UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Neža Kernel
ZALJUBLJENOST IN PSIHOSOCIALNE STISKE MLADOSTNIC Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Neža Kernel
ZALJUBLJENOST IN PSIHOSOCIALNE STISKE MLADOSTNIC Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Tomaž Vec
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Veliko je ljudi, ki so posredno in neposredno pripomogli k temu, da je to delo nastalo in da je takšno, kakršno je. Vsem iskrena hvala, da ste bili pomemben delček moje osebne in študijske
poti!
Najprej bi se rada zahvalila svojemu mentorju, doc. dr. Tomažu Vecu, za vse nasvete, vložen čas in podporo pri nastajanju tega magistrskega dela.
Posebna zahvala gre tudi vsem dekletom, ki so izkazala interes za sodelovanje pri raziskavi, vztrajno prihajala na srečanja in z mano delila svoje zgodbe.
Nadalje gre zahvala vsem mojim bližnjim. Moji družini, ki me je podpirala tekom študija in mi stala ob strani, ter vsem mojim prijateljicam, cimram in kolegicam s faksa, ki ste verjele
vame in v nastanek tega dela ter bile vedno pripravljene na neskončne debate.
POVZETEK
V magistrskem delu raziskujem svet zaljubljenih mladostnic, v katerega umestim tudi psihosocialne stiske, ki potencialno lahko spremljajo izkušnje zaljubljenosti. Tako v teoretičnem delu opredelim obdobje mladostništva in njegove značilnosti, predstavim različne definicije o ljubezni in zaljubljenosti ter se dotaknem dejavnikov, ki utegnejo vplivati na izkušnje zaljubljenosti pri mladostnicah, kot so: družina, vrstniki, šola in dijaški dom, mediji ter družbeni kontekst. Nadalje podrobneje predstavim sam potek zaljubljanja, njegovo dinamiko in funkcijo; slednjo povežem z izgradnjo samopodobe in identitete pri mladostnicah.
V nadaljevanju se dotaknem še psihosocialnih stisk, ki lahko spremljajo samo zaljubljenost, in vloge odraslih oseb pri tem (posebej vloge staršev in vzgojiteljev v dijaških domovih). V empiričnem delu predstavim svoje kvalitativno raziskovanje s pomočjo intervjujev in izvedbo eksperimenta. Vzorec je zajemal sedemnajst mladostnic, starih petnajst oziroma šestnajst let.
Z vsako od njih sem izvedla intervju, dvanajst pa jih je sodelovalo tudi pri eksperimentu, v katerem sem preučevala pomen obiskovanja pogovornih srečanj na oblikovanje in spreminjanje predstav mladostnic o zaljubljenosti in ljubezni. Z analizo intervjujev sem ugotovila, da so izkušnje zaljubljenih mladostnic precej individualne, vendar se hkrati stikajo v nekaterih elementih in dinamiki. Predstave mladostnic o ljubezni in zaljubljenosti so se v obdobju devetih mesecev pri večini vsaj malenkost spremenile, vendar pa tega ne moremo pripisati zgolj obiskovanju pogovornih srečanj, temveč tudi pomenu lastnih izkušenj mladostnic. Dekleta so skupno poročala o precej raznovrstnih stiskah, ki jih povezujejo z zaljubljenostjo, vendar te pri njih običajno niso bile močno izražene. Večina odraslim osebam pripisuje določeno vlogo pri najstniški zaljubljenosti in si želi zaupati ter se pogovarjati o tej temi z vsaj eno odraslo osebo. Pogovorna srečanja, kakršna sem izvedla sama, bi tako lahko pomembno doprinesla k mladostniškim izkušnjam zaljubljenosti in hkrati omogočila grajenje vezi med mladostnicami in odraslimi osebami, ki bi se znašle v vlogi izvajalcev.
KLJUČNE BESEDE: mladostnice, zaljubljenost, predstave o ljubezni, psihosocialne stiske, samopodoba, vloga odrasle osebe
ABSTRACT
This Master’s thesis researches infatuation in adolescent girls, including psychosocial distress, which may potentially occur during the experience of infatuation. In the theoretical part, I define the period of adolescence and its characteristics, I present different definitions of love and infatuation, and I touch upon the factors that may impact the experience of infatuation in adolescent girls, such as family, peers, school and student dormitory, the media and the social context. Furthermore, I present the development of infatuation in more detail, including its dynamics and function, connecting the latter with the building of self-image and identity in female adolescents. Additionally, I touch upon the psychosocial distress which may accompany infatuation, as well as the role of the adults in the matter (especially the roles of parents and educators in student dormitories). In the empirical part, I present qualitative research based on interviews and an experiment. Its sample included seventeen female adolescents, aged fifteen to sixteen, with whom I conducted the interviews. Twelve of them participated in the experiment examining the importance of attending conversational sessions for shaping and changing adolescents’ notions of infatuation and love. Through the analysis of the interviews, I discovered that the experiences of infatuated female adolescents are mainly individual, while they coincide in some elements and dynamics. Overall, the adolescents’ perceptions of love and infatuation changed at least slightly in nine months. However, this cannot be attributed only to attending the conversational sessions but also to the impact of their own experiences.
The girls collectively reported quite a variety of distress associated with falling in love, although it was not usually expressed strongly. Most of them attributed a certain role in adolescent infatuation to adults, wanting to trust and discuss the topic with at least one adult figure. Thus, conversational sessions that I carried out might substantially contribute to the adolescent experience of infatuation and at the same time create an opportunity for building bonds between adolescents and adults who would find themselves in the role of educators.
KEYWORDS: female adolescents, infatuation, notions of love, psychosocial distress, self- esteem, adult role
KAZALO VSEBINE
I TEORETIČNI DEL ... 1
1 UVOD ... 1
2 MLADOSTNIŠTVO KOT OBDOBJE ... 2
2.1 Značilnosti obdobja ... 2
2.1.1 Telesni razvoj ... 3
2.1.2 Kognitivni razvoj ... 3
2.1.3 Razvoj osebnosti ... 4
2.1.4 Čustvovanje in razvoj čustev ... 5
2.2 Razvojne naloge in potrebe mladostnikov ... 5
2.3 Mladostnikovi možgani ... 7
3 ZALJUBLJENOST IN LJUBEZEN ... 8
3.1 Definicije in razlike med zaljubljenostjo in ljubeznijo ... 8
3.2 Funkcionalnost predstav o ljubezni in zaljubljenosti ... 12
4 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA IZKUŠNJO ZALJUBLJENOSTI PRI MLADOSTNICAH... 14
4.1 Družina, vzgoja in stili navezanosti ... 14
4.1.1 Stili navezanosti ... 16
4.2 Vrstniki ... 18
4.3 Šola in dijaški domovi ... 19
4.4 Mediji in predstave o ljubezni: knjige, filmi, popularna glasba in splet ... 21
4.5 Družbeni kontekst ... 23
5 POTEK ZALJUBLJANJA ... 25
5.1 Faze zaljubljenosti glede na razvojno obdobje ... 25
5.2 Razlogi za zaljubljanje ... 27
5.3 Struktura zaljubljanja in mehanizmi ohranjanja zaljubljenosti ... 29
5.4 Konec zaljubljenosti – ali pač ne? ... 30
5.5 Neuresničena zaljubljenost ... 32
5.6 Strategije uravnavanja zaljubljenosti ... 35
6 IZGRADNJA IDENTITETE IN SAMOPODOBA MLADOSTNIKA V POVEZAVI Z ZALJUBLJENOSTJO ... 37
6.1 Identiteta v razvojnem obdobju mladostništva... 37
6.1.1 Identitetni razvoj in zaljubljanje pri mladostnikih ... 39
6.2 Mladostnikova samopodoba ... 40
6.2.1 Samopodoba in zaljubljenost pri mladostnikih ... 41
7 PSIHOSOCIALNE STISKE MLADOSTNIKOV V POVEZAVI Z ZALJUBLJENOSTJO ... 43
7.1 Psihosocialne stiske v mladostništvu ... 43
7.2 Zaljubljenost kot sprožilec ali zaviralec psihosocialnih stisk ... 45
7.3 Ljubosumje in nasilje v najstniških romantičnih odnosih ... 48
8 VLOGA ODRASLIH PRI MLADOSTNIŠKI ZALJUBLJENOSTI ... 50
8.1 Kako lahko mladostnikom pomagajo starši, učitelji, svetovalni delavec in vzgojitelj? 50 8.2 Zaljubljenost in socialna pedagogika ... 52
II EMPIRIČNI DEL ... 53
9 OPREDELITEV PROBLEMA ... 53
10 CILJ RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 54
10.1 Raziskovalna vprašanja ... 54
11 METODOLOGIJA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 54
11.1 Metoda in raziskovalni pristop ... 54
11.2 Vzorec ... 55
11.3 Opis postopka in zbiranja podatkov ... 56
11.4 Postopki obdelave podatkov... 57
12 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 57
12.1 RV1: Kakšne predstave imajo mladostnice o zaljubljenosti in ljubezni ter kako se te odražajo v njihovi lastni izkušnji zaljubljenosti? ... 57
12.2 RV2: Kakšen pomen ima skupinsko spremljanje na spreminjanje predstav mladostnic o ljubezni in zaljubljenosti? ... 65
12.3 RV3: Kako mladostnice vidijo sebe in kako vrednotijo svoje izkušnje zaljubljenosti? 72 12.4 RV4: Kako se spreminja funkcionalnost zaljubljenosti pri mladostnicah v obdobju devetih mesecev in kakšno vlogo ima pri tem obdobje socialne izolacije? ... 74
12.5 RV5: S katerimi težavami se mladostnice soočajo v stanju zaljubljenosti in kako jih rešujejo? ... 80
12.6 RV6: Kakšno vlogo mladostnice pripisujejo odraslim osebam v povezavi z najstniško zaljubljenostjo in njenimi izzivi ter česa si od njih želijo? ... 89
13 SKLEP ... 95
13.1 Sklepne ugotovitve ... 95
13.2 Evalvacija pogovornih srečanj in predlogi za delo z mladostnicami ... 98
13.3 Pomanjkljivosti raziskave in predlogi za nadaljnje raziskovanje ... 99
13.4 Zaključek ... 100
14 VIRI IN LITERATURA ... 101
15 PRILOGE ... 111
15.1 Vprašanja intervjujev ... 111
15.2 Primer kodiranja ... 113
15.3 Kratek opis pogovornih srečanj in vsebina počitniških nalog... 114
KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Prikaz osebnostnih tipov in podtipov v mladostništvu ... 4
Preglednica 2: Razlike med ljubeznijo in zaljubljenostjo ... 11
Preglednica 3: Prikaz vzorca po skupinah ... 55
Preglednica 4: Primer kodiranja... 113
Preglednica 5: Kratek opis pogovornih srečanj ... 114
Preglednica 6: Kratek opis počitniških nalog ... 115
KAZALO SLIK Slika 1: Model krožne emocionalne rekacije (KER model) ... 36
Slika 2: Prikaz razumevanja osnovnih pojmov: ljubezen, zaljubljenost in všečnost ... 58
Slika 3: Prikaz težav, povezanih z zaljubljanjem... 80
Slika 4: Prikaz vloge odraslih pri najstniški zaljubljenosti ... 90
1 I TEORETIČNI DEL
1 UVOD
»Dragi dnevnik, danes je bil zares čudovit dan, saj sem med glavnim odmorom videla njega.
