M arko U r šič
»Cogito ergo mundus tališ est«
Premislek o »antropičnem načelu« v sodobni kozmologiji
I
V filozofski in znanstveni kozmologiji je od začetkov novoveškega n a ravoslovja v renesansi p a vse do m oderne dobe pri m odelih in razlagah vesolja prevladovalo kopernikansko načelo, ki pravi, da v vesolju nim am o nik akršn e odlikovane (»privilegirane«) lokacije - oziroma, če posplošim o, da so vse lokacije načelom a enakovredne, kajti vesolje je v najširšem refe
ren čn em okviru ho m o g en o in izotropno. Tega spoznanja ne m orem o p ri
pisovati že sam em u N ikolaju Koperniku, k i j e bil s svojim heliocentriz- m om nasproti geocentrizm u le začetnik decentralizacije kozmosa, za ka
terega j e mislil, d a je Sonce v njegovem središču. O dločilen korak k infini- tistični in o b enem decentralizirani kozmologiji je napravil G iordano B ru
no z nau ko m o neskončnem m noštvu svetov, katerih horizonti so relativni in spoznavno enakovredni. Isaac Newton - četudi je na metafizični ravni učil, da obstaja absolutni referenčni okvir prostora in časa (»senzorij Bo
ga«), glede n a k aterega naj bi se telesa gibala absolutno - pa je z zakoni m ehanike dejansko prispeval k utrditvi kopernikanskega načela o enako
vrednosti opazovalcev. N a začetku našega stoletja je razsrediščenje prosto- ra-časa (in s tem vesolja) še posebej izrazito uzakonil Albert Einstein z relativnostno teorijo, katere osnovni »princip relativnosti« pravi, da v vsa
kem opazovalnem sistem u veljajo isti fizikalni zakoni, vključno z »zako
nom o k onstantni hitrosti svetlobe«.
K opernikansko načelo v splošnem še vedno velja na fizikalni ravni, čeprav sta n d a rd n i kozmološki m odel »prapoka« (big bang), k ije izkustve
no p o d p rt predvsem z odkritjem »prasevanja« (ali »mikrovalovnega seva
nja ozadja«, Penzias & Wilson, 1965), im plicira vsaj eno odlikovano časov
no k o o rd inato - n am reč ravno kozmološki »čas nič«, sam »trenutek« začet
ka širjenja veso lja.1 N a osnovi te odlikovane koordinate prapoka je v stan-
1 V kozm oloških m o d elih se u p o rab lja enoten pojem proslor-čas, ki ga je v m etriko rela tiv n o stn e te o rije vpeljal Einsteinov sodelavec m atem atik H erm an n Minkowski (1907). Ko govorim o v sta n d a rd n e m m odelu vesolja o prap o k u , p a m oram o ven
d a rle razlikovati njegovo »lociranost« v času - nam reč časovno »koordinato nič« v
dard nem m odelu m ožno definirati gibanje neke galaksije ali cele ja te ga
laksij »glede na sevanje ozadja« (izm erili so, da se glede nanj naša G alak
sija giblje s hitrostjo približno 300 km/s), v e n d a r j e ta o d k lon od p o p o ln e izotropije vesolja, opazovanega z naše (m akro)lokacije, relativno m ajh en, na meji m erljivosti instrum entov raziskovalnega satelita CO BE (Cosmic Background Explorer, glej: Silk 1994, str. 185 isl.). V splošnem torej lahko rečem o, da Brunova relativnost in načelna en akovrednost vesoljskih »ho
rizontov« (Bruno 1979, str. 198 isl.) še zm eraj velja - še več: da s e j e z razvojem fizikalne kozmologije v našem stoletju n ek d an je zgolj filozofsko kopernikansko načelo utrdilo tako na fizikalni teoretski ravni kakor tu d i iz
kustveno verificiralo v astronomiji. V novem veku, od B runa dalje, je člo
vek vse bolj očitno postavljen v »nevtralen« univerzum , k aterega brezda- njost in izotropija vse bolj oddaljujeta tisto staro, antično, predvsem pa srednjeveško krščansko videnje kozm osa kot sk le n je n eg a , človeškega »ve
soljnega dom a« (gl.: Koyré 1988, p red v se m I. in II. p o glavje), v k a te re ga središče naj bi bili postavljeni p rav m i, p rim e rk i vrste homo sapiens, na p la n e tu , im en ov anem Zem lja, ki kroži o k ro g e n e izm ed m n o g ih m i
lijard zvezd, im enovane Sonce. S oočeni sm o z b re z d a n jim i p ro sto rji in časovji, k atere sicer lahko m erim o s p o m o čjo in fo rm acij, v seb o v an ih v svetlobi d a ljn ih zvezd in galaksij, in v m islih p o tu je m o vse tja do h o r i
zo n ta (»horizo nta fotonov«, z a č rta n e g a s časom , k o je vesolje p o s ta n d a rd n e m m o d elu po stalo p ro so jn o za svetlobo), p r i č e m e r štejem o d i
m enzije »znanega vesolja« v m ilija rd a h (sv etlo bn ih) let - v e n d a r teh razdalj kot ljudje, p o p o tn ik i s teleso m in m o žg an i, ki im ajo nek o n am skrivn ostn o zvezo z razu m om in du šo , nikoli n e b o m o m ogli p re m o s titi v naših k ratk ih življenjih, saj vseh kozm ičn ih razd alj še svetloba n i »pre
letela« o d »časa nič«, tj. od začetka širjen ja v eso lja,- Kje j e torej v so-
kozm ičnem času - o d «lociranosti p ra p o k a v p ro sto ru , kajti » p rapok j e bil d o g o dek, ki se je zgodil povsod« (gl. M orris 1990, str. 51, p a tudi d rugje); p ro sto r j e nam reč »nastajal« (se razpiral) skupaj z razširjajočo se snovjo/energijo. Seveda p a tudi pro b lem časovne »lociranosti« p ra p o k a ni p rep ro st, četudi običajno pravim o, d a nas od kozm ičnega »časa nič« loči kakih 10 d o 15 m ilijard let, p a tudi, d a se j e vesolje v precejšnji m eri oblikovalo že v »prvih treh m inutah« (gl. W einberg 1976:
Prve tri minule)-, zamisliti se m oram o n a d odločilnim vp rašan jem , ki ga je postavil kozm olog Michael Shallis, 1986: »Kako dolg e so bile dejansko tiste prve tri m in u te?« Po relativnostni teoriji nam reč ni ukrivljen le prostor, am p ak je »ukrivljen« tudi čas. Torej, m ožno je , da so trajale večno!
- S potekom kozm ičnega časa se horizonti širijo, kajti svetloba, e m itira n a v davnih časih, »lovi« vse več in več lokacij (galaksij) v razširjajočem se vesolju; d ru g ač e reče
no: kozm ični prostor-čas postaja vse bolj »raven«.
»Cogito ergo mundus tališ est«
d o b n i kozm ologiji še m esto za človeka, za kakršnokoli »antro pično n a čelo«, ali - v n a šem k o n tek stu - za bežni in izm ikajoči se cogito, ki g a je D escartes n a začetku novoveške filozofije postavil ne le za p o ro k a vsa
k ršn e go to vo sti sp o z n an ja , tem več tu d i za ontološki tem elj vsega biva
nja?
N a astronom ski in fizikalni ravni je »kopernikansko načelo« (nekate
ri m u pravijo kar »kozmološko načelo«) torej še vedno prevladujoče nad vsakršnim i »antropičnim i m editiranji« (Silk 1994, str. 8-11: anthropic mu- sings) - d ru g ače p a j e n a epistem ološki ravni sodobne kozmologije. E pi
stem ologija kot zn an ost o (spo)znanju (epistéme) se na področju kozmolo
gije sprašuje, kakšni so pogoji našega (spo)znanja in videnja vesolja, pa tudi to, kaj lahko - če sploh kaj - iz analize teh pogojev zvemo o samem vesolju (skratka, znova se zastavljajo kantovska vprašanja, kot bom o videli pozneje). E no izm ed o srednjih načel sodobne kozmološke epistem ologije je antropično načelo, ki ga je form uliral fizik-kozmolog B randon C arter (1974). K natan čn i form ulaciji tega načela se bom o vrnili v petem razdel
ku, za zdaj le povejm o, d a j e bistvo antropičnega načela v njegovi ekspli- kativni funkciji, ki naj bi razložila, kako je možno, d a je m ed tolikim i teo
retično m ožnim i pogoji v vesolju človek (anthropos) deležen prav takšnih, ki m u dajejo »odlikovano lokacijo« opazovalca — ali, v filozofskem žargo
nu, m islečega subjekta (cogito) - ki se, m ed drugim , sprašuje: »Kako je m ožno, d a j e m ed tolikim i teoretično m ožnim i pogoji...?«
N ajprej se zastavlja vprašanje, čem u fizika sploh potrebuje takšno načelo? M ar ni to zadeva meta-fizike (v dobesednem pom enu), m eta-zna- nosti ozirom a filozofske epistem ologije? Seveda je , toda fizika sama po tre
buje an tro p ičn o načelo, ker ji le to lahko nudi zadosten razlog za razlago do ločenih izkustveno p o trje n ih »srečnih naključij« - ob predpostavki, da v znanosti niso sprejem ljive nobene finalistične, teleološke (pravilom a tudi teološke) razlage. Poglejmo si, kaj je m išljeno s »srečnimi naključji« v koz
m ologiji.
