Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino
JASNA PINTER
Proces sprave v Južnoafriški republiki v obdobju predsedniškega mandata Nelsona Mandele
Diplomsko delo
Mentorica: Enopredmetni univerzitetni študijski izr. prof. dr. Kornelija Ajlec program prve stopnje Zgodovina
Ljubljana, 2021
2 Zahvale
Zahvaljujem se svoji mentorici izr. prof. dr. Korneliji Ajlec za strokovno pomoč, usmeritve in nasvete pri pisanju ter za njeno prijaznost in potrpežljivost.
Hvala moji družini – mami, atiju, Anji, Neži, Dominiku, Roku, Primožu in Nejcu – za vso ljubezen, skrb in neomajno podporo pri študiju.
Hvala Patru, ki me je navdušil za zgodovino, spodbujal mojo vedoželjnost in bil moj drugi dom.
Hvala prijateljicam Ani, Eleni, Kaji, Katarini, Kate, Petri in Petri za vso naklonjenost, oporo in spodbude.
Hvala kolegom Gregorju, Maticu, Matjažu in Mihu, ki me nasmejijo in dajo zagona, ko mi pada motivacija, in mi pomagajo pri študiju na vse možne načine.
Hvala Primožu, ki mi vedno prisluhne in se veseli vsakega mojega najmanjšega uspeha.
Hvala g. Tomažu, ki mi je sočutno pomagal, da sem bila kos vsem izzivom zadnjih mesecev.
We are all islands till comes the day we cross the burning water … (Johnny Clegg)
3 Izvleček
Leta 1994 se je v Južnoafriški republiki končala doba apartheida. Eden glavnih ciljev nove demokratično izvoljene vlade in njenega predsednika Nelsona Mandele je bil, po desetletjih hudih krivic in delitev v državi, narodna sprava. Ta diplomska naloga skuša prikazati najpomembnejše korake in dejanja, ki so jih Južnoafričani s svojimi voditelji naredili v tej smeri v času Mandelove vlade. Najprej sem predstavila, na kakšen način se je to prizadevanje odrazilo v formiranju in delu vlade narodne enotnosti in v novi ustavi ter zakonodaji Južnoafriške republike. Predstavila sem tudi delo Komisije za resnico in spravo, ki je bila ustanovljena z namenom, da razišče kršitve človekovih pravic v času apartheida, zbere pričevanja žrtev in storilcev, poskrbi za rehabilitacijo žrtev in reparacije, obravnava prošnje za amnestije in z javnimi obravnavami po celi državi spodbudi proces sprave med državljani. Pisala sem tudi o nekaterih najodmevnejših (simboličnih) spravnih dejanjih, ki so bila v Južnoafriški republiki storjena v teh petih letih. V zadnjem poglavju sem ugotovila, da je Mandelova vlada postavila pomemben temelj za proces narodne sprave, ki pa še vedno traja.
Ključne besede: narodna sprava, Južnoafriška republika, Nelson Mandela, Komisija za resnico in spravo, vlada narodne enotnosti
4 Abstract
The epoch of South African apartheid ended in 1994. One of the main goals of the new democratically elected government and its president, Nelson Mandela, was national reconciliation after decades of severe injustice and division in the country. This diploma dissertation seeks to show the most important steps and actions South Africans and their leaders took during the Mandela government. Firstly, I presented how this effort was reflected in the formation and work of the Government of National Unity, in the new Constitution and Legislation of the South African Republic. I also discussed the work of the Truth and Reconciliation Commission, which was set up to investigate human rights violations during apartheid, collect victims and perpetrators testimonies, rehabilitate victims and make reparations, deal with amnesty applications and promote a process of reconciliation between citizens through public hearings. Lastly, I will address some of the monumental (symbolic) South African acts of reconciliation during those five years. In the last chapter, I found that the Mandela government had laid an important foundation for the process of national reconciliation, which is still ongoing.
Key words: national reconciliation, Republic of South Africa, Nelson Mandela, Truth and Reconciliation Commission, Government of National Unity
5
Kazalo
1. Uvod ... 6
1. 1 Kaj je sprava? ... 7
1. 2 Oris dogajanja v državi pred nastopom predsedniškega mandata Nelsona Mandele ... 9
2. Vlada narodne enotnosti in narodna sprava v novi ustavi in zakonodaji Južnoafriške republike ... 11
2. 1 Vlada narodne enotnosti ... 11
2. 2 Narodna sprava v novi ustavi in zakonodaji Južnoafriške republike ... 15
3. Komisija za resnico in spravo ... 16
3. 1 Nastanek, namen in delovanje ... 16
3. 2 Uspeh ... 21
4. Najodmevnejša spravna dejanja v času Mandelovega predsedovanja ... 22
4. 1 Nova državna himna in zastava ... 23
4. 2 Predsedniška inavguracija Nelsona Mandele ... 24
4. 3 Svetovno prvenstvo v ragbiju leta 1995 ... 26
4. 4 Mandelovi sprejemi in obiski predstavnikov apartheida ... 31
5. Uspeh in dediščina Nelsona Mandele in petih let njegovega predsedniškega mandata glede vprašanja narodne sprave ... 32
6. Zaključek ... 35
7. Viri in literatura ... 36
7. 1 Elektronski viri ... 36
7. 2 Internetni viri ... 37
7. 3 Literatura ... 38
6
1. Uvod
Devetdeseta leta dvajsetega stoletja so bila v zgodovini Južnoafriške republike (JAR1) nedvomno izjemna. Od desetletij apartheida2 (in dolge predzgodovine, ki je pripeljala do njega) razdeljen in ranjen južnoafriški narod je v tem obdobju stopil na pot gradnje nove, drugačne prihodnosti. Svet je že več let pred tem zaskrbljeno spremljal to najjužnejšo afriško državo in vsesplošno sprejeto prepričanje je bilo, da se bo boj proti apartheidu slej ko prej končal v rasni vojni. Južnoafriška (relativno) mirna tranzicija od manjšinske belske prevlade v demokracijo, ki je bila odraz pogajalskega procesa in ne revolucije ali vojne, se je zdela kot čudež dvajsetega stoletja.3
V tem čudežu so nenadomestljivo vlogo odigrali mnogi bolj ali manj vidni posamezniki iz JAR in iz drugih držav sveta, najbolj ključno pa Nelson Mandela, ki je leta 1994 postal prvi demokratično izvoljeni predsednik JAR, po tem, ko je kot eden glavnih borcev proti apartheidu več kot 27 let preživel za zapahi. Država je bila, ko je prevzel njeno vodenje, v vsesplošni krizi, a Mandela je od začetka do konca mandata (in še po tem) s svojimi besedami in dejanji jasno povedal in pokazal, da delo za narodno spravo dojema kot svoje najpomembnejše poslanstvo.4 Namen te diplomske naloge je odgovoriti na vprašanje, kako so se Južnoafričani in njihovi voditelji z vlado narodne enotnosti in njenim predsednikom na čelu lotili zdravljenja krivic svoje tragične preteklosti in kaj so v teh prvih petih letih po koncu apartheida, ko je državo vodil Nelson Mandela, naredili v smeri narodne sprave. Pri tem se zavedam, da gre za izredno kompleksno vprašanje, ki bi nedvomno zahtevalo interdisciplinaren pristop, in da bi za poglobljeno študijo potrebovala veliko znanja z različnih področij. Gre za temo, ki jo je raziskovalo že precej strokovnjakov različnih strok – zgodovinarji, psihologi, sociologi, teologi in drugi, tako južnoafriški kot ostali. Največ znanstvenih del je bilo napisanih o delovanju, uspehih in omejitvah Komisije za resnico in spravo. Sama sem se opirala predvsem na članke različnih strokovnjakov, ki so dostopni na spletu, in na knjige nekaterih pomembnejših avtorjev,
1 V besedilu kot sopomenko za Južnoafriško republiko uporabljam tudi Južna Afrika, kot se uporablja v angleški strokovni literaturi.
2 Apartheid, ki v afrikanščini dobesedno pomeni »ločenost«, je bil uradna politična doktrina v JAR od l. 1948 do l. 1994. To je bil sistem rasne segregacije in diskriminacije, ki je Južnoafričanom glede na njihovo raso določal, kje lahko živijo, kje in kaj lahko delajo, kakšno izobrazbo lahko dobijo, ali lahko volijo itd. Belska manjšina je v tem sistemu politično in ekonomsko zatirala črnsko večino in nebelcem odrekala njihove človekove in politične pravice. Generalna skupščina OZN je leta 1966 apartheid obsodila kot zločin proti človeštvu.
3 Alec Russell, After Mandela: The Battle for the Soul of South Africa (London: Windmill Books, 2010), 16.
4 Nelson Mandela in Mandla Langa, Dare Not Linger: The Presidential Years (New York: Farrar, Straus and Giroux, 2017), 222.
7
do katerih pa sem imela omejen dostop, saj jih v Sloveniji ni mogoče dobiti. V veliko pomoč pri pisanju so mi bili razni arhivi na spletu ter kanal YouTube, na katerem je dostopnega mnogo relevantnega gradiva, vključno s posnetki zasedanj Komisije za resnico in spravo.
1. 1 Kaj je sprava?