Najina pogleda sta se srečala in zdi se mi, kot da sva se gledala res precej dolgo. Tiste njegove temne oči … in moji metuljčki v trebuhu. Potem pa se mi je kar naenkrat nasmehnil in to je bil najlepši nasmeh, ki sem ga kadarkoli videla. Gotovo sem čisto preveč zardela, se sramežljivo obrnila stran in pohitela za svojimi prijateljicami. Tako sem vesela … in zaljubljena! Sploh ne morem jesti, sploh ne morem spati. Upam, da se jutri spet srečava.«
Čemu tak žar, čemu takšno nepopisno veselje, ko pa je bilo vse, kar se je zgodilo, en sam pogled, en sam nasmeh? Čemu toliko besed, zakaj so te besede tako pomembne, da so se znašle v dnevniku? Saj je samo najstnica, ki ne ve, kaj je to ljubezen. Saj je samo najstnik, ki se je znašel v glavni vlogi tega zapisa. Lahko bi bilo seveda tudi obratno ali pa kako drugače. Vendar je ta pogled nekaj več kot samo pogled. To je pogled, ki mladostniku sporoča, da je viden, da je opažen, da je zaželen. In ta nasmeh mu pove, da je to dobro. Dobro, da obstaja, da je dovolj dober takšen, kakršen je. V tem trenutku pa je to dovolj. V tem trenutku ne potrebuje ničesar drugega, pa čeprav gre iluzija zaljubljenosti nekoliko dlje. Ne potrebuje resnega partnerja, čeprav si morda tega želi, ne potrebuje moraliziranja okolice, kako (neprimerno) se vede, ne potrebuje številnih nasvetov, temveč potrebuje le pozorno poslušanje in sprejemanje.
Sprejemanje točno takšnega, kakršen je, in njegove realnosti, njegovega sveta, ki ni več otroški, vendar je še vedno daleč stran od odraslega. Sveta, ki je le njen, le njegov. Sveta, v katerem je zaljubljenost prav tako pomembna kot ljubezen. Ta svet poskušam raziskati v svojem magistrskem delu in ga približati še komu.
Zaljubljenost je stanje, ki ga doživimo predvsem v obdobju mladostništva, zato je prav za mladostnike toliko bolj pomembno in posebno. Čeprav zaljubljenost doživljajo tako fantje kot dekleta, pa slednja običajno o tem več govorijo, razmišljajo in stanje celo analizirajo. Seveda vse to spada k njihovemu razvoju, saj skozi besede, raziskovanje in stkana prijateljstva osebnostno rastejo in počasi stopajo v svet partnerskih odnosov. Na tej poti odraščanja pa vseeno ni vse tako preprosto. Raziskave (npr. Choate, 2014; Jeriček Klanšček idr. 2019) kažejo, da so prav dekleta, bolj kot fantje, v mladostništvu nagnjena k različnim psihosocialnim stiskam oziroma nekaterim oblikam vedenja, kot so pojav depresivnih simptomov, motnje hranjenja, slabša samopodoba ipd., ki lahko potencialno ogrožajo njihovo telesno in duševno zdravje. Tudi delo z mladostniki me je naučilo, da lahko zaljubljenost in stiske pogosto hodijo z roko v roki. Tako sem se odločila, da se v magistrskem delu osredotočim na zaljubljenost mladostnic, ki jo med drugim raziskujem tudi v kontekstu psihosocialnih stisk.
Zaljubljenost v svojem magistrskem delu obravnavam v širokem obsegu. Dotaknem se zaljubljenosti kot stanja najstniške zagledanosti v nekoga, kot tudi zaljubljenosti v samem mladostniškem razmerju, pri tem pa se opiram predvsem na Milivojevićeva spoznanja (2008, 2013, 2018). Zavedam se, da je v samem razmerju (še posebej pri mladostnikih) težko ločiti, kdaj gre za zaljubljenost in kdaj za ljubezen, še težje pa je to razvidno iz tujejezičnih raziskav, ki so nastale na tem področju. V magistrskem delu tako poskušam čim bolje razdelati razlike
2 med zaljubljenostjo in ljubeznijo ter jih dosledno poudarjati, čeprav tudi mnogi avtorji te razlike zabrisujejo, saj jih je, v nekaterih primerih upravičeno, težko ločiti.
Ljubezen in zaljubljenost v magistrskem delu postavljam v kontekst heteroseksualnih partnerskih odnosov, s tem pa ne izključujem drugačne seksualne usmerjenosti, vendar se nanjo v tem delu posebej ne osredotočam, saj sem v vzorcu imela zgolj dekleta, ki so se opredelila kot heteroseksualno spolno usmerjena. Izraz »mladostniki« uporabljam kot univerzalni izraz za oba spola, razen v primerih, ko določene informacije in specifike veljajo različno (ali pa samo) za dekleta in fante. Takrat zaradi večje jasnosti informacij uporabljam oba izraza:
»mladostnice« in »mladostniki«.
2 MLADOSTNIŠTVO KOT OBDOBJE 2.1 Značilnosti obdobja
»Mladost ima osupljivo prednost – ne ustraši se.« – Honoré de Balzac
Mladostništvo je razvojno obdobje med otroštvom in odraslostjo, ki ga lahko v grobem razdelimo na tri podobdobja: zgodnje mladostništvo (od 11. do 14. leta), srednje mladostništvo (od 14. do 17. ali 18. leta) in pozno mladostništvo (od 17. oziroma 18. leta pa do 22. oziroma 24. leta starosti) (Zupančič, 2009b). Starostne meje obdobja se nenehno spreminjajo, saj se zaradi družbenih sprememb, šolanja in ekonomske nestabilnosti obdobje v realnosti podaljšuje proti tridesetemu letu starosti (Ule, 2008), hkrati pa se včasih tudi prej začne, saj predvsem nekatere deklice spolno dozorijo že pred dopolnjenim enajstim letom (Choate, 2014).
V preteklosti je mladostništvo veljajo za težavno življenjsko obdobje. Na to temo je bilo narejenih veliko raziskav in še danes mladostnike pogosto stereotipiziramo kot problematične (Zupančič, 2009b). Tudi Hall (v Ule, 2008) obdobje adolescence opredeljuje kot ekstremno težavno, z značilnostmi prevrata in nereda, konfliktov s starši, spreminjanjem razpoloženja in tveganim vedenjem. Kljub temu naj bi bila po večini izkušnja mladostništva za mladostnike in njihove staršev sprejemljiva, sicer na trenutke burna, a ne pretirano (Ule, 2008). Še vedno pa se približno petina mladostnikov v mladostništvu sooča s težjimi psihosocialnimi stiskami (Papalia idr., 2003). Težavnost mladostništva praviloma napoveduje že težavno otroštvo, kar nakazuje na ne preveč ugodne družinske razmere in posledično vedenjske težave otrok in mladostnikov (Zupančič, 2009b). Opozoriti je potrebno tudi na pretirano problematiziranje mladostnikov, saj niso sami po sebi »problematični«, temveč k temu veliko prispeva družbeni kontekst, zaradi katerega se lahko razvojne in druge krize še poglobijo (Côté in Levine, 2002, v Ule, 2008). Nenazadnje se moramo zavedati dejstva, da nam tveganje, eksperimentiranje, navezovanje novih stikov in iskanje svojega prostora v družbi omogočajo preživeti, biti ustvarjalni in nadaljevati človeško vrsto. Za takšno vedenje oziroma način življenja pa imajo ravno mladostniki največ potenciala, ki ga odrasli nikakor ne smemo v polnosti zatreti (Siegel, 2015). V nadaljevanju predstavim telesni, kognitivni, osebnostni in čustveni razvoj mladostnika z namenom nadaljnje umestitve zaljubljenosti v kontekst mladostništva. V četrtem in šestem poglavju povežem še socialni in identitetni razvoj mladostnika z zaljubljenostjo in romantičnimi odnosi.
