UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
KATJA ROZMAN
Vpliv COVID-19 na potek in organizacijo vzgojno- -izobraževalnega procesa
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
KATJA ROZMAN
Vpliv COVID-19 na potek in organizacijo vzgojno- -izobraževalnega procesa
Diplomsko delo
Mentor: doc. dr. Mojca Ilc Klun Študijski program: Geografija - D
Ljubljana, 2021
Zahvala
Zahvalila bi se rada mentorici doc. dr. Mojca Ilc Klun za mentorstvo diplomskega dela in pomoč pri izdelavi, iskanju primerne literature in usmerjanju.
Posebej bi se rada zahvalila še svoji družini, ki me je spodbujala pri pisanju.
Izvleček
Vpliv COVID-19 na potek in organizacijo vzgojno-izobraževalnega procesa
Diplomsko delo se ukvarja z vplivi COVID-19 na potek in organizacijo vzgojno-izobraževalnega procesa. Pandemija COVID-19 je močno vplivala na vse sfere življenja, tudi na vzgojno- izobraževalni proces. Do aprila 2020 je pandemija prizadela 94 % učencev na svetu. Kot ukrep za preprečevanje širjenja so v mnogih državah po svetu uvedli šolanje na daljavo. Ker države tovrstnega sistema pred pandemijo v večjem obsegu niso imele razvitega, so se soočale z veliko izzivi. Organizacija in možnost vzgoje in izobraževanja na daljavo je bila povezana z gospodarskim razvojem držav, saj je bilo treba izpolniti številne tehnične pogoje. V diplomskem delu sta natančneje predstavljena potek in organizacija vzgojno-izobraževalnega sistema v Sloveniji, na Finskem, v Kanadi, na Novi Zelandiji, v Singapurju, Indiji, Južnoafriški republiki in Kolumbiji. Narejena je tudi primerjava med izbranimi državami, kjer smo med drugim primerjali čas, ki so ga učenci preživeli na daljavo, dostopnost do informacijsko- komunikacijske tehnologije in interneta ter organizacijo pouka na daljavo v posameznih državah. V diplomskem delu smo izpostavili posamezne problematike v izbranih državah in orisali predvidene posledice, ki jih bo izobraževanje na daljavo pustilo.
Ključne besede: COVID-19, vzgojno-izobraževalni proces, izobraževanje na daljavo Abstract
The influence of COVID-19 on educational process
Bachelor's thesis discusses the influence of COVID-19 on educational process. COVID-19 has influenced all spheres of our lives, including educational process. By April 2020 the pandemic had affected 94 % of students in the world. To stop the spread of the virus, many countries have introduced remote learning as one of the countermeasures. But because this type of education has not been well developed, the countries faced major challenges. For remote learning many technical conditions had to be fulfilled, which were connected to the economic development of each country. In Bachelor's thesis we present organisation of educational processes in Slovenia, Finland, Canada, New Zealand, Singapore, India, Republic of South Africa and Colombia during the COVID-19 pandemic. Furthermore, we compared these selected countries regarding the time students spent on remote learning, the accessibility of information and communication technology and of the internet, and the organisation of the remote learning. We highlighted problems connected to remote learning of each country and outlined the consequences of remote learning.
Key words: COVID-19, educational process, remote learning
Vsebina
1. UVOD ... 1
1.1. Namen in cilji ... 1
2. METODOLOGIJA ... 2
3. ORIS VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEGA PROCESA V ČASU EPIDEMIJE COVID-19 ... 2
4. PREGLED IZBRANIH DRŽAV ... 4
4.1. Slovenija ... 4
4.2. Finska ... 7
4.3. Kanada ... 9
4.4. Nova Zelandija ... 12
4.5. Singapur ... 14
4.6. Indija ... 16
4.7. Južnoafriška Republika ... 18
4.8. Kolumbija ... 20
4.9. Kratek povzetek pregleda vseh držav ... 21
5. PRIMERJAVA MED IZBRANIMI DRŽAVAMI ... 22
6. PREDVIDENE POSLEDICE, KI JIH BO PUSTILO IZOBRAŽEVANJE NA DALJAVO ... 27
7. ZAKLJUČEK ... 28
8. SUMMARY ... 29
9. VIRI IN LITERATURA ... 30
10. KAZALO PREGLEDNIC ... 38
1 1. UVOD
COVID-19 je bolezen, ki jo povzroča koronavirus SARS-CoV-2. Najpogostejši bolezenski znaki so vročina, suh kašelj, utrujenost in občutek pomanjkanja zraka, manj pogosti simptomi pa so med drugim tudi bolečine, boleče grlo, diareja, konjunktivitis, glavobol, izguba okusa ali vonja ter srbečica ali razbarvanost prstov (Coronavirus disease, 2020). Prvič so bolezen zaznali decembra 2019 v Vuhanu na Kitajskem. Virus se je v naslednjih mesecih razširil po celem svetu in povzročil pandemijo (Koronavirus – ključne informacije, 2020).
Zaradi zamejitve epidemije so v letih 2020-2021 države po svetu kot odziv na novi virus sprejele različne restriktivne ukrepe. Pandemija je tako vplivala na različne ravni družbe in državnega delovanja – trgovanje in turizem sta se praktično ustavila, povečala se je brezposelnost in vse več je bilo izgub dohodka, povečala se je tudi neenakost (World Economic Situation Prospects, 2021). Med epidemijo se je povečalo tudi število primerov spolnega in družinskega nasilja, še posebej pri ženskah in deklicah. Zaprtje mej, pomanjkanje zdravstvene opreme in zdravstvenih delavcev so pokazali na slabo pripravljenost na pandemijo takšnih razsežnosti (Gilen Røysamb, Nortvedt, Osland, 2020). Vlade držav po svetu so morale zelo hitro reševati tako zdravje in življenja ljudi kot tudi gospodarstvo, posebno pozornost pa so namenile tudi prilagoditvam v vzgojno-izobraževalnem sistemu, saj se je ta moral vsaj za nekaj časa iz tradicionalne oblike preseliti na daljavo. Ker države tovrstnega izobraževalnega sistema pred epidemijo v večjem obsegu niso imele razvitega in vpeljanega, so se soočale z velikimi izzivi in vprašanji: ali imajo vsi deležniki vzgojno-izobraževalnega procesa tehnično opremo za izvedbo učenja in poučevanja na daljavo; ali so vsi deležniki IKT opolnomočeni za učenje in poučevanje na daljavo; ali se lahko vse učne vsebine, predvidene z učnimi načrti, poučujejo na daljavo in kako;
kako izpeljati preverjanje znanja in doseganje učnih ciljev na daljavo ipd.
V diplomskem delu smo se osredotočili na osnovno in srednješolsko izobraževanje v času epidemije oziroma na primarno in sekundarno izobraževanje. Časovni pregled izobraževanja v času epidemije COVID-19 traja od prvega primera okužbe v posamezni državi do 1. 5. 2021.
1.1. Namen in cilji
Namen diplomskega dela je preučiti organizacijo, potek in prilagoditve vzgojno- izobraževalnega procesa med epidemijo COVID-19 v izbranih evropskih državah ter predvideti posledice, ki jih lahko zaradi spremenjenega načina poteka vzgoje in izobraževanja pričakujemo. Pri tem smo si postavili naslednje cilje:
1. Orisati skupne značilnosti vzgojno-izobraževalnega procesa med epidemijo COVID-19.
2. Preučiti potek vzgojno-izobraževalnega procesa v izbranih državah v času epidemije COVID-19.
3. Medsebojno primerjati izbrane države glede na organizacijo in potek vzgoje in izobraževanja.
4. Predvideti posledice, ki jih bo pustilo izobraževanje na daljavo.
2 2. METODOLOGIJA
Pri pisanju diplomskega dela bomo posegli po obstoječi strokovni in znanstveni literaturi, prav tako pa bomo zaradi aktualne tematike vire pridobili preko različnih spletnih medijskih portalov. Tako je bila uporabljena metoda deskripcije.
3. ORIS VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEGA PROCESA V ČASU EPIDEMIJE COVID-19
Vzgojno-izobraževalni sistem je pomemben sooblikovalec splošne družbene in politične klime ter kulture v državi (Vzgoja in izobraževanje v Republiki Sloveniji v razmerah, povezanih s covid-19, 2020). Vzgojno-izobraževalni sistemi se po svetu precej razlikujejo, vsaka država ga oblikuje in organizira po svoje, zato jih je težko med seboj primerjati. Da bi izobraževalne sisteme med seboj lahko primerjali, mednarodne organizacije (kot sta na primer OECD in Eurostat) vseeno uporabljata t. i. Mednarodno standardno klasifikacijo izobraževanja (ISCED), ki vzgojno-izobraževalni sistem deli na različne stopnje, kot so predšolska vzgoja (angl. early childhood education), osnovnošolsko izobraževanje (angl. primary education), nižje poklicno izobraževanje (angl. lower secondary education), srednje poklicno izobraževanje (angl. upper secondary education), posekundarno neterciarno izobraževanje (angl. post-secondary non- tertiary education), višje strokovno izobraževanje (angl. short-cycle tertiary education), visokošolsko univerzitetno izobraževanje (angl. bachelors' or equivalent level), magistrsko izobraževanje (angl. master's or equivalent level) in doktorsko izobraževanje (angl. doctoral or equaivalent level) (International standard Classification of Education, 2012).
