA GLEDALIŠČA V VRTCU
Otroke moramo s plesnim gledališčem primerno seznaniti. Predstaviti jim moramo podobnosti in razlike v primerjavi z »navadnim« gledališčem. Glavni posebnosti oz.
značilnosti sta ples in pripovedovanje zgodbe skozi gibanje oz. plesanje. Na ples in ustvarjalni gib moramo otroke pripraviti in jim že pred nastankom predstave ponuditi različne igre, ki jih bogatijo prav na tem področju.
G. Schmidt je od leta 2008 do -2011 za študente pripravila različne dejavnosti, ki jih izvajajo z otroki. V nadaljevanju bom te dejavnosti naštela in opisala.
2.6.2.1 GIBALNE ZGODBE
Gibalne zgodbe so kot mini plesno gledališče, saj preko plesa in gibanja opisujejo dogajanje v zgodbi. Otroci ob njih spoznavajo plesne elemente, se zabavajo, sproščajo in pridobivajo na samozavesti. Otrok oponaša vzgojitelja, si izmišlja svoje gibalne ideje, opazuje druge in se uri v orientaciji na mestu in v prostoru (Schmidt, 2009).
Uporabimo jih lahko ob različnih priložnostih. Za motivacijo, za ustvarjanje prijetne atmosfere v skupini, za začetek ali zaključek dejavnosti ali kadar so otroci nemirni. Pritegnili bomo tudi kinestetične otroke, ki težko sede poslušajo zgodbe. Otroci morajo slediti navodilom, biti zbrani in poslušati (Schmidt, 2009).
Vzgojitelj za izvajanje pripravi velik prostor, da imajo otroci dovolj prostora za gibanje, oz.
izberemo zgodbo, kjer gibanje poteka na mestu. Zgodbo mora poznati na pamet, da se lahko posveti gibanju in opazovanju otrok. Pri izbiri in izvajanju zgodbe se prilagodi starosti in interesu otrok. Zastavljen cilj mora predstavljati izziv otrokom, da imajo interes, motivacijo in se ne začnejo dolgočasiti. Med izvajanjem vzpostavlja očesne stike z vsemi otroki in besedilo interpretira z različnimi jakostmi glasu (Schmidt, 2009).
34 Primer gibalne zgodbe o žogici
Iz knjige Gibalne zgodbe – zgodbe za plesno in gibno izražanje navajam en primer. Tekst je napisala Evelina Umek, gibalne motive pa je pripravila Manca Sladič. Zgodba o žogici je primerna za otroke od tretjega leta dalje (Schmidt, 2009: 79).
Tabela 2: Primer gibalne zgodbe o žogici
BESEDILO GIBALNI MOTIV
Skozi okno je priletela žogica, Skačemo naprej – žabji poskoki.
čisto navadna, rdeča žogica. Usedemo se na ritke, objamemo kolena in se pozibavamo.
Otroci so jo hoteli ujeti, Uležemo se na hrbet in z rokami ter nogami mahamo po zraku.
toda žogica se jim je izmikala. Ležimo na hrbtu, z rokami in nogami mahamo po zraku, se prevalimo na levo in desno stran.
Skočila je visoko, do stropa. S hrbta se prevalimo v počep in skočimo v zrak, nato skačemo iz polpočepa – nekajkrat.
Potem se je zakotalila pod omaro. Uležemo se na tla in se kotalimo.
Otroci so se začeli plaziti po tleh, da bi jo
dosegli, Uležemo se na trebuh in se plazimo kot
vojaki.
toda žogica je odskočila in pristala na omari. Usedemo se na ritko in z nogami brcamo v zrak.
Otroci so stopili na prste Vstanemo in stopimo na prste.
in stegovali roke. Stegujemo roke v višino.
In porednica, kot da bi se ustrašila, da jo bodo zdaj zdaj prijeli, je ušla izpod omare in butnila ob zid.
Pademo na tla.
Otroci so se kar ustrašili. Obležimo mirno na tleh.
Od zidu je drsela do vrat, Usedemo se in ena noga predstavlja tla, druga žogo in s to drsimo po nogi – tleh.
potem pa je skočila v škatlo z igračami in
zaspala. Usedemo se po turško in se sklonimo nad
noge.
Vir: Schmidt, G. (2009). Zgodba o žogici, str. 79
2.6.2.2 BANSI
Bansi so podobni gibalnim zgodbam, le da je besedilo peto in ob petju izvajamo gibe oz.
plešemo. Lahko jim rečemo tudi gibalne igre s petjem. Preko petja in gibanja si lažje in hitreje zapomnimo, kar se želimo naučiti oz. kar hočemo, da otroci osvojijo. Ko otrokom v vrtcu začnemo peti pesmico in zraven še plesati, največkrat začnejo vsi otroci takoj slediti in ponavljati že ob prvem stiku s pesmico.
35
Iz knjige Gibalne igre s petjem – bansi navajam en primer bansa. Banse je zbrala profesorica G. Schmidt (2008b), gibalne spremljave so pripravile študentke predšolske vzgoje, pesmi pa so izbrane od različnih avtorjev.
Ples ob pesmi Pet junakov (Bitenc, J.) je pripravila Urška Zore. Primeren je za otroke od treh let naprej.
Slika 4: Pet junakov (J. Bitenc)