UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Enoletni študijski program druge stopnje
Smer socialna pedagogika
Sara Rukelj
Doživljanje in stališča učencev ter njihovih staršev do odnosov in sodelovanja z vrstniki med epidemijo Covid-19
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Enoletni študijski program druge stopnje
Smer socialna pedagogika
Sara Rukelj
Doživljanje in stališča učencev ter njihovih staršev do odnosov in sodelovanja z vrstniki med epidemijo Covid-19
Experiences and attitudes of students and their parents toward peer relationships and collaboration during the Covid-19 epidemic
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Alenka Polak
Ljubljana, 2021
Zahvala
"Vsi nepredvideni izzivi, ki se pojavijo, so namenjeni samo preizkusu vaše odločnosti na poti do končnega uspeha
pri doseganju vašega cilja."
- Byron Pulsifer
Po številnih padcih lahko s ponosom rečem, da mi je končno uspelo uresničiti zastavljen cilj. Pot je bila težka, polna preprek, ki sem jih uspela rešiti s pomočjo srčnih ljudi, ki so mi na poti do cilja pomagali, me bodrili in mi stali ob strani.
Iskreno se zahvaljujem mentorici dr. Alenki Polak za njen čas, spodbudo, usmerjanje, nasvete in strokovno pomoč pri izdelavi magistrskega dela. V veselje mi je bilo sodelovati z vami.
Posebna zahvala gre tudi učencem osnovne šole Franceta Bevka in njihovim staršem, ki so si vzeli čas za izpolnjevanje anketnega vprašalnika. Hvala tudi ravnateljici, go. Barbari Kampjut za zaupanje in pomoč pri izvedbi raziskovalnega dela.
Zahvaljujem se Evi Visinski za lektoriranje, Tjaši Krajnc za preveden povzetek v angleški jezik ter Ediju Nemšak za grafično oblikovanje magistrskega dela.
Na koncu pa še največja zahvala mojima staršema, ki sta mi omogočila študij in mi ves ta čas nudila vso podporo, razumevanje in pozitivne spodbude na moji študijski poti. Hvala, ker sta verjela vame, tudi takrat, ko sem že sama obupala nad sabo. Brez vaju mi ne bi uspelo. To magistrsko delo posvečam vama, kot majhno zahvalo za vse, kar sta v življenju naredila zame.
Rada vaju imam.
Hvala tudi vsem ostalim družinskim članom in prijateljem, ki ste mi vsa ta leta stali ob strani, verjeli vame in me spodbujali na moji poti do cilja.
Povzetek
Vsak posameznik je družbeno bitje, ki se skozi vse življenje razvija v interakciji z okoljem, ki s svojimi kulturnimi in zgodovinskimi ozadji pomembno vpliva na posameznikov razvoj. S pojavom koronavirusa, ki se je leta 2020 razširil po vsem svetu, je prišlo do korenitih sprememb v okolju. Omejitev gibanja, socialna distanca, prepoved zbiranja skupin na javnih površinah, zaprtje raznovrstnih institucij in storitev, ki jih ljudje vsakodnevno obiskujejo in uporabljajo, so le nekatere izmed njih. Okolje in socialne skupine imajo za posameznika velik pomen, saj mu s svojimi vplivi vsakodnevno pomagajo pri zadovoljevanju njegovih potreb, hkrati pa pomembno vplivajo na razvoj osebnosti. Vzpostavljanje interakcije z drugimi ljudmi omogoča proces socializacije, ki je vseživljenjski proces in posameznika umešča v družbeni in kulturni svet, v katerem živi. Brez procesa socializacije družba ne bi obstajala, posameznik pa ne bi izoblikoval identitete, norm in vrednot. Vključenost posameznika v družbo zadovoljuje potrebo po sprejetosti in pripadnosti, na drugi strani pa omogoča, da posameznik razvije svoj družbeni jaz. Šola, katere namen je v prvi vrsti poučevanje učencev, je hkrati tudi prostor socialni odnosov in varovalni dejavnik za otroke. Šola posameznikom nudi možnost, da vzpostavljajo socialne stike z vrstniki in učitelji, ki otroku pripomorejo pri zadovoljevanju potrebe po ljubezni, sprejetosti in pripadnosti, kar pripomore k povečanju občutka varnosti in k pozitivnejši samopodobi oz.
predstavi o sebi. V magistrskem delu, ki temelji na kvantitativnem raziskovalnem pristopu, sem uporabila študijo primera ene osnovne šole. Podatke sem pridobivala s pomočjo spletne ankete.
Raziskava je temeljila na namenskem, neslučajnostnem vzorčenju. V njej so sodelovali učenci od 6. do 9. razreda OŠ Franceta Bevka v Ljubljani in njihovi starši. Glavni cilj raziskave je bil raziskati izkušnje in stališča učencev in njihovih staršev glede zaznavanja odnosov in sodelovanja z vrstniki v času epidemije Covid-19 ter jih primerjati med seboj. Raziskava je pokazala, da so učenci v času epidemije Covid-19 zelo pogosto pogrešali svoje prijatelje in si zelo pogosto želeli druženja z njimi. V času, ko so bile šole zaprte, so učenci OŠ Franceta Bevka stike najpogosteje vzpostavljali s svojimi sošolci, s katerimi so bili v stiku večkrat na dan ali vsak dan. Za vzpostavljanje stikov z vrstniki so učenci v digitalnem svetu vsakodnevno uporabljali dopisovanje ali pogovarjanje s pomočjo socialnih omrežij. Po mnenju učencev in njihovih staršev se odnosi med sošolci v času epidemije Covid-19 niso bistveno spremenili, obenem pa starši poročajo, da so v času epidemije Covid-19 pri svojih otrocih zaznali, da so se s sošolci pogosteje pogovarjali po telefonu in se pogosteje družili z njimi na domu ali zunaj na ulici, dvorišču. Glede vpliva, ki so ga imeli omenjeni socialni stiki z vrstniki nanje v času epidemije Covid-19, so tako učenci kot starši najpogosteje odgovarjali, da so stiki z vrstniki učence osrečili, jim zmanjšali občutek osamljenosti, jim popestrili dneve oz. jih naredili zanimivejše. Odgovori staršev so pokazali, da je večina njih svoje otroke v času epidemije Covid-19 spodbujala k temu, da vzpostavijo in vzdržujejo stike z vrstniki, medtem ko so učenci odgovarjali, da so jih starši k temu spodbujali le redko ali občasno. Starši so najpogosteje odgovorili, da so svoje otroke k druženju z vrstniki spodbudili tako, da se gredo s prijatelji igrati na igrišče/igrala/ulico, da pokličejo svoje prijatelje po telefonu ali se gredo z njimi rekreirati (sprehod, kolesarjenje, tek ipd.). Učitelji OŠ Franceta Bevka so s pomočjo učnih vsebin enkrat na mesec spodbujali sodelovanje z vrstniki in drugimi ljudmi, medtem ko so bile naloge večkrat na teden zasnovane kot samostojno delo učencev. Po mnenju učencev in njihovih staršev so učitelji v času epidemije Covid-19 večkrat na teden pripravili zanimive ure pouka in s pripravljenimi nalogami in
aktivnostmi večkrat na teden motivirali učence ter jim bili v času šolanja na daljavo vsak dan na voljo za pomoč in pogovor.
Ključne besede: učenci, starši, socialni odnosi, sodelovanje z vrstniki, pouk na daljavo, epidemija Covid-19.
Summary
Everyone of us is a social being going through the process of personal development and growth throughout their lives and does so in interaction with the environment, which with its cultural and historical backgrounds has a significant impact on each individual's development. There have been radical changes in this environment with the advent of the coronavirus, which spread worldwide in 2020. Restrictions on movement, social distance, a ban on group gathering in public areas, the closure of the various institutions and services that people visit and use daily are just some of them. The environment and social groups are of great importance to the individual, as their influences help him meet his needs daily, and at the same time have a significant impact on the development of personality. Establishing interaction with other people enables the process of socialization, which is a lifelong process and places the individual in the social and cultural world in which he lives. Without the process of socialization, society would not exist, and the individual would not form his identity, norms, and values. The inclusion of the individual in society satisfies the need for acceptance and belonging, and on the other hand allows him to develop his social self. School, whose primary purpose is to teach students, is at the same time a space of social relations and a protective factor for children. It offers individuals the opportunity to establish social contacts with peers and teachers, who help the child meet the need for love, acceptance and belonging, which helps increase the feeling of security and a more positive self-image or imagine about ourselves. In my master’s thesis, which is based on a quantitative research approach, I used a case study of one primary school. I obtained the data through an online survey.