I I
Sodobna fizika vedno znova odkriva evidence za to, d a je vesolje izred
no »dobro u brano« (angl.: well-tuned, dobesedno »dobro uglašeno«): če bi bilo v svojih osnovnih p a ra m etrih le malce drugačno, se v njem sploh ne bi m oglo razviti življenje, p a ne samo to - ne bi m ogle nastati niti galaksi
je , niti zvezde, niti p lan eti, in še več: niti osnovni delci snovi, kakršno pozn am o , ne bi obstajali, če bi bili začetni fizikalni param etri le malce
drugačni. Kako je m ogoče, d a je univerzu m 3 tako »dobro ubran«? G re za
»srečno naključje« ali za »božji načrt«? Ta alternativa j e za sodo bn o zna
nost slaba, saj načelom a ne sprejem a niti naključja niti božjega n ačrta.
M ar obstaja kakšna tretja m ožnost razlage? Videli bom o, da tretjo razlago om ogoča prav »antropično načelo«, najprej p a si poglejm o nekaj najbolj očitnih »dobrih ubranosti« v vesolju.4
Fizik R. H. Dicke (1978) je , na prim er, izračunal, d a bi en o sekundo po prapo k u (v standardnem m odelu n astan k a in razvoja vesolja) zm anjša
nje hitrosti širjenja za eno samo m ilijoninko (!) povzročilo, d a bi se vesolje spet zrušilo vase, še p re d e n je postalo tra n sp a re n tn o za fotone (svetlobo), tj. kakih pol m ilijona let pot prapoku; n asp ro tn o p a bi enako m ajh n o p o večanje hitrosti širjenja po prvi sekundi povzročilo, da bi kinetična e n e rg i
j a ekspanzije snovi povsem prevladala n a d gravitacijo, tako da ne bi prišlo do zgoščevanja galaksij, zvezd itd. (Podobne, še presenetljivejše izračune navaja Hawking v Kratki zgodovini časa, 1988.) N adalje, kako je prišlo do tako p o p o ln e strukturne koordinacije m edsebojno zelo o d d aljen ih regij vesolja (saj vidim o vesolje na velikih razd aljah v vser sm ereh kot h o m o g e no in izotropno), ko pa - kakor sledi iz relativnostne teorije - te regije doslej zaradi končne hitrosti svetlobe niso m ogle biti kavzalno povezane?
Na to vprašanje sicer hipotetično odgovarja »inflacijska teorija«11, v e n d a r se s tem vprašanje »dobre ubranosti« zgolj prenese n a d ru g o raven, saj so m orali biti pogoji same »inflacije« dobro u b ran i. Podobnih »srečnih n a ključij« bi lahko navedli še celo vrsto. M orebitni ugovor, d a j e v zgornjih prim erih »dobra ubranost« vezana na sta n d a rd n i kozmološki model, ki pa še sam ni povsem preverjen, čeprav precej dejstev govori zanj - ta ugovor je prekratek, saj obstaja vrsta argum entov za »dobro ubranost« tud i na področju preverjene (in v tehnologiji u p o rab n e ) fizike delcev, n a prim er:
razlika m ed m asam a pro to n a in nev tro n a je prib ližno enaka m asi dveh
3 Izraza ’univerzum ’ in ’vesolje’ tukaj u p o ra b lja m sin o n im n o , m e d tem ko im a izraz
’kozmos’ bolj klasične konotacije (»svetovni red«, »vesoljni dom « ipd.), k ar p a ne velja za izpeljanke ’kozm ični’ (žarki), ’kozm ološko’ (načelo) ip d ., ki so se uveljavile v sodobni kozmologiji kot znanosti o vesolju (univerzum u).
4 P rim ere za »dobro ubranost« vesolja povzem am predvsem po dveh te m eljn ih so
d o b n ih delih, ki obravnavata an tro p ičn o načelo: Barrow & T ip le r 1986 in Leslie 1989 (gl. literaturo).
° »Inflacijsko teorijo« kot d o d atek k sta n d a rd n e m u m o d elu vesolja j e fo rm u liral Alan G uth (1980). Gre za hipotezo, d a je p rišlo do kratkega obd o b ja h itre p o sp ešen e (antigravitacijske) ekspanzije vesolja v prvi sekundi p o p rap o k u , d o m n e v n o z a ra di energije, ki se j e sprostila ob »fazni sprem em bi«, p o ru še n ju sim etrije m e d os
novnim i fizikalnim i silami.
»Cogito ergo mundus tališ est«
elektronov (torej so razm ern o m ajhna) - če bi bila razlika le malce drugač
na, ne bi bil m ožen obstoj stabilnih elementov, tj. večina elem entov bi bila radioaktivna, k ar bi nadalje preprečevalo nastanek velikih molekul, npr.
am inokislin, itd. N adalje, »dobra ubranost« fizikalnih zakonov se kaže tu di v stabilnih »tirnicah« elektronov okrog atom skih je d e r (kvantna m eha
nika, M ax Planck, 1900). V ozadju teh ubranosti niso nobeni nujni (aprior
ni) teoretski razlogi, kajti fizikalne konstante niso d educirane z nujnostjo iz enačb sam e teorije, am p ak se nam - vsaj na sedanji ravni teh teorij (ko še ne obstaja univerzalna fizikalna Teorija, ki jo nekateri iščejo) - kažejo kot kontingentne: gre za to, da jih vnesem o v enačbe za uskladitev fizikalnih variabel oz. količin, k ijih variable nadom eščajo. Torej v načelu ne bi bilo nič pro tislovnega v tem , da bi bila, npr. gravitacijska konstanta kvantita
tivno d ru g ačn a, to d a posledice tega »premika« bi bile drastične, podobno kakor v že n av ed en ih p rim e rih . »Dobra ubranost« se kaže tudi v razm erjih m ed štirim i osnovnim i fizikalnim i silami (močno in šibko jedrsko silo, elek
tro m a g n etn o silo in gravitacijo); na prim er, če bi bila m očna jed rsk a sila, ki veže kvarke v p ro to n ih in nevtronih ter pro to ne in nevtrone m ed seboj, le rah lo m očnejša, bi se vsa snov sprem enila v je d ra skoraj neom ejene velikosti, nekakšne »mini« nevtronske zvezde; gostote in pritiski v takšnih telesih bi bili velikanski, razm ere torej zelo »negostoljubne« za kakršno
koli življenje. Zanim iva so tud i sovpadanja pri razm erjih m ed na videz neodvisnim i velikim i števili, ki izražajo na eni strani kvantne in na drugi kozmološke k vantitete (m ikro- in m akro kozmos).b In, navsezadnje, kot ugotavljajo m n og i sodobni fiziki (med njim i tudi kozm olog Andrej Lin
de), d ru g ačn a bi bila lahko tudi osnovna topologija in m etrika prostora- časa, sam a » stru k tu rira n o st« vesolja. V tej zvezi se zastavlja tu d i v p ra šan je, kako to, d a so v vesolju razvite prav tri in sam o tri prostorske d i
m en zije, ko p a bi j ih bilo lahko, teo retičn o , tudi d e se t ali več (t.i. »hi- p e r-p ro sto ri« , ki n a sto p a jo v n e k a te rih so d o b nih teo rijah »vélikega p o e n o ten ja« fizike).
