Vida Slemenšek-Kovačević
RAZVRŠČANJE OTROK IN MLADOSTNIKOV Z MOTNJAMI V TELESNEM IN DUŠEVNEM RAZVOJU
DILEME
CELOSTNA OBRAVNAVA OTROK Z MOTNJAMI V TELESNEM IN DUŠEVNEM RAZVOJU Pravice invalidov so opredeljene že v Ustavi Republike Slovenije. V Ustavi je zapisano, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb.
Parlament je leta 1991 sprejel koncepcijo globalne razvojne strategije invalidskega varstva v Sloveniji, ki temelji na sprejeti ekonomski in socialni politiki države in izhaja iz p o t r e b različnih skupin invalidov ter ekonomske možnosti družbe. Po vsebini je sprejeta politika invalidskega varstva razvojno naravnana in bazira na sodobnem, v z a h o d n e m svetu p r e v e r j e n e m sistemu invalidskega varstva, ki temelji na celostni integraciji invalidov v družinsko, bivalno in delovno okolje.
Na tej osnovi koncipirani zakonski pred- pisi in drugi ukrepi države, stroke in civilne družbe urejajo možnosti za vključevanje in sodelovanje invalidov na vseh področjih življenja in dela in zadovoljevanje njihovih specifičnih p o t r e b . Davčne, carinske in d r u g e olajšave pa imajo za cilj izravnavanje n j i h o v e g a m a t e r i a l n e g a in s o c i a l n e g a položaja.
Določanje višine in vrste pravic invali- dov izhaja iz vzroka nastanka in stopnje prizadetosti.
Pravice se nanašajo na strokovne storit- ve, socialne prejemke, davčne in carinske olajšave, d o k a t e r i h so u p r a v i č e n i na podlagi veljavne zakonodaje in predpisov, ki jih izvajajo državni organi, javni zavodi ter institucije civilne družbe (invalidske in humanitarne organizacije).
Programi se financirajo iz republiškega in občinskih proračunov, zdravstvenega in
pokojninsko-invalidskega zavarovanja, iger na srečo in donatorjev.
V Slovenije živi okoli 140.000 invalidov, kar je okoli osem odstotkov populacije.
Otrok in mladostnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v telesnem in duševnem razvoju je 2.229 (štirje odstotki).
Sprejeta politika invalidskega varstva na področju d r u ž b e n e skrbi za otroke in mla- dostnike z motnjami v razvoju ima cilj, da se družini, ki kot primarni socialni prostor daje optimalne možnosti za emocionalni in socialni razvoj otroka, zagotovi ustrezna strokovna in materialna p o m o č pri vzgoji in varstvu otroka. Samega otroka pa, v skla- du s sposobnostmi, v celostnem sistemu vzgoje, izobraževanja in usposabljanja uspo- sobiti za poklic in opravljanje določenih opravil. Tistim, ki se ne morejo usposobiti za pridobitno delo, pa se v sistemu social- nega varstva zagotovi varstvo in delo p o d posebnimi pogoji in materialna varnost.
V tej smeri je naravnana vsa zakonodaja s področja varstva družine, vzgoje in izo- braževanja, zdravstvenega in socialnega varstva ter davčne politike.
Varstvo družine se zagotavlja z mobil- nimi službami na domu, svetovalnicami za starše, socialnimi pomočmi, varstvom otrok v vgojnovarstvenih organizacijah in razvoj- nih odddelkih, namestitvami otrok v zdrav- stvene in socialne ustanove, s povečanjem otroškega dodatka, olajšavami pri dohod- nini in p r o m e t n e m davku, podaljšanjem porodniškega dopusta, skrajšanjem delov- nega časa idr.
V p r o g r a m u zdravstvenega varstva so otroci z motnjami v razvoju upravičeni do v s e h oblik z d r a v l j e n j a , h a b i l i t a c i j e in
r e h a b i l i t a c i j e , d o u s t r e z n i h t e h n i č n i h pripomočkov, zdraviliškega zdravljenja, spremstva staršev, nadomestila za n e g o otroka idr.
