UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PINA KAVKA
KAKO VPELJATI ELEMENTE AKROJOGE V PREDŠOLSKO
OBDOBJE?
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
PINA KAVKA
Mentorica: doc. dr. VESNA GERŠAK
KAKO VPELJATI ELEMENTE AKROJOGE V PREDŠOLSKO
OBDOBJE?
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
ZAHVALA
Iskrena hvala mentorici dr. Vesni Geršak za vso strokovno pomoč in nasvete pri nastajanju mojega diplomskega dela.
Hvala vsem prijateljicam, ki so mi popestrile študijske dni, vsem drugim prijateljem, ki so mi stali ob strani, in moji družini, ki me je ves čas študija podpirala in verjela vame.
Iskrena hvala prijateljici Sandri Mestek, ki mi je predala znanje in brez katere ne bi stopila na pot učenja akrojoge.
In najlepša hvala vrtcu Moravče, ker so mi omogočili izvedbo empiričnega dela mojega diplomskega dela, vzgojiteljicam, otrokom in njihovim staršem, brez katerih ne bi mogla
izpeljati svojega projekta.
POVZETEK
V predšolskem obdobju otroci razvijajo osnove za nadaljnja, kompleksnejša gibanja. Česar ne razvijejo v tem obdobju, bodo kasneje težje nadomestili, zato je pomembno, da jim nudimo možnost usvajanja različnih vrst gibanj. Otroci se s skupnimi gibalnimi dejavnostmi učijo komunikacijskih in drugih socialnih spretnosti. Vadba, ki sem se ji posvetila v svojem diplomskem delu in razvija gibljivost, moč, koordinacijo, ravnotežje in socialne veščine, je akrojoga. To je zmes joge, akrobatike in tajske masaže. Je oblika vadbe v paru, kjer baza podpira letalca, skupaj pa izvajata različne oblike, ki jih lahko povežeta v tekoče gibanje.
V teoretičnem delu sem predstavila jogo, njeno zgodovino, vrste joge ter pomembnost prehrane, dihanja in asan oziroma jogijskih položajev. Opisala sem akrojogo, njena pravila in koristi. Zapisala sem tudi metode in oblike dela v vrtcu ter povezala akrojogo z uresničevanjem posameznih vzgojnih in kurikularnih načel. Podala sem smernice, ki naj bi jih zaradi varnosti upoštevali pri izvajanju akrojoge z otroki.
V empiričnem delu sem opisala gibalne ure z elementi akrojoge, ki sem jih izvedla z otroki, starimi od 4 do 6 let. Postopoma sem jih naučila osnovnih elementov akrojoge, s katerimi so začeli razumevati koncept akrojoge in so kasneje sami ustvarjali ter poimenovali svoje oblike.
Za posamezno gibalno uro sem zapisala cilje, ogrevanje in elemente, ki smo jih izvajali. Po izvedenih urah sem analizirala izvedbo elementov akrojoge, zapisala sem odzive otrok in si napisala opombe, ki bi jih bilo dobro vnaprej upoštevati pri izvajanju gibalnih ur. Na koncu sem za boljšo predstavo dodala še fotografije, ki prikazujejo izvedbo elementov akrojoge.
Odzivi nad akrojogo so bili s strani otrok, vzgojiteljic in staršev pozitivni. Otroci so se postopoma sprostili in mi vedno bolj zaupali ob izvajanju vedno težjih elementov. Med seboj so se začeli več pogovarjati, dogovarjati in si pomagati pri izvajanju elementov v paru. Kot posamezniki so razvijali empatijo, razumevanje drugega, kar je pripomoglo k temu, da so se kot skupina še močneje povezali. Bolj pozorni so na to, kdaj kdo od otrok potrebuje pomoč in mu jo takrat ponudijo, več komunicirajo med seboj, bolj si zaupajo, kar pa pripomore k uspešnejšemu izvajanju akrojoge.
Ključne besede: akrojoga, joga, gibanje, sprostitev, komunikacija, Kurikulum za vrtce, predšolska vzgoja
ABSTRACT
During preschool, children develop the basics for further, more complex movements. The things that they don't develop during this sensitive time will later be difficult to develop. Therefore, it is important to give them the opportunity to experience and develop different types of movements. Through joint movement activities, they are also developing communication and other social skills. A practice I have dedicated myself to in my thesis and that develops flexibility, strength, coordination, balance and social skills is acroyoga. Acroyoga combines yoga, acrobatics and Thai massage. It’s a form of exercise in which the base supports the flyer, and together they perform individual or combined movements that can be linked into a fluid motion.
The theoretical part of my thesis defines yoga, its history, types of yoga and the importance of dieting, breathing and asanas, i.e. yoga postures. It also describes acroyoga with its rules and benefits. Moreover, it also contains the methods and forms of work in kindergarten, and acroyoga connected with educational and curricular principles. I provided some guidelines for practicing acroyoga with children aged from 3 to 6 years old, to ensure safety while training.