Leta 2000 so v JAR ustanovili Inštitut za pravico in spravo, ki med drugim vsaki dve leti opravi obsežno raziskavo o tem, kaj Južnoafričani menijo o vprašanjih, povezanih s spravo v njihovem narodu: Je sprava že dosežena? Je še potrebno delati v smeri sprave? Je bila Komisija za resnico in spravo po njihovem mnenju dober temelj za doseganje sprave? So sami oz. njihovi prijatelji in družina izkusili spravo? Cela raziskava pa se začne s temeljnim vprašanjem: Kaj je za vas (v kontekstu južnoafriške situacije) sprava? Pri tem so anketarji že ponudili možne odgovore, anketiranci pa so jih označili po pomembnosti zanje oz. so pripisali svoj odgovor. Leta 2019, ko je bila opravljena zadnja tovrstna raziskava, je skoraj 41% anketirancev kot prvi, drugi ali tretji najpomembnejši odgovor označilo, da je sprava zanje odpuščanje – ko nekdanja žrtev odpusti nekdanjemu storilcu. Sledili so odgovori, da je sprava mir, premakniti se naprej, resnica, spoštovanje, pravica in demokracija. Na osmem mestu je bil odgovor, da je sprava izboljšanje odnosov med nekdanjimi sovražniki.5
Samo odpuščanje še ni sprava, čeprav je odpuščanje pogoj za resnično spravo. Sprava namreč predvideva sodelovanje obeh strani, medtem ko gre pri odpuščanju za proces, ki ga opravi žrtev sama ne glede na to, ali je storilec priznal svoje dejanje, se zanj opravičil in poskusil popraviti njegove posledice. Odpuščanje in sprava sta pogosta med družinskimi člani in ljudmi, ki so si blizu, medtem ko je sprava med neznanci in tudi med skupinami bistveno težja.6 Za resnično spravo je potrebno, da se dve strani srečata na dovolj globoki ravni, da se storilec z iskrenim opravičilom dotakne čustvene prizadetosti in bolečine žrtve. To je zelo težko doseči, ko gre za hude državljanske konflikte, kjer je bilo povzročenih veliko krivic, smrti in bolečine. Pri tem je pomembno tudi to, da gre v tovrstnih konfliktih vedno za zelo kompleksno dogajanje, v katerih žrtve mnogokrat postanejo storilci in obratno.7 To je značilno tudi za izredno kaotična leta v JAR pred volitvami 1994, ko so po državi divjali spopadi med različnimi skupinami in posamezniki, ki so bili v osnovi žrtve apartheida, hkrati pa so tudi sami postali storilci nasilja.
5 Institute for Justice and Reconciliation, SA Reconciliation Barometer Survey: 2019 Report (Cape Town:
COMPRESS.dsl, 2019), 23 – 24, https://www.ijr.org.za/portfolio-items/sa-reconciliation-barometer-2019/.
6 Tomaž Erzar, Dolga pot odpuščanja (Ljubljana: Družina, 2017), 12.
7 »Tomaž Erzar na simpoziju SAZU-ja: Žal mi je, ampak...,« Vatican News, dostop 1. maja, 2021,
https://www.vaticannews.va/sl/svet/news/2020-07/tomaz-erzar-na-simpoziju-sazu-ja-zal-mi-je-ampak.html.
8
Do sprave lahko pride, ko lahko žrtev v iskrenem opravičilu storilca začuti tudi njegovo bolečino, če npr. pove, zakaj je storil zločin, kaj ga je prignalo v to dejanje itd. Žrtev lahko takrat spozna, da je storilec morda deloval iz strahu, pod pritiskom avtoritete, ker je želel ugajati, rešiti svoje življenje ... Lahko ga poskuša razumeti v njegovi nemoči in se vpraša, ali ne bi sama morda ravnala podobno na njegovem mestu. Smer resnične in globoke sprave je torej v tem, da svojo zgodbo poveš tako, da te lahko sočlovek začuti in razume ter postane sočuten.8 Seveda pa obstaja tudi sprava na neki bolj simbolni, deklarativni ravni, h kateri pripomorejo tudi zunanja dejanja odpuščanja in sprave, ki jih opravi družba – npr. obeležja, posveti, proslave in podobno.9 Mandela je ta simbolna dejanja prepoznal kot izredno pomembna za spravo v svoji državi in jih je zato redno izvrševal, o čemer pišem v četrtem poglavju.
V primeru JAR gre za narodno spravo, o kateri slovenski filozof Tine Hribar piše, da je »sprava naroda v sebi in s samim seboj, utemeljena v spravljenosti vsakega od nas s svojo vestjo, z vestjo kot glasom lastne biti« in da je mogoča »le etična sprava na medčloveški ravni, med ljudmi kot ljudmi«, ne pa med ljudmi kot vlogami. Predpostavka in izhodišče za vsako drugo spravo je torej sprava s samim seboj, najprej z nespornimi pravrednotami, ki so v jedru svetovnega etosa kot enotne moralne platforme človečnosti: svetost življenja, posvečenost mrtvih, človekovo dostojanstvo in zlato pravilo. Ena najočitnejših kršitev teh vrednot je odrekanje mrtvim pravice do groba, saj je sprava z mrtvimi predpogoj sprave med živimi.10 Publikacija OZN Building Just Societies: Reconciliation in Transitional Settings poda najbolj generalno definicijo sprave: sprava je gradnja ali obnova odnosov, poškodovanih zaradi nasilja in prisile. Kot štiri ključne elemente uspešne narodne sprave navaja 1. vključujoč nacionalni dialog, 2. politično voljo in predanost elit, 3. varnost in svobodo govora in gibanja ter 4.
nacionalno vizijo naroda in države, utemeljeno od njenih državljanov. Tranzicijska pravičnost je potrebna, vendar ni dovolj za doseganje sprave – tako morajo tudi komisije za resnico, če želijo doseči svoj namen, vključevati vključujoč nacionalni dialog. Delo za spravo mora potekati na različnih nivojih: na nacionalnem nivoju, na lokalnem nivoju in na nivoju civilne družbe, ki vključuje nevladne organizacije, verske skupnosti, poslovna združenja, ženska in mladinska združenja, tradicionalne voditelje, diasporo itd. Pomembno podporno vlogo lahko odigra tudi mednarodna skupnost, npr. z izobraževanjem in dobrimi praksami drugih držav, ki
8 Erzar, »Žal mi je, ampak…«
9 Tomaž Erzar, »Sprava ranjenega naroda,« intervju Blaža Mazija, RTVSLO.si, 6. julij 2020, audio, 51:30, https://ars.rtvslo.si/2020/06/sprava-ranjenega-naroda/.
10 Tine Hribar, »Kaj je in kaj ni vsebina sprave,« v Slovenska sprava: zbornik s prispevki simpozija ob tridesetletnici spravne slovesnosti v Rogu in ob stoletnici nadškofa dr. Alojzija Šuštarja 24. junija 2020 na SAZU, ur. Tadej Bajd (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2021), 159 – 162.
9
so se spopadale s podobnimi problemi. V procesih politične narodne sprave lahko pomembno vlogo igrajo tudi reforme državne ustave in zakonodaje ter porazdelitev in uravnoteženje moči (z vključitvijo tudi marginalnih skupin). Pomemben vidik in predpogoj narodne sprave je resnica, zato ima država dolžnost, da razišče dogodke in nasilje v preteklosti in tako zagotovi, da se ne bodo ponovili.11 Kot je razvidno iz nadaljevanja te diplomske naloge, je JAR v času, o katerem pišem, precej dosledno upoštevala vse glavne poudarke tega dokumenta OZN, ki je sicer nastal precej let kasneje (leta 2012).
Cynthia Ngewu, ena mnogih žrtev apartheida, ki se je udeležila zasedanja Komisije za resnico in spravo, da bi izvedela, kdo so morilci njenega sina, je o odpuščanju in spravi dejala: »Mislim, da jim ne more biti odpuščeno, ker v njih ni resnice. Kako naj odpustim nekomu, ki ne pove resnice? Sprava pomeni, da izpoveš, kaj si naredil. Šele takrat bo moja duša našla mir in bom lahko odpustila.«12
1. 2 Oris dogajanja v državi pred nastopom predsedniškega mandata Nelsona Mandele
11. februarja 1990 so milijoni ljudi po vsem svetu spremljali televizijske prenose iz JAR, saj je bil tega dne po dobrih 27-ih letih prestajanja kazni iz zapora izpuščen najslavnejši politični zapornik tistega časa – Nelson Mandela. V letih pred tem se je po svetu organiziralo množično protiapartheidsko gibanje. Ljudje so protestirali na ulicah, prirejali koncerte, pa tudi pritiskali na svoje vlade, institucije in podjetja, naj uvedejo ekonomske sankcije proti JAR, zaradi katerih je bila država potem v izredno težki situaciji. Poleg Mandele so bili izpuščeni tudi drugi politični zaporniki, predsednik države Frederik Willem de Klerk pa je tudi preklical izredno stanje, ki je v državi veljalo od leta 1985, dovolil političnim izgnancem, da se pod imuniteto vrnejo v državo, in preklical prepoved mnogih političnih organizacij in strank, vključno z Afriškim narodnim kongresom (ANC13) – organizacijo, ki ji je Mandela pripadal od leta 1944 in je bila prepovedana od leta 1960. Situacija v JAR je bila leta 1990 izredno napeta, po ulicah je divjalo nasilje in država je bila dejansko na robu državljanske vojne. Črnska skupnost je bila
11 United Nations, Building just Societies: Reconciliation in Transitional Settings (New York: United Nations, 2012), 2 – 16,
https://www.un.org/peacebuilding/sites/www.un.org.peacebuilding/files/documents/12-58492_feb13.pdf.