Prim erov »dobre ubranosti« bi lahko naštevali še in še. Skratka, veso
lje se n am kaže kot »dobro ubrano« za obstoj nas samih kot mislečih bitij, in sicer že na fizikalni, kaj šele na kemijski in biološki ravni (npr. izjemno m ajh n a m ožnost »naključnega« nastanka molekule DNA kot biokemijske osnove življenja). N astanek življenja, še posebej pa zavesti - ali, če rečemo bolj »nevtralno«: opazovalca - j e velika skrivnost; pa tu d i če tega m isterija
^ N a ta so v p a d a n ja je o p o zo ril že eden izm ed pionirjev kv an tn e m ehanike Paul D irac v članku The Cosmological Constants (1937).
ne poskušam o znanstveno razložiti, še vedno ostane velika uganka, kako to, da so bili začetni pogoji, za katere j e bilo teoretično neskončno m ožno
sti, tako »dobro uglašeni« za nastanek snovi, osnovnih elem entov, iz k ate
rih smo sestavljeni kot fizična bitja. J o h n Leslie, kozm olog in filozof, ki razm išlja o »m nogih svetovih« n asproti enem u svetu (univerzum u), je za
pisal: »B ogje m oral biti zelo skrben p ri odločanju, katero fiziko j e izbral«
(Leslie 1989, str. 63).
P aje fiziko res m oral izbrati Bog, da bi se mi, ljudje, opazovalci, rodi
li v telesu in se takole spraševali - ali p a se to n en av ad n o »naključje« da razložiti kako drugače? Dejstvo je , d a je »dobra uglašenost« očitna in kliče k razlagi, ker se razum , ki zahteva zadosten razlog (cf. Leibniz), ne m ore sprijazniti, da gre p ri tolikšni n atan čno sti zgolj za naključje. Potem ko znanstveniki zavrnejo naključje in Boga »postavijo v oklepaj« (da s tem pustijo »odprt prostor veri«), še vedno ostane - sicer vprašljiva, kot bom o videli pozneje - m ožnost, da n en av adn a »naključja« razložim o z antropič- nim načelom , kakor g a je form uliral B ran do n C arter; toda ta razlaga zah
teva delovanje »učinka opazovalne selekcije«, ki p a zahteva obstoj mnoštva svetov (univerzumov, vesolij). Poglejmo si najprej nekaj zgodbic, ki nam ponazarjajo »učinek opazovalne selekcije«.7
III
1. Ribiška zgodba. Recimo, da si ribič in d a veš, da je m o tn a voda jezerca skrivala natanko 87,617 cm dolgeg a k rap a - saj si tako dolgega
krapa pravkar ujel in izmeril. Ali to dejstvo zahteva kakšno poseb no raz
lago? Seveda ne, si misliš: navsezadnje m o ra vsaka riba im eti neko svojo dolžino. Vendar si zatem dobro ogledaš svojo novo ribiško palico (recimo, da bi preveril, ali se ni kaj poškodovala zaradi tako velike ribe) in p rese n e čen ugotoviš, da na njej z drobnim i črkam i piše, d a j e s to palico m ožno loviti sam o ribe n atančno dolžine 87,617 cm (± 0,003 cm)! Zdaj p a si precej zbegan, različne hipoteze ti švigajo po glavi, da bi si razložil to nenadavno ujem anje: najprej (a) pom isliš, da v m o tn em jezercu plava »ne- broj« (zelo m nogo) različno dolgih rib in da si čakal dovolj dolgo (ali da si imel takšno srečo?), d a je končno p rijela tista, k ije ravno pravšnje dolžine za tvojo ribiško palico; nato podvom iš v to hipotezo, saj si rib aril sam o tri
7 N avedene zgodbice v glavnih p otezah povzem am po: Leslie 1989, str. 9-22, v e n d a r jih povem m alce p o svoje (še posebej tretjo in četrto).
Cogito ergo mundus talis est«
ure, to p a ni tako zelo dolgo, in pomisliš (b), d a j e v jezercu nem ara bila en a sam a riba, ki jo j e v njem nekdo »vzgojil« prav zate, da bi te razveselil in te nasitil z m astno ribjo večerjo. Obe razlagi sta s stališča logike oziroma epistem ologije ustrezni in celo kom patibilni sta lahko. N asprotno pa ne p rid e v poštev razlaga, d a j e bila v m otnem jezercu le ena riba, k ije po naključju ustrezala tvoji ribiški palici. Takšnega neverjetnega naključja ra zum p rep ro sto ne m ore sprejeti, kajti za vsako kontingentno resnico zah
teva zadosten razlog. Prav tako ne p ride v poštev razlaga, d a je v m otnem jezercu sicer m no g o rib in da so vse enake in ravno pravšnje za tvojo ribiš
ko palico. Zanim ivo p a j e to, da imajo v razlagi (a), sprejemljivi razum u, razlagaln o funkcijo p ri ulovu ravno pravšnje ribe tiste ostale ribe drugih dolžin, k ijih sploh ne vidiš v m otni vodi in za katere izkustveno ne veš, ali resnično obstajajo ali ne. (Kot bom o videli, p ri antropičnem načelu an a
logno pojasnjujejo nam n ed o sto p n i drugi svetovi »dobro ubranost« naše
ga, n am ed in o izkustveno dostopnega sveta.)
2. Zgodba o strelskem vodu. O bsojen sem na smrt. Eksekucijo izvaja p e td e se t strelcev, ki nabijejo puške, ustrelijo, in vendar vsi zgrešijo - in jaz ostanem živ! (Sm rtna kazen se po zakonu ne ponavlja.) Sprašujem se: ka
ko j e to m ogoče? Prva razlaga (b), ki mi pade na misel, je ta, da so se strelci vnaprej dogovorili, d a bodo streljali m im o m ene (so mi pač naklonjeni in nočejo, d a bi um rl); d ru g a razlaga (a), ki je v tem p rim eru sicer zelo fanta
stična (kakor iz kake Borgesove novele8 ), v endar teoretično neoporečna, p a je : obstaja neskončno ali nepreštevno mnogo svetov, v vsakem sem stal (ozirom a so m oji »drugi jazi« stali) p red strelskim vodom - in jaz tukaj, v tem svetu, sem e d in i preživeli (ali m ed redkim i preživelimi), vsi »drugi« so padli. V tem p rim e ru zelo nazorn o deluje »učinek opazovalne selekcije«:
če v e n em izm ed tistih d ru g ih svetov »jaz« ne bi preživel, potem ne bi m ogel opazovati n en av ad n eg a »naključja« svojega preživetja, ne bi se m o
gel čuditi in se spraševati, kako je m ožno, da sem preživel pred puškam i p e td e se tih izu rjen ih strelcev...? - Na videz je to nekakšna loterija, vendar j e o p isan a situacija različna od loterije v neki bistveni značilnosti. Recimo, d a kupim srečko, zaden em sto milijonov in se čudim: kako to, da ravno jaz? No, to je res srečno naključje, ki p a je racionalno povsem razumljivo, saj n ek d o pač m o ra zadeti, če so razprodane vse srečke. Tukaj ne gre za
»učinek opazovalne selekcije«, saj bi jaz prav tako - sicer z malce grenkim
8 V m islih im am novele »Vrt s potm i, ki se cepijo«, »Babilonska knjižnica« idr. (gl.
J o rg e Luis Borges: Izmišljije, 1956, prev. Jo ž e Udovič, C ankarjeva založba, Ljublja
na, 1984).
priokusom in zavistjo - opazoval nekega d ru g eg a srečneža, ki bi zadel glavni dobitek s srečko, različno od m oje le v eni sami številki. Ko bi p ri loteriji deloval »učinek opazovalne selekcije«, kakor v zgodbi o strelskem vodu, p o tem bi jaz lahko opazoval izid lo terije sam o v p rim e ru , če bi jaz sam zadel glavni dobitek (ali vsaj en eg a od glavnih, če bi bilo d a n ih več m ožnosti preživetja).
3. Zgodba o tipkajočem šimpanzu. Gre za parafrazo znan e zgodbice, po kateri bi šim panz, če bi mu dali pisalni stroj, d a bi se z njim igral, in dovolj časa (verjetno več m ilijard let?), p a seveda zadosti p a p irja (bržkone v m a sni količini cele galaksije?) - prej ali slej n atipk al 15. Shakespeareov sonet, ki se začne:
»Ko zrem, da vsaka živa stvar narave le za tren u tek zadrži prelest...«
Zgodbico bi lahko dopolnili z »učinkom opazovalne selekcije« tako, da bi šim panz opazil (se zavedel), d a sploh piše, šele ta k ra t ko bi napisal petnajsti Shakespeareov sonet. Seveda pa so m ožne n ad aljnje variacije, na prim er: ker sem ljubitelj šimpanzov, želim tipkajočem u šim panzu p re b u diti sposobnost (sâm o)opazovanja (beri: zavest), p ri čem er vem, d a se bo to zgodilo z nekim »naključnim« nizom znakov, ki ga bo šim panz v vseh tistih m ilijardah let tipkanja prej ali slej zapisal - toda, kako naj vem, kate
ri n iž je to? Kako naj vnaprej vem, d a je to ravno p etn ajsti Shakespeareov sonet, ne pa na p rim e r slavni Chomskyjev (ne)stavek:
»Zelene misli besno počivajo.«
ali p a kar niz (marsovski verz?):
»Xmalmp ičnd šraiik hzšptamsr.«?
