UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
KSENJA BERLEC
STALIŠČA STARŠEV IN STROKOVNIH DELAVCEV O POMENU ENODNEVNEGA SPREJEMA OTROK V
BOLNIŠNICO
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO
KSENJA BERLEC
Mentorica: dr. Damjana Kogovšek Somentorica: dr. Jerneja Novšak Brce
STALIŠČA STARŠEV IN STROKOVNIH DELAVCEV O POMENU ENODNEVNEGA SPREJEMA OTROK V
BOLNIŠNICO
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
I want to walk into a room, be it a hospital for the dying or a hospital for the sick children, and
feel that I am needed. I want to do, not just to be.
(princesa Diana)
ZAHVALA
Hvala mentorici doc. dr. Damjani Kogovšek, somentorici dr. Jerneji Novšak Brce za vse strokovne nasvete, mnenja in usmeritve pri nastajanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se vsem strokovnim zdravstvenim delavcem ljubljanske pediatrične bolnišnice, ki so sodelovali v raziskavi, staršem otrok v enodnevni bolnišnici ter strokovnim pedagoškim delavcem v vzgoji in izobraževanju v Vrtcu Kurirček Logatec. Zahvaljujem se tudi strokovnim pedagoškim delavcem bolnišničnega vrtca Vodmat, ki so na kakršen koli način prispevali k nastajanju diplomskega dela.
Velika zahvala pa gre moji družini, ki me je vsa leta študija podpirala, spodbujala in mi stala ob strani.
POVZETEK
Bolnišnični vzgojitelj v okviru vrtca, ki deluje v enodnevni bolnišnici, predstavlja pomembno vlogo v času bivanja otrok, saj prispeva k pomembnemu procesu zdravljenja in rehabilitaciji otrok. V enodnevno bolnišnico so sprejeti bolni otroci ter otroci z različnimi telesnimi poškodbami, zaradi katerih ostanejo na opazovanju (npr. udarec v glavo, zlomi kosti …) v enodnevni bolnišnici. Med dnevnim bivanjem se srečujejo z raznimi pregledi, preiskavami, prejemi terapij in operacijami, ob katerih občutijo strah in nezaupanje. Ob tem doživljajo neprijetne trenutke tudi njihovi starši. Znotraj bolnišničnega vrtca v enodnevni bolnišnici deluje tudi bolnišnični vzgojitelj, ki bolnim in poškodovanim otrokom ter njihovim staršem nudi čim bolj prijetno in prijazno bivanje v bolnišnici.
V empiričnem delu diplomskega dela smo s pomočjo vprašalnika, oblikovanega za namen raziskave, med tremi skupinami (strokovni zdravstveni delavci, strokovni pedagoški delavci in starši) s po 50 posamezniki ugotavljali pomembnost bolnišničnega vrtca. Ugotovili smo, da je vsem trem skupinam posameznikov pomembna prisotnost bolnišničnega vrtca pri enodnevnem sprejemu otrok v bolnišnico. Staršem je najbolj pomembno, da otrok v času enodnevnega sprejema v bolnišnico zamenja prostor bolnišnične sobe za igralnico, v kateri mu vzgojitelj omogoča gibanje po prostoru, nabiranje novih idej in krepitev želja po ustvarjalnem sodelovanju. Strokovnim zdravstvenim delavcem je najbolj pomembna vključenost otroka v bolnišnično igralnico z namenom, da otrok izboljša svoje čustveno stanje. Strokovnim pedagoškim delavcem je najbolj pomembno, da bolnišnični vzgojitelj prek igre ozavešča otroka o prilagojenem načinu življenja zaradi bolezni, poškodb ... Med skupinami smo ugotovili določene statistično pomembne razlike v stališčih do pomembnosti bolnišničnega vrtca, ki pridejo na enodnevni sprejem. Staršem je v primerjavi s strokovnimi pedagoškimi delavci pomembnejše, da vzgojitelj bolnišničnega vrtca obišče otroke in jih spodbudi k različnim aktivnostim, da otrok s pomočjo igre vzgojitelja lažje premaguje stiske, ki jih doživlja zaradi različnih zdravstvenih posegov, pregledov, terapij v bolnišnici, da vzgojitelj prispeva k boljšemu čustvenemu in socialnemu vzdušju otroka in staršev, da vzgojitelj nudi spodbudno okolje s pestrim izborom vsebin, da otrok zamenja prostor bolnišnične sobe za igralnico, anketiranim staršem je v primerjavi s strokovnimi pedagoškimi delavci tudi pomembnejša vključenost otroka v bolnišnično igralnico z vidika izboljšanega čustvenega stanja otroka, ter da vzgojitelj staršem otrok predstavlja veliko oporo v času bivanja njihovih otrok v bolnišnici.
Strokovnim zdravstvenim delavcem je v primerjavi s strokovnimi pedagoškimi delavci bolj pomembno, da vzgojitelj obišče otroke in jih spodbudi k različnim aktivnostim, da otrok s pomočjo igre lažje premaguje stiske, ki jih doživlja zaradi različnih zdravstvenih posegov, pregledov, terapij v bolnišnici, da vzgojitelj nudi spodbudno okolje s pestrim izborom vsebin, da zamenja prostor bolnišnične sobe za igralnico, da so seznanjeni z možnostjo vključitve v bolnišnični vrtec. Strokovnim zdravstvenim delavcem je v primerjavi s strokovnimi pedagoškimi delavci pomembnejša vključenost otroka v bolnišnično igralnico z vidika izboljšanega čustvenega stanja otroka ter da vzgojitelj staršem otrok predstavlja veliko oporo v času bivanja njihovih otrok v bolnišnici.
KLJUČNE BESEDE: enodnevna bolnišnica, bolni in telesno poškodovani otroci, bolnišnični vrtec, vloga vzgojitelja
ABSTRACT
Child care workers in day hospital kindergartens are highly important as they play a significant role in the treatment and rehabilitation process during the children's stay at the hospital. Day hospitals admit sick children and children with physical injuries (such as head injuries, bone fractures, etc.) that need to stay under observation. During their stay, children undergo examinations, tests, therapy, and surgery that can cause fear and distrust. Their parents experience unpleasant moments as well. Kindergartens in day hospitals employ child care workers whose task is to ensure that sick and injured children and their parents have as pleasant and friendly of a stay at the hospital as possible.
For the empirical part of our thesis, we used a specifically designed questionnaire to determine the importance of hospital kindergartens for three groups consisting of 50 persons each: health professionals, teachers, and parents. We found that all three groups felt strongly about the importance of kindergartens in day hospitals. Parents found it important that, during their time at the day hospital, children were not placed in regular hospital rooms, but playrooms in which child care workers let them move around, explore new ideas, and provide opportunities for creative cooperation. For health professionals, the most important thing was that the children spent time in hospital playrooms as it would improve their emotional states. Teachers found it important that children were taught by child care workers through play how to adjust to life with illness or after injury. Statistically significant differences between the groups were found in their attitudes towards the importance of kindergartens in day hospitals. Compared to teachers, parents felt it was more important for childcare workers to visit the children and encourage them to participate in various activities to alleviate the distress they experienced because of surgical procedures, hospital examinations, and therapy. In additional, they believed it essential that child care workers took care to improve the emotional and social states of both the children and the parents, as well as create a stimulating environment with diverse opportunities for interaction. In addition, parents wanted their children to be placed in playrooms rather than hospital rooms. Compared to teachers, parents preferred hospital playrooms because of their positive impact on children's emotional states. They also agreed that child care workers were of great support to their children during their stay at the day hospital.
Health professionals, on the other hand, found it more important than teachers that child care workers visited the children and encouraged them to participate in various activities and
believed that play helped ease the distress children felt because of surgical procedures, hospital examinations, and therapy. They also found it important for childcare workers to create a stimulating environment with a varied selection of activities, for hospital rooms to be replaced with playrooms, and that they were acquainted with the possibility for children to be enrolled into the hospital kindergarten. Compared to teachers, health professionals found playrooms to be more important because of their positive impact on the emotional states of the children and that the child care workers were of great support to the parents of the children during their children's stay in the hospital.