The empirical part of my work consists of movement classes with acroyoga elements that I performed with children from 4 to 6 years old. I was gradually teaching them the basics of acroyoga, with which they slowly began to understand its concept, which later on developed into them creating and naming their own elements. Before each activity class I planned our goals, warm up exercises/games and acroyoga elements. Later on, I analyzed the performed acroyoga elements by the children, their responses and factoring them in at our next session. I also added some pictures for a more thorough presentation. The children, the kindergarten teachers and the children’s parents all responded extremely positively to the addition of acroyoga to their classes. Through our trainings, the children slowly became more relaxed while executing the proper movements and, with the increasing difficulty began to trust me more. While practicing in pairs of two, they began to communicate and help each other even more than regularly. As individuals, they started developing more empathy and a deeper understanding of each other, which helped them become more connected as a group. They became more attentive and better at identifying when other classmates are in need of help. Communication and trust between the children became richer, which contributes to a more successful practice of acroyoga.
Key words: acroyoga, yoga, movement, relaxation, communication, kindergarten curriculum, preschool education
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
I TEORETIČNI DEL ... 2
1 JOGA ... 2
1.1 KAJ JE JOGA? ... 2
1.2 ZGODOVINA JOGE ... 2
1.3 VRSTE JOGE ... 4
1.4 ASANE ... 5
1.5 DIHANJE ... 6
1.6 JOGA IN PREHRANA ... 7
1.7 KORISTI JOGE ... 7
2 AKROJOGA ... 8
2.1 KAJ JE AKROJOGA? ... 8
2.1.1 ZLATA PRAVILA AKROJOGE ... 9
2.2 ZGODOVINA AKROJOGE ... 9
2.3 KORISTI AKROJOGE ... 10
2.4 ELEMENTI AKROJOGE ... 10
3 AKROJOGAVVRTCU ... 12
3.1 SPECIFIKE TELESNE VADBE IN AKROJOGE ZA OTROKE ... 12
3.2 OBLIKE DELA PRI AKROJOGI ... 14
3.2.1 SKUPNA OBLIKA ... 14
3.2.2 SKUPINSKA OBLIKA ... 14
3.2.3 INDIVIDUALNA OBLIKA ... 15
3.2.4 DELO V PARU ... 15
3.3 METODE DELA PRI AKROJOGI ... 16
3.3.1 METODA RAZLAGE ... 16
3.3.2 METODA POGOVORA ... 16
3.3.3 METODA OPAZOVANJA ... 17
3.3.4 METODA DEMONSTRACIJE ... 17
3.3.5 METODA IGRE ... 17
3.3.6 METODA VODENJA ... 17
3.3.7 METODA IZMIŠLJANJA ... 18
3.3.8 METODA OD VODENJA K IZMIŠLJANJU ... 18
3.3.9 METODA OD IZMIŠLJANJA K VODENJU ... 18
3.4 VZGOJNA NAČELA ... 18
3.4.1 NAČELO AKTIVNOSTI ... 18
3.4.2 NAČELO INTERESA ... 19
3.4.3 NAČELO INDIVIDUALIZACIJE IN SOCIALIZACIJE ... 19
3.4.4 NAČELO USTREZNOSTI RAZVOJNI STOPNJI IN SPOLU TER NAČELO POSTOPNOSTI ... 20
3.4.5 NAČELO NAZORNOSTI IN DOŽIVETOSTI ... 20
3.4.6 NAČELO ŽIVLJENJSKE IN PSIHIČNE BLIŽINE ... 21
3.4.7 SPECIFIČNA NAČELA PLESNE VZGOJE ... 21
3.5 KURIKULUM ZA VRTCE IN AKROJOGA... 22
3.5.1 POVEZAVA AKROJOGE S PODROČJEM GIBANJA ... 22
3.5.2 POVEZAVA AKROJOGE S PODROČJEM JEZIKA ... 23
3.5.3 POVEZAVA AKROJOGE S PODROČJEM DRUŽBE ... 23
3.5.4 POVEZAVA AKROJOGE S PODROČJEM UMETNOSTI ... 24
3.5.5 POVEZAVA AKROJOGE S PODROČJEM NARAVE ... 25
3.5.6 POVEZAVA AKROJOGE S PODROČJEM MATEMATIKE... 26
