Zdravila za zdravljenje hiperkinetične motnje

Podatki o številu izdanih receptov za zdravljenje HKM (tj. farmakološka skupina N06B – psihostimulansi), predstavljeni v tabeli 62, kažejo na naraščanje skupnega števila izdanih receptov v zadnjih letih. V letu 2008 je bilo izdanih 4169 receptov, leta 2015 7084. V povprečju je bilo v obdobju od leta 2008 do leta 2015 izdanih 5584,9 recepta na leto. Največ jih je bilo izdanih fantom, in sicer v povprečju na leto 4582,1 recepta. Dekletom je bilo za zdravljenje HKM izdanih v

2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015

Stopnja

2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015

Stopnja

2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015

Stopnja

Leto

0–5 let 6–14 let 15–19 let

Fantje Dekleta Skupaj

Tabela 62. Število izdanih receptov N06B glede na spol in starostno skupino, med letoma 2008 in 2015

0–5 let 6–14 let 15–19 let

Fantje Dekleta Skupaj Fantje Dekleta Skupaj Fantje Dekleta Skupaj

2008 16 0 16 3170 541 3711 336 106 442

Tudi iz slike 83 je razvidno, da se poraba zdravil za zdravljenje hiperkinetične motnje v obdobju od leta 2008 do leta 2015 pri osebah, mlajših od 20 let, povečuje. Stopnja DDD na 1000 oseb na dan je pri obeh spolih najvišja v starostni skupini od 6 do 14 let. Pri obeh spolih lahko največji porast opazimo v starostni skupini od 15 do 19 let.

(Vir: Podatkovne zbirke NIJZ.)

Slika 83. Stopnja DDD na 1000 oseb na dan za zdravila iz farmakološke skupine N06B – psihostimulansi glede na spol in starostno skupino, med letoma 2008 in 2015

9.5.4 Podatki presečnih raziskav

V nadaljevanju predstavljamo podatke, ki nam jih o hiperaktivni motnji nudi raziskava HBSC. Iz slike 84 je razvidno, da večina mladostnikov, tj. 83,7 %, v letu 2014 dosega normalen rezultat, ki nakazuje na majhno verjetnost prisotnosti klinično pomembnih težav s področja hiperaktivnosti in nepozornosti. Rezultat, na podlagi katerega lahko sklepamo na možno oz. na veliko verjetnost prisotnosti klinično pomembnih težav (mejni in povišan rezultat), pa dosega 11,3 % 11-letnikov, 17,4 % 13-letnikov in 20,2 % 15-letnikov.

0

2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015

Stopnja DDD na 1000 oseb na dan

Leto

2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015

Stopnja DDD na 1000 oseb na dan

Leto

2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015

Stopnja DDD na 1000 oseb na dan

Leto

0–5 let 6–14 let 15–19 let

Fantje Dekleta Skupaj

198

(Vir: HBSC, 2014.)

Slika 84. Delež 11, 13 in 15 let starih mladostnikov, ki so dosegli normalen, mejni in povišan rezultat na podlestvici hiperaktivnost in nepozornost Vprašalnika prednosti in slabosti

Dodatna analiza podatkov je pokazala, da med spoloma ni bistvenih razlik (χ² = 0,12; df = 2; p = ,942), medtem ko so po starostnih skupinah statistično pomembne razlike. Delež oseb z normalnim rezultatom je pomembno višji pri 11-letnikih v primerjavi s 13- in 15-letniki (χ² = 49,91; df = 4; p < ,000).

Pri fantih se deleži povišanih in mejno povišanih rezultatov ne spreminjajo bistveno po starostnih skupinah (χ² = 7,07; df = 4; p = ,132). Pri dekletih pa rezultati kažejo, da 15- in 13-letnice v primerjavi z 11-letnicami dosegajo pomembno višji delež mejnih in povišanih rezultatov (slika 85).

(Vir: HBSC, 2014.)