KEYWORDS: day hospital, sick and physically injured children, hospital, kindergarten, role of child care workers
KAZALO
UVOD ...1
1 DNEVNA BOLNIŠNICA ...2
1.1 RAZLOGI ZA ZAČETEK DELOVANJA DNEVNE BOLNIŠNICE V SVETU IN PRI NAS ...2
1.2 DNEVNA OTROŠKA BOLNIŠNICA V LJUBLJANI DANES ...5
2 PRAVICE OTROK V BOLNIŠNICI ...6
3 VRTEC V DNEVNI BOLNIŠNICI ...8
3.1 VLOGA VZGOJITELJA V VRTCU DNEVNE BOLNIŠNICE ... 10
4 IGRA OTROKA ... 20
4.1 POMEN OTROKOVE IGRE V BOLNIŠNICI ... 21
4.2 PROSTOR ZA IGRO V BOLNIŠNICI... 23
5 EMPIRIČNI DEL ... 25
5.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA... 25
5.2 CILJI RAZISKAVE IN HIPOTEZE ... 26
5.3 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 26
5.3.1 VZOREC ... 26
5.3.2 SPREMENLJIVKE ... 28
5.3.3 OPIS INSTRUMENTARIJA ... 29
5.3.4 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 29
5.3.5 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 30
5.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 30
5.4.1 ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA ZA STARŠE ... 30
5.4.2 ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA ZA STROKOVNE ZDRAVSTVENE DELAVCE ... 32
5.4.3 ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA ZA STROKOVNE PEDAGOŠKE DELAVCE ... 33
5.5 PREVERJANJE HIPOTEZ ... 35
5.5.1 HIPOTEZA 1 (H1) ... 35
5.5.2 HIPOTEZA 2 (H2) ... 36
5.5.3 HIPOTEZA 3 (H3) ... 39
5.5.4 HIPOTEZA 4 (H4) ... 43
6 SKLEP ... 46
7 VIRI IN LITERATURA ... 49
KAZALO TABEL
Tabela 1: Struktura vzorca glede na spol ... 27Tabela 2: Struktura vzorca glede na starost ... 27
Tabela 3: Struktura vzorca strokovnih zdravstvenih delavcev glede na poklic ... 27
Tabela 4: Struktura vzorca strokovnih pedagoških delavcev glede na poklic ... 28
Tabela 5: Rezultati opisne statistike za starše ... 30
Tabela 6: Rezultati opisne statistike za strokovne zdravstvene delavce ... 32
Tabela 7: Rezultati opisne statistike za strokovne pedagoške delavce ... 33
Tabela 8: Rezultati opisne statistike – primerjava stališč staršev in strokovnih zdravstvenih delavcev o pomembnosti bolnišničnega vrtca za otroke na enodnevnem sprejemu v bolnišnici ... 35
Tabela 9: Rezultati opisne statistike – primerjava stališč staršev in strokovnih pedagoških delavcev o pomembnosti bolnišničnega vrtca za otroke, na enodnevnem sprejemu v bolnišnici ... 36
Tabela 10: Rezultati opise statistike – primerjava stališč strokovnih pedagoških delavcev in strokovnih zdravstvenih delavcev o pomembnosti bolnišničnega vrtca za otroke, na enodnevnem sprejemu v bolnišnici ... 39
Tabela 11: Rezultati opisne statistike – primerjava stališč o pomembnosti bolnišničnega vrtca za otroke na enodnevnem sprejemu glede na spol staršev ... 43
UVOD
V enodnevni bolnišnici s kratkotrajno enodnevno hospitalizacijo pacienta 1deluje vzgojitelj v okviru bolnišničnega vrtca. Bolnišnično okolje otroku pogosto predstavlja neprijeten kraj, v katerem se sooča z raznimi strahovi, občutki, četudi gre za enodnevni sprejem. V teoretičnem delu diplomskega dela bo definirana enodnevna bolnišnica, razlogi za njen nastanek, ter pravice, s katerimi se srečuje otrok v bolnišnici. Poudarek bo predvsem na bolnišničnem vrtcu skozi vlogo bolnišničnega vzgojitelja na enodnevnem sprejemu otroka; vloga vzgojitelja ob sprejemu otroka v bolnišnico, vloga vzgojitelja ob staršu otrok v bolnišnici in vloga vzgojitelja v bolnišničnem oddelku. Na koncu se bomo dotaknili tudi pomena otrokove igre v bolnišnici in pomembnosti prostora za igro v njej.
V empiričnem delu želimo ugotoviti, ali je bolnišnični vrtec za otroke pri enodnevnem sprejemu v bolnišnici pomemben element bolnišničnega okolja, ter kje se ta pomembnost najbolj odraža.
Zanimajo nas stališča staršev in strokovnih zdravstvenih delavcev (zdravnik, medicinske sestre, zdravstveniki) o pomenu bolnišničnega vrtca za otroke, ki pridejo na enodnevni sprejem v bolnišnico, ter stališča strokovnih delavcev v Vrtcu Kurirček Logatec o delovanju bolnišničnega vrtca. V raziskavo bomo vključili vzorec, ki ga predstavljajo tri skupine posameznikov, pri katerih bomo ugotavljali pomembnost bolnišničnega vrtca za otroke, ki pridejo na enodnevni sprejem v bolnišnico. Prvo skupino predstavlja 50 staršev, ki pripeljejo otroke na enodnevni sprejem v bolnišnico, druga skupina je 50 strokovnih delavcev v zdravstvu (zdravniki, medicinske sestre, zdravstveniki) in tretja 50 strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v Vrtcu Kurirček Logatec. Za namen raziskave smo oblikovali vprašalnik, ki je sestavljen iz dveh delov. Prvi del vsebuje demografske podatke, drugi pa 10 trditev s področja pomembnosti vključitve bolnišničnega vrtca za otroke, ki so na enodnevnem sprejemu. Drugi del vprašalnika smo sestavili s pomočjo 5-stopenjske lestvice odgovorov. »1« pomeni, da trditev za anketirano osebo ni pomembna, »5« pa, da je trditev zelo pomembna.
1 Pacient v enodnevni bolnišnici s kratkotrajno enodnevno hospitalizacijo v našem primeru predstavlja otroka.
1 DNEVNA BOLNIŠNICA
Dnevna bolnišnica pomeni kratkotrajno enodnevno hospitalizacijo pacienta (Hoyer, 1991).
Dnevna hospitalizacija oz. bivanje vključuje širok razpon terapevtskih, negovalnih in zdravstveno-vzgojnih storitev z intenzivnostjo, ki je manjša od stalnih bolnišničnih programov in večja od tradicionalnih ambulantnih storitev (Janičijevič, Koren in Petkovič, 2010).
V Sloveniji Ministrstvo za zdravje opredeljuje dnevno bolnišnico kot bolnišnico, kjer se opravljajo povsem enake dejavnosti kot na bolniškem oddelku. Dnevna bolnišnica deluje 12 ur dnevno (od 8. do 20. ure) od ponedeljka do petka. Namenjena je polikliničnim bolnikom, ki po opravljenih zahtevnejših preiskavah in manjših kirurških posegih potrebujejo nekaj ur počitka, nego, oskrbo in zdravstveni nadzor (Ministrstvo za zdravje, 2019).
Dnevna bolnišnica ima za paciente pripravljene postelje, kjer si lahko opomorejo, ali pa postelje, ki so pridružene posebnim medicinskim napravam (Zdravstveni statistični letopis, 2010).
Po S. Hoyer (1991) ločimo dva tipa dnevnih bolnišnic: dnevne psihiatrične bolnice, ki so vključene v splošno organizacijo mentalne higiene pacienta. V dnevnih psihiatričnih bolnicah pacient pri težjih psihičnih motnjah dobi nekaj ur dnevno ustrezno medicinsko-psihološko nego. Dnevne biološke bolnišnice pa so namenjene pacientom s kroničnimi boleznimi, akutnimi boleznimi za izvedbo določenih terapevtskih in diagnostičnih posegov.
Dnevna bolnišnica je jasno organizirana enota, v kateri so prostori ločeni od drugih bolnišničnih oddelkov. Pacient sprejem, zdravljenje in odpust opravi v istem prostoru. Celoten potek zdravljenja in operativni posegi pacientov potekajo v vnaprej dogovorjenem protokolu, to je po klinični poti (Blatnik in Novak, 2013).
1.1 RAZLOGI ZA ZAČETEK DELOVANJA DNEVNE BOLNIŠNICE V SVETU IN PRI NAS
Začetek razvijanja koncepta operativne dejavnosti z značilnostjo dnevne prehodnosti pacientov sega v leto 1900. Takratni kirurg James Nicoll iz bolnišnice v Glasgowu je prišel do ugotovitev,
da je zdravljenje otrok uspešneje, če ta v bolnišnici biva čim krajši čas, ter da se čim prej vrne v domače, tj. poznano okolje. Pokazali so se boljši rezultati s fiziološkega in psihološkega vidika otroka (Blatnik, 2013).
Pediatri, zlasti v Angliji, so po drugi svetovni vojni opozarjali, da daljša ločitev otrok od staršev posledično vpliva na psihofizični razvoj otroka. Opazili so, da otrokovo bolnišnično zdravljenje označujejo buren jok ob sprejemu v bolnišnico, kasnejša čustvena otopelost in regresija (sesanje prsta, močenje postelje) ter po odpustu iz bolnišnice še nekajtedensko odklanjanje staršev.
Pojavila se je diagnoza, imenovana hospitalizem, ki je značilna za predšolske otroke, predvsem mlajše (Korenhauser, 2013).
Združene države Amerike so bile prva država, ki je dobro organizirala dnevno bolnišnico z značilnim jutranjim sprejemom in večernim odpustom pacienta. Večina držav po svetu je s takšnim izvajanjem zdravstvenih storitev močno zaostajala, razen Velika Britanija in Avstralija (Blatnik in Novak, 2013).
Tudi v ljubljanskih bolnišnicah, kjer so se zdravili otroci, do leta 1970 ni bilo velikih sprememb, ki bi otrokom omogočale čim boljše, prijetno bivanje v bolnišnici. Do leta 1970 so bili otroški oddelki v ljubljanski bolnišnici popolnoma zaprti, kar je pomenilo, da tudi matere niso smele obiskati svojih otrok. Ležalne dobe otrok v bolnišnici so bile daljše. Ko so otroci morali zaradi bolezni ostati v bolnišnici, so bile ločitve med starši in otroki zelo travmatične (Kornhauser, 2013).
Bolan otrok v primerjavi s svojim zdravim sovrstnikom potrebuje veliko več nežnosti, sočutja, ljubezni, predvsem pa osebo, ob kateri se bo počutil varno. Prisotnost staršev ob bolnem otroku bistveno pripomore k hitrejšemu in lažjemu okrevanju otrok v bolnišnici. Zlasti je pomembno, da je ob otroku mati, ki doji svojega otroka, saj je materino mleko popolnoma prilagojeno dojenčku. Vsebuje sestavine, ki jih otrok v danem trenutku potrebuje. Otroka ščiti pred infekcijami, dokler ne razvije svojega lastnega imunskega sistema. Dojenje poleg najboljše prehrane otroku omogoča tudi veliko ugodja, varnosti in bližine, predvsem pa dobre pogoje za rast in razvoj (Hoyer, 1997). Vsega tega se je pri nas dobro zavedal prof. dr. Pavle Kornhauser, ki mu gre največ zaslug, da so se v ljubljanskih bolnišnicah začeli izvajati ukrepi za boljše počutje otrok. Uvedel je t. i. »humanizacijo hospitalizacije otrok v bolnišnici«, med katero posledično uvrščamo tudi skrajševanje hospitalizacije otrok v bolnišnici.