Tudi šolski sistem v Sloveniji je razdeljen na podobne stopnje. V osnovi se deli na primarno izobraževanje, sestavljeno iz predšolske vzgoje, osnovnošolskega izobraževanja in osnovnega glasbenega izobraževanja, sekundarno izobraževanje ter terciarno izobraževanje, sestavljeno iz višješolskega strokovnega izobraževanja in visokošolskega izobraževanja. Poleg tega imamo tudi izobraževanje odraslih in izobraževanje oseb s posebnimi potrebami (Slovenski šolski sistem in Slovensko ogrodje kvalifikacij, 2020).
V današnjem času poteka vzgojno-izobraževalni proces večinoma v tradicionalni obliki v šolskih razredih. Šole so organizirane po različnih modelih. Poleg tradicionalnega učenja v šolah poznamo še šolanje doma in šolanje na daljavo (School, 2021). Prav po šolanju na daljavo so države v času epidemije COVID-19 najbolj posegale. Hitro so morale preiti na nov način poučevanja, zato so se soočile z izzivom, kako šolanje organizirati delno ali v celoti na takšen način.
Pandemija COVID-19 je povzročila velike spremembe v organizaciji in izvedbi vzgoje in izobraževanja po svetu. Vplivala je na več kot 190 držav na vseh celinah in na 1,6 milijarde ljudi, ki se izobražuje. Zaradi epidemije so bile prizadete vse stopnje izobraževanja. Zaradi zaprtja šol in drugih prostorov za izobraževanje je bilo do aprila 2020 prizadetih 94 % učencev širom po svetu. Organizacija in možnosti vzgoje in izobraževanja na daljavo so bili zelo povezani z gospodarskim razvojem držav, saj morajo biti za izobraževanje na daljavo izpolnjeni številni tehnični pogoji (ustrezna računalniška oprema, dostop do svetovnega spleta ...). V
3
drugi četrtini leta 2020 je bilo v primarnem izobraževanju v državah v gospodarskem razvoju prizadetih 86 % otrok, medtem ko je bil ta delež v gospodarsko razvitih državah bistveno nižji (20 %). Epidemija je še povečala že prej obstoječe probleme in neenakosti znotraj držav.
Najbolj je prizadela otroke, mladostnike in odrasle, ki živijo v revščini ali v ruralnih območjih, še posebej deklice, migrante in ljudi s posebnimi potrebami. Po napovedih in projekcijah naj bi se posledice izgube znanja poznale še v prihodnosti. Zaradi epidemije naj bi 23,8 milijona otrok in mladostnikov moralo opustiti izobraževanje zaradi finančnih razlogov (Policy Brief:
Education during COVID-19 and beyond, 2020).
Pouk je namerna, načrtna, sistematična dejavnost, ki poteka v urejenem okolju in jo vodijo za to usposobljene osebe – učitelji. Ti vodijo in usmerjajo pouk po vnaprej pripravljenem učnem načrtu, v katerem so zapisani učni cilji, vsebina, standardi znanja ter didaktična priporočila.
Navadno pouk poteka v učilnici, deloma tudi kot oblika terenskega dela oziroma ekskurzija.
Pandemija COVID-19 je zelo preoblikovala potek sicer običajnega pouka, saj se je le-ta namesto v učilnicah šol izvajal v različnih e-oblikah. Mnogo učiteljev si je pri poučevanju pomagalo z različnimi spletnimi orodji, s pomočjo katerih so lahko posredno ali neposredno komunicirali z učenci v spletnem okolju – elektronska pošta, spletne učilnice, konferenčna spletna okolja, videorazlage … Za razliko od pouka v običajni učilnici, kjer je skupaj cel razred učencev, izobraževanje na daljavo zelo spodbuja individualno delo, pri katerem učenec razvija sposobnosti načrtovanja, organiziranja, vodenja, kontroliranja in prilagajanja lastnega učnega procesa. Ker je v večini primerov izobraževanje potekalo v individualni obliki, se je pokazal primanjkljaj komunikacije z drugimi učenci, kar lahko negativno vpliva na sposobnost ustnega izražanja in na socialne odnose med učenci (Vzgoja in izobraževanje, 2020).
Pouk na daljavo se zelo razlikuje od tradicionalnega pouka. Učenci so bili v pouk na daljavo vključeni iz svojih bivalnih okolij, ki pa se, glede na socialni položaj družin, med seboj zelo razlikujejo. Učenci imajo tako neenake pogoje za delo/učenje od doma, vsi niso deležni pomoči staršev oziroma ne dobijo takoj povratne informacije učiteljev, mlajši učenci so odvisni od pomoči staršev, velik izziv so otroci s posebnimi potrebami oziroma učenci z učnimi težavami in primanjkljaji … V drugačnem položaju kot sicer so se znašli tudi učitelji. Veliko se jih je moralo priučiti različnih novih spletnih orodij za poučevanje, tudi način poučevanja na daljavo je popolnoma drugačen od poučevanja v razredu. Učitelji so morali izbrati učne vsebine, ki jih lahko učenci usvajajo sami oziroma na daljavo, saj niso vse vsebine enako primerne za pouk na daljavo (Vzgoja in izobraževanje, 2020).
Pandemija pa ni vplivala samo na pomanjkljivosti pri usvajanju znanja. Zaradi zaprtja izobraževalnih ustanov je bilo veliko otrok iz socialno šibkih okolij prikrajšanih tudi za osnovne dobrine, kot je ustrezna prehrana, ki jo priskrbi šola. Poleg tega mnogo staršev ni moglo normalno opravljati službe ali pa so si morali za to, da so delo opravljali na službenem mestu, poiskati dodatno varstvo otrok, kar je pomenilo dodatno finančno obremenitev. Po raziskavah se je v družinah zaradi stisk (finančnih, stresa ...) povečalo tudi nasilje nad otroki, še posebej nad dekleti (Policy Brief: Education, 2020).
4
Nikakor pa epidemija COVID-19 ni prinesla le težav in problemov v vzgojno-izobraževalni proces. Kot posledica pandemije so se v vzgoji in izobraževanju pokazali številni inovativni pristopi v izobraževanju, razvila so se številna spletna orodja in aplikacije za izobraževanje, nastala so nova interaktivna in digitalna učila, učitelji so se v tem času dodatno strokovno izpopolnjevali v IKT-kompetencah in znanjih, učenci so postali bolj IKT-opolnomočeni. V nekaterih državah so si pomagali tudi z izobraževalnimi vsebinami po radiju in televiziji ter s t. i. izobraževalnimi paketi na dom, ki so jih uvedli tam, kjer se pojavljajo težave z električnim omrežjem (Policy Brief: Education, 2020). Tako so na primer v Jordaniji otroci migrantov dobivali učne pakete, na Jamajki so dostavljali otrokom na območjih, kjer je bila uvedena karantena, zabojčke z učnim gradivom in igrami (Akseer in sod., 2020).
4. PREGLED IZBRANIH DRŽAV
V poglavju bomo predstavili potek izobraževalnega procesa v času epidemije COVID-19 v osmih izbranih državah: v Sloveniji, na Finskem, v Kanadi, na Novi Zelandiji, v Singapurju, Indiji, Južnoafriški republiki in Kolumbiji. Predstavili bomo, kako se je vzgojno-izobraževalni sistem prilagodil zaradi epidemije COVID-19.
4.1. Slovenija
V Sloveniji smo prvo okužbo s COVID-19 potrdili 4. 3. 2020. Število okuženih se je hitro povečevalo, epidemiološko situacijo pa spremljamo s testiranjem. Glede na število okuženih strokovne službe sprejemajo ukrepe za zajezitev širjenja virusa (Koronavirus (SARS-CoV-2), 2021). V državi so do 1. 5. 2021 potrdili čez 240.000 okužb, več kot 4.200 ljudi je umrlo (COVID- 19, 2021). Epidemija je vplivala na vse sfere države, tudi na vzgojno-izobraževalni sistem, ki se je ob sprejetju ukrepov za zajezitev širjenja moral prilagoditi. Vzgojno-izobraževalne ustanove so večkrat morale zapreti svoja vrata in se prilagoditi na šolanje na daljavo. Država je predstavila semafor zapiranja in odpiranja šol, pri čemer je glede na sedemdnevno povprečje potrjenih primerov in število bolnikov v bolnišnici določila, kdaj in kateri učenci bodo v šolskih klopeh in kateri se bodo šolali na daljavo. Tem določilom so morale slediti vzgojno- izobraževalne ustanove v državi.
V Sloveniji je 16. 3. 2020 doživelo 260.000 učencev in dijakov zaprtje vseh vzgojno- izobraževalnih institucij. Šole so se morale v izjemno kratkem času prilagoditi na izobraževanje na daljavo. Popolno zaprtje izobraževalnih ustanov je trajalo do 18. 5. 2020, ko je sledilo postopno in delno odprtje. V šole so se vrnili določeni razredi in otroci v vrtcih. Kljub epidemiji so v srednjih šolah maja 2020 izpeljali maturo (Vzgoja in izobraževanje, 2020). Glede na rezultate raziskave med ravnatelji so bili slovenski učitelji in učenci dobro računalniško opremljeni za izvajanje pouka na daljavo. Kar 97 % učencev je imelo doma dostop do računalnika, ki so ga lahko uporabljali za šolsko delo, 93 % učencev je imelo doma miren prostor za učenje (School education during COVID-19: were teachers and students ready?
Slovenia, 2020).
