UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
ELA KEKEC
Religiozni sinkretizem v Latinski Ameriki – primer Kube
Zaključno delo
Mentorica: izr. prof. dr. Anja Zalta Univerzitetni študijski program prve stopnje: Sociologija
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Hvala mentorici izr. prof. dr. Anji Zalti za pomoč pri izdelavi zaključnega dela.
Zahvaljujem se tudi mojima staršema in fantu Tilnu za moralno podporo na moji študijski poti.
POVZETEK
Naslov zaključnega dela: Religiozni sinkretizem v Latinski Ameriki – primer Kube
Zaključno delo poskuša osvetliti vprašanje religioznega sinkretizma na Kubi. Gre za soobstoj več religioznih prepričanj, ki se že od odkritja Amerike dalje prepletajo med seboj in vplivajo druga na drugo. Religiozni sinkretizem se v Latinski Ameriki kaže v spajanju različnih, tudi nasprotujočih si verovanj in prepričanj. Povezujejo se predvsem verovanja arhaičnih civilizacij, afriška verovanja ter krščanska vera kolonizatorjev. Skozi celotno zgodovino je pri stiku teh kultur na območju Latinske Amerike prišlo do sinkretičnega spajanja. Religiozni sinkretizem v življenju Latinoameričanov obstaja še dandanes. Sprva bom raziskala zgodovino avtohtonih prebivalcev na Kubi (ljudstva Guanajatabey, Siboney in Taíno) ter njihove obrede in prepričanja. Nato bom omenila odkritje Latinske Amerike, ki je prineslo evangelizacijo in kolonizacijo, pri čemer so se srečale tri različne kulture: kulture Evropejcev, Indijancev in afriških sužnjev. Raziskala bom tudi vpliv kubanske revolucije na religijo. Glavni poudarek zaključne naloge je na analizi sinkretičnih religij na Kubi, pri čemer se bom osredotočila na afrokubanske verske prakse, ki so se pojavile kot posledica transkulturacije. Analizirala bom verstva, ki so se na Kubi razvila iz sinkretičnega spajanja, osredotočila se bom predvsem na kubanski santerizem, palo monte, vudu in spiritizem. Na koncu bom raziskala še sodobno versko dogajanje in prakticiranje sinkretizma na Kubi.
Ključne besede: sinkretizem, religija, Latinska Amerika, Kuba
ABSTRACT
Title: Religious Syncretism in Latin America – case study on Cuba
This thesis seeks to shed light on the issue of religious syncretism in Cuba. It is about the coexistence of several religious beliefs that have been intertwined and influencing each other since the discovery of the Americas. Religious syncretism in Latin America is manifested in the fusion of different, even contradictory, beliefs and convictions. In particular, the beliefs of archaic civilisations, African beliefs and the Christian faith of the colonisers are linked.
Throughout history, the contact between these cultures has led to a syncretic fusion in Latin America. Religious syncretism is still present in the reality of Latin Americans today. I will first investigate the history of the indigenous peoples of Cuba (the Guanajatabey, Siboney and Taíno peoples) and their rituals and beliefs. Then I will mention the discovery of Latin America, evangelisation and colonisation, which brought about the meeting of three different cultures: that of the Europeans, that of the Indians and that of the African slaves. I will also explore the impact of the Cuban Revolution on religion. The main focus of the thesis is on the analysis of syncretic religions in Cuba, where I will focus on Afro-Cuban religious practices that emerged as a result of transculturation. I will analyse the religions that have developed in Cuba out of syncretic fusion, focusing in particular on Cuban Santerismo, Palo Monte, Voodoo and Spiritism. Finally, I will explore contemporary religious developments and the practice of syncretic practices in Cuba.
Key concepts: syncretism, religion, Latin America, Cuba
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ... 1
2. SOCIOLOGIJA RELIGIJE V LATINSKI AMERIKI ... 3
3. ZGODOVINA PRVOTNIH CIVILIZACIJ DANAŠNJE KUBE ... 4
3.1. OBIČAJI IN VEROVANJA ... 5
4. ODKRITJE AMERIKE ... 8
4.1. KOLONIZACIJA ... 8
4.2. PRVI STIKI: EVROPEJCI, INDIJANCI IN AFRIČANI ... 9
4.3. AFRIŠKA ZAPUŠČINA NA KUBI ... 9
4.4. EVANGELIZACIJA IN SPREOBRNITEV... 11
4.4.1. Evangelizacija na Kubi ... 11
5. KOMPLEKSNOST RELIGIJ NA KUBI ... 13
5.1. KUBANSKA REVOLUCIJA ... 13
6. PRIMERI RELIGIOZNEGA SINKRETIZMA NA KUBI ... 15
6.1. SANTERIZEM ... 16
6.1.1. Reprezentativna božanstva kubanskega santerizma ... 18
6.1.1.1. Eggun ... 19
6.1.1.2. Eleggua ... 20
6.1.1.3. Olofi, Olodumare in Olorun ... 20
6.1.1.4. Oddúa ... 21
6.1.1.5. Changó ... 21
6.2. VUDU ... 21
6.3. PALO MONTE ... 23
6.4. SPIRITIZEM... 25
7. SODOBNO PRAKTICIRANJE SINKRETIČNIH VERSTEV ... 26
8. ZAKLJUČEK ... 28
9. VIRI IN LITERATURA ... 30
KAZALO SLIK Slika 1: Zemljevid religioznega sinkretizma na Kubi ... 15
Slika 2: Orishas ... 17
Slika 3: Orishas glede na njihovo naravo ... 19
1. UVOD
Moje raziskovalno delo se osredotoča na kubansko versko raznolikost, ki je nastala kot posledica zgodovinsko-socialnih sprememb, med katere spada tudi sinkretizem. Religiozni sinkretizem se v Latinski Ameriki kaže s spajanjem različnih, tudi nasprotujočih si verovanj in prepričanj. Povezujejo se predvsem verovanja arhaičnih civilizacij (Indijanci in afriški sužnji) ter krščanska vera kolonizatorjev. Skozi celotno zgodovino je pri stiku teh kultur prišlo do sinkretičnega spajanja na območju Latinske Amerike. Njeno odkritje je pomenilo velike spremembe na vseh področjih življenja. Pred prihodom Evropejcev so Latinsko Ameriko naseljevali avtohtoni prebivalci, za katere je to srečanje predstavljalo šok. Zaradi slabega ravnanja Evropejcev z domorodci se je njihovo število zmanjšalo, zato so kolonizatorji morali pripeljati novo delovno silo: afriške sužnje (Moya Pons, 2000: 98). Vsi ti dogodki so povzročili trk treh kultur, kar je vplivalo tudi na religijo, saj so se obstoječe religije začele mešati in oblikovati nova verovanja, značilna za kubansko okolje.
Religiozni sinkretizem v Latinski Ameriki obstaja še dandanes. V zaključnem delu bom analizirala verstva, ki so se na Kubi razvila iz sinkretičnega spajanja, osredotočila pa se bom predvsem na kubanski santerizem, palo monte, vudu in spiritizem. Ker na temo religioznega sinkretizma v Latinski Ameriki, natančneje na območju Kube, ni veliko raziskav, sem se odločila, da to področje podrobneje raziščem. S konceptom religioznega sinkretizma na Kubi sem se prvič srečala na moji drugi študijski smeri in ta tematika mi je vzbudila veliko zanimanje. Med raziskovanjem sem našla članke, ki se osredotočajo le na eno vejo kubanske religije in se med seboj ne povezujejo. Zato sem se odločila, da sestavim celotno sliko kubanskega verskega mozaika. Namen zaključnega dela je preučiti verske razmere na Kubi in ugotoviti, kako so se izoblikovale sedanje kubanske sinkretične religije, prav tako pa tudi raziskati, ali je vzrok za prevladovanje krščanstva na območju Kube povezan s prihodom kolonizatorjev v Latinsko Ameriko.
V zaključnem delu sem si zastavila raziskovalno vprašanje, ki se glasi:
1. Katere religije so se razvile iz spajanja krščanske z afriškimi verami?
Prav tako sem postavila tudi hipotezo, ki jo bom na koncu zaključne naloge potrdila oziroma ovrgla:
1. Religiozni sinkretizem se je na Kubi razvil kot posledica prihoda kolonizatorjev zaradi spajanja krščanske religije in afriških verovanj.
Sprva bom raziskala zgodovino avtohtonih prebivalcev na Kubi (ljudstva Guanajatabey, Siboney in Taíno) ter njihove obrede in prepričanja. Nato bom omenila odkritje Latinske Amerike, ki je prineslo evangelizacijo in kolonizacijo, pri čemer so se srečale tri različne kulture: Evropejci, Indijanci in afriški sužnji. Raziskala bom tudi vpliv kubanske revolucije na religijo. Glavni poudarek zaključne naloge je na analizi sinkretičnih religij na Kubi, osredotočila pa se bom na afrokubanske verske prakse, ki so se pojavile kot posledica transkulturacije. Na koncu bom raziskala še sodobno versko dogajanje in prakticiranje sinkretizma na Kubi.
Raziskava bo temeljila na več avtorjih. Oscar Zanetti, kubanski zgodovinar, univerzitetni profesor in raziskovalec, preučuje predvsem kubansko republikansko zgodovino do leta 1959 in temeljne ekonomsko-socialne odnose. Mario González Quiroga je kubanski antropolog in sociolog. Josep Martínez Garrido je profesor sociologije, ki se ukvarja z zgodovinskim pregledom kubanske verske kompleksnosti, s posebnim poudarkom na palo monteju, in preučuje razmerja v kubanski religiji. Njihove raziskave so pomagale razumeti vzroke religioznega sinkretizma in analizirati kompleksnost kubanskega zgodovinskega ozadja.