Korenhauser (2010) pravi: »… tudi najboljša bolnišnica za otroka je slaba.« S temi besedami, ki jih je večkrat izrekel, je poudarjal, da se z vsakim dnem, ko je otrok v bolnišnici, povečuje tveganje za širjenje bolnišničnih okužb. V času njegovega delovanja na oddelku je bil priča hudim bolnišničnim okužbam pri otrocih, ki so bili sprejeti v bolnišnico zaradi manjših posegov. Bolnišnična okužba pomeni vsako okužbo, nastalo zaradi daljše izpostavljenosti postopkom diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije v bolnišnicah, ki jih ni mogoče povsem preprečiti (Nacionalni Inštitut za javno zdravje RS, 2019). Posebej so bolnišničnim okužbam izpostavljeni nedonošenčki, novorojenčki, dojenčki, in sicer zaradi slabo razvitega imunskega sistema, ter otroci s kroničnimi ali težkimi zdravstvenimi stanji (Zorec, 2006).
Pred uvajanjem humanizacije hospitalizacije otrok v bolnišnici so bile ležalne dobe otrok na nekaterih oddelkih po operaciji nerazumno dolge. Ležalne dobe po operaciji kile so bile na nekaterih oddelkih tudi do deset dni. Danes tak poseg lahko opravijo v dnevni bolnišnici, v kateri otrok po enodnevni odpustitvi iz bolnišnici okreva doma (Korenhauser, 2010). Okrevanje v domačem okolju predstavlja tako za starše kot otroke mnoge prednosti. Otrok ni izpostavljen bolnišničnim okužbam, preprečene so mnoge psihične travme, zagotovljena je kvalitetnejša individualna nega otroka. Za okrevanje otroka doma potrebujemo ugodno okolje v materialnem, socialnem in psihičnem pogledu (Hoyer, 1991).
Eden izmed razlogov za delovanje dnevne bolnišnice pri nas je bila tudi prostorska stiska na oddelku, kjer se zdravijo bolniki, oboleli za rakom. Zdravljenje otroških onkoloških bolnikov je skoncentrirano v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, kjer izvajajo vso diagnostiko, kirurški in kemoterapevtski del zdravljenja. Zaradi vedno večjega števila bolnikov z rakom so se soočali s prostorsko stisko na oddelku. Velikokrat se je zdravljenje odvijalo na hodnikih, terasah, kar ni bilo varno in prijazno do bolnikov. Zato so leta 2017 na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana odprli prostore dnevne bolnišnice, namenjene malim bolnikom. Danes je to edini onkološki oddelek z 21 posteljami, kjer se zdravijo otroci in mladostniki s cele Slovenije (Univerzitetni Klinični center Ljubljana, 2017).
Glavni razlogi za razvoj dnevnih bolnišnic tako po svetu kot pri nas so zdravstveni, socialni, prostorski ter ekonomski. Castro idr. (2007) menijo, da je uvedba dnevnih bolnišnic pozitivna tudi z vidika finančnega poslovanja bolnišnic. Stroški bolnišnic so 25–68 % nižji kot pri tistih postopkih v okviru klasičnega hospitalnega zdravljenja. Pojavljajo se tudi nižji stroški
anestezije in zdravil, ki se jih uporablja v programu dnevne bolnišnice (Blatnik in Novak, 2013).
1.2 DNEVNA OTROŠKA BOLNIŠNICA V LJUBLJANI DANES
V ljubljanski Pediatrični kliniki, kjer se zdravijo otroci, deluje dnevna bolnišnica na sledečih oddelkih:
Klinični oddelek za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo,
Klinični oddelek za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo,
Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove,
Klinični oddelek za otroško hematologijo in onkologijo,
Klinični oddelek za gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistiko,
Klinični oddelek za nefrologijo.
Dnevna bolnišnica deluje tudi na oddelkih, kjer deluje služba za pljučne bolezni, služba za kardiologijo ter služba za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo (Univerzitetni Klinični center Ljubljana, 2020).
Otrok lahko akutno ali kronično zboli v kateremkoli razvojnem obdobju. Akutne bolezni in poškodbe predstavljajo nenadna kratkotrajna obolenja, ki se kažejo kot pomankanje apetita, nespečnosti, nerazpoložljivosti, pojavi se zmanjšana telesna aktivnost. Za otroke s kroničnimi boleznimi pa je značilno dolgotrajno zdravljenje, ki traja največkrat do konca življenja.
Kronične bolezni predstavljajo motnje v telesni strukturi in funkcijah, ki posledično lahko spremenijo normalen potek otrokovega življenja. Razvijajo se počasi. Samo zdravljenje vpliva tudi na spremembo življenjskega sloga, saj je treba jemati zdravila, prejemati terapije ter biti pod zdravniškim nadzorom (Zorec, 2006). Otroci s kroničnimi boleznimi po predhodnem daljšem bivanju v bolnišnici in postavljeni diagnozi v nadaljevanju zdravljenja obiskujejo dnevno bolnišnico, kjer po prejeti terapiji, opravljenem pregledu ali manjšem diagnostično- terapevtskem posegu še isti dan zapustijo bolnišnico in se vrnejo v domače okolje. Tako npr.
otroci na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo prihajajo na dnevno aplikacijo zdravil oz. kemoterapijo (Univerzitetni Klinični center Ljubljana, 2017). Tako je tudi z drugimi kronično bolnimi otroki na ostalih oddelkih Pediatrične klinike v Ljubljani. Otroci s kronično boleznijo, ki so sprejeti v dnevno bolnišnico, lahko že pri svojem osebnem zdravniku opravijo večino potrebnih preiskav, za to pa je treba tesno sodelovanje med zdravnikom v
bolnišnici in osebnim zdravnikom v domačem okolju (Kornhauser, 2010).
Bolezen je nepredvidljiva, zato pri akutnih boleznih in poškodbah ne moremo predvidevati in načrtovati preiskav vnaprej. V takšnih primerih pediater sprejme otroka v dnevno bolnišnico, kjer opravi potrebne preiskave, opazuje otroka in se še isti dan odloči, ali gre otrok lahko domov ali potrebuje nadaljnje zdravljenje na oddelku bolnišnice. Korenhauser in M. Seher Zupančič (2013) dnevno bolnišnico poimenujeta tudi kot »opazovalni oddelek«, saj so otroci ves čas bivanja v dnevni bolnišnici pod zdravniškim nadzorom.
2 PRAVICE OTROK V BOLNIŠNICI
Leta 1961 so se začela ustanavljati prostovoljska združenja za dobro počutje otrok v bolnišnicah. Pobudnik tega združenja je bilo Združeno kraljestvo, kasneje so se ta združenja razširila še v druge evropske države. Njihovo delovanje je temeljijo na svetovanju, podpiranju staršem ali skrbnikom, sodelovali so tudi z zdravstvenim osebjem. Leta 1988 se je na Nizozemskem v Leidnu, na prvi evropski konferenci, sestalo dvanajst prostovoljnih združenj.
Pripravili so Liedensko listino – Magna Charta pravic otrok v bolnišnici. Danes se ta listina imenuje Listina EACH in v desetih točkah opredeljuje otrokove pravice v bolnišnici. Leta 1993 je bilo ustanovljeno Evropsko združenje za pravice otrok v bolnišnicah (European Association for Children in Hospital – EACH), ki uresničuje Listino EACH. Predstavlja krovno organizacijo nevladnih, neprofitnih članskih združenj, katerih glavni cilj predstavlja skrb za otroke pred hospitalizacijo, med in po njej. Članska združenja si prizadevajo, da bi bile izpostavljene otrokove pravice vključene v zakonske predpise in smernice o zdravstvenem varstvu otrok v vseh evropskih državah. Članska združenja danes delujejo v 16 evropskih državah in na Japonskem (Listina EACH, 2002).
Izvajanje Listine EACH hkrati pomeni izvajanje Konvencije o otrokovih pravicah (KOP), ki jo je sprejela 20. novembra 1989 generalna skupščina Združenih narodov v New Yorku. Takrat so se otrokom prvič v zgodovini človeštva priznale posebne pravice. Poseben poudarek je bil izpostavljen na zagotavljanju posebne zdravniške pomoči in zdravstvenega varstva ter pravice do izobraževanja (Korenhauser, 2010).
KOP (1989: 24. člen) predstavlja osnovno vodilo o otrokovih pravicah na področju zdravstva.
»Države pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja in do
storitev ustanov za zdravljenje bolezni in zdravstveno rehabilitacijo. Države pogodbenice si bodo prizadevale zagotoviti, da ne bo noben otrok prikrajšan za pravico do takega zdravstvenega varstva«. Republika Slovenija je KOP podpisala leta 1992, zato je bilo 20.
stoletje imenovano tudi »stoletje otroka« (Kornhauser, 2010).
Leta 2001 so na 7. evropski konferenci EACH v Bruslju članska združenja sprejela Razlage k Listini EACH, ki razlagajo pomen posameznih členov v luči položaja otrok v zdravstvu (Listina EACH, 2002).
Leta 2006 je bilo v Sloveniji ustanovljeno Združenje za pravice bolnih otrok in mladostnikov, čigar temeljno vodilo predstavlja Listina EACH z razlagami. Združenje za pravice bolnih otrok in mladostnikov predstavljajo prostovoljno, neprofitno združenje fizičnih oseb, katerih glavni cilj je reševanje strokovnih in socialno-humanitarnih problemov na področju skrbi za otroke pred, med in po zdravljenju doma ali v bolnišnici. Združenje za pravice bolnih otrok in mladostnikov pomaga pri izboljšanju pogojev življenja bolnih ali hospitaliziranih otrok v Sloveniji, starih od 0 do 18 let (Združenje za pravice bolnih otrok, 2019).