3 2.1.1 Telesni razvoj
Nastop obdobja mladostništva se pravzaprav začne s pojavom pubertete. Ta zaradi povečanega izločanja spolnih hormonov (estrogena in testosterona) prinese ključne telesne spremembe:
hitro rast, pridobivanje teže, spremembe telesnih razmerij in spolno zrelost. Pri dekletih puberteta v povprečju nastopi od dve do tri leta prej kot pri fantih. Dozorevanje najstnika spremljajo primarni in sekundarni spolni znaki. Med primarne sodijo rast in dozorevanje spolnih organov (pri dekletih: jajčniki, jajcevod, maternica in nožnica; pri fantih: moda, penis, modnik, semenski mešički in prostata), med sekundarne pa: sprememba glasu, mastenje kože, razvoj mišic, rast sramnih dlak, dlak pod pazduho in drugod po telesu, pri fantih tudi rast brade in širine ramen, pri dekletih pa rast prsi. Tako primarni kot sekundarni spolni znaki se pri dekletih lahko pojavijo že zelo zgodaj, med šestim in sedemnajstim letom starosti, pri fantih pa se pojavijo med desetim in šestnajstim letom. Spolno zrelost fantje dosežejo s prvim nočnim izlivom (spermanarha), povprečno okrog trinajstega leta, dekleta pa s prvo menstruacijo ali menarho, ki jo povprečno dobijo med dvanajstim in trinajstim letom (Papalia idr., 2003).
Številne raziskave so pokazale, da naj bi bile deklice, ki prej dozorijo kot vrstnice, manj družabne, s slabšo samopodobo in z večjim tveganjem za razvoj duševnih bolezni, predvsem depresije, pri njih pa naj bi se povečalo tudi tveganje za delinkventno vedenje. Poleg tega naj bi imele v primerjavi z dekleti, ki dozorijo kasneje oz. skupaj z ostalimi vrstnicami, prve spolne odnose bolj zgodaj, večkrat pa naj bi prišlo tudi do nezaželene najstniške nosečnosti. Pri fantih, pa zgodnja spolna zrelost pogosto prinese več samozavesti, priljubljenosti in tudi večjo pozornost deklet (Papalia idr., 2003). Starost dosežene spolne zrelosti je odvisna od več možnih dejavnikov, tako bioloških kot družbenih: od načina življenja, prehranjevanja, družinskih odnosov. V raziskavi Ellis idr. (1999) ugotavljajo, da hitreje spolno dozorijo dekleta z manj kakovostnimi starši-hči odnosi, in še posebej poudarjajo, da je hitrejše spolno dozorevanje povezano z odsotnostjo očeta v zgodnjem otroštvu. Hitrejše spolno dozorevanje je v porastu predvsem pri dekletih. Zato je toliko bolj pomembno preventivno delo na področju spolnosti, odnosa do sebe in drugih pri mladih dekletih, saj so le-ta po navedbah potencialno bolj rizična skupina mladostnikov.
2.1.2 Kognitivni razvoj
Po Piagetu (v Papalia idr., 2003) mladostniki okrog enajstega leta starosti preidejo s stopnje konkretnih operacij na stopnjo formalnih operacij mišljenja oziroma pridobijo sposobnost abstraktnega mišljenja. Tako pričnejo intenzivneje uporabljati simboliko in metafore, sposobni
so hipotetično načrtovati dejavnost oziroma reševati probleme (razvoj hipotetično-deduktivnega mišljenja). S temi novimi sposobnostmi si prihranijo čas reševanja,
hkrati pa zanje dojemanje sveta postane veliko bolj kompleksno. Pri tem je treba poudariti, da je kognitivni razvoj po Piagetu tudi kulturno in situacijsko pogojen, saj zmožnosti abstraktnega mišljenja ne dosežejo niti vsi odrasli oziroma je ne uporabljajo vedno (Papalia idr., 2003).
Tako mladostnik skozi svoj socialno-kognitivni razvoj doseže zmožnost zavzeti vzajemne perspektive, torej perspektivo opazovalca oziroma tretje osebe. S tem je sposoben uskladiti dve različni perspektivi doživljanja odnosa, kar imenujemo sposobnost empatije. Poleg tega pridobi tudi zmožnost zavzeti družbeno perspektivo, kar pomeni, da je sposoben zavzeti splošno socialno perspektivo in opazovati tako svoje interakcije z drugimi kot tudi interakcije drugih
4 ljudi med seboj. Nadalje je značilen pojav v mladostnikovem mišljenju tudi egocentrizem, in sicer pod oblikami namišljenega občinstva (občutek, da ga vsi opazujejo) in osebne zgodbe (razmišljanje o sebi kot uspešnem, nekoč slavnem, nepremagljivem, »meni se ne more nič zgoditi«). Za mladostnikovo mišljenje sta značilni še psevdoneumnost, tako imenovano pretirano intelektualiziranje običajnih stvari, in mladostniška hinavščina – uporaba dvojnih meril pri presojanju in ugotovitvah (ena merila mladostnik uporablja zase, popolnoma drugačna pa za druge) (Zupančič in Svetina, 2009). Poleg naštetih značilnosti mišljenja v mladostništvu Elkind (v Papalia idr., 2003) dodaja še tri: idealizem in pretirano kritičnost, prepirljivost in neodločnost.
2.1.3 Razvoj osebnosti
Osebnostne značilnosti in temperament so precej trajne strukture, ki se pričnejo kazati že v prvem letu življenja in se v nadaljnjih letih izražajo na različne načine (Zupančič, 2009a). Tako lahko po teoriji petih faktorjev osebnosti (ekstravertnost, odprtost, sprejemljivost, vestnost in nevroticizem) mladostnike razvrstimo v tri temperamentne kategorije in v šest podtipov, in sicer glede na prožnost oziroma nadzor jaza (Leishout, 2000, v Zupančič, 2009a).
Preglednica 1
Prikaz osebnostnih tipov in podtipov v mladostništvu
TIP OSEBNOSTI
ZNAČILNI PROFIL OSEBNOSTI PO PETIH FAKTORJIH
PODTIP OSEBNOSTI
PROFIL PODTIPA PO PETIH FAKTORJIH
PROŽNI nad povprečjem pri
vseh petih faktorjih
Neodvisni
Bolj ekstrovertiran, čustveno stabilen in odprt za izkušnje.
Medodvisni Bolj sprejemljiv in vesten.
S PRETIRANIM NADZOROM
povprečna
sprejemljivost, nizka ekstravertnost
usmerjen k dosežkom
Povprečno vesten, čustveno stabilen in odprt.
Ranljiv Manj vesten, stabilen in odprt.
S POMANJKLJIVIM NADZOROM
visoka
ekstravertnost, nizka sprejemljivost in vestnost
Impulziven
Zelo nizka vestnost, povprečna čustvena stabilnost.
Antisocialen
Nižja ekstravertiranost in sprejemljivost, višja vestnost in odprtost, višja čustvena stabilnost.
Zupančič, M. (2009a). Čustveni in osebnostni razvoj v mladostništvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 546–570). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete: Rokus Klett, str. 567
5 Tako dekleta kot fantje so po spolu približno enako zastopani v kategoriji prožnosti, s tem da je več deklet uvrščenih v podtip medodvisni, fantje pa so pogosteje v neodvisnem podtipu.
Nekoliko več deklet kot fantov se uvršča v tip s pretiranim nadzorom, še posebej v podtip ranljiv (dve tretjini je mladostnic), medtem ko so fantje občutno bolj zastopani v tipu s pomanjkljivim nadzorom (tri četrtine), še posebej v antisocialnemu podtipu (Leishout, 2000, v Zupančič, 2009a).
2.1.4 Čustvovanje in razvoj čustev
Obdobje adolescence zaznamuje velika potreba po dinamičnosti, spremembi in razvoju, tako znotraj sebe kot tudi v odnosu z drugim. Za mladostnike je pri tem značilno nihanje med občutji samozavračanja in vsemogočnosti, ki izvirata iz neskladnosti med sebstvom in družbenim svetom (Ule, 2008). Mladostniki tako razvojno začenjajo razumeti, da lahko ljudje hkrati doživljamo več čustev (simultanost čustev), in se pričnejo zavedati, da niso vsa čustva pod našim zavestnim nadzorom (Smrtnik Vitulić, 2004). V primerjavi z odraslimi je mladostnikovo čustvovanje nekoliko bolj labilno in občasno tudi bolj intenzivno. Delno je to povezano s hormonskimi spremembami, veliko pa je odvisno tudi od danih situacij in doživljanja sveta, v katerem se mladostnik nahaja (Zupančič, 2009a).
Čeprav ljudje doživljamo bolj ali manj vsa čustva, so posamezna bolj tipična za nekatere ljudi, glede na njihovo osebnost (glej poglavje Razvoj osebnosti). Rice (1998, v Zupančič, 2009a) tako razdeli čustva na tri tipične skupine:
● Radostna stanja, prijetna čustva: veselje, zadovoljstvo, naklonjenost, ljubezen.
● Stanja zavrtosti: strah, zaskrbljenost, socialna anksioznost, žalost, zadrega, krivda in gnus.
● Sovražna stanja: jeza, sovraštvo in ljubosumje.
Mladostnike, pri katerih prevladujejo radostna stanja oziroma pozitivno razpoloženje, ljudje pogosto označujejo za prijateljske, prijetne in priljubljene, kar povezujemo z dimenzijo ekstravertiranosti, medtem ko so mladostniki z izraženimi stanji zavrtosti bolj nagnjeni k nevroticizmu. Kljub stereotipom naj bi bilo v mladostništvu še vedno več pozitivnega kot pa negativnega čustvovanja. Že v otroštvu naj bi oseba razvila svoj vzorec čustvovanja, tako da se ta v mladostništvu le okrepi, ne pa toliko spremeni. Mladostniki, pri katerih prevladujejo predvsem prijetna čustva, so načeloma bolj priljubljeni tako med vrstniki kot med odraslimi (Zupančič, 2009a). V nadaljevanju se podrobneje dotaknem tudi razvoja identitete (glej poglavje Izgradnja identitete in samopodoba) in socialnega razvoja (glej poglavja Družina, Vrstniki, Šola in dijaški domovi) v mladostništvu.
