Živimo v času, kjer nas na vsakem koraku spremljajo množični mediji. Na ta način dobimo veliko informacij, ki so privlačne za naše oči in ušesa. »Mediji so časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti.« (Zakon o medijih, 2006)
2.1.1 Vrste medijev
Erjavec in Volčič (1999) medije razdelita v dve večji skupini: klasične ali tradicionalne medije in nove ali netradicionalne medije. Avtorici menita, da se klasični ali tradicionalni mediji uporabljajo že dolgo časa. Med klasične medije uvrščata tiskane medije, radio in televizijo. Zaradi boljšega tehnološkega razvoja pa so se konec 21. stoletja začeli uporabljati novi mediji. V to skupino uvrščata internet. Novi mediji še niso dolgo časa v uporabi, vendar zaradi njihove funkcionalnosti in napredka v tehnologiji ogrožajo tradicionalne medije.
Najstarejša vrsta medijev so tiskani mediji (knjige, časopisi in revije). Fikse (2005) je po analizi raziskave treh avtorjev (Katz, Gurevitch in Hass, leta 1973) ugotovil, da so tiskanim medijem v večini sledili izobraženi ljudje. Drugi pa so informacije spremljali na elektronskih medijih. Tiskani mediji imajo tudi nekaj prednosti. Bralec se lahko sam odloča, kdaj bo prebral izbran članek v medijih. Pri tem ga ne ovirata televizijski ali radijski spored.
Radio je bil sprva namenjen le za komuniciranje med vojaki in policijo, kasneje pa je postal dostopen širši javnosti. Radio velja za najhitrejši oziroma najbolj prilagodljiv medij. Program radia se lahko spremeni kadarkoli (Erjavec in Volčič, 1999). Preko radia so lahko prejemniki najprej spremljali samo informativne novice, kasneje pa so na radijske programe uvedli glasbo, pogovorne oddaje in tudi oglaševanje. Radio je bil določen čas najbolj priljubljen in uporabljen medij (Turow, 2010).
Ko je v javnost prišla televizija, so jo prejemniki zamenjali z radiom. Le-ta je poleg zvoka predvajala še sliko. Tako so se lahko ljudje še bolj vživeli v slišano. Na začetku so bile na televizijskih programih večinoma predvajane oddaje v živo. Kasneje pa so se na programih
4
pojavljali tudi filmi. Z razvojem televizije je bila gledalcem na voljo večja izbira programov.
Kmalu so televizijske programe začeli uporabljati tudi oglaševalci. Pri televizijskih hišah so kupili čas na televizijskem programu, kjer so lahko oglaševali, kar so želeli. To oglaševanje pa je vplivalo na zasebna in javna življenja gledalcev (Turow, 2010).
Najnovejši medij, ki je vedno bolj razširjen, je internet. Internet so prav tako najprej uporabljali le v znanstvene in vojaške namene. Danes pa je internet na voljo uporabnikom širše javnosti. Na internetu lahko uporabniki izrazijo svoje mnenje in ga na ta način delijo z drugimi uporabniki. Internet velja za zelo raznolik medij in vsebuje zelo različne informacije (Turow, 2010).
V ameriškem centru Pew, center za ljudi in medije (Pew Research Center for People & the Press, 2011), so raziskovalci objavili raziskavo, v kateri so ugotovili, da se je od leta 2007 število mladih, ki so za glavni vir navedli internet, skoraj podvojilo.
2.1.2 Vpliv medijev na ljudi
Z mediji lahko zadovoljimo naše potrebe po zabavi, znanju, iskanju novic hkrati pa nam je preko njih posredovano veliko oglasov. S posredovanjem oglasov oglaševalci želijo doseči določeno skupino ljudi, ki bi se odločili za nakup oglaševanega izdelka ali storitve. Potrošniki kupujemo izdelke, podjetja pa z našim vloženim denarjem ponovno pripravijo oglaševanja za druge izdelke. Tako se pričnemo vrteti v začaranem krogu. Potrošniki nekaj kupijo, podjetja dobijo denar in pričnejo oglaševati nov izdelek oziroma storitev, ki je na voljo potrošniku.