12 Journeyman Pictures, »Failed Reconciliation In Post-Apartheid South Africa (1998),« YouTube video, 17:44, 1. december, 2016, https://www.youtube.com/watch?v=NnCY7WRYE-8.
13 Afriški narodni kongres je bil v tem času politična organizacija, ki jo je od 1969 do 1991 vodil Oliver R. Tambo.
Na nacionalni konferenci ANC leta 1991 je bil za predsednika izvoljen Nelson Mandela. Leta 1994 je ANC zmagal na volitvah in postal največja vladna stranka. Leta 1997 je njen predsednik postal Thabo Mbeki, ki je l. 1999 Mandelo nasledil tudi na mestu predsednika JAR.
10
razklana in v nenehnih krvavih spopadih, ki so se odvijali predvsem med privrženci ANC na eni in privrženci Svobodne stranke Inkatha (IFP, z voditeljem Mangosuthum Buthelezijem) na drugi strani. Potekale so demonstracije proti apartheidski vladi in policija je v spopadih z demonstranti mnogokrat ustrelila koga od njih. Samo v letu 1990 naj bi v izjemno krutih političnih spopadih življenje izgubilo 3.699 ljudi, v letih od 1990 do 1994 pa skupno več kot trinajst tisoč ljudi. V veliki meri so bile za te smrti tako ali drugače odgovorne državne varnostne sile.14 Mandela je na edinem javnem predvolilnem soočenju 14. aprila 1994 naravnost obtožil de Klerka, da je njegova policija oz. Tretja sila globoko vpletena tudi v spopade med ANC in IFP, saj IFP oskrbuje z orožjem, kar pa je de Klerk odločno zanikal in zagotovil, da počne vse, kar je v njegovi moči, da bi ustavil nasilje v državi.15 O nasilju državnih varnostnih sil je od julija 1991 vse bolj pisal tudi tisk, vendar je šele končno poročilo Komisije za resnico in spravo leta 1998 razkrilo vse razsežnosti in grozote teh zločinov.16
V takih razmerah so se l. 1990 začela prva pogajanja med ANC in vlado (skrivni pogovori med predstavniki vlade in Mandelo so sicer potekali že od 1986, ko je bil še v zaporu) in ta so po več kot letu in pol pripeljala do prvega zasedanja Konvencije za demokratično Južno Afriko (CODESA) 20. decembra 1991. Udeležilo se ga je skoraj 300 delegatov iz osemnajstih organizacij in strank ter opazovalci iz Organizacije združenih narodov, Commonwealtha, Evropske skupnosti in Organizacije afriške enotnosti.17 To telo se je v kombinaciji z bilateralnimi pogovori med ANC in vlado v naslednjih treh letih dogovorilo glede ključnih zadev prihodnje demokratične ureditve države. Čeprav je prišlo do nekaj vmesnih prekinitev pogajanj, predvsem zaradi hudih nasilnih incidentov v državi, ki bi lahko rezultirali tudi v popolni prekinitvi pogajalskega procesa, in čeprav so pogajalci začeli pogajanja s popolnoma nasprotnimi stališči glede temeljnih vprašanj, kot so volilna pravica, ureditev parlamenta, stopnja centraliziranosti države in mnogih drugih, so bili na koncu uspešni. Leta 1993 so sprejeli prehodno ustavo, ki je s klavzulo sončnega zahoda med drugim določala, da bo prvih pet let po volitvah državo vodila vlada narodne enotnosti. 27. aprila 1994 so se odvile prve demokratične volitve z enako in splošno volilno pravico, na katerih je ANC dobil 62,65% glasov
14 Leonard Thompson, A History of South Africa, Fourth Edition (New Haven&London: Yale University Press, 2014), 247 – 248.
15 African Perspective on International Law, »Pre election debate Mandela v De Klerk, April 14th, 1994,«
YouTube video, 46:47, 20. junij, 2019, https://www.youtube.com/watch?v=HZt2714gEr0&t=22s.
16 Thompson, A History, 249.
17 Nelson Mandela, Dolga pot do svobode, prev. Jedrt Maležič (Ljubljana: Sanje, 2014), 636.
11
(drugouvrščena do tedaj vladajoča Nacionalna stranka s predsednikom de Klerkom pa 20,39%), Nelson Mandela pa je postal prvi demokratično izvoljeni predsednik JAR.18
2. Vlada narodne enotnosti in narodna sprava v novi ustavi in zakonodaji Južnoafriške republike
2. 1 Vlada narodne enotnosti
Vlada narodne enotnosti je v JAR vladala od 27. aprila 1994 do 3. februarja 1999. Največja vladna stranka je bil ANC, predsednik vlade Nelson Mandela, njegov prvi namestnik Frederik Willem de Klerk iz Nacionalne stranke (NP), drugi namestnik pa Thabo Mbeki iz ANC.19 Vlada je bila postavljena pred zahtevne naloge. Sodstvo, birokracija, vojska, policija, mestne uprave – vse te institucije so bile v rokah belcev, ki so bili vzgojeni v rasističnem okolju in usposobljeni, da služijo apartheidski državi. Po prepadu med revnimi in bogatimi je bila JAR v svetovnem vrhu, ta prepad pa je bil, kot je pokazal tudi popis prebivalstva iz leta 1996, močno pogojen z rasami. V splošnem je šlo belcem dobro, bili so dobro izobraženi in so imeli ustrezna domovanja. Večina črncev je bila po drugi strani slabo izobražena, revna, prebivali so v slabih domovih. Temnopolti in Indijci so bili nekje vmes.20 Poleg tega je živelo v državi mnogo ilegalnih migrantov in beguncev, ki so večinoma pribežali iz Mozambika zaradi tamkajšnje državljanske vojne. Leta 1993 je bilo v JAR verjetno več kot tri milijone ilegalnih migrantov.
Velik problem je predstavljalo tudi dejstvo, da so milijoni mladih prihajali iz razbitih družin in so bili otroci ulice in člani tolp, ki so prispevale k veliki stopnji kriminala v državi. JAR je bila v tem času izjemno nasilna družba, mnogo državljanov je posedovalo tudi moderno orožje, ki so ga večinoma dobili iz Mozambika. Umori so bili nekaj vsakdanjega, storilci pa redko najdeni in privedeni pred sodišča. Od leta 1988 je v državi vladala tudi recesija.21
18 Thompson, A History, 252 – 257.
19 »South African Government of National Unity (GNU) – 1994 – 1999,« South Africa History Online, dostop 5.
junija, 2021, https://www.sahistory.org.za/article/south-african-government-national-unity-gnu-1994-1999.
20 Izraze za pripadnike različnih ras uporabljam enako kot strokovna literatura in kot jih Južnoafričani sami. Gre za delitev na 4 kategorije, ki jih je uzakonil apartheid. Pripadniki teh štirih kategorij so imeli v času apartheida različne pravice – najmanj pravic so imeli črnci (blacks), sledili so jim temnopolti (coloureds), Indijci (Indians), belci (whites) pa so edini imeli vse državljanske in človekove pravice. Ti izrazi so kot slogovno nezaznamovane besede tako v literaturi kot v JAR ostali v rabi tudi po padcu apartheida vse do danes. Izraz »temnopolti« se v tem kontekstu uporablja za mulate, včasih tudi za mulate in črnce. »Indijci« so v nekateri literaturi imenovani tudi
»Aziati« - gre za Južnoafričane azijskega izvora. Izraz »črnec« je bil tudi v času apartheida slogovno nezaznamovana beseda (zase so jo uporabljali tudi črnci), južnoafriška enačica slabšalne besede »nigger« pa je bila »kaffir«. V JAR in literaturi se kot sinonim za črnca uporablja tudi »Afričan« (African). V angleški literaturi se velike začetnice za izraze uporabljajo različno, v slovenski pa z izjemo Indijcev vedno male začetnice.