5
Raziskave ob koncu šolskega leta 2019/2020 so pokazale, da so šolsko leto 2019/2020 šole v večini uspešno izpeljale. Podatki Zveze aktivov svetov staršev Slovenije so pokazali, da bi bilo na posameznih področjih treba izboljšati usposobljenost učiteljev in šolsko opremo ter vložiti dodatne napore v pripravo in izvedbo vzgojno-izobraževalnega procesa na daljavo. Tako bi lahko zagotovili večjo kakovost, zmanjšali razlike med učenci in dijaki ter zagotovili enake možnosti. Raziskava Zavoda RS za šolstvo je pokazala, da bi bilo treba okrepiti usposabljanje učiteljev in ravnateljev za izvajanje pouka na daljavo, zagotoviti bi bilo treba opremo za učitelje in učence, vzpostaviti pa bi bilo treba tudi enoten komunikacijski kanal do učencev oz. dijakov.
Prav tako bi bilo treba za pouk na daljavo vzpostaviti drugačen urnik od tistega, ko je pouk organiziran v šoli. Izdelati bi bilo treba nabor vsebin, primernih za pouk na daljavo (Vzgoja in izobraževanje, 2020).
Ker so bile epidemiološke razmere spremenljive, je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravilo za novo šolsko leto 2020/2021 štiri modele, ki so bili temelj za organizacijo in izvajanje pouka. Modeli so bili naravnani tako, da bi lahko šole ob upoštevanju zdravstvenih priporočil v čim večji meri izvajale pouk v šoli. Modeli so bili pripravljeni ločeno za osnovne in srednje šole, pripravili pa so tudi model za delo dijaških domov (Vzgoja in izobraževanje, 2020).
Za osnovne šole je v šolskem letu 2020/2021 veljalo, da se v modelu A vsi učenci izobražujejo v šoli. Model B je pomenil, da se učenci izobražujejo v šoli v skladu s priporočili NIJZ1. V modelu C je bilo določeno, da se učenci prvega triletja izobražujejo v šoli, drugi pa na daljavo. Obstajala sta tudi podmodela BC1 in BC2, kjer je za prvega veljalo, da se učenci posameznega oddelka izobražujejo na daljavo, v drugem pa se na daljavo izobražujejo učenci posamezne šole. V modelu D so se vsi učenci izobraževali na daljavo. Tudi modeli za srednješolsko izobraževanje so bili podobno organizirani, le da se je v modelu C polovica dijakov posamezne šole izobraževala v šoli, druga polovica pa na daljavo. Tako v nekaterih modelih v osnovnih šolah kot tudi v srednjih je bilo nošenje mask obvezno (Vzgoja in izobraževanje, 2020).
V času epidemije COVID-19 je prišlo do sprememb tudi pri digitalizaciji učnih načrtov. Zavod Republike Slovenije za šolstvo je namreč digitaliziral učne načrte za lažjo pripravo pouka na daljavo. V preteklosti so razvili tudi interaktivne učbenike, ki so javno dostopni, in so jih lahko v času epidemije uporabljali tako učitelji kot učenci, v letih 2020–2021 pa je nastalo še več e- vsebin za potrebe izvedbe pouka na daljavo. Skupaj z Ministrstvom in Zavodom za šolstvo je RTV SLO vzpostavila sodelovanje pri pripravi kakovostnih učnih gradiv, ki so jih učenci lahko spremljali po televiziji in spletu. Ministrstvo za šolstvo je kupilo prenosne računalnike za učitelje ter prenosnike in tablice za učence, ki so si jih lahko izposodili v šoli. Poleg tega so zagotovili vsem učiteljem in učencem legalen licenčni dostop do Microsoftovih orodij. Arnes je zagotovil enotno avtentikacijo in avtorizacijo za vse zaposlene in učence, dostop do spletnih in poštnih strežnikov, spletnih učilnic in videokonferenčnega sistema. Vzpostavili so tudi
1 Nacionalni inštitut za javno zdravje
6
dostop do nekaterih didaktičnih e-storitev, kot so Padlet, Kahoot in Socrative (Vzgoja in izobraževanje, 2020).
Kljub vsem pripravam in priporočilom pa niso bili vsi zadovoljni s pripravljenostjo ob začetku drugega vala. Na spletni strani Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije najdemo mnenja različnih učiteljic, ki so izpostavile, da vsi njihovi učenci še vedno niso imeli primerne opreme, znanje za prejšnje šolsko leto je bilo nezadostno, svoje znanje uporabe tehnologije so morale dopolnjevati v prostem času itd. (Šola na daljavo – nismo dobro pripravljeni, 2020).
V novo šolsko leto so učenci in dijaki v Sloveniji stopili po modelu B. Zaradi slabših epidemioloških razmer so 26. 10. 2020 zaprli vzgojno-izobraževalne zavode. Ker se po tednu dni razmere niso izboljšale, so osnovnošolcem podaljšali jesenske počitnice še za en teden, do 8. 11. 2020. V srednjih šolah, višjih strokovnih šolah in organizacijah za izobraževanje odraslih so 30. 10. 2020 začeli s šolanjem na daljavo. 9. 11. 2020 so osnovnošolci začeli šolanje po modelu D. Sklenjeno je bilo, da bo imelo šolsko leto samo eno ocenjevalno obdobje. Ob izboljšanju epidemioloških razmer so 26. 1. 2021 začeli s postopnim odpiranjem šol v določenih regijah. Začeli so z osnovnimi šolami po modelu C. Zaposleni so bili pred odprtjem napoteni na hitro testiranje. Vsi osnovnošolci so se v šolske klopi vrnili 15. 2. 2021 oziroma v polovici države po končanih zimskih počitnicah teden dni kasneje. Tudi srednje šole so se počasi začele odpirati. Najprej so v šolske klopi sedli dijaki zaključnih letnikov, dijaki v izobraževalnih programih nižjega poklicnega izobraževanja ter za praktični pouk in nekaj drugih izjem. 8. 3. 2021 so začeli z izvajanjem pouka po prilagojenem modelu C (Koronavirus dokumenti ministrstev – 2. val, 2021).
Zaradi ponovnega povečanja števila okuženih ob tretjem valu okužb so učenci in dijaki od 1.
do 12. aprila ostali doma in se šolali na daljavo (Vlada sprejela ukrepe za zaprtje države od 1.
do 12. aprila, 2021). Zaradi izvedbe mature je vlada RS sklenila, da so maturantje uvrščeni med prednostne skupine za cepljenje tako kot zaposleni, ki neposredno sodelujejo pri izvedbi mature in še niso bili cepljeni (Kako in kdaj bo potekalo cepljenje maturantov?, 2021).
Preglednica 1: Organiziranost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji v času epidemije COVID-19
SLOVENIJA DA/NE
Obvezne maske v šoli V določenih primerih
Pouk na daljavo poteka s pomočjo ur v živo preko spletnih orodij
DA
Pouk na daljavo poteka (tudi) s pomočjo televizijskih in/ali radijskih
programov
DA
7
Hibridni način V določenih primerih
Različni modeli šolanja za šolsko leto 2020/21 (odvisno od razmer)
DA
4.2. Finska
Finski šolski sistem slovi kot eden najboljših na svetu. Ne samo da je država najboljša v OECD- razvrstitvah za dijake in učence (Programme for International Student Assesmment), ampak so učenci tudi zadovoljni s svojim življenjem in imajo zdravo ravnotežje med šolo in prostim časom. To dosegajo z enakimi priložnostmi za vse, učenjem skozi igro, prilagojenim učenjem za vsakega posameznika, manj standardnih preizkusov znanja, minimalno količino domačih nalog, uporabo tehnologije, učenjem skozi celo življenje in visoko stopnjo šolanja učiteljev (What's so great about Finland's education system, 2020).
Tudi Finsko, državo z malo več kot 5 milijoni prebivalcev, je prizadela epidemija COVID-19.
Prvo okužbo so zaznali 29. 1. 2020. Do maja 2021 so potrdili 87.228 okužb, umrlo je 914 ljudi (Finland, 2021). Med epidemijo COVID-19 so tudi na Finskem prilagodili vzgojno-izobraževalni proces. V prvem valu epidemije so bile šole zaprte od sredine marca do sredine maja 2020.
Praktično v enem dnevu so prešli iz šolanja v šolah na šolanje na daljavo. Večina učiteljev na tovrstni način dela ni bila pripravljena; nekaj izkušenj s tem so imeli učitelji v višjih stopnjah izobraževanja in v izobraževanju za odrasle, drugi pa ne. Finski šolski sistem je že prej močno temeljil na uporabi digitalnih učnih gradiv in interaktivnih naprav pri vseh predmetih. Nekateri učitelji so imeli že precej izkušenj in znanja, drugi pa zelo malo, a so se vsi razmeroma uspešno spopadli z novimi razmerami (Järvinen-Taubert, 2020). Tako so na primer v raziskavi med dijaki in učitelji v finskih srednjih šolah med epidemijo COVID-19 ugotovili, da so dijaki ocenili šolanje na daljavo precej pozitivno – povprečna ocena v raziskavi je bila med 3,59 in 3,96 od 5. Tudi sami učitelji so bili zadovoljni s potekom šolanja na daljavo in so ocenili pouk na daljavo še bolje kot dijaki - 3,87–4,11 od 5. V raziskavi so učitelji poudarili, da jim tehnologija in njihovo rokovanje z njo po nekaj prvih dneh uporabe ni povzročala večjih težav (Kousa, Niemi, 2020).