3.6 NAPOTKI ZA IZVAJANJE AKROJOGE MED 3. IN 6. LETOM ... 26
II EMPIRIČNI DEL ... 28
1 OPREDELITEVPROBLEMA ... 28
2 CILJI ... 29
3 RAZISKOVALNAVPRAŠANJA ... 29
4 RAZISKOVALNAMETODA ... 29
4.1 OPIS VZORCA ... 29
4.2 PRIPOMOČKI ... 29
4.3 TEHNIKE ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV ... 30
4.4 METODE DELA ... 31
4.5 OBLIKE DELA ... 31
5 IZVEDBAGIBALNIHURZELEMENTIAKROJOGE ... 32
5.1 PONEDELJEK, 15. 4. 2019 ... 32
5.2 SREDA, 24. 4. 2019... 38
5.3 PONEDELJEK, 13. 5. 2019 ... 43
5.4 PONEDELJEK, 10. 6. 2019 ... 48
5.5 TOREK, 11. 6. 2019 ... 53
5.6 ČETRTEK, 20. 6. 2019 ... 58
6 INTERPRETACIJAREZULTATOV ... 63
7 ZAKLJUČEK ... 66
8 LITERATURA ... 68
PRILOGA ... 1
KAZALO SLIK
SLIKA 1:NIZKA STOJA NA STEGNIH NAZAJ ... 35
SLIKA 2:NIZKA STOJA NA STEGNIH NAPREJ ... 36
SLIKA 3:MIZICA → STOJA NA MIZICI ... 36
SLIKA 4:PTIČEK → PTIČEK BREZ ROK ... 37
SLIKA 5:IZVEDBA PTIČKA Z VAROVANJEM NA ŽELJO OTROK ... 37
SLIKA 6:PREDVAJA ZA OHRANJANJE NEVTRALNEGA POLOŽAJA TELESA ... 41
SLIKA 7:NIZKA STOJA NA STEGNIH NAPREJ ... 41
SLIKA 8:NIZKA STOJA NA STEGNIH NAZAJ ... 42
SLIKA 9:LOK NA BLAZINI (PREDVAJA) ... 42
SLIKA 10:PTIČEK BREZ ROK → LOK ... 42
SLIKA 11:VAJE ZA OHRANJANJE STABILNOSTI CELEGA TELESA ... 46
SLIKA 12:NIZKA STOJA NA STEGNIH NAPREJ V SKUPINI – FORMACIJA KROGA ... 46
SLIKA 13:STOJA V DESKI S TEŽO NAZAJ (OBLIKA ČRKE V) ... 47
SLIKA 14:STOJA V DESKI S TEŽO NAPREJ (OBLIKA ČRKE A) ... 47
SLIKA 15:STOL ... 47
SLIKA 16:OGREVANJE ... 50
SLIKA 17:SAMOSTOJNO PONAVLJANJE ELEMENTOV S POMOČJO SLIK ... 51
SLIKA 18:LOK ... 52
SLIKA 19:KIT ... 52
SLIKA 20:OBRNJEN LOK ... 52
SLIKA 21:SPUST ENE ROKE MENJAJE ... 56
SLIKA 22:NUDENJE MEDSEBOJNE POMOČI ... 56
SLIKA 23:ČOLN V PARU ... 57
SLIKA 24:PREHOD IZ POLOŽAJA MIZICE V POLOŽAJ SURFERJA... 57
SLIKA 25:STOL → SEDLO → STOL → KIT ... 57
SLIKA 26:VODENJE PRIJATELJA, KI IMA ZAPRTE OČI, PO PROSTORU (VAJA ZA ZAUPANJE) ... 61
SLIKA 27:USTVARJANJE ELEMENTOV AKROJOGE (1– NOGE,2– PRIMI ME ZA NOGO,3– MOST) ... 61
SLIKA 28:OBRNJEN LOK OBRNJEN LIST NETOPIR KAPLJICA ... 61
SLIKA 29:MASAŽA ... 62
1
UVOD
Otroci potrebujejo gibanje za zdrav telesni razvoj. Zaradi današnjega hitrega tempa življenja jim tega primanjkuje, saj imajo starši več obveznosti in manj časa ter energije za igro z otroki.
To vpliva na slabšo telesno razvitost in sposobnost otrok (Videmšek, Strah in Stančevič, 2001;
Pistotnik, Pinter, Dolenec, 2003). Vadba akrojoge je zato odlična aktivnost, ki jo lahko izvajamo v vrtcu. Vzgojitelji bi lahko z redno vadbo akrojoge spodbujali gibalni razvoj otrok, socialne spretnosti in poglabljali zaupanje z in med otroki.
Akrojogo sem začela trenirati leta 2016. Leta 2017 sem začela učiti akrojogo za odrasle, leta 2018 pa smo se v društvu Akro odločili, da bi poskusili sestaviti program akrojoge za starše in otroke. V nekaj mesecih sem dobila nekatera znanja in izkušnje, kako morajo biti sestavljeni treningi zanje. Še vedno pa me je zanimalo, kako bi lahko otroci izvajali akrojogo med seboj, s katerimi elementi bi se jo začeli učiti, kako hitro naj bi napredovali in na katerih področjih bi se čez čas pokazal napredek. Zato sem se odločila, da v okviru diplomskega dela pripravim gibalne ure z elementi akrojoge, primerne predšolskim otrokom.