2. SOCIOLOGIJA RELIGIJE V LATINSKI AMERIKI
Sociološka opredelitev religije se povezuje s splošno dinamiko družbe, saj medsebojno vplivata druga na drugo. Nanaša se na družbeni pojav, ki je vpet v kompleksno in spremenljivo mrežo družbenih razmerij, in skuša izraziti družbeno-fenomenski vidik religije ali religij in se izkazuje v vsakem verskem dejanju. Sociologija religije se ukvarja z vplivom verskih skupnosti na družbene procese. Otto Maduro religijo opredeli v sociološkem smislu kot:
strukturo diskurzov in praks, ki je skupna družbeni skupini in se nanaša na določene sile (poosebljene ali ne, številčne ali poenotene), za katere verniki menijo, da obstajajo nad njihovim naravnim in družbenim okoljem, v zvezi z njimi izražajo občutek odvisnosti (jih nadzirajo, ščitijo, vzbujajo strahospoštovanje ali podobno) in jih zavezujejo k določenemu vzorcu obnašanja v družbi (Maduro, 1982: 6).
Po Ottu Maduru (1982: 20–23) Latinska Amerika danes večinoma velja za katoliško, kar je povezano z njeno zgodovino, ko sta španski in portugalski imperij osvajala latinskoameriško ozemlje in kot uradno vero vzpostavila katolištvo. Prvotni prebivalci na celini niso povsem izginili, vendar so pod vplivom kulture, ki jo zaznamuje predvsem katolicizem. To velja tudi za afriške kulte, ki so na latinskoameriška tla prišli s črnskimi sužnji v času kolonizacije. V Latinski Ameriki se domorodne, afriške in krščanske tradicije pogosto združujejo, kar povzroča sinkretični verski pojav. Vendar je tudi ta sinkretizem posredno ali neposredno na splošno podrejen katolicizmu.
Značilnosti latinskoameriškega verskega sveta, kjer prevladuje predvsem katolicizem, so zagotovo zaznamovale sociologijo tamkajšnje religije. Ta je nastala na podlagi evropskega italijansko-iberskega modela cerkve in kot posledica reakcije cerkve proti razvoju. Za ta model velja, da je izrazito konservativen, klerikalen in evropocentričen. Za latinskoameriški katolicizem Maduro (prav tam) trdi, da je precej podrejen, saj se duhovniki, ki se ne izobražujejo v Evropi, učijo predvsem po programih, učbenikih in z učitelji po vzoru starega sveta. Latinskoameriškega katolicizma torej ne moremo proučevati kot evropskega, saj ga zaznamujejo drugačni temelji, ki se navezujejo na avtohtono prebivalstvo tega ozemlja.
3. ZGODOVINA PRVOTNIH CIVILIZACIJ DANAŠNJE KUBE
Kubanski arhipelag se nahaja na območju, ki ga obdaja Karibsko morje. Lillián Moreira de Lima (2008: 245–246) izpostavi, da so se vsi, ki so potovali v Antile, soočali z razburkanim morjem, zato so se morali naučiti umetnosti plovbe, ki je bila nepogrešljiv način prevoza.
Naseljevanje Kube ni potekalo enakomerno, temveč v več valovih skozi več stoletij.
Zanetti (2013: 19) pojasnjuje, da se je naselitev prvih prebivalcev Kube začela pred približno 10.000 leti z zaporednimi migracijami avtohtonih ljudstev na dolge razdalje. Ta proces je ob prihodu Evropejcev še vedno potekal. Prvi naseljenci so na Kubo prišli s severa celine prek Mehiškega zaliva in Floride. Moreira de Lima (2008: 246) navaja, da so bili prebivalci, ki so prišli na Karibske otoke in Kubo, “mongolidnega ali indijanskega porekla”. Stopnje družbeno- gospodarske in kulturne rasti so bile različne in so vključevale tudi kolektivne družbe in prehod v razredno družbo.
Kubanske avtohtone skupnosti so bile večkrat omenjene v zgodovinskih zapisih kronistov, od katerih je najpomembnejši Bartolomé de Las Casas. Bil je prvi, ki je razdelil tri različne vrste kultur, ki temeljijo na rasi, jeziku ter tehnološkem in družbenem napredku. Te skupine so se imenovale Guanajatabey, Siboney in Tainci. Ta plemena so nastala kot posledica različnih selitev in notranjih zgodovinskih dogodkov. Prebivalstvo, ki se je selilo na Karibe in se nastanilo na Kubi, je oblikovalo svoje materialne in duhovne običaje in z njimi na tem območju pustilo svoj edinstven odtis. Njihove različne družbene stopnje so bile združene z interakcijo lastnih znanj in izkušenj, gospodarskih dejavnosti in miselnosti s svetom okoli sebe, kar je vodilo k manifestaciji lastnih kultur. Kubanski domorodci so plod številnih valov preseljevanja z različnih delov ameriške celine na Kubo. Moreira de Lima (2008: 246) pravi, da “segajo od lovsko-nabiralniških kultur do ribiško-lovsko-nabiralniških in kmetijskih kultur”. Vsaka od teh velikih skupin je imela svoje značilnosti in kulturne odtenke.
Guanajatabeyes so bili majhne skupnosti z najstarejšo avtohtono kulturo na Kubi. Živeli so na izoliranih obalnih območjih in niso imeli veliko stikov s španskimi konkvistadorji. To so bile mezolitske zbiralne skupine, ki so se večinoma ukvarjale z ribolovom. Domneva se, da so na Kubo prišli pred približno 3500 leti, najverjetneje s Floride (Zanetti, 2013: 20).
Druga skupina prvih naseljencev so bili ljudstvo Siboney, ki so bili bolj napredni kot ljudstvo Guanajatabey in najbolj razpršeni po kubanskem ozemlju. Za njih Zanetti (2013: 20) predvideva pot vzdolž jugozahodne karibske obale, ki jih je vodila do današnjega Hondurasa in Belizeja, od koder so lahko odpluli na Kubo. Tudi oni so bili zbiralne skupnosti z mezolitsko stopnjo počasnega razvoja, zelo značilnega za primitivne družbe. Na Kubo so prišli v dveh valovih, okoli 4000 in 2000 let pred našim štetjem (Moreira de Lima, 2008: 247).
Tainska civilizacija je bila tretje in najštevilčnejše domorodno prebivalstvo, za katero je bilo zbranih veliko več podatkov o njihovem življenju in značilnostih. To je bila veja etnolingvistične družine Aruaca iz porečja Amazonke, ki je prek Orinoka dosegla Karibe.
Zanetti (2013: 24) jih opisuje kot ljudi nizke postave z mongolidnimi značilnostmi, ki so uporabljali tehniko, imenovano tabular oblicua, s katero so si popačili lobanje. Zaradi svojega položaja v vzhodnem delu države so bili najbolj povezani s procesi kolonizacije in osvajanjem španskih kolonizatorjev.
3.1. OBIČAJI IN VEROVANJA
Verska prepričanja prvotnih civilizacij so temeljila na politeizmu. Prvotne kubanske skupnosti niso skrbele le za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb, temveč so razširile tudi duhovne koncepte ter razvile obrede in artefakte, ki so bili raznoliki in pogosto hierarhični. Moreira de Lima (2008: 250) pravi, da so poglavarji, imenovani caciques, izvajali ritualne obrede, pri katerih so bili prisotni tudi šamani oziroma behiques. Ti so imeli pomembno vlogo, saj so poznali različne lastnosti zdravilnih in strupenih rastlin, kar jim je omogočalo zdravljenje bolnikov. Bili so tudi posredniki med ljudmi in njihovimi bogovi ter med dobrimi in sovražnimi duhovi.
Skoraj vse dejavnosti so se izvajale z magičnimi in obrednimi dejanji. Tako je šaman obiskal bolnika in mu predpisal zdravilna zelišča, kar pa je vedno potekalo med določenim obredom, ki sta ga izvajala oba. Naprej sta vdihavala halucinogeni prah, ki ju je pripeljal v posebno stanje, in na ta način vzpostavila povezavo z božanstvom. Potem se je bolnik očistil z bruhanjem in si v usta položil kamenčke ali hrano in jo ob primernem času vzel iz ust. Šaman je na podlagi tega bolniku pokazal vzrok njegove bolezni in razlog, zakaj ga je božanstvo kaznovalo. Skupnost je uroke potrebovala kot del življenja.
Njihove veroizpovedi so bile elementarne in sestavljene iz kombinacije animizma, cemizma1, šamanizma ali behikvizma in čaščenja prednikov2. V verski kulturi prvih kubanskih naseljencev so imele pomembno vlogo tudi jame. V njih so pokopavali mrtve in častili kulte bogov in prednikov. Kolumb je na potovanju po Kubi opisal, da je v hišah kmetov večkrat videl obešene košare s kostmi očetov, mater in drugih prednikov, včasih tudi njihove lobanje.
Njihovi bogovi so se imenovali cemíes3.
Najpomembnejši bog je bil Yucahu Bagua Maorocoti, vrhovni duh juke, sledil mu je Vaybrama, od katerega je bil odvisen razvoj gomoljev. Ena od njegovih cemíes ženskega spola, imenovana Guabancex, je, ko se je razjezila, spravila v gibanje veter in vodo, podirala hiše in izruvala drevesa. Njegova spremljevalca sta bila še dva cemija. Guatuabé, glasnik in napovedovalec, je po Guabancexovem ukazu poklical druge cemije, da so pomagali ustvariti veter, Coastrisquie pa je bil odgovoren za zbiranje vode v dolinah med gorami, nato pa jo je pustil teči in uničiti vse na svoji poti. Ta trilogija bogov je povezana z naravnimi pojavi, ki so na Karibih pogosti: orkan, nevihta in tropski nalivi (Moreira de Lima, 2008: 255).
