Tavčar (2006) pravi, da v vsem razvitem svetu pri izbiranju in presojanju vodje veljajo tri temeljna sodila: obvladovati mora primerna znanja, biti zmožen voditi ljudi in biti pošten, zanesljiv, etičen.
Če želi vodja uspešno spodbujati in pripraviti zaposlene do tega, da bodo želeli delati tako, da bodo skupni cilji doseženi, mora dobro poznati situacijo v organizaciji, ustvariti vizijo in sprožiti proces sprememb, ki so potrebne, da bo ta vizija uresničena. Odlično mora imeti razvite komunikacijske sposobnosti in s tem povezano sposobnost vodenja sproščenega pogovora, saj ga bodo podrejeni upoštevali le, če jim bo stvari pojasnil počasi, razumljivo in s primerno intonacijo.
Vodja mora biti navdušen nad situacijo, v kateri se je znašel, torej mora biti navdušen nad svojim delo in vlogo voditelja, saj bodo ljudje bolj predani, če bo njihov vodja pozitivna oseba z veliko mero veselja in predanosti. Biti mora vir navdiha in motivator hkrati. Čeprav se pristojnosti in vloge vodje razlikujejo od podrejenih, je potrebno vodjo upoštevati kot del ekipe, ki si skupaj s sodelavci prizadeva doseči zadani cilj in mu ni težko zavihati rokavov in pomagati.
Vodja mora biti samozavesten in prepričljiv ne samo na delovnem mestu, temveč tudi v zasebnem življenju. Izražati mora zaupanje v cilj in izbrano pot za doseganje le-tega. Samo taka oseba namreč lahko črpa iz tima tisto najboljše, kar je potrebno, da s skupnimi močmi dosežejo zadani cilj. Ostati mora miren in urejen tudi v negotovih situacijah. Zaposleni bodo namreč zaupali le tistemu, ki bo tudi v primeru negotovosti in novosti ostal miren in pozitivno naravnan. Značilnost vodje sta tudi strpnost in potrpežljivost. Nevihte, čustva in krize namreč pridejo in grejo. Vodja jih mora upoštevati kot del osebnostne rasti in izkušenj.
Osredotočen mora biti na cilj, vendar je sposoben razmišljati analitično in ima dober pogled nad celotnim dogajanjem v organizaciji. V primeru nejasnosti in napak pa se je sposoben podrobno poglobiti v situacijo in najti rešitev za nastali problem.
Biti mora perfekcionist, zavezan k odličnosti, saj se mora zavedati, da biti drugi najboljši ni dovolj. Zato vzdržuje visoke standarde, tako pri doseganju cilja, kot tudi pri izbiri sodelavcev.
Imeti mora izjemno dobro razvit čut za timsko delo, biti mora prilagodljiv in sproščen. Na delovnem mestu ne sme vzbujati občutka napetosti, s sodelavci mora vzpostaviti pozitiven odnos in prijetno klimo za uspešno doseganje ciljev (Bec 2009).
2.5.1 Temeljne sposobnosti vodje
Konceptualne, medosebne, tehnične in komunikacijske spretnosti, ki so bistvene za management, za uspešno vodenje ne zadoščajo. So le osnova za temeljne sposobnosti vodenja. Russel in Evans (1992) jih delita na sposobnost delitve moči, intuicija, sposobnost za usklajevanje vrednot, dobro poznavanje samega sebe in sposobnost vizije:
Delitev moči - Ko vodja deli moč, vpliv in kontrolo s člani tima, jih s tem pritegne k odločanju in opredelitvi delovnih ciljev, hkrati pa jim okrepi občutek pripadnosti organizaciji, obvladovanja situacije in samega sebe. Delitev moči in nadzora zadovoljuje temeljne človekove potrebe po doseganju ciljev, veča spoštovanje samega sebe in možnost osebnega razvoja ter krepi pozitivne občutke zaposlenih o delu.
Intuicija – je notranji občutek predvidevanja sprememb. Stvar intuicije je tudi pregled nad položajem, prevzemanje odgovornosti pri tveganih ukrepih ter gradnja zaupanja.
Vodja z dobro razvito intuicijo se hitro odziva na zahteve okolice in potrebe članov, pravočasno ugotovi, kam se splača vložiti največ truda in izrabi priložnosti, ki se ponujajo znotraj in izven tima.