V skupini otrok, starih 4–6 let, sem pripravila 6 gibalnih ur z elementi akrojoge. Vsako uro sem pripravila in dopolnila sproti glede na dosežke otrok. Želela sem jim približati akrojogo, jih navdušiti nad njo in jim pomagati pri sprostitvi, zaupanju ter jih učiti pravilnega gibanja.
2
I TEORETI Č NI DEL
1 JOGA
1.1 KAJ JE JOGA?
Beseda ''joga'' v sanskrtskem jeziku ''yuj'' pomeni ''združiti'' telo, um, zavest in dušo ter postati eno. V sodobnem svetu prevladuje hiter tempo življenja, ki nas obkroža z motečimi dejavniki (klešami) (Schöps, 2011). Ti nam povzročajo telesne bolečine, duševno trpljenje in stres (Iyengar, 2018). Redna praksa jogijskih vaj nam pomaga uravnovesiti vse štiri komponente in pripomore k boljšemu telesnemu, mentalnemu, socialnemu, duhovnemu zdravju ter razumevanju nas samih (Maheshwarananda, 2009).
Z redno prakso joga postane način življenja (Božič, 2012). Izvaja jo lahko vsak ne glede na telesne sposobnosti in spretnosti. Pomembno je vedeti, da se izvajanje joge prilagaja glede na potrebe in trenutno stanje posameznika, da ta lahko vzpostavi notranji mir (Iyengar, 2018).
Praksa joge se ravna po načelih osemstopenjske poti. To so jama (1.), ki poudarja osnovna etična načela (nenasilje, resnicoljubnost, osvobojenost pohlepa, čistost, osvobojenost želje), odgovornost in naš odnos do sveta. Nijama (2.) se nanaša na pozitiven odnos do samega sebe in disciplino. Asane (3.) so z dihanjem usklajeni jogijski položaji, s katerimi discipliniramo in očiščujemo telo, um in duha ter proizvajamo energijo. Pranajama (4.) zajema dihalne tehnike, s katerimi usmerjamo in podaljšujemo življenjsko energijo v telesu. Pratjahara (5.) pomeni, da se z umom distanciramo od materialnosti, želja, da čuti postanejo pasivni. Dharana (6.) trenira in usmerja naš um k eni sami misli. Dhjana (7.) predstavlja podaljšano koncentracijo – meditacijo, s katero se poglobimo v zavest in ustvarjamo mir. Kot zadnjo poznamo samadhi (8.), ki predstavlja mir in spojitev lastne zavesti z vesoljno, ko postanemo eno (Božič, 2012;
Iyengar, 2018).
1.2 ZGODOVINA JOGE
Joga je praksa in ne nujno religija ali filozofija, kot bi si mislili zaradi toliko napisanih knjig le na to temo. Začetki joge segajo v Indijo v leto 1500 pr. n. št., ko so se nomadi selili v Indijo in tja vpeljali disciplino uma, imenovano ''joga''. Ta spada v enega izmed najstarejših sistemov alternativnega zdravljenja v svetu (Lilly, 2001; Schöps, 2011).
3
Sprva je bila joga izvajana z verskim žrtvovanjem in drugimi načini doseganja notranjega miru.
Ena glavnih nalog najvišjih družbenih kast je bila predaja znanja s strani brahmanov (duhovniki, učitelji resnice) kot učenja recitiranja besedil iz Ved (zapisi o filozofskem, duhovnem in znanstvenem znanju). Zapisi iz Ved so postajali vse dostopnejši ljudem iz drugih kast, žrtvovanja in jogijske prakse pa so postajali vedno zahtevnejši, zato je vedno več ljudi začelo dvomiti o njih. Tako so nastale Upanišade, kjer so zapisani pogovori o temeljnih vprašanjih človeštva. S tem so žrtvovanja izgubila svojo vlogo, pri praksi joge pa so se osredotočili na meditacijo ter z njo poskušali prepoznati pravi jaz (atman) (Schöps, 2011).
Duhovno znanje je bilo od začetka dostopno le moškim prvih treh najvišjih kast. Kasneje, ko je bila v pesmi Bhagavadgita opisana pot do spoznanja svojega pravega jaza – atmana, je na pot joge stopilo več ljudi iz različnih kast. Ta jih je vodila k prevzetju odgovornosti za svoje odločitve in življenje. S tem se je ljudstvo osvobodilo vodstva brahmanov. Ti so tako rekoč ''stopili iz večnega kroga vnovičnih rojstev'' (Schöps, 2011).