2.2 Razvojne naloge in potrebe mladostnikov
»Mladost ve, česa noče, še preden ve, kaj hoče.« – Jean Cocteau
Z mladostnikovim razvojem so povezane tudi razvojne naloge, ki naj bi jih mladostnik osvojil/razrešil do vstopa v odraslost. Razvojne naloge po Havighurstu (1972, v Zupančič, 2009b) za obdobje mladostništva so: prilagajanje na telesne spremembe, čustveno osamosvajanje od družine in drugih odraslih, oblikovanje socialne spolne vloge, oblikovanje novih in stabilnih socialnih odnosov z vrstniki, razvoj socialno odgovornega vedenja, priprava
6 na poklicno delo, priprava na partnerstvo in družino ter oblikovanje vrednotne usmeritve.
Poglejmo si še podobno, pa vseeno nekoliko drugače zastavljene razvojne naloge v mladostništvu po Harvard Education Project on Raising Teens (Simpson, 2001, v Choate, 2014): spolno dozorevanje in čustvovanje, abstraktno mišljenje, sposobnost zavzemanje različnih perspektiv, razvoj kognitivnih veščin (reševanje problemov, odločanje, razvoj moralnosti in lastnega sistema prepričanj), razumevanje in izražanje kompleksnejšega čustvovanja, oblikovanje tesnih in podpornih prijateljstev, vzpostavitev identitete, spoznavanje s pravili in odgovornostmi odraslih in ponovno pogajanje s starši ter sprememba vlog. Ule (2008) zaključi, da so prav razvojne naloge v mladostništvu tisto, s čimer povezujemo težavnost tega obdobja, Coleman (1989, v Ule, 2008) pa predlaga, da bi se morali lotiti reševanja te težavnosti prek fokusne teorije adolescence. Teorija predvideva, da je mladostnik pri svojem razvoju aktiven in pri tem predstavlja »institucijo« svoje lastne socializacije.
Razvojne naloge naj bi razreševal eno za drugo, saj tako postanejo lažje obvladljive.
Poleg razvojnih nalog so pomembne tudi potrebe mladostnikov, saj prek njih bolje razumemo, kaj mladostniki potrebujejo v bodobju svojega razvoja, in jim tako lahko pomagamo pri zorenju. Staley (2019) našteje dvanajst parno nasprotujočih si potreb v mladostništvu, ki težijo k uravnovešenosti v življenju:
● Potreba po fizični dejavnosti in mirovanju: Za mladostnike je dobro, če so aktivni, seveda pa nobena skrajnost ni primerna (npr. obsedenost s športom, hujšanjem, mišičastim telesom …). Zaradi prekomerne uporabe tehnologije se pogosto tudi težko umirijo, čeprav to precej potrebujejo.
● Potreba po razburljivosti in po ustaljenosti: Mladostniki imajo veliko potrebo po druženju, dejavnostih in doživetjih, hkrati pa potrebujejo uravnoteženost, varnost in življenjsko rutino. Potrebo po razburljivosti običajno uresničujejo v prijateljskih krogih, medtem ko potrebo po ustaljenosti iščejo v družini.
● Potreba po vplivanju na svet in umikanju vase: Mladostniki si želijo biti upoštevani, deliti svoje mnenje z drugimi, želijo si prejeti odobravanje za svoje odločitve. Kljub temu potrebujejo tudi čas zase, da se lahko poglobijo v to, kdo so in kaj si želijo.
● Potreba po pripadnosti in ločenosti od skupine: Pri mladostnikih je močno izrazita potreba po pripadanju in sprejetosti, predvsem pri vrstnikih. S tem morajo sprejeti vrstniške norme in so deležni vrstniškega pritiska. Po šestnajstem letu se običajno mladostniki znajo s tem spopadati na konstruktiven način in takrat nastopi želja po ločenosti, drugačnosti in samostojnosti, tudi znotraj vrstniške skupine.
● Potreba po tem, da nekoga potrebuješ in da nekdo potrebuje tebe: Naučiti se morajo, da ni nič narobe, če nečesa ne vedo ali ne znajo, in da je nujno, da znajo poiskati pomoč in izraziti svoje želje. Mladostnikom veliko pomeni, če se počutijo koristne, vključene in lahko z določeno mero odgovornosti prevzamejo neko vlogo tako v družinskem življenju kot tudi na šolskem področju.
● Potreba po dejstvih in domišljiji: Mladostniki si želijo odkrivati svet in spoznavati dejstva o njem, saj se tako lahko bolje znajdejo v prostoru in času. Hkrati pa se radi zatekajo tudi v domišljijski svet, saj le-ta spodbuja kreativnost.
7 2.3 Mladostnikovi možgani
»Veš, kako pravijo, da uporabljamo samo 10 odstotkov naših možganov? Jaz mislim, da uporabljamo le 10 odstotkov našega srca.« – Owen Wilson, Lovci na družice
Z namenom boljšega razumevanja mladostnikovega mišljenja, vedenja in čutenja je potrebno poznavanje razvoja mladostnikovih možganov. Spremembam, ki pri tem nastanejo, bo lažje slediti, če najprej predstavim poenostavljeno zgradbo možganov in njihove funkcije. Trije glavni deli možganov (Topić, 2015) so:
● Možgansko deblo ali plazilski možgani: So najstarejši del možganov s ključno preživetveno vlogo. Nadzorujejo osnovne življenjske funkcije, kot so dihanje, telesna temperatura, krvni obtok, hitrost bitja srca in spalni cikel.
● Limbični sistem ali čustveni možgani: Odgovorni so za naše čustvovanje, regulacijo čustev, spomin in učenje. Imajo značilno navezovalno vlogo. Pri varnem navezovanju se sproščajo hormoni sreče (predvsem oksitocin), kar motivira naše navezovalno vedenje. Druga naloga limbičnega sistema pa je tudi posredovanje med možganskim deblom in neokorteksom.
● Neokorteks ali racionalni možgani: Ta del možganov se v polnosti razvije nazadnje, šele ob koncu mladostništva oziroma v zgodnji odraslosti, in je precej odvisen od preteklih življenjskih izkušenj. Služi višjim kognitivnim procesom, kot so presojanje, odločanje, tehtanje posledic in obvladovanje čustev ter moralne dileme. Na splošno gre torej za nadzorovanje impulzov in vedenja.
V obdobju mladostništva se v možganih zgodi veliko sprememb. Te spremembe v grobem nastajajo prek dveh procesov, imenovanih obrezovanje in tvorba mielina. Obrezovanje pomeni zmanjšanje števila nevronov in sinaptičnih povezav, ki jih mladostnik ne krepi več, zato se te povezave izgubijo. Pri tvorbi mielina gre za nastanek mielinskih ovojnic med sinaptičnimi povezavami, te pa omogočajo hitrejši in učinkovitejši prenos informacij med nevroni. Zaradi procesa obrezovanja so najstniški možgani precej ranljivi. Pogosteje ko najstnik doživlja stresne situacije, več nevronskih celic »se obreže«. V skrajnem primeru lahko zaradi tega pride tudi do psihiatričnih motenj (Siegel, 2015). Seveda pa proces poteka tudi obratno – več ko ima mladostnik pozitivnih signalov iz okolja, npr. pohval in spodbud, večja verjetnost je, da bo ohranil povezave, ki so vezane na te signale (Markham in Greenough, 2004). Na srečo pa so možgani nevroplastičen organ, kar pomeni, da so do neke mere sposobni obnavljanja in nenehnega nastajanja novih povezav. To nam omogoča, da se lahko vse življenje učimo nove stvari, čeprav s starostjo nekoliko počasneje (Topić, 2015 ).
Druga stvar, ki se v obdobju mladostništva dogaja v možganih, je zorenje prefrontalnega korteksa (del neokorteksa). Prefrontalni korteks se nahaja v spodnjem delu čelnega režnja možganov in skrbi za nadzor, razmišljanje, sprejemanje odločitev, empatijo in moralno vedenje. Skratka, usklajuje celotne možgane in telo. Dokončno se razvije šele ob koncu obdobja mladostništva (Siegel, 2015). Dejstvo, da prefrontalni korteks v mladostništvu še ni popolnoma razvit, ne pomeni zgolj tega, da mladostnik še ni sposoben sprejemati nekaterih odločitev in odgovornosti, ampak mu to razvijanje hkrati omogoča, da nenehno preizkuša nove stvari in tako gradi svojo identiteto (Romer idr., 2017). Tudi Siegel (2015) meni, da zaradi
8 možganov, ki pri mladostnikih še niso zreli, najstniškega vedenja ne smemo obravnavati zgolj kot nezrelega, ampak moramo tem razvojnim spremembam dati prostor in mladostniško psiho razumeti kot precej ustvarjalno, polno življenja in izzivov. Obdobje mladostništva je priložnost za rast in učenje ter spoznavanje sebe in drugih.
Značilnost najstniških možganov je tudi znatno povečanje izločanja dopamina ob vznemirljivih doživetjih. Ker pa imajo mladostniki še toliko večjo željo po ugodju kot odrasli, se to odraža v treh načinih vedenja: najstniški impulzivnosti (narediti nekaj, še preden bi pomislil na posledice), povečani dovzetnosti za odvisnosti (zaradi povečanega izločanja dopamina je najstnik bolj dovzeten, da razvije odvisnost od npr. droge, alkohola, nezdrave hrane …) (Siegel, 2015; Topić, 2015), in hiperracionalnosti. To je način razmišljanja v dobesednem smislu, pri čemer se mladostnik ne ozira na kontekst in tako zasleduje predvsem dejanje ugodja, negativne posledice pa, čeprav se jih zaveda, zanemari, saj so pozitivni vidiki dejanja zanj pomembnejši.
Seveda igra pomembno vlogo pri tem tudi vpliv vrstnikov (Siegel, 2015).