Slika 85. Delež mladostnikov, ki so dosegli normalen, mejni in povišan rezultat na podlestvici hiperaktivnost in nepozornost Vprašalnika prednosti in slabosti, glede na spol in starostno skupino

Analiza podatkov za 15-letnike kaže (slika 86), da se delež mladostnikov, ki so med letoma 2006 in 2010 dosegli mejni ali povišan rezultat na podlestvici hiperaktivnost in nepozornost, ni pomembno spremenil (p > ,05), se je pa rahlo zvišal leta 2014 v primerjavi z letom 2006 (s 17,8 % leta 2006 na 20,2 % leta 2014). Analiza po spolu nakazuje statistično pomemben trend naraščanja deleža mladostnic z mejnim ali povišanim rezultatom (p < 0,05) ter rahlo upadanje trenda pri mladostnikih z mejnim ali povišanim rezultatom na podlestvici hiperaktivnost in nepozornost, ki pa ni bilo statistično pomembno.

0

(Vir: HBSC, 2006, 2010, 2014.)

Slika 86. Delež mladostnikov, ki so dosegli mejni ali povišan rezultat na podlestvici hiperaktivnost in nepozornost Vprašalnika prednosti in slabosti glede na spol in leto izvedbe raziskave

9.6 Razprava

Hiperkinetična motnja je v svetu ena izmed pogostejših nevropsihiatričnih motenj v otroštvu in mladostništvu (Potočnik Dajčman, 2015). Različne epidemiološke študije ugotavljajo, da se za osnovnošolsko populacijo prevalenca giblje med 2,4 in 19,8 % (Lecendreux, Konofal in Faraone, 2011). V Španiji ocenjujejo prevalenco HKM na 6,8 % (Catalá-López idr., 2012), v Franciji se prevalenca giblje med 3,5 in 5,6 % (Lecendreux idr., 2011). Pred kratkim narejena metaanaliza, osnovana na 175 različnih raziskavah o prevalenci motnje, narejenih v zadnjih 36 letih, ki je vključevala več kot milijon posameznikov z različnih območij sveta, je ocenila prevalenco HKM na 7,2 % (95-% IZ: 6,7 7,8). Ta ocena lahko služi kot merilo, ali je v določeni državi hiperkinetična motnja premalokrat ali prevečkrat diagnosticirana (Thomas, Sanders, Doust, Beller in Glasziou, 2015). V Sloveniji trenutno epidemioloških podatkov o prevalenci in incidenci HKM ni. Po nekaterih ocenah je v Sloveniji HKM pogosta duševna motnja, a je v primerjavi z zahodnimi državami premalokrat diagnosticirana (Štuhec, Švab in Locatelli, 2015).

V zadnjem času je opazen trend naraščanja števila posameznikov z diagnozo hiperkinetične motnje (Boyle idr., 2011), kar kažejo tudi naši podatki. V obdobju od leta 2008 do leta 2015 je opazno naraščanje števila zunajbolnišničnih obravnav zaradi hiperkinetične motnje tako na primarni kot tudi na sekundarni ravni zdravstvenega varstva. Ob tem je treba poudariti, da je trend verjetno v večji meri posledica boljše diagnostike in ozaveščenosti o sami motnji kot dejanskega večanja prevalence (Štuhec idr., 2015), saj metaanaliza avtorjev Thomas idr. (2015) ni ugotovila, da bi se skozi čas ocene prevalence HKM statistično pomembno povečevale.

Vidimo lahko tudi, da je tako na primarni kot na sekundarni ravni zdravstvenega varstva število zunajbolnišničnih obravnav zaradi hiperkinetične motnje pri fantih pogostejše kot pri dekletih.

Podatki se skladajo z ugotovitvami iz tujine, kjer ocenjujejo, da je razmerje med spoloma 4 : 1 (Visser idr., 2014). Ob tem je treba poudariti, da vpliv spola še ni docela pojasnjen in da se razmerje med spoloma v odrasli dobi skorajda izenači. Možno je, da je med dekleti motnja pogosto spregledana, saj je vedenje manj moteče. Pri deklicah namreč prednjači pomanjkljiva pozornost (angl. Attention Deficit Disorder), ki je manj opazna (Rucklidge, 2010). Ob tem imajo dekleta sočasno več motenj ponotranjenja (npr. aksioznost, depresivnost) (Belec, 2015), ki lahko dodatno zakrijejo motnjo in otežijo prepoznavo.