The research was based on purposeful, non-random sampling. Pupils from 6th to 9th grade of the France Bevk Primary School in Ljubljana and their parents took part in it. The main goal of the research was to investigate the experiences and attitudes of students and their parents regarding the perception of relationships and cooperation with peers during the Covid-19 epidemic and to compare them with each other. Research has shown that during the Covid-19 epidemic, students missed their friends very often and wanted to socialize with them very often as well. At the time when the schools were closed, the students of the France Bevk Primary School most often established contacts with their classmates, with whom they were in contact several times a day or every day. To establish contact with peers, on a daily basis students used correspondence or conversation in the digital world through social networks. According to students and their parents, relationships between classmates did not change significantly during the Covid-19 epidemic, while parents report that during that exact time, they observed in their children that they communicated to classmates more often per phone and more often socialized with them at their home or outside on the street, in the yard. The impact that the mentioned social contacts with peers had on them during the Covid-19 epidemic, both students and parents see equally, namely, that contacts with peers made students happy, reduced their feeling of loneliness, brightened their days, and made them more interesting. Parents’responses showed that most of them encouraged their children to establish and maintain contact with peers during the Covid-19 epidemic, while students reported the parents encouragingthem to do so only rarely or occasionally. Parents most often answered that they encouraged their children to socialize with their peers by meeting their friends on the playground oroutdoors, calling their friends on the phone or exercising with them (walking, cycling, running, etc.). France Bevk Primary School teachers encouraged collaboration with peers and other people once a month with the help of
learning content, while the assignments were designed independently several times a week, in such a way that the students had to solve them on their own. According to students and their parents, during the Covid-19 epidemic, teachers prepared interesting lessons several times a week and motivated students just as often with prepared tasks and activities and were at reach for help and conversation every day during distance learning.
Key words: students, parents, social relations, peer collaboration, distance learning, Covid-19 epidemic.
Kazalo vsebine
I. TEORETIČNI DEL ... 1
1. Uvod ... 1
2. Epidemija Covid-19 ... 2
2.1. Covid-19 ... 2
2.2. Splošni ukrepi za preprečevanje širjenja okužbe z virusom ... 2
3. Zaprtje vzgojno-izobraževalnih ustanov in šolanje na daljavo v času epidemije Covid-19 3 3.1. Pomankljivosti šolanja na daljavo ... 3
3.2. Prednosti šolanja na daljavo ... 4
4. Pomen socializacije za socialni razvoj posameznika ... 4
4.1. Socializacija in socializacijski proces ... 5
4.2. Dejavniki socializacije ... 6
5. Sistemske teorije razvoja ... 8
5.1. Bronfenbrennerjeva teorija ekoloških sistemov ... 8
5.2. Lernerjev razvojni kontekstualizem ... 13
5.3. Maslowa hierarhija potreb ... 13
6. Šolsko okolje kot dejavnik socializacije ... 16
6.1. Razred kot sistem odnosov in interakcij ... 16
6.2. Šola kot varovalni dejavnik ... 17
6.3. Pomen socialnih odnosov med učenci v šoli in v razredu ... 19
6.4. Razredna klima ... 20
6.5. Učitelj kot »pomemben drugi« in organizator vrstniškega konteksta ... 22
6.6. Epidemija in odsotnost fizičnih ter socialnih stikov ... 23
6.7. Socialna izključenost in izolacija učencev ... 24
6.8. Osamljenost ... 25
II. EMPIRIČNI DEL ... 27
7. Opredelitev raziskovalnega problema ... 27
8. Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja ... 27
9. Metoda in raziskovalni pristop ... 28
9.1. Vzorec ... 28
9.2. Opis merskega instrumenta ... 32
9.3. Opis postopka zbiranja podatkov ... 33
9.4. Statistična obdelava podatkov ... 33
10. Rezultati z interpretacijo ... 34
10.1. Stališča in izkušnje učencev ter njihovih staršev na področju socialnih stikov in sodelovanja z vrstniki v času epidemije Covid-19 ... 34
10.2. Socialne potrebe učencev v času jesenske epidemije Covid-19 ... 40
10.3. Socialne skupine s katerimi so bili učenci v času jesenske epidemije Covid-19 najpogosteje v stiku 42
10.4. Načini vzpostavljanja in vzdrževanja odnosov s prijatelji v času jesenske epidemije Covid-19
leta 2020 ... 45
10.5. Zaznavanje spremenjenih odnosov med vrstniki v času epidemijo Covid-19 ... 50
10.6. Vpliv učiteljev na vzpostavljanje socialnih stikov in sodelovanja z vrstniki na daljavo ... 57
10.7. Vpliv staršev na vzpostavljanje socialnih stikov z vrstniki v času epidemije Covid-19 ... 60
10.8. Zaznavanje jesenske epidemije v primerjavi s spomladansko ... 62
11. Sklepne ugotovitve in usmeritve ... 72 12. Viri in literatura ... I 13. Priloge ... VIII
Kazalo slik
Slika 1: Proces socializacije (Hauptman in Komotar, 2010). ... 6
Slika 2: Bronfenbrennerjev model petih ekoloških sistemov, ki ponazarja vpliv okolja na posameznikov razvoj (Bronfenbrenner, 1979). ... 12
Slika 3: Prikaz varovalnih dejavnikov in dejavnikov tveganja (Mikuš Kos, 1999). ... 18
Kazalo tabel
Tabela 1: Pomen socialnih odnosov z vrstniki v času epidemije Covid-19. ... 34Tabela 2: Stališča učencev in njihovih staršev na področju navezovanja stikov z vrstniki in vloga učitelja v času šolanja na daljavo. ... 36
Tabela 3: Socialne potrebe otrok v času jesenske epidemije Covid-19. ... 40
Tabela 4: Socialne skupine, s katerimi so otroci v času jesenske epidemije Covid-19 najpogosteje vzpostavljali stike. ... 42
Tabela 5: Vzpostavljanje stikov z vrstniki v času šolanja na daljavo v digitalnem svetu. ... 45
Tabela 6: Neposredno vzpostavljanje stikov z vrstniki v času šolanja na daljavo v živo. ... 47
Tabela 7: Zaznavanje negativnih sprememb v odnosu med vrstniki v času epidemije Covid-19. ... 51
Tabela 8: Zaznavanje pozitivnih sprememb v odnosu med vrstniki v času epidemije Covid-19. ... 53
Tabela 9: Vpliv učiteljev na socialne stike in sodelovanje s sošolci v času epidemije Covid-19 ... 57
Tabela 10: Pojasnila učencev, ki so odgovorili, da bi se njihovi odgovori razlikovali, če bi jih spraševala v času spomladanske karantene leta 2020. ... 62
Tabela 11: Pojasnila učencev, ki so odgovorili, da se njihovi odgovori ne bi razlikovali, če bi jih spraševala v času spomladanske karantene leta 2020. ... 64
Tabela 12: Pojasnila oz. odgovori staršev, ki so odgovorili, da bi se njihovi odgovori razlikovali, če bi jih namesto po jesenski karanteni spraševala po spomladanski karanteni leta 2020. ... 66
Tabela 13: Pojasnila oz. odgovori staršev, ki so odgovorili, da se njihovi odgovori ne bi razlikovali, če bi jih namesto po jesenski karanteni spraševala po spomladanski karanteni leta 2020. ... 67
Tabela 14: Pojasnila oz. odgovori učencev, ki pri sebi zaznavajo spremembe glede želj/potreb po socialnih stikih z vrstniki. ... 69
Tabela 15: Pojasnilo oz. odgovori staršev, ki so pri svojih otrocih v času med spomladansko in jesensko karanteno leta 2020 zaznali spremembe. ... 70
Kazalo grafov