V skladu z zakonom o socialnem varstvu so starši in otroci upravičeni do strokovnih storitev, materialnih pomoči, institucio- nalnega varstva otroka idr.
Na področju izobraževanja je že od leta 1976 prisotna integracija otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Primer- jalne študije v razvitejših državah in pri nas kažejo t r e n d e zniževanja števila otrok z motnjami v razvoju v segregiranih in pove- čanja v integriranih oblikah izobraževanja in usposabljanja. Razloge za to je treba iskati v povečanem številu učno uspešnih otrok z različnimi motnjami v razvoju, ki so jih komisije za razvrščanje vključevale v redne šolske programe. Njihova uspešnost in pozi- tivne izkušnje so pripomogle k integraciji še drugih motenih otrok in osveščenosti ljudi. Postopno so se izoblikovali kriteriji in doktrina integracije.
Integracija otrok v redne oblike šolanja je torej proces oz. program usposabljanja za m o t e n e otroke, možnost za uspešnejši vsestranski osebnostni razvoj, vendar pod zahtevnejšimi in težjimi pogoji. Dosedanja praksa kaže, da je integracija mogoča in upravičena, vendar je ni mogoče izvajati v vseh p r i m e r i h . O b m o r a l n i in socialni p o d p o r i je lahko integriran le otrok, ki ima določene sposobnosti in lastnosti, ki mu o m o g o č a j o v k l j u č e v a n j e in življenje v zdravem okolju.
Pozitivne strani integracije so v tem, da je otrok v d o m a č e m okolju, prilagaja se širšemu okolju, hitreje napreduje, raven znanja je drugačna, ima večje možnosti poklicne izbire ipd.
Obstajajo pa tudi druge plati integracije:
neenakopravnost otroka pri dosti dejav- nostih, veliko več t r u d a za enak uspeh, izpostavljenost n e n e h n i m pritiskom o b obremenitvah v nekonkurenčni tekmi za uspeh, potrebe po prilagajanju prostorskih in kadrovskih pogojev v rednih šolah za to p o p u l a c i j o in zato d o d a t n e m a t e r i a l n e obremenitve, normativne spremembe idr.
RAZVRŠČANJE OTROK IN MLADOSTNIKOV Z MOTNJAMI
V TELESNEM IN DUŠEVNEM RAZVOJU Razvrščanje ima za cilj evidentirati motene otroke in predlagati optimalno habilitacijo;
to o p r a v l j a komisija za r a z v r š č a n j e na podlagi temeljite diagnostične in timske obravnave otrok. Za področje razvrščanja je pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
Začetki razvrščanja segajo v leto 1958, ko je bilo s splošnim zakon o šolstvu do- ločeno, da imajo državljani p o d enakimi pogoji enake pravice do šolanja in vzgoje.
Poleg obveznega šolanja vseh otrok so bile z Z a k o n o m o p o s e b n e m šolstvu ( I 9 6 0 ) vpeljane specialne šole za prizadete otroke.
Leta 1968 je bil izdan Zakon o usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v teles- n e m in d u š e v n e m razvoju; to je osnova s o d o b n e r e h a b i l i t a c i j e v Sloveniji. Na podlagi tega zakona je bil leta 1977 sprejet (in je še vedno veljaven) Pravilnik o raz- vrščanju in razvidu otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvo- ju, ki določa kriterije in postopek za raz- vrščanje, postopek za napotitev otroka v organizacijo za usposabljanje, sestavo stro- kovnih komisij in vodenje razvida otroka.
Razvrščanje izvaja strokovna komisija za razvrščanje, ki jo sestavljajo pediater, pe- dagog, psiholog in socialni delavec. Če je treba, se vključijo še drugi strokovnjaki.