Finska je tudi ena izmed držav, ki nudi vsem svojim šolarjem med 6. in 16. letom brezplačen obrok. Ob zaprtju šol marca 2020 učenci najprej niso dobili brezplačnega obroka. Kmalu so obroke organizirali tako, da so lahko učenci brezplačno prevzeli malico v šoli (Ahponen, 2021).
Po vrnitvi v šole so poskrbeli, da učenci šolske obroke jedo s svojim razredom ali skupino.
(Frequently asked questions, 2021).
V raziskavi, ki so jo izpeljali v času epidemije, je 20 % finskih ravnateljev poročalo o neprimerni ali pomanjkljivi tehnologiji. Samo za 4 % ravnateljev je odgovorilo, da imajo v šoli neprimeren internetni dostop. Raziskava je pokazala, da ima na Finskem 94 % učencev računalnik, ki ga lahko uporabljajo za šolo. 96 % učencev ima doma miren in tih prostor za učenje. Med epidemijo je postala pomembnejša tudi vloga staršev pri učenju, saj so postali tako motivatorji
8
otrok pri učenju kot tudi posredniki znanja (School education during COVID-19: were teachers and students ready? Finland, 2020).
Raziskava med starši otrok, ki so bili stari od 7 do 12 let, je pomladi 2020 pokazala, da je med poukom na daljavo 96 % otrok pri šolanju uporabljalo videoklice, ki so bili organizirani ali v malih skupinah ali kot celotni razred. 64 % otrok je uporabljalo napisan digitalni dokument, 36
% pa jih je posegalo po klepetalnicah. V raziskavi so ugotovili, da učitelji pri poučevanju uporabljajo različne računalniške programe in aplikacije, kot so na primer Google Meet, Wilma (nacionalna pogovorna aplikacija med domom in šolo), Classroom, YouTube, različne poučne igre, knjižne aplikacije. V raziskavi so izpostavili problem, ker si mali otroci ne morejo zapomniti veliko različnih gesel in potrebujejo pomoč odraslih. 18 % vprašanih je prav za potrebe šolanja kupilo novo računalniško opremo in naprave. Problemi so se pojavljali tudi ob iskanju primernega prostora za videoklice. Starši so si morali prilagoditi delovni čas ali pa so uveljavili dneve dopusta, da so lahko pomagali otrokom pri šolanju na daljavo (Colley in sod., 2020).
Finski inštitut za zdravje in socialno podporo (THL) je napisal poročilo, v katerem so ugotovili, da ponovno odprtje šol sredi maja 2020 ni povzročilo dviga okuženih s COVID-19 med šolarji.
V 14 dneh, kolikor so bile šole odprte pred začetkom poletnih počitnic, so bili stiki med različnimi razredi ohranjeni na minimumu. Učenci so bili v isti učilnici skozi celoten pouk.
Rezultati raziskave Yle so pokazali, da je predvsem socialno-ekonomski status učencev vplival na njihovo znanje. Vsi starši niso mogli pomagati otrokom pri učenju doma, tudi nekatere šole niso zmogle priskrbeti namiznih računalnikov učencem, ki so jih potrebovali (Reopening schools cause no spike in COVID-19 infections in Finland, 2020).
Šolsko leto 2020/2021 se je začelo sredi avgusta, in to s kontaktnim učenjem v učilnicah.
Posebno pozornost so namenili ustrezni higieni rok in kašlja. Na nobeni ravni šolanja niso priporočili nošenja mask v šoli. Kdor je bil bolan ali je imel znake bolezni, je moral ostati doma.
Šole so se pripravile tudi na šolanje na daljavo (New school year began in contact teaching, 2020).
Med 8. in 28. 3. 2021 so se zaprle sekundarne in višje sekundarne šole. Ti učenci so prešli na učenje na daljavo (Seqeira, 2021). Vračanje v šolo je bilo postopno. V Helsinkih so se vrnili v tednu po 12. 4. 2021 (Distance learning could have lastning effect on students' mental health, 2021).
Preglednica 2: Organiziranost vzgoje in izobraževanja na Finskem v času epidemije COVID-19
FINSKA DA/NE
Obvezne maske v šoli NE
Pouk na daljavo poteka s pomočjo ur v živo preko
spletnih orodij
DA
9 Pouk na daljavo poteka
(tudi) s pomočjo televizijskih in/ali radijskih
programov
NE
Hibridni način NE
Različni modeli šolanja za šolsko leto 2020/21 (odvisno od razmer)
NE
4.3. Kanada
Kanada je Severnoameriška država z 37,59 milijoni prebivalcev, kjer so prvi primer okužbe odkrili 25. 1. 2020 pri Torontčanu, ki se je vrnil iz Vuhana (From first cases to first vaccines: A timeline of COVID-19 in Canada, 2021). Od takrat so v državi do maja 2021 potrdili čez 1,2 milijona okuženih. Več kot 24.000 ljudi je za boleznijo umrlo (Canada, 2021). Kanada je ena izmed največjih držav na svetu, zato ni presenetljivo, da so tudi razmere, povezane s COVID- 19, po državi različne. Posamezne province po državi so na področju šolstva ob epidemiji tako različno reagirale. Prva je marca 2020 šole zaprla Alberta in začeli so s šolanjem na daljavo, in kljub temu so imeli končne ocene ter napredovanje v naslednji razred. Sledile so ji še druge province, kot so na primer Ontario, Quebec, Manitoba, Otok Princa Edvarda in Novi Brunswick (Alphonso, 2020).
Večinoma so se v šolske klopi začeli vračati v začetku septembra. V Britanski Kolumbiji so začeli z načrtom, v katerem so učence razdelili v učne skupine mehurčka po 60 ali 120 otrok (to so skupine, s katerimi imajo učenci lahko stik). Poleg tega je vsak učenec in zaposleni ob vrnitvi v šolo prejel dve maski. Maske so bile obvezne, kjer ni možno imeti fizične distance do drugih, denimo na hodnikih in avtobusih. Podobne ukrepe so uvedli tudi v Alberti, kjer so različnim razredom določili različne ure začetka pouka in kosila. Za primer povečanja okuženih so pripravljeni na hibridni način. Zelo podobno so se odločili tudi v Ontariu (Bogart, 2020). V Alberti in Ontariu so učencem in njihovim staršem dali na izbiro tudi stalno učenje na daljavo, za kar se jih veliko tudi odloča (Gallagher-Mackay, 2020).
V Quebecu so se odločili, da bodo učenci razdeljeni v mehurčke do šest učencev, ki jim med seboj ne bo treba ohranjati razdalje. V Novi Škotski so bili razredi obravnavani kot mehurčki in so poskušali imeti čim manj stika z drugimi. Otroci so jedli kosila za svojimi mizami v razredu.
Na Otoku princa Edvarda so spodbujali starše, naj otroke sami vozijo v šolo. Poleg tega so zmanjšali velikost razredov. Na Novi Fundlandiji in v Labradorju so oblikovali več modelov, po katerih obravnavajo razmere (učenje v učilnicah, hibridni način, učenje na daljavo). V teritorijih, podobno kot drugod, so poskušali držati razdaljo, in kjer to ni mogoče, so nosili maske (Bogart, 2020). V Saskatchewanu so se odločili, da bodo otroci do osmega razreda v šoli
10
pet dni v tednu, starejši pa odvisno od posamezne šole oziroma tega, ali lahko zagotavlja primerno razdaljo med učenci. Podobno so odločili tudi v Manitobi in v Novem Brunswicku (Tracking Canada's education systems' response to COVID-19, 2021).
Jeseni je število okuženih z virusom v državi spet naraslo, vendar so v Kanadi kljub temu imeli šole odprte. Povečala se je stopnja pogostosti okužbe z virusom COVID-19 pri ljudeh, mlajših od 20 let. V šolah se to poskušali zmanjševati s samoizolacijo bolnih učencev, karantenami razredov in v nekaterih primerih tudi začasnim zaprtjem posameznih šol. Vse skupaj je povzročilo kar precej težav, saj ni bilo enotnih navodil, kdaj morajo otroci ostati doma, kdaj se lahko vrnejo v razred, protokoli testiranja so se spreminjali in šole so se zapirale zelo naglo.
Nekatere šole so dale staršem na voljo določena obdobja, ko so se lahko odločili, ali bodo njihovi otroci v šoli ali pa se bodo od takrat naprej izobraževali na daljavo. Različni strokovnjaki poudarjajo, da odprte šole ne povzročajo večanja števila okužb v družbi, ampak ravno obratno.
Tudi po celotni državi je okužb v šolah različno mnogo. Najbolj prizadeti provinci Quebec in Ontario sta poročali o vsaj eni okužbi v 27 % oziroma 12 % javnih šol (Coletta, 2020). Ravno Ontario se je odločil za ponovno zaprtje province 26. 12. 2020, kjer so med drugim zaprli tudi vse javno financirane osnovne šole. Vsi učenci so se ponovno šolali na daljavo. V severnem delu province so se v šole vrnili 11. 1. 2021, v južnem pa 25. (DeClerq, 2021). Začasno zaprtje šol so uvedli tudi v Alberti, kjer so od sedmega razreda naprej učenci ostali doma tri tedne pred božično-novoletnimi počitnicami in se šolali na daljavo do 11. januarja 2021, ter v Quebecu, kjer so prav tako uvedli šolanje na daljavo za teden dni pred počitnicami in po njih (Albarta high schools are closing. Here's what this Edmonton teen thinks, 2020).