Graf 1: Struktura vzorca glede na spol učencev. ... 28 Graf 2: Struktura vzorca glede na razred, ki ga učenci obiskujejo. ... 29 Graf 3: Struktura vzorca glede na spol staršev. ... 29 Graf 4: Struktura vzorca glede na spol otrok, za katere so starši odgovarjali na vprašanja v anketnem vprašalniku. ... 29 Graf 5: Struktura vzorca glede na razred, ki ga obiskujejo otroci, za katere so starši odgovarjali na vprašanja v anketnem vprašalniku. ... 30 Graf 6: Struktura vzorca učencev glede na njihove socialne značilnosti pred epidemijo Covid-19. ... 30 Graf 7: Struktura vzorca glede na odgovore staršev, ki so ocenjevali socialne značilnosti svojih otrok pred epidemijo Covid-19. ... 31 Graf 8: Struktura vzorca glede na odgovore učencev in njihovih staršev, kje so učenci spoznali večino svojih sedanjih prijateljev. ... 32 Graf 9: Odgovori učencev glede pomena, ki jih imajo socialni odnosi z vrstniki v času epidemije Covid- 19 za učence. ... 35 Graf 10: Odgovori staršev glede pomena, ki jih imajo socialni odnosi z vrstniki v času epidemije Covid- 19 za njihove otroke. ... 35 Graf 11: Stališča učencev glede navezovanja stikov z vrstniki in učiteljeva vloga v času šolanja na daljavo. ... 37 Graf 12: Stališča staršev glede navezovanja stikov z vrstniki in učiteljeva vloga v času šolanja na daljavo. ... 38 Graf 13: Socialne potrebe otrok v času jesenske epidemije Covid-19. ... 40 Graf 14: Odgovori staršev glede potreb njihovih otrok v času jesenske epidemije Covid-19. ... 41 Graf 15: Socialne skupine s katerimi so otroci v času jesenske epidemije Covid-19 najpogosteje vzpostavljali stike. ... 43 Graf 16: Socialne skupine s katerimi so učenci, po mnenju njihovih staršev, v času jesenske epidemije Covid-19 najpogosteje vzpostavljali stike. ... 44 Graf 17: Odgovori učencev glede vzpostavljanja stikov z vrstniki v času šolanja na daljavo v digitalnem svetu. ... 46 Graf 18: Odgovori staršev glede vzpostavljanja stikov njihovih otrok z vrstniki v času šolanja na daljavo v digitalnem svetu. ... 47 Graf 19: Odgovori učencev glede neposrednega vzpostavljanja stikov z vrstniki v času šolanja na daljavo v živo. ... 48 Graf 20: Odgovori staršev glede neposrednega vzpostavljanja stikov z vrstniki v času šolanja na daljavo. ... 49
Graf 21: Odgovori učencev glede načina spreminjanja odnosov med vrstniki v času epidemije Covid- 19. ... 50 Graf 22: Odgovori učencev glede negativnih sprememb v odnosu med vrstniki v času epidemije Covid- 19. ... 51 Graf 23: Odgovori staršev glede negativnih sprememb v odnosu med vrstniki v času epidemije Covid- 19. ... 52 Graf 24: Odgovori učencev glede pozitivnih sprememb v odnosu med vrstniki v času epidemije Covid- 19. ... 53 Graf 25: Pozitivne spremembe, ki so jih starši zaznali pri svojih otrocih glede odnosa med vrstniki v času epidemije Covid-19. ... 54 Graf 26: Vplivi, ki so ga imeli socialni stiki z vrstniki na učence v času jesenske epidemije Covid-19.55 Graf 27: Odgovori staršev gleda vpliva, ki so ga imeli socialni stiki z vrstniki na učence v času jesenske epidemije Covid-19. ... 55 Graf 28: Stališča učencev glede na vpliv, ki so ga imeli učitelji na socialne stike in sodelovanje s sošolci v času epidemije Covid-19. ... 58 Graf 29: Stališča staršev glede na vpliv, ki so ga imeli učitelji na socialne stike in sodelovanje s sošolci v času epidemije Covid-19. ... 59 Graf 30: Podatki staršev, ki prikazujejo, ali so v času epidemije Covid-19 svoje otroke spodbujali k vzpostavljanju in vzdrževanju stikov z vrstniki. ... 60 Graf 31: Načini, s katerimi so starši svoje otroke spodbujali, da v času epidemije vzpostavijo stike s svojimi vrstniki. ... 61 Graf 32: Odgovori učencev glede na to, ali bi se njihovi odgovori razlikovali, če bi jih spraševala po šolanju na daljavo v času jesenske epidemije Covid-19. ... 62 Graf 33: Odgovori staršev glede na to, ali bi se njihovi odgovori razlikovali, če bi jih namesto po jesenski epidemiji spraševala po pogostosti vedenja njihovih otrok v času spomladanske epidemije Covid-19. ... 65 Graf 34: Odgovori učencev glede na to, ali so v času jesenske karantene pri sebi zaznali drugačne želje/potrebe kot v času spomladanske karantene leta 2020. ... 68 Graf 35: Odgovori staršev glede na to, ali so v času jesenske epidemije pri svojih otrocih zaznali kakšne spremembe glede njihovih potreb v primerjavi s spomladansko epidemijo Covid-19. ... 69
1
I. TEORETIČNI DEL
1. Uvod
Ljudje se med seboj povezujemo z vzpostavljanjem bolj ali manj tesnih odnosov v socialni interakciji z drugimi ljudmi. Pomen in vpliv, ki jih imajo za nas socialne skupine v katere se povezujemo, se v različnih razvojnih obdobjih razlikujejo. V otroških letih nam je pomembna predvsem družina, ki predstavlja primarno socialno skupino, v katero se rodimo, medtem ko vzgojno-izobraževalna ustanova v času odraščanja predstavlja začetek socialnega in družbenega življenja, kjer so vedno bolj pomembni odnosi z vrstniki. Z zaprtjem vzgojno- izobraževalnih institucij (vrtcev, osnovnih in srednjih šol, fakultet, dijaških in študentskih domov) v času epidemije Covid-19 so bili učenci deležni velikih sprememb, saj šola ni le prostor, kjer učitelji učencem z različnimi oblikami in učnimi metodami omogočajo učenje in sistematično nadgrajevanje znanja, ampak je tudi bogato socialno okolje, s stalnimi interakcijami znotraj različnih socialnih skupin ter čas odraščanja, kjer učenci spoznavajo in odkrivajo sami sebe, doživljajo nove izkušnje, razvijajo socialne kompetence in spretnosti za premagovanje ovir ter komunikacijske spretnosti, prosocialno vedenje, empatijo, sodelovalno naravnanost, delovne navade, odgovornost idr. Z zaprtjem vzgojno-izobraževalnih institucij je šolanje v zaprtih prostorih zamenjal pouk na daljavo, ki je predstavljal velik izziv za vse zaposlene v šolstvu, pa tudi za otroke in njihove starše. Ukrepi, ki jih je slovenska vlada razglasila z namenom, da bi preprečila širjenje epidemije, se nanašajo na vzdrževanje medsebojne razdalje na najmanj en meter in izogibanje preživljanju časa v skupinah ali množici, s čemer je bilo učencem onemogočeno vzpostavljanje in ohranjanje medsebojnih odnosov in sodelovanje. Ker smo ljudje socialna bitja, ustvarjena za življenje v skupnosti in za interakcijo z drugimi ljudmi, me kot socialno pedagoginjo zelo skrbijo posledice in vpliv odsotnosti socialnih stikov na počutje in kakovost življenja otrok. Potreba po družbeni pripadnosti in sprejetosti je namreč človekova najosnovnejša potreba, ki zvišuje možnost preživetja in se povezuje s pozitivnimi občutji, medtem ko se izguba ali odsotnost družbene pripadnosti in sprejetosti povezuje z negativnimi občutji.
V magistrskem delu predstavljam rezultate raziskave o tem, kako so učenci ene izmed slovenskih osnovnih šol in njihovi starši doživljali odsotnost socialnih stikov ter sodelovanja z vrstniki v času Covid-19, kako pogosto in s katerimi socialnimi skupinami so učenci vzpostavljali stike ter na kakšne načine, kako pogosto so učenci pogrešali druženje z vrstniki ter kakšno vlogo so imeli starši in učitelji pri spodbujanju učencev na področju socialnih stikov in sodelovanja na daljavo.
2
2. Epidemija Covid-19
2.1. Covid-19Decembra 2019 se je v mestu Vuhan (provinca Hubei) na Kitajskem pojavil nov tip pljučnice, ki so ga poimenovali virus hudega akutnega respiratornernega sindroma 2 (SARS-CoV-2), bolezen, ki jo povzroča koronavirusna bolezen 2019 oziroma Covid-19 (Tomašič, 2020). Ker se je nov koronavirus začel zelo hitro in nenadzorovano širiti po vsem svetu in v kratkem času povzročil na tisoče smrtnih žrtev, je Svetovna zdravstvena organizacija 11. marca 2020 razglasila globalno pandemijo (WHO, 2020). Prvi primer okužbe s koronavirusom smo v Sloveniji zabeležili 4. marca leta 2020, medtem ko smo epidemijo razglasili 12. marca leta 2020 (Teršek in Fortuna, 2020).
Covid-19 se širi zlasti s tesnimi stiki in kapljično, ko okužena oseba kiha, kašlja ali govori in pridejo izločki v stik s sluznico, nosom, usti ali očmi neokužene osebe (Podergajs, 2020). Virus se začne v telesu okužene osebe razmnoževati v roku od 24 do 48 ur pred pojavom prvih simpotomov, ko je možnost za okužbo s koronavirusom zelo velika. Specifičnih znakov, po katerih bi lahko omenjeno bolezen razlikovali od ostalih virusnih bolezni dihal, ni. Največ primerov ljudi je zbolelo z blago obliko, podobno prehladu. Bolezen se najpogosteje kaže s povišano temperaturo, splošnim slabim počutjem, utrujenostjo, suhim kašljem, z bolečinami v mišicah, med drugim tudi z omejenim oz. odsotnim čutilom za vonj in okus, nahodom, občutkom pomanjkanja zraka, s pljučnico in prebavnimi motnjami (Teršek in Fortuna, 2020).
Okužbo z novim virusom lahko najhitreje dokažemo s pomočjo nosno-žrelnega brisa.
Zdravstveno osebje ljudi, ki zbolijo za koronavirusom, zdravijo simptomatsko, saj specifičnih zdravil proti SARS-CoV-2 še nimamo. Zelo pomembno je, da pri obolelih osebah nadzorujemo življenjske funkcije, kot so nasičenje krvi s kisikom, srčna in dihalna funkcija ter telesna temperatura (Teršek in Fortuna, 2020).
2.2. Splošni ukrepi za preprečevanje širjenja okužbe z virusom
S tem ko je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo Covid-19, je vlada Republike Slovenije sprejela vrsto omejitvenih ukrepov za zajezitev širjenja virusa in ohranjanja zdravja prebivalstva. Ukrepi so posegli na različna področja in s tem spremenili življenja ljudi v državi, kar je še posebej veljalo za določene skupine prebivalstva, kot so otroci in mladostniki, ženske, starejši, brezposelni in prekarni delavci (Sodja, 2020).
