Vibracije so definirane kot nihajno gibanje z določeno frekvenco (število nihajev v časovni enoti) in amplitudo (obseg nihajočega gibanja). Človeško telo je vibracijske dražljaje sposobno zaznati in se nanje tudi odzvati. Glede na to, kako vibracije dovajamo na telo, razlikujemo med vibracijami celega telesa (angl. whole-body vibration - WBV) in lokalnimi vibracijami.
Lokalne vibracije dovajamo neposredno na posamezno mišico ali kito (Cardinale, Pope, 2003), medtem ko so WBV posredne vibracije. To pomeni, da se po telesu prenašajo preko nog, ko stojimo na vibracijski plošči ali preko rok, ko se držimo ročke oz. droga (Cochrane, 2011).
Običajno se pri WBV uporabljajo nizke frekvence (25−45 Hz) in visoke amplitude (2−10 mm).
Lahko se dovajajo neprekinjeno, tj. z daljšim časom trajanja vibracij (3−5 min), ali v krajših intervalih (30−60 s). Ker lahko vse te parametre med vibracijsko vadbo spreminjamo, se tudi učinki vadbe z WBV med seboj razlikujejo, vendar je na tem področju potrebnega še veliko raziskovanja (Cardinale, Pope, 2003).
Mehanizmov, preko katerih vibracije učinkujejo na človeško telo, je več. Najpogosteje opisan mehanizem, s katerim pojasnjujejo izboljšanje živčno-mišične zmogljivosti, je tonični vibracijski refleks. Vibracije, dovedene neposredno na posamezno mišico, povzročijo spremembe v dolžini mišično-kitnega sistema. To vzdraži mišično vreteno in aktivira aferentna senzorična vlakna Ιa, ki preko monosinaptičnega prenosa aktivirajo alfa motorične nevrone.
Posledično pride do krčenja mišičnih vlaken stimulirane mišice. (Uszynski et al., 2016).
Ugotovili so, da med dovajanjem vibracij pride do večje aktivnosti mišic (merjene z elektromiografijo) kot med hoteno mišično kontrakcijo (Bosco, Cardinale, 2003). Poleg tega vibracije preko Ιa inhibitornih internevronov zavirajo aktivacijo antagonističnih mišic po načelu recipročne inhibicije in tako izboljšajo medmišično koordinacijo (Cochrane, 2011). Pri ljudeh z okvaro osrednjega živčnega sistema so preučevali tudi zmožnost zmanjševanja spastičnosti z WBV in mehanizme, preko katerih bi to bilo mogoče. WBV naj bi preko spodbujanja presinaptične inhibicije Ia aferentnih nevronov zmanjšale sproščanje
4
nevrotransmitorjev na motonevrone in s tem znižale aktivnost H refleksa (Cheng et al., 2015) in refleksa na razteg (Ritzmann et al., 2011). Nižja aktivnost teh refleksov vodi v zmanjšanje povečanega mišičnega tonusa in manjšo kokontrakcijo mišic. Ta učinek naj bi trajal še nekaj minut po vibracijah in olajšal hoteno mišično aktivnost pri pacientih s povišanim mišičnim tonusom. To so že potrdili pri pacientih s spastično diplegijo, pri katerih so z WBV dosegli zmanjšanje spastičnosti in posledično izboljšanje hoje in ravnotežja (Ritzmann et al., 2011). Pri pacientih z multiplo sklerozo zmožnost zmanjševanja spastičnosti z WBV še ni dokazana (Huang et al., 2017).
Živčno-mišične spremembe, ki jih povzročijo WBV, zvišajo tudi intramuskularno temperaturo in izboljšajo periferni pretok krvi, kar privede do povečanja elastičnosti mehkih tkiv in s tem do povečanja gibljivosti v predelih, kjer so bile vibracije dovajane (Huang et al., 2017). Znano je, da WBV spodbujajo tudi proces tvorbe kostnega tkiva, razširitev krvnih žil, izboljšujejo prekrvavitev in hitrost vnosa kisika v tkiva, povečajo izločanje testosterona in rastnega hormona ter znižujejo koncentracijo kortizola v krvi (Stania et al., 2016).
Vibracijske plošče so v zadnjem obdobju postale priljubljene tako na področju športa, rekreativne vadbe kot tudi v fizioterapiji (Stania et al., 2016). Ugotovili so, da bi bila lahko uporaba WBV primerna oblika vadbe za paciente z okvaro zgornjega motoričnega nevrona. Ker imajo ti pacienti oslabljeno sposobnost popolne aktivacije motoričnih enot med hotenimi gibi, zmanjšano hitrost vključevanje motoričnih enot in zmanjšan prečni presek mišičnih vlaken, je lahko vadba z WBV za njih obetavna, saj vibracije sprožijo nehotene mišične kontrakcije in znižajo prag vključevanja motoričnih enot. Posledica tega je tudi hitrejša aktivacija visoko-pražnih hitrih mišičnih vlaken (Broekmans et al., 2010). Nes in sodelavci (2004) so ugotovili, da imajo WBV pri odraslih pacientih po možganski kapi pozitiven učinek na spastičnost, mišično moč in motorične sposobnosti. Pri otrocih s cerebralno paralizo WBV izboljšajo hitrost hoje in funkcijske sposobnosti (Saquetto et al., 2015).