S prihodom novih sevov virusa se je tudi v Kanadi začel tretji val okužb. Ponovno je bila najbolj prizadeta provinca Ontario, zato so v tej provinci za mesec dni prestavili marčevske šolske počitnice (Tsekouras, 2021). Po počitnicah v aprilu so učenci ponovno začeli šolo obiskovati na daljavo. V šolske klopi se bodo vrnili, ko bodo razmere to dopuščale (Ontario shuts down in- person classes again amid surge in new COVID-19 cases, 2021).
Dostop do informacijsko-komunikacijske tehnologije v državi nam lahko prikaže raziskava TALIS, ki jo je OECD opravil leta 2018. V njej so odkrili, da je 66 % učiteljev na nižji sekundarni stopnji šolanja v zvezni državi Alberta v učilnici uporabljalo informacijsko in komunikacijsko tehnologijo. Prav v tej zvezni državi je 71 % učiteljev, ki uporablja tehnologijo, imelo to vključeno v času svojega šolanja. 76 % vseh učiteljev v Alberti je dejalo, da bi lahko pomagali učencem pri učenju s pomočjo digitalne tehnologije. 12 % ravnateljev v Alberti je poročalo o pomanjkljivi digitalni opremi, 19 % pa o nezadovoljivi internetni povezavi. V Kanadi je 94 % učencev imelo leta 2018 dostop do računalnika, ki bi ga lahko uporabljali za šolsko delo. 91 % učencev je poročalo, da imajo doma na voljo miren kotiček za učenje (School education during COVID-19: were teachers and students ready? Canada, 2020).
Pri učenju na daljavo so uporabljali v šolah različne videokonferenčne aplikacije, denimo Microsoft Teams, Google Classroom, Brightspace, Google Meet, Zoom, GoToMeeting, Webex, Zoho Meeting. Ponekod so uporabljali tudi različno programsko opremo, ki dovoljuje šolam
11
nadzor nad napravami učencev. Tako so na primer v Winnipegu uporabljali GoGuardian (Paglinawan, 2020).
Tako kot drugod po svetu se tudi v Kanadi na splošno opaža problem, da ni podatkov, kaj se učenci na daljavo učijo in kakšne posledice bodo imeli v prihodnosti. Učenci, ki ne končajo šolanja, navadno živijo v slabih socialnih in zdravstvenih razmerah ter imajo težave pri iskanju zaposlitve. Da bi izboljšali šolanje na daljavo, bi potrebovali informacije, kako učenci preživljajo čas in kako upoštevajo navodila učiteljev, kot tudi informacije, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako bi te lahko odpravili. Potrebne bi bile tudi informacije, kakšno je socialno-čustveno stanje teh učencev (Gallagher-Mackay, 2020). Študentje v Ontariu so v anketi šolanje na daljavo z 62 % ocenili negativno, saj verjamejo, da ima negativne posledice na kakovost šolanja (Larocque, 2020).
Tudi anketa, ki jo je izvajala Children's Healthcare Canada, je pokazala, da 70 % Kanadčanov skrbi, kakšne bodo dolgotrajne posledice pandemije na otroke in njihovo izobrazbo. Ugotovili so tudi, da jih skrbi, kakšne bodo posledice na otrokovo mentalno zdravje, socialno in čustveno dobro počutje. 62 % vprašanih se je strinjalo, da so se povečale razlike v neenakosti med družinami. Raziskava Brock University pa je pokazala, da imajo učenci v času šolanja preko spleta težave z motivacijo in jih splet hitro zamoti in zmoti pri učenju. Pri starejših učencih so zaznali zaskrbljenost pri pridobivanju prihodnjih ocen. Veliko se jih med učenjem na daljavo počuti osamljene in si želijo druženja s sošolci. V raziskavi so odkrili tudi nekaj pozitivnih lastnosti šolanja na daljavo, kot je učenje v svojem tempu (Hristova, 2020).
Preglednica 3: Organiziranost vzgoje in izobraževanja v Kanadi v času epidemije COVID-19
KANADA DA/NE
Obvezne maske v šoli Ponekod Pouk na daljavo poteka s
pomočjo ur v živo preko spletnih orodij
DA
Pouk na daljavo poteka (tudi) s pomočjo televizijskih in/ali radijskih
programov
NE
Hibridni način Ponekod
Različni modeli šolanja za šolsko leto 2020/21 (odvisno od razmer)
DA
12 4.4. Nova Zelandija
Nova Zelandija je ena izmed držav, ki so se najuspešneje spopadle s koronavirusom. Prvi primer so odkrili 28. 2. 2020 in od takrat v skoraj 5 milijonski državi potrdili le malo več kot 2.600 okuženih ljudi. Za virusom je umrlo 26 ljudi (New Zealand, 2021).
Tudi na Novi Zelandiji so naredili načrt, v katerem so razdelili ukrepe, ki jih upoštevajo odvisno od situacije. Alert Level 1 so uporabljali, kadar je virus zajezen v državi, a ne drugod po svetu.
Takrat so šole odprte, kdor zboli, ostane doma in se mora testirati. Če ima šola potrjen primer, se zapre, dokler je ne razkužijo in odkrijejo, s kom je imela obolela oseba stike. Pri Alert Level 1 ni posebnih omejitev pri kulturnih in športnih aktivnostih, kljub temu pa spodbujajo distanco posameznikov, higieno rok in kašlja, razkuževanje površin. V šolah, kot tudi v šolskih avtobusih, uporaba maske ni obvezna. Kadar je bolezen zajezena, vendar vseeno obstaja nevarnost prenosa v skupnosti, govorimo o Alert Level 2. Tudi v tem primeru so šole odprte, šolanje na daljavo je le v posebnih primerih. Šolske aktivnosti se lahko normalno izvajajo, edina izjema je, kadar sodeluje oseba, ki navadno ni prisotna v šoli, takrat se morajo držati predpisane distance. Enako kot pri prejšnji ravni se tudi pri tej šole zaprejo ob ugotovljenem primeru, da se lahko razkužijo in se najde vsi, ki so bili v stiku z okuženo osebo. Prav tako tudi na tej ravni maske niso obvezne tako v šoli kot tudi v šolskih avtobusih ne. Ljudje, ki zbolijo, morajo ostati doma in se testirati, če imajo simptome, značilne za COVID-19. Ob razglasitvi Alert Level 3, ki se zgodi, kadar obstaja veliko tveganje za obolenje, so šole odprte za otroke, ki doma nimajo primerne osebe, ki bi jih nadzirala. Za preostale je predpisano šolanje na daljavo. Vsi otroci, ki so v šolah, so razdeljeni v mehurčke z največ 20 drugimi učenci in morajo ohranjati vsaj 2- metrsko razdaljo do drugih mehurčkov. Pri vseh treh ravneh se opravljajo preizkusi znanja.
Kadar država razglasi popolno zaprtje, so tudi vse vzgojno-izobraževalne ustanove zaprte in vsi se šolajo na daljavo. Temu pravijo Alert Level 4 (Guidance for schools for Alert Levels 1-4, 2021).
21. marca 2020 je država predstavila sistem Alert Level in določila, da so v tistem trenutku na drugem nivoju. Že dva dni kasneje so stopnjo spremenili na tretji nivo. 25. marca 2020 zaradi razglašenega Alert Level 4 vsi državljani odšli v samoizolacijo do 27. aprila 2020. Otroci so se vrnili v šole ob razglasitvi Alert Level 2, in sicer 18. maja 2020. V nadaljevanju sta se večkrat izmenjali ravni 1 in 2, le Auckland je imel razglašeno stopnjo Alert Level 3 med 12. in 30.
avgustom 2020, 14. in 17. februarjem 2021 ter med 28. februarjem in 7. marcem 2021 (History of the COVID-19 Alert System, 2021).
Staršem šolarjev je bilo ob učenju na daljavo svetovano, naj obvestijo šole, če njihovi otroci nimajo primerne naprave in internetne povezave. Prav tako so jih pozvali, naj poskrbijo, da imajo učitelji njihove prave telefonske številke in elektronski naslov (Parents and whānau, 2021). Tudi učitelji so bili pozvani, naj vzpostavijo dobro pot komunikacije z učenci in se odločijo, preko česa bo ta potekala (npr. telefon, elektronska pošta, e-učilnica, deljeni dokumenti, aplikacije za komunikacijo). Prav tako so jih opozorili, da ne smejo pričakovati, da je učenje na daljavo enako učenju v šoli ter da starši niso učitelji. Dalje ne smejo zamenjati
13
učenja na daljavo z učenjem preko spleta. Svetovali so jim tudi, naj dajo učencem projekte, ki jih ti delajo dlje časa. Predvsem so poudarili, naj bodo projekti zabavni in zanimivi, lahko so tudi interdisciplinarni (Advice for leaders and staff, 2021). Učitelji so dobili na voljo uporabo Google Meet, Microsoft Teams, Zoom, Jitsi in Big Blue Button (Video conferencing options and guidance for early learning services, schools and kura, 2021). V času, ko je bil v državi razglašena stopnja Alert Level 4, so razdelili pakete, ki podpirajo učenje na daljavo. Otroci, ki so potrebovali pomoč, so lahko dobili dostop do interneta, naprave in kopije učil za pouk. Prav tako so začeli predvajati dva televizijska programa, namenjena učenju (v angleščini in maorščini). Za starše so pripravili spletno pomoč (Distance learning package to support learning at home, 2020).
