Vršnikova (2008, str. 84) navaja, da formalne začetke svetovalnega dela v slovenskih osnovnih šolah zasledimo konec petdesetih oziroma na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Podatki o prvem formalno zaposlenem šolskem psihologu v osnovni šoli segajo v leto 1959, podatki o prvem socialnem delavcu, zaposlenem v osnovni šoli, pa so iz leta 1962. Doktrino svetovalnega dela v osnovnih šolah je pri nas zastavil Pediček v svoji doktorski disertaciji leta 1967, s čimer je tudi začetek razvoja svetovalne službe v takšni obliki, kot jo poznamo še danes, postavil v drugo polovico šestdesetih let.
Formalno podlago za delo svetovalne službe v slovenskih šolah (in vrtcih ter dijaških domovih) dajejo zakoni, podzakonski akti in pravilniki, ki svetovalno delo umestijo v šolski prostor in predpišejo nekatere njegove naloge (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o osnovni šoli, Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, Zakon o gimnazijah, Pravilnik o vpisu v srednje šole, Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in drugi). Delo svetovalnega delavca opredeljujejo tudi Programske smernice za delo svetovalne službe, ki so bile sprejete leta 2008 na Strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje.
Privošnik in Urbanc (2009, str. 415) izpostavljata, da po vseh teh letih umeščenosti svetovalnega dela v šolski prostor iz šolske politike še vedno ni jasno razvidna doktrina, iz katere bi bilo mogoče razbrati, kakšen prostor je namenjen šolski svetovalni službi.
Naloge svetovalnega dela v šoli so najbolj obsežno in konceptualno opredeljene v Programskih smernicah. Vloge svetovalnega dela v kontekstu organizacijskih kulture in klime se z vidika prispevka k doseganju skupnega cilja dotaknejo v delu, ki pravi:
Svetovalna služba v vrtcu oziroma šoli pomaga in sodeluje z osnovnim namenom, da bi bili vsi posamezni udeleženci v vrtcu oziroma šoli in vzgojno-izobraževalna ustanova kot celota čim bolj uspešni pri uresničevanju temeljnega in v tem okviru vseh drugih sistemsko zastavljenih splošnih in posebnih vzgojno-izobraževalnih ciljev.
(Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2008)
70
Rupar (1999) in Ivančič (2007, str. 478) proučevanje kulture in klime izpostavljata kot eno izmed področij, na katerih se lahko svetovalni delavec uveljavi, pri tem pa ga mora seveda podpreti vodstvo, sicer ni mogoče pričakovati, da bi bilo sodelovanje uspešno. Predlagata delitev vlog, pri čemer bi ravnatelj moral prevzeti vodenje in usklajevanje spreminjanja, svetovalni delavec pa del nalog skladno s svojimi kompetencami.
Bezič (2007, str. 6) temu dodaja, da svetovalna služba v šoli predstavlja tisti segment, ki je v okviru dela največkrat vpleten v reševanje problemov, ki izhajajo iz slabe šolske klime, prav tako pa je velikokrat pozvan k vključevanju v procese izboljševanja stanja. Delo svetovalne službe namreč ne sega le v smer osebnega in socialnega razvoja učencev, ampak tudi v smer razvoja šole kot celote in vsega strokovnega dela, ki v šoli teče.
Programske smernice za delo svetovalnih delavcev predvidevajo te glavne vrste dejavnosti zaposlenih v svetovalni službi:
»Svetovalna služba se vključuje v kompleksno reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj v vrtcu oziroma šoli preko treh osnovnih, med seboj povezanih in pogosto prepletenih vrst dejavnosti svetovalne službe:
– dejavnosti pomoči,
– razvojnih in preventivnih dejavnosti ter – dejavnosti načrtovanja in evalvacije.
Svetovalna služba preko teh treh osnovnih vrst dejavnosti pomaga vsem možnim udeležencem v vrtcu oziroma šoli (otrokom, učencem, vajencem, dijakom, vzgojiteljem, učiteljem, vodstvu, staršem) in z njimi sodeluje na naslednjih področjih vsakdanjega življenja in dela v vrtcu oziroma šoli:
– učenja in poučevanja (oz. igre in poučevanja v vrtcu),
– šolske kulture, vzgoje, klime in reda (oz. kulture, vzgoje, klime in reda v vrtcu),
– telesnega, osebnega (spoznavnega in čustvenega) in socialnega razvoja,
– šolanja in poklicne orientacije (oz. sprejema otrok v vrtec in njihovega prehoda v šolo)
– ter na področju socialno-ekonomskih stisk.«
71
Kot opaža tudi Resman (2008, str. 7), so bile Programske smernice za delo svetovalnih služb v vrtcih ter osnovnih in srednjih šolah, ki predstavljajo okvir in priporočilo šolskim svetovalnim delavcem, postavljene že pred več kot desetimi leti. Dodam lahko, da še vedno ostajajo vodilno delo v kontekstu opredelitve nalog in vlog svetovalnega dela v šoli.