Kasneje so ljudje začeli izvajati jogo na podlagi Patanjalijevih Jogijskih suter. Cilj teh je bil, da umirimo um in se osredotočimo na sedanji trenutek. Naše interpretacije preteklih dogodkov s tem izgubijo nalepke dualnosti (dobro, slabo itn). Tudi o prihodnosti ne razmišljamo, ampak živimo v sedanjem trenutku, v katerem zavestno delujemo (Schöps, 2011).
Za razumevanje razvoja joge je dobro omeniti tudi tantrizem. V 5. stoletju je bila to verska usmeritev, katere cilj je bil združitev prvotno nedeljene moške in ženske duhovne energije (Schöps, 2011).
V 9. stoletju pa je na podlagi tantrizma nastala v telo usmerjena hatha joga. ''Ha'' pomeni sonce in predstavlja moško energijo, ''tha'' pomeni luna, ki predstavlja žensko energijo, beseda ''joga'' pa poimenuje združitev. Kot pri tantrizmu je cilj hatha joge uskladiti in združiti obe polovici, žensko in moško energijo v telesu posameznika (Schöps, 2011).
Pri hatha jogi delimo telo na pet plasti. Te so fizično telo, energijsko telo (krvni obtok, dihalni sistem, presnovni sistem, energijski kanali), informacijsko telo (zbor čutnih informacij, želja, potreb, strahov, spominov), telo modrosti (inteligenca, sprejemanje zavestnih odločitev) in telo blaženosti (notranji mir, do katerega pride tisti, ki spozna sam sebe). Da življenjska energija, imenovana ''prana'', enakomerno teče po telesu, so jogiji razvili dihalne tehnike imenovane ''pranajama'', s katerimi lahko zavestno usmerjamo energijo v telesu in sprostimo blokade. Pri Hatha jogi poznamo poleg naštetega še asane, zraven pa spadajo tudi pečati telesa ''mudre'',
4
očiščevalne tehnike ''šat karma krije'', ustvarjanje zapor v telesu ''bandh'', uravnotežena prehrana in meditacija (Schöps, 2011).
Guruji so tisti, ki so opazovali živali v njihovem naravnem okolju. Preučevali so njihovo gibanje, vedenje, opazovali so, kako živali spijo in varčujejo z energijo ter ugotovili, katere od njih živijo dlje. S tem so ustvarili živalske asane. Z vadbo teh so ugotovili, da so tudi oni, tako kot živali, postali prizemljeni in pomirjeni. To je bil njihov recept za kakovostnejše življenje (Gibbs, 2003).
Zaradi nekoč verske usmeritve joge veliko ljudi ni moglo dostopati do nje. To je šlo tako daleč, da je joga skoraj izginila iz Indije. V 19. stoletju pa so različna verska gibanja sprožila prebuditev jogijskih praks. Indijski filozof Sri Aurobindo Ghose je takrat ustvaril pojem ''integralna joga'', s katerim naj bi premostil predsodke, povezane z različnimi verstvi in jogo.
Trije pomembni ljudje so kasneje predstavili jogo zahodnemu svetu. To so Svami Vivekananda, ki je z govorom v Chicagu predstavil jogo širšemu ljudstvu, Svami Sivananda Sarasvati, ki je združil karma, džnana, bhakti in radža jogo, ter Tirumalai Krishnamacharya, ki je prakticiral jogo, osredotočeno na telo (Schöps, 2011).
Tirumalai se je zavedal, da je vsak človek drugačen in zato potrebuje individualen program vadbe. Ko je postal učitelj, je vsakemu svojemu učencu pripravil individualen program, ki je postajal vse zahtevnejši. Zdravim učencem je pri vadbi asan pridružil dihalne vaje, bolnim učencem pa ajurvedsko terapijo. Učil je enega izmed danes najbolj znanih jogijev B. K. S.
Iyengarja. Kasneje je hodil na turneje po svetu, da bi hatha jogo predstavil čim več ljudem. S tem se je uveljavil za 'botra' sodobne hatha joge, ki je temelj vseh novih zvrsti joge (Schöps, 2011).
1.3 VRSTE JOGE
Skozi čas se je razvilo 5 zvrsti joge, ki jih danes deloma združujejo in dopolnjujejo. Te so (Schöps, 2011):
• Bhakti joga: njeno bistvo so ljubezen, predanost in sočutje. Zraven spada petje, namenjeno nečemu višjemu.
• Karma joga: temelji na zavestnem ravnanju posameznika in sprejetju odgovornosti za vsako dejanje, misel, besedo in posledice, ki jih to nosi.
5
• Džnana joga: temelji na prebiranju starih zapisov, spoznavanju uma in meditaciji.
Džnana jogi se uči iz vsega, kar ga obdaja in se mu dogaja.
• Radža joga: temelji na Patanjalijevih Jogijskih sutrah in osemstopenjski poti s pomočjo uma, telesa in dihanja. Cilj je samospoznanje.