Tudi za Novo Zelandijo nam lahko raziskava TALIS iz leta 2018 pokaže, kakšno je bilo stanje pred epidemijo. Ugotovili so, da je 80 % učiteljev na nižji sekundarni (lower secundary) stopnji izobraževanja uporabljalo informacijsko in komunikacijsko tehnologijo pogosto ali vedno, kar je precej višji odstotek od povprečja OECD-držav. 59 % učiteljev v svojem izobraževanju opravljalo tudi predmete, povezane z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo. 76 % jih je tudi odgovorilo, da bi lahko učili učence s pomočjo digitalne tehnologije. Poleg tega jih je kar 73 % odgovorilo, da je izpopolnjevanje njihovega znanja komunikacijske in informacijske tehnologije vključeno v dejavnosti njihovega profesionalnega razvoja. 14 % učiteljev je čutilo, da bi potrebovali precej pomoči pri razvoju njihovega znanja informacijske in komunikacijske tehnologije (povprečje držav, ki so sodelovale pri raziskavi, je bilo 18 %). V isti raziskavi je 18 % ravnateljev poročalo o neprimerni ali pomanjkljivi tehnologiji in le 3 % o neprimerni internetni povezavi. Za uspešno delo na daljavo so pomembni tudi primerni pogoji učencev za učenje.
92 % jih je poročalo, da imajo doma računalnik, ki ga lahko uporabljajo za šolsko delo. Ugotovili so, da bolj kot socialno-ekonomski položaj na dostop do računalnika vpliva večje število članov gospodinjstva. 89 % novozelandskih učencev (kar je manj od povprečja držav) je poročalo, da imajo doma primeren in tih prostor za učenje. 93 % učencev se je strinjalo s trditvijo, da pri učenju potrebujejo podporo staršev (School education during COVID-19: were teachers and students ready? New Zealand, 2020).
Raziskava, ki so jo opravili na Novi Zelandiji, je pokazala, da se v 5 tednih, kolikor je potekalo šolanje na daljavo, vsi učenci niso mogli učiti od doma. To je najbolj veljalo za dijake, fante in tiste, ki niso imeli primernih naprav. 58 % učencev sekundarnih šol je v anketi odgovorilo, da so se lahko učili doma, medtem ko je bilo v osnovnih šolah za 78 % takih učencev. Težavnost učenja na daljavo se je povečevala s starostjo. Samo 26 % učencev med 11. in 13. razredom se je uspelo dobro spoprijeti z delom za šolo, v nasprotju s tem pa je to uspelo 59 % učencem med 4. in 6. razredom. Pogosta mnenja, ki so jih dobili od učencev, so bila, da so dobili več šolskega dela, kot bi ga opravili v šoli, in niso imeli enake podpore učiteljev, kot bi jo imeli v šoli. Večja verjetnost je bila, da si bodo mlajši učenci napravo delili z družinskim članom, in več so gledali televizijske programe, namenjene učenju. 83 % učencev se je strinjalo, da so vedeli, kako kontaktirati učitelje, če so potrebovali pomoč. 80 % učencev je dejalo, da so jih učitelji v času šolanja na daljavo večkrat kontaktirali in preverili, kako se počutijo. 57 % učiteljev je
14
potrdilo, da so imeli primerna orodja in sredstva za učenje na daljavo, še dodatnih 31 % jih je odgovorilo, da so imeli nekako primerna orodja in sredstva. 74 % učiteljev je bilo pri uporabi orodij in sredstev samozavestnih. Niso pa bili uspešni pri preverjanju napredovanja učencev (samo 37 % jih je bilo zadovoljnih s preverjanjem) (Covid-19 Learning in Lockdown, 2020).
Preglednica 4: Organiziranost vzgoje in izobraževanja na Novi Zelandiji v času epidemije COVID-19
NOVA ZELANDIJA DA/NE
Obvezne maske v šoli NE
Pouk na daljavo poteka s pomočjo ur v živo preko spletnih
orodij
DA
Pouk na daljavo poteka (tudi) s pomočjo televizijskih in/ali
radijskih programov
DA
Hibridni način V določenem modelu
Različni modeli šolanja za šolsko leto 2020/21 (odvisno od
razmer)
DA
4.5. Singapur
Singapur s 5,7 milijona prebivalcev je imel do maja 2021 potrjenih malo več kot 61.200 primerov okužbe in 31 smrtnih primerov (Singapore, 2021). Prvi primeri okužb so se v državi pojavili konec januarja 2020, februarja pa se je virus že širil znotraj države. Zaprtje države, imenovano Circuit Breaker, je sledilo 7. aprila 2020, najprej do 4. maja, kasneje pa so zaprtje podaljšali do 1. junija. Tudi vzgojno-izobraževalne ustanove so prešle na šolanje na daljavo. Da bi zmanjšali posledice takega šolanja, so mesec dni dolge počitnice prestavili iz junija, ko so navadno, na maj 2020. Šolarji so se tako v šolske klopi vrnili 2. junija, ko so morali upoštevati stroge ukrepe za preprečevanje širjenja okužbe, kot sta distanca in nošenje mask. V času šolanja na daljavo so se učenci večinoma učili preko spleta. Učitelji so se hitro prilagodili novemu načinu poučevanja in se po večini naučili uporabljati primerna orodja, naučili so se, kateri pristopi so primerni in katere učne teme je lažje poučevati in na takšen način. Pokazal pa se je problem, kjer družine niso imele računalnika ali pa dovolj naprav, da bi si jih delile.
Nekatere niso imele dostopa do interneta. Premožnejše družine je skrbela kakovost šolanja na daljavo in koliko časa njihovi otroci preživijo pred ekrani. Kot odgovor na digitalno razdvojenost je bilo odločeno, da bo vsak učenec srednjih šol dobil osebni prenosni računalnik ali tablico za učenje do leta 2021. V državi so naredili tudi nove načrte, po katerih bodo v šolah
15
v prihodnosti večkrat uporabljali neke vrste hibridni način (imenujejo ga home-based learning), kjer se bodo učenci nekatere tematike samostojno učili na daljavo s pomočjo računalnikov (Ng, 2021). Ne glede na to, ali bo pandemija ali ne, se bodo učenci nekaj dni na mesec učili na daljavo. Zavedajo se, da učenje na daljavo ne more nadomestiti šole, kjer učenci gojijo socialne vezi in dobivajo določene vrednote, bodo pa na takšen način postali bolj samostojni (Davie, 2020). Ministrstvo za šolstvo je obvezalo vse učence srednjih šol, da na naprave, ki so jih dobili od države, ali pa na zasebne naprave, ki jih uporabljajo za šolske potrebe, namestijo programsko opremo za sledenje in oddaljeni dostop (Han, 2021).
V času Circuit Breaker so učitelji uporabljali videokonferenčne platforme, kot sta Zoom in Hangouts, a jih je na teh straneh skrbela zasebnost in varnost. V začetku maja so hekerji vdrli v nekatere skupine na platformi Zoom in predvajali pornografske posnetke. Po tem je Singapurski minister za šolstvo prepovedal uporabo Zooma, dokler ga niso popravili in dodali dodatnih možnosti obrambe (Hutton, 2020).
Naredili so raziskavo med starši in ugotovili, da so med Circuit Breaker bolj vključeni v šolske aktivnosti otrok (v povprečju so skupaj delali 7 aktivnosti, predvsem znotraj stanovanj). 69 % staršev se je čutilo bližje svojim otrokom, čeprav so bili bolj pod stresom. 86 % staršev je čutilo, da skrb za otroke vzame več časa in energije, kot ju imajo. Poleg tega se je 82 % staršev spraševalo, ali za svoje otroke naredijo dovolj. Povečala se je raba disciplinskih in kazenskih praks med starši. 47 % jih je bolj pogosto vpilo na otroke, 13 % anketiranih je uporabljalo telesno kazen nad otroki (Chung, Lanier, Wong, 2020).
Ob vrnitvi v šole so bili določeni novi ukrepi za zamejevanje širjenja virusa. Poleg nošenja mask pri vseh učencih, razen mlajših od 12 let in tistih, ki imajo težave z nošenjem mask dolgo časa, ter distance so oblikovali mehurčke po osem učencev. V šolah ni bil dovoljen ogled zunanjih predstav, aktivnosti, kjer je velik telesni stik, kot je ragbi in tekvando ter prenočevanja in kampi. Dvakrat na dan so merili temperaturo tako učencem kot učiteljem in vsem zaposlenim na šolah. Kdor je bolan ali kaže simptome COVID-19, mora ostati doma. Tisti, ki je bil v stiku z okuženo osebo, mora biti 14 dni v samoizolaciji. Pogosto se razkužujejo in čistijo prostori.
Posebna pozornost je posvečena umivanju rok. Učenci iz različnih razredov imajo določen različen čas prihoda v šolo in odhoda iz nje ter odmorov (FAQs: COVID-19 related matters, 2021). Vrnitev v šole je bila postopna. Učenci zadnjih razredov osnovnih in srednjih šol (6.
razred osnovne šole, 4. in 5. razred srednje šole) so bili v šoli vsak šolski dan, preostali pa so se izmenjavali tako, da so bili en teden v šoli in naslednji teden doma. V drugi fazi odpiranja so bili v šoli vsi učenci (Ang, 2020).