V Sloveniji dela p e t d e s e t komisij za razvrščanje I. stopnje in Komisija za raz- vrščanje II. stopnje na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.
Prva faza procesa je medicinska in psiho- socialna diagnostika, pri čemer prispeva vsak strokovnjak svoje strokovno mnenje.
V drugi fazi razvrščanja pa celoten tim sku- paj presoja o možnostih nadaljnjega razvoja, o ustreznosti in izvedljivosti predlaganih ukrepov.
Socialni aspekt obravnave in upravni postopek izvajajo socialni delavci in centri za socialno delo. Začetna faza upravnega p o s t o p k a je p r e d l o g za o b r a v n a v o na komisiji za razvrščanje, končna pa sklep o razvrstitvi, vpis v register razvrščenih in odločba o napotitvi na usposabljanje.
RAZVRŠČANJE OTROK IN MLADOSTNIKOV Z MOTNJAMI...
Po d o l o č b a h pravilnika se razvrščajo duševno moteni otroci, otroci s slušnimi in govornimi motnjami, slepi in slabovidni otroci, otroci z drugimi telesnimi motnjami, vedenjsko in osebnostno moteni ter otroci z več vrst motenj. Letno se razvrsti povpreč- n o 900 otrok.
RAZVOJNE PROJEKCIJE IN DILEME Interdisciplinarni pristop v sedanji mreži strokovnih služb in sistemu usposabljanja z vgrajenim postopkom razvrščanja omogo- ča razvrstitev v razvoju motenih otrok in mladostnikov glede na vrsto in s t o p n j o prizadetosti ter p r e d l a g a n j e u s t r e z n e g a usposabljanja in nadaljne obravnave. Raz- vrščanje, e v i d e n t i r a n j e in u s m e r j a n j e v rehabilitacijski in izobraževalni program je p o m e m b n o , saj je otrokom tako zagotov- ljena posebna obravnava glede na njegove p o s e b n e probleme in potrebe.
Ker so vzgoja, izobraževanje in usposab- ljanje le del celostne obravnave otroka, je spoštovanje načela interdisciplinarnosti, ki p o m e n i , da je v p r o c e s u izobraževanja otrok s posebnimi potrebami nujno sodelo- v a n j e r a z l i č n i h strok, zlasti s p o d r o č j a zdravstva, socialnega varstva in šolstva.
Sedanja sistemska organiziranost in pri- stojnost na tem področju zagotavlja celost- n o obravnavo, z zgodnjim odkrivanjem in diagnostiko motenj, kar je za vsesplošni raz- voj otroka izrednega pomena, in jamči, da so otrokove potrebe zaznane, obravnavane in s p r e m l j a n e pravočasno, kvalitetno in kompleksno, zato menimo, da je ustrezna.
V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji je zapisano, da se vedno bolj uveljavljajo spoznanja, da razvrščanje otrok na podlagi izvida in mnenja strokov- ne komisije ne more vselej z ustrezno veljav- nostjo napovedati otrokovega nadaljnjega razvoja in njegovih možnosti izobraževanja, zato je lahko enkratno in statično razvršča- nje neustrezno ali vsaj neenako p r i m e r n o za vse skupine otrok.
V predlaganih rešitvah pa najdemo tekst:
Namesto sedanjega relativno statičnega razvrščanja otrok z motnjami v razvoju
predlagamo razvojno procesno razvrščanje otrok s pomočjo individualnih in indivi- dualiziranih programov, ki so skladni z otrokovim razvojem, učenjem (česa se je sposoben naučiti in kako) in možnostmi za doseganje postavljenih ciljev — pa tudi s pomočjo, ki jo pri tem potrebuje.
Leta 1996 pa je v Zakonu o organizaciji in f i n a n c i r a n j u vzgoje in izobraževanja opredeljeno, da se v okviru ministrstva, pristojnega za šolstvo, ustanovijo šolske uprave, pristojne za izdajo odločb v posto- p k u usmerjanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami.