V nadaljevanju so napisane pravice bolnih otrok, ki so navedene v 10. členih Listine EACH (2002).
1. člen: Otroci naj bodo sprejeti v bolnišnico samo v primeru, da oskrbe, ki jo potrebujejo ni mogoče enakovredno zagotoviti doma ali v ambulanti.
2. člen: Otroci imajo v bolnišnici pravico do neprekinjene prisotnosti svojih staršev ali skrbnikov.
3. člen: Staršem se omogoči namestitev, pomoč in spodbuda, da ostanejo skupaj z otrokom v bolnišnici. Starše se seznani o urniku dela na oddelku za čim boljše sodelovanje pri oskrbi svojega otroka.
4. člen: Otroci in starši imajo pravico do informiranosti, ki je zasnovana na njihovi stopnji razumevanja in starosti.
5. člen: Otroci in starši morajo dobiti ustrezne informacije, da lahko aktivno sodelujejo pri vseh odločitvah, povezanih z njihovo zdravstveno obravnavo. Otroci morajo biti zavarovani pred nepotrebnimi preiskavami in zdravstvenimi posegi.
6. člen: Otrok se ne sprejema na oddelek za odrasle, ampak se jih obravnava skupaj z drugimi otroki, ki imajo enake razvojne potrebe. V bolnišnici ni starostnih omejitev za
obiskovalce.
7. člen: V bolnišnici imajo otroci pravico do igre, izobraževanja in rekreacije v skladu s svojo starostjo in zmožnostjo. Prostori na oddelku naj bodo zasnovani v skladu z njihovimi potrebami.
8. člen: Za otoke skrbi strokovno osebje, ki je ustrezno usposobljeno, da prepozna otrokove in družinske telesne, čustvene in razvojne potrebe.
9. člen: Ekipa, ki skrbi za bolnega otroka, mu mora zagotoviti nepretrgano oskrbo.
10. člen: Obravnava otrok naj bo razumevajoča in obzirna. Vedno naj se upošteva njihova zasebnost.
Pravice otrok, zapisane v Listini EACH, so večinoma splošne pravice na področju zdravstva, kar pomeni, da veljajo na primarni (obsega osnovno zdravstveno dejavnost), sekundarni (obsega specialistično ambulanto in bolnišnično dejavnost) in terciarni (obsega opravljanje dejavnosti klinik, inštitutov, zdravstvenih zavodov) ravni zdravstvene obravnave otrok (Zakon o zdravstveni dejavnosti, 1992). Tako velja, npr. da mora biti otrokova pravica do igre, izobraževanja in rekreacij, ki je opredeljena v 7. členu Listne EACH omogočena v dnevnih bolnišnicah, ambulantah in drugih lokacijah, kjer poteka otrokovo zdravljenje.
V Ustavi Republike Slovenije (1991, 56 člen) je navedeno, da: »Otroci uživajo posebno varstvo in skrb.« V zdravstvenem sistemu Slovenije so splošne pravice otrok in mladostnikov določene še v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju Republike Slovenije (Ur. l.
RS, 72/06), Zakonu o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, 36/04), Zakonu o pacientovih pravicah (Ur. l. RS, 15/08), Zakonu o nalezljivih boleznih (Ur. l. RS, 33/06), v pravilih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter ostalih zakonih in podzakonskih aktih.
3 VRTEC V DNEVNI BOLNIŠNICI
Pomemben korak k začetku vzgoje in izobraževanja v slovenskih bolnišnicah, še posebno v Kliničnem centru v Ljubljani, je prispeval pediater, prof. dr. Marij Avčin. Na njegovo pobudo so leta 1951 v ljubljanski bolnišnici začeli s poučevanjem otrok. Z razvojem bolnišnične šole pa se je razvijala tudi predšolska dejavnost, saj so se v bolnišničnih oddelkih kmalu zaposlili tudi vzgojitelji (Kolenec, 2002).
V kroniki vrtca Vodmat je zapisano, da se je vzgojitelj v bolnišnično okolje pridružil bolnim otrokom leta 1974 (Jerina Gubanc, 2012). Istega leta je bilo na pobudo prof. dr. Pavla Kornhauserja organizirano tudi prvo posvetovanje o vzgojnem in izobraževalnem delu z otroki v bolnišnicah, na katerem je bila poudarjena specifika vzgojno-izobraževalnih potreb v času zdravljenja (Kerševan, Gale in Novak, 2002). Prof. dr. Pavel Kornhauser je spodbudil odpiranje bolnišničnih vrtcev in šol (Urlep, 2004).
Delo vzgojitelja v bolnišničnem okolju so podprli številni pediatri, zaposleni na pediatričnih oddelkih. Bolnišnični vrtec je postal pomemben del pri zdravljenju otroka v bolnišnici (Kornhauser, 2002).
V zadnjih desetletjih je zdravstvena organizacija vedno bolj usmerjena k razvijanju enodnevnih otroških bolnišnic, v katerih deluje tudi bolnišnični vrtec. Vsem predšolskim otrokom, če stanje bolezni to omogoča, bolnišnični vrtec omogoča možnosti za igro, razvedrilo, rekreacijo in izobraževanje. Bolnišnični vrtec deluje na ljubljanskih pediatričnih oddelkih, kjer poteka dnevna bolnišnica:
Klinični oddelek za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo,
Klinični oddelek za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo,
Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove,
Klinični oddelek za otroško hematologijo in onkologijo,
Klinični oddelek za gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistiko,
Klinični oddelek za nefrologijo.
Deluje tudi na oddelkih, kjer deluje služba za pljučne bolezni, služba za kardiologijo ter služba za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo.
V dnevni bolnišnici pediatričnega Kliničnega centra Ljubljana je bolnišnični vrtec odprt od 8.
ure zjutraj pa do 14. ure popoldan. Na oddelku za otroško kirurgija in intenzivno terapijo pa deluje vrtec, kjer poteka dnevna bolnišnica tudi v popoldanskem času.
V Pravilniku o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (2012: 40 člen) je zapisano, da: »Delo v bolnišničnih vrtcih opravljajo samo vzgojitelji«.
Bolnišnični vzgojitelji poleg opravljanja dela v dnevni bolnišnici opravljajo delo tudi na oddelkih, kjer so bivajo hospitalizirani otroci. Iz 34. člena Pravilnik o normativih in kadrovskih
pogojih za opravljanje predšolske vzgoje se upošteva normativ za oblikovanje kombiniranih oddelkov. Osnova za ugotavljanje števila otrok je povprečno število hospitaliziranih otrok v enem dnevu (po podatkih iz preteklega leta) - za 10 otrok je predviden en vzgojitelj.
Tako v pediatričnem Kliničnem centru Ljubljana na vsakem bolnišničnem oddelku deluje po en vzgojitelj oz. vzgojiteljica, na oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo pa delujeta dve vzgojiteljici in en vzgojitelj.
3.1 VLOGA VZGOJITELJA V VRTCU DNEVNE BOLNIŠNICE
Vzgojitelj v vrtcu dnevne bolnišnice opravlja poklic, ki mu prinaša veliko izzivov. Pri svojem delu se sooča z otroki, ki pridejo na enodnevni sprejem, zato je pomembno, da je tak sprejem za otroka čim manj stresen in prijazen, saj si ga bo zelo zapolnil. Zaradi narave bolezni kronično bolni otroci lahko dlje časa obiskujejo dnevno bolnišnico, kar pomeni, da mora vzgojitelj v bolnišnici otroku omogočiti čim bolj prijetno bivanje, saj se bo prav zaradi takšnega okolja rad vračal v bolnišnično okolje.
Seveda pa pri vsem tem ni vseeno, kako usposobljen je vzgojitelj in kakšno izobrazbo ima. Prav tako kot vzgojitelji v vrtcih se morajo tudi vzgojitelji v bolnišnicah ustrezno izobraževati in upoštevati določena načela in smernice ter se vsaj okvirno držati predpisanega kurikuluma ter ga po potrebi prilagajati posameznemu otroku.
Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju npr. navaja sledeče: »Visokokakovostna predšolska vzgoja v vrtcu zahteva visoko izobražene in usposobljene strokovne delavce, ki imajo možnost stalnega izpopolnjevanja. Pogoj za avtonomnost je strokovna usposobljenost strokovnih delavcev, ki jim omogoča uravnoteženo izvajanje nacionalnega kurikuluma, svobodo pri izbiri vsebin in dejavnosti za doseganje ciljev (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS, 2011, str.
75).
Prav tako je med pomembnimi načeli vzgojitelja načelo avtonomnosti, strokovnosti in odgovornosti, ki ga prav tako izpostavlja Bela knjiga in izobraževanje v RS in ki omogoča svobodo vzgojiteljev pri izbiri vsebin in načinov vzgojnega dela s predšolskimi otroki.
Vzgojitelj z avtonomijo dobi večjo odgovornost za načrtovanje in izvedbo svoje programske
dejavnosti (Milčinovič, 2014).
Kroflič (2001) navaja tudi, da temeljna načela kurikuluma vzgojitelja opozarjajo, da jih vzgojitelj upošteva kot splošne napotke, usmeritve, ob dejstvu, »da si mora sam izoblikovati ustrezne vsebinske, metodične in konstruktivne rešitve« (str. 23). Pri tem se vzgojiteljeva odgovornost pri oblikovanju ustreznih vsebinskih, metodičnih in konstruktivnih rešitev nanaša na:
razumevanje strokovne podlage kurikularnih načel;
upoštevanje temeljnih pravic otroka, njegovih staršev, da so informirani in udeleženi v dejavnost vrtca;
sposobnost samostojnega načrtovanja vzgojne dejavnosti;
sposobnost oblikovanja kakovostne vzgojne komunikacije ob ustrezni strokovni izbiri vsebin in metod dejavnosti;
upoštevanje kontekstualnih in naključnih vzgojnih dejavnikov;
sposobnost kritičnega vrednotenja (lastne) dejavnosti (Kroflič, 2001).