Poleg tega so mladostniki zaradi povečanega delovanja limbičnega sistema v možganih bolj čustveno ranljivi. Pogosto na objektivno nevtralne dražljaje, kot je na primer brezizrazen pogled, odreagirajo burno (češ, ta človek me ne mara). To se dogaja tudi zato, ker v mladostništvu še ni tako dejaven prefrontalni korteks, zato dražljaji iz zunanjega sveta potujejo neposredno v amigdalo, ta pa se burno odzove, saj informacije prej niso bile razumsko predelane (Siegel, 2015). Na podoben način mladostnikovi možgani reagirajo tudi ob občutju zaljubljenosti oziroma romantične naklonjenosti do druge osebe. Kaj pa je pravzaprav razlika med ljubeznijo, zaljubljenostjo in strastjo ter zakaj možgani tega trojega ne razlikujejo vedno?
Odgovor se vsaj delno skriva v nadaljevanju.
3 ZALJUBLJENOST IN LJUBEZEN
3.1 Definicije in razlike med zaljubljenostjo in ljubeznijo
»Ljubezen je potemtakem povsem normalna neverjetnost, da v sreči drugega najdemo lastno.«
– Luhmann (v Precht, 2010, str. 227 in 228)
Že pogovorno imamo ljudje z razlikovanjem ljubezni, zaljubljenosti in privlačnosti pogosto težave, kaj šele s tem, da vemo, kaj pravzaprav v nekem trenutku čutimo. Vsak si pod temi besedami predstavlja nekaj drugega oziroma si jih razlaga po svoje. Lahko bi rekli, da je delno ta zmeda upravičena, saj imamo v državah Zahoda pri uporabi teh pojmov že jezikovne zagate.
Na primer: splošna uporaba izraza »ljubezenske težave« se pravzaprav uporablja za težave z zaljubljenostjo oziroma težave v najstniških romantičnih odnosih, kar pa ima bolj malo opravka z ljubeznijo ipd. Milivojević (2018) poroča, da na primer v angleškem jeziku sploh ne obstaja besede za zaljubljenost (čeprav se v strokovni literaturi uveljavlja kot infatuation), ter ob tem poudarja, da je fenomen zahodne kulture besedo ljubezen povzdignil v vseobsegajočo formo in visoko življenjsko vrednoto. Na takšen način ljubezen razume Šimleša (2013). Doživlja jo kot energijo in jo iz medčloveških odnosov razširi na odnose do preostale žive in nežive narave, dejavnosti in stvari. Vendar Milivojević (2018) opozarja, da se s pripisovanjem univerzalnega pomena ljubezni zabrišejo razlike tako med ljubeznijo in zaljubljenostjo kot med različnimi vrstami ljubezni: partnersko ljubeznijo, ljubeznijo med starši in otroki, karitativno ljubeznijo
9 ipd. Njegova kritika pojmovanja ljubezni kot abstraktne in s tem kritika iskanja njene popolnosti pa sega še dlje. Meni, da iskanje prave in popolne ljubezni lahko privede do razočaranja in izgube življenjskega smisla. Zato v želji po preprečevanju nepotrebnega trpljenja zaključuje, da je ljubezen treba iskati v odnosih: »Ljubezen ne obstaja sama po sebi in za sebe, temveč obstaja samo bitje, ki ljubi in je ljubljeno« (Milivojević, 2018, str. 29).
Kot je razvidno, niso samo jezikovne zagate tisto, kar povzroča nerazumevanje med pojmi in odnosi med njimi. Tudi strokovna javnost nima enotnega pogleda na ljubezen in zaljubljenost.
Kako bi ga le imela, saj lahko na ta pojava gledamo z biološkega, psihološkega, antropološkega, filozofskega, sociološkega, teološkega, terapevtskega in celo medicinskega vidika. Poglejmo si še nekaj zapisov. Psihoterapevt Milivojević (2008) opredeli ljubezen takole: »Ljubezen je prijetno čustvo, ki ga oseba občuti do objekta, ki ga doživlja kot zelo dragocenega in ga ima za del svojega intimnega sveta. Temelji na internalizaciji ljubljenega objekta (čustveni navezanosti)« (Milivojević, 2008, str. 620). Na drugem mestu se v fenomen ljubezni bolj poglobi in pride do spoznanj, da je težko določiti, kaj ljubezen je, lažje pa je opredeliti, kaj ljubezen ni. Vseeno pa ljubezen poskuša predstaviti prek treh komponent:
občutkov, vedenja in odnosa, katerih skladnost se odraža v ljubezni do neke osebe. Poleg tega poudarja pomen razsežnosti ljubezni, ki ni vezana zgolj na partnerski odnos (Milivojević, 2018). Podoben pogled na ljubezen ima tudi Gašperlin (2016), zakonski in družinski terapevt.
Meni, da obstaja več vrst ljubezni in ne samo romantična ljubezen. Čeprav navaja, da je ljubezen v svojem smislu odločitev za odnos, pa za ljubezen ne potrebujemo vedno drugega, temveč je predpogoj ljubezni do drugega ta, da najprej ljubimo sebe (odnos do sebe). Strinja se, da obstaja več definicij ljubezni, njihova ustreznost pa se pokaže v tem, da se lahko znotraj teh predstav znajdeta dve osebi, ki imata dovolj podobno definicijo ljubezni za vzdrževanje kolikor toliko funkcionalnega partnerskega odnosa.
Nekoliko drugače, pa vseeno v nekih segmentih podobno, gledajo na ljubezen filozofi. Precht (2010) vidi romantično ljubezen predvsem kot družbeni konstrukt, ki je odvisen od časa, kulture in družbe, v kateri se posameznik nahaja. Čeprav meni, da se predstave o ljubezni razlikujejo od človeka do človeka (kar trdita tudi Milivojević (2018) in Gašperlin (2016)), pa vseeno daje pomen univerzalnosti občutka ljubezni v doživljanju emocij. Tako ljubezen opredeli s formulo: emocije plus predstave. Iz tega sledi, da ljubezni ne moremo kar začutiti, temveč si moramo zaznani občutek sami interpretirati kot ljubezen. Poleg tega poudarja, da je ljubezen predvsem kaotično in kompleksno čustvo, polno zapletenih nasprotij, ki izvirajo iz naših želja in pričakovanj od nekega ljubezenskega odnosa; »/…/ v ljubezni iščemo bližino in razdaljo, intuitivno razumevanje in prostor za umik, milino in ostrino, moč in nemoč, svetnico in kurbo, lovca na veliko divjad in družinskega očeta. In včasih ne iščemo drugega za drugim, temveč vse skupaj, prepleteno, hkratno in na nek način vendarle ne hkratno« (Precht, 2010, str.
194). Naslednji filozof, Galimberti (2019), ljubezen opredeli kot nasilno poseganje v naš jaz kot celoto. S tem želi sporočiti, da ko stopimo v ljubezenski odnos z drugo osebo, pridejo na dan naši izgubljeni deli osebnosti in ta sprememba nas dela »blazne«. Če to sprejmemo in zdržimo v odnosu, nas lahko takšna izkušnja obogati in izpolni. Poglejmo si še perspektivo sociologa. Luhmann (v Precht, 2010) vidi ljubezen kot igro pravil v moderni družbi. Eno glavnih pravil je tako dobra komunikacija, prek katere lahko posameznika izmenjujeta in usklajujeta svoja pričakovanja, kar tvori povsem njun socialni sistem. Dodaja: »Ljubezen je
10 potemtakem povsem normalna neverjetnost, da v sreči drugega najdemo lastno« (Precht, 2010, str. 227 in 228).
Nenazadnje psihologi poskušajo ljubezen izmeriti oziroma jo uokviriti in pojasniti s psihometričnimi tehnikami. Tako jo nastala ena bolj znanih razlag, Sternbergova triangulacijska teorija ljubezni, pri kateri avtor ljubezen opredeli s tremi elementi, to so: strast, intimnost in zavezanost (Sternberg, 1986, za več glej poglavje: Faze zaljubljenosti glede na razvojno obdobje). Nadalje poznamo še lestvico LAS (Love Attitude Scale) avtorjev Clyda in Susan Hendrick (1986), ki ljubezen delita na strastno ljubezen, ljubezen kot igro, prijateljsko ljubezen, nakupovalno ljubezen, odvisniško ljubezen in karitativno ljubezen, avtorja Hatfield in Sprecher (1986) pa sta ustvarila lestvico strastne ljubezni ali PLS (Passionate Love Scale).
Z novejšo teorijo je poskusil še Tobore (2020), ki ljubezen zajame v teorijo štirih komponent (Quadruple Theory): privlačnost, povezanost, zaupanje in spoštovanje. Meni, da lahko s temi štirimi elementi dobro pojasnimo vse vrste ljubezni.
Ker je ljubezen, kot smo že omenili, vsaj na Zahodu visoko cenjena vrednota, se z njo marsikdo ukvarja in jo preučuje v okviru svojega področja. Manj znanega pa je o stanju zaljubljenosti in razumevanju le-te. Psihologinja Dorothy Tennov (1979, v Fisher, 2017) je naredila eno prvih raziskav na temo zaljubljenosti oziroma zatreskanosti. Predstave o romantični ljubezni je preučevala na podlagi vprašalnikov, dnevniških zapisov in pričevanj. Iz vseh pridobljenih podatkov je prišla do naslednjih spoznanj. Zaljubimo se na najrazličnejše načine, to pa se zgodi v trenutku, ko neki osebi pripišemo poseben pomen. Kasneje se nam pričnejo porajati vsiljive misli, povezane s to osebo, ki postajajo vedno pogostejše in intenzivnejše, kar osebo privede v raztresenost pri vsakodnevnih opravkih. Premlevati začnemo lastnosti objekta zaljubljenosti in jih vidimo kot najpopolnejše (proces imenuje kristalizacija), čeprav so povsem običajne. V stanju zaljubljenosti so anketiranci poročali o treh najpogostejših občutjih: o siloviti potrebi po stiku z objektom, upanju po združitvi z njim in negotovosti, če se slučajno ne bi izšlo. Po drugi strani zaljubljenost spremlja intenzivna energija, imenovana hipomanija. Gre za močan fiziološki odziv: zardevanje, potenje, tresenje, razbijanje srca, črvičenje v trebuhu ali celo težave s prehranjevanjem in spanjem.