Osnovni ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa na preventivni ravni so ohranjanje varne medsebojne razdalje na najmanj 1,5 m, redno in temeljito umivanje rok, razkuževanje in nošenje zaščitnih mask. Poleg preventivnih ukrepov je bilo potrebno upoštevati še ukrepe, ki jih je vlada razglasila tekom epidemije in jih je prilagajala glede na epidemiološko sliko v Sloveniji. Ukrepi za zajezitev koronavirusa so bili naslednji: omejitev gibanja v nočnem času, prepoved zbiranja večjega števila oseb oz. prepoved zbiranja oseb izven istega gospodinjstva, prepoved prehajanja med občinami, šolanja na daljavo in delo od doma, zaprtje vzgojno- izobraževalnih ustanov, zaprtje trgovskih centrov, restavracij in gostiln, športnih dvoran, kulturnih in drugih storitev, uvajanje karantene in izolacije (Podergajs, 2020). Koronavirus je poleg neposrednih vplivov na socialne stike, zdravje, delovna mesta in dohodke vplival tudi na povečano zaskrbljenost ljudi, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, zaupanje v druge
3
ljudi in institucije ter osebno varnost (Sodja, 2020, p.1). Situacija s koronavirusom je v marsikaterem posamezniku sprožila negotovost, strah in skrb, zaradi česar smo se ljudje znašli v stresnih situacijah, ko smo še bolj dovzetni za okužbo (Podergajs, 2020).
3. Zaprtje vzgojno-izobraževalnih ustanov in šolanje na daljavo v času epidemije Covid-19
Kot sem že omenila, je bil eden izmed ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa zaprtje vzgojno-izobraževalnih ustanov in s tem uvedba šolanja na daljavo. Slovenska vlada je 16.
marca 2020 do preklica zaprla vse vzgojno-izobraževalne ustanove (vrtce, osnovne in srednje šole, fakultete, dijaške in študentske domove). Šolanje v zaprtih prostorih je zamenjalo poučevanje na daljavo preko spleta, s pomočjo socialnih omrežij, kot so spletne učilnice, Zoom, MS Teams idr., kar je učencem in učiteljem, pa tudi staršem, povzročilo kar nekaj težav. Vsi smo se morali soočiti z novo realnostjo in se naučiti novega načina dela.
Šolanje na daljavo je definirano kot oblika izobraževanja, pri čemer so učenci/dijaki/študentje ločeni od učitelja/profesorja v času in prostoru. Šolanje na daljavo se je v svetu prvič pojavilo v 18. stoletju v severni Ameriki, ko so učenci oz. študentje po pošti prejeli tiskane učne materiale in se po njih učili. Z razvojem interneta in vse bolj napredne tehnologije je klasičen način pošiljanja pošte vse bolj izumiral, nadomestil pa ga je prenos pošte z uporabo računalnika oz. interneta. Pisna gradiva so zamenjala elektronska gradiva, ki so jih lahko učenci natisnili sami, v kasnejših letih pa so se pojavile tudi spletne strani, kjer so si lahko učenci sami poiskali navodila in gradiva ter jih prenesli na svoj računalnik. Z razvojem tehnologije so se spremenila tudi učna gradiva in načini poučevanja. Poleg klasičnih oblik šolanja v zaprtih prostorih so se razvila e-izobraževanja s pomočjo virtualnih učnih okolij oz. računalniških aplikacij, ki učencem nudijo interaktivna, multimedijska učna gradiva, ki omogočajo aktivno učenje in s tem tudi boljše učne rezultate (Lapuh Bele, 2011).
Študij na daljavo in e-izobraževanje sta tesno povezana, vendar ju med seboj ne moremo enačiti.
E-izobraževanje je izraz, ki se nanaša na uporabo elektronskih medijev v različne izobraževalne namene, ki si jih v današnjem času težko predstavljamo brez uporabe računalnikov in spletnih virov, saj je že skoraj vsako izobraževanje hkrati tudi e-izobraževanje (Lapuh Bele, 2011).
Šolanje na daljavo je institucionalno organizirana in priznana oblika izobraževanja (Uršič in Puklek Levpušček, 2020), ki jo izvajamo v obliki e-izobraževanja, pri čemer je pomembno, da učitelji in drugi strokovni delavci upoštevajo razvojne stopnje in sposobnosti učencev ter pri delu uporabijo ustrezne metode in orodja, ki učence spodbudijo k udeležbi in učenju.
Šolanje na daljavo ima določene prednosti in pomankljivosti, ki jih predstavljam v nadaljevanju.
3.1. Pomankljivosti šolanja na daljavo
Ločenost učencev in učiteljev v prostoru v času šolanja na daljavo je vplivala na socialno izoliranost in osamljenost učencev, s tem pa tudi na druge psihološke potrebe, kot so potreba po varnosti, sprejetosti in pripadnosti ter pomanjkanje razvoja socialnih spretnosti, ki se razvijajo spontano, z delovanjem v socialnih skupinah. Neposredno komunikacijo z osebnim stikom v živo z vrstniki in učitelji je zamenjala neosebna in posredna komunikacija preko e-
4
pošte, video konferenc, spletnih učilnic ipd., kar je vplivalo na učinkovitost razlage učne snovi, samo komunikacijo in motiviranost učencev. V raziskavi »Izobraževanje na daljavo v času epidemije Covid-19 v Sloveniji«, ki so jo izvedli na Zavodu RS za šolstvo v mesecu maju in juniju 2020, so udeleženi učenci izpostavili pomanjkanje socialnega stika, tako s sošolci kot z učitelji (Rupnik Vec idr., 2020), podobno so odgovorjali udeleženci raziskave, ki sta jo izpeljali Uršič in Puklek Levpušček (2020). Zaposleni na področju vzgoje in izobraževanja so v raziskavi Društva psihologov Slovenije (2021) v času drugega vala epidemije Covid-19 izpostavili pomanjkanje pristnega stika z učenci, med drugim pa so izpostavili še neaktivnost in pomanjkanje motiviranosti učencev za šolsko delo, okrnjeno komunikacijo, težave z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije in s tem neenake možnosti učencev za delo od doma, predvsem za učence iz ogroženih oz. družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom.
3.2. Prednosti šolanja na daljavo
Pozitivni vidiki šolanja na daljavo, ki so jih učenci izpostavili, so bili, da so si lahko učenci sami razporedili in organizirali urnik opravljanja šolskih obveznosti, da jim ni bilo potrebno nastopati in govoriti pred svojimi sošolci (Rupnik Vec idr., 2020), domače okolje je zagotovo vplivalo na večjo sproščenost učencev in s tem odsotnost motečih dejavnikov pri pouku, prav tako pa so lahko učenci do učnih gradiv dostopali kjerkoli in kadarkoli.
4. Pomen socializacije za socialni razvoj posameznika
Posameznik je družbeno bitje, ki se razvija vse življenje. V svojem razvoju ne more ostati na eni točki, ampak lahko napreduje in razvije nove oblike čustvovanja, vedenja, stališč ali pa nazaduje in uporablja zgodnejše oblike vedenja (jok, trma, protestiranje, močenje postelje ipd.).
Osebnostni razvoj posameznika poveča kompetentnost, neodvisnost, spoštovanje do samega sebe, s čemer se poveča tudi možnost za samouresničevanje (Krajnc in Šulak, 2017).
Marjanovič Umek in Zupančič (2004) izpostavita štiri temeljna področja posameznikovega razvoja:
1) Telesni razvoj, ki vključuje telesne spremembe (zunanjih delov telesa in notranjih organov), razvoj zaznavnih in gibalnih sposobnosti in spretnosti.
2) Spoznavni razvoj, ki vsebuje vse spremembe v intelektualnih (višjih mentalnih) procesih, na primer: razvoj spomina, sklepanja, reševanja problemov, govora, učenja in presojanja.
3) Čustveno-osebnostni razvoj, ki predstavlja spremembe v doživljanju, izražanju, uravnavanju čustev, enkratnih načinov, po katerih se posameznik odziva na okolje (temperament, osebnostne značilnosti).
4) Socialni razvoj, ki se nanaša na razvoj komunikacije, medosebnih odnosov, socialnih spretnosti, socialnega razumevanja in moralnih vidikov vedenja.
Posameznikov razvoj je večrazsežen, kar pomeni, da na spremembe v posameznikovem vedenju vplivajo zapleteni odnosi med različnimi razsežnostmi njegovega delovanja.
5
4.1. Socializacija in socializacijski proces
Peklaj (1998) izpostavi, da smo ljudje socialna bitja, ki za preživetje, enako kot hrano in vodo, potrebujemo drug drugega. Vsakodnevno vstopamo v interakcije z različnimi posamezniki in z njimi ustvarjamo raznovrstne odnose. Kot navaja Kobolt (2009), so ti lahko kratkotrajni in bolj ali manj intenzivni, lahko pa trajajo vse življenje in na tak način vplivajo na oblikovanje socialne identitete in socialnega življenja in so za razvoj eksistenčnega pomena.
Dejavniki, ki vzbujajo človekovo potrebo po druženju, so naslednji (Ule, 2000):
- potreba po pozitivnem ovrednotenju sebe v očeh drugih, - potreba po sodelovanju,
- lažje preživljanje stresnih situacij v družbi kot v osami,
- delitev zaupanja, solidarnosti, varnosti in sreče z drugimi ljudmi.
Socializacija je postopen, vendar vseživljenjski proces, v katerem se človek v interakciji z drugimi ljudmi umešča v družbeni in kulturni svet, v katerem živi, kjer se nauči vedenja, prevzemanja različnih družbenih vlog, kjer razvija, oblikuje in spreminja svojo osebnost in identiteto (Hozjan, 2005).