Poleg priporočila, da naj vzgojitelj upošteva napotke, zapisane v kurikulumu, lahko ta izoblikuje tudi ustrezne vsebinske in metodičnotekstualne rešitve. Prilagodi jih lahko bolnim otrokom, staršem, se o njih posvetuje z zdravniki … M. Vovk (2003) npr. navaja, naj rešitve, pomembne za enodnevno bolnišnično oskrbo, izhajajo iz sledečega:
vzgojiteljeve strokovnosti in profesionalnosti;
upoštevanja in spoštovanja pravic bolnih otrok in njihovih staršev;
prilagajanja, sodelovanja in dogovarjanja z zdravstvenim delavci,
samostojnega načrtovanja vzgojitelja, glede na časovno krajši program,
sposobnost oblikovanja kakovostne vzgojne komunikacij ob kontekstualnih in naključnih vzgojnih dejavnikov (čas, prostor, socialne interakcije);
sposobnosti kritičnega evalviranja vzgojiteljeve dejavnosti.
Vzgojitelj v bolnišnici vzgojno delo načrtuje za svoje delovno mesto na oddelku ob upoštevanju letnega delovnega načrta vrtca, Kurikula za vrtce ter potreb bolnih otrok. Za otroke s posebnimi potrebami upoštevajo pravila individualnega načrtovanja. Ob samem načrtovanju mora vzgojitelj izvedbo načrtovanega prilagajati tako potrebam otrok kot procesnemu zdravljenju (Mrevlje, 2013).
Po mnenju M. Plestenjak (1990) so bile in bodo človeške ter poklicne kvalitete vzgojitelja vedno najodločilnejši faktor nivoja predšolske vzgoje. Poudarja, »ne da bi se ozirali daleč nazaj v zgodovino, ugotovimo, da posamezni avtorji najpogosteje navajajo pomembne lastnosti:
dobro splošno in strokovno izobrazbo;
ljubezen do otrok in poklica;
osebne lastnosti: humanost, samostojnost, sproščenost, živahnost, optimizem, ustvarjalnost, objektivnost, pozornost, tolerantnost, razumevanje, samokritičnost, čustva, stabilnost, sposobnost opazovanja, inteligentnost, vztrajnost, duševno zdravje, čustvena toplina, prijaznost, smisel za humor, odgovornost, itd.« (str. 27).
Vloga vzgojitelja se odraža tudi v pravilnem načinu komuniciranja z otroki. Z ustrezno komunikacijo mora vzgojitelj poznati verbalne in neverbalne vzgojno-izobraževalne komunikacije ter jih znati uporabljati v vsakdanji interakcijah z otroki in starši. Po M. Pšunder (1998) poznamo naslednje funkcije verbalne vzgojno-izobraževalne komunikacije:
»prenos idej;
izmenjava izkušenj;
sporočila v objektivni stvarnosti;
sporočila v subjektivni stvarnosti;
dopolnjevanje in podkrepljevanje neverbalne komunikacije;
prikrivanje sporočil neverbalne komunikacije;
ter funkcije neverbalne vzgojno- izobraževalne komunikacije:
predstavljanje osebnosti;
izkazovanje občutkov;
izkazovanje stališč in vrednostnih opredelitev;
podkrepljevanje verbalne komunikacije;
prikrivanje sporočil verbalne komunikacije« (str. 38).
H. M. Mrevlje (2013) govori o vzgojiteljevi osebnosti v bolnišnici, ki po njenem mnenju zajema vlogo dobrega poslušalca do sočloveka, pozitivne osebe z veliko energije in osebe z empatijo do človeka.
Tudi A. Žerovnik (1987) navaja o posebni osebnosti vzgojitelja v bolnišnici, ki se kaže v:
prilagodljivih razmišljanjih, reakcijah, mišljenju;
kritičnem presojanju danih situacij in delovanju v podrejeni in ustvarjalni vlogi;
ustvarjanju prijetnega okolja,
razvijanju interesa za razširjanje, aktualiziranje pedagoškega znanja;
strogosti do dela, ki ga opravljajo;
skrbi za svoje duševno ravnovesje.
V nadaljevanju bomo vlogo vzgojitelja zaradi lažje opredeljivosti vlog v bolnišnici razdelili na naslednje faze:
1. faza: Vloga vzgojitelja ob sprejemu otroka v bolnišnico
Vzgojitelj v bolnišnici se mora zavedati svojih pravic in dolžnosti, pravic in dolžnosti osebja in pacientov ter procesa zdravljenja posameznega otroka (Jerina Gubanc, 2012).
Prihod in sprejem otroka v enodnevno bolnišnico je odvisen od oddelka in vzroka bolnišničnega zdravljenja. Na sprejem v enodnevno bolnišnico se vračajo otroci, ki so že bili v bolnišnici, in tisti, ki se s takšnem okoljem srečajo prvič. Prihod in sprejem v enodnevno bolnišnico je za predvidene otroke (zaradi vnaprej dogovorjenih posegov, prejemov terapij, preiskav) v jutranjem času. Takrat so otroci sprejeti na oddelek, kjer dobijo svojo posteljo.
Otroci dojemajo bolnišnično okolje prek prepletanj emocionalnih in intelektualnih razumevanj, temelječih na otrokovem individualnem zavedanju bolnišnice in življenja v bolnišnici, bodisi iz neposrednih ali posrednih izkušenj. Neposredne izkušnje otrok lahko izhajajo iz otrokove hospitalizacije, ki jo je že doživel, ali obiska koga drugega v bolnišnici. Posredne izkušnje so tisto, kar otrok izve iz različnih medijev; tisto, kar vidi na televiziji, prebere v knjigah, revijah, stripih ali pa z igranjem »igre pretvarjanja« na temo bolnišnice (Parson, 2009). Dnevna bolnišnica predstavlja za sprejete otroke z akutnimi obolenji in telesnimi poškodbami novo, neznano okolje, kjer otroci srečujejo njim neznane osebe. Ob tem otroci občutijo negotovost in delujejo prestrašeno (Petrun-Ulaga, Bukovac in Barovič 1991). Z vstopom otroka v bolnišnično okolje otroke spremlja tudi stres (Parson, 2009). M. Švajcer (1988) trdi, da na otrokovo doživljanje bolezni vplivajo njegova starost, osebne lastnosti, obolenje in trajanje bolezni.
Ob sprejemu otroka na oddelek je prisoten tudi vzgojitelj, ki se zaveda, da v bolnišnico prihajajo otroci z različnimi neprijetnimi občutki, zato se toliko bolj zave pomembnosti prvega stika z njim in tudi staršem. J. Lipičnik Vodopivec (1996) meni, da pri procesu razvijanja odnosa pomembno vlogo predstavlja prvi stik, ki ga doživljamo ob prvem srečanju. Vzgojitelj se zaveda, da je prvi stik z otrokom in staršem ključnega pomena in predstavlja velik del za nadaljnja sodelovanja, ki temeljijo na prijazni in odkriti komunikaciji ter posledično na vzpostavitvi zaupanja in občutka varnosti in sprejetosti pri otroku ter staršu. Kovač (2009) meni, da je pri »prvem stiku pomembna umirjenost, prijaznost, telesni stik, zanimiva sredstva«.
T. Starčevič (2002) meni, »da je vzgojitelj oseba, ki na oddelku otroku ponudi svojo bližino in dejavnosti, ob katerih otrok začuti varnost in pomoč« (str. 17). Da se bo otrok čim bolje počutil, vzgojitelj skupaj s starši na otroku razumljiv način pove, kje se nahaja, zakaj je prišel, ter mu pove, da se bo tukaj lahko igral in spoznal druge otroke (Jerina Gubanc, 2012). Vzgojitelj otroku nudi možnost za igro glede na njegovo zdravstveno stanje. Pripravi različne dejavnosti, ki mu omogočajo lažje soočanje s tem, da se nahaja v zanj neprijetnem okolju.
2. faza: Vloga vzgojitelja ob staršu otroka v bolnišnici
Vzgojitelj prestavlja staršem otrok v bolnišnici pomembno oporo, saj se ta kaže predvsem v razumevanju in podpori staršev ob njihovem spremljanju bolnega otroka (Jerina Gubanc, 2012).
Ko so otroci sprejeti v bolnišnično okolje, imajo po 2. členu Listine EACH (2002) pravico do neprekinjene prisotnosti svojih staršev ali skrbnikov. Ob sprejemu otroka v bolnišnico pa poleg otroka strah doživljajo tudi starši. Otrokovo bolezen ali poškodbo spremljajo intenzivna čustva in doživljanje staršev, še bolj izrazito pa je to opaziti pri starših otroka, ki je obolel za kronično boleznijo ali pa je prišlo do akutne poškodbe. Starše skrbi za otrokovo zdravstveno stanje, kakšne bodo posledice bolezni, poškodbe, ob tem čutijo nemoč, ki jo otrok doživlja ob raznih zdravstvenih posegih, obenem občutijo krivdo, brezvoljnost, občutje lastne prikrajšanosti, odpor do spremembe, ki jo prinašata bolezen ali poškodba (Tomori, 1987).