Zato je nejasno, ali se b o u s m e r j a n j e izvajalo na podlagi izvida in mnenja obsto- ječih komisij za razvrščanje, ali pa se b o izvajalo na podlagi empiričnih opažanj pri otroku v tekočem u č n e m programu.
Glede na to, da je v postopku sedanje ob- ravnave otrokovih sposobnosti preverjano zdravstveno, psihološko, p e d a g o š k o in socialno-ekonomsko stanje in je na podlagi teh ugotovitev izdelano m n e n j e o njegovih psihofizičnih sposobnostih, je dejstvo, da vsak poskus spreminjanja take obravnave ne zdrži strokovne kritike. Zlasti ne, če se predvideva, da b o d o šolske uprave izdajale odločbe za usmeritev brez interdisciplinar- ne obravnave otrokovih sposobnosti, torej samo na temelju njegovega uspeha in vede- nja v tekočem u č n e m programu. Ta pristop lahko mirno opredelimo kot nestrokoven.
Zaradi nastale situacije smo p o sprejemu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja priča naslednjim dilemam:
1. Katere prilagoditve in dopolnitve se- danjega sistema celostne obravnave otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju bi prispevale k nadalj- njemu razvoju in pozitivnim spremembam na tem področju?
2. Razvrščati ali n e razvrščati otroka p o metodologiji veljavne zakonodaje?
3. Če ne, na podlagi katerih ugotovitev in kako zagotoviti o t r o k u z m o t n j a m i v telesnem in duševnem razvoju pravice p o zakonu o družinskih prejemkih (dodatek za nego otroka), o zakonski zvezi in dru- žinskih razmerjih (oddaja v zavod zaradi o s e b n o s t n e in v e d e n j s k e m o t e n o s t i ) , o
d o h o d n i n i ( o p r o s t i t v e ) , p o z a k o n u o p r o m e t n e m d a v k u , u r e d b i o u v e l j a v l j a n j u p r a v i c d o c a r i n s k i h o p r o s t i t e v , z a k o n u o d r u ž b e n e m v a r s t v u d u š e v n o i n t e l e s n o pri- z a d e t i h o s e b ( d o d a t e k za t u j o n e g o i n p o - m o č ) , o z i r o m a , k a k o z a g o t o v i t i n e r a z v r š č e - n e m u o t r o k u c e l o s t n o o b r a v n a v o n a podla-
gi g l o b a l n e r a z v o j n e s t r a t e g i j e i n v a l i d s k e g a v a r s t v a i n v e l j a v n e z a k o n o d a j e v p r i m e r u u s m e r i t v e v i z o b r a ž e v a l n i p r o g r a m n a na- čin, k o t je z a č r t a n o v n o v i šolski z a k o n o d a j i ?
Z a t o je p o t r e b n o , d a o m e n j e n e d i l e m e p o s t a n e j o p r e d m e t r a z p r a v e z a i n t e r e s i r a n e s t r o k o v n e j a v n o s t i .
Literatura
Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (J.995). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport (118)
Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje dodatka za nego otroka. Ur. 1. RS 26/96.
Pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Ur. 1. SRS18/77.
Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Ur. I RS 52/95.
Priročnik za kategorizacijo in evidenco otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (1966).
Ljubljana: Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo SR Slovenije.
Smernice za delo strokovnih delavcev na področju razvrščanja (1980). Ljubljana: Skupnost socialnega skrbstva Slovenije.
Ustava Republike Slovenije. Ur I RS 33/91.
Zakon o dohodnini. Ur 1. RS 71/93-
Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Ur I SRS 19/76.
Zakon o organizaciji in finansiranju vzgoje in izobraževanja. Ur. I RS 12/96.
Zakon o socialnem varstvu. Ur. 1. RS 54/92.
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Ur. I RS 9/92.