Kako pa bi to dogajanje bolj celostno združili v definicijo zaljubljenosti? Poglejmo si nekaj primerov. Milivojević (2008) zaljubljensot definira kot: »zelo intenzivno prijetno čustvo, ki nastane kot posledica projekcije predstave o pravem partnerju na drugo osebo in posledičnega precenjevanja druge osebe« (str. 620). Kasneje dodaja, da zaljubljenost ni odnos, zasnovan na realnosti, in da zaljubljenost niti ni proces, temveč močno čustveno nabito stanje, v katerem idealiziramo izbrani objekt. Poleg tega navaja, da je zaljubljanje tesno povezano s procesom osebnostnega dozorevanja in izgradnjo identitete, ter opozarja, da je zaljubljenost ločeno stanje od ljubezni in povezava med njima sploh ni nujna, kot marsikdo zmotno predpostavlja (Milivojević, 2018). Podobno si zaljubljenost razlaga Hendrix (1999), ki pravi, da ko smo v stanju zaljubljenosti, projiciramo podobo lastnega imaga na izbrani objekt, in dodaja, da to počnemo v želji, da bi izpolnili svoje otroške želje in potrebe. To razširijo Scharff in Scharff (2006, v Gostečnik, 2010) ter Gašperlin (2016), ki kot glavni mehanizem pri zaljubljanju opišejo projekcijsko identifikacijo. Gre za dinamiko, kjer partnerja drug v drugega projicirata nezavedne, potlačene dele sebe (svoje predstave) in se začneta vesti v skladu s predstavami
11 partnerja. To jima ne nek način pomaga razreševati negativne izkušnje in rane iz preteklih ljubezenskih odnosov in odnosov s starši. Gašperlin (2016) nadaljuje, da se v stanju zaljubljenosti partnerja navidezno ujemata v svojih željah in potrebah, saj želita ugajati drug drugemu in ne ločita svojih želja od partnerjevih želja. Ko pa zaljubljenost mine (raziskave so različne; avtor pravi, da se to zgodi v roku od šestih do devetih mesecev), iluzija zbledi in partnerja začneta spoznavati realnost drug drugega. Spet poteče proces projekcijske identifikacije, vendar v obratni smeri– drug drugemu začneta pripisovati (ne)resnične negativne lastnosti in se prepričevati, da morda le nista za skupaj. Sledi razhod ali sprijaznjenje z realnostjo partnerja, ta pa je nujni predpogoj za odnos, ki temelji na ljubezni.
Dve najbolj vidni in splošno znani razliki med ljubeznijo in zaljubljenostjo sta njuno trajanje in intenziteta. Ljubezen naj bi praviloma občutili manj močno kot zaljubljenost, vendar naj bi trajala dlje kot zaljubljenost (Zupančič, 2009a). Sicer pa že iz samih zgornjih definicij razberemo, da nista to edini razliki. Milivojević (2018) opozarja na obstoj še ene, morda celo bolj bistvene razlike med ljubeznijo in zaljubljenostjo. To je narava odnosa, njegova resničnost in kvaliteta. Za lažje primerjanje si razlike poglejmo v tabeli.
Preglednica 2
Razlike med ljubeznijo in zaljubljenostjo
ZALJUBLJENOST LJUBEZEN
Odnos ni zasnovan na resničnosti. Resnični odnos.
Objekt zaljubljenosti se doživlja kot
pravi/idealni partner. Drugi se vidi tak, kakršen je.
Vtis, da oseba ne more živeti brez partnerja, v katerega je zaljubljena.
Zavest, da lahko oseba samostojno živi tudi brez ljubljenega partnerja.
Ego, obseden s psihičnim kompleksom. Brez kompleksa, integriran Ego.
Brez distance do fantazij o partnerju. Distanca do fantazij.
Usmerjenost nase in na svoja občutja. Usmerjenost na drugega.
Prirejeno po Milivojević, Z. (2018). Formule ljubezni:Ne zapravimo življenja v iskanju prave ljubezni. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ugotovili smo, da zaljubljenosti nikakor ne moremo enačiti z ljubeznijo. Ljubezen je resnični odnos do drugega, medtem ko je zaljubljenost v resnici bolj ukvarjanje s samim seboj in svojimi željami. Ostaja pa vprašanje, ali je potem zaljubljenost bolj podobna privlačnosti oziroma poželenju. Precht (2010) ugotavlja, da tudi temu ni tako. Obstaja možna povezava med privlačnostjo in zaljubljenostjo, vendar se že zgolj biološko in nevrološko gledano pri teh dveh pojavih aktivirajo različni centri v možganih. Občutje privlačnosti oziroma poželenja doživimo zaradi različnih vzrokov. Lahko gre za vizualno podobo osebe, prijeten vonj, ki ga oddaja (pri tem imajo pomembno vlogo feromoni), ali pa oseba zavzema nek statusni položaj
12 in nas na podlagi tega privlači. Poželenje ima po svoji naravi značilno razmnoževalno in evolucijsko preživetveno funkcijo. Tako naša psiha zazna določen dražljaj, ki doseže hipotalamus (bolj natančno nucleus ventromedialis pri ženskah in nucleus praeopticus medialis pri moških). Hipotalamus sproži hormonski odziv v prevladujoči obliki dopamina in serotonina, ki pripravita telo na spolni odnos in spodbudita izločanje estrogena oziroma testosterona. Težje pa je pojasniti funkcijo zaljubljenosti. Antropologinja Helen Fisher (2006) funkcijo zaljubljenosti oziroma romantične ljubezni enači s funkcijo poželenja, z razliko, da naj bi zaljubljenost prispevala k težnji po monogamiji ter s tem spodbujala k ustvarjanju družine in skupni vzgoji otrok. Vidimo lahko, da v človeškem svetu ni tako. Ne gre zgolj za prenos genov in ustvarjanje družine z neko osebo; ta oseba mora biti namreč za nas posebna, na kar pa ne moremo nujno gledati darvinistično. Zaljubljamo se tudi v ljudi, ki genetsko niso najbolj uspešni, saj nas pri tem vodijo še druge stvari: domačnost, podobnost in zanimivost objekta zaljubljenosti. Za razliko od poželenja zaljubljenost traja dlje časa (od nekaj tednov pa vse do treh let), vendar je fiziološko in psihološko naporna, saj je zanjo značilno občutno nihanje razpoloženja. Stanje zaljubljenosti močno prevzame celotne možgane, posebno vlogo v njih pa imata cingularni korteks (območje, ki je povezano s pozornostjo) in mezolimbični sistem (center za nagrajevanje). Seveda se pri srečanju z nam ljubo osebo sprožijo tudi hormoni; glavni izmed njih je PEA (feniletilamin), podpirata pa ga še noradrenalin in dopamin (Precht, 2010).
Ljubezen, zaljubljenost in privlačnost so si torej različne tako po občutenju in trajanju kot tudi po svoji funkciji. Privlačnost je evolucijsko pogojena, skozi zaljubljenost odkrivamo, kdo smo, medtem ko v ljubezni eno ključnih komponent igra navezanost. Kljub vsemu je funkcija zaljubljenosti najmanj pojasnjena in včasih se zdi, da zaljubljanje prinese več težav kot pa koristi. Poglejmo si, kaj imajo s tem opraviti predstave o ljubezni in zaljubljenosti.
3.2 Funkcionalnost predstav o ljubezni in zaljubljenosti
»Srečanje dveh osebnosti je podobno stiku dveh kemičnih snovi; če med njima pride do reakcije, se po njej obe spremenita.« – Carl Jung (v Fisher, 2017, str. 39)
Zaljubljenost mnogi avtorji opisujejo kot norost. Enačijo jo z nevrozami, psihozami, skratka v mnogih zapisih jo zasledimo kot patologizirano. Tudi Milivojević (2018) se v strinjanju pridružuje drugim vplivnim imenom, npr. Jungu, Janetu in Becku, ki menijo, da ima sama zaljubljenost dejansko strukturo nevrotične motnje. Sicer se sama po sebi pojavlja kot normalno stanje, še posebej v obdobju odraščanja (individualno), če jo gledamo v kulturnem kontekstu (Luhmann, v Precht, 2010), pa je sama zaljubljenost po svoji funkciji v družbi bolj patološka, saj predstavlja odnos s samim seboj, in z vidika družbe tako ni »zanimiva«.
Načeloma bi lahko rekli, da je normativno funkcionalna zaljubljenost takšna, da nam zaljubljanje, vsaj na dolgi rok, prinese več koristi kot težav pri spoznavanju sebe, drugega in romantičnih odnosov ter da poteka zaljubljenost vsaj približno v skladu z družbenimi normami, npr. ohranjanje dejavnosti na preostalih področjih življenja. Tudi Milivojević (2018) razmišlja, da je na individualni ravni precej težko določiti, kaj je v resnici za nekoga še funkcionalno vedenje zaljubljenosti in kaj ni. Tako je po eni strani funkcionalnost zaljubljenosti stvar posameznikove interpretacije in ni nujno, da je za posameznika (ne)funkcionalno tisto, kar je družbeno normativno in sprejemljivo. Nadalje Grzywocz (2019) meni, da je funkcionalna
13 zaljubljenost tista, ki daje svobodo, medtem ko se v nefunkcionalni lahko izgubimo. Pod izraz nefunkcionalna zaljubljenost uvršča stanje, ko oseba v to občutje spravi vso čustveno lakoto po starševski ljubezni in jo neusmiljeno projicira na izbrani objekt zaljubljenosti. Dodaja, da podobno tudi oseba zaradi daljšega obdobja osamljenosti lahko poskuša z zaljubljanjem zmanjšati lakoto po ljubezni.