A lije teoretično m ožno, da več različnih nizov »prebudi zavest«? (Ali pa se zavest lahko »prebudi« zgolj iz nekega določenega am inokislinskega niza, ki m u pravim o DNA?) Kaj veš, m orda »prebudi« (šim panzovo) zavest tudi zgoraj zapisani »marsovski verz«, m anj v erjetn o p a je , da to lahko doseže niz:
’a a aa a a aa a aaaaaaaaaaaaaaaaaaa’
ki bi ga šim panz verjetno kaj km alu natip k al, če bi m u bilo všeč, da pusti svoj p rst m alce počivati na črki ’a ’ (pisalni stroj naj bo električni). - Nekaj pod o b n eg a je p ri »učinku opazovalne selekcije« v kozm ologiji: n a stanek kom pliciranih organskih m olekul p rep ro sto ni m ožen, če nekaj b lo
kira variacije, na prim er, če bi bila večina elem entov radioaktivnih; ali pa, če bi vesolje po p rapoku do ponovnega kolapsa trajalo le nekaj m ilijonov let (če »inflacija« zgodnjega vesolja ne bi bila »dobro uglašena«), po tem nizi atomov, povezanih v molekule, ne bi bili kaj p rid a zapleteni, ker za nastanek kom pliciranih struktur ne bi bilo dovolj časa - seveda, če gre
»Cogito ergo mundus tališ est«
zgolj za delovanje »naravne selekcije« brez kakršnegakoli božjega načr
ta .9
Pri spekulacijah o tem , kakšno m aterialno osnovo potrebuje zavest, d a se »prebudi« te r začne opazovati, se čuditi in (se) spraševati, pa gre še za en o vražjo pom isel, ki skuša relativizirati vsakršno evolucijsko teorijo, vključno s kozm ologijo, zasnovano na antropičnem načelu. Ta pom isel j e p o n a z o rjen a z naslednjo zgodbico:
4. Zgodbica o pametnem planktonu. Recimo, d a je neki »padli demiurg«
v po sm eh O četu ustvaril planktonska bitja rodu rotifera in jim zapisal v p a m e t, naj častijo kot svojega boga Rožnatega prašička, ki da jih je v nji
hovi m laki, po kateri j e tacal v pradavnini, oskrbel z ravno pravšnjo m eša
nico vode in blata za njihovo življenje. Človek, k ije seveda neskončno več kot ta p a m e tn i p lan k to n , p a ven d ar ni Bog, se lahko sprašuje o bitjih roti
fera: kaj pa, če bi jih tisti njihov dem iurgec (un petit malin génie) ustvaril za življenje v arzenikovi razto p in i in jim zraven še natvezil, da so zanjo lahko hvaležni V ijoličnem u prašičku - m ar se ne bi rotifera ravno tako čudila, da jim j e d a n o ravno to, kar potrebujejo, nam reč arzenik!?10
Pri kozm ologiji, ki ugotavlja »dobro ubranost« našega vesolja za nas kot opazovalce, p a gre v en d arle za osnovnejše stvari kot za variante, p o n a
zo rjene in k arik irane v zgodbici o pam etnem planktonu. »Dobro u b ra nost« nam reč zahteva že sam nastanek snovi kot »nosilke« zavesti, ne pa šele m ožna v ariiran ja vrst in načinov življenja na Zemlji ali v vesolju; d ru gače rečeno, osnovna »dobra ubranost« vesolja za nas j e prav tako nujna tu d i za M arsovce ali in telig en tn e alge na neki oddaljeni galaksiji. Na vp ra
šanje, ali je n a p rim e r v središču Sonca, kjer tem p e ra tu ra znaša več m ilijo
nov stopinj in j e snov v obliki plazm e, m ožen nastanek zavesti oziroma sploh življenja, p a naj gre za še tako eksotične vrste živih bitij - na to vprašanje m o ram o kljub vsem u (če hočem o ohraniti vsaj malce racional
9 »U činek o pazovalne selekcije« bi sicer lahko prim erjali z darvinistično naravno selekcijo p ri razvoju vrst, čeprav je m ed njim a bistvena razlika v tem , d a pri n a ravni selekciji v biologiji p o zn a m o altern ativ n e (tj. neučinkovite) v ariante prek fosilov, p a tu d i spričo priso tn o sti tolikih različnih vrst živih bitij na Zemlji, m e d tem ko d ru g ih svetov iz p o stu lira n eg a kozm ičnega m noštva izkustveno ne po zn a
m o, am p ak jih lahko le teoretično predpostavljam o.
10 P odobno m isel v m anj sarkastični obliki j e izrazil že predsokratski m odrec, eleat K senofon iz K olofona (6. st. pr. n. š.): »Ko bi goved in konji imeli roke in znali delati p o d o b e , bi u p o d ab ljala goved goveje, konji konjske like bogov...« (po Sovre
tovih Predsokralikih, str. 68). Ksenofon tukaj seveda predvsem smeši antropom orfi- zem grških bogov.
nosti) odgovoriti: ne, v takšnih razm erah življenje ni m ožno. Relativizacija
»dobre ubranosti« glede na tistega, ki jo uživa in se o njej sprašuje, im a torej vendarle neke meje. Lahko bi sicer rekli, da so to zgolj m eje naše predstavljivosti in da Bog lahko stori, na prim er, d a se angeli sprehajajo p o m edgalaktični praznini (ali p a v neki povsem dru gi razsežnosti, ki »ni od tega sveta«), v end ar v okviru kozm ologije kot znanosti (in/ali filozofije) m oram o upoštevati meje drugačnosti, začrtane z našim razum om . In v er
jeti, da nas razum presega.
IV
V navedenih zgodbicah, ki po nazarjajo predvsem delovanje »učinka opazovalne selekcije« v evoluciji vesolja in človeka-opazovalca, j e očitno, da ta m ehanizem izbora lahko deluje le v p rim e ru , če im a na razpolago mnoštvo svetov (vesolij), pri čem er m o ra biti svetov resnično m nog o (ali celo neskončno). Le v tem prim eru lahko »učinek opazovalne selekcije«
raz-reši in razloži neverjetno »srečno naključje«, da sem tukaj in da opazu- jem -m islim (cogito). S tem p a se o d p re novo, m o rda še težje vprašanje - le
kje so vsi ti svetovi (vesolja)?
K o je G iordano B runo učil o »m noštvu svetov«, o neštetih svetovih v neskončnem univerzumu, je s tem m islil predvsem na »druge oble« (tj.
druge zemlje, d ru g a sonca), m estom a tu d i na d ru g e horizonte. R enesanč
nem u m odrecu se je vesolje - kljub misli, ki j e segala v neskončnost - kazalo še kot sorazm erno »majhno«. D anašnji h o rizo n t zaznavnega veso
lja p a j e velikanski in sega deset ali več m ilijard svetlobnih let daleč (do tja, ko »rdeči prem ik« objektov p o stan e tolikšen, da jih ni več m ogoče opazovati); danes vemo, da Brunove »oble«, k ijih gled am o s prostim i oč
mi ali s teleskopi na nočnem nebu, niso v d ru g ih svetovih (vesoljih), te m več v bolj ali m anj b liž n jih re g ija h n a š e g a u n iv e rz u m a . Kaj bi to rej d a n e s lah k o p o m e n il izraz ’d ru g i sveto v i’, m išlje n kot d r u g a vesolja?
Z aznavno vesolje n am j e d a n o e n o sam o, m n o štv o p a lahko m islim o n a te o re tsk i ravni. T eo retsk ih m o d elo v m n o g ih svetov (vesolij) j e več, nav ed el b o m n ekaj glavn ih kriterijev m o ž n e g a raz lik o v a n ja m e d n ji
m i.
1. Svetovi se drug od drugega lahko ločijo po tem , da m ed njim i ni vzročne zveze; to j e fizično m ožno že znotraj »našega« univerzum a, ki je nastal - h ipotetično - s prapokom , kajti svetlobna hitrost c j e končna in obenem največja m ožna hitrost širjenja vzročnih verig (tudi inform acij);
vendar, če gre za takšne kavzalno ločene »regije« znotraj »našega« univer-
»Cogito ergo mundus tališ est«
zum a, rajši govorim o o različnih horizontih, ki se ne prekrivajo ali se še ne prekrivajo - kajti, če je vesolje sklenjeno (česar ne vem o zanesljivo), se b o d o ob »velikem obratu« (?) vsi poprej ločeni horizonti zlili v enega sa
m ega, tj. svetloba, ki s e j e sprostila s prapokom (natančneje, km alu po p rap o k u ), bi n azad nje iz vsake lokacije dosegla vsako drugo lokacijo u n i
verzum a. Torej, če so m ožne kavzalno ločene regije (horizonti) znotraj n ašega vesolja, so še toliko bolj m ožna kavzalno ločena (druga) vesolja - le d a o njih n im am o n o b en ih izkustvenih podatkov.