Socializacija posamezniku omogoča osebnostni razvoj. Ljudje se sicer rodimo z biološko danimi značilnostmi in odzivi na dražljaje iz okolja, vendar je od družbenih in kulturnih norm odvisno, kdaj, kako in na kakšen način jih bomo razvili. Proces socializacije posameznikom omogoča, da se vključijo v družbo, se naučijo delovati na družbeno spremenljive načine, omogoča jim neodvisno mišljenje in delovanje (Likič Guček, 2004). S procesom socializacije se obnavlja družba in vpliva na to, da se posameznik prilagodi okolju in prevzame vrednote, cilje, znanje, potrebe in veščine, ki so v določeni družbi sprejete (Berger in Luckmann, 1988).
Brez procesa socializacije družba ne bi obstajala, posameznik pa ne bi izoblikoval identitete, norm in vrednot (Likič Guček, 2004). Vključenost posameznika v družbo zadovoljuje potrebo po sprejetosti in pripadnosti, na drugi strani pa omogoča, da posameznik razvije svoj družbeni jaz. To je sposobnost, da vidimo sebe v očeh drugih, da znamo zadovoljevati svoje potrebe, želje in cilje na družbeno sprejemljiv način. Preko socializacijskih procesov se iz generacije v generacijo prenešajo vedenja, ki so pomembna za kulturo in njen obstoj (Hozjan, 2005).
Tekom življenja se v različnih življenjskih obdobjih odvijajo različni soocializacijski procesi, ki jih razdelimo na primarno, sekundarno in terciarno socializacijo (Počkar idr., 2009).
6
Slika 1: Proces socializacije (Hauptman in Komotar, 2010, p.28).
Primarna socializacija se začne takoj po otrokovem rojstvu, ko je posameznik še nesamostojen in odvisen od drugih. Primarna socializacija predstavlja prvi stik z drugimi ljudmi, pri čemer ima najpomembnejšo vlogo družina. Otrok v tem obdobju razvija svoje duševne in osebnostne lastnosti, ki niso prirojene, ampak so pridobljene in naučene s strani družine, ki otroku posredujejo norme, vrednote in vzorce, ki jih otrok posnema in se z odzivi na odobravnavnje ali ne odobravanje njih uči in sprejema norme oz. vzorce svoje družine. Ko otrok sprejme socialna pravila, postane član družbe, s čemer se konča prva faza socializacije (Bergant, 1970). Primarna socializacija je najintenzivnejša oblika uvajanja posameznika v družbeno okolje, pri čemer Berger in Luckmann (1988) izpostavita, da je prvi družben vpliv trdo in trajno zasidran v človeko osebnost.
Sekundarna socializacija se prične takrat, ko se posameznik začne vključevati v različne formalne ali neformalne skupine izven domačega okolja in prevzema nove družbene vloge, s tem pa nastopi tudi možnost izbire in primerjava različnih izkušenj (Počkar idr., 2009). Slednje se povezuje predvsem z obdobjem šolanja, ko posameznik vstopi v vzgojno-izobraževalno ustanovo. Uspeh sekundarne socializacije naj bi bil, po besedah Bergant (1970), odvisen od uspešnosti primarne socializacije.
Terciarna socializacija ali socializacija odraslih je povezana z dogodki, kot so npr. vstop v določen poklic, poklicne izkušnje, prevzamanje starševske vloge ipd. (Hauptman in Komotar, 2010).
4.2. Dejavniki socializacije
Različne skupine, ki tekom odraščanja vplivajo na naš razvoj in so del našega življenja, so hkrati tudi dejavniki socializacije. Najpomembnejši dejavniki socializacije v posameznikovem
7
življenju so družina, šola, prijatelji oz. vrstniki, mediji, delovno okolje ipd. (Čačinovič Vogrinčič, 1998).
Družina
Najpomembnejši dejavnik otrokega razvoja in procesa socializacije je družina, v katero se otrok rodi. V njej posameznik pridobiva temeljne izkušnje, sposobnosti in vrednote, ki jih posnema in ponotranji. Družine se med seboj razlikujejo (različne vrste vzgoje, različni tipi družin, izobrazba staršev, navade in običaji ipd.) in nudijo posamezniku različne pogoje in preddispozicije za njegov razvoj, od tega pa je odvisno tudi, ali družina na otroka vpliva pozitivno (ljubezen, varnost, socialne in ekonomske potrebe ipd.) ali negativno (previsoka pričakovanja, neurejene družinske razmere, avtoritativna vzgoja, nasilje, alkoholizem ipd.). V obdobju adolescence ima družina še vedno pomembno vlogo, vendar mora sodobni posameznik v prizadevanju za razvoj identitete postati neodvisen od staršev in do pozne adolescence razviti do njih zrel odnos, kar pomeni, da se lahko še vedno zanese na svoje starše, jih vpraša za nasvet in pomoč, ne da bi se pri tem počutil prikrajšanega v svoji odvisnosti in samostojnosti (Bajzek idr., 2003).
Vrtec in šola
Vrtec je prva formalna institucija, s katero se otroci srečajo (če so vanj vključeni), medtem ko je šola, v katero so vključeni vsi otroci, pomembna zaradi prenosa znanja, pravil, vrednot in norm vedenja, oblikovanja odnosov, sklepanja prijateljstev ipd. (Čačinovič Vogrinčič, 1998).
Šola je tista, ki daje posamezniku priložnost, da se vključi v aktivno življenje, hkrati pa ga pripravi na življenje. Šola zagotavlja otrokom varnost in zaščito pred neugodnimi vplivi (Mikuš Kos, 2002).
Vrstniške skupine
Šola močno vpliva na posameznikov razvoj, predvsem socialni, saj mu omogoča pridobivanje izkušenj v socialnih odnosih, zlati z vrstniki in učitelji (Rozman, 1995). Posameznik s pomočjo socialnih izkušenj, ki jih pridobi v odnosu z drugimi ljudmi, zadovoljuje svoje temeljne potrebe po avtonomnosti in neodvisnosti ter po povezanosti oz. pripadnosti. Socialne skupine dajejo posamezniku moč, varnost in gotovost, zaradi česar se mladostniki počutijo sprejeto in zaželjeno (Hauptman in Komotar, 2010).
Ljudje smo nagnjeni k sodelovanju, neprestano vzpostavljamo medosebne odnose, iščemo naklonjenost, pozornost in predanost soljudi. Življenje v skupnosti, potreba po družbeni pripadnosti in sprejetosti je človekova najosnovnejša potreba (Bauer, 1959). Odnosi z drugimi ljudmi nam prinašajo pozitivne občutke, ki v nas sprožijo čustva sreče, veselja in zadovoljstva, izguba ali odsotnost le-teh pa negativna občutja (Peklaj, 1998). Naše telo proizvaja štiri hormone, ki so povezani z veseljem, dobrim razpoloženjem in srečo. Ti hormoni so dopamin, serotonin, oksitocin in endorfin. Oksitocin ali hormon ljubezni se izloča s pomočjo možganske žleze hipotalamus, ki se proizvaja predvsem takrat, ko posameznik občuti ljubezen in srečo, brez katerih ne more preživeti. Proizvodnja oksitocina pomembno pripomore pri ustvarjanju odnosov med posamezniki, pomemben je za povezovanje in občutek bližine in povezanosti, ki se ustvarjajo znotraj družinskih, prijateljskih in ljubezenskih odnosov (»Happiness & Health«, 2014).
8
5. Sistemske teorije razvoja
S pojavom koronavirusa, ki se je leta 2020 razžiril po vsem svetu, je prišlo do korenitih sprememb v okolju, kar je vplivalo na kakovost življenja ljudi in njihovo zdravje. Z ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa sta se način in kakovost življenja ljudi močno spremenila. Kljub temu, da smo ljudje vsakodnevno izpostavljeni novim izzivom, nam dolgotrajnejša izpostavljenost nepoznanim nevarnostim, ki jo v tem primeru predstavlja koronavirus, povzroča stres in stisko, kar pa lahko vodi v resne in dolgotrajnejše posledice duševnega in fizičnega zdravja ljudi (Sodja, 2020), kar še posebej velja za otroke in mladostnike, ki se v omenjenem okolju razvijajo. Zaskrbljenost in stres, ki ga ljudje občutijo, vpliva na njihove socialne stike, njihovo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, zaupanje v druge ljudi in institucije ter osebno varnost. Sigelman in Rider (2009) izpostavljata, da je posameznik s svojim fizičnim in socialnim kontekstom neločljiv del nekega večjega sistema oz. okolja. Spremembe, ki se zgodijo v posamezniku, povzročijo spremembe v njegovem okolju in obratno. V nadaljevanju bom predstavila različne teorije razvoja, s katerimi si lahko pojasnimo vedenje in ravnanje posameznikov in skupin ljudi tudi v času epidemije Covid-19.
Sistemske teorije razvoja predstavljajo širok okvir teorij, pristopov in modelov, ki jih ne moremo pripisati le eni osebi ali skupini, saj se sistemske teorije upirajo na spoznanja raziskovalcev različnih področij. Glavni poudarek sistemskih teorij je ta, da temeljni proces razvoja vključuje vplivne in vzajemne odnose med razvijajočim se posameznikom in večplastnimi nivoji oz. ravnmi razvijajočega se konteksta oz. okolja (Lerner idr., 2011).