21 Thompson, A History, 265 – 267.
12
Prehodna ustava iz leta 1993 je določala, da ima vsaka stranka, ki doseže vsaj 5% volilnih glasov (to je vsaj dvajset sedežev v državnem zboru), pravico biti del vlade narodne enotnosti in imeti v njej svoje ministre. To je uspelo le trem strankam in v skladu z volilnimi rezultati je bilo med člani predsedniškega kabineta poleg predsednika in obeh namestnikov tako še osemnajst politikov iz ANC, šest iz NP in trije iz IFP. Prva nestrinjanja so se pojavila že glede vprašanja, katere resorje bo prevzela katera stranka. NP je hotela imeti svoje ministre v vseh štirih resorjih, ki se dojemajo kot najpomembnejši: varnost, ekonomija, sociala in administracija. Dobili so ministrstvo za finance, kjer so bile izkušnje ključne za uspešno vodenje, skoraj vse ostale ključne resorje pa je dobil ANC. Pri tem je bilo občutljivo tudi vprašanje, katero ministrstvo bo prevzel voditelj IFP Buthelezi, in Mandela (ki je bil Butheleziju zaradi njegovih dejanj in drže v preteklosti sicer zelo nenaklonjen) mu je ponudil ministrstvo za notranje zadeve, kar je Buthelezi sprejel. Da je zaupal Butheleziju tako pomemben resor, je bilo eno od očitnih znamenj Mandelove pripravljenosti na spravo in boljše sodelovanje v prihodnosti. Da bi zagotovile nekaj ravnotežja v najbolj občutljivih resorjih, so se stranke strinjale, da bodo namestniki ministrov iz druge stranke kot ministri. Kabinet je bil rasno raznolik, saj je, če odštejemo predsednika in njegova podpredsednika, vključeval 16 črncev, 8 belcev (dva od njih člana ANC) in 6 temnopoltih ali Indijcev.22 Problem je bila neizkušenost kabineta, večina ministrov ANC in IFP namreč ni imela nobenih pravih političnih izkušenj. Nekdanji aktivisti proti apartheidu, ki so se še pred kratkim na vse načine borili proti vladi, pozivali k bojkotom in sankcijam, so naenkrat sami postali vlada, ki je imela pred seboj izjemno težke naloge.23 Roelf Meyer, nekdanji glavni vladni pogajalec na pogajanjih za novo ureditev JAR, v novi vladi pa minister za ustavni razvoj in provincialne zadeve, je dejal, da so bili napori spremeniti sovražnike v prijatelje ali vsaj v delujoče dele nove vlade, poskusi
»sprave nemogočega«. New York Times je kabinet nove vlade opisal kot eklektično, celo eksplozivno mešanico osebnosti, ozadij in stilov, ki bodo izzivali Mandelovo obljubo, da bo vladal s konsenzom. Ko je Mandela prvi dan, 12. maja 1994, prišel v vladno palačo, je najprej sklical na sestanek vse osebje, ki je delalo v njej. Med njimi je bilo napeto vzdušje, saj so se mnogi, ki so delali za prejšnjo vlado, bali za svoje službe oz. sodelovanja z novo vlado in so se že pripravljali na odhod. Mandela se je z vsakim posebej rokoval in s šalo v afrikanščini sprostil napetost ter vsem zagotovil, da želi, da ostanejo na svojih položajih, saj država potrebuje
22 »‘Reconciling The Impossible’: South Africa’s Government of National Unity, 1994 – 1996,« Innovations for Successful Societies, dostop 6. junija, 2021, https://successfulsocieties.princeton.edu/publications/reconciling- impossible-south-africa-government-national-unity-1994-1996.
23 Nelson Mandela, Conversatios with Myself (London: Macmillan, 2011), 355.
13
njihove spretnosti. Ostali so vsi uslužbenci. Šef administracije v predsednikovi pisarni Fanie Pretorius je o tem dogodku dejal, da je bil odličen primer tega, kakšne vrste graditelj mostov je bil Mandela.24
Za novega predsednika je bila ena prednostnih nalog vlade in ANC kot najmočnejše vladne stranke, da zagotovi belcem, da spremembe, za katere si prizadevajo, ne bodo pomenile zamenjave pozicij, kjer bi sedaj črnci zatirali belsko in druge manjšine.25 Želel je, da bi vsak Južnoafričan čutil, da ga vlada predstavlja. ANC je sicer imel v vladi velik del predstavništva, vendar je Mandela hotel, da bi bile udeležene tudi male stranke. Tako je z njimi vodil dialog in je bil celo pripravljen na spremembo ustave, da bi jim ugodil, ker obstoječa ni predvidevala vključitve teh malih strank v ministrski kabinet. Mandela se je zavedal vseh preteklih krivic, vendar je bil odločen, da bo kos izzivu, da bodo družbene skupine, ki so prej imele monopol nad oblastjo, sprejele izgubo te moči in tudi same želele prispevati k ustvarjanju pravične in spravljene družbe. Verjel je, da sta narodna enotnost in sprava tesno povezana z razvojem in prenovo sistema, in del te prenove in transformacije naj bi po njegovem bil vsak Južnoafričan.
Posebno pozornost je posvečal Afrikanerjem. Zavedal se je, da je JAR tudi zanje edini dom in da nimajo druge države, kjer bi živeli, ter da so Afrikanerji sami socialno razslojeni in politično razdeljeni med seboj. Ni mu bilo žal nobenega napora, da bi se izognil čemurkoli, kar bi lahko destabiliziralo družbo, in ni se bal tvegati in početi stvari, za katere je vedel, da bi lahko bile tudi napačno razumljene. Pogosto je prejemal očitke, da se preveč posveča strahovom belcev in jih poskuša odpraviti tudi na račun potreb črncev, čeprav je nenehno ponavljal, da bo stabilna družba, ki bo upoštevala vse družbene skupine, koristila vsem, najbolj črnski večini, in da brez stabilnosti v državi ne bo mogoče zadovoljiti socialnoekonomskih potreb državljanov, ker bodo zahtevale ogromne vire. Zavedal se je, da bo obstoj vlade narodne enotnosti odvisen od tega, ali bo lahko zagotovila boljše življenje za ljudi – dovolj služb, šol, izobraževalnih možnosti, hiš, elektrike in pitne vode.26
Poleg teh dveh glavnih ciljev – zagotoviti ekonomsko rast in izboljšati kvaliteto življenja za večino državljanov, ki so bili žrtve apartheida – je bil tretji glavni cilj vlade narodna sprava.
Mandela je veliko nalog delegiral svojima namestnikoma de Klerku in Mbekiju, tudi vodenje sestankov ministrskega kabineta, pri katerem sta se izmenjevala vsaka dva tedna. Tako je želel zagotoviti enako pomembno vlogo obema najmočnejšima strankama, hkrati pa se kot
24 »Reconsiling The impossible.«
25 EvitaSePerron, »Evita Bezuidenhout interviews President Nelson Mandela 17 November 1994,« YouTube video, 23:18, 6. december, 2013, https://www.youtube.com/watch?v=tjUhwYr48vE.
26 Mandela in Langa, Dare Not Linger, 214 – 220.
14
predsednik distancirati oz. postaviti nad strankarske prepire in imeti bolj vlogo vodnika. Mbeki je povedal, da se je Mandela dejansko precej redko udeleževal teh sestankov, saj je želel, da se s praktičnimi vidiki vodenja države ukvarjajo bolj njegovi sodelavci, medtem ko je svojo vlogo videl predvsem v širjenju sporočila o narodni spravi in gradnji narodne enotnosti.27 Na srečanju afrikanerskih organizacij 29. marca 1996 je dejal: »Želim ponoviti, da kot eno svojih najpomembnejših nalog vidim delo za narodno spravo in pustiti za seboj državo, v kateri bo trajen mir, ker bodo vsi ljudje in skupine v državi prebivale skupaj v vzajemnem sprejemanju, spoštovanju in narodni zavesti.«28 Pri umirjanju strasti in glajenju sporov v samem ministrskem kabinetu pa je imel nenadomestljivo vlogo vodja predsedniške pisarne, sicer široko spoštovan univerzitetni profesor in akademik Jakes Garwel. Ker ni imel lastnih političnih ambicij in ker je bil osebnostno zelo skromen in predan človek, ki je dobro govoril tudi afrikanščino, je užival zaupanje ministrov vseh treh strank, prav tako pa tudi popolno zaupanje Mandele. Meyer ga je opisal kot ključno osebo v reševanju mnogih sporov in kot glavnega miritelja v vladi.29
V intervjuju ob prvih stotih dnevih vladanja je na vprašanje, kaj so naredili v tem času, Mandela ocenil, da so med drugim naredili napredek v poskusu graditi narodno enotnost in spodbujati duha narodne sprave. Vlada narodne enotnosti je po njegovih besedah jezne nekdanje sovražnike pripeljala v konstruktiven odnos. Ko ga je novinar vprašal, ali bi taka oblika vlade morala ostati tudi po letu 1999, je odgovoril, da nima strahov glede sposobnosti glavnih voditeljev v vladi, da bodo to enotnost držali nepoškodovano, dokler bodo to zahtevale razmere v državi.30 Vendar se to ni izšlo, saj je de Klerk postal nezadovoljen s svojo vlogo v vladi. NP je bila ujeta med odgovornostjo, da podpira vlado, katere del je bila, in potrebo, da se brani pred kritiko svojih volivcev. Tudi osebni odnos de Klerka in Mandele je bil slab in nezaupljiv, kaplja čez rob pa je bila za de Klerka nova ustava, ki po letu 1999 ni predvidevala delitve oblasti na način, kot so jo uresničevali v vladi narodne enotnosti. De Klerk je v svoji stranki zavzel stališče, da bi stranka morala izstopiti iz vlade, kar je stranko razdelilo in je začela razpadati, veliko njenih vidnih politikov pa je končalo politično kariero.31 Svoj izstop iz vlade je NP razglasila 3. junija 1996. Razlog za to je bil po de Klerkovih besedah izključenost stranke iz skupnih odločitev glede končne verzije nove ustave, premajhen vpliv NP na vladno politiko in
27 »Reconciling The Impossible.«
28 Mandela in Langa, Dare Not Linger, 222.
29 »Reconciling The Impossible.«
30 SABC News, »Mandela's 100 days in office interview,« YouTube video, 14:37, 21. avgust, 2019, https://www.youtube.com/watch?v=yElf6UeZvd4&list=LL&index=65.