• Hatha joga: z asanami, dihanjem in drugimi vajami stremi k telesnemu in energijskemu ravnovesju.
V osnovi pa poznamo tri tradicionalne veje joge. Te so (Schöps, 2011):
• Joga, prepletena z religijo: temelji na osnovi Upanišad (zbirka staroindijskih besedil), Bhagavadgite (didaktična pesem), Mahabharate in Ramajane (dva nacionalna epa).
• Klasično-filozofska joga: temelji na Patanjalijevih Jogijskih sutrah. Te so največkrat opredeljene kot osnovni koncept joge. V njih je opisano delovanje uma, moteči dejavniki in pot, ki nas vodi k temu, da spoznamo sebe in svet.
• Hatha joga: temelji na besedilu Hatha joga pradipika. Ta je znana kot priročnik k Patanjalijevim Jogijskim sutram, kjer so predstavljene telesne vaje, ki nas vodijo k spoznanju in notranjemu miru.
Vse sodobne zvrsti joge izvirajo iz zadnjih treh naštetih vej joge. Poznamo Sivanandijevo, Iyengarjevo jogo, aštanga jogo Patabhija Joisa, ananda, bikram, dživamukti, integrativno, kripalu, kundalini in power jogo, akrojogo itn. Nemogoče je zapisati imena vseh vrst jog, saj ustvarjamo in odkrivamo vsak dan. Razvoj teh se z delavnicami, tečaji itn. vedno hitreje širi po svetu, s tem pa vsak lahko prakticira tisto vrsto, ki mu najbolj ustreza (Schöps, 2011).
1.4 ASANE
Asane so telesni položaji pri vadbi joge. Asane v osnovi delimo na stoječe, nevtralne, obrnjene položaje (inverzije), ravnotežje na rokah in položaje za sproščanje. Vse oblike teh pa vsebujejo predklone, zaklone in zasuke. Cilj je čim bolj stabilna, brez napora drža posamezne asane. Ta sčasoma postane daljša, v pomoč pri tem pa je dihanje, ki nas uči notranjega poslušanja telesa (Božič, 2012; Schöps, 2011). Redna vadba joge oziroma asan pripomore k raztezanju ter sprostitvi ligamentov in mišic. To se dogaja postopoma z lastnim nadzorom ter s pomočjo dihanja. Vsako pozicijo, v kateri čutimo, da so določene mišice zakrčene, zadržimo nekaj časa in ob tem globoko dihamo, dokler ne začutimo postopnega sproščanja mišic (Lilly, 2001).
6
Z otroki izvajamo asane, ki so primerne njihovi gibljivosti, moči in telesnim sposobnostim.
Zaradi zelo nizke ravni koncentracije otroci ne bodo želeli ostati v določenem položaju dlje časa, zato jih moramo ves čas spodbujati in biti pri tem ustvarjalni. Če jim bo nek položaj neprijeten ali pa bodo v njem čutili bolečine, se moramo zavedati, da otroci teh položajev ne bodo delali. Ker pa jim je vadba joge zanimiva in nekaj novega, bodo z veseljem sodelovali. V pomoč pri tem so nam slike, risanke, igrače ter pravljice in pesmice, s katerimi asane povežemo v celoto (Božič, 2012).
1.5 DIHANJE
Dihanje je za vsa živa bitja življenjskega pomena. Avtonomno živčevje uravnava dihanje, vseeno pa ga lahko nadzorujemo in usmerjamo tudi sami. S tem ustvarjamo povezavo med telesom in umom. Ko se osredotočimo na dihanje, ne moremo razmišljati o čem drugem, zato se tudi um sprosti (Božič, 2012).
Večina ljudi pri dihanju ne izkorišča celotne kapacitete pljuč. Glede na del pljuč, ki ga uporabljamo pri dihanju, poznamo tri različne vrste dihanja. Prvo je klavikularno dihanje, pri katerem uporabljamo le zgornji del pljuč. Posledica tega je, da v telo vnašamo nizke količine kisika in imamo posledično manj življenjske energije. Ljudje, ki dihajo klavikularno, imajo več možnosti, da se pri njih razvijejo kronične bolezni. Druga vrsta dihanja je medrebrno dihanje, pri katerem uporabljamo malo večjo kapaciteto pljuč, zaradi katere se nam razširi prsni koš.
Tretja vrsta dihanja je abdominalno oziroma trebušno dihanje. Tako dihajo dojenčki in tako bi morali dihati vsi ljudje. Pri tej vrsti dihanja trebuh potisnemo ven, saj s tem napolnimo celotna pljuča, ter z izdihom povlečemo trebuh proti hrbtenici, da se pljuča čim bolj izpraznijo (Lilly, 2001).