Za pridobitev naklonjenosti cemijev in duhov, ki so prebivali v njihovem svetu, je bilo potrebnih več urokov, da bi se izognili njihovi jezi in prekletstvu. Verjeli so, da se bogovi prehranjujejo tako kot oni, zato so jim med obredi ponujali žrtve (živali) in sadje. Prav tako so bili prepričani, da so se njihovi poglavarji vasi (caciques) po smrti spremenili v bogove.
Vaščani so bili dejavni v številnih ritualih in so se zbirali na mestnem trgu, kjer so potekale obredne ceremonije, pili so fermentirane pijače in izvajali obred cohoba4. Njihovi plesi in pesmi so se imenovali areitos, z njimi pa so prenašali znanje in se spominjali pomembnih dogodkov za kolektivni spomin.
Verjeli so v nesmrtnost duše in nadaljevanje življenja na drugem svetu. Za njih smrt ni pomenila izginotja, kazni ali nagrade. Pomenila je prehod iz enega obstoja v drugega kot pričakovan in predviden dogodek v naravnem kozmičnem redu. Verjeli so, da se duhovi
1 Verovanje, v katerem je bil cemí nadnaravna in skrivnostna moč oziroma božanstvo, ki je obvladovalo usode ljudi in narave v njenih najrazličnejših oblikah.
2 Gre za prepričanje, da so se mrtvi vrnili na svet kot duhovi in se ne le prikazovali, temveč tudi pomagali ali prekleli živeče sorodnike. Vsaka družinska skupina je imela svoje duhove in jih je predstavljala z magičnimi simboli in amuleti.
3 Tainski pojem, ki označuje božanstvo ali duha prednikov in nekatere kiparske predmete, v katerih ti duhovi prebivajo.
4 Obred, pri katerem sta cacique in behique s posebnimi inhalatorji vdihavala halucinogene praške, pomešane s tobakom, da bi se sporazumela s svojimi bogovi.
prednikov manifestirajo ponoči. V živih je živel duh Goiz, v mrtvih pa Opita ali Operito. Zato njihovi pokojni niso bili pokopani pod zemljo in niso trpeli večnih muk v peklu. Prav tako po smrti tudi niso odšli v nebesa, temveč so bivali na otoku, kjer so podnevi počivali, ponoči pa so se odpravili na praznovanje, se pridružili živečim in skupaj z njimi plesali.
4. ODKRITJE AMERIKE
Ko so Evropejci proti koncu 15. stoletja odkrili Latinsko Ameriko, je bil to ključni trenutek v zgodovini, saj je pomenil mešanje različnih narodov, kultur, običajev in religij. Španija je bila močan imperij, ki je želel širiti svojo moč, jezik in znanje. Španska krona je hotela imeti nadzor nad ozemljem Latinske Amerike. Njihov namen je bil poiskati nove načine pridobivanja dobrin in surovin in tudi širiti krščansko vero. Izvedenih je bilo več odprav, ki so raziskovale čedalje več ozemlja (Ortega in Medina, 2000: 89–91).
4.1. KOLONIZACIJA
Špansko odkritje in osvojitev nove celine je bil eden največjih dosežkov človeka v njegovi zgodovini. Med letoma 1492 in 1567 so se Kastilci pod vodstvom Krištofa Kolumba večkrat izkrcali v Latinski Ameriki in osvojili obsežna ozemlja, na katerih je živelo na milijone ljudi.
Vázquez in Martínez Díaz (1996: 101) poudarjata, da je bil ta proces razdeljen na dva dela.
Prvi, ki je trajal do leta 1519, je bil večinoma pomorski, saj so Španci raziskovali le obale celine, nato pa so se naselili na otokih v Karibskem morju. Drugi pa se je osredotočil na osvajanje notranjosti in dosegel vrhunec med letoma 1519 in 1535.
Katoliška kralj in kraljica (Izabela I. Kastiljska in Ferdinand II. Aragonski) in Krištof Kolumb so se združili v osvajalski odpravi, da bi našli neposredno in hitrejšo pomorsko pot do Indije, znane kot “dežele začimb”. Kolumb je domneval, da bo španska krona z monopolizacijo plovbe po tej poti in urejanjem azijskih proizvodnih središč “lahko tekmovala z Benečani, Firenčani, Genovčani in Portugalci v donosni trgovini z začimbami” (Moya Pons, 2000: 110).
Vendar pa ni odkril Indije, niti iskanega zlata ali začimb, temveč ljudi, ki so hodili goli in so bili na stopnji kulturnega razvoja, primerljivi z evropskim neolitikom. Kolumb je 27. oktobra 1492 prispel na otok Kuba, ga poimenoval Juana in ga raziskoval več kot mesec dni. Med obiskom Kube je v svoj dnevnik zapisal: “Še nikoli nisem videl česa tako lepega” (Zanetti, 2013: 30).
4.2. PRVI STIKI: EVROPEJCI, INDIJANCI IN AFRIČANI
Razvoj latinskoameriške družbe so zaznamovale različne vrste odnosov med avtohtonimi ljudstvi in tisoči Afričanov, ki jih je v Ameriko pripeljala trgovina s sužnji. Ob prihodu Evropejcev so na ozemlju Latinske Amerike živela avtohtona ljudstva. Zaradi uničujočih posledic osvajanja in brutalnosti kolonizatorjev so ta ljudstva skoraj izginila, na nekaterih območjih pa so jih nadomestili afriški sužnji. Bolezni in epidemije, ki so jih prinesli Španci, so imele velik vpliv na domorodce. Afričani so v Latinsko Ameriko prišli skoraj sočasno s prvimi evropskimi konkvistadorji. Nekateri Afričani so živeli svobodno, večina pa jih je bila sužnjev in so delali kot služabniki za Špance (Thornton, 2000: 253–254). Z besedami Sáncheza- Albornoza (2014: 94) je “v mestu lastništvo črncev za gospodinjsko službo dajalo hiši in gospodarju prestiž”. Afričani, ki so jih pripeljali iz Seville, so služili kot pomočniki pri osvajanju Latinske Amerike. Ti sužnji pa so prihajali večinoma z afriške obale, zato so bili najverjetneje islamizirani in jim je španska krona onemogočila prehod, da bi ohranila versko celovitost avtohnotnega prebivalstva. Število kolonizatorjev se je zaradi lakote, bolezni in dezerterstva kmalu zmanjšalo na tretjino. Prav tako so se rodili tudi prvi otroci, ki so bili plod stikov med Španci in avtohtonimi ženskami (prav tam, str. 79).
Afroameričani in domorodna ljudstva so vzpostavili različne medsebojne odnose. Afričani so ponekod živeli enakopravno med Indijanci, drugje pa so si jih Afričani podredili. Včasih pa so celo avtohtona ljudstva zasužnjila Afroameričane, v nekaterih primerih so jih sprejeli v svojo kulturo, v drugih pa so se dogovarjali s kolonizatorji, da bi jih ponovno zasužnjili. Obdobje osvajanja so zaznamovali stiki med Afričani in domorodnimi ljudstvi, sodelovanje med obema skupinama in upori proti Špancem. Njihov odnos je vključeval tudi “izmenjavo kulturnih predmetov in verskih konceptov, ki je potekala dolgoročno” (Thornton, 2000: 258).
4.3. AFRIŠKA ZAPUŠČINA NA KUBI
S prihodom kolonizacije so Evropejci, poleg afriških sužnjev za delo, uvozili tudi njihova božanstva, ideje in verovanja. Prihod sužnja na Kubo je pomenil drastično spremembo, saj je njegovo mirno življenje v Afriki zamenjal režim izkoriščanja, v katerem je bil priklenjen na verige ter prikrajšan za vsakdanje navade. Magično-religiozna miselnost različnih afriških skupin je imela pomembno vlogo pri verskem zlitju afriških in evropskih kultur in običajev.
Glasbo, plese, etiko, vero, običaje in tradicijo sužnjev so nasilno izkoreninili in prenesli iz
njihove domovine na kubanska tla. Iz mešanice in združitve elementov je nastala verska podoba v obliki mozaika in patrimonialnega vzorca, ki na Kubi obstaja še danes. Na črnske družbene in verske ustanove so močno vplivali tako imenovani cabildos, organizacije črnskih sužnjev, ki so se združevale po etničnem načelu. Njihove glavne dejavnosti so bile povezane z organizacijo glasbe, plesov in tradicionalnih instrumentov, vendar so pridobile tudi značaj združenj za pomoč in socialno dobrodelnost med svojimi člani, saj jim je včasih uspelo osvoboditi kakšnega sužnja. Ko jim je bil omogočen zakonit obstoj, so imela pomembno vlogo pri ohranjanju in razvoju lastne črnske religije. Cabildos so lahko sestavljali le črnci, rojeni v Afriki. Njihovi otroci, rojeni na Kubi, se jim niso mogli pridružiti, kar je pomagalo ohraniti pristno afriško versko tradicijo. Kolonialistično pojmovanje cabildos se je razlagalo kot
“zbiranje črnskih moških in žensk v hišah ob praznikih, kjer igrajo na atabale5 in bobne”
(Bolívar, 1997: 157).
Cabildos so častili Devico Marijo, zato so spoštovali pravila uradne religije vladajočega razreda. Škof Morell de Santa Cruz je v svojem poročilu španskim oblastem in kroni zapisal:
“In da bi te naloge opravljali z večjim zadovoljstvom, sem jih nazadnje opozoril, naj poskrbijo, da se bodo njihovi verniki sami učili jezikov narodov črncev” (Bolívar, 1997: 158). Cabildos so že od vsega začetka pustili svoj pečat na prihodnjih generacijah, saj je več kot 200 etničnih skupin, ki so se naselile na Kubi, ohranilo svoja verska prepričanja iz matične države; ohranile so svoj jezik, glasbo in plese z lastnimi značilnostmi in brez vpliva zunanjega sveta. Sužnji so bili od Evropejcev deležni le malo verske indoktrinacije, kar je bilo povezano s potrebo gospodarjev, da jih naučijo španskega jezika in katoliške vere, ki bi sužnje vezala na lastnike in ne drug na drugega. Sužnji so se skušali upreti evropskim kulturam tako, da so še vedno izvajali svoje obrede in običaje. Njihovi upori so bili posledica gospodarskega izkoriščanja zaradi slabega delovnega režima in boja proti prevladi kulture, ki jim je bila tuja.