16
Preglednica 5: Organiziranost vzgoje in izobraževanja v Singapurju v času epidemije COVID- 19
SINGAPUR DA/NE
Obvezne maske v šoli DA
Pouk na daljavo poteka s pomočjo ur v živo preko
spletnih orodij
DA
Pouk na daljavo poteka (tudi) s pomočjo televizijskih in/ali radijskih
programov
NE
Hibridni način DA
Različni modeli šolanja za šolsko leto 2020/21 (odvisno od razmer)
NE
4.6. Indija
V Indiji so do maja 2021 potrdili čez 19,5 milijona okužb z virusom COVID-19, od tega je 215.542 ljudi zaradi okužbe s COVID-19 umrlo (India, 2021). Prvi primer okužbe so odkrili 30.
januarja 2020 pri 20-letnem študentu medicine, ki je prišel iz Vuhana domov. Število okuženih se je povečevalo, zato so v državi med 25. 3. in 14. 4. 2020 uvedli karanteno za vse državljane, pri čemer so ostale odprte samo najnujnejše storitve. To so podaljšali do 3. 5. 2020, kasneje še do 31. maja. Posamezne regije so imele različno število primerov in na določenih področjih tudi različne ukrepe. Junija 2020 se je država začela ponovno odpirati (Covid-19 India timeline:
Looking back at pandemic-induced lockdown and how the country is coping with the crisis, 2021).
Šole so se zaprle 16. 3. 2020 kot del preventive pred širjenjem virusa (De, 2020). Tako kot drugod so tudi v Indiji učitelji uporabljali več različnih videokonferenčnih aplikacij. Pri Googlu trdijo, da je v Indiji 140 milijonov učencev in učiteljev uporabljalo GSuite for Education in 120 milijonov Google Classroom, 2300 indijskih šol je uporabljalo Zoom. V določenih delih države, kjer imajo slabše internetne povezave, je za komunikacijo z učenci veliko učiteljev uporabljalo WhatsApp (Kalra, 2020). Takoj ob zaprtju pa so na e-oblike šolanja lahko prešle privatne šole.
Mnogo drugih šol se je popolnoma zaprlo. Poleg tega, da so učenci takih šol izgubili možnost učenja, tudi niso več dobili zdravega obroka. Da bi šolanje lahko potekalo na daljavo, so vsi učitelji dobili dostop do platforme DIKSHA (Choudhary, 2020). Na njej so različne vsebine za učence in učitelje, kjer se lahko najdejo različne videorazlage snovi in učni listi ter učbeniki. Ko
17
si aplikacijo naložiš na napravo, jo lahko uporabljaš tudi brez interneta. Kasneje so vse vrste šol začele uporabljati konferenčne aplikacije. Poleg že prej omenjenih Zooma in Google Classroom tudi Google Meet, Skype in Microsoft teams. Uporabljali so tudi druge platforme, kot so Telegram, YouTube in Facebook ter aplikacije NROER2 in E-Pathshala. Ministrstvo za izobraževanje pa je odprlo tudi več internetnih portalov za učenje ter poučnih televizijskih in radijskih kanalov. Ocenjevanje je bilo odpovedano, kar je imelo negativen vpliv na učence, tako na njihovo zainteresiranost za učenje kot tudi možnost za vpis na višje stopnje izobraževanja v tujini. COVID-19-kriza je tako učence kot tudi učitelje spodbudila k temu, da pridobijo tehnološko spretnost (Dhillon, Rawat, 2021). A veliko otrok ni imelo dostopa do interneta. Leta 2019 so naredili raziskavo, v kateri so ugotovili, da ima samo 24 % indijskih gospodinjstev dostop do interneta. V ruralnih okoljih je številka še manjša, saj ima internet tam le za 4 % gospodinjstev (Deka, 2021). V neki drugi raziskavi leta 2017 so odkrili, da 47 % indijskih gospodinjstev dobi manj kot 12 ur elektrike na dan, 36 % indijskih šol deluje brez elektrike (Modi, 2020). Mnogi učitelji so se tako obrnili na zelo inovativne načine poučevanja, kot so uporaba ozvočenja, kjer učenci sedijo doma ali zunaj in poslušajo pouk, in vožnja z motorjem, kjer učitelj obiskuje različne vasi in poučuje na ulici (Covid in India: With schools shut, teachers turn to loudspeakers and other tricks, 2020).
Prvi so se v šole lahko prostovoljno vrnili učenci 9. do 12. razreda 21. 9. 2020 in so lahko obiskovali učitelje, kadar so potrebovali pomoč. 30. 9. 2020 so zvezne države in teritoriji dobili dovoljenje, da se same odločijo, kdaj bodo odprli šole (De, 2020). Šole so se tako odpirale v fazah od 15. 10. 2020 naprej. Vsaka zvezna država se je lahko odločila, kdo bo najprej sedel v šolske klopi (starejši ali mlajši otroci). Poudarili so, da ne bodo vsiljevali obveznega obiskovanja šole, ampak da je to odločitev staršev. Tisti, ki so se odločili, da se ne vrnejo, so lahko obiskovali pouk preko spleta. Kjer šole niso imele primerne informacijsko-komunikacijske tehnologije, so učitelji nadzorovali učni napredek učencev s pomočjo telefonskih pogovorov. Učenci, ki so se vrnili v šole, so jih obiskovali vsaka dva dni. Dneve, ki so jih preživeli doma, so se morali sami učiti poglavja, ki so sicer v učnem načrtu, a so lažje razumljiva. Obvezno je bilo nositi maske, učenci so v razredih sedeli 1,8 metra narazen, upoštevali so stroga higienska priporočila, prepovedano je bilo deljenje učbenikov, hrane in igrač, starše so spodbudili, naj otroke sami pripeljejo v šolo, ob ugodnem vremenu so pouk izvajali zunaj. Prve tri tedne po odprtju šol niso preverjali znanja, kasneje so odsvetovali uporabo testov na papirju. Koder se je veliko učencev odločilo vrniti v šolo, so uveljavili dve izmeni obiskovanja šole (Chopra, 2021).
V aprilu 2021 so v nekaterih zveznih državah zaradi ponovnega povečanja okuženih zaprli šole in prešli na šolanje na daljavo (Samantaray, 2021).
2 National Repository of Open Educational Resources
18
Preglednica 6: Organiziranost vzgoje in izobraževanja v Indiji v času epidemije COVID-19
INDIJA DA/NE
Obvezne maske v šoli DA
Pouk na daljavo poteka s pomočjo ur v živo preko spletnih orodij
DA
Pouk na daljavo poteka (tudi) s pomočjo televizijskih in/ali radijskih
programov
DA
Hibridni način DA
Različni modeli šolanja za šolsko leto 2020/21 (odvisno od razmer)
NE
4.7. Južnoafriška Republika
V tej skoraj 60-milijonski državi so do maja 2021 potrdili 1,58 milijona okuženih s COVID-19, od tega je skoraj 54.500 ljudi umrlo (South Africa, 2021). Prvi primer so odkrili 6. 3. 2020 pri moškem, ki se je vrnil iz Italije (Rupiah, Saba, 2020).
Leta 2018 so ugotovili, da 72 % šol v državi nima dostopa do interneta, 239 šol je brez elektrike, več jih nima urejenih sanitarnih prostorov ali celo tekoče vode. Samo 22 % gospodinjstev v državi ima računalnik in 10 % dostop do interneta. Samo v najbogatejših 5 % šol ima več kot 90 % učencev dostop do računalnika in internetne povezave. To je zelo vplivalo na organizacijo pouka v času epidemije COVID-19 (Failing to learn the lessons?, 2021).
Tudi v Južnoafriški republiki so zaprli šole, kar se je zgodilo 18. marca 2020 (Rupiah, Saba, 2020). Za pomoč pri poučevanju na daljavo je s pomočjo ministrstva 13 radijskih programov začelo oddajati določene poučne vsebine, ob njih pa tudi trije televizijski. Zaključne izpite zadnjih letnikov so prestavili z maja in junij 2020 (Education – Coronavirus COVID-19, 2020).
Ogromno število učencev ni imelo dostopa do naprav in interneta, da bi lahko sodelovali pri takšnem načinu učenja na daljavo, poleg tega tudi mnogo učiteljev ni imelo možnosti in tudi znanja ne, da bi lahko doma poučevali svoje učence (Failing to learn the lessons?, 2021).
Nekatere šole so ponovno odprli 8. 6. 2020. Prvi so se v šolske klopi vrnili učenci med sedmim in dvanajstim razredom (Rupiah, Saba, 2020). Šole so morale učencem meriti temperaturo pred vhodom, razkužila so bila na različnih mestih po šoli, obvezno so morali nositi maske in se držati varne razdalje. Veliko šol pa ni bilo primerno opremljenih, da bi lahko izvajale varno poučevanje. Tako kar polovica učencev, ki so se vrnili v šole, ni moglo ohranjati varne distance v razredih. Mnenja, ali je smiselno, da so šole odprte ali pa bi bilo bolje, da so otroci doma, so bila različna. 60 % ljudi ni hotelo, da bi se šole v letu 2020 sploh odprle, nekatere organizacije,
19
kot so The Paediatrician Management Group in South Africa Pediatric Association, pa so si prizadevale za čimprejšnjo vrnitev otrok v šolske klopi. A ker se je situacija ponovno poslabšala, so 27. julija šole spet zaprli, vračali pa so se konec avgusta (od 24. 8. 2020 naprej). Učenci so tako do konca avgusta izgubili med 30 in 59 šolskih dni. UNICEF je poročal, da je delež otrok, ki so se vrnili v šole zaskrbljujoč, saj se jih je v šole vrnilo manj kot 75 %. Učenci so šolo obiskovali izmenjujoče na dva dni. 15. decembra so šole zaprli, tako je bilo do 27. januarja 2021. V tem času so naredili raziskavo in odkrili, da 40 % šol nima primerne zaloge razkužil, da bi lahko sledili predpisom države. V 58 % šolah učitelji niso obdelali vse predpisane učne vsebine za leto 2020. V neki drugi raziskavi, ki so jo opravili v prvem tednu januarja, je 53 % vprašanih hotelo, da bi šole ostale zaprte, dokler se situacija ne izboljša. Iz šol se je v letu 2020 izpisalo rekordno število južnoafriških učencev, kar 300.000. Kljub temu da v državi primanjkuje šolske infrastrukture in opreme, ki bi lahko pomagali zagotoviti varnejšo šolanje v času koronavirusa, je vlada junija odločila, da bo 0,13 milijarde ameriških dolarjev iz izobraževalnega proračuna namenila v druge. Poleg tega bodo tega v naslednjih treh letih zmanjšali za 4 %, kot je veljalo v preteklih letih (Failing to learn the lessons?, 2021).