31 Thompson, A History, 270.
15
potreba, da vlada dobi močno in verodostojno opozicijo, od katere je odvisno preživetje večstrankarske demokracije, ki jo vztrajanje NP v vladi ogroža.32
2. 2 Narodna sprava v novi ustavi in zakonodaji Južnoafriške republike
Novo ustavo JAR so najvišji državni organi potrdili decembra 1996, v veljavo pa je stopila 4.
februarja 1997. Preambulo so sestavljalci napisali v duhu prepoznavanja tragične preteklosti in hkrati gradnje nove, enotne Južne Afrike: »Državljani Južne Afrike prepoznavamo krivice svoje preteklosti; častimo tiste, ki so trpeli za pravico in svobodo v naši deželi; spoštujemo tiste, ki so si prizadevali za izgradnjo in razvoj naše države; ter verjamemo, da Južna Afrika pripada vsem, ki v njej živimo, združeni v naši raznolikosti. Zato, prek naših prosto izvoljenih predstavnikov, sprejmemo to ustavo kot vrhovni zakon Republike, da z njo zacelimo delitve preteklosti in ustanovimo družbo, ki temelji na demokratičnih vrednotah, socialni pravičnosti in temeljnih človekovih pravicah; postavimo temelje demokratični in odprti družbi, v kateri vlada temelji na volji ljudi in kjer je vsak državljan z zakonom enako zaščiten; izboljšamo kakovost življenja vseh državljanov in sprostimo potencial vsake osebe; ter zgradimo združeno in demokratično Južno Afriko, ki bo sposobna zavzeti svoje mesto suverene države v družini narodov.«
Vprašanje narodne sprave in enotnosti so vključili v Prilogi 6, katere naslov je Tranzicijski sporazumi. Člen 22 z naslovom Narodna enotnost in sprava določa, da se ne glede na druge določbe nove ustave in kljub razveljavitvi prejšnje prehodne ustave iz leta 1993 vse določbe prejšnje ustave, ki se nanašajo na amnestijo in so vsebovane pod naslovom »Narodna enotnost in sprava«, štejejo za del nove ustave za namene uresničevanja Zakona 34 o spodbujanju narodne enotnosti in sprave iz leta 1995.
Poglavje o narodni enotnosti in spravi je bilo v prehodni ustavi iz 1993 zadnje, šestnajsto poglavje. To poglavje je ustavo razumelo kot zgodovinski most med preteklostjo globoko razdeljene družbe, za katero so bili značilni spori, neizmerno trpljenje in krivice, ter prihodnostjo, ki bo temeljila na priznanju človekovih pravic, demokraciji in mirnem sobivanju ter razvojnih priložnostih za vse Južnoafričane, ne glede na barvo kože, raso, razred, prepričanje ali spol. V poglavju je bilo zapisano, da prizadevanje za narodno enotnost, mir in blaginjo državljanov zahteva spravo med prebivalci Južne Afrike in obnovo družbe ter da je sprejetje ustave varen temelj za to, da južnoafriško ljudstvo preseže delitve in spore iz preteklosti, ki so
32 »South African Government of National Unity.«
16
povzročili kršitve človekovih pravic, sovraštvo, strah, krivdo in maščevanje. Zapisano je bilo tudi, da pri obravnavi vsega tega obstaja potreba po razumevanju in povračilu, ne pa po maščevanju, in potreba po ubuntuju33, ne pa po viktimizaciji. Določeno je bilo, da se, da bi pospešili spravo in obnovo, za opustitve in kazniva dejanja, ki so bila storjena v preteklosti s političnimi cilji, odobri amnestija. Poglavje je predvidevalo tudi sprejetje zakona, ki bo določil mehanizme, merila in postopke, s katerimi se bo amnestija podeljevala.
Zakon 34 o spodbujanju narodne enotnosti in sprave je zakon, s katerim je bila ustanovljena Komisija za resnico in spravo (v nadaljevanju tudi »Komisija«) in ki je podrobno določil njen namen, cilje, naloge in pristojnosti. Opredelil je tudi sestavo Komisije in vloge njenih posameznih članov ter principe, po katerih morajo le-ti ravnati z žrtvami. Ustanovil je komisijske odbore in opredelil vse podrobnosti v zvezi s podeljevanjem amnestij. Vseboval je tudi poglavje o reparacijah in rehabilitaciji žrtev in poglavje o tem, kako naj potekajo preiskave in zaslišanja. Zagotavljal je neodvisnost Komisije od vlade, političnih strank ali katerihkoli drugih političnih teles.
3. Komisija za resnico in spravo
3. 1 Nastanek, namen in delovanje
»Zveri bomo pogledali v oči. Soočili se bomo z našo grozno preteklostjo in ne bo nas več imela za talce. Podali si bomo roke, črni in beli, korakali bomo skupaj v prihodnost. Zavezali se bomo: nikoli več!« Tako je Desmond Tutu, predsednik Komisije za resnico in spravo, na kratko ubesedil namen njenega delovanja.34
Vprašanja o tem, kako bodo v novi demokratični JAR obravnavali, popravljali in zdravili posledice mnogih krivic in zločinov, ki so se zgodili v času apartheida, so bila pomemben in napet del pogajanj za novo ureditev države, ki so potekala v letih pred volitvami 1994. Pogajalci so se strinjali o tem, da ne bodo preganjali zločinov, ki so se zgodili kot posledica apartheidske zakonodaje, različne poglede pa so imeli predvsem glede vprašanja podeljevanja amnestij za
33 Ubuntu je beseda, ki izvira iz južnoafriške filozofije in obsega idejo, da je oseba oseba samo skozi drugo osebo.
Je verovanje v univerzalno človeško vez: Sem zato, ker si ti. Desmond Tutu v spremni besedi knjige Ubuntu:
afriška modrost o povezanosti vseh ljudi piše, da je ubuntu pojem, ki v njegovi skupnosti pomeni najpomembnejši vidik življenja v pogumu, sočutju in povezanosti, in da je biti človek z ubuntujem ena največjih časti, h kateri južnoafriški starši vsakodnevno spodbujajo svoje otroke. Tutu je prepričan, da sta ideja in praksa ubuntuja eno največjih daril Afrike svetu in da tudi Mandele ni mogoče razumeti izven ubuntuja. Mandela je o tem pisal tudi v svoji avtobiografiji Dolga pot do svobode.
34 Journeyman Pictures, »Failed Reconciliation.«
17
zločine, ki niso bili storjeni v okviru zakona. Vladna stran je sprva odločno zastopala stališče, da bi morali podeliti splošno amnestijo, vendar se je na koncu strinjala, da bodo za amnestijo lahko zaprosili posamezniki individualno, pogoj za podelitev pa bo, da posameznik v celoti razkrije svoje dejanje in da lahko dokaže, da je bilo le-to politično motivirano. Veliko aktivistov ANC je menilo, da je tudi to preveč radodarno, in so si za politike apartheidske vlade sprva želeli sodišč v stilu Nürnberških procesov.35 Nekdanji južnoafriški ustavni sodnik Richard Goldstone je ocenil, da je bil kompromis glede ustanovitve in delovanja Komisije za resnico in spravo ključen za mirno tranzicijo, do katere ne bi prišlo, če bi predstavniki ANC in vlade vztrajali vsak pri svojih stališčih, saj bi to pomenilo konec pogajanj in slej ko prej tudi krvavo revolucijo.36 Uradno je Komisijo za resnico in spravo nato ustanovil in podrobno določil njeno delovanje Zakon 34 o spodbujanju narodne enotnosti in sprave. Pripravljalci zakona so iskali zglede po svetu, pomagali so jim nekateri eksperti iz Južne Amerike in Vzhodne Evrope, med njimi ugledni čilski odvetnik José Zalaquett, ki je bil član čilske Nacionalne komisije za resnico in spravo. Na koncu je dal zakon Komisiji precej širša pooblastila, kot so jo imela primerljiva telesa drugod po svetu. Nobena druga podobna komisija namreč ni imela hkrati preiskovalne pristojnosti, pristojnosti podeljevanja amnestij, pristojnosti vročiti sodni poziv pričam ali zaseči dokaznega gradiva.37 Pristojnost vročanja sodnega poziva pričam in pristojnost podeljevanja amnestij sta bili ključni, da so na zaslišanja prišli mnogi storilci, za razliko od npr. Čila in Argentine, kjer so storilci le redko sodelovali s tamkajšnjima komisijama, saj nista imeli pristojnosti vročanja sodnega poziva (lahko sta zgolj povabili na zaslišanje), zato so v teh dveh državah pričale predvsem žrtve. Posebnost južnoafriške Komisije je bila tudi, da so bila zaslišanja javna, posneta in prenašana po televiziji in radiu, kar je bil dosežek vpletanja nekaterih nevladnih organizacij. Mednarodna ekspertinja za tranzicijsko pravičnost Priscilla Hayner je ocenila, da je dalo prav to Komisiji v JAR poseben značaj v primerjavi s primerljivimi komisijami po svetu. Po njenih besedah je s tem, ko so ljudje lahko dnevno spremljali izpovedi ljudi, ki so pričali, Komisija postala pomembna ne le zaradi končnega rezultata (kot nekatere druge komisije po svetu), temveč zaradi samega procesa, ki ga je omogočala in ki je po prepričanju ekspertinje najbolj pozitivno vplival na državo.38
35 Anthony Sampson in John Battersby, Mandela: The Authorised Biography (London: HarperPress, 2011), 528.
36 Charles Villa-Vicencio, "The South African Transition: Then and Now," v Remembrance, History, and Justice: Coming to Terms with Traumatic Pasts in Democratic Societies, ur. Tismaneanu Vladimir in Iacob Bogdan C. (Budimpešta; New York: Central European University Press, 2015): 314, dostop 5. maja, 2021, http://www.jstor.org/stable/10.7829/j.ctt19z399m.15.