Kot primer modelov sistemske teorije razvoja bom v nadaljevanju opisala Bronfenbrennerjevo teorijo ekoloških sistemov, ki je vplivala tudi na razvoj Lernerjevega razvojnega kontekstualizma.Predstavljene teorije in modeli nudijo okvir za razumevanje posameznikovega razvoja in vplive iz okolja, ki pomembno vplivajo na njegov razvoj.
5.1. Bronfenbrennerjeva teorija ekoloških sistemov
Življenje mladostnika v posamezni družini je prepleteno z množico okoliščin, v katerih družina živi. Urie Bronfenbrenner (1917−2005) je bil ameriški psiholog, rojen v Rusiji. Njegova teorija ekoloških sistemov je ena najbolj sprejetih razlag o vplivu družbenega okolja na človekov razvoj, saj je že od samega začetka izhodišče za raziskovalce v številnih različnih disciplinah.
Na primer, razvojna psihologija in sociologija izhajata neposredno iz te teorije (Koller, 2017).
Bronfenbrenner je s svojimi idejami, ki jih je začel razvijati v 60. letih, želel poudariti pomen raziskovanja, ne le posameznika in njegove aktivnosti, temveč tudi okolja, v katerem se posameznik razvija in deluje vse življenje. Osnovna predpostavka Bronfenbrennerjeve teorije je ta, da je za otrokovo duševno zdravje in njegov psihosocialen razvoj pomemben celoten otrokov življenjski prostor z vsemi sistemi in podsistemi (ekosistem) (Mikuš Kos, 1990).
Proces otrokove interakcije z okoljem je pogojen s časovnim obdobjem, v katerem je posameznik v določenem trenutku življenjskega cikla, s posameznikovimi razvijajočimi se značilnostmi in kontekstom. Teorija ekoloških sistemov razlaga otroka v vseh prostorih in časih, od vsake komponente pa je odvisno, v katero smer se bo posameznik razvijal.
Bronfenbrenner je s tem poudaril intelektualni, moralni, emocionalni in socialni vidik razvoja (Hristovski, 2003).
9
Pomembno je omeniti, da je Bronfenbrenner večkrat revidiral teorijo ekosistemov, na kateri je delal vse do svoje smrti. Zadnje spremembe so bile uvedene leta 2005, ko je poleg dejavnikov okolja začel upoštevati tudi biološke dejavnike posameznika (Koller, 2017). Ker je začel poudarjati interakcijo med genetiko in okoljem, je svoj model kasneje poimenoval v bioekološki model razvoja (Sigelman in Rider, 2009).
Avtor si je posameznikovo okolje predstavljal v obliki krožnih struktur oz. medsebojno povezanih sistemov, ki so v stalni interakciji. Ekološko okolje je primerjal s setom ruskih punčk (»babušk«), ki so spravljene druga v drugi. Razvijajoč se posameznik se nahaj znotraj teh struktur, kar pomeni, da je del vsake izmed njih. Tako so tudi manjša okolja del širšega okolja, ta pa še širšega. Sistem, ki je najbližje otroku, ima nanj neposreden vpliv, medtem ko imajo ostali sistemi, ki so od otroka nekoliko oddaljeni, posreden vpliv (Grebenac, 2017). Pomembno je, da se zavedamo, da je vpliv enega sistema odvisen od njegovega odnosa z drugimi sistemi.
Če pogledamo na primeru šole, kjer otrok preživi večino svojega časa in povezuje otroka z drugimi sistemi ter tako ugodno ali neugodno vpliva na dogajanje v drugih sistemih. Za otroka je odnos med sistemoma šola in družina zelo pomemben. V primeru, da se v šoli pojavi motnja, se ta zelo hitro prenese in odraža v odnosu s starši, na prostem času, ... (Bronfenbrenner, 1979).
Zaradi slabše ocene, ki jo je otrok dobil v šoli, starša otroka omejujeta v igri, pri druženju z vrstniki ali športu, zaradi česar se lahko otrok počuti užaljeno, nerazumljeno, kar pa lahko vpliva tudi na otrokovo samopodobo. Na tem primeru lahko vidimo, da se sprememba v enem delu sistema odraža tudi na drugih sistemih.
Vpliv okolja in medsebojnih interakcij na posameznika je avtor Bronfenbrenner (1979) razdelil na 5 sistemov, in sicer mikrosistem, mezosistem, ekosistem, makrosistem in kronosistem, ki jih predstavljam v nadaljevanju.
Mikrosistem
Najmanjša in hkrati najpomembnejša enota okoljskega sistema je mikrosistem, za katerega je značilno, da je z razvijajočim se posameznikom v neposredni komunikaciji oz. je to zanj okolje, kjer preživi največ svojega časa. Otrok priprada množici različnih mikrosistemov, pri čemer se v vsakem od njih udejstvuje v različnih aktivnostih, ima določene vloge in soustvarja različne medsebojne odnose. Za ta sistem sta značilni neposredna socialna interakcija in intenzivna vpletenost v odnose. Mikrosistem v prvi vrsti predstavlja družino, ki je za otroka najpomembnejša, saj predstavlja enega glavnih izvorov vpliva okolja na razvoj otroka (Kavčič, 2005), predstavlja pa tudi druga življenjska okolja, kot so: vrtec, šola (učitelji, sošolci, ravnatelj, socialni delavci), dejavnosti v prostem času (taborniki, košarka, ples, ...), strokovne službe (zdravstvene, socialne), soseščina (sesedje, prijatelji). Utemeljitelj teorije navezanosti John Bowlby (1907−1990) je poudaril, da je navezanost vseživljenjski proces, ki se lahko z razvojem spreminja. Socialna interakcija med otrokom in staršem je ključnega pomena za razvoj otrokove osebnosti, saj starševski odzivi na otrokove potrebe iz otroštva kasneje postanejo podlaga različnim oblikam navezanosti, ki pa kasneje v odraslosti vplivajo na načine in zmožnosti posameznikovega navezovanja in ohranjanja medsebojnih odnosov z drugimi ljudmi.
Mikrosistem in odnosi znotraj njega se neprenehoma spreminjajo zaradi procesov staranja in spreminjajočih se življenjskih izkušenj, ne le posameznika, ampak tudi vseh drugih ljudi znotraj mikrosistema, s katerimi je otrok v interakciji (Hristovski, 2003). Odnosi v mikrosistemu so
10
dvosmerni, kar pomeni, da lahko na otroka vplivajo drugi ljudje iz svojega okolja in obratno, zaradi česar je otrok sposoben spremeniti tudi svoja prepričanja. Stili navezanosti, ki so nastali v otroštvu, sicer ostajajo bolj ali manj enaki celo življenje vendar se lahko ob večjih spremembah v primarni družini, v partnerskih ali terapevtskih odnosih spremenijo (Žvelc in Žvelc, 2006). S pojavom koronavirusa je prišlo do korenitih sprememb, tako v okolju, kakor tudi v odnosih. Zadrževanje doma in socialna izolacija, ne samo otrok in mladostnikov, ampak tudi starejših ljudi, je povzročila precejšnjo stisko, ki je še večja pri tistih, ki živijo sami ali so v dolgotrajni oskrbi. Ljudje smo bili zaradi prepovedi druženja in omejitve gibanja omejeni na osebne stike s člani istega gospodinjstva, kar je lahko pozitivno ali negativno vplivalo na družinsko dinamiko in povezanost med družinskimi člani. Posamezniki, ki so bili pred nastalo situacijo večinoma odsotni, so imeli v času koronavirusa edinstveno možnost, da svoj prosti čas namenijo najbližjim, se z njimi zbližajo in povežejo, kar je zagotovo pozitivno vplivalo na odnose med družinskimi člani, po drugi strani pa so se lahko odnosi tudi poslabšali, predvsem v družinah, kjer je bil odnos že pred epidemijo neurejen. Kar je lahko še dodatno vplivalo na poslabšanje odnosov v družinah je bilo dalj časa trajajoči omejitveni ukrepi, negotovost zaradi zaposlitve ali morebitnega izpada dohodka, neusklajenost poklicnega in privatnega življenja, stiska zaradi odsotnosti druženja izven gospodinjstva ipd. (Sodja, 2020).
Mezosistem
Drugi sistem v Bronfenbrennerjevi teoriji sestavljajo odnosi oz. tranzicijski učinki med skupinami iz prvega sistema oz. med življenjskimi področji, kjer je razvijajoča se oseba dejavna oz. aktivna. To so na primer odnosi med otrokovimi starši in učitelji. Mezosistem torej sestavlja več mikrosistemov, ki so med seboj v interakciji in pri čemer so lahko določeni mikrosistemi med seboj bolj povezani kot drugi. Ljudje imajo v različnih mikrosistemih različne vloge, ki so komplementarne vlogam ostalih članov mikrosistema. Pomen različnih mikrosistemov se s starostjo spreminja, kar vpliva tudi na trdnost povezave med mikrosistemi (Bronfenbrenner, 1979). Če pogledamo na primeru komunikacije med starši in učitelji: če je le-ta učinkovita, če se starši zanimajo za otrokove šolske aktivnosti in so vanje vključeni, se bodo tudi otroci v šoli bolj potrudili, prilagodili, imeli boljše ocene in kazali večjo samostojnost. Če imajo učitelji in starši dobre odnose in se med seboj razumejo, to pozitivno vpliva na otrokov razvoj, medtem ko slabi odnosi med učitelji in starši na otrokov razvoj vplivajo negativno (Hristovski, 2003).