Med samim zdravstvenim posegom, terapijo, pregledom otroka je pomembno, kaj starši takrat počnejo oziroma kako odreagirajo v dani situaciji. Otrokova stopnja zaskrbljenosti in strahu med samim bolečim zdravstvenim posegom je zelo povezana s stopnjo zaskrbljenosti ter strahu pri starših. Starši so pogosto zaskrbljeni tudi zaradi dvoma v lastne zmožnosti podpore otroku
pri bolečih izkušnjah. Otrokom pri obvladovanju bolečine ne pomaga tolažba, opravičevanje, kritiziranje, saj usmerja otrokovo pozornost na lasten stres. Otrok tolažbo ali opravičilo razume kot nekakšen znak, da mu bodo starši predali informacije, da se bo zgodilo nekaj hudega (Bürger Lazar in Gorenc, 2014). Kot pravi Vrba (2009), je potrebno starše v takšnih primerih
»pripraviti na situacije, ki so boleče za otroka, in jim svetovati, kako naj se vedejo ob otrokovem doživljanju bolečine, strahu, in naj bi bila naloga medicinski sester in pedagoških delavcev oddelka« (str. 24).
Kako se bo otrok odzval v bolnišničnem okolju, je torej v veliki meri odvisno tudi od staršev.
Pomembno je, da starši lastnih strahov ne prenašajo na otroka in ob tem ostanejo mirni. Otroci natančno čutijo, kdaj starši ne govorijo po pravici in stvari olepšujejo (Nitsch, 2002).
Bolni otroci v takem času še bolj potrebujejo starše ter njihovo živost in ne otopelosti, strahu, saj s tem lažje ohranjajo svoj optimizem (Društvo staršev otrok z rakom Jonatan Prijatelj, 2017).
Zato tudi starši v določenih situacijah potrebujejo nekoga, ki jih razume, predvsem pa posluša, saj so trenutki, ko imajo bolnega ali poškodovanega otroka zanj stresni. V članku z naslovom
»Nikogar ne zanima, kako se počutijo starši teh otrok« psihiater in psihoterapevt M. Možina navaja, da se starši soočajo s težkim obdobjem, ko imajo bolnega otroka, saj zdravljenje otroka od njih zahteva ogromno moči. Tu izpostavlja predvsem starše, ki gredo čez dolgotrajno zdravljenje svojih otrok, obolelih za rakom (Levstik, 2016).
Vzgojitelj vpliva tudi na čustveno in socialno vzdušje staršev bolnih otrok, kjer jim velikokrat predstavlja oporo pri njihovi razbremenitvi. Vzgojitelj v bolnišničnem okolju nudi oporo staršu, saj kot pravi Kovač (2009) »pogosto tudi oni potrebujejo pogovor in tolažbo«.
Staršem bolnišnično okolje predstavlja neugodje, kar posledično neugodno vpliva na kakovostno preživljanje skupnega časa. Starši ne vedo, kaj in kako lahko z otrokom delajo.
Vzgojitelj v bolnišnici v takih trenutkih pomaga staršem tako, da pomaga usmeriti pozornost na otroka, na način, da otroku ponudi aktivnost, ki je v tistem trenutku zanj najustreznejša glede na njegovo psihično počutje in zdravstveno stanje (Jerina Gubanc, 2012).
Vzgojitelj se zaveda, da si bo pridobil zaupanje staršev takrat, ko bo ta začutil, da je vzgojitelj sprejel njegovega otroka v celoti in njih same takšne, kot so. Pridobitev zaupanja staršev je odvisna predvsem od osebnosti vzgojitelja, njegovega načina komuniciranja, predhodnih
izkušenj. Nepremišljeno izrečena beseda oziroma dejane v neustreznem času tako pri starših kot otrocih izzove negativno reakcijo – v smislu nezainteresiranosti za sodelovanje z vzgojiteljem in sprejemanjem njegovih nasvetov (prav tam).
K. Teršek (2002) navaja, da so za vzpostavitev odnosa, ki temelji na vzajemnem spoštovanju in zaupanju med vzgojiteljem in staršem, potrebne sledeče zahteve: samozavesten, odprt, sproščen nastop; strokovnost in odgovornost; pripravljenost prisluhniti; pripravljenost se pogovoriti; ob morebitni kritiki iskati ustrezne rešitve in sproti reševati probleme. Vzgojitelj se mora zavedati, da so starši različni, ob enem pa so različne tudi njihove želje, potrebe in pogledi na delo vrtca. Staršem mora dati možnosti, da se tudi oni v okviru svojih pravic in odgovornosti izrazijo.
Po mnenju M. Jerine Gubanc (2012) starši v večini primerov z veseljem sprejmejo nasvete vzgojiteljev, saj to sprejemajo kot zelo koristno priložnost za učenje v bolnišničnem okolju ob vzpostavljanju odnosa z otrokom v različnih situacijah. Oblika neposrednega sodelovanja za vse udeležence vzgojno-izobraževalnega procesa v bolnišnici predstavlja pomemben trenutek, ker staršem daje občutek varnosti in spoštovanja.
Ob celodnevnem bivanju staršev z otrokom v bolnišničnem okolju si starši lahko vzamejo odmor za sprostitev. Takrat nastopijo vzgojitelji, medicinske sestre, zdravniki, vendar pod pogojem, da jim starši zaupajo, saj jim bo s tem zaupal tudi njihov otrok (Vrba, 2009).
3. faza: Vloga vzgojitelja v bolnišničnem oddelku
Vzgojitelj se glede na vrsto pediatričnega oddelka dnevne bolnišnice, kjer deluje srečuje z različnimi otroki, ki se jim zaradi narave bolezni, poškodb prilagaja različne aktivnosti.
Vzgojitelji pri svojem delu otroke razdelijo na naslednje skupine:
strogo ležeče, po operacijah, punkcijah;
delno premične, vezane na posteljo;
premične, svobodne v gibanju;
otroke, vezane na slušno in vizualno sprejemanje;
govorno ovirane, stanja po operacijah;
otroke s poškodbami oči (Črepinko, 1991).
Aktivnosti otrok prilagaja tudi starosti otrok, saj so v pediatrične oddelke vključeni vsi predšolski otroci. S. Hoyer (1994) zagovarja, da mora biti delo, ki ga izvaja vzgojitelj ob ali z bolnim otrokom v bolnišnici, »kakovostno, organizirano, strokovno, primerno otrokovi starosti in bolezni« (str. 54). Pri tem upoštevamo, kot navaja Vovk (2003), da »gradimo na otrokovih zmožnostih, ki so sicer zaradi bolezni omejene, in jih vodimo k pridobivanju zanimivih izkušenj in spoznanj«.
Pri svojem delu mora vzgojitelj upoštevati različne dejavnike, kot so: starost otroka, njegovo čustveno stanje, njegovo prizadetost, zahteve zdravljenja, njegovo znanje, prostorske in časovne okoliščine, da mu sploh lahko ponudi ustrezno dejavnost (Kolenec, 1993).
Vzgojitelj pri delu z bolnimi in poškodovanimi otroki dejavnosti prilagaja potrebam bolnim in poškodovanim otrok na način, da pri delu načrtuje likovne, glasbene dejavnosti, ples, vključuje igre vlog, družabne igre, socialne igre, igre z zdravniško opremo, igrače, igre na instrumente, igralne kotičke (Meško, 2004). Vzgojitelj ob posebnih priložnostih v bolnišnici, ko je npr.
praznovanje otrokovega rojstnega dne, materinskega praznika, pusta, Miklavža, božiča, organizira razne dramatizacije, srečelove, olimpijske igre (v mesecu športa) in povabijo v bolnišnični vrtec tudi zunanje goste. Vzgojiteljice skupaj z otroki poskrbijo tudi za prijetnejšo bivanje otrok v bolnišnici in sicer tako, da skupaj okrasijo z otroškimi izdelki, hodnike, ambulante in bolniške sobe (Theuerschuh, Kokelj, Jerina Gubanc, 2002).
M. Črepinko (1991) navaja, da v bolnišnici menijo, da mora vzgojitelj ob bolnem otroku poznati in osvojiti nekatera znanja iz medicine. Vzgojno-izobraževalno delo v bolnišnici je podrejeno medicinski obravnavi otrok, zato je nujno potrebno, da je vzgojitelj usposobljen za:
neprekinjeno spremljanje otrokove čustvene stabilnosti, ko se ta zdravi v bolnišnici,
seznanjanje otrok z različnim delom zdravstvenih delavcev,
upoštevanje in spoštovanje različne situacije otroka ter samospodbujanje (enako ravna s starši),
opazovanje spremembe na otroku, hkrati pa mora svoja opažanja posredovati strokovnim zdravstvenim delavcem (opažanja vzgojitelje pri psihosomatskih obolenjih),
seznanjanje staršev in strokovnih zdravstvenih delavcev o igrači, ki sama po sebi v bolnici ne pomeni veliko, če ni ob otroku osebe, ki bi to igračo znala oživeti.
Po mnenju M. Jerina Gubanc (2012) znanje vzgojitelja obsega tudi zdravstveno specifiko oddelka, kjer deluje (vrste posegov, terapij, preiskav, bolezni, terminologijo, ki jo uporablja osebje, hišni red, namen uporabe medicinskih pripomočkov in aparatur ipd.).
Vzgojitelj v času svojega rednega študija ne pridobi vsega potrebnega znanja, sposobnosti, ki jih potrebuje za opravljanje nalog pri delu z bolnimi otroki. Poklic vzgojitelja zahteva vseživljenjsko učenje oz. izobraževanje. Kot pravijo Rečnik idr. (2004), je vseživljenjsko učenje »vrsta nenehnih učnih procesov, formalnih in neformalnih, v katerih si ljudje obogatijo znanje, spopolnjujejo tehnične in druge strokovne sposobnosti in razvijajo svoje zmožnosti kot odgovor svojim potrebam ali potrebam skupini, v katerih živijo« (str. 132). Vzgojitelj na bolnišničnem oddelku potrebuje znanje o bolezni otrok, saj mu to pomaga pri delu z otroki.