37 Tom Lodge, Politics in South Africa: From Mandela to Mbeki (Cape Town: David Philip, 2002), 176 – 178.
38 Justice Reconciliation, »Truth Justice Memory: South Africa's Truth and Reconciliation Process
[Introduction],« YouTube video, 21:24, 4. april 2014, https://www.youtube.com/watch?v=W3taLI3moaM.
18
Zakon je določal, da mora predsednik države imenovati od 11 do 17 komisarjev, pri tem pa ima zgolj to obveznost, da se pred tem posvetuje s svojim kabinetom. Vendar je Mandela ta proces razširil in povabil k javnim nominacijam, ki jih je nato pregledal odbor, sestavljen tako iz predstavnikov vseh parlamentarnih strank kot iz predstavnikov nevladnih organizacij. Ta odbor je sestavil listo 25-ih kandidatov, med katerimi jih je Mandela nato izbral 17, pri tem pa komisarji niso smeli imeti visokih političnih funkcij. Novembra 1995 je za predsednika Komisije imenoval anglikanskega nadškofa Desmonda Tutuja, ki je bil zelo spoštovan v JAR in po svetu in je kot moralna avtoriteta o nujnosti narodne sprave govoril že v letih, ko se je zdel padec apartheida še daleč. V času, ko je Mandela prestajal zaporno kazen, je bil Tutu najvidnejši nasprotnik apartheida in leta 1984 je za svoja prizadevanja prejel tudi Nobelovo nagrado za mir. Za namestnika predsednika je Mandela imenoval Alexa Boraine, protiapartheidskega aktivista in metodističnega duhovnika, ki je predlagal, da bi moralo ime Komisije vsebovati izraz »sprava« in da bi morala biti sprava tudi osrednji cilj njenega delovanja. S tema dvema imenovanjema je Mandela dal Komisiji tudi religiozni karakter. Poleg njiju so bili v Komisiji še pravniki, zdravstveni delavci (vključno s psihiatri in kliničnimi psihologi), kleriki in trije nekdanji poslanci. Komisija je bila namenoma rasno raznolika, sestavljalo jo je osem črncev, sedem belcev in dva temnopolta.39
Komisijo so sestavljali trije odbori: Odbor za kršitve človekovih pravic, Odbor za reparacije in rehabilitacijo in Odbor za amnestijo. Naloga Odbora za kršitve človekovih pravic je bila, da razišče kršitve človekovih pravic, ki so se zgodile med leti 1960 in 1994, in sicer na podlagi izjav, ki so jih pridobili. Odbor je ugotavljal identitete žrtev, njihovo usodo oz. trenutno bivališče, naravo in obseg škode, ki so jo utrpele, in ali so bile kršitve posledica namernega načrtovanja države ali katerekoli druge organizacije, skupine ali posameznika. Ko so bile žrtve identificirane, so bile napotene na Odbor za reparacije in rehabilitacijo, nekatere pa povabljene tudi na javne obravnave.
Naloga Odbora za reparacije in rehabilitacijo je bila, da zagotavlja podporo žrtvam in da jim je v procesu iskanja resnice in sprave povrnjeno dostojanstvo. Odbor je oblikoval predloge politik in priporočil za rehabilitacijo in zdravljenje preživelih, njihovih družin in skupnosti na splošno.
Z uveljavljanjem teh priporočil naj bi zagotovili tudi, da se podobni zločini ne bi več ponovili.
Ustanovljen je bil Predsednikov sklad, ki so ga financirali parlament in zasebni prispevki in je nekaterim žrtvam, ki so imele urgentne potrebe (materialne, zdravstvene, čustvene,
39 Lodge, Politics in South Africa, 177 – 178.
19
izobraževalne, simbolične40), izplačal začasne odškodnine v skladu s predpisi, ki jih je predpisal predsednik (ostale žrtve so na odškodnine počakale do konca mandata Komisije).
Odbor za amnestijo je zbiral prošnje za amnestijo in preverjal, ali so bile vložene v skladu z določbami zakona. Prosilci so lahko zaprosili za amnestijo za vsako (kaznivo) dejanje ali opustitev, povezano s političnim ciljem, storjeno do 11. maja 1994 (sprva do 6. decembra 1993).41 Odbor za amnestijo je prejel 7116 prošenj, podelil pa je 1167 amnestij. Delovanju tega odbora so nekateri nasprotovali, saj je po njihovem prepričanju onemogočal pravičnost. Tutu je poudaril, da odbor ni izvrševal kaznovalne pravičnosti, temveč obnovitveno pravičnost, in da je bil njegov namen bolj zdraviti kot kaznovati. Ključno je bilo, da so bili vsi zločini obravnavani enako in pravično, tudi tisti, ki so jih zagrešili nekdanji borci za svobodo (predvsem iz ANC). Komisija je priznala legitimnost oboroženemu odporu proti apartheidu, vendar je hkrati delovala v skladu z načeli pravične vojne, v kateri so nedopustni napadi na neoborožene oz. civiliste.42
Na uvodni slovesnosti ob začetku delovanja Komisije, ki se je odvila 13. februarja 1996 v anglikanski katedrali v Cape Townu, je minister za pravosodje povabil navzoče, da se združijo v iskanju resnice, brez katere ne more biti prave sprave. Prisotni so bili duhovniki različnih veroizpovedi, ki so zbranim podelili blagoslov, Mandela pa je v kratkem govoru dejal, da
»lahko odpustimo, a nikoli pozabimo«, in obljubil, da bo Komisija popolnoma neodvisna od interesov politike. Predstavniki Komisije so nato šli na teren in zbrali več kot enaindvajset tisoč pričevanj žrtev, od teh pa so jih približno dva tisoč povabili, da so svoje zgodbe povedale na javnih obravnavah.
Prvo tovrstno javno zasedanje Komisije se je zgodilo 15. aprila 1996 v Cape Townu, do konca oktobra leta 1998 pa je Komisija organizirala 76 javnih zasedanj po celi državi, od največjih mest do odročnih vasi, srečanja pa so se odvijala v raznih dvoranah, po šolah in cerkvah. Pričali so storilci in žrtve, odrasli in otroci, ljudje vseh stanov, poklicev in funkcij, pripadniki najrazličnejših organizacij in političnih strank.43 Priče so lahko pričale v svojem maternem jeziku (JAR ima 11 uradnih jezikov). Ta zasedanja so v naslednjih štirinajstih mesecih razkrila veliko bolj grozne zgodbe, kot si je večina politikov, vključno z Mandelo, predstavljala, da jih
40 Truth and Reconciliation Comission, Truth and Reconciliation Commission of Sotuh Africa Report, Volume Five (Cape Town: Truth and Reconciliation Commision, 1998), 181 – 182,
https://www.justice.gov.za/trc/report/finalreport/Volume5.pdf.
41 »The Committees of the TRC,« Truth and reconciliation comission, dostop 5. julija, 2021, https://www.justice.gov.za/trc/trccom.html.
42 Journeyman Pictures, »Failed Reconciliation.«
43 Justice Reconciliation, »Truth Justice Memory.«
20
bo. Storilci in žrtve so podrobno opisovali in celo prikazovali umore, mučenja in druge zločine, vse to pa so prenašale televizije, radia in časopisi. Poleg tega so bila vsa pričevanja kasneje dobesedno transkribirana (transkripcije vseh pričevanj so danes prosto dostopne na spletu na uradni strani Komisije). Državo so nekatera pričevanja še posebej pretresla, npr. ko so storilci v grozljive podrobnosti opisali, kako so 1977 umorili Steva Bika, enega najbolj priljubljenih borcev proti apartheidu. Izpovedi so razkrile tudi sistematično torturo in umore državnih varnostih sil.44
Proces, ki ga je začela Komisija, je bil edinstven in naporen. Na zasedanjih so se žrtve mnogokrat prvič soočile s storilci in s tem, kaj so jim storili, in pričevanja so le malokoga pustila hladnega. Izkazalo se je, da ima skoraj vsaka, še tako majhna južnoafriška vas svoje žrtve.