Mediji nam omogočijo tudi pobeg iz vsakdanjega življenja. Lahko se izogibamo odgovornostim in resničnim medsebojnim odnosom. Zaradi tega postajamo pasivni in ne vzpostavljamo več konkretnih človeških stikov. Mediji lahko vplivajo na ravnanje in obnašanje ljudi v resničnem svetu (Košir, 1995).
Vendar pa odraslim kognitivni razvoj omogoča, da znamo ločevati med medijsko stvarnostjo in našo osebno realnostjo. Tega na žalost niso zmožni otroci do petega leta starosti. Zato je z otroki do petega leta starosti veliko lažje manipulirati kot v starejših starostnih obdobjih (Luthar, 1995).
V začetku 20. stoletja je raziskovalce zanimalo, kakšna je povezava med uporabo medijev in vedenjem ljudi. Zato so pričeli z raziskovanjem medijskih učinkov. Strokovnjaki so poskušali
5 razviti teorije o vplivu medijskih učinkov, vendar niso uspeli sestaviti univerzalne teorije.
Zato je teorij in modelov o medijskih učinkih veliko. Vse teorije pa so podprte z določenimi vidiki množičnega komuniciranja. Raziskovalci lahko vpliv množičnih medijev preučujejo kot kratkoročni ali dolgoročni proces. Več pozornosti namenjajo dolgoročnemu vplivu, vendar so opazne tudi takojšnje posledice. Mediji morajo v javnosti svoj vzorec vedenja predstaviti kot nekaj legitimnega. Zaradi tega je posledično več možnosti, da se bodo ljudje temu vzorcu prilagodili (Žagar, 2006).
Psihologi predstavijo tako imenovan dvostopenjski vpliv medije na ljudi. Opozorijo na posredni in neposredni vpliv medijev na prejemnike informacij televizije, radia, časopisov in revij. Prva stopnja vpliva je neposredni vpliv na prejemnike informacij. Neposrednemu vplivu sledi še posredni vpliv medijev, ki je viden nadaljnjem razpravljanju prejemnikov informacij televizije, radia, časopisov in revij o temah, ki jih posredujejo mediji (Žagar, 2006).
2.1.3 Prehranske informacije v medijih
Ljudje se preko množičnih medijev že več desetletij izobražujejo o prehrani. Shumaker (2011) je v raziskavi preučeval množične medije (televizija in tisk) kot pedagoško orodje za ovrednotenje izbora jedi študentov prehrane. Študente je razdelil v štiri skupini, dve skupini sta prejeli običajna navodila in sta služili kot kontrolni skupini. Drugi dve skupini pa sta bili pod vplivom množičnih medijev. Vse štiri skupine je o prehrani poučeval isti strokovnjak.
Pokazalo se je nekaj razlike med skupinama. Udeleženci raziskave so trdili, da je prehransko vedenje povezano s prepričanji in stališči. Ugotovljeno je bilo, da se kljub vplivu množičnih medijev med prehranskim izobraževanjem prehransko vedenje udeležencev ni spremenilo.
Drugi del raziskave pa je bila obravnava množičnih medijev kot pedagoškega orodja za večjo ozaveščenost študentov o prehranskih oglasih. Med izobraževanje so študentje analizirali prehranske oglase in so jih ločevali v dve skupini: ali so oglasi povezani s prehrano ali ne.
Skupini, ki sta bili deležni prehranskega izobraževanje pod vplivom medijev, sta pokazali boljše rezultate kot drugi dve skupini.
Informacije o nezdravi oziroma za zdravje nevarni hrani iz medijev vplivajo na prehransko vedenje vsakega drugega prebivalca Evropske unije. Podatki so pokazali, da je ena šestina udeležencev raziskave zaradi pridobljenih prehranskih informacij iz različnih medijev spremenila svoje prehranjevalne navade. Tretjina udeležencev pa se je izogibala hrani, ki so jo
6
mediji izpostavili za nevarno. Ena petina ljudi se za informacije o nezdravi prehrani iz množičnih medijev ni zanimala oziroma zaradi njih niso ničesar spremenili (Eurobarometer, 2005, v Kamin, 2006).