2. Bolj fantastični m odel m nogih in ločenih svetov (vesolij v celovi
tem po m en u ) p a je teorija, ki jo zagovarjajo nekateri kozmologi, m ed naj
bolj znanim i A ndrej L inde, da so že ob sami »inflaciji« v prvi sekundi po p rap o k u nastala različna vesolja, in sicer zato, ker naj bi »fazne sprem em be« n a različne načine »zlomile« simetrije m ed osnovnim i fizikalnimi silami na različnih »lokacijah« (kolikor je v tistem kozmičnem »praatomu« sploh m ožno govoriti o lokacijah). To bi nadalje pom enilo, da so v dru gih veso
ljih, ki so tak ra t nastala in ostala kavzalno ločena zaradi »počasnosti« svet
lobe, tu d i dru gačni osnovni delci, interakcije, polja, m etrike prostora-časa itd. Č etu d i se zdi ta m odel m orda preveč fantastičen, pa t.i. »Vélika teorija poenotenja« (Grand Unified Theory ozirom a G U T) - k ije osnova za h ip o te
ze o zgo d n jih kozm ičnih »faznih sprem em bah« in »inflaciji« - dejansko p redvideva različne varian te razp ad a sim etrije m ed šibko in m očno j e d r sko silo; te različice j e m ožno p rim erjati z nastankom kristalov ledu iz vode: osi sim etrije različnih lokacij na zam rznjeni vodni površini so različ
ne, celo naključno u sm erjen e (gl.: Leslie 1989, str. 75). Torej, po m odelu (2) nastan k a m n o g ih svetov le-ti ne bi bili zgolj kavzalno nepovezani, tem več bi bila v njih tudi drugačna snov, polja sil, m etrika prostora-časa itd. - četudi bi še vedno v njih veljali isti osnovni fizikalni zakoni; če pa bi bili še slednji d ru g ačn i (tj. če bi bili svetovi nomološko različni), pa bi bili ne le nepredstavljivi, tem več dejansko tudi nemisljivi na ravni znanosti oziroma racionaln ega m išljenja.
3. Tretja m ožnost soobstoja m nogih svetov (vesolij) so »črne luknje«
ozirom a »singularnosti«, tj. vrzeli v prostoru-času, v katerih prostor-čas ne bi bil defin iran ; dru gače rečeno, kozmični prostor-čas naj ne bi bil konti
nuum . N ek ateri m odeli teh singularnosti (Kerrove »obročaste« črne luk
nje ipd.) dopuščajo m ožnost, da bi bile te vrzeli v »našem« prostoru-času
»vhodi« v d ru g e svetove, nam reč v druga, od nas ločena vesolja; včasih jih im enujejo »črvojedine« (wormholes), ki naj bi bile nekakšne bližnjice skozi vesoljna prostorja-časovja, p o d o b n o kot črv ubere bližnjico na d rugo stran jab o lk a k ar skozenj. N ek ateri (meta)fiziki (npr. Kip T h o rn e) celo razm iš
ljajo o »črvojedinah« kot potencialnih časoplovih, ki bi časoplovca p o p e
ljale v preteklost in prihod n ost. Verjetno je odveč p rip o m n iti, da so bile te ideje m n o g okrat uporab ljen e v znanstveni fan ta stik i.11
4. Č etrti m odel nastanka in raz-ločevanja m n o g ih svetov j e teorija
»kozmičnih ciklov«. V tem m odelu naj bi bili svetovi n anizani v časovni d i
menziji, ki naj bi v obe sm eri presegala n astan ek in m o rebitn o izginotje našega vesolja (kar je vprašljivo). Kozmični cikli naj bi bili določeni z n i
hanji sklenjenega kozmosa m ed »prapokom « (big bang) in »pratrkom « (big crunch), m ed ekspanzijo in kontrakcijo - kakor da bi bil kozmos veliko živo bitje, ki ritm ično »diha«. Ta m odel j e zakoreninjen v starih kozm oloških predstavah o »Vélikem letu« kot en em življenjskem obdobju Kozmosa - v sodobni kozmologiji p a g a je p red nekaj desetletji zagovarjal znani fizik J o h n A. Wheeler, v end ar g a je pozneje tu d i o n opustil. Po tem m o delu naj bi univerzum ob vsakem »vozlu« (singularnosti) v svojem n ih an ju »poza
bil« na vse svoje prejšnje lastnosti, razen n a celotno m aso, električni naboj in vrtilno količino (enako kot v teo rijah o »črnih luknjah«); tako naj bi se ob »vesoljni prem eni« npr. »pozabilo« ozirom a zbrisalo tu di razm erje m ed m asam i osnovnih delcev, pa tudi razm erja m ed osnovnim i silam i, v red n o sti fizikalnih konstant itd. Slo naj bi torej za nova in nova »probabilistična reprocesiranja« (Leslie 1989, str. 82-83), tako da bi se prej ali pozneje realizirale vse m ožnosti, kolikor cikliranje iz kakega razloga ne bi bilo zaustavljeno. Prav v tem p a j e glavni p roblem te teorije; najprej je treba reči, da v šestdesetih in sedem desetih letih (tj. v obdobju, ko sta H aw king in Penrose form ulirala svoje zdaj že »klasične« teorem e o singularno stih, iz katerih naj ne bi bilo p o v ratk a1“ ), v zvezi s teorijo kozm ičnih ciklov ni bilo jasn o , kako naj bi iz p ratrk a kot končne kozm ične singularnosti sploh prišlo do novega prapo k a, novega začetka. Pozneje pa j e sam H aw king prišel do presenetljivega odkritja, da »črne luknje niso tako črne« (Haw
king 1994, 7. pogl.) - odkril je »Hawkingovo sevanje« črne luknje, k ije v
11 S pom nim o se sam o (tisti, ki sm o že v sred n jih letih) »kultnega« film a iz p o zn ih šestdesetih Odiseja 2001, ki ga je posnel Stanley K ubrick p o scenariju A rth u rja C.
Clarkea. Bo tudi leto 2001 m inilo tako »neopazno«, kot j e m inilo neko d ru g o v znanstveni fantastiki znam enito leto, 1984?
12 Haw king-Penroseov teorem o sin g u larn o stih (1970) pravi: Če j e sp lo šn a te o rija relativnosti veljavna, poleni so singularnosti n eizbežne (gl. H aw king 1994, str. 57).
Izkustveni dokazi za veljavnost Einsteinove splošne te o rije relativnosti so p re p rič ljivi, v e n d a r pa ni ja sn o , ali ta teo rija velja tu d i v »m ikrokozm osu«, tj. n a p o d ro čju kvantne fizike - verjetno ne, saj sta s kvan tn o m eh an ik o (za k atero so dokazi prav tako ali še bolj prepričljivi) nezdružljivi. E d en izm ed glavnih problem ov so d o b n e fizike j e prav prem ostitev inkom patibilnosti m e d n je n im a najbolj e m in e n tn im a teorijam a.
»Cogito ergo mundus tališ est«
zvezi z njen o en tro p ijo; če p a im a črna luknja entropijo, iz tega sledi, da im a tu d i te m p e ra tu ro , tj. d a se poleg že om enjenih fizikalnih lastnosti v sin g u larn o stih o h ran ja tudi tem p eratu ra. In t u je glavna fizikalna težava glede teorije kozm ičnih ciklov: če entropija n eneh no raste, tudi v fazi kon
trakcije (kot m eni Hawking), potem bi bil vsak nadaljni p rap o k »bolj vroč«, silovitejši od p rejšnjega - in to naj bi po izračunih n ekaterih kozmologov (m ed njim i J o s e p h a Silka) om ogočalo največ sto sklenjenih ciklov ob oce
njen i obstoječi m asi in/ali energiji vesolja; po sto ciklih bi postale sile eks
p anzije p rem o čn e in n e bi prišlo do nove kontrakcije (drugače rečeno, vesolje ne bi bilo več sklenjeno, am pak odprto). Fizika Dicke & Peebles pa sta postavila hipo tezo, da bi se p ri cikliranju kozmosa vse več energije pretv arjalo v m aterijo. Torej, kot vidim o, starodavna ideja o »Vélikih le
tih«, v k a te rih naj bi se rojevala nova in nova vesolja (ali se vedno isto p re ra ja kot ptič Feniks), naleti v sodobni fiziki na vrsto težav.