Mnogi svojci umorjenih ali pogrešanih so si želeli le, da bi našli njihove posmrtne ostanke in jih spodobno pokopali. Nekatere so s pomočjo storilcev tudi našli, drugi svojci so npr. izvedeli le, da je bilo truplo njihovega umorjenega odvrženo v reko. Za nekatere pričevalce je bilo dovolj že to, da so lahko povedali svojo zgodbo in da so jih sodržavljani slišali. Južnoafriški proces iskanja resnice in sprave je skozi mesece razvil svojo edinstveno identiteto. Ljudje so ob pripovedovanju in poslušanju izpovedi skupaj sočustvovali, jokali, tolažili drug drugega, pa tudi peli, se smejali in molili.45
V okviru Komisije so vzpostavili tudi poseben Register sprave, v katerem so lahko posamezniki javno izrazili obžalovanje, ker niso uspeli preprečiti kršitev človekovih pravic, in pokazali svojo zavezanost spravi. Ustanovitev tega registra je predlagala komisarka Mary Burton in povedala, da je bil ustanovljen »kot odgovor na globoko željo po spravi v srcih mnogih Južnoafričanov – ljudi, ki morda niso zagrešili grobih kršitev človekovih pravic, vendar želijo izraziti obžalovanje, ker v preteklosti niso storili vsega, kar bi lahko, da bi takšne kršitve preprečili;
ljudi, ki želijo na simboličen način pokazati svojo zavezanost novi prihodnosti, v kateri se kršitve človekovih pravic ne bodo dogajale.« Ob tem je poudarila še, da so se številni Južnoafričani željni odvrniti od pretekle zgodovine delitev in diskriminacije.46
44 Sampson, Mandela, 530 – 533.
45 Justice Reconciliation, »Truth Justice Memory.«
46 »Register of Reconciliation,« Truth and reconciliation comission, dostop 5. julija, 2021, https://www.justice.gov.za/trc/ror/index.htm.
21
3. 2 Uspeh
Končno poročilo dela, ki ga je opravila Komisija in je obsegalo 5 obsežnih poglavij, je Tutu Mandeli izročil 28. oktobra 1998. Komisiji so nato podaljšali mandat do leta 2002, saj so ugotovili, da delo še ni končano.
S tem, kako efektivna je bila Komisija za resnico in spravo pri doseganju svojih ciljev, se je ukvarjalo mnogo strokovnjakov in mnenja o tem so precej deljena. Ena glavnih kritik Komisije je bila, da so se zaslišanjem izognili tisti, ki so bili najbolj odgovorni za vzdušje, v katerem je bilo mogoče zagrešiti toliko zločinov. Veliko vidnih politikov apartheida (vključno z zadnjim predsednikom apartheidske vlade de Klerkom, ki je vedno trdil, da ima čiste roke in da ni vedel ničesar o tem, kar so počele državne varnostne sile) ni prosilo za amnestijo, nekatere sodbe pa so bile sporne, npr. ko je bil oproščen nekdanji minister za obrambo general Magnus Malan. To se je sicer zgodilo tudi podobnim komisijam po svetu, saj je bilo izredno težko dokazati političnemu vrhu, da je bil neposredno odgovoren za zločine. 47 Vendar James L. Gibson, eden največjih ekspertov za južnoafriško Komisijo za resnico in spravo, opozarja, da mnogi avtorji študij o tej temi - tako tisti, ki delo Komisije ocenjujejo kot izredno uspešno, kot tisti, ki so do Komisije izredno kritični - svojih zaključkov ne podprejo z empiričnimi dokazi o tem, kako sta njeno delo in proces, ki ga je začela, dejansko vplivala na življenje običajnih Južnoafričanov.
Veliko avtorjev je prepričanih, da so predvsem črnci podeljevanje amnestij in s tem delo Komisije v veliki večini dojeli kot krivično do črnske skupnosti in da je Komisija omajala njihovo zaupanje v vladavino prava in pravičnost sodnih institucij v državi. Vendar je Gibson na podlagi raziskav javnega mnenja in svojega raziskovanja prišel do zaključka, da Južnoafričani v splošnem delo Komisije precej pozitivno vrednotijo in da ocenjujejo, da je uspešno razkrivala resnico o preteklosti in s tem prispevala k spravi, in da to tudi cenijo.48 Jay A. Vora in Erika Vora sta s svojo empirično raziskavo želela ugotoviti, kako delo Komisije vrednotijo pripadniki treh etničnih skupin v JAR: pripadniki črnskega plemena Xhosa in pripadniki dveh južnoafriških belskih skupnosti – Afrikanerji in Angleži. Pri tem ju je zanimalo, kako je bila Komisija po njihovem mnenju uspešna pri razkrivanju resnice in kako pri doseganju sprave. Ugotovila sta, da anketiranci vseh treh skupnosti na splošno ocenjujejo, da je bila Komisija relativno efektivna pri razkrivanju resnice, manj pa (predvsem po mnenju
47 Justice Reconciliation, »Truth Justice Memory.«
48 James L. Gibson, "The Truth about Truth and Reconciliation in South Africa," International Political Science Review / Revue Internationale De Science Politique 26, št. 4 (2005): 342 – 357, dostop 11. julija, 2021, http://www.jstor.org/stable/30039021.
22
Afrikanerjev in Angležev) pri doseganju narodne sprave. Pripadniki črnske skupnosti praviloma tudi vidijo več pozitivnih učinkov dela Komisije na južnoafriško družbo kot pripadniki obeh belskih skupnosti.49
V raziskavi iz leta 2019 o narodni spravi se je dobrih 66% Južnoafričanov strinjalo, da je Komisija zagotovila dobre temelje, da Južnoafričani dosežejo spravo, dobrih 20% se s tem ni niti strinjalo niti ne strinjalo, le dobrih 13% pa se s tem ni strinjalo.50
Predsednik Komisije Desmond Tutu je na vprašanje o tem, ali je Komisija izpolnila svoj cilj, da Južnoafričanom prinese spravo, odgovoril, da je sprava proces, ne dogodek, in da je Komisija k temu procesu prispevala, svoj prispevek pa mora dati vsak Južnoafričan.51
4. Najodmevnejša spravna dejanja v času Mandelovega predsedovanja
Ko gre za politično narodno spravo, je premik iz konfliktnih identitet v bolj vključujočo narodno identiteto pomemben korak. Pri tem procesu lahko pomembno vlogo igra uvedba novih nacionalnih simbolov, kar se je v JAR odrazilo tudi v novi državni himni in zastavi. Nacionalni simboli in barve imajo pomembno mesto tudi v športu, kjer so med drugim vidni na dresih igralcev.52 Šport je bil v JAR vedno pomemben dejavnik identitete ljudi, česar so se tudi Mandela in drugi politiki dobro zavedali. Generacije je bil šport v državi ena osrednjih tem v političnih debatah glede ras in nacionalizma, s svetovnim prvenstvom v ragbiju leta 1995 v JAR pa se je zdelo, da je postal tudi osrednji dejavnik narodne sprave.53
Mandela je v skladu s tem, da je prizadevanje za narodno spravo in gradnjo enotnega južnoafriškega naroda videl kot eno svojih najpomembnejših nalog, izkoristil vsako priložnost za promocijo in uresničevanje teh idej. Ne glede na to, ali je govoril poslancem v parlamentu, vernikom v svetiščih ali množicam na političnih shodih, je bilo njegovo osrednje sporočilo vedno enako. Nenehno je poudarjal, da pri vprašanju mirne transformacije in prihodnosti v
49 Jay A. Vora in Erika Vora, "The Effectiveness of South Africa's Truth and Reconciliation Commission:
Perceptions of Xhosa, Afrikaner, and English South Africans," Journal of Black Studies 34, št. 3 (2004): 308 – 311, dostop 11. julija, 2021, http://www.jstor.org/stable/3180939.
50 Institute for Justice and Reconciliation, SA Reconciliation Barometer Survey, 24.
51 Justice Reconciliation, »Truth Justice Memory.«
52 Kristine Höglund in Ralph Sundberg, "Reconciliation through Sports? The Case of South Africa," Third World Quarterly 29, št. 4 (2008): 807, dostop 14. maja, 2021, http://www.jstor.org/stable/20455073.
53 Derek Charles Catsam, "The Death of Doubt? Sport, Race, and Nationalism in the New South Africa,"
Georgetown Journal of International Affairs 11, št. 2 (2010): 7, dostop 14. maja, 2021, http://www.jstor.org/stable/43133837.
23
državi ne gre za prispevek enega ali dveh posameznikov, temveč za prizadevanje žensk in moških vseh družbenih skupin v Južni Afriki.54 Ko so ga novinarji spraševali, kaj želi sporočiti svojim državljanom, je vedno pozival, naj Južnoafričani sklenejo roke v gradnji nove Južne Afrike in v promociji duha narodne sprave.55 Pri tem prizadevanju so nekateri dogodki in dejanja zaradi svoje močne simbolike še posebej izstopali.