Vsak od nas si že od malih nog ustvarja svoj ljubezenski zemljevid (love map). Oblikuje ga najprej na podlagi odnosa s svojimi starši in bližnjimi, saj ravno od njih prek vzgoje, zgleda in vrednot dobi najzgodnejše informacije o tem, kaj sta ljubezen in zaljubljenost. Sčasoma, ko je otrok vključen v več socialnih sistemov, lahko s pomočjo svojih izkušenj spreminja tudi svoj ljubezenski zemljevid (Fisher, 2017; Money, v Precht, 2010). V stik prihaja tako z vrstniki kot z drugimi odraslimi in nenazadnje tudi z mediji. Na podlagi teh interakcij in spoznanj o ljubezni spreminja svoj zemljevid in ga poskuša čim bolj prilagoditi realnosti in danim okoliščinam.
Takšna oblika vedenja zaljubljenega mladostnika je povsem funkcionalna, saj posamezniku prek rahljanja togih predstav omogoča večjo možnost spoznati potencialnega partnerja. Pri odraslih je spreminjanje predstav o ljubezni nekoliko težje. Zgodi se, da so neke predstave o ljubezni tako zakoreninjene v posameznikovi psihi, da na neki točki oseba svojih predstav ne bo več želela popravljati in spreminjati, saj bo menila, da so le-te edine prave. Oseba je na to celo zelo ponosna ter ostaja pri svojih fantazijah in iluzijah o popolnem oziroma pravem partnerju. S tem zanika realnost in dolgoročno lahko postane precej nesrečna. Nerealne predstave o ljubezni lahko privedejo v potencialno nefunkcionalnost same zaljubljenosti – tako pri iskanju partnerja kot pri sami uresničitvi odnosa (Milivojević, 2018; Precht, 2010). Torej v resnici ne obstaja točna opredelitev, kaj je v ljubezni in v zaljubljenosti funkcionalno ter kaj ni, vendar lahko vseeno govorimo o bolj in manj funkcionalnih oblikah zaljubljenosti oziroma o potencialno nefunkcionalni zaljubljenosti na podlagi (ne)funkcionalnih predstav osebe (Milivojević, 2018).
Potencialno nefunkcionalne predstave o ljubezni Milivojević (2018) deli na ego-sintone oziroma ego-distone predstave. Ego-sintona predstava o ljubezni je takšna, ki je napačna, vendar si je oseba ne prizna kot napačno – napačni se ji zdijo ljudje, ki ne ustrezajo njeni predstavi. Ego-distono predstavo pa oseba vidi kot napačno in je tako razdvojena med nadaljnjim verjetjem vanjo in realnim življenjem. Avtor razišče kar osemindvajset potencialno nefunkcionalnih predstav, ki se morda na prvi pogled zdijo povsem v redu, če se vanje poglobimo, pa lahko spoznamo, da zaradi katere od njih precej trpimo. Nekatere takšne potencialno nefunkcionalne predstave so: ljubezen je smisel življenja, prava ljubezen je večna zaljubljenost, prava ljubezen se vedno začne z zaljubljanjem, prava ljubezen se stalno čuti, v pravi ljubezni ni konfliktov in jeze, prava ljubezen bo ljubljeno osebo povsem spremenila, čim večja je ljubezen, tem večje je tudi ljubosumje.
Seveda naše predstave o ljubezni in zaljubljenosti niso nekaj trajnega. Oseba, ki ugotovi, da so morda nekatere njene predstave nefunkcionalne, jih lahko začne spreminjati prek določenega postopka: najprej mora ozavestiti svojo predstavo iz ego-sintone v ego-distono (Jaz imam problem, ni problem v zunanjem svetu.) in s tem vzpostaviti distanco do svoje predstave, nato pa mora poiskati bolj ustrezno predstavo in jo gojiti toliko časa, da povsem zasenči nefunkcionalno. Za takšno prestrukturiranje oseba potrebuje veliko časa in napora, pri delu na
14 tem pa ji lahko pomaga tudi psihoterapevtska pomoč. Za nekatere predstave je ključno, da jih pogledamo širše, celostno, saj je lahko naša predstava povezana tudi z našo osebnostjo ali pa je rezultat vzgoje (Milivojević, 2018). Na funkcionalnost zaljubljenosti vplivajo predvsem predstave, ki si jih v življenju izoblikujemo na podlagi različnih dejavnikov, kot so: družina, vrstniki, šola, mediji in družbeni kontekst, ki jih bom v nadaljevanju tudi podrobneje predstavila. Za kar najboljše grajenje partnerskih odnosov je predvsem pomembno, da imata osebi čim bolj podobne predstave o ljubezni in nenazadnje o svetu.
4 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA IZKUŠNJO ZALJUBLJENOSTI PRI MLADOSTNICAH
Zaljubljenost sama po sebi velja za prijetno izkušnjo. Velikokrat pojav celo dodatno idealiziramo z metuljčki v trebuhu, nasmejanostjo do ušes, zasanjanostjo in z zmanjšano potrebo po spanju in prehranjevanju. Mladostnik lahko kljub nekaj »ljubezenskim težavam«
prek izkušnje zaljubljenosti psihično zori in se uči iz svojih in tujih napak. Včasih pa mladostnik z izkušnjo zaljubljenosti pridobi več skrbi in bremen, ki presegajo dobro izkušnjo osebne rasti in predstavljajo nekaj, kar je zanj pretežko ali celo destruktivno. Kako bo posameznik krmaril med temi izkušnjami, kakšne poglede bo imel na ljubezen in zaljubljenost ter koliko bo vse skupaj funkcionalno, je odvisno od več dejavnikov: mladostnikove primarne družine, prijateljev in vrstnikov, šolskega okolja, medijev, samopodobe in nenazadnje kulturnega konteksta, v katerem mladostnik živi.
4.1 Družina, vzgoja in stili navezanosti
»Vsak potrebuje hišo, v kateri lahko živi, ampak družina je tisto, kar zgradi dom.« – Anthony Liccione
Družina je precej kompleksen sistem, v katerem se oblikujejo različne vloge, pravila in norme.
Tudi starši imajo lahko zelo različne poglede na vzgojo, ta pa vsekakor vpliva na njihove otroke in na njihov odnos z njimi. Na podlagi odnosov s starši se pri otroku izoblikuje tudi značilni stil navezanosti, ki igra pomembno vlogo pri grajenju nadaljnjih odnosov, tudi partnerskih.
Velika sprememba v odnosu s starši se zgodi na prehodu iz poznega otroštva v zgodnje mladostništvo. Mladostnik se nekoliko odmakne od staršev in namesto njih na poseben prostor postavi vrstnike. Starše ne dojema več kot idealne, ampak jih dojema kot svoje lastne osebe, ki imajo poleg vloge staršev še druge vloge (Zupančič in Svetina, 2009). Tako starši nimajo več tolikšnega vpliva na mladostnike, kot so ga imeli v preteklosti, saj mladostnike, bolj kot to, kaj si o njih misiljo starši, skrbi, kaj si bodo o njih mislili vrstniki. Tudi na podlagi tega, s kom se družijo, si bodo izoblikovali svoje nazore in sprejemali odločitve, ki bodo bolj ustrezale normam vrstnikov kot pa staršem (Gašperlin, 2016). V srednjem mladostništvu mladostnik ponovno začne iskati stik s starši, čeprav še vedno teži k samostojnosti in ločenosti od njih.
Kasneje, v obdobju poznega mladostništva pa se odnosi s starši počasi zgladijo. Mladostniki sebe začnejo dojemati kot neodvisne, vendar povezane s starši. Vloga staršev kot avtoritete se prevesi v vlogo partnerstva do mladostnika. Osamosvajanje mladostnika od staršev poteka na več področjih: vedenjskem, čustvenem, vrednotnem in ekonomskem (pogosto tudi v tem zaporedju, ni pa nujno). Kako starši sprejemajo osamosvajanje mladostnika, je v veliki meri
15 odvisno od njihovega življenjskega zadovoljstva, osebnostnih značilnosti, vzgojnega stila in drugih individualnih dogodkov v življenju (Zupančič in Svetina, 2009).
Seveda se vsak starš po svojih najboljših močeh trudi spremljati in podpirati mladostnika pri njegovem odraščanju in osamosvajanju, vendar se v tem obdobju tudi večkrat kaj zalomi, saj so napetosti med starši in otroki lahko velike. Nenazadnje so v igri tudi romantični odnosi ter z njimi povezane starševske norme in pričakovanja, ki niso nujno v skladu z mladostnikovimi željami. Tako je potrebna velika mera poslušanja, sprejemanja in sklepanja kompromisov.
Gašperlin (2016) poroča, da je povsem pravilno, da mladostniku starši več zaupajo kot prej in mu dodelijo tudi več odgovornosti, vendar pa hkrati opozarja, da mladostniki še vedno ne zmorejo prevzeti polne odgovornosti zase in za svoja dejanja, saj so razvojno nagnjeni k impulzivnosti in pomanjkanju racionalnosti (glej poglavje Mladostnikovi možgani). Tako je naloga staršev, da so še vedno prisotni v mladostnikovem življenju in ga usmerjajo pri odločitvah. Tudi Siegel (2015) svetuje, naj se starši potrudijo sprejeti in spoštovati spremembe v mladostnikovi psihi, saj mu bodo le tako v primerno oporo in ga bodo usmerjali k srečnemu in polnemu življenju. Čeprav se staršem zdi mladostniško vedenje velikokrat manj primerno, ga ne smejo zgolj (nezavedno) kritizirati in zavirati, ampak v njem poskušati videti smiselnost in ustvarjalnost, sicer lahko zavirajo tudi mladostnikov razvoj. Negativen odziv na mladostnikovo vedenje je lahko posledica nesprijaznjenja staršev z mladostnikovim odmikom od njih. Kritiziranje staršev lahko vpliva na to, da se komunikacija med njimi in mladostnikom prekine, da se mladostnikov upor še poveča ali da mladostnik postane bolj zagrenjen in se zapira vase.