Vzgojitelj lahko prek igre na različne načine ozavešča otroke o novem načinu življenja zaradi bolezni ali poškodb. Tu je pomembna predvsem vzgojiteljeva kreativnost, strokovnost, predvsem pa iniciativnost, ki ga vodi do cilja, da bi otroku na zabaven način prikazal zanj življenjsko pomembne vsebine. Vzgojitelj pri svojem delu vseskozi išče nove rešitve, ki jih prilagaja vsakemu otroku posebej. Npr. vzgojiteljica na ljubljanskem pediatričnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove na različne načine (v sodelovanju z zdravniki, obiski vizit, prebiranjem strokovne, tuje literature) pridobiva znanje o sladkorni bolezni pri otrocih. Svoje pridobljeno znanje o bolezni otrok vključi v svoje strokovno delo in za tiste, ki so na enodnevnem sprejemu, pripravi različne zanimive in poučne igre. Vzgojiteljica prek zgodbic, družabnih in gibalnih iger otroke uči o otrokovi bolezni, spremenjenemu načinu prehranjevanja zaradi bolezni ter uporabo raznih zdravstvenih pripomočkov, ki pripomorejo k boljšemu počutju otrok (Grum, 2020).
Otroci se v enodnevni bolnišnici srečujejo z različnimi preiskavami, pregledi ali terapijami.
Temeljita in pravilna priprava otoka na preiskave, preglede ali terapije je zelo pomembna.
Vzgojitelj si pri majhnih, predšolskih otrocih v takšnih trenutkih pomaga z igro. Otroci se s posegi, ki jih bodo opravili na njih, seznanijo prek lutke, pri čemer so ti v vlogi medicinske sestre ali zdravnika. V pomoč so tako vzgojitelju kot otroku različni didaktični pripomočki ter igra vlog (Theuerschuh, Kokej in Jerina Gubanc, 2002). J. Meško trdi, da »z dobro premišljeno organizacijo prostora in primerno izbiro sredstev ter dejavnosti vzgojiteljice psihično pripravijo
na medicinske posege« (2004, str. 20). Zelo dobra praksa, ki jo izvajajo v severni francoski bolnišnici z namenom, da bi ublažili otrokove strahove pred operacijo, je ta, da so začeli uporabljati majhne športne avtomobile, s katerimi jih vozijo v operacijsko gledališče. V gledališču jim s pomočjo rekvizitov (lutke, iPadi) predstavijo, kaj se jim bo zgodilo. Ne povedo mu vseh podrobnosti o operaciji, povedo pa mu, kaj bodo morali storiti, o pokrivalih, haljah (The department of play: How Irish hospitals help children feel calm and safe during their stays, 2018).
Vzgojitelj bolnim otrokom in njihovim staršem popestri dan v bolnišnici. Kot pravi M. Vovk (2003) je vloga vzgojitelja ob bolnem otroku in njegovih starših »velika, pomembna, odgovorna in nujno potrebna«. Kot pravi J. Meško (2004), se vzgojitelj »vživi v otrokovo stisko, se pogovarja z njim, mu odgovarja na vprašanja na njemu primeren način«. Vzgojitelj v bolnišnici pomaga otroku pri premagovanju stisk, ki jo doživlja zaradi bolezni, poškodb, strahu, na način, da se z njim pogovarja, mu pripravi različne aktivnosti, ga poskuša razvedriti, sprostiti, vzpodbuditi in tolažiti (Kovač, 2009).
Vloga vzgojitelja v bolnišničnem oddelku prispeva k pomembnemu delu procesa zdravljenja in rehabilitacije. Ali bo stiska otroka, ki jo preživlja v bolnišnici manjša, v veliki meri odvisna od vzgojiteljeve osebnosti, iznajdljivosti, kreativnosti, znanja, strokovnosti, občutka ter spoštovanja do otroka (Pavliha, 2016).
Po mnenju M. Jerina Gubanc (2012) je vzgojitelj v bolnišničnem oddelku pozoren na trenutke, ko otrok še posebej potrebuje njegovo pomoč v smislu tolažbe, razvedrila in pozornosti, zato skrbi za ugodno čustveno-socialno vzdušje. Vzgojitelj se v bolnišnici igra skupaj z otroki ob bolniški postelji ali prostoru, namenjenem za igro. J. Meško (2004) pa pravi, da so vzgojitelji
»velikokrat sogovornice in soigralke malemu bolniku«. Vendar je predpogoj za sproščeno, aktivno, ustvarjalno in sprostitveno igralno dejavnost odvisno od pristopa vzgojitelja. Ta do njega pristopi s prijaznim, pomirjujočim in optimističnim pristopom (Vovk, 2003).
Gibanje je otrokova osnovna potreba, kar pomeni, da je ležanje v bolniški postelji zanj stresno in neprijetno. Kot navaja L. Marjanovič Umek (2001), gibanje da »otroku občutek ugodja, varnosti, veselja, skratka dobrega počutja« (2001, str. 57). Kadar bolezen otrok dopušča, vzgojitelj povabi še ostale v prostor, namenjen igri in druženju (Kovač, 2009).Vzgojitelj v prostoru, namenjenem za igro, pripravi različne aktivnosti ali pa otroku pusti, da sam raziskuje
prostor in se v njem igra. Vzgojitelj mu v varnem prijetnem in stimulativnem prostoru ponudi različen material in sredstva, ki mu omogočijo zabavo, gibanje, izziv, veselje, predvsem pa sprostitev (Jerina Gubanc, 2012). Za tiste, ki zaradi narave bolezni ne morejo obiskati prostora za igro, vzgojitelj aktivnosti pripravi ob bolniški postelji.
Vzgojitelj bolnišničnega vrtca pomaga pri navezovanju in spodbujanju stikov z drugimi, ki so na enodnevnem sprejemu. Ravno prostor, namenjen igri, otrokom omogoča prostor za številne priložnosti za spoprijateljevanje z drugimi in druženje z njimi na pozitiven in zabaven način.
Takšni prostori mu prinašajo močno sporočilo, da niso sami, ter omogočajo druženje s svojimi sovrstniki, ki so v podobnem položaju. Ob skupnem druženju v prostoru za igro s sovrstniki se lahko zabavajo ob igranju in druženju, kljub morebitnim skrbem, ki se pojavijo okrog njihovega zdravja, zdravljenja ali počutja (Hubbuck, 2009).
4 IGRA OTROKA
Igra je priprava na življenje, dejavnost, aktivnost za zabavo, otroci z njo prevzemajo nadzor nad svojim življenjem, kar pomeni, da je igra vzgoja. Otrok se že od mlajših let sam od sebe loteva dejavnosti, ki postajajo vedno bolj sistematične, ustvarjalne, vse bolj podobne delu. Igra mu predstavlja nujno potrebo za duševni in telesni razvoj. Igra ima nenadomestljivo vlogo za njegov celostni razvoj, saj so izkušnje pokazale rezultate, da kasneje v življenju bolj trdni, odporni in osebno uravnovešeni tisti, ki so se ustrezno razživeli v igri. Skozi igro pridobiva izkustva in s tem razvija različne funkcije in sposobnosti (Tomšič Čerkez in Zupančič, 2011).
Kurikulum za vrtce (1991) igro otroka opredeljuje kot tisto »dejavnost, ki se izvaja zaradi nje same, je notranje motivirana, svobodna, odprta ter za otroka prijetna« (str. 10–11).
Pallegrini in Sarancho (1991, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2006, str. 2) igro opredeljujeta na sledeči način: »Igra je notranje motivirana z dejavnostjo samo in ni vodena z zunanjimi (socialnimi) zahtevami; otroci se v igri bolj ukvarjajo s samo dejavnostjo kot s cilji; cilje si definirajo sami, vedenje udeležencev igre pa je spontano; igrajo se z znanimi predmeti ali raziskujejo neznane predmete; igralne dejavnosti dopolnjujejo s svojimi predstavami in sami nadzirajo svoje dejavnosti; igralne dejavnosti so lahko domišljijske, nerealne; igra je svobodna in ni pod vplivom zunanjih pravil; pravila, ki obstajajo, skozi igro sproti spreminjajo; igra zahteva aktivno udeležbo«.
L. Marjanovič Umek in T. Zupančič (2001) opredelita igro kot igro posameznika, ki jo izvaja zaradi zadovoljstva, brez oziranja na končni izid in ni vezana na izpopolnjevanje zahtev iz okolja. Tudi Toličič (1981) meni, da se otrok nikoli ne igra zaradi namena razvijanja svojih sposobnosti, temveč da bi zadostil notranji potrebi, ob enem pa nenamerno razvija določene sposobnosti. V igri se odraža njegovo doživljanje sveta in okolice. V igri se sprosti domišljija, ki mu omogoča, da z njeno pomočjo doživi tisto, kar v realnem svetu še ni zmožen oz. mu ni dovoljeno.
Horvat in L. Magajna (1987) igro opredelita kot: »Svoboden akt, ki ni povezan s procesi neposrednega zadovoljevanja potreb in ki ni omejen na svoj svet; potek in smisel igre sta v njej sami.«
L. Marjanovič Umek (1981) navaja, da je igra otrokovo življenje in dejavnost, ki se razlikuje od vseh drugih dejavnosti. Ob igri se razvija in predstavlja najvišjo stopnjo njegove aktivnosti.
4.1 POMEN OTROKOVE IGRE V BOLNIŠNICI
Za otroke v bolnišničnem okolju je igra izrednega pomena. Bolnišnično okolje vsebuje kompleksen socialni sistem, kjer se bolečina in trpljenje prepletata z veseljem in ozdravljenjem.