V času koronavirusa so bili socialni stiki in druženje omejeni, zaradi česar je neposredno druženje v živo zamenjalo druženje s pomočjo informacijsko-komunikacijskih tehnologij in socialnih omrežij, kar je po mnenju staršev in otrok v raziskavi (v nadaljevanju) manj pristno kot tista, ki se odvijajo neposredno v živo. Sodja (2020) poroča, da se je v Sloveniji v času omejitvenih ukrepov uporaba digitalne tehnologije povečala, hkrati pa izpostavi, da so bili starejši tisti, ki se v času koronavirusa z uporabo digitalne tehnologije niso znašli, zaradi česar so bili izpostavljeni še večji osamljenosti kot sicer.
Ekosistem
Tretji sistem predstavlja širše okolje posameznika, formalne in neformalne družbene strukture, v katere posameznik ni vključen neposredno, torej na osebni ravni, med njimi ni neposredne komunikacije, a to okolje vseeno vpliva nanj posredno. Nanaša se na povezave in procese med dvema ali več sistemi (Bronfenbrenner, 1979). Primeri teh ekosistemov so na primer vlada,
11
šolski odbor, delovno mesto staršev, .... (Grebenac, 2017). Če vzamemo za primer situacijo s koronavirusom: vlada je sprejela ukrepe za zajezitev širjenja koronavirusa, kar je posredno vplivalo na kakovost življenja vseh ljudi v Republiki Sloveniji. Zaprtje raznovrstnih institucij in storitev je povzročilo šolanje in delo na daljavo, mnogi ljudje so se soočali z izgubo delovnega mesta in brezposelnostjo, kar je še dodatno povečalo stisko in frustracijo v že tako težkih časih. V nekaterih družinah so se povečali že obstoječi stresorji (revščina, slabi stanovanjski pogoji, socialna izolacija, omejen dostop do kakovostne zdravstvene oskrbe idr.), kar pa vsekakor posredno vpliva tudi na otroka in njegov razvoj.
Makrosistem
Makrosistem predstavlja še širše okolje od ekosistema, zajema vzorec dane kulture, subkulture in drugih socialnih struktur, ki se medsebojno povezujejo in ustvarjajo spodbujajoče življenjske stile, sisteme verovanja in sisteme socialne izmenjave za razvoj posameznika (Hristovski, 2003). Vključuje institucionalne sisteme, socialne in ekonomske razmere ter politične sisteme skozi čas. Slednji delujejo pod vplivom širše družbene ideologije in vrednostnega sistema, ki v neki družbi trenutno obstaja. Bronfenbrenner v svoji literaturi (1979) navaja primer vpliva makrosistemov na naravo vrstniških skupin v različnih družbah, pri čemer izpostavi primer, da imajo sovjetski otoci povsem drugačne vrednote kakor na primer ameriški vrstniki.
Kronosistem
Zadnji, peti sistem, ki ga je Bronfenbrenner (1979) svoji teoriji dodal nekoliko kasneje, se nanaša na življenjsko dobo posameznika oz. glede na situacije, ki jih posamezna oseba v določenem trenutku preživlja. Kronosistem je sestavljen iz okoljskih sprememb, ki se zgodijo in ki vplivajo na razvoj posameznika, vključno z življenjskimi prehodi in zgodovinskimi dogodki. To so na primer: začetek šolanja, selitev v novo okolje, ločitev staršev, smrt ljubljene osebe idr. (Grebenac, 2017). Med navedene primere pa lahko vsekakor prištejemo tudi koronavirus, katerega smo v lanskem letu ljudje po vsem svetu zaznavali kot novo, še nepoznano situacijo, ki nam je predstavljala nov izziv, s katerim se moramo ljudje še danes soočati.
12
Slika 2: Bronfenbrennerjev model petih ekoloških sistemov, ki ponazarja vpliv okolja na posameznikov razvoj (Vir: lasten).
Prej omenjene komponente morajo biti med seboj povezane, saj se ekološki model ne ukvarja samo z razvijajočim se posameznikom, ampak tudi z njegovim okoljem, ki se ves čas spreminja.
Ko se je v našem makrosistemu pojavil oz. razvil nov virus Covid-19, ki se je razširil po vsem svetu, je vlada Republike Slovenije sprejela vrsto ukrepov za zajezitev omenjenega virusa, ki so bili enakopravni za vse državljane. Ukrepi so pomembno zaznamovali in spremenili naš ustaljen način življenja. Odhode v šolo in službo je zamenjalo izobraževanje in delo na domu, druženja z ljudmi izven istega gospodinjstva so bila omejena oz. prepovedana, zdrav življenjski slog in izvenšolske dejavnosti so bile okrnjene zaradi zaprtja športnih, kulturnih in drugih ustanov, ljudje pa smo se v tem času zadrževali predvsem doma v zavetju svojih najbližjih.
Zadrževanje na domu in socialna izolacija je pri ljudeh izzvala dolgčas, frustracije, pomanjkanje osebnega prostrora, izgubo stika z vrstniki in drugimi odraslimi ljudmi, revščino oz. izpad dohodka zaradi prekinitve delovnega razmerja, občutek osamljenosti ipd. Odnosi med različnimi mikrosistemi so oslabeli, neposredno komunikacijo je zamenjala posredna komunikacija prek telefonov in računalnikov brez osebnega stika.
Poslabšanje odnosov znotraj različnih mikrosistemov, izguba občutka varnosti, izguba rutine, izguba osebnega prostora, izguba lastnih interesov in aktivnosti, izguba delovnega mesta, nenadne spremembe v načinu življenja ipd. negativno vplivajo na duševno zdravje ljudi in s tem tudi na smisel življenja, ne le mladostnikov, ampak tudi odraslih ljudi. Zaradi razvojnih značilnosti in potreb so otroci in mladostniki ena najranljivejših skupin, pri kateri se bodo posledice epidemije in spremljajočih se ukrepov lahko kazale še dolgo časa (Dobnik Renko idr., 2020).
Bronfenbrennerjev model omogoča pridobitev veljavnih informacij, ki so lahko v pomoč pri interakcijah, izobraževanju, v terapiji ipd. (Batistič Zorec, 2006). Pomembno je, da se strokovni delavci v času vračanja otrok v šolske prostore zavedamo, da so za otrokovo dobrobit socialne aktivnosti in interakcije, oblikovanje samopodobe in učenje veščin za soočanje z različnimi življenjskimi okoliščinami in težavami zelo pomembne, zato naj otroci, poleg pridobivanja
13
znanja in razvijanja učnih strategij, znotraj šol vzpostavljajo in vzdržujejo medosebne odnose, razvijajo svojo socialno identiteto in vzdržujejo občutek pripradnosti (Dobnik Renko idr., 2020).
5.2. Lernerjev razvojni kontekstualizem
Lernerjev razvojni kontekstualizem je nastal pod vplivom različnih modelov, izmed katerih je najmočnejši vpliv imel prav ekološki pristop Urieja Bronfenbrennerja. Slednji je z razvojem strukturnih sistemov vplival na razvojni kontekstualizem, ki temelji na predpostavki, da je posameznik dejaven in pomemben del celotnega, kompleksnega in dinamičnega sistema posameznik-okolje (Sigelman in Rider, 2009).
Osrednja ideja teorije je kontekst, ki je interaktivni sistem socialnih spremenljivk, ki dolgoročno vplivajo na razvoj posameznika. Kontekst ni le fizično okolje, ampak vključuje množico socialnih komponent, kot so družina, vrstniška skupina, učitelji, pri tem pa upošteva tudi vpliv kulture in zgodovinskega obdobja (Hristovski, 2003).
Razvojni kontekstualizem (prav tako kot to poudarja Bronfenbrenner v ekološkem modelu) se osredotoča na interakcijo med nenehno spreminjajočim se okoljem in posameznikom, ki se znotraj sistema razvija, napreduje kot celovita, kompleksna in dinamična celota (Batistič Zorec, 2006). Pristop upošteva preplet spreminjajočih se razmerij med biološkimi, psihološkimi in socialnimi kontekstualnimi ravnmi, ki sestavljajo proces razvojnih sprememb, zato je treba upoštevati dejstvo, da se značilnosti in obnašanje posameznikov med seboj razlikujejo in s tem sprožajo povsem različne odzive pri ljudeh, s katerimi so ti posamezniki v interakciji (Lernen, 1998). Vsak človek ima svoj edinstven genotip in zato vsak okolje doživlja drugače. Podobno je tudi s krizno situacijo Covid-19, ki so jo otroci in mladostniki različno zaznavali in se različno odzivali na področju vedenja, čustvovanja, doživljanja in učenja. Kako so se odzivali na omenjeno, je odvisno predvsem od starosti, razumevanja situacije, informacij, ki so jim na voljo, od preteklih izkušenj, stila in strategij za odzivanje v stresnih situacijah, podore okolja in drugih dejavnikov (Dobnik Renko idr., 2020).