Kako velik vpliv imata družinsko ozračje in ohranjanje dobrega odnosa staršev s svojimi odraščajočimi mladostniki na grajenje romantičnih odnosov mladostnika, pričajo naslednje raziskave. Fosco idr. (2016) so z longitudinalno raziskavo ugotovili, da prav zgodnje izkušnje v družini vplivajo na potek romantičnega razmerja najstnika v prihodnosti. Velik pomen pri tem ima tudi ugodna družinska klima, ki pripomore k boljši uporabi socialnih veščin in reševanju problemov, medtem ko prisotnost sovražno-agresivnega vedenja v družini lahko napoveduje nasilnost v mladostnikovih prihodnjih romantičnih odnosih. Tudi rezultati raziskave, ki so jo izvedli Xia idr. (2018), kažejo, da so mladostniki, ki so ocenjevali družinsko klimo kot pozitivno in svoje starše kot dovolj kompetentne starše, poročali o učinkovitejših veščinah za reševanje konfliktov v svojih romantičnih razmerjih. Posledično je v teh razmerjih tudi manj nasilja kot v razmerjih mladostnikov, ki družinske klime in starševstva niso ocenili tako pozitivno. Raziskava tako opozarja na pomembnost družinske klime in starševstva na razvoj medosebnih veščin (kot sta asertivnost in splošna angažiranost), te pa prispevajo k bolj zdravim romantičnim odnosom najstnikov.
Nadalje je ena od raziskav povezanosti kakovostnih odnosov s starši in vrstniki v otroštvu in zgodnjem mladostništvu pokazala, da bolj kakovostni odnosi pomembno vplivajo na kvaliteto romantičnega razmerja pri petnajstletnikih (Roisman idr., 2009). Zanimiva je tudi raziskava odnosov med sorojenci v povezavi z razvojem romantičnih kompetenc v mladostništvu.
Ugotovili so, da sorojenci nasprotnega spola igrajo pomembno vlogo pri razvoju romantičnih veščin, medtem ko sorojenci istega spola na to niso imeli takšnega vpliva. Mladostniki, ki so se dobro razumeli s sorojenci nasprotnega spola, so sčasoma razvili tudi boljše romantične
16 kompetence, konfliktni odnosi pa so običajno napovedovali slabše romantične veščine (Doughty idr., 2015). Kakovost odnosov z družinskimi člani igra pomembno vlogo pri grajenju nadaljnjih romantičnih odnosov mladostnika. Ob tem Xia idr. (2018) poudarjajo še, da je smiselno delati preventivne intervence, ki bi izboljšale družinske odnose in klimo, s celotno družino in čim bolj zgodaj, ko so najstniki še v obdobju zgodnje adolescence, saj naj bi bili rezultati tako uspešnejši.
Pomembna naloga staršev je vzdrževati komunikacijo s svojimi odraščajočimi najstniki kljub njihovi želji po odmikanju. Poiskati je potrebno stik in biti v pogovoru z mladostniki kar najbolj prisotni. Starši morajo ustvariti varen prostor zaupanja in poslušati besede mladostnikov, sprejemati njihove občutke in jim jih pomagati ubesediti (Siegel, 2015). Vse našteto je podlaga za uspešno deljenje mladostnikovih izkušenj (zaljubljenosti) s starši in za morebitno reševanje težav, s katerimi se mladostnik ne more spoprijeti sam ali s svojimi prijatelji.
4.1.1 Stili navezanosti
»Ljubezen je sestavljena iz tega, da se dve samoti varujeta, dotikata in pozdravljata.« – Rainer Maria Rilke (v Johnson, 2018, str. 45)
Vpogled v enega od pomembnejših dejavnikov pri vstopanju v (partnerske) odnose nam podaja teorija navezanosti. Razloži nam, kako in zakaj se vedemo v odnosih po nekem določenem vzorcu s sebi lastnim načinom. Siegel (2015) predstavi model navezanosti kot skupek preteklih in sedanjih izkušenj z nam pomembnimi drugimi, ki so se zasidrale v našo psiho in na podlagi katerih vzpostavljamo svoje nadaljnje odnose. Obstaja več stilov navezanosti, ki jih lahko razvijemo. Z vsako nadaljnjo izkušnjo lahko razvijemo drugačen model oziroma se v prihodnje navezujemo po mešanici več modelov. Prva navezanost, ki človeka globoko zaznamuje, se zgodi že v prvem letu življenja. Definira jo odnos z otrokovimi starši oziroma primarnimi skrbniki, pri čemer se lahko otrok na starša naveže z različnima stiloma. Kasneje, v mladostništvu, poročata Erzar in Kompan Erzar (2011), najstnik ponotranji in integrira različne vedenjske vzorce staršev ali skrbnikov in jih oblikuje v enoten model izkušnje navezanosti, ki napoveduje njegovo vedenje do lastnih otrok in partnerja v prihodnosti. Za razvojno obdobje mladostništva je značilno postopno zmanjšanje intenzivnosti navezanosti na starše, še posebej če ta ovira željo po avtonomiji. Seveda mladostnik še vedno pri svojih starših išče varnost, hkrati pa si želi samostojnosti. Ta želja se izrazi tudi v času stiske, ko mladostnik zavrača pomoč staršev, kar se kaže skozi uporništvo, jezo in umik. Vse to se v mladostniku dogaja v upanju, da bodo starši prepoznali željo po njegovi avtonomnosti, jo sprejeli in spoštovali.
Glavna delitev teorije navezanosti je delitev na varno in nevarno navezanost. Varna navezanost je v mladostništvu še posebej pomembna, saj omogoča razvoj odporne psihe in pomaga pri integraciji možganov. Poleg tega nam pomaga pri vključevanju v družbo in navezovanju stikov z novimi ljudmi ter nas uči, kako se pomiriti v stiskah, ki jih doživljamo (Siegel, 2015). Tako mladostnik prek podpore staršev lahko krepi sposobnost samoregulacije tudi najtežjih afektov, kar prispeva h gradnji trajnejših odnosov. Mladostniku varna navezanost omogoča tudi zdravo iskanje ravnovesja med samostojnostjo in povezanostjo s starši, in sicer prek preizkušanja, iskanja in odklanjanja stika ter učenja, do kje je nekaj še sprejemljivo, kdaj se zaupanje podre in kako ga pridobiti nazaj (Erzar in Kompan Erzar, 2011).
17 Ko je mladostnik nevarno navezan, pa se njegova želja po samostojnosti in hkrati povezanosti s starši kaže v prekomernem preizkušanju meja, kot so pogosti odhodi od doma, radikalna prekinitev stikov s starši, zloraba zaupanja in destruktivno vedenje (Erzar in Kompan Erzar, 2011). Pod nevarne modele navezanosti uvrščamo tri modele navezanosti: model izogibajoče navezanosti, model ambivalentne navezanosti in model dezorganizirane navezanosti. Pri mladostnikih, ki delujejo po enem izmed teh modelov ali mešanici le-teh, obstaja nevarnost, da bo obdobje njihovega mladostništva in kasneje odraslosti veliko težje pri navezovanju in ohranjanju različnih odnosov, tudi partnerskih. Za vsak model je predvideno vedenje in razmišljanje osebe, ki se v odnosih spopada s težavami in preizkušnjami značilnimi za določen model (Siegel, 2015).
Modeli navezanosti in njihove značilnosti v mladostništvu:
● Model varne navezanosti: Mladostniki, ki so varno navezani, so sposobni in si želijo biti do neke mere samostojni, hkrati pa znajo ravno tako poiskati pomoč in jim bližina ni tuja. Odnose z drugimi zlahka navezujejo in jih tudi ohranjajo (Erzar in Kompan Erzar, 2011). Dobro se spominjajo svojega otroštva in ga ne idealizirajo pretirano (Žvelc, 2011).
● Model izogibajoče navezanosti: Takšni mladostniki dajejo vtis samozadostnosti. O odnosih, tudi s svojimi primarnimi skrbniki, ne govorijo veliko in jim ne pripisujejo velikega pomena (Erzar in Kompan Erzar, 2011). Pogosto se otroštva ne spominjajo preveč dobro, pretekle odnose pa opisujejo precej površinsko (Žvelc, 2011).
● Model ambivalentne navezanosti: Mladostniki si zelo želijo bližine druge osebe, vendar se hkrati precej bojijo, da bi to osebo izgubili ali da ta oseba ne bi zadovoljila njihovih potreb (Žvelc, 2011). Takšni mladostniki so negotovi vase in težko sprejmejo napake in nepopolnosti pri sebi in drugih ljudeh. O svojem otroštvu in odnosih s starši veliko govorijo in se jih tudi dobro spominjajo ter jih analizirajo (Erzar in Kompan Erzar, 2011).
● Model dezorganizirane navezanosti: Gre za nerazrešeno navezanost, posledico travmatičnih izkušenj izgub bližnjih ali zlorab z njihove strani. Mladostniki so pogosto zmedeni, počutijo se nemočne in ujete v pretekle dogodke ali osebe (Erzar in Kompan Erzar, 2011). O svojem otroštvu pripovedujejo zmedeno, včasih pa tega sploh ne zmorejo, saj so pretekle izkušnje zanje preveč boleče (Žvelc, 2011).
Pozitivna stvar pri navezanosti je ta, da lahko z lastnim trudom in zaradi nevroplastičnosti možganov v življenju ponovno pridobimo varno navezanost, čeprav je v nas določen model navezanosti zakoreninjen že iz otroštva (Siegel, 2015). Varno navezanost pogosto ponovno vzpostavimo prek dobrega, razumevajočega in varnega partnerskega odnosa (Erzar in Kompan Erzar, 2011; Gostečnik, 2016).
Na podlagi tega lahko zaključimo: če je navezanost varna in starši uspejo ohraniti primeren stik z najstnikom, lahko družino označimo kot varovalni dejavnik za vzpostavitev funkcionalne zaljubljenosti. V nasprotnem primeru je tveganje za potencialno nefunkcionalno zaljubljenost večje.