0 5 10 15 20 25

2006 2010 2014

%

Leto

Fantje Dekleta Skupaj

200

Omenimo lahko, da je največ zunajbolnišničnih obravnav zaradi HKM in postavljenih končnih diagnoz v starostnem razponu od 6 do 14 let, na podlagi česar lahko sklepamo, da je motnja v tem starostnem obdobju najpogosteje prepoznana. Zgodnja prepoznava je pomembna, saj se lahko z ustreznimi zgodnjimi pristopi oz. intervencijami pomembno zniža škodljiv vpliv motnje in se v veliki meri prepreči razvoj sekundarnih težav (Wilens idr., 2002), kot sta npr. nizko samospoštovanje in disocialno vedenje.

Podatkovna zbirka bolnišničnih obravnav kaže na trend naraščanja števila obravnav zaradi hiperkinetične motnje v obdobju med letoma 2008 in 2015. Pri fantih je število bolnišničnih obravnav izrazito višje kot pri dekletih. Razmerje obravnav med fanti in dekleti je pričakovano, saj je motnja pri fantih bolj pogosta. Prav tako sta pri njih pogosteje izraženi hiperaktivnost in impulzivnost s sočasnimi vedenjskimi motnjami, ki se kažejo navzven (npr. kljubovalno in agresivno vedenje) (Belec, 2015), s tem pa je povezano tudi izražanje več težav, ki lahko botrujejo večjemu številu bolnišničnih obravnav.

Število ambulantno izdanih receptov za zdravljenje hiperkinetične motnje kaže sliko, ki je razvidna že iz ostalih predstavljenih podatkov. Večji delež receptov je izdanih fantom, kar se sklada z absolutnim številom zunajbolnišničnih obravnav hiperkinetične motnje pri fantih.

Vprašalnik prednosti in slabosti ter podlestvica hiperaktivnost in nepozornost se lahko uporabita kot kratek presejalni instrument za napovedovanje (predikcijo) hiperkinetične motnje (Goodman, Ford, Simmons, Gatward in Meltzer, 2003). Če povzamemo podatke, ugotovljene s pomočjo te podlestvice, lahko ugotovimo, da večina mladostnikov (tj. 11-, 13- in 15-letnikov) dosega rezultate, na podlagi katerih lahko sklepamo na majhno verjetnost prisotnosti klinično pomembnih težav s področja hiperaktivnosti in nepozornosti. Več težav na tem področju izražajo starejši mladostniki, predvsem starejša dekleta. Pri slednjih (tj. 15-letnice) je v obdobju med letoma 2008 in 2014 opazen trend naraščanja deleža rezultatov, ki nakazujejo možno oz. veliko verjetnost prisotnosti klinično pomembnih težav na področju hiperaktivnosti in nepozornosti. Delež fantov, ki bi lahko izražali klinično pomembne težave na področju hiperaktivnosti in nepozornosti, se v tem obdobju ni bistveno spremenil. Ob tem je treba poudariti, da je napovedna moč oz. občutljivost vprašalnika in njegove podlestvice bistveno slabša, če se uporabi le ena oblika vprašalnika (v našem primeru samoocenjevalna oblika). Za večjo gotovost in boljšo napovedno moč bi bilo treba pridobiti informacije tudi od staršev in učiteljev (Goodman idr., 2003). Kljub tej pomanjkljivosti lahko sklepamo na določen delež oseb, predvsem deklet, ki izražajo težave na področju pozornosti in motorične aktivnosti.

9.7 Zaključek

Hiperkinetična motnja si zaradi svoje pogostosti in vpliva na posameznika zasluži večjo pozornost, kot je je deležna. Posebej pomembna je zgodnja prepoznava in s tem hitra uvedba zdravljenja, saj se v nasprotnem primeru pri otrocih in mladostnikih pogosto razvijejo različne sekundarne težave in duševne motnje, ki še dodatno znižujejo kvaliteto življenja osebe.

V poglavju smo na podlagi podatkovnih zbirk in raziskave predstavili in povzeli podatke o hiperkinetični motnji pri otrocih in mladostnikih v Sloveniji. Podatki kažejo na naraščanje števila otrok in mladostnikov s hiperkinetično motnjo ter na naraščanje uporabe zdravil zanjo ter opozarjajo na potrebo po boljšem pregledu nad stanjem motnje, večjem ozaveščanju in ukrepanju na področju hiperkinetične motnje v Sloveniji.