5 Udarno glasbilo, podobno bobnu, vendar s kovinsko in polkrožno zvočno skrinjico.
4.4. EVANGELIZACIJA IN SPREOBRNITEV
Evangelizacija je proces širjenja krščanske vere in prepričanj v krajih, kjer jih ljudje ne poznajo. Krščanska vera je v Latinsko Ameriko prišla z drugim Kolumbovim potovanjem pod vplivom papeža Aleksandra VI. in katoliških kraljev Izabele I. Kastiljske in Ferdinanda II.
Aragonskega, ki sta podelila pooblastila za spreobračanje domačinov in širjenje evangelizacije.
Obdobje kolonizacije je s seboj prineslo proces evangelizacije, saj je bila večina kolonizatorjev kristjanov. Leta 1503 je bil ustanovljen tako imenovani Svet Indijancev, ki je deloval pod špansko vlado. Konetzke (1965: 207) navaja, da je “Svet Indijancev [...] postal najvišji državni organ tudi za cerkvene zadeve”. Svet je želel tradicionalno organizacijo, ki bi v celoti sprejela vero, kar je pomenilo spreobrnjenje domorodnih plemen ali tako imenovanih nevernikov.
Osredotočili so se predvsem na velika mesta Latinske Amerike, vendar so se kljub temu odločili, da bodo vero začeli širiti tudi v podeželskih župnijah. Uspelo jim je doseči učinkovito širjenje krščanstva in zgraditi metropolitanske cerkve po zgledu Seville (prav tam, str. 205–
208).
4.4.1. Evangelizacija na Kubi
Evangelizacija je potekala tudi na Kubi. Začela se je leta 1511 s prihodom Diega Velázqueza de Cuéllarja, prvega guvernerja Kube, ki je poskrbel za krepitev države in širjenje krščanskega verovanja. Katoliška vera je zaradi konkvistadorjev postala samooklicana kubanska vera. Fray Bartolomé de Las Casas je bil znan kot “zaščitnik Indijancev” in je ustanovil prvo krščansko cerkev na Kubi (s pomočjo Velázqueza de Cuéllarja). Njegov glavni cilj je bil krstiti in pokristjaniti kubanske domorodce na nenasilen način; uporabljal je zdravo pamet in se z domorodci pogovarjal, da bi jih indoktriniral v sistem verovanja. Ob širjenju vere je spodbujal tudi uporabo španskega jezika, saj je to pomenilo, da so Indijance lahko uporabili kot delovno silo. Na začetku kolonizacije pa je na Kubi nastala gospodarska kriza zaradi izseljevanja prebivalstva in preseljevanja v bogatejše latinskoameriške države, kot je bila Mehika. Tako je tudi Cerkev izgubila vernike. To je trajalo vse do 16. stoletja, ko so se razmere stabilizirale in je Cerkev lahko ponovno pridobila svojo nekdanjo moč in status (Torreira Crespo, 2004: 3–6).
Po zgledu verskega sistema, ki se je že uveljavil v Španiji, so Španci leta 1518 imenovali prvega škofa Juana de Witte, v naslednjem stoletju pa se je število vernikov, škofov in redovnic po vsej državi povečalo. Država je bila odgovorna za Cerkev; bili sta povezani, kar je pomenilo,
da je z denarjem, zasluženim z verskimi praksami, upravljala vlada. Cerkev je služila za pridobivanje bogastva. Religija se je začela vse bolj učinkovito širiti, saj so gradili cerkve ter ustanovili več šol in univerz, na primer kraljevo in papeško univerzo San Jerónimo, ki je danes znana kot Univerza v Havani. Širjenje religije je pomembno vplivalo na kubansko arhitekturo, saj številne cerkve in bogoslužne stavbe predstavljajo pomembno kulturno dediščino v velikih mestih (Zaragoza, 1987: 46–48).
Verski simboli, povezani s krščanstvom, kot so križ, Devica Marija in Jezus, se uporabljajo v različnih verskih praksah, ki so se razvile v državi zaradi verskega sinkretizma z afriškimi ali domorodnimi praksami, ki so obstajale že v preteklosti. Evangelizacija je vplivala na afriške in domorodne religije, ki so si prizadevale, da bi se približale Bogu. Krščanstvo je skozi stoletja postalo del kubanske kulture, čeprav je povezava s španskim zatiranjem še vedno opazna.
5. KOMPLEKSNOST RELIGIJ NA KUBI
Za Kubo so značilne različne verske prakse. Njena verska raznolikost je posledica zgodovine, v kateri so se oblikovali različni družbeno-kulturni modeli z različnimi načini izražanja religioznosti. Dva najvplivnejša modela, španski in afriški, sta razvila hegemonski katolicizem oziroma kubanizirane izraze, ki so se oblikovali v fazi transkulturacije. Na Kubi prevladuje spontana in nesistematična religioznost, ki je povezana predvsem z vsakdanjim življenjem in se kaže v številnih pobožnostih, verovanjih in obredih z mističnim in vraževernim nagnjenjem.
Religija je doživljala cikle rasti in zatona. Do verskih preporodov je prihajalo v kolonialnih, neokolonialnih, ustavnih in revolucionarnih obdobjih (Ramírez Calzadilla, 1998: 2).
Na Kubi ni uradne sinkretične religije, ki bi prevladovala in bila uveljavljena v javnih ustanovah, kot je to v katolicističnih družbah, kot sta na primer Španija in Brazilija. Za preučevane verske skupnosti je značilno, da niso institucionalizirane. Prav tako so kraji čaščenja zasebni domovi vernikov, v katerih se ponuja možnost razlage izkušnje, ki ne hierarhizira ali izključuje nobene druge mistične možnosti.
5.1. KUBANSKA REVOLUCIJA
Petdeseta leta 19. stoletja so se končala z zmago komunistične revolucije, ki je vzpostavila nov red in spodkopala obstoječe družbene odnose. Leta 1959 je vlada začela izražati radikalno usmerjenost zoper religije na Kubi. Revolucionarna vlada je kritizirala cerkveno hierarhijo in jo kaznovala z novim zakonom, hkrati pa je vse oblike religioznosti razumela kot nevarnost za revolucijo. Vladni pritiski niso bili usmerjeni zgolj na katolištvo, temveč tudi na ostala verovanja, kot sta santerizem in palo monte. Marksistično-leninistična teorija je bila nestrpna do katolištva in drugih veroizpovedi, zato se je verska izkušnja prestavila v zasebne prostore.
Zaradi spopada med državo in Katoliško cerkvijo so postale popularnejše prakse afriškega izvora. Trenutno so afrokubanske religije deležne velikega družbenega in političnega priznanja, saj predstavljajo bistvo kubanske pristnosti.
Pred letom 1959, preden je zmagala revolucija pod vodstvom Fidela Castra, se je santerizem malo prakticiral, vendar je to težko dokazati, saj so se obredi izvajali na domovih, ker so Evropejci zavračali to vero. V kubanskem socialističnem režimu je prevladovalo ateistično marksistično pojmovanje družbe, kjer so skušali izkorenitniti vsako vero kot odtujeno prakso.
Santerizem, v primerjavi z drugimi verovanji, ni bil tako strogo zatiran, zaradi njegovega
prakticiranja v zasebnosti domov. Hkrati pa za režim ni predstavljal tako velike možnosti nasprotovanja, saj ga je izvajalo družbeno manj pomembno prebivalstvo (Fernández Cano, 2002: 111).
Religija je v socialističnem režimu predstavljala način, da se zapolni duhovna praznina.
Režimu torej ni uspelo ustvariti ateistične družbe, saj se je v devetdesetih letih vera izjemno razširila in okrepila svojo vlogo v družbenem življenju. V tistem času se je povečala tudi vloga cerkva in drugih verskih skupin. Veliko ljudi na Kubi se je po marksističnem ateizmu ponovno zateklo k veri. V katoliških in protestantskih cerkvah je povečanje veroizpovedi bolj opazno, kar pa ne velja za afriška verovanja, kot je santerizem, saj se obredi slavijo v zasebnosti domov.
6. PRIMERI RELIGIOZNEGA SINKRETIZMA NA KUBI
Kubanski religiozni pojav je heterogen z izrazitimi sinkretizacijami (glej sliko 1). Kubanska družba je versko izjemno raznolika, kar izhaja iz rasne, kulturne, verske in gospodarske različnosti kot posledice transkulturacije, ki izhaja iz evropske kolonizacije. Hkrati je obstajalo več sociokulturnih modelov, ki jim sledijo konkretni verski sistemi, vključno z aboriginskim modelom; katolicizem (ustanovljen kot uradna vera); afriški sociokulturni model, sestavljen iz kultur različnih ljudstev, katerih prispevek predstavlja več verskih oblik, ki so bile sprejete za oblikovanje obstoječih kubanskih izrazov, kot sta santerizem in palo monte; in severnoameriški model, ki je prispel na Kubo v drugi polovici 19. stoletja in je uvedel spiritualizem in protestantizem. Na kubansko kulturo so vplivale tudi druge religije, zaradi česar je religiozna podoba veliko bolj zapletena, med njimi bo omenjen tudi vudu. Pri združitvi vseh pojavnih oblik teh verskih sistemov je imel pomembno vlogo duhovnik Andrés Petit, ki je tako skušal doseči najvišjo možno stopnjo duhovnosti v neločljivi etiki črncev in belcev. Sistem regla de palo je združil v regla de kimbisa, ki vključuje mayomberío (izvirno iz Konga in Angole), santerizem in spiritualizem (ki sta že pustila globoke korenine v verskem svetu črncev) in svetnike Katoliške cerkve. Ti so v svojih legendah ali zgodbah prepleteni z afriškimi prepričanji in zgodbami o devicah in mučenikih.