Pri jogi poznamo različne dihalne tehnike, imenovane pranajame. Pranajama je sestavljena iz dveh sanskrtskih besed 'prana', življenjska energija, in 'jama', ki pomeni nadzor. S pomočjo pranajame ozavestimo in podaljšujemo različne faze dihanja ter usmerjamo energijo (Božič, 2012; Lilly, 2001).
Z otroki izvajamo vaje, ki so podobne določenim dihalnim tehnikam, npr. pihanje peres, mehurčkov, regratovih lučk, pri katerih morajo otroci vdihniti skozi nos in počasi pihati zrak skozi usta čim dlje in enakomerno. Podobno je čebelje dihanje, pri katerem dihamo skozi nos.
Ob izdihu z zaprtimi usti izvajamo zvok 'mmm', ki ponazarja čebelje brenčanje. Poznamo tudi
7
globoko trebušno dihanje, pri katerem položimo desno roko na svoj trebuh, levo pa na prsni koš. Otroke spodbudimo, da enakomerno dihajo, ob tem pa opazujejo, kako se jim roka na trebuhu dvigne in spusti. V ležečem položaju imajo lahko namesto roke na trebuhu plišasto igračo (5 Breathing Exercises for Kids for Calm and Focus, 2020). Cilj je, da se otroci začnejo zavedati lastnega dihanja, ga začutijo in z njim kasneje uspešno premagujejo različne telesne napetosti ter podaljšajo in poglobijo dihanje (Božič, 2012).
1.6 JOGA IN PREHRANA
Z vadbo joge spodbujamo in uravnavamo telesni sistem izločanja. Ta nam pomaga ohranjati čistost telesa. Zato je toliko bolj pomembno, da smo poleg redne vadbe joge pozorni na to, kaj vnašamo v svoje telo (Božič, 2012; Iyengar, 2018).
Joga kot filozofija nas opozarja, naj bomo pozorni na količino energije, ki nam jo zagotovijo različne vrste hrane. Na to ne vpliva le hrana sama po sebi, ampak tudi, kako je pridelana. Je pridelana brez pesticidov, umetnih gnojil? (Lilly, 2001).
Eden od ciljev joge je čistost, saj ta zagotavlja neprekinjen pretok energije na različnih ravneh.
Pri tem je pomembno zavestno prehranjevanje s polnovrednimi in čim manj predelanimi živili, ki niso stara, ponovno pogreta ali kemično obdelana. Ta so žitarice, zelenjava, sadje, stročnice, oreščki, mleko in mlečni izdelki, semena, zelišča in začimbe. Izogibali naj bi se tudi mesu in jajcem (Schöps, 2011; Maheshwarananda, 2009).
1.7 KORISTI JOGE
Za ohranjanje zdravja morajo biti vsi telesni sistemi v ravnovesju skupaj z umom in dušo. Z redno vadbo joge poglabljamo dihanje, sproščamo telo, nakopičena čustva ter povečujemo fleksibilnost in moč telesa. Posledica so boljši imunski sistem, zavedanje telesa, povečana koncentracija, manj bolečin v sklepih in mišicah zaradi manjše zakrčenosti ter več energije (Božič, 2012; Iyengar, 2018; Maheshwarananda, 2009).
V raziskavi Catherine Woodyard (2011) je potrjeno, da redna praksa joge pomaga pri zdravljenju depresije, anksioznosti ter zmanjševanju stresa. Pripomore tudi k večji fizični moči, izboljšuje gibljivost, respiratorno in kardiovaskularno funkcijo posameznika ter pripomore k boljšemu spancu in splošnemu počutju, s tem pa izboljšuje kakovost življenja (Woodyard, 2011).
8
2 AKROJOGA
2.1 KAJ JE AKROJOGA?
Beseda akrojoga prihaja iz grške besede 'akros', ki pomeni visoko, in sanskrtske besede 'yoga', ki pomeni združiti. Akrojoga združuje jogo, akrobatiko in tajsko masažo. Za vadbo akrojoge sta potrebni vsaj dve osebi, imenovani baza (ang. 'base') in letalec (ang. 'flier'). Baza se mora zavedati, da je odgovorna za varnost svojega partnerja letalca, zato mora poznati svoje telesne zmožnosti in jih upoštevati ob izvajanju akrojoge, da se letalec ne poškoduje. Tretji, ki par ob izvajanju akrojoge varuje, pa se imenuje 'spoter' (ang. spotter). Njegova pozornost mora biti ves čas na vadečem paru, poleg tega pa mora biti stabilen, močen, samozavesten, hiter, občutljiv in predan. Za vadbo akrojoge potrebujemo oprijeta oblačila ter mehkejšo podlogo (Nemer, 2013).