Lerner (1998) na tej točki izpostavi, da je vsak posameznik individuum oz. oblikovalec svojega razvoja, kar poimenuje učinki otroka. Individualnost je pomembna pri razumevanju posameznikovega razvoja, ki je po Lernerju v veliki meri odvisna od skladnosti posameznika in njegovega okolja, pa tudi od odnosa med osebnostjo posameznika (temperament, stališča, vrednote, ...) in pomembnimi drugimi (starši, vrstniki, učitelji, ...), ki sestavljajo posameznikov kontekst. Posameznik, katerega osebnostne lastnosti so v skladu s socialnim kontekstom in se z njim ujema, je deležen pozitivnih povratnih informacij iz okolja, pri čemer posameznik razvije tudi prilagojeno vedenje (Hristovski, 2003).
5.3. Maslowa hierarhija potreb
Okolje ni edini dejavnik, ki s svojimi vplivi vsakodnevno vpliva na posameznika in njegov razvoj, ampak se posameznik vsakodnevno sooča tudi s svojimi potrebami in išče načine za njihovo zadovoljevanje. Model hierarhije potreb je psihološka teorija, ki jo je leta 1943 Abraham Maslow definiral glede na pomembnost posameznih potreb. Kljub letnici nastanka je model še vedno zelo aktualen in uporaben, saj nam pomaga pri razumevanju človekove motivacije, poudarja Musek (2003).
14
Potrebe, ki jih je A. Maslow predstavil v svoji teoriji, se delijo na osnovne oz. nižje potrebe, ki jih vsak posameznik potrebuje za svoje preživetje, ter višje, ki jih ljudje potrebujemo za osebno rast in razvoj. Potrebe so razvrščene v hierarhiji prepotentnosti, kjer običajno pojav ene potrebe temelji na zadovoljitvi druge. Nižje uvrščene potrebe so osnovnejše, kar pomeni, da vsak posameznik strmi k temu, da najprej zadovolji primarne biološke potrebe, ki omogočajo preživetje in se šele nato usmeri k zadovoljevanju višjih, psiholoških potreb (Musek in Pečjak, 1995). Vse dokler nižjih potreb ne zadovoljimo vsaj delno, ne moremo preiti na višjo raven, saj višjih potreb enostavno ne začutimo. Ko posameznik napreduje po piramidi potreb, se prioriteta potreb prilagodi glede na trenuten nivo potreb. Če kasneje katera od nižjih potreb ni zadovoljena, se posameznik začasno osredotoči na nezadovoljene nižje potrebe in tej določi prioriteto, medtem ko v tistem trenutnku višje potrebe postanejo sekundarnega pomena (McLeod, 2020).
Maslowa hierarhija je pogosto predstavljena kot piramida, sestavljena iz petih nivojev. Potrebe si od najnižje do najvišje sledijo po naslednjem vrstnem redu (Košir in Habe, 2013):
- fiziološke potrebe, - potrebe po varnosti,
- potrebe po pripadnosti in ljubezni, - potrebe po ugledu, spoštovanju ter
- potrebe po samoaktualizaciji oz. samouresničevanju.
Fiziološke potrebe
V Maslowi teoriji so fiziološke potrebe najnižje in hkrati tudi najpomembnejše, saj nam omogočajo preživetje. Te potrebe so naslednje: potreba po dihanju, po spanju, po hrani in pijači, po izločanju idr. Če želimo, da človeški sistem deluje homeostatično (optimalno), so prav osnovne potrebe te, ki usmerjajo naše vedenje, saj so dejavne tako dolgo, dokler teh potreb ne zadovoljimo. Ko so potrebe zadovoljene, se motiviranost za zadovoljitev teh potreb konča, posameznik pa lahko napreduje z zadovoljevanjem potreb na višjem nivoju (McLeod, 2020).
Kljub temu, da osnovnim potrebam posvečamo največ časa, pa ni nujno, da je njihova potreba pogoj, da se posvetimo tudi drugim potrebam. Če pogledamo na primer države, kjer so ljudje podvrženi lakoti, so le-ti še vedno zmožni zadovoljiti potrebe po ljubezni, po spoštovanju, po pripadnosti. Naše fizično in psihično počutje je medsebojno povezano in prepleteno, podobno kot s potrebami. Če so potrebe na vseh nivojih zadovoljene, lahko dosežemo zdravje in dobro počutje, šele nato lahko ljudje rastemo in se razvijamo (Maslow, 1943).
Potreba po varnosti
Medtem ko se ljudje posvečamo zadovoljevanju fizioloških potreb, pogosto zanemarimo temeljne psihološke potrebe, ki so ključne za naše zadovoljstvo in dobro počutje. Potreba po varnosti vključuje zagotavljanje tako fizične kakor tudi psihološke varnosti. Te vključujejo potrebo po svobodi, rutini, zdravju, redu, urejenem življenju, stabilnosti družbe in družine idr.
(Košir in Habe, 2013). Maslow je v tem kontekstu izpostavil predvsem otroke, saj so pri njih te potrebe bolj jasne in njihovi odzivi močnejši ter hitrejši. Odrasli se v primerjavi z otroci ob nevarnostih in grožnjah zadržujejo in ne reagirajo, medtem ko se otroci odzivajo s čutnimi dražljaji, ki jih ne moremo spregledati. Da bi se otroci v svojem svetu počutili varne, potrebujejo
15
predvidljiv in urejen svet z rutino, saj nenadne in dolgotrajne prekinitve rutine vplivajo na njegov občutek varnosti (Sandstrom in Huerta, 2013). Z zajezitvenimi ukrepi koronavirusa se je urejen svet z rutino »porušil«. Zaradi dolgotrajne izolacije, dolgčasa in frustracij, pomanjkanja osebnega prostora, izgube stika z vrstniki in drugimi odraslimi, ki otroku predstavljajo vir opore in morebitni varovalni dejavnik, je bila okrnjena tudi njihova potreba po varnosti. Če ta potreba dlje časa ni zadovoljena, lahko povzroči anksioznost, depresijo, odvisnosti, tesnobo, obup, duševne bolezni in stiske, ki izhajajo prav iz predolgega pomanjkanja ene ali več temeljnih psiholoških potreb (Varga, 2003). Ko se otrok sreča z novo, nepoznano situacijo, ki je ne more nadzorovati, je pomembno, da otroku ponudimo ustaljeno rutino in podporo odraslih, ki otroku predstavljajo varno zavetje in mu pomagajo zmanjšati negativne občutke nestabilnosti in sprememb znotraj določene družbe oz. okolja (Hacin Beyazoglu idr., 2020).
Potreba po pripadnosti in ljubezni
Ko so fiziološke potrebe in potreba po varnosti zadovoljene, se pojavi tretja potreba po pripadnosti, naklonjenosti in ljubezni, ki se kaže v našem vedenju do drugih članov v družbi.
Vsak posameznik si želi biti sprejet s strani družbe, hrepeni po ljubeznivih odnosih, po svojem položaju v skupini ali družini, zato se na tej točki pojavi potreba po oblikovanju pozitivnih socialnih odnosov ter po vključenosti v skupino (McLeod, 2020). Razred ali manjša skupina vrstnikov predstavlja najpomembnejše in tudi najpogostejše oblike odnosov, ki jih učenci vzpostavljajo in vzdržujejo v šolskem kontekstu. Pripomorejo k zadovoljevanju otrokovih potreb po sprejetosti, pripadnosti in ljubezni (Košir in Habe, 2013), kar pa je bilo z zaprtjem vzgojno-izobraževalnih institucij v času koronavirusa onemogočeno. Učenci so bili v tem času prikrajšani za socialne stike s svojimi vrstniki, ki predstavljajo kanal za posameznikovo vključenost in participacijo v družbi.
Potreba po ugledu in spoštovanju
Vsi ljudje imamo željo po spoštovanju in samospoštovanju, po trdni in visoki oceni samih sebe, po vrednotenju drugih. Zadovoljitev teh potreb vodi posameznika do občutkov samozavesti, moči, vrednosti, zmožnosti, koristnosti za svet, medtem ko pomanjkanje njih do inferiornosti, šibkosti, nebogljenosti, nemoči, kar pa lahko pripelje do anksioznosti oz. nevtrotičnih nagnjenj (Musek in Pečjak, 1995). Potrebo po ogledu in spoštovanju lahko razdelimo na dve skupini, in sicer: želja po moči, po dosežkih, uspehu, samozavesti pri soočanju s svetom, po neodvisnosti in svobodi ter druga skupina, ki zajema željo po slovesu, ugledu in prestižu, ki jih definiramo kot spoštovanje s strani drugih ljudi, potrebo po oblasti, po priznanju, pozornosti, pomembnosti (Varga, 2003).
Potreba po samoaktualizaciji oz. samouresničevanju
Zadnji nivo predstavlja potrebo po samouresničevanju, ki se pojavi takrat, ko so vse ostale potrebe zadovoljene. Zadovoljevanje te potrebe ne izhaja iz pomanjkanja nečesa, ampak je težnja posameznika po osebnostni rasti, da razvije to, za kar je on kot oseba najbolj sposoben (Košir in Habe, 2013). Pojavi se želja po novem znanju, po reševanju problemov in želja po analiziranju, razumevanju in iskanju pomena (Maslow, 1943). Podobno mišljenje ima tudi Carl Rogers, ki trdi, da je težnja k osebnostni rasti, k spontanemu razvijanju sebe in svojih