Slika 1: Zemljevid religioznega sinkretizma na Kubi. Cidcc Juan Marinello/Centro de antropología (ur.) (1999)
6.1. SANTERIZEM
Santerizem ali vladavina Ocha je najbolj razširjeno afriško prepričanje na Kubi, predstavlja individualni in družinski kult z globokimi etničnimi koreninami. Uvedli so ga sužnji iz ljudstva Jorube iz zahodne Afrike (Nigerija), ki so na Kubi znani tudi kot lucumí ali ucumí, katere je povezoval strah pred katoliškimi božanstvi (González Quiroga, 2000: 79).
Verski sistem, ki se uporablja v santerizmu, je eden izmed najstarejših na svetu. Izvira iz mezopotamske, egipčanske in grške tradicije. Religija ljudstva Joruba se navezuje na koncept družine, ki predstavlja sklop živih in mrtvih, izhajajoč iz skupnih prednikov. Ti so imeli nadzor nad določenimi silami narave in znanje o lastnostih rastlin, ki so za njih predstavljale edino obliko zdravil. Čeprav so bili Afričani v Ameriko pripeljani kot delovna sila, je bil to le majhen del tega, kar so prinesli s seboj. Piñón Lora ugotavlja, da so “v precejšnji meri s seboj prinesli svojo glasbo, plese, različne poglede na življenje, običaje, ideje, rituale in prepričanja” (2008:
68). Vera v duhovni svet in interakcija z njim je posledica svetovnega nazora Afričanov. Vsak posameznik, ki vstopi v santerizem, ga mora nujno sprejeti. Beseda santerizem je dobila slabšalni prizvok zaradi belcev, ki so nasprotovali združenju in upodobitvi afriških svetnikov Jorube s podobami katoliških svetnikov (Fernandez Cano, 2002: 109).
Po prihodu v Latinsko Ameriko so bili sužnji evangelizirani. Po Piñónu Lori (2008: 70) so verniki, imenovani tudi santeros, sprva zavrnili vsiljeno katoliško veroizpoved, vendar so postopoma odkrivali pomembne podobnosti med njihovimi božanstvi in katoliškimi svetniki in jih začeli sprejemati. Linares (1993: 2) meni, da je pomembno poudariti, da ta božanstva niso nadomestila njihovih lastnih, temveč so jih sprejeli in asimilirali v trenutku, ko so spoznali podobnosti z afriškimi orishami6 (glej sliko 2): končni sad tega sinkretičnega odnosa je bil santerizem.
6 Božanstva.
Slika 2: Orishas7
Po Pomarju (1999: 61) je santerizem mogoče primerjati z grško-rimsko mitologijo, s to razliko, da prvi prizna “obstoječega Boga Očeta”, stvarnika prvih orish, neba in zemlje. V santerizmu se imenuje Olodumare ali Olofi in se lahko izenači s katoliškim Bogom. Kot poudarja González Quiroga (2000: 81), je bog superiornejši od vseh orish, je “personifikacija božanskosti, vzrok in posledica vseh obstoječih stvari” in je tudi tisti, ki je podaril moči orisham. Orishe so božanstva, katerih življenje je zelo podobno človeškemu, ko pa so umrli, so santeros spoznali njihove moči in se odločili, da jih bodo proslavili in jih naredili za zaščitnike svojih plemen, vasi in mest (González Quiroga, 2000: 82). Ta božanstva predstavljajo čisto, nematerialno silo, ki se uteleša v izbrancih orish. Izbranci (imenovani tudi elegún) ali izbranke (imenovane iyawo) po obredu utelešenosti plešejo pred verniki, prejemajo pozdrave, prisluhnejo pritožbam, svetujejo in rešujejo težave.
Za santerizem je značilna uporaba živali, rastlin in drugih materialov: ta uporaba je znana kot Ebbó in se izvaja za pridobitev koristi. Poleg tega verniki menijo, da je žrtvovanje način, kako odvrniti nesrečo, pogosto celo smrt. Maldonado López (2017: 23) poudarja, da verniki verjamejo v obstoj dveh prepletenih svetov – duhovnega in materialnega, ki sta v stalni komunikaciji, pri tem pa je posedovanje način za komunikacijo. Ena od pomembnih značilnosti santerizma je verovanje v reinkarnacijo. González Quiroga (2000: 88) navaja, da verniki verjamejo, da ko posameznik umre, gre njegova duša “v stanje prehoda”, ki mu sledi postopek dvigovanja, na koncu katerega duša preide v naslednje življenje. Po petih ali šestih generacijah
7 Vir: http://1.bp.blogspot.com/-WmfqJkukYN0/UwPeWNBzDDI/AAAAAAAAAC8/c-
se duša ponovno utelesi znotraj “člana družine, ki ji je pripadala. [...] Na ta način se duša še naprej reinkarnira za nedoločen čas” (prav tam).
V santerizmu obstajajo različne stopnje iniciacije. Izvajajo jih babalochas in iyalochas, vendar so babalawos glavna avtoriteta, saj veljajo za duhovnike verskega sistema ifá (vedeževanja orish). Iniciacija traja dolgo časa in se izvaja znotraj kulta; med njo “se morajo inicianti naučiti številnih vidikov obreda, kar vključuje molitve, petje in zgodbe, povezane z vedeževalskimi znaki” (González Quiroga, 2000: 90).
Naslednja značilnost santerizma je zapleten sistem vedeževanja: gre za 256 črk ali oddus.
Svečenik babalawo jih mora poznati vse, tako da lahko ob posvetu z osebo pove zgodbo o vsakem od pisem ter iz njih potegne moralne in ustrezne sklepe. Tabla ife je še eden od elementov vedeževalskega obreda in nam pomaga ugotoviti, kateremu svetniku pripadamo. Če se oseba odloči za iniciacijo, obred traja sedem dni, v tem času pa lahko odide s podloge le na stranišče. Po sedmih dneh mora oseba eno leto nositi belo in se tri mesece ne sme gledati v ogledalo ali fotografirati. Postopek iniciacije se je sredi prejšnjega stoletja zelo razlikoval od sedanjega. Dandanes so stroški iniciacijskih obredov precej večji (ne le v santerizmu, ampak tudi v drugih verovanjih). Tako lahko opazimo komercializacijo številnih duhovnikov, ki so zaslužili velike vsote denarja, zato uživajo visok življenjski standard (González Quiroga, 2000:
90–95). Na Kubi santerizem prakticirajo različne skupine ljudi: belci, črnci, mulati, odrasli, mladi, otroci, ljudje z visoko izobrazbo, podporniki in nasprotniki režima (Fernández Cano, 2002: 114).
6.1.1. Reprezentativna božanstva kubanskega santerizma
V santerizmu obstaja “velik panteon božanstev ali orish, ki se pojavljajo sinkretizirane s katoliškimi svetniki” (González Quiroga, 2000: 83). Orishe so opisane kot osebnosti s človeškimi in božanskimi značilnostmi. Vsaka ima svoje značilnosti, npr.: okusi in preference med živalmi za žrtve, barve, ki jih predstavljajo in se uporabljajo v njihovih ogrlicah, njihovo najljubše sadje in plesi. Seznam božanstev je dolg, npr.: Eleggua ali Eleebá, imenovana tudi Ebobni (sinkretizirana s svetim Antonom); Ogún (v katolicizmu je identificiran s svetim Petrom); Yemaya (sinkretizirana z Virgen de Regla); Changó ali tudi Shangó (sinkretiziran s sveto Barbaro); Oshún (sinkretizirana na Kubi z Devico usmiljenja); Obatalá, Oyá, Babalú-aye (González Quiroga. 2000: 84–91).
Razdelimo jih lahko v določene kategorije glede na njihovo naravo (glej sliko 3). Te kategorije pa se delijo na varuhe, stvarjenje, naravo, materinstvo, zdravje in smrt, ogenj, vedeževanje in vode. V naslednjih podpoglavjih bo na kratko opisanih nekaj izmed božanstev in njihova primerjava s katoliškimi svetniki, ki temelji na analizi raziskovalke Natalie Bolívar Aróstegui (1990: 11–54).
Slika 3: Orishe glede na njihovo naravo8
6.1.1.1. Eggun
Predstavljajo duhove mrtvih in so pod oblastjo kralja Oddua. Spadajo v kategorijo varuhov.
Pojem eggun pomeni vključitev duhov prednikov, sorodnikov in umrlih. Po njihovi zaslugi se je ohranilo spoštovanje starejših Afričanov, ki hranijo skrivnosti znanja. Na začetku vsake molitve so imenovani predniki eggunov ali Afričanov. Nato pa jim ponujajo razne darove, kot so: petelin, ovčetina, cvetje, cigare, tobak itd. Daruje se jim predvsem tisto, kar so radi jedli, ko so bili utelešeni. Posvetovanje z njimi lahko poteka prek duhovne maše in s pomočjo medija.
Pri obrednih plesih uporabljajo palico, imenovano págugu (posvečena Eggunu), s katero navpično udarjajo ob tla v ritmu bobnov batá. Včasih je na vrhu palice izrezljana majhna glava, ki je pobarvana v črno in predstavlja Egguna.