Zaradi daljših premorov, ko so bile šole zaprte, so bili učenci prikrajšani za ogromno znanja, ki bi ga sicer pridobili. Kar 78 % učencev četrtega razreda v državi nima primernega bralnega razumevanja. Zaradi pomanjkanja digitalne opreme je pouk v živo za Južnoafriško republiko zelo pomemben. Mnogokrat starši nimajo znanja ali možnosti, da bi otroku pomagali pri učenju. Velikokrat so si učitelji pomagali tako, da so pošiljali nekaj učnega materiala preko WhatsApp-a, a tudi tu vsi niso imeli ustreznega dostopa. Velikokrat učenci tudi niso imeli mirnega kotička za učenje doma (Bangani, 2021).
Preglednica 7: Organiziranost vzgoje in izobraževanja v Južnoafriški republiki v času epidemije COVID-19
JUŽNOAFRIŠKA REPUBLIKA DA/NE
Obvezne maske v šoli DA
Pouk na daljavo poteka s pomočjo ur v živo preko
spletnih orodij
Samo določene šole
Pouk na daljavo poteka (tudi) s pomočjo televizijskih in/ali
radijskih programov
DA
Hibridni način DA
Različni modeli šolanja za šolsko leto 2020/21 (odvisno
od razmer)
NE
20 4.8. Kolumbija
V tej več kot 50-milijonski državi so do maja 2021 potrdili skoraj 2,9 milijona primerov okužbe s COVID-19. Od tega jih je več kot 74.000 umrlo (Colombia, 2021). Prvi primer so potrdili 6. 3.
2020 pri 19-letnici, ki je pripotovala iz Italije. Število primerov okužbe se je hitro širilo, zato je vlada kot ukrep proti širjenju 16. 3. 2020 zaprla vse šole. Junija je minister za šolstvo obvestil šole, da se bo po 1. avgustu prešlo na sistem, v katerem so učenci izmenjujoče v šoli. To je poželo veliko neodobravanja med starši, ki jih je skrbelo za zdravje in varstvo njihovih otrok.
Združenje privatnih šol je izjavilo, da tega ne bodo upoštevali in bodo šolsko leto končali virtualno (COVID-19 pandemic in Colombia, 2021). Pri hibridnem načinu bi naj sodelovalo 34 od 96 šolskih okrajev, a mnoge šole niso imele sredstev, da bi lahko sledile zdravstvenim protokolom, nekatere nimajo niti tekoče vode. Po grožnji učiteljev, da ne bodo prišli v šole, je ministrstvo podaljšalo šolanje na daljavo za nedoločen čas (Alsema, 2020). Od prvega septembra 2020 so se določene šole začele postopoma odpirati. Do marca 2021 so začeli šole odpirati v 57 od 96 šolskih okrajev. Decembra in januarja so imeli šolske počitnice, kot jih navadno imajo, in v tem času so bile vse šole zaprte (Lacro COVID-19 education response:
update 22 status of school's reopening, 2021).
Tudi za Kolumbijo je bila opravljena raziskava TALIS leta 2018. Ugotovili so, da so učitelji nadpovprečno glede na OECD povprečje (71 % v Kolumbiji, 53 % povprečje) učencem pogosto ali vedno dovolili uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije . Tudi sami učitelji so bili imeli kar v 78 % v svojem izobraževanju vključeno učenje uporabe te tehnologije (povprečje 60 %). Isti odstotek učiteljev se čuti, da bi lahko pomagali učencem pri uporabi digitalne tehnologije. Večji problem se je pokazal pri digitalni opremi v šolah. Kar 64 % ravnateljev je poročalo, da jim na šoli primanjkuje digitalne opreme ali pa da je ta neprimerna (povprečje 25
%). 73 % šol je imelo nezadosten internetni dostop. Rezultati raziskave so pokazali, da ima samo 62 % učencev doma računalnik, ki ga lahko uporabljajo za šolo, če pogledamo učence iz socialno ogroženih družin, pa se ta odstotek zniža na 23 %. Miren kotiček za učenje ima doma 75 % učencev (School education during COVID-19: were teachers and students ready?
Colombia, 2020).
Večina učencev, ki obiskujejo privatne šole, ima dostop do primerne tehnologije, da lahko obiskujejo virtualni pouk, medtem ko je pri učencih, ki obiskujejo javne šole, problem večji. To poskuša država nadomestiti s poučnimi televizijskimi in radijskimi programi. EY-Parthenon raziskava je pokazala, da ima v Kolumbiji dostop do televizije 93 % ljudi in 53 % do interneta.
Veliko otrok si mora računalnik ali tablico deliti s sorojencem, saj ima svojo napravo 14 % učencev privatnih šol in 4 % javnih šol. Kar 70 % staršev je poročalo, da so bolj vključeni v izobraževanje svojih otrok in da za to porabijo več časa. Ker je COVID-19-kriza zmanjšala prihodke nekaterih družin, se je v anketi kar 16 % kolumbijskih staršev, katerih otroci so obiskovali privatne šole, opredelilo, da bodo otroke prepisali v javne šole. 71 % otrok privatnih šol je imelo vse ali nekaj šolskih ur preko spleta, v javnih šolah pa 31 %. V raziskavi so ugotovili, da je 26 % učencev, ki uporabljajo spletne platforme, uporabljalo Zoom, 25 % Educativa, 19 %
21
Google Classroom, 2 % YouTube in 28 % drugo (Arribas in sod., 2020). Da bi pomagali učencem, učiteljem in staršem, je država začela z oddajanjem oddaje 3, 2, 1, Edu-Acción in internetne platforme Colombia Aprende (Rodríguez, 2020).
Da bi pomagali učencem iz socialno ogroženih družin, so junija 2020 začeli akcijo
#DonatónPorLosNiños, v kateri so zbirali računalnike in finančna sredstva. Zbrali so skoraj 500 računalnikov in 20.000 ameriških dolarjev, ki so jih porabili za nakup računalniške opreme (COVID-19 pandemic in Colombia, 2021). Organizacija El Origen je razdelila tablice 260 otrokom staroselskega ljudstva Wayuu, ki živi v ruralnem območju blizu meje z Venezuelo. Na njih uporabljajo aplikacijo O-Lab, v kateri se lahko učijo tako v španščini kot v njihovem maternem jeziku wayuunaiki. Poleg tega aplikacija deluje brez internetne povezave.
Staroselski otroci so še posebej v nevarnosti, da bi zaostajali pri učenju, saj je manj verjetno, da imajo primerne naprave, s katerimi bi lahko sledili pouku (Moloney, 2020). Ker veliko učencev nima dostopa do interneta, da bi lahko dostopali do virtualnega pouka, se velikokrat odločijo opustiti šolo in si poiskati delo. To velikokrat pomeni, da se pridružijo tolpam. Aktivisti so v Kolumbiji dokumentirali rekrutiranje otrok v tolpe v 22 od 32 provinc. Rekrutiranje se je povečalo v letu 2020 za 11 % v primerjavi z letom prej (Vyas, 2021).
Preglednica 8: Organiziranost vzgoje in izobraževanja v Kolumbiji v času epidemije COVID-19
KOLUMBIJA DA/NE
Obvezne maske v šoli /
Pouk na daljavo poteka s pomočjo ur v živo preko spletnih orodij
Določene šole
Pouk na daljavo poteka (tudi) s pomočjo televizijskih in/ali radijskih programov
DA
Hibridni način DA
Različni modeli šolanja za šolsko leto 2020/21 (odvisno od razmer)
NE
4.9. Kratek povzetek pregleda vseh držav
V Sloveniji so se učenci v času epidemije COVID-19 kar nekaj časa šolali na daljavo. Ker je bila večina učencev in učiteljev v smislu IKT dobro opolnomočena in so imeli po večini na voljo računalniško opremo, je pouk večinoma potekal s pomočjo različnih aplikacij preko svetovnega spleta. Tudi na Finskem in Novi Zelandiji niso imeli pretiranih problemov s primerno tehnologijo in napravami za potek pouka na daljavo. V celoti je šolanje na daljavo potekalo v obeh državah spomladi 2020, kasneje pa samo za določene izjeme, kot so določena stopnja šolanja ali pa samo v določenem okolišu. V Singapurju so problem pomanjkanja