5. M odeli n astan ka m no g ih svetov so povezani tudi (v zadnjem času vse bolj) s kvantno m ehaniko. Schrödingerjeva valovna funkcija nam reč uvaja mnoštvo vzporednih kvantnih stanj, ki »soobstajajo« p red njenim »ko
lapsom «, tj. p red posegom opazovalca. N a osnovi tega m noštva vzpored
n ih stanj, ki se p rim a rn o nanaša na kvante (tj. na osnovne delce/valove), na »mikrokozmos« - ne p a na svetove v smislu »makrokozmosov« - so se po zneje razvile različne interpretacije in posplošitve, m ed njimi je bržko
ne najbolj fantastična (»borgesovska«) teorija ameriškega fizika H ugha Eve- retta (1957), ki pravi, d a obstaja toliko m ožnih svetov, kolikor je m ožnih posegov opazovalca v dogajanje ozirom a kolikor je različnih »kolapsov«
kozm ične »valovne funkcije«. D ruga znana interpretacija kvantne m eh a
nike na pod ro čju kozm ologije je teorija Edwarda P Tyrona (1973) o »kvant
nih vakuum skih fluktuacijah«, p ri katerih naj bi vesolja nastajala s »sposo
je n o energijo« iz vakuuma; gre za poskus sodobne znanstvene razlage »stvar
je n ja iz niča« (creatio ex nihilo). - N avedeni kvantni teoriji m nogih svetov sta danes že skoraj »klasični«, saj se vsako leto rojevajo nove. V zgornji kratki predstavitvi n ek aterih sodobnih kozmoloških modelov, ki naj bi bili ob enem tudi kriteriji za razlikovanje m nogih svetov (vesolij), je bil naš glav
ni n a m e n pokazati, da m noštvo svetov ni le metafizična spekulacija, temveč tudi p red m e t razprave v najbolj eksaktni izkustveni znanosti, v fiziki.
V
In zdaj se posvetim o antropičnem u načelu sam em u in njegovi nave
zavi n a Descartesov cogito. Že v prvem razdelku smo nakazali, d a je funkci-
ja antro p ičn eg a načela razložiti brez teleoloških prim esi »dobro uglaše- nost« univerzum a za naše bivanje kot opazovalcev. N adalje smo govorili o predpostavkah antropičnega načela, »učinku opazovalne selekcije« in m noš
tvu svetov. Zdaj si natančneje poglejm o, kakšna j e že o m en je n a C arterjeva (1974) form ulacija sam ega načela. Izrazim o ga lahko v dveh različicah, šibki in m očni (povzem am po: Leslie 1989, str. 128 isl.).
(SAN) Antropično načelo (šibka varianta): Naš položaj (mesto, lokacija) v vesolju je nujno odlikovan (privilegiran) v tem smislu, d a je združljiv (kompatibilen) z našim obstojem kot opazovalcev.
Zdi se, d a je antropično načelo n a sp ro tn o k opernikanskem u načelu, ki pravi, da v vesolju ni nobene odlikovane lokacije ozirom a da so vse lokacije enakovredne. Vendar je sklep, da sta načeli inkom patibilni, p re u ranjen. Dejansko sta združljivi, če ločim o epistem ološko od ontološke rav
ni razprave ter antropično načelo razu m em o na prvi, kopernikansko pa na drugi ravni.
Šibko antropično načelo (SAN) govori o naši ustrezni lokaciji v u n i
verzum u, tako v prostorskem kakor tu d i v časovnem smislu. N a osnovi (ŠAN) je , na prim er, m ožno razložiti, zakaj j e vesolje staro vsaj deset m ili
ja rd let, ne p a samo deset m ilijonov let: vesolje »mora« biti dovolj staro, da se mi kot opazovalci (kot spraševalci, zakaj...) rodim o v njem , ker j e za naše rojstvo, pred vsemi drugim i dejavniki, p o tre b n a sinteza težkih ele
mentov, gradnikov naših teles, za katere vem o, da n astan ejo v eksplozijah zvezd supernov, za razvoj slednjih p a je spet p o tre b e n zelo dolg čas, več m ilijard let, da se razvijejo iz »norm alnih« zvezd itd.
N ekateri kritiki šibkega antro p ičn ega načela pravijo, d a gre p ri (SAN) za p razn o tavtologijo, ki ničesar ne pojasnjuje. Tavtološkost naj bi bila povsem razvidna iz naslednje ekvivalentne form ulacije:
(ŠAN’) Vsako zavestno bitje, ki obstaja, se lahko (z)najde le tam , kjer je zavestno življenje m ožno.
M orda j e ta form ulacija blizu tavtološkosti, toda kljub tem u ni p o vsem brezvsebinska. Po strukturi je zelo po d o b n a osnovnem u teorem u K an
tove tran scend entalne analitike:
(K) »Pogoji možnosti izkustva n asp lo h so o benem pogoji m ož
nosti predm etov izkustva.« B
K ant uči, da so sintetična a p rio rn a načela ista kot načela m ožnega izkustva, slednja pa določajo pogoje sam ih predm etov izkustva. V a n a lo g nem smislu bi lahko rekli, da je C arterjevo an tro p ičn o načelo sintetično
1;î Im m anuel Kant: Kritika čistega uma, II, 2, 2, 2. Gl. tudi Prolegomena (§ 30).
»Cogito ergo mundus tališ est«
a p rio rn o načelo kozm ologije, ki določa pogoje m ožnosti samega vesolja, seveda za nas, n e po sebi. Pri Carterjevem (SAN) je Kantov obrat »fizikali- ziran«, ostaja p a ap rio ren ; to j e ena izm ed glavnih sp o rn ih točk za n ekate
re C arterjeve kritike, npr. za H einza Pagelsa, ki pravi, da antropično nače
lo nim a spoznavne vrednosti v izkustveni znanosti zaradi nem ožnosti, da bi ga falsificirali (v smislu Karla Popperja); seveda ga ne m orem o izkus
tveno falsificirati, če j e a p rio rn o , v endar p ri tem nism o nič na slabšem, kot p ri n e k a te rih d ru g ih a p rio rn ih načelih kozmologije: p ri načelu sim- plicitete, u n ifo rm n o sti univerzum a ip d .14
O čitek tavtološkosti (SAN) bi bil nadalje upravičen le, če bi obstajala zgolj ena m ožna lokacija zavestnega bitja, nam reč le lokacija v našem (edi
no m ožnem ) aktualnem svetu (vesolju). Ob predpostavki mnoštva svetov - k, j e za an tro p ičn o načelo nu jn a - p a se tavtološkost vendarle preseže, saj im a (SAN) vsaj neko inform ativno vrednost v tem, da vzpostavlja poveza
vo m ed našo lokacijo v prostoru-času in zavestjo, tj. da analogno kakor K ant povezuje m ožne p red m e te izkustva in spoznanje.
Kljub tem u p a je eksplikativna moč (SAN) dokaj šibka - in zavedajoč se tega, j e C a rte r p o n u d il drugo, m očnejšo varianto:
(MAN) Antropično načelo (močna varianta): Naš univerzum m ora imeti takšne lastnosti, d a je v njem m ožen nastan ek opazovalcev na neki njegovi razvojni fazi.
Tako v (SAN) kot v (MAN) nastopa kot bistveni del form ulacije m o
d aln o st nujno sti - razlika je v tem , da se nujnost v (SAN) nanaša na »našo lokacijo«, v (MAN) p a na »naš univerzum«, v en d ar je distinkcija m ed »sub
jektivno« lokacijo in »objektivnim« univerzum om lahko zavajajoča. Že ci
tiran i k ozm o lo gJ o h n Leslie pravi, d a je razlika m ed (SAN) in (MAN) bolj n o m in a ln a kot realna, kajti:
»... o b a p r in c ip a se zrc a lita d r u g v d ru g e m . (MAN) z a d ev a naš u n iv e r
z u m , (SAN) n a š o re g ijo ali lokacijo; to d a , k ak o r je b ilo že rečeno, ni n e k e g a e d in e g a in e n o z n a č n o u stre z n e g a k rite rija za šte tje svetov in z a to tu d i ni ta k š n e g a k rite rija za razlik o v an je svetov o d zgolj regij. Č e j e svet, o k a te r e m se g o v o ri, dovolj velika d ru g a p ro sto rsk o -č aso v n a
reg ija, se la h k o (M A N) n a d o m e s ti s (ŠAN).« (Leslie 1989, str. 135)
14 N ačelu sim plicitete ozirom a m etodološke »varčnosti« (tj. »Ockhamovi britvi«) se n e m o re povsem odreči n o b e n a znanost, še posebej pa n e kozm ologija, ki spričo o d d al jenosti in splošne težke dostopnosti svojega tem atskega p red m e ta n im a d ruge izbire, kot d a p o g o sto izvaja induktivne generalizacije iz sorazm erno om ejenih podatkov, p ri tem p a p red p o stav lja »simpliciteto«, kakor tudi u niform nost u niver
zum a v najširšem m ožnem okviru.