4. 1 Nova državna himna in zastava
Za večino nebelih Južnoafričanov so bili vsi glavni simboli JAR hkrati simboli apartheida in zatiranja in so zato imeli do njih sovražen odnos. Pri tem je posebej izstopala državna himna Die Stem van Suid-Afrika (Klic Južne Afrike), ki se je izvajala v afrikanščini, besedilo pa je poleg opevanja lepe južnoafriške dežele in narave slavilo tudi preteklost Afrikanerjev, ki so jo ostali Južnoafričani razumeli predvsem kot obdobje neenakosti in krivice. Le-ti so imeli svojo neuradno himno Nkosi Sikelel' iAfrika (Bog blagoslovi Afriko) v jeziku isiXhosa, ki je tako po besedilu kot po izvoru sicer verska pesem, vendar so jo peli na vseh svojih političnih in drugih zborovanjih in srečanjih in je tako postala značilna pesem protiapartheidskega boja. V duhu sprave je prehodna ustava iz leta 1993 določila, da bosta od volitev 1994 dalje obe pesmi uradni državni himni, ki se bosta vedno izvajali zaporedno v celoti.56 Tako so tudi na Mandelovi inavguraciji izvedli obe himni in Mandela sam je zapisal, da je bila simbolika tistega dne zanj prav prizor, ko so belci prepevali Nkosi Sikelel' iAfrika, črnci pa Die Stem (čeprav večina izmed njih verjetno ni razumela besedila pesmi druge skupine).57 Vendar se je kmalu izkazalo, da je nepraktično imeti dve državni himni, zato se je vlada odločila, da bo novoimenovani odbor iz obeh pesmi naredil eno samo, ki bo združila elemente obeh. Nova državna himna je bila razglašena oktobra 1997.58 Himna je dobila naslov Nkosi Sikelel' iAfrika, njena posebnost pa ni le v tem, da je hibrid dveh pesmi, temveč je edinstvena v tem, da je sestavljena iz petih od enajstih uradnih jezikov JAR: prva kitica vključuje verze v jezikih isiXhosa in isiZulu, druga je v jeziku Sesotho, tretja v afrikanščini, zadnja pa v angleščini. Besedilo pesmi je izrazito v duhu enotnosti južnoafriškega naroda – prvi dve kitici sta prošnji Bogu, naj blagoslovi in varuje njihov narod ter konča vse konflikte in trpljenje, tretja opeva lepote njihove narave, zaključi pa
54 Channel 4 News, »Nelson Mandela interviewed by Jon Snow (1994),« YouTube video, 15:36, 6. december, 2013, https://www.youtube.com/watch?v=DzZdE8Ycjpg.
55 EvitaSePerron, »Evita Bezuidenhout interviews President.«
56 »National anthem,« South Africa Government, dostop 15. aprila, 2021, https://www.gov.za/about-sa/national-symbols/national-anthem.
57 Mandela, Dolga pot do svobode, 666.
58 Mandela in Langa, Dare Not Linger, 217 – 218.
24
se s pozivom vsem državljanom, da stojijo enotni ter se skupaj borijo za svobodo v njihovi deželi.59
Nič manj osovražena kot nekdanja državna himna ni bila med nebelimi Južnoafričani oranžno- belo-modra južnoafriška zastava, v uporabi od leta 1928. Ko je oblast prevzela Mandelova vlada, so se mnogi belci bali, da bo odstranila vse njihove stare simbole in da bo nova državna zastava postala črno-zeleno-rumena zastava ANC. Vendar so nato oblikovali čisto novo zastavo, ki jo je potrdila ustava iz 1996 (prvič pa se je uporabila že na Mandelovi inavguraciji) in je sestavljena iz šestih barv. Te barve za razliko od mnogih drugih državnih zastav nimajo vsaka svojega posebnega pomena.60 Nasprotno: barvna kombinacija predstavlja ravno to, da ima lahko različne pomene za različne ljudi – namerno niso nobeni od barv pripisali nobene univerzalne simbolike. Ima pa simbolni pomen vzorec, ki se v obliki črke V začne v levem spodnjem in zgornjem kotu in se nato združi v en sam trak – predstavlja zbliževanje različnih elementov v južnoafriški družbi, ki nadaljujejo pot naprej v enotnosti.61 Šestbarvna zastava je bila ustvarjena tudi v duhu ideje o »mavričnem narodu«.62
4. 2 Predsedniška inavguracija Nelsona Mandele
Predsedniška inavguracija v Pretorii kot prvi javni dogodek nove vlade narodne enotnosti je bila polna simbolike in to, da naj bi inavguracija »odsevala duha narodne sprave in enotnosti«, je bilo zapisano v ustanovnem dokumentu Nacionalnega odbora za inavguracijo, ki je bil odgovoren za politične in protokolarne vidike inavguracije.63 Mandelova inavguracija je bila brez primere v zgodovini JAR že zaradi dejstva, da so se je udeležili predsedniki držav in vlad ali drugi visoki predstavniki iz skoraj sto osemdesetih držav, kar je bilo v popolnem nasprotju z de Klerkovo inavguracijo pet let prej, ko je bila JAR diplomatsko mednarodno izolirana.64 V duhu sprave je Mandela na inavguracijo med drugim povabil tri svoje nekdanje zaporne paznike Christa Branda, Jamesa Gregoryja in Jacka Swarta in jim dodelil častno mesto.65 Mediji
59 »National anthem.«
60 »Flag of South Africa,« Britannica, dostop 15. aprila, 2021, https://www.britannica.com/topic/flag-of-South-Africa.
61 »National flag,« South African Government, dostop 15. aprila, 2021, https://www.gov.za/about-sa/national-flag-0.
62 Izraz »mavrični narod« za Južnoafričane je vpeljal Desmond Tutu in je kmalu postal široko uporabljan v JAR in po svetu. Tutu je želel z njim izraziti lepoto različnosti in barvitosti južnoafriških ljudi, ras, kultur, jezikov … pa tudi upanja in sprave v postapartheidski dobi. Izraz je bil od takrat dalje tudi predmet številnih polemik o tem, ali ni mavrični narod glede na vse probleme in delitve, s katerimi se je in se še sooča JAR, zgolj mit.
63 »1.6 Inauguration,« Nelson Mandela The Presidential Years, dostop 15. maja, 2021,
https://tpy.nelsonmandela.org/pages/part-i-democratic-breakthrough/setting-the-agenda/inauguration.
64 Mandela in Langa, Dare Not Linger, 57 – 60.
65 Mandela in Langa, Dare Not Linger, 214.
25
po svetu so o tej inavguraciji poročali z romantičnim zanosom pod vplivom spominov na zgodovino osvoboditev v svojih lastnih državah in jo opisovali kot triumf demokracije. New York Times je zapisal: »Bilo je, kot bi bili živi v času Lincolna.«66 Mandela je v svoji avtobiografiji razkril, da ga je ta dan preplavljal zgodovinski občutek. V mislih je imel žrtve, trpljenje in pogum na tisoče ljudi, ki niso mogli doživeti tega trenutka, a so se borili in umirali zanj. Preveval ga je občutek, da je zgolj povzetek vseh drugih afriških domoljubov, ki so stopali po tej poti pred njim.67
Izvedba obeh novih državnih himen in plapolanje nove državne zastave (oz. mnogo le-teh) sta bila prva očitna simbola nove dobe. Prvi Mandelov predsedniški govor, ki ga je napisal skupaj s sodelavci, je izražal veselje in hvaležnost ob tem, da smejo Južnoafričani po letih mednarodne izolacije v svoji deželi gostiti »narode sveta«; poklonil se je vsem, ki so žrtvovali življenje za ta trenutek, in dal priznanje de Klerku in varnostnim silam (ki so bile leta za mnoge simbol apartheida), ki so zagotavljale varnost na prvih demokratičnih volitvah. Poudaril je, da je v Južni Afriki prišel čas za celjenje ran in gradnjo družbe, v kateri bodo vsi Južnoafričani, beli in črni, hodili vzravnano in brez strahu v srcu, saj jim bodo zagotovljene njihove neodtujljive človekove pravice. To naj bi bil mavrični narod, ki bo v miru sam s seboj in s svetom. Izrazil je prepričanje, da si morajo kot združeni ljudje prizadevati za narodno spravo, gradnjo naroda in rojstvo novega sveta. Zaključil je odločno z besedami, ki so bile kasneje verjetno največkrat citiran stavek tega govora: »Nikoli, nikoli in nikdar več se ne bo zgodilo, da bi ta čudovita dežela ponovno doživela zatiranje človeka nad sočlovekom!«68
Še pred Mandelovim govorom so, potem ko je zaprisegel on in oba njegova namestnika Thabo Mbeki in Frederik Willem de Klerk (ta je zaprisegel v afrikanščini), vodili molitev voditelji štirih največjih veroizpovedi v JAR: hinduizma, judovstva, islama in krščanstva. Molitev vseh štirih je bila predvsem prošnja za mir, bratstvo in slogo. Judovski rabin je prebral biblijski odlomek, v katerem Bog obljublja svojemu ljudstvu, da bo živelo v trajnem miru in brez nasilja.
Islamski imam je prosil Alaha, naj se vsi ljudje spoštujejo med seboj, naj blagoslovi vlado narodne enotnosti in naj bo v državi sprava in ljubezen, naj gredo enotni naprej in naj jim Alah da moč, da preženejo vse sovraštvo. Alahu se je zahvalil za prve demokratične volitve, za ta dan, na katerega so postavili prvega demokratično izvoljenega predsednika Nelsona Mandelo, in prosil, naj mu podeli moč, modrost, pogum in razumevanje ter vodi njega in ljudi okrog
66 Sampson, Mandela, 494.
67 Mandela, Dolga pot do svobode, 666 – 667.
68 Nelson Mandela, »Inauguration as President,« v Nelson Mandela In His Own Words, ur. Asmal Kader (London: Abacus, 2014), 68 – 70.