6.1.1.2. Eleggua
Eleggua drži ključe usode ter odpira in zapira vrata nesreči. Je prvi iz skupine štirih bojevnikov (Eleggua, Oggún, Ochosi in Osun) in spada v kategorijo varuhov. Praznujejo ga 6. januarja in 13. junija. Eleggua se tradicionalno povezuje s figuro Echu, ki predstavlja utelešenje težav, s katerimi se sooča človek. Eleggua in Echu predstavljata mitski izraz neizogibnega razmerja med pozitivnim in negativnim. Za ljudstvo Joruba dom pomeni zatočišče in prostor pred neprijetnimi dogodki usode. Eleggua prebiva na njihovih vratih ter označuje mejo med notranjim in zunanjim svetom, kjer notranji predstavlja varnost, zunanji pa nevarnost. Ker pa brez varnosti ni nevarnosti in miru brez nemira, sta Eleggua in Echu kljub svojemu nasprotovanju nerazdružljiva. Eleggui so ponujeni različni darovi, med drugim tudi tobak, koruza, kokos in razne sladkarije. S svojim posmehljivim in otroškim značajem Eleggua poskuša posnemati nepričakovane dogodke usode, ki so lahko srečni ali nesrečni. Pooseblja nepredvidljivost naključja, ki poljubno odpira in zapira poti. V krščanstvu je sinkretiziran s svetim Antonom. Praznovanje svetega Antona skupaj z Eleggujem je povezano z dejstvom, da sta oba upodobljena z otrokom v naročju.
6.1.1.3. Olofi, Olodumare in Olorun
Trojica Olofi, Olodumare in Olorun se povezuje s trojico katoliške mitologije in spada v kategorijo stvarjenja. To vrhovno bitje se projicira na tri entitete. Prvo entiteto zaobjema Stvarnik, ki se ukvarja tako z drugimi božanstvi kot z ljudmi in se personificira v Olofiju. Olofi je poosebljanje božanskosti, je vzrok in smisel vsega obstoječega. Z nikomer nima neposrednih stikov, vendar brez njegove pomoči ni mogoče doseči ničesar. Olofi je ustvaril svet in svetnike, živali in ljudi. Za svoje glasnike lahko uporablja vsa božanstva. Druga entiteta obsega podrejenost zakonom narave in splošnemu zakonu, ki se individualizira v Olodumaru. Le-ta predstavlja vesolje z vsemi elementi. Olodumare predstavlja materialno in duhovno manifestacijo vsega, kar obstaja. Povezuje se z Olofijem in je nadrejen vsem ostalim božanstvom. Tretja entiteta pa zaobjema življenjsko silo in univerzalno energijo, ki se identificira s Soncem in se personificira v Olorunu. Predstavlja najbolj občutljivo in materialno manifestacijo Olofija in Olodumara. Je znamenje življenja in ustvarjanja rastlin, božanstvo svetlobe, barv in zraka. Verniki ga pozdravljajo tako, da stojijo pred soncem s široko razprtimi rokami pred seboj in navzgor obrnjenimi dlanmi. V krščastvu je sinkretiziran s katoliškim Bogom.
6.1.1.4. Oddúa
Oddúa predstavlja skrivnostnost in skrivnosti smrti. Uvršča se ga v kategorijo stvarjenja. Velja za ustvarjalca in izvrševalca pravičnosti. Ponazarja se kot božanski in neosebni element. V krščanstvu se sinkretizira z Jezusom. Sorodnost med Oddúo in Jezusom Kristusom temelji na tem, da je oba poslalo božanstvo, da bi pomagala ljudem in vzpostavila red na Zemlji.
6.1.1.5. Changó
Changó predstavlja boga ognja, strele, groma in vojne. Spada v kategorijo ognja. Je zavetnik bojevnikov in neviht. Je delaven, pogumen, vedeževalec in zdravilec, a tudi lažnivec, ženskar in pohlepnež. Zelo spoštuje duhove mrtvih (eggun). Ponavadi je upodobljen kot majhen vojak na konju. V krščanstvu je sinkretiziran s sveto Barbaro. Njeno povezovanje s Changójem je malo bolj logično, če dodamo, da se je Changó nekoč moral zamaskirati v žensko (Oya). Njun dan je 4. december.
6.2. VUDU
Vudu je še eden od delcev kubanskega verskega mozaika. Martínez Casanova (2017: 126) ga opredeljuje kot “afroameriški verski sistem”, ki je nastal zaradi prepletanja katolištva in afriških verovanj. Podobno kot santerizem so tudi vudu na kubanski otok prinesli temnopolti (Haitijci), ki so na Kubo prišli kot delovna sila.
Začetki antilskih priseljevanj segajo v prvo polovico 20. stoletja, ko je prišlo večje število Haitijcev, njihov prihod pa je povezan z zahtevami na trgu dela v pridelavi sladkorja in kave.
Na Kubi so se Haitijci soočali z izzivom prilagajanja kubanski kulturi in družbi, ker pa so želeli obdržati tudi svojo kulturno identiteto, so jo zaščitili in ohranili; eden najpomembnejših elementov je bil “skupni jezik, tako kot njihova zgodovina, življenjski slog, tradicije in običaji, komunikacija, religija. Vsi ti elementi so jih združili in jim omogočili ohranitev svoje identitete” (Hodge Limonta in Castañeda Mache, 2007: 2–3).
Za vudu je značilno “prepričanje v duhove [...] ter orishe ali svetnike” in je rezultat sinkretizacije različnih obredov afriškega izvora s katolištvom, ki so ga v Latinsko Ameriko prinesli osvajalci. Nadnaravna bitja so bogovi, demoni in duhovi (Martínez Casanova, 2017:
127). Po Ramírez-Arellanu in Jasso-Martínezu (2017: 151) obstaja nedoločeno število loas
(imenovanih tudi skrivnosti) in vsaka loa ima različne identitete. Loas lahko razvrstimo v dve veliki skupini: loa radá, ki jo sestavljajo dobri bogovi, in loa petró, ki predstavljajo zlobna in zelo močna bitja. Med zlobne bogove se uvrščajo tudi loa diablo (demoni), vsemogočni bogovi zla, ki lahko izpolnijo vse želje tistemu, ki mu uspe, da jih magično obvlada. Večina loas se na tem svetu izraža prek pojava obsedenosti ali mističnega transa, loa petró pa se lahko manifestirajo tudi sami od sebe. Posameznik, ki služi kot medij za komuniciranje z nadnaravnim, se imenuje cheval in je med obredom popolnoma podrejen volji loe. Procesi transa vključujejo impresivne demonstracije, kot je tako imenovana igra z mačeto, kjer medij pokaže spretnosti pri ravnanju z mačeto in izvaja izredno nevarna dejanja. Glavni duhovnik vudu kulta se imenuje hougán in predstavlja čarovnika, ki lahko ukroti in zasužnji loas ter jih podredi svoji volji. Hougán je lahko le oseba moškega spola, običajno pa ima tudi pomočnika (največkrat bližnji sorodnik), ki dobro pozna skrivnosti vuduja.
Verski obred poteka v tako imenovanem vudujskem središču (cayé loa), ponavadi v duhovnikovem domu. V vsakem središču je vodja oltarja (glavni loa), prisotni pa so tudi drugi loas, katerih število se spreminja glede na moč čarovnika (nekateri imajo lahko pod nadzorom tudi do sto loas). Vendar pa loas ne živijo na oltarju ali v središču, saj se jim bivališča pripravi na drevesih, v jamah ali na dvoriščih. V vuduju se vsi obredi pojmujejo kot prazniki. To sinkretično prepričanje “obsega slovesnosti, plese in obrede, posvečene loas” (Ramírez- Arellano in Jasso-Martínez, 2017: 151). Vudu se velikokrat enači s črno magijo.
6.3. PALO MONTE
Palo monte, znan tudi kot regla conga, je ena od afriških religij, ki so jo sužnji iz Konga prinesli na Kubo. Postal je drugi najpomembnejši kult afriškega izvora na Kubi, takoj za kultom santerizma. Gre za magično-realistični sistem, ki se je začel širiti v 16. stoletju. Izraz izhaja iz španske besede palo9, ki predstavlja pomemben instrument pri izvajanju te prakse. Pripadniki palo monteja se imenujejo brujos10 ali paleros11, prakso pa se deli na tri podkategorije ali tradicije. Prvi, znan kot palo mayombe, je v primerjavi z drugimi najmanj sinkretičen. Drugi se imenuje briyumba in predstavlja mešanico tradicije Konga in santerizma, tretji pa quimbisa.
Vsaka od teh treh tradicij ima svoja prepričanja, prakse in duhovne entitete, ki se jih časti (Martínez Garrido, 2003: 5–6).
Palo monte je sestavljen iz različnih elementov, kot so kongo (animizem rastlin in zemlje), jorubski elementi (uporaba kokosovega oreha v božjih molitvah), opazen pa je tudi vpliv katolištva. Povezani so z naravo, saj pri svojih verskih praksah uporabljajo naravne predmete:
palice, drage kamne in zemljo. V verskem sistemu obstaja hierarhija. Svoje prakse ohranjajo v tajnosti in zasebnosti med pripadniki religije. Vpliv krščanstva se kaže v uporabi križev in molitev ter v posebnem čaščenju Svetega duha (Martínez Garrido, 2003: 6).
Duhovnik, znan kot mayombe, je v skupnosti zelo spoštovan. Najvišji organ je tata enkise ali tata nganga. Duhovniki so tisti, ki ščitijo in predstavljajo najpomembnejši element religije:
nganga ali prenda, kar v španščini pomeni zaklad oziroma dragocenost. Nganga predstavlja kotel, ki je povezan z mrtvim ali mistično enoto, ki je napolnjena s človeškimi kostmi umrle osebe, iz katerih palerosi ustvarijo “prah mrtvih”. Kotel napolnijo tudi z zemljo iz groba umrlega, ostanki živali, zelišči, cvetjem, nato pa mu darujejo alkohol, tobak in denar. Kotel ostane tri tedne na pokopališču, nato pa še tri tedne na hribu. V palo monteju je izredno pomemben odnos med verniki in naravo, saj verujejo, da zna duhovnik uporabiti naravne elemente za reševanje težav vernikov.