Ta ugotovitev drži, čeprav je po d ru g i stran i res, da im a (MAN) in tu i
tivno bolj »objektivni« status kot (SAN), kar je razvidno tudi iz neke drug e, za filozofa še posebej zanimive C arterjeve form ulacije (C arter 1974, str.
291; gl. tu d i Leslie 1989, str. 133):
(MAN’) »Cogito ergo mundus tališ est.«
(»Mislim torej svet takšen je.«)
Glavni nesporazum v zvezi z an tro p ičn im načelom v kozm ologiji izvi
ra iz zm otnega prepričanja, da gre p ri ergo v (MAN’) za kavzalni ’to rej’. Če bi tu šlo za vzročni odnos m ed m islečim človekom (opazovalcem ) in sve
tom (vesoljem) v tem smislu, da bi bil prvi vzrok in d rugi njegov učinek, bi bila to n u jno sm otrnostna, teleološka kavzalnost, kajti dejstvo je , d a je bil časovno (evolucijsko) najprej kozmos, p o tem človek-opazovalec. Vendar p ri antropičnem načelu ne gre za to, saj ne trdi, d a si človek-opazovalec (cogito kot subjekt) z neko m isteriozno causa finalis ustvarja ustrezne p o g o je za svoje lastno bivanje v vesolju, tem več gre za relacijo posledice (kon
sekvence) v logičnem pom enu: ustrezni pogoji (do bra u b ran o st vesolja) so logična posledica tega, da smo zdaj tukaj in da se lahko sprašujem o, kako to, d a je vesolje tako dobro uglašeno za nas, opazovalce. Ne gre za vzrok (cau
sa), m arveč za razlog (ratio) - za razlago »dobre ubranosti« vesolja v ep iste
mološkem, ne pa v fizikalnem ozirom a ontološkem po m en u . Seveda p a se m oram o odločiti, ali takšno vrsto razlage v znanosti sprejm em o ali ne. V vsakdanjem življenju imajo razlogi, ki so časovno locirani v p rih o d n o sti, pogosto pom em bno eksplikativno funkcijo, p ri čem er se ne sklicujem o na teleološko vzročnost. Tudi v znanosti so finalni razlogi sprejem ljivi, če se jasn o zavedam o, da p ri tem ne gre za vzročno razlago, tj. d o kler ostajam o na epistem ološki ravni. Ostaja seveda vprašanje, kaj s tem pravzaprav p r i
dobim o ozirom a razložim o (nekaj več o tem spodaj).
Analogija antropičnega načela z D escartesovim cogito ergo sum j e očit
na. Če cogito razum em o v ontološkem p o m en u , nam reč kot vzrok vsega bivajočega (Descartes je tudi sam, m orda n eh o te, p rip o m o g el k takšnem u razum evanju z racionalističnim enačenjem causa sive ratio), nas cogito n ei
zogibno vodi bodisi v solipsizem bodisi v absolutni idealizem heglovskega tipa; če pa cogito razum em o v logično-epistem ološkem p o m en u (kot si ga je Descartes prvotno zamislil, kar p o trju je izpeljava cogita iz m etod ičneg a dvoma itd.), nam reč kot razlog gotovosti ozirom a resničnosti bivanja, p o tem nas p o ti kartezijanstva vodijo naprej h K antu in H usserlu, vse do so
dobnih fenom enoloških in analitičnih filozofij. Cogito ergo sum, razum ljen v epistem ološkem smislu, je analitičen, logično nu jen stavek - m ed tem ko je problem atičen kot »Arhimedova točka« ontologije, še bolj p a seveda
znanstvene kozmologije.
»Cogito ergo mundus tališ est«
Torej, an tro p ičn o načelo v o beh različicah pravi: če vesolje ne bi bilo
»dobro u brano« (za nas), po tem tudi ne bi bilo m ogoče, da bi bili mi - opazovalci - tukaj; ker p a smo tukaj, ergo, nujno sledi, d a je vesolje »dobro ubrano«. Z logičnega stališča gre torej za protidejstveni pogojnik (counter- factual, protidejstvenik), ki izraža nujno zvezo m ed določenim i lastnostm i sveta in p risotnostjo opazovalca - seveda pa, ne pozabim o, na osnovi p re d postavke m noštva svetov kot dom ene, v kateri je protidejstvena funkcija definirana.
S tep h en Haw king j e v Kratki zgodovini časa neustrezno kritičen do an tro p ičn eg a načela. Poglejmo si odlom ek:
»... u g o v o r z o p e r m o č n o a n tro p ič n o n a č e lo b i b il ta, d a p lu je p ro ti to k u c e lo tn e z g o d o v in e z n a n o sti. N aša sp o z n a v n a p o t te če o d g eocen- tr ič n ih k o zm o lo g ij P to le m e ja in n je g o v ih p re d h o d n ik o v p re k helio- c e n tr ič n e k o z m o lo g ije K o p e rn ik a in G alileja d o so d o b n e slike vesolja, n a k a t e r ije Z em lja sre d n je velik p la n e t, ki kroži ok ro g p o v p re č n e zvezde n a o b ro b ju o b ič a jn e s p ira ln e galaksije, ki j e zgolj e n a iz m e d k ak ih b ilijo n g alaksij v veso lju , k a te re g a še za o b sežem o s p o g le d o m . In v e n d a r m o č n o a n tro p ič n o n a č e lo trd i, d a vsa ta n e z n a n s k a z g ra d b a o b sta j a k ra tk o m a lo sa m o zavoljo nas. T em u p a j e težko verjeti.« (H aw king
1994, str. 119)
H aw king kritizira nekaj, česar antropično načelo sploh ne trdi. Tudi on, tako kot-nekateri d ru gi znani kozmologi (na p rim er Jo sep h Silk1 ° ), je nap ačn o razum el načelo kot vzročno, ne pa eksplikativno povezavo. Us
trezno razum ljen o an tro p ičn o načelo p a ni v neposrednem nasprotju z razvojem kozm ologije k vse večjemu razsrediščenju vesolja, kajti gre za različne teoretske ravni. Res p a je , da se z antropičnim načelom v vedo o vesolju vrača neka »antropična vsebina«, k ije bila v silnem razvoju novo
veške, še posebej m o d ern e kozmologije skoraj pozabljena: spoznanje, da sem ven d arle jaz, anthropos, tisti, ki opazujem vesolje ter postavljam teo ri
je o njegovem nastanku in razvoju. Lahko bi rekli: znanstvena kozmologi
j a dozoreva, saj spoznava nujnost sam oprem isleka.
Pri tem še zdaleč ne gre za tako odlikovan položaj človeka v kozmosu, kot g a je im el v pred-kopernikovski kozmologiji, ne gre za neko novo real
1 ° J o s e p h Silk v svoji knjigi Cosmic Enigmas (1994, str. 8-9) pravi, da j e antropično načelo »le teleološko besedičenje«, češ da »so v skladu z an tro p ičn im načelom lastnosti vesolja d o lo č en e [t j., povzročene, op. M. U.] z našo prisotnostjo kot o p a zovalcev«.
no usrediščenje vesoljskega prostora-čas v naši, človeški lokaciji, tem več gre - kot smo že poudarjali - za usrediščenje v epistem ološkem p o m en u , ki človeka vzpostavlja kot odlikovanega opazovalca, v e n d a r je , p a ra d o k sno, ta odlikovanost pogojena ozirom a odvisna od predpostavke m noštva svetov.
D rugi očitek antropičnem u načelu, ki p a tudi zgreši p o a n to , zadeva samo im e načela: »antropično« načelo - češ da gre za nek ritičen a n tro p o centrizem ali celo antropom orfizem v kozm ološki znanosti. Ta očitek la h ko zavrnem o z razlago, da pri an tro p ičn em načelu ne gre le za človeka, bitje vrste homo sapiens, temveč za opazovalca nasp loh , tj. in telig en tn eg a, zavestnega opazovalca, tudi če bi bil M arsovec ali celo robot. B ran d o n C a rte rje pozneje kam obžaloval, da načela ni im enoval »načelo spoznav- nosti« (cognizability principle), kajti tako bi bil jasn ejši osnovni p o u d arek , da gre pravzaprav za »lastnost« sam ega vesolja, ki bi ji lahko rekli »mož
nost biti spoznano« ozirom a opaženo od in te lig e n tn ih bitij.