Otroci v bolnišničnem okolju atmosfero občutijo kot žalostno, strašljivo ali pa kot veselo, zanimivo, vznemirljivo in zelo živahno mesto. Srečujejo z neznanimi obrazi in še bolj čudnimi napravami. V bolnišničnem okolju jim zato zelo pomaga igra, saj intelektualno in emocionalno obdelujejo senzorične informacije. Otrok na ta način izboljša svoje razumevanje in interpretacijo bolnišničnega jezika, prizorov in zvokov (Parson, 2009).
Igra je pomembna aktivnost otrok in bolj, ko lahko igra postane del bolnišničnega varstva, bolj udobno in varno okolje postane za otroka ( Hatfield, 2008).
Uporaba igre v bolnišničnem okolju podpira razvoj in normalizira okolje, ob enem pa zmanjšuje bojazni v bolnišničnem okolju (The Children’s Hospital at Westmead, 2019). Igra v bolnišničnem okolju predstavlja najmočnejše in najbolj učinkovito orodje za zmanjševanje jeze, konfliktov, žalosti in tesnobe (Kwangmin, Chajoong, Sanghyun in Jungkyoon, 2019).
Glede na starost otroka in njegove zdravstvene potrebe ima bolnišnična igra obliko domišljijskih iger, ob uporabi z bolnišnico povezanih oblačil za preoblačenje, lutk, mehkih igrač, kompletov za igranje za zdravnike ali po možnosti nekaj prave zdravniške opreme (Hubbuck, 2009).
Igra z zdravniško opremo je igra, ki vključuje uporabo resnične zdravniške opreme ali igrač v obliki zdravniške opreme. Nudi možnost, da se otroci seznanijo z zdravniškimi orodji takrat, ko so sproščeni in imajo dovolj časa, saj tako lahko obdelajo morebitne emocionalne povezave s temi orodji. Igra z zdravniško opremo ali igrače v obliki zdravniške opreme omogočajo, da se bolje seznanijo in privadijo na zdravniško opremo; pridobijo občutek nadzora nad zdravniške predmete in zaupanje do njih; premagajo občutke, strahove okrog njihovih lastnih izkušenj; se počutijo bolj pripravljene na prihajajoče preglede, postopke ali terapije. V bolnišničnem okolju se tako lahko igra s kompleti za zdravnike, preoblekami, stetoskopi, manšetami za krvni tlak, palčkami za pregled grla, plastičnimi injekcijami, povoji za prvo pomoč, trakovi, lutkami in knjigami z različnimi zgodbami o obisku zdravnika ali bolnišnice (The Children’s Hospital at Westmead, 2019).
Ko imajo možnost do takih sredstev in svobodo, da se igrajo, lahko postanejo zdravniki, medicinske sestre, starši bolnega otroka ali drugi liki, s katerimi so se morda srečali v času svoje bolezni in zdravljenja. Lahko se zaigrajo v takšno aktivnost, da se poigrajo s svojim doživljanjem tega, da so bolni, se zdravijo, hodijo na preglede, terapije v bolnišnico.
Bolnišnično okolje jim ponuja tudi igranje z modeli bolnišnice, figuric likov, reševalnih vozil ter z napravami, s katerimi se srečujejo v času zdravljenja. Liki in figurice jim dajejo možnost, da se igrajo z njimi prek svojih dejanskih ali opaženih izkušenj. Takšna igra jim omogoča občutek nadvlade nad potekom igre in uporabo domišljije. Igra v bolnišničnem okolju spodbuja predelavo neprijetnih, težkih trenutkov, ki so lahko dejanski ali namišljeni. Posledično lahko začnejo spreminjati in prilagajati svoje razumevanje ter reakcije na konkretno doživljanje (Hubbuck, 2009).
Otrok se skozi igro tudi zdravi, saj vse njegove strahove, dvome, konflikte, razočaranja, strese najlažje rešuje prav skozi njo. Igra zdravi na način, da je na začetku polna efekta, postopoma pa postaja vedno manj čustveno obarvana, dokler nekako ne izzveni. Čustvo, ki je na začetku obvladovalo otroka, po večkratnih ponovitvah postopoma postane otrok gospodar teh čustev. S pomočjo igre krepi svoj jaz in gradi na razvijanju osebnosti. Kot navaja M. Vrisk Sterle (1981)
je igra tudi terapevtsko sredstvo predvsem za tiste, ki imajo nevrotične in čustvene motnje.
Igra ima za otroka pomembno zdravilno vrednost. Rousseau pravi (1950, v Černelč, 1983, str.
124): »Otroci v igri brez prošenj in z nasmehom prenesejo marsikaj, zavoljo česar bi v drugačnih okoliščinah prelili cele potoke solza«.
4.2 PROSTOR ZA IGRO V BOLNIŠNICI
V Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisano: »Pomemben element kurikuluma, v katerem je poudarjena pravica do izbire, je organizacija prostora, časa, ki sledi pomembnim načelom, in sicer: organizacija zdravega, varnega in prijetnega prostora; zagotavljanje zasebnosti in intimnosti; zagotavljanje fleksibilnosti in stimulativnosti prostora« (str. 23).
Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (2000: 32.
člen) določa, da » prostori, v katerih potekajo vzgojne dejavnosti za otroke, morajo biti urejeni tako, da dajejo otrokom dovolj možnosti za načrtovane in spontane skupne, skupinske in individualne dejavnosti«.
Otrokovo igro v bolnišnici je ravno tako treba pomembno obravnavati kot zdravljenje, ki ga prejema. Spodbujanje igre v bolnišnici zahteva prostor, ki se osredotoča na otroke, igrače in aktivnosti za spodbujanje igralne interakcije (Parson, 2009). Igra v bolnišnici se po zmožnostih oddelkov odvija v posebnem tematskem kotičku, imenovanem bolnišnični kotiček, ali v posebej za igro namenjenem prostoru, imenovanem bolnišnična igralnica (Hubbuck, 2009).
Igralna površina mora biti dovolj velika, da se v njej namesti tudi otroke z invalidskimi vozički, otroke v mavcu ali z infuzijami. Igralnica nudi raznovrstne materiale za igranje, primerne za vse starosti in potrebe vseh otrok (Hatfield, 2008).
V igralnici so postavljeni kotički, v katerih so na voljo igrače, družabne igre, nestrukturiran materiali, knjige, revije, likovni materiali (Vovk, 2003).
V današnjem času načrtovalci modernih bolnišničnih zgradb upoštevajo vpliv, ki ga ima zgrajeno okolje za zdravje in dobro počutje malih pacientov. Avtorji, kot so Sherman, Shepley
in Vami (2005, v Parson, 2009), so po proučevani literaturi, ki se nanaša na otrokovo zdravje in z zdravjem povezano kvaliteto življenja v povezavi s fizičnim okoljem, pokazali, da dojemanje gneče, hrupa, narave, prostorske ureditve, umetniških del, dekoracij, osvetljenosti, in temperature pomembno prispeva k fizičnim, psihološkim, emocionalnim, kognitivnim, vedenjskim in socialnim izidom zdravja. Otrokov srčni utrip, hitrost dihanja, temperatura, spanje in znižane ravni bolečine so v tesni povezavi z zmanjšanjem hrupa, z zagotovljeni cikli naravne svetlobe, glasbe v prostoru in regulirano temperaturo (Parson, 2009).
Otroci morajo v življenju izkusiti določeno stopnjo dolgočasja, saj se prek tega naučijo, kako postati motivirani pri igri ali učenju. Vendar v času bolezni, poškodb obstaja nevarnost, da bodo v času zdravljenja, če se jim ne pomaga nadzirati njihovih občutkov, obtičali ujeti v rutini.
Lahko jih preplavi občutje dolgočasja, kar lahko privede do povečanega stresa, bojazni ali malodušja. Platt pravi (1959): »Nezaposlen otrok v bolnišnici bo z večjo verjetnostjo manj srečen kot pa otrok, ki počne zanimive stvari« (str. 25). Otroci v dnevni bolnišnici, ki tešči čakajo na operacijo, na poseg ali sam prejem terapije lahko občutijo več dolgočasja. Brez ustreznega dostopa do stimulacijskih aktivnosti otroke lahko začne skrbeti, ali pa postanejo zaskrbljeni zaradi svojega zdravstvenega stanja, težav, s katerimi se soočajo, ker so bolni. Zato je igralnica pomemben bolnišnični prostor, ki je stalno odprt in preprečuje dolgočasenje in s tem posledično zmanjšuje občutke stresa in bojazni (Hubbuck, 2009).
V bolnišnični igralnici se otroci počutijo varno in sproščeno. Igralnica jim predstavlja pobeg iz bolnišnične realnosti. Realnost v bolnišnicah je, da so zdravniki, medicinske sestre, zdravstveniki tisti, ki odločajo, vodijo in skrbijo o otrokovem zdravstvenem stanju (Hockenberry in Wilson, 2007). Bolnišnična igralnica pa je prostor, kjer otrokom vrača pridobljeni občutek nadzora v času in okolju. Tam se lahko sami odločajo, kaj bodo počeli s svojim časom. Prek svojih lastnih odločitev glede igralne aktivnosti ustvarijo prostor, znotraj katerega se počutijo varno, sposobni so uspešnega spopadanja in zavedanja z določeno stopnjo nadzora ter ustvarijo prostor, kje začnejo prevzemati in obdelovati njemu neprijetne, zaskrbljujoče misli ali informacije (Hubbuck, 2009).Prisotnost bolnišnične igralnice in dostop vanjo jasno sporoča, da imajo dovoljenje za igro. Priznava, da sta čas in prostor za igro življenjsko potrebna in prispeva k temu, da otroci s tem uresničujejo svojo pravico (Play Wales, 2015). Ne samo to, da je igra v bolnišnici dovoljena, tudi pozitivno spodbuja se jo in sprejema kot pomemben del otrokovega življenja in rutine (Hubbuck, 2009).