Palo monte sestavlja več svetih praks, ena najpomembnejših pa so podpisi, ki so pokriti s prahom in položeni na kamne. Močno verjamejo, da podpisi vsebujejo magične motive;
9 Splošno ime, ki se na Kubi uporablja za korenine in debla dreves.
10 Čarovniki.
verjamejo, da so v njih upodobljeni duhovi umrlih in da delujejo kot pot med človeškim in duhovnim svetom ter olajšujejo prehod duše med obema svetovoma. Palerosi pripisujejo velik pomen posmrtnemu življenju in svetu duhov. Verjamejo, da lahko duhovi umrlih obsedejo druge palerose in prevzamejo nadzor nad njimi na vseh področjih življenja, vključno z njihovim delom, cilji, ambicijami in celo financami. Njihov glavni cilj je skupno življenje, blaginja vseh. Osredotočajo se na sedanjost in srečo ter želijo srečno življenje (Martínez Garrido, 2003: 10–11).
V religiji palo monte obstajata dve veji, od katerih ena predstavlja dobro, druga pa zlo. Prva tradicija palo monte se uporablja za slabo magijo, quimbisa pa se uporablja za dobre namene.
Vpliv santerizma se kaže v mešanici afriške religije s katoliškimi svetniki, kot so Kenké, Sarabanda in Chola Unwemwe. Častijo več božanstev; glavni vsemogočni bog je Nzambi, ki velja za glavnega stvarnika. Druga znana božanstva, kot je Kimpungulu, veljajo za stvaritev glavnega Boga in imajo pomembno vlogo v procesu čaščenja (Martínez Garrido, 2003: 1–11).
Pri obredih uporabljajo glasbo, običajno čisto instrumentalno glasbo, ki jo ustvarjajo bobni, krave in celo plug. Na tem področju je viden kubanski vpliv, saj je v tradicionalni pevski glasbi opaziti več kubanskih ritmov. Palerosi pripisujejo velik pomen zeliščem, ki poudarjajo sile sreče, bogastva in miru.
Od rastlin uporabljajo korenine, plodove, lubje, deblo. Z njimi duhovniki pripravljajo amulete, zdravilne pijače in očiščevalne kopeli. Pri vstopu na goro, kjer iščejo rastline za opravljanje svojega čarobnega dela, morajo palerosi uporabljati samo divje rastline; upoštevati morajo faze Lune in položaj Sonca; čas, dan in kraj (Hodge Limonta, 2002: 5).
6.4. SPIRITIZEM
Pomemben element kubanskega verskega pojava je tudi spiritizem, ki je francoskega izvora in je bil na kubanski otok pripeljan v drugi polovici 19. stoletja. Spiritizem je mistični tok, katerega glavna značilnost je sposobnost komunikacije med duhovi in ljudmi. Glede prepričanj spiritistov je pomembno poudariti, da “privrženci spiritizma verjamejo v obstoj nesmrtnih duhov, ki se razvijajo v čistosti, dokler ne dosežejo popolnosti. Višji duhovi vodijo manj razvite v procesu nenehnega reinkarniranja, tako da dosežejo stopnjo višje svetlosti in jim ni treba iti skozi 'človeško' stopnjo” (Maldonado López, 2017: 16).
Spiritisti verjamejo, da duh pokojnika po smrti ne preneha obstajati in da pomembno vpliva na življenje njegovih sorodnikov, prijateljev in znancev. Tako se posameznikovo vedenje, težave ali bolezni pripisujejo duhu. Medij je orodje, ki ga uporabljajo duhovi, da lahko komunicirajo z ljudmi, vendar se komunikacija lahko začne tudi iz človeškega sveta: spiritisti uporabljajo obrede za stik z duhovi (prav tam, str. 16–17).
Med najpomembnejše duhovne obrede in ceremonije spadajo obredne maše, ki so posvečene mrtvim in vključujejo “invokacije k Bogu, uporabo križa in katoliških podob, Gospodove molitve, veroizpovedi ter druge katoliške molitve in speve” (Maldonado López, 2017: 18).
Jeffrey (2015: 93) opisuje, da se za duhovne maše pripravi belo krpo, cvetje in sveče, postavijo pa se lahko tudi podobe svetnikov ali umrlih članov skupnosti. Afrokubanske religije se torej med seboj povezujejo. Kubanski spiritizem je prilagodil številne značilnosti afrokubanskih religij. Poleg tega verniki drugih afrokubanskih religij uporabljajo duhovne maše kot del svojih procesov iniciacije.
7. SODOBNO PRAKTICIRANJE SINKRETIČNIH VERSTEV
Religiozni sinkretizem ima v ljudski religioznosti velik pomen, saj prispeva k obogatitvi materialne in tradicionalne kulture. Sinkretizem kot religiozni sistem omogoča združevanje in prepletanje več različnih doktrin, pri čemer ima vsaka svoje značilnosti. To združevanje pa pripomore k obogatitvi kulturne dediščine, kjer nastajajo nove različice verovanj.
Verske prakse afriškega izvora (spiritizem, palo monte, vudu) in spiritizem pomembno prispevajo h kubanski kulturi, saj z verovanjem v svoje prakse vplivajo na vsakdanje življenje, ki obsega tudi zdravilne procese in komunikacijo z duhovi, kateri poudarjajo utilitarni in pragmatični smisel kubanske religioznosti. Afrokubanske religije predstavljajo najpomembnejše razsežnosti nacionalne kulture v okviru značilnih elementov ljudskega in tako pridobivajo politično in družbeno priznavanje. Na Kubi prihaja do komercializacije, ritualizacije in folklorizacije verskih vrednot in praks, kar povzroča razkol med praktikanti in njihovimi organizacijskimi oblikami glede družbenega ali komercialnega pomena njihovih prepričanj, prav tako prihaja do slabitev zavez in družbene kritike (Basail Rodríguez in Castañeda Seijas, 1999: 183–184).
Na Kubi se v današnjih časih spoštuje kompleksnost kultur in religij. V nasprotju s krščanstvom afriška religija ne temelji na doseganju večne odrešitve v posmrtnem življenju, temveč ohranjanju blaginje skupnosti v sedanjem življenju. Zato so številne prakse namenjene zagotavljanju sreče in odganjanju nesreče. Za nesreče pa so v njihovih verstvih krivi ljudje sami, saj to pomeni, da ne zmorejo vzdrževati ustreznih verskih odnosov z duhovnimi entitetami. Ker danes na Kubi ni več diskriminatornih in represivnih ukrepov kot v preteklosti, lahko verniki santerizma prosto izvajajo obrede in častijo svoja božanstva, hkrati pa sprejemajo vodilne ideje družbe. Santerizem je razširjen predvsem v revnejših družbenih slojih. Sestavni element naroda predstavlja kultura jorubskega izvora, ki prispeva k ohranjanju zgodovinske povezanosti in vezi z Afriko.
Danes se vstop v santerizem kaže kot alternativa, ki zapolnjuje številne praznine, ki jih je pustil socialistični sistem. Oznanja obnovitev duhovnosti in ponovno oblikovanje identitete z afriškimi praksami, reševanje duhovnih in zdravstvenih težav, razlago prihodnosti z vedeževanjem in notranji mir. Santerizem za svoje vernike predstavlja tolažečo in tolerantno religijo, ki omogoča identifikacijo s skupino, ponudi odgovore na vprašanja o prihodnosti s
pomočjo vedeževanja ter za mnoge predstavlja način življenja. Številnim omogoča tudi zaslužek z zaračunavanjem storitev za svetovanje in metod zdravljenja. Santerizem je pri nekaterih ljudeh, ki ga ne poznajo, vzbudil tudi mnoge predsodke, kar ovira njegovo družbeno prepoznavnost (Fernández Cano, 2002: 115).
Santerizem na Kubi predstavlja strpno religijo, ki spoštuje tudi druga verstva. Evropejci so ga dojeli kot nekaj primitivnega. Ko se je sinkretiziral s krščanstvom, so ga začeli delno tolerirati.
Pred tem pa mu okolje ni bilo naklonjeno, zato se je moral preoblikovati. Santerizem je ohranil svoja verovanja z oblikovanjem verskih družin, ki so zamenjale njihove kulte, ter s prejemom svetnikov (orish) od vsakega vernika, ki je postal duhovnik. Na Kubi ga še vedno prakticira veliko ljudi (približno 80 odstotkov prebivalstva) skupaj s palom montejem (Bolívar, 1997:
165). Santerizem je v zapleteni situaciji, saj se je število praktikantov na Kubi ter drugod povečalo in se težko ohranja nadzor nad čistostjo vere. Eden od primerov je pritok Afroameričanov v Združene države, ki uporabljajo santerizem za obnavljanje svojih korenin, vendar pri tem ne spoštujejo kubanskega santerizma, saj v želji, da bi se naučili te religije v njenem izvoru, odhajajo v Nigerijo. Prav tako z njimi manipulira vlada, ker jim santerizem predstavlja nevarnost zaradi sposobnosti vedeževanja vernikom. Zaradi naraščujočega števila prebivalcev postaja tudi v zunanjem svetu vse močnejši, zato njegovi pripadniki želijo priznanje kubanske družbe in državnih institucij.
Katoliška cerkev je v zadnjih nekaj desetletjih kljub ustavnim zapovedim ohranila hegemonski položaj nad drugimi verskimi institucijami. V afrokubanskih praksah in spiritizmu pa zaradi kompleksnega kubanskega verskega okvira nobena verska praksa ni prevladala nad drugo.
Prevladujoča religioznost je spontana in asimetrična, saj jo sestavljajo tako elementi katolicizma kot elementi afriškega izvora.