Tretji očitek antropičnem u načelu pravi, da to načelo, tudi če ni zgolj tavtologija, torej vključno z različico (MAN), za kozm ologijo kot znanost nim a no ben e razlagalne vrednosti. Zagovorniki načela odgovarjajo, da to ne drži, in navajajo p rim ere, k o tje naslednji: recim o, da se fizik sprašuje, zakaj im a izm erjena gravitacijska konstan ta ravno vrednost k = 6 ,6 7 .1 0 'u N m 2/kg2 - ali obstaja za takšno vrednost ene izm ed osnovnih fizikalnih konstant kak teoretski razlog? A lije m ožno to vrednost dedu cirati n e p o sredno iz kakega (doslej še neodkritega) fizikalnega zakona? S tem si naš znanstvenik beli glavo in ne najde odgovora. Preostane m u »antropična razlaga«: k bi sicer lahko bila tudi d ru g ačn a (in v d ru g ih svetovih, kakor
koli jih pač pojm ujem o, m orda tudi j e drug ačna), to d a v našem svetu »m o
ra« im eti natanko takšno vrednost, kot jo im a, saj sicer m i tega vprašan ja sploh ne bi mogli postaviti - ne bi nas nam reč bilo tu-in-zdaj.
Razumljivo je , da so nekateri fiziki - še posebej tisti m ed njim i, ki ne odstopajo o d načela, d a je fizika »trda znanost« (hard science) - m alce n e je voljni nad »antropičnim i m editiranji«, p ri k a te rih gre dejansko bolj za fi
lozofsko ozirom a epistem ološko kakor p a za naravoslovno razlago. G oto vo drži, da antropične razlage v kozmologiji ne m orejo n ad om estiti vzroč
n ih razlag, sicer bi postale, kot pravi že o m enjeni kritik a n tro p ičn eg a n a čela H einz Pagels, »lenuhov pristop k znanosti« (gl.: Časti 1994, str. 189).
Pagels j e kritiziral antropično načelo v več točkah. O m enil sem že pogosto kritiko, češ d a je to načelo tavtološko in »nefalsifikabilno«, kakor tud i svo
je m nenje, d a je ta kritika preo stra in neupravičena, saj bi bilo treba v tem p rim e ru zavreči tudi druga osnovna načela m etodologije znanosti. Pač pa im a Pagels bržkone vsaj delno prav v d ru g ih dveh kritičnih točkah: 1.
»Cogito ergo mundus tališ est«
antropično načelo uporablja neznano (druge svetove), da bi pojasnilo znano (naš svet); 2. an trop ičn o načelo je »največ, kolikor se m orejo ateisti pribli
žati Bogu« (gl. ibid.).
G lede (1) bi sicer lahko ugovarjali, da v znanosti vselej postavljamo h ip o teze za razlago znan ih dejstev, v en dar v p rim eru hipoteze »drugih svetov« pravzaprav per definitionem nim am o možnosti, da bi j o preverili.
P redpostavka m noštva svetov (m orda celo neskončnega mnoštva) je tako p rob lem atičn a, d a jo težko postavim o kot izhodišče za znanstveno razlago
»dobre ubranosti« sveta. Gre bolj za neko intuitivno slutnjo, da naš svet ni edini - čeprav so bili, po d ru g i strani, številni veliki duhovi v zgodovini znanosti in filozofije p rep riča n i ravno v univerzum, v katerem je »Vse Eno«.
M isel o m noštvu svetov izvira iz m ožnosti razum a, da misli različne varia
cije znanega, »protidejstvene situacije«, kot bi rekli logiki. O ntološki ali celo kozm ološki obstoj d ru g ih svetov (vesolij) seveda ni logična posledica m o d aln e sem antike, pa tudi ne fizikalna posledica m noštva vzporednih kv antn ih stanj v valovni funkciji. Pri G iordanu B runu j e bilo m noštvo sve
tov videnje, ki j e presegalo tako logiko kot znanost - in glede tega sodobna znan ost n ačelno ni dosti na boljšem.
Tudi danes p a še ved n o ostaja sprejemljiva tista prva m ožnost razla
ge »dobre ubranosti« sveta, nam reč »hipoteza Stvarnika«, ki naj bi z name
nom ustvaril ravno ta naš kozmos, v katerem živimo in se čudim o, kako je to m ožno. Pri tej »hipotezi« se še bolj kot pri m noštvu svetov oddaljim o od
»trde« znanosti in vstopam o v teologijo, ki v novoveškem naravoslovju, od Galileja prek L aplacea do Hawkinga, ni preveč priljubljena, saj je z razvo
je m m o d e rn e znanstvene kozmologije »hipoteza Stvarnika« postajala vse bolj odvečna. Zato j e m n o gim sodobnim »skeptikom« m ed znanstveniki v en d a rle bližje an tropičn o načelo s predpostavko m noštva svetov kakor
»božja previdnost«; zanje b ržkone drži Pagelsova pripom ba (2), češ d a je an tro p ičn o načelo za ateiste največje m ožno približanje Bogu. - Ostaja pa vprašanje, ali ni m orda zgrešena že sama alternativa m ed Stvarnikovim telosom in (neskončnim ) m noštvom svetov kot dom eno »opazovalne selek
cije«, tako da bi bilo treba iskati neko tretjo m ožnost razlage? Za zdaj nam tretja m ožnost ni pozitivno znana, obstaja pa upanje, da se nova obzorja za kozm ologijo o d p irajo v holističnih interpretacijah kvantne fizike.
V zvezi z an tro p ičn im načelom se obujajo tudi širša, sicer že toliko
k rat v filozofiji zastavljena vprašanja, ki p a presegajo okvir pričujočega eseja, na p rim er: ali je sploh m ožno »neantropično« misliti, skusiti, obču
titi naš svet, »naš« kozmos? Moj odgovor je , na splošno rečeno: ne, kajti vse naše spoznanje in dojem anje sveta je opredeljeno s tem, kar smo kot fizična, duševna in d u h o vna bitja. In slednjič ostaja »poslednje« vpraša-
nje, o katerem bi bilo pravzaprav »treba molčati«: kdo j e (in ali sploh je)
»Bogočlovek«? -
Literatura
Barrow, J o h n D. & Tipler, Frank J ., 1986: The Anthropic Cosmological Princi
ple, O xford University Press, O xford
Bruno, G iordano, 1979: De l ’infinito universo e mondi (1584); v sh. prev.:
Dve filozofske rasprave, Veselin M asleša, biblioteka »Logos«, Sarajevo Carter, B randon, 1974: »Large n u m b er coincidences a n d the an th ro p ic principle in cosmology«, v: M. S. L o n g air (ur.), Confrontation o f Cosmo
logical Theories with Observation, Reidel, D ordrecht, str. 291 isl.
Casti, J o h n L., 1990: Fhradigms Lost: Tackling the Unanswered Mysteries o f Modern Science, Avon Books, New York (1994); 7. poglavje z naslo
vom »Kako resničen je ’resnični svet’?« prev. v: Razpol 8 (1994), D ruš
tvo za teoretsko psihoanalizo, L jubljana
Descartes, René, 1988 (1641): Meditacije, Slovenska m atica, Ljubljana, prev.
Prim ož Simoniti
Einstein, Albert, 1993: Relativity. The Special and the General Theory, R out
ledge, London, 1916 (prvi natis)
Hawking, S tephen, 1994 (1988): Kratka zgodovina časa, Knjižnica »Sigma«, Društvo matematikov, fizikov in astronom ov Slovenije, prev. Uroš Kal- čič
Koyré, A lexandre, 1988 (1957): Od sklenjenega sveta do neskončnega univer
zuma, Studia hum anitatis, Ljubljana, prev. B ožidar K ante Leslie, J o h n , 1989: Universes, Routledge, L o n do n
Morris, Richard, 1990: The Edges o fScience. Crossing the Boundary from Physics to Metaphysics, Fourth Estate, L o n d o n (dru g a izdaja, 1992)
Shallis, M ichael, 1986: »Time an d Cosmology«, v: R aym ond Flood & Mic
hael Lockwood (ur.), The Nature o f Time, Basil Blackwell, L ondon Silk, Jo sep h , 1994: Cosmic Enigmas, T h e A m erican In stitu te o f Physics,
Woodbury, New \b rk
W einberg, Steven, 1991 (1976): Prve tri rninute. Sodobni pogled na nastanek vesolja, Knjižnica »Sigma«, Društvo m atem atikov, fizikov in astro n o mov Slovenije, Ljubljana, prev. Seta Oblak.