Podroben pregled odraža kompleksno število nalog in dejavnosti svetovalnega delavca v šoli, ki pokrivajo različna področja dela in vključujejo različne akterje. Stepišnik (1998, str.
34) v tem pogledu navaja, da sta za svetovalno delo značilna večstranskost in medsebojno vplivanje skorajda nepreglednega števila spremenljivk. Tako ne moremo vnaprej natančno opredeliti niti poteka dela in še manj rezultatov.
Med nalogami in področji dela se je v zadnjem času po opažanjih Bezićeve (2008, str. 62) zaradi aktualnih družbenih in socialnih razmer ter vse večje avtonomije šole povečala potreba po razvojno-preventivnem delu, po dejavnostih pomoči in sodelovanju svetovalnih služb v nalogah načrtovanja, spremljanja in evalvacije dela šol, in to na vseh področjih vsakdanjega življenja in dela šole. Resman (2008, str. 8) v okviru aktualnih potreb po razvojno-preventivnem delu vidi pomembno vlogo svetovalne službe pri oblikovanju vzgojnega programa osnovne šole.
Svetovalni delavci so tisti, ki s svojimi kompetencami lahko pomembno prispevajo k razvojno-proučevalnemu delu v šoli (Bezić, 2008, str. 76), vendar se kaže zaskrbljujoče dejstvo, ki ga navajajo tako svetovalni delavci kot ravnatelji – da imajo svetovalni delavci za to premalo časa. V ta namen Bezićeva (prav tam) izpostavlja, da bo na ravni šolskega sistema treba presoditi, če ni takšno delo tako pomembno, da bi bilo smiselno svetovalne delavce razbremeniti administrativnih nalog, ki se v bistvu ne tičejo njihovega področja dela. Tako bi jim omogočili, da s svojim posebnim znanjem bistveno več prispevajo k celostnemu notranjemu razvoju šol.
Jasno opredeljene delovne naloge, ki jih bodo šolski svetovalni delavci razumeli, so bistvena značilnost, ki vodi v učinkovito delo šolske svetovalne službe. V nasprotju s tem pa nejasnosti v opredeljevanju delovnih nalog zmanjšujejo učinkovitost njenega dela in zaradi preobremenitve vodijo celo do sindroma izgorelosti svetovalnih delavcev (Vršnik, 2008, str. 88). Tudi Bezić (2008, str. 63) po analizi uresničevanja Programskih smernic v praksi ugotavlja, da jih svetovalni delavci zaznavajo kot preširoke oziroma zaradi normativov zaposlovanja ne morejo kakovostno opraviti vseh nalog. Z vidika vsebine dela svetovalni delavci in ravnatelji glede na področje dela na prvem mestu navajajo vzgojne
72
težave, na drugem učne in na tretjem delo z otroki s posebnimi potrebami (prav tam, str.
72).
Tudi druge raziskave kažejo na to, da so v ospredju delovanja svetovalnih delavcev vzgojna problematika in učne težave. Stepišnik (1998, str. 34) navaja, da kar sedemdeset odstotkov vseh učiteljev meni, da je temeljna naloga pedagoga pomagati učitelju pri delu z otroki, ki imajo težave. Pri tem so imeli učitelji v mislih predvsem vzgojne težave. Deset odstotkov vseh učiteljev želi pomoč svetovalnega delavca pri izboljšanju psihosocialne klime v razredu. Klinar (2000, str. 45) opaža, da učitelji svetovalne delavce vidijo predvsem kot »operativce«. Zlasti socialni pedagogi pa naj bi zaradi svojega posebnega znanja težo dela namenili otrokom z motnjami v vedenju in osebnosti. Vsak profil ima torej neko svoje posebno področje, njegovo delo pa je v resničnem okolju najbolj odvisno od pričakovanj šole. Tudi Stepišnik (1998, str. 34) navaja, da se »svetovalni delavec velikokrat znajde v situaciji, ko mora kot serviser reševati nekatere probleme, za katere sploh ni nujno, da so del njegovih pristojnosti«. Takšna opredelitev vloge svetovalnega dela pa ne izhaja zgolj iz šolskih prostorov, temveč jo najdemo tudi v opredelitvah raziskovalcev. Ažman (2008, str. 102) opredeljuje dve širši nalogi svetovalnega delavca:
po eni strani je profesionalni »servis« učiteljev in drugih pri obravnavanju težav, po drugi pa nosilec nekaterih vzgojno-izobraževalnih ciljev dela z učitelji in drugimi.