Gough (2006) meni, da informacije o prehranjevanju in zdravju zanimajo predvsem žensko populacijo. Veliko informacij o prehrani in zdravju lahko tako najdemo v ženskih življenjskostilnih revijah.
Kamin (2006) ugotavlja, da je od posameznikov odvisno ali medijem kot viru informacij o zdravju zaupajo ali ne. Informacijam o zdravju iz medijev zaupa malo več kot tretjina prebivalcev Evropske unije. Zdravstvenim informacijam iz medijev najbolj zaupajo Španci, Portugalci in Grki. Prebivalci Švedske, Danske in Anglije pa pridobljenim informacijam o zdravju najmanj zaupajo.
Freisling, Haas in Elmadfa (2009) ugotavljajo, da prebivalci Združenih narodov Amerike najbolj zaupajo prehranskim informacijam iz medicinskih virov oziroma zdravstvenim delavcem, sledijo pa množični mediji (internet, televizija, revije in časopisi). Prav tako se Evropejci se najbolj zanašajo na medicinske vire, na drugem mestu pa so vladne agencije in oznake na embalaži. Po zaupanju sta četrto mesto zasedla televizija in radio, sledijo časopisi in revije, najmanj pa zaupajo oglasom.
Na množične medije se zanašajo tudi starši. V revijah in drugih medjih iščejo informacije o prehrani otrok. Ameriška raziskava je pokazala, da dve tretjini staršev vsaj enkrat na mesec poišče informacije o prehrani v revijah (Kalin in Fung, 2013).
Mladostniki so danes množični medijem izpostavljeni tudi več kot 6 ur na dan. Zato so na Dunaju naredili raziskavo, kako množični mediji vplivajo na uživanje sadja in zelenjave mladostnikov. Predvsem pa so poskušali najti povezavo med izpostavljenostjo prehranskim informacijam in uživanjem zelenjave in sadja. Ugotovili so, da mladostniki najpogosteje prehranske informacije spremljajo na televiziji. Podatki so pokazali, da veliko deklet za spremljanje prehranskih informacij uporabi tudi revije, kjer je uživanje sadja in zelenjave spodbujeno (Freisling idr., 2009).
7 2.1.4 Oblike prehranskega izobraževanja
Formalno izobraževanje je namenjeno pridobitvi poklicne kvalifikacije ali javno veljavne izobrazbe. Neformalno izobraževanje predstavlja izobraževanje, kjer se poglabljamo, obnavljamo, razširjamo in pridobivamo svoje znanje. Informalno izobraževanje ali priložnostno učenje pa je iskanje pomembnih informacij v medijih (Šmid Božičevič in Kostanjevec, 2006).
V Sloveniji se formalno prehransko izobraževanje prične v osnovni šoli, nadaljuje v srednji šoli in na fakulteti. V osnovni šoli se učenci pri različnih obveznih in izbirnih predmetih (Gospodinjstvo, Kemija, Biologija, Spoznavanje okolja, Naravoslovje, Sodobna priprava hrane in Načini prehranjevanja) seznanijo s prehranskimi vsebinami. Največ vsebin je v učnem načrtu predmeta Gospodinjstvo, v okviru katerega poteka prehransko opismenjevanje.
V osnovnih šolah želijo, da bi se učenci naučili zdravega načina prehranjevanja. To je cilj prehranskega izobraževanja v osnovnih šolah (Kostanjevec, Jerman in Koch, 2012). V srednjih šolah pa so s prehranskimi vsebinami seznanjeni le dijaki srednjih in poklicnih šol, ki so namenjene prehranskemu izobraževanju (Koch in Kostanjevec, 2007).
Neformalno prehransko izobraževanje poteka na različne načine. Velikokrat strokovnjaki prehranskega področja pripravijo delavnice ali svetovanja o prehranskih vsebinah. Prehransko izobraževanje je potrebno za vso populacijo, saj lahko tako skrbi za svoje zdravje in zdrav življenjski slog. Če posameznikom uspe razviti osnovne prehranske veščine, potem lažje skrbijo za svoj zdrav način prehranjevanja (Kostanjevec, 2009).
8