Poznavanje samega sebe – je sposobnost poznavanja svojih prednosti in pomanjkljivosti.
Vodja mora najprej dobro poznati samega sebe, koristijo pa mu tudi povratne informacije, ki jih dobi v timu. Le-te mu dajejo širši, objektivnejši vpogled v poznavanje samega sebe.
Vizija – je sposobnost predstavljanja drugačnega, boljšega stanja in poti, načinov za doseganje le-tega. Lahko je preprosta, stvarna strategija organizacije, ki uspešno koristi določeni skupini. Smiselno povezuje in izraža pomembne in dolgoročne interese zaposlenih, ki vanjo verjamejo in se zanjo zavzemajo. Je konkretna podoba prihodnosti, dovolj bližnja, da se zdi uresničljiva in dovolj oddaljena, da zbuja navdušenje za novo stvarnost.
Skladnost vrednot – je sposobnost usklajevanja vrednot organizacije na eni strani in vrednot zaposlenih na drugi.
Tavčar (2006) pravi, da mora biti vodja sposoben razumeti pomembna načela organizacije za vrednote organizacije, hkrati pa odkrivati vrednote zaposlenih in vse to združiti v skladno celoto.
2.5.2 Osebnostne lastnosti uspešnega vodje
Nelson Mandela pravi, da je dober vodja nekdo, ki vodi čredo, da ta niti ne opazi, da je vodena. V današnjem hitro spreminjajočem se okolju pa mora imeti uspešni vodja, poleg tehničnih in konceptualnih znanj, tudi visoko razvite komunikacijske sposobnosti in medsebojne spretnosti. Znati mora razdeliti moč, imeti mora dobro razvito intuicijo in sposobnost usklajevanja vrednot, dobro mora poznati samega sebe in imeti mora sposobnost vizije (Evans in Russel 1992). Da lahko v današnjem svetu učinkovito vodi, mora biti visoko motiviran za delo, hrepeneti mora po izražanju moči in usmerjanju drugih. Zaželeno je, da se ob tem tudi sam neprestano spreminja, prilagaja, uči in razvija osebnostne lastnosti, ki pripomorejo k boljšemu delu zaposlenih in doseganju višjih poslovnih ciljev organizacije.
Osebnostne lastnosti so, poleg osebnih izkušenj, bistvenega pomena, saj je od njih odvisno, kako bo vodja reagiral v določeni situaciji in kako uspešen bo ob reševanju danih nalog.
Raziskava, ki sta jo opravila French in Raven (2001), je pokazala kar nekaj skupnih osebnostnih lastnosti, ki razlikujejo uspešnega vodjo od manj uspešnega:
Prizadevnost, želja po dosežkih:Uspešni vodje so vsi po vrsti ambiciozni in imajo željo po velikih dosežkih. So pozitivno misleči ljudje in imajo precejšnje zaupanje vase.
Posvečanje delu: Vsi vprašani so odgovorili, da posvečajo več kot 60 ur na teden opravljanju dela in menijo, da je delo vodje najpomembnejši element njihovega življenja.
Zmožnost učenja iz težav pri delu: Večina vprašanih vodij je odgovorila, da so imeli težave in neprijetnosti v svoji karieri, toda jemali so jih kot priložnost za drugačno ukrepanje in kot vir, iz katerega so se nekaj naučili.
Analiza in reševanje problemov: Uspešni vodje so poudarjali in tudi s primeri dokazali, da znajo analizirati in reševati probleme. Pri tem jih odlikuje sposobnost, da jasno opredeljujejo cilje, velika energija in pripravljenost za sprejemanje tveganja.
Delo z ljudmi: Vsi vprašani so dejali, da dosegajo (organizacijske) cilje s pomočjo sodelavcev. Večinoma vzdržujejo z njimi odkrite odnose in participativen način dela.
Ustvarjalnost: Če pride do sprememb, uspešni vodje s svojimi zamislimi raje napravijo drugačno strategijo, kot da bi spreminjali obstoječe cilje.
Skratka, kot trdi Možina (2002), se vodje ne dajo omejevati z ovirami in procedurami, ampak zavestno sprejemajo izzive in iščejo najboljše poti k ciljem.
Čeprav nekateri trdijo, da se vodja že rodiš, pa zagotovo drži dejstvo, da je mogoče znanja in sposobnosti, ki jih uspešen vodja potrebuje, vedno še dopolniti in izboljšati.