Svetovalni delavci so pogosto še nosilci različnih projektov na šolah – Zdrava šola, Ekošola, Veveriček posebne sorte, Vrstniško posredovanje, Korak za korakom, Delo z nadarjenimi učenci. Kot koordinatorji teh projektov so v vlogi povezovalcev teorije in prakse ter različnih organizacij in društev, organizatorji timskega dela in pogosto zadolženi za evalvacijo teh programov ter pisanje vmesnih in končnih poročil (Klinar, 2000, str. 46).
Iz navedenih rezultatov izhaja »servisna« vloga svetovalnega delavca, ne glede na to, da je v Programskih smernicah (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2008) delavec svetovalne službe opredeljen kot »strokovni sodelavec, ne pa strokovni servis šole«.
Peterlin (2000, str. 19) zato izpostavlja, da naj svetovalni delavci ne bi prevzeli servisne vloge v procesu spreminjanja razredne klime. Njihova naloga je v vzpostavitvi sodelovalnega odnosa in timskega pristopa, tako da bo lahko vsak udeleženec pri reševanju problemov in spreminjanju stanja prispeval tisto, kar zna in zmore.
Šolska svetovalna služba bo s tem, kot je zapisano v Programskih smernicah, »tisto mesto v šoli, s katerega se vzpostavlja svetovalni odnos z vsemi udeleženimi v šoli«.
73
Pri delu svetovalnih delavcev je odnos izrednega pomena. Na način odnosa svetovalni delavec opravlja temeljne funkcije svetovalne službe (svetovanje, posvetovanje, usklajevanje), »/…/ se vključuje v procese dogovarjanja, sodelovanja, povezovanja in pobude. V svetovalnem odnosu si vedno znova prizadeva za jasno in strokovno opredelitev problema oziroma vprašanja, za prepoznavanje in ustvarjalno kritično preseganje najrazličnejših pristranskosti in konfliktnosti vseh udeleženih v projektu pomoči in/ali sodelovanja, za vzpostavljanje dogovorov in sporazumov, ki temeljijo na razvidnosti mej, vlog in odgovornosti« (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2008).
Glede na pomen odnosov za svetovalne delavce tudi ni vseeno, kakšno vlogo imajo pri sodelovanju z vodstvom šole – ali so na istem bregu ali vsak na svojem. V praksi se je potrdilo, da imajo svetovalni delavci v povezavi z vodstvom šole pomembno vlogo pri ustvarjanju splošne klime, pri oblikovanju in ustvarjanju razmer za kulturo medosebnih odnosov in komuniciranja pa tudi pri načrtovanju vizije šole. S svojim akcijskim raziskovanjem in analizami dela vodstvu šole tudi posreduje pomembne podatke za nadaljnje načrtovanje in vizijo šole (Klinar, 2000, str. 47).
Šolska svetovalna služba je pri svojem delu uspešna le ob dobri komunikaciji in sodelovanju z učitelji (Stepišnik, 1998, str. 34), vizija vseh skupaj pa je (bi naj bila) oblikovanje in spodbujanje učenja kulture medosebnih odnosov in komunikacije (Klinar, 2000, str. 47; Skalar, 2000, str. 47).
Z vidika usmerjenosti se svetovalno delo spreminja od individualne k sistemski naravnanosti, angažirano preventivno delo pa nadomešča kurativnega. Svetovalni delavci se trudijo, da bi z načrtnimi in sistemskimi spremembami pripomogli k razvoju ter uspehu šole in učencev v njej (Resman, 2008, str. 8).
Razumevanje kulture pomeni razumevanje notranjih sil, ki delujejo znotraj nas, nas določajo in usmerjajo naše delovanje in vedenje (Schein, 2010, str. 29). Tak način gledanja na posameznika in njegovo vedenje svetovalnemu delavcu omogoča širši uvid v situacije v šoli, v delo in vedenje tako njih samih kot tudi sodelavcev, vodstva in učencev ali dijakov na šoli.