Kubanci so od nekdanjih sužnjev afriškega rodu podedovali utilitaristično pojmovanje religije, kjer se lahko prakticira več religij, saj so jim v pomoč pri premagovanju življenjskih ovir.
Prakticirajo lahko več religij hkrati ali pa ločeno, ne da bi si pri tem nasprotovali, kar predstavlja še dodaten razlog za krepitev ideje o religioznem sinkretizmu. Hkrati pa se s prakticiranjem več religij pokrivajo različni vidiki, ki so povezani tako z materialno kot duhovno ravnjo.
8. ZAKLJUČEK
Religija in njene institucije predstavljajo stalen vir ideoloških konfliktov in jih je mogoče izkoriščati za različne namene, zlasti ker imajo tako pomembno družbeno vlogo. Ko se je zahodna krščanska religija v Latinski Ameriki pomešala z značilnostmi domorodcev in se približala njihovemu načinu življenja, je izgubila svoj namen ideologije, ki je združevala novo državo. To se kaže tudi v religiji, iz česar izhaja pojem religioznega sinkretizma.
Cilj Špancev ni bil le osvojiti Latinsko Ameriko, ampak jo tudi pokristjaniti, ji zagotoviti pravo vero in njene prebivalce naučiti, kako ljubiti edinega Boga. Španska vojska je osvajala regije, misijonarji pa so jih pokristjanjevali, temu procesu pa se je prilagodila tudi Cerkev. Dobili so nalogo, da uničijo in pokristjanijo domorodce, vendar so bili neuspešni pri preprečitvi prakticiranja prejšnjih verskih tradicij. Zaradi religioznega sinkretizma so se domorodne podobe lahko pridružile že strukturiranemu krščanskemu naboru devic, svetnikov in obredov.
Kompleksnost kubanske religioznosti je posledica mešanja verstev pod vplivom kolonizacije, evangelizacije ter prihoda Evropejcev in Afričanov. Tako lahko torej potrdim hipotezo, ki sem si jo zastavila na začetku zaključnega dela. Evropejci so prinesli svojega Boga in se srečali z različnimi domorodnimi religijami, ki niso imele nič skupnega s katolištvom. Afriški sužnji, ki so jih pripeljali na Kubo, so se oklepali svojih verovanj, ki so bila del njihove identitete, in spoznali, da je edini način za ohranitev njihove vere (delno) sprejetje katoliške vere. Tako so začeli sinkretizirati svoja božanstva s katoliškimi svetniki. Vsaka rasa je prinesla ne le svoje gene in kri, temveč tudi svoja edinstvena prepričanja, ki so se pomešala in ustvarila nove vizije sveta in Boga. Verstva na Kubi so torej veliko bolj heterogena, kot se zdi na prvi pogled.
Religiozni sinkretizem je omogočil vključitev afriških podob v že strukturiran nabor devic, svetnikov in obredov. Čeprav ima vsako prepričanje svoje značilnosti, so lahko pripadniki enega prepričanja tudi pripadniki drugega, kar pomeni, da se prepričanja med seboj ne izključujejo. Sinkretične religije imajo v današnji kubanski družbi pomembno vlogo.
Verniki sinkretičnih religij, ki so nastale z mešanjem s katolištvom, se prav tako opredeljujejo kot katoličani, čeprav jih Katoliška cerkev ne priznava kot take (ampak jih uvršča med pogane).
Zato bi bilo zanimivo raziskati, kakšno vlogo je imela in jo še vedno ima Katoliška cerkev pri razvoju teh prepričanj. Ker ni uradnih statističnih podatkov o razporeditvi verstev na Kubi,
raziskovalno delo ne odraža trenutnega religioznega stanja. Če bi takšni podatki obstajali, bi si lahko ustvarili širšo sliko kubanskega verskega mozaika.
Na današnji Kubi še vedno obstajajo številne afrokubanske verske tradicije kljub poskusom nasilne integracije krščanstva kot religije. Kljub sinkretičnemu zlitju s krščansko religijo so se ohranili ključni vidiki religije afriških in indijanskih družb. Religiozni sinkretizem prispeva k obogatitvi kulturne dediščine, saj omogoča prepletanje več različnih doktrin, kjer ima vsaka svoje značilnosti. Razvile so se številne sinkretične kulturne oblike, med katerimi so na Kubi najbolj razširjene santerizem, palo monte, vudu in spiritizem. Te verske prakse pomembno pripevajo h kubanski kulturi, saj vplivajo na vsakdanje življenje vernikov. Tako sem torej prišla do odgovora na moje raziskovalno vprašanje, katere vere so se razvile iz spajanja krščanske z afriškimi verami. Pomembno je omeniti, da Katoliška cerkev še vedno ohranja nadrejen položaj nad drugimi verskimi organizacijami. V sinkretičnih religijah pa zaradi njihove kompleksnosti ni prevladala nobena verska praksa, zato so med seboj v enakopravnem položaju. Na Kubi so tako od afriških ljudstev podedovali model religije, kjer se lahko prakticira več religij hkrati, kar prispeva še k dodatni krepitvi ideje o religioznem sinkretizmu. Afriška verstva so se povezala s krščanstvom ter vplivala na svetnike in katoliške zakramentalne obrede. Zato sinkretizem predstavlja del vsakdanjega življenja Latinoameričanov in jih spremlja povsod, kamor gredo.
9. VIRI IN LITERATURA
Basail Rodríguez, Alain in Castañeda Seijas, M. Yolmy. 1999. Conflictos y Cambios de Identidad Religiosa en Cuba. Convergencia, 6(20): 173–195.
https://www.researchgate.net/publication/26418409_Conflictos_y_Cambios_de_Identidad_R eligiosa_en_Cuba, 23. 5. 2021.
Bolívar Aróstegui, Natalia. 1990. Los Orishas en Cuba. Ediciones unión.
https://kupdf.net/download/los-orishas-en-cuba_5a6e1edfe2b6f53d6d4392db_pdf#, 21. 5.
2021.
Bolívar, Natalia. 1997. El legado africano en Cuba. Papers: revista de sociología, 52(1): 155–
166. https://dialnet.unirioja.es/servlet/articulo?codigo=45601, 3. 4. 2021.
Fernández Cano, Jesús. 2002. Profesionales cubaos y santería. Cuadernos de Antropología, 12(1): 107–122. https://dialnet.unirioja.es/servlet/articulo?codigo=5577413, 19. 4. 2021.
Figarola, Joel. James. 2009. La brujería cubana: el Palo Monte. Santiago de Cuba: Editorial Oriente.
González Quiroga, Mario. 2000. La Santería o Regla de Ocha como ejemplo de sincretismo afro-cubano. Ilu. Revista De Ciencias De Las Religiones, (5): 79–96.
https://revistas.ucm.es/index.php/ILUR/article/view/ILUR0000120079A, 10. 3. 2021.
Hodge Limonta, Ileana. 2002. El uso de las plantas en la regla conga y el espiritismo cruzado.
Revista Enfouques. IPS. Segunda Quincena.
http://bibliotecavirtual.clacso.org.ar/ar/libros/cuba/cips/caudales05/Caudales/ARTICULOS/
ArticulosPDF/15H088.pdf, 14. 4. 2021.
Hodge Limonta, Ileana in Castañeda Mache, Yalexy. 2007. El vodú. Su impronta en la cultura religiosa cubana. La Habana: Centro de Investigaciones Psicológicas y Sociológicas.
http://bibliotecavirtual.clacso.org.ar/Cuba/cips/20120823114602/hodge.pdf, 15. 3. 2021.
Jeffrey, E. Anderson. 2015. The Voodoo encyclopedia: magic, ritual, and religion. California:
ABC-CLIO. https://www.worldcat.org/title/voodoo-encyclopedia-magic-ritual-and- religion/oclc/900016740, 20. 4. 2021.
Konetzke, Richard. 1993. América Latina II. La época colonial. Madrid: Siglo XXI de España editores.
Linares, María Teresa. 1993. La santería en Cuba. Gazeta de Antropología, 10(9): 1–7.
http://www.ugr.es/~pwlac/G10_09Maria_Teresa_Linares.pdf, 25. 3. 2021.
Maduro, Otto. 1982. Religión and Social Conflicts. Maryknoll: Orbis Books.
Maldonado López, Belén. 2017. El muerto hace al santo. Estudio etnográfico sobre la Santería y otros cultos de posesión en Bahía Honda (Artemisa, Cuba). Cádiz: Universidad de Cádiz.
https://rodin.uca.es/xmlui/bitstream/handle/10498/19936/EL_Muerto_Hace_Al_Santo_Tesis _Doctoral_Bel%c3%a9n_Maldonado_UCA_2017.pdf?sequence=1&isAllowed=y, 20. 3.
2021.
Martínez Casanova, Manuel. 2017. Sincretismo y transculturación: el vodú en Cuba. ISLAS, 123(2000): 126–136. http://islas.uclv.edu.cu/index.php/islas/article/view/802, 15. 3. 2021.
Martínez Garrido, Josep. 2003. Breve aproximación a la realidad religiosa contemporánea de origen africano en Cuba: el Palo Monte, más allá de la Santería. Quaderns-e, N 1: 1696-8298, https://www.raco.cat/index.php/QuadernseICA/article/view/51713/122900, 16. 4. 2021.
Moreira de Lima, Lillián. 2008. Las antiguas culturas del archipiélago cubano. Revista estudios, 21(1): 245–257. https://dialnet.unirioja.es/servlet/articulo?codigo=5556299, 19. 4.
2021.
Moya Pons, Frank. 2000. El Caribe, Tierra Firme, Darién y Centroamérica. V: Historia general de América Latina. Vol. 2, [El primer contacto y la formación de nuevas sociedades], Franklin Pease G. Y., ur. Madrid: Editorial Trotta, str. 109–134.