Učinkovitost WBV so preverjali tudi pri pacientih z nevrodegenerativnimi boleznimi, kot sta Parkinsonova bolezen in multipla skleroza. Marazzi in sodelavci (2020) so ugotovili, da pri pacientih s Parkinsonovo boleznijo WBV izboljšajo hojo, vendar so Ebersbach in sodelavci (2008) prišli do zaključkov, da pri pacientih s Parkinsonovo boleznijo ni prepričljivih dokazov o boljši učinkovitosti WBV v primerjavi s standardnimi vajami za ravnotežje.
Čeprav se vadba z WBV vse pogosteje uporablja pri pacientih z multiplo sklerozo, njena učinkovitost v primerjavi s standardno obravnavo še ni povsem jasna (Broekmans et al., 2010).
Potencialnih razlogov za to je več. V raziskavah, ki ugotavljajo učinek WBV pri pacientih z multiplo sklerozo, je pomanjkljiva uporaba standardiziranih postopkov meritev, uporabljajo nezanesljive merilne pripomočke in običajno vključijo majhne vzorce preiskovancev. Poleg tega se uporabljeni parametri vibracij med raziskavami zelo razlikujejo (Uszynski et al., 2016).
Dosedanji sistematični pregledi na tem področju poročajo nasprotujoče ugotovitve. Rabert in sodelavci (2012) so naredili sistematičen pregled literature o učinkovitosti WBV pri pacientih z nevrodegenerativnimi boleznimi in niso ugotovili, da bi z njimi lahko izboljšali ravnotežje ali hojo pacientov z multiplo sklerozo. Alam in sodelavci (2020) v sistematičnem pregledu literature o učinkovitosti vadbe z WBV za izboljšanje jakosti mišic, ravnotežja in premičnosti pri pacientih z multiplo sklerozo poročajo nasprotno. Ugotovili so, da so WBV nekoliko izboljšale sposobnost hoje, hitrost hoje in da so pripomogle k izboljšanju ravnotežja, kar naj bi pomembno prispevalo k lažjemu opravljanju vsakodnevnih dejavnosti. Ker vadba z WBV sicer velja za varno in ker od pacienta zahteva manjši napor ter je manj zamudna kot standardna vadba za izboljšanje hoje in ravnotežja (Stania et al., 2016), je smiselno preveriti, ali lahko z njo učinkovito izboljšamo omenjeni spretnosti pri pacientih z multiplo sklerozo.
6
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je bil na podlagi pregleda literature ugotoviti učinkovitost vibracij celega telesa za izboljšanje hoje in ravnotežja pri pacientih z multiplo sklerozo.
3 METODE DELA
Literaturo smo iskali v podatkovnih zbirkah pubMED, PEDro in CINAHL. Kombinacija ključnih besed, ki je bila uporabljena pri iskanju je bila naslednja: (whole body vibration OR whole-body vibration) AND multiple sclerosis AND (balance OR stability OR gait OR walk).
V pregled smo zajeli vse raziskave do vključno marca 2021, ko je iskanje potekalo.
Metodološka kakovost vključenih raziskav je bila ovrednotena z ocenami po lestvici PEDro (PEDro, 1999), ki smo jih pridobili z istoimenske podatkovne zbirke ali smo jih ocenili sami.
V pregled literature so bili vključeni članki iz randomiziranih kontroliranih poskusov, v katerih so raziskovali učinke WBV na hojo in/ali ravnotežje pri pacientih z multiplo sklerozo. Članki so morali biti objavljeni s polnim besedilom v angleškem jeziku.
Izključeni so bili sistematični pregledi, meta-analize, randomizirane navzkrižne raziskave ter raziskave, v katerih je bila vadba z WBV pridružena drugim oblikam terapije (vadbi proti uporu ali standardnemu programu rehabilitacije). Izključene so bile tudi raziskave, v katerih so ugotavljali učinek WBV le na spremenljivke, kot so mišična moč, jakost in vzdržljivost ter raziskave, v katerih so bili preiskovanci deležni le enega dovajanja WBV.
8
4 REZULTATI
Skupno je bilo v podatkovnih zbirkah najdenih 24 člankov. Po odstranitvi duplikatov in upoštevanju izključitvenih meril je bilo v končni izbor vključenih šest člankov. Članki so bili objavljeni med letoma 2010 (Broekmans et al., 2010) in 2015 (Ebrahimi et al., 2015). Štiri ocene metodološke kakovosti raziskav so že bile podane v podatkovni zbirki PEDro, in sicer sta bili raziskavi Broekmans in sodelavcev (2010) ter Hilgers in sodelavcev (2013) ocenjeni z oceno pet, raziskava Wolfsegger in sodelavcev (2014) z oceno šest ter raziskava Uszynski in sodelavcev (2015) z oceno sedem. Za raziskavi Alguacil Diego in sodelavcev (2012) ter Ebrahimi in sodelavcev (2015) smo oceno po merilih lestvice PEDro določili sami (PEDro, 1999). Obe raziskavi sta dobili oceno šest.