Prav ta sistemski pogled je ena bistvenih kompetenc, ki jih med študijem pridobijo socialni pedagogi, v kombinaciji z odnosno kompetenco pa jim med drugim omogoča dobro popotnico za uspešno delo v svetovalni službi.
74
Vršnik (2008, str. 87) v sklopu svoje raziskave navaja, da je bilo leta 2008 v slovenskih osnovnih šolah zaposlenih približno 800 svetovalnih delavcev, največ pedagogov, socialnih delavcev in psihologov, le na 15 odstotkih osnovnih šol je bil v svetovalni službi zaposlen socialni pedagog. Kobolt in Dekleva (2006, str. 170) prepoznavata, da je posreden pokazatelj področij zaposlovanja socialnih pedagogov podatek o tem, kje so ti opravili strokovni izpit. Zupančič (2000) navaja, da je 44 odstotkov zaposlenih socialnih pedagogov v njenem reprezentativnem vzorcu opravilo strokovni izpit na področju šolstva, 11 odstotkov na področju socialnega varstva, devet odstotkov na področju zdravstva, trije odstotki na drugih področjih, 32 odstotkov anketiranih pa še ni opravilo strokovnega izpita.
Socialni pedagogi, ki delajo na področju šolstva, pa so v različnih vlogah – vzgojitelji v stanovanjskih skupinah ali zavodih, svetovalni delavci v vrtcih in šolah, individualni učitelji, učitelji v podaljšanem bivanju in drugo.
Svetovalni delavci, tudi svetovalni pedagogi, imajo tako na področju organizacijskih kulture in klime možnost in priložnost, da v okviru temeljnih nalog in načina njihovega izvajanja, ki poudarja pomen vzpostavitve dobrih odnosov in učinkovite komunikacije ter konstruktivnih načinov reševanja konfliktov, ob dodatni vključenosti v projekte in druge razvojno-analitične skupine na šoli ter ob podpori vodstva prispevajo k njunemu oblikovanju, ohranjanju in spreminjanju.
Če povzamem, je delo svetovalnih delavcev v šolah raznoliko in pestro. Tudi njihova vloga je lahko razumljena na več načinov. Po eni strani svetovalne delavce razumemo kot del učiteljskega zbora, po drugi strani pa so po izkušnjah iz prakse večkrat umeščeni bliže vodstvu. Tudi njihovi prostori so pogosto v »upravnem traktu«, kar je z vidika svetovalnih delavcev in njihovega dela običajno slabost.
Svetovalno delo je poseben segment dela v šoli in je kot takšno suvereno in samostojno.
Obsega delo na različnih področjih in z vsemi vpletenimi v vzgojno-izobraževalni proces.
Formalno je opredeljeno s Programskimi smernicami za delo svetovalnih delavcev in zakonskimi določili. V praksi pa se med šolami lahko tudi razlikuje. Predvsem v tistem delu, ki ni predpisan in vezan na vsakoletne obveznosti do zunanjih institucij.
Prva izmed razlik je gotovo vrsta šole, na kateri je svetovalni delavec zaposlen, nekatere naloge se razlikujejo glede na to, ali gre za osnovno ali srednjo šolo. Razlike izhajajo tudi iz populacije, s katero svetovalni delavci delajo.
75
Na njihovo delo vplivajo tudi naravnanost ravnatelja in njegove predstave o tem, kaj je svetovalno delo, ter naravnanost učiteljev, ki svetovalnega delavca lahko razumejo kot servis za reševanje težav ali sodelavca pri iskanju rešitev. Gotovo pa ne nazadnje na njegovo delo vplivajo tudi njegove predstave in prednosti, ki si jih postavi sam. Njegovo delo je lahko zastavljeno zelo birokratsko in večino časa poteka v pisarni, ali pa je usmerjeno v odnose in delo z uporabniki ter med njimi.
Znotraj različnih dejavnosti se svetovalni delavci vključujejo tudi v razvojne in preventivne dejavnosti šole.
Svetovalni delavec na šoli je tako ob podpori vodstva lahko tisti, ki dejavno sodeluje pri nastajanju učeče se skupnosti, ki bo vsem, tako njim kot učencem in učiteljem, omogočala uspešno delo, navezovanje dobrih medosebnih odnosov in zadovoljstva.
76