Cilj akrojoge je vadba le-te v skupnosti, ki spodbuja osebni napredek posameznikov. Načelo akrojoge je podpirati in biti podpiran, da se vsak izmed nas dvigne na višjo raven svoje biti ter se poveže s seboj in z drugimi ljudmi. Uči nas dajati in sprejemati; spodbuja nas, da spoznavamo svojo moč in senzitivnost ter premagujemo lastne ovire in pridobivamo samozavest (Nemer, 2013).
Akrojoga je vadba, ki se prilagaja vsakemu posamezniku ter njegovim telesnim in duševnim specifikam. Najboljše pa je, da je akrojoga zabavna in lahko z njo gibalno ustvarjamo (Nemer, 2013).
Pri izbiri partnerja je pomembno, da izberemo nekoga, ki (Nemer, 2013):
• mu zaupamo in ga spoštujemo,
• je predan procesu dajanja in prejemanja ter izmenjavanja informacij,
• ima željo delati v tej obliki partnerstva,
• nas dopolnjuje na naših močnih in manj močnih področjih,
• nas lahko nekaj nauči,
• ima podobne cilje in vizijo pri vadbi akrojoge.
9 2.1.1 ZLATA PRAVILA AKROJOGE
Če se počutiš dobro, potem je zate ustrezno! Vsako telo je drugačno. Če nekaj ustreza nekomu, še ne pomeni, da ustreza tudi drugemu in je zanj dobro. Telo nam nikoli ne laže, zato ga moramo poslušati in slediti signalom, ki nam jih daje. Telo nas usmerja k odločitvam, ki podpirajo naše zdravje in veselje. Če smo nesigurni glede izvajanja določenih elementov akrojoge, se moramo le vprašati, ali se ob tem v telesu počutimo dobro (Nemer, 2013).
Če se zabavaš, je prav! Razlogov za izvajanje akrojoge je ogromno, zabava je le eden izmed njih. Bolj kot napreduješ, več in težjim izzivom greš naproti. Ko te premagaš, te preplavijo užitek, veselje in sreča. Vse to poglobi odnos s partnerjem, s katerim izvajaš akrojogo (Nemer, 2013).
2.2 ZGODOVINA AKROJOGE
Akrojoga in joga sta se prepletali kar nekaj desetletij. Začela se je s prej omenjenim očetom moderne joge Tirumalaijem Krishnamacharyajem, ki je že leta 1938 z otroki izvajal podobne akrobacije kot jih poznamo danes pri moderni akrojogi. Britanci so takrat v Indijo vpeljali gimnastiko, ki jo je Krishnamacharya vpeljal v svojo prakso telesne joge. S tem je navdahnil ogromno ljudi po svetu, ki so začeli aktivno razvijati in prakticirati akrojogo (Nemer, 2013).
Eden izmed njih je Benjamin Marantz, ki je v letu 1985 razvil obliko terapevtskega letenja, imenovanega AcroSage. Naslednji je bil akrobat Ken Nateshvar Scott, ki je terapevtskemu letenju dodal še tajsko masažo ter disciplino poimenoval Contact yoga – kontaktna joga. Kevin in Erin, takrat še študenta Kena N. Scotta, sta ustanovila cirkuško jogo, s katero sta združila cirkuške discipline in jogo. Eugene Poku in Jessie Goldberg pa sta leta 2000 ustanovila gibanje AcroYoga Montreal, ki vsebuje elemente plesa in borilnih veščin ter jih združuje v fluentno, estetsko gibanje (Nemer, 2013).
Do akrojoge, ki jo poznamo danes, sta nas vodila Jason Nemer in Jenny Sauer-Klein. Jason je treniral in tekmoval v gimnastiki in akrobatiki, Jenny pa je učila mladinsko cirkuško akrobatiko, študirala kontaktno jogo in prakticirala masažo. Skupaj sta združila vsa njuna znanja in želje ter pare začela učiti partnersko akrobatiko v cirkus centru v San Franciscu. Tam sta izvedla svojo prvo delavnico, zatem pa sta se odpravila na pot in začela predstavljati partnersko akrobatiko v Kaliforniji. Njuna najbolj zagnana študenta Carolyn Cohen, maserka tajske masaže in doktorica kitajske medicine, ter Francisco Morales-Bermudez, učitelj joge in
10
maser tajske masaže, sta se pridružila Jenny in Jasonu pri učenju discipline, takrat imenovane Contact Acro. Zatem je skupina razvijala to obliko gibanja, ki je z letom 2006 postala akrojoga (Nemer, 2013).
2.3 KORISTI AKROJOGE
Z akrojogo se učimo iskrene verbalne in neverbalne komunikacije. Naučimo se sporazumevati z besedami, dotikom, obrazno mimiko in dihanjem. Za izvajanje akrojoge sta potrebni dve osebi, obe odgovorni za uspešno izvedbo elementov. Če se pri tem ignorira potrebe drugega v paru, je uspešna izvedba elementov težja ali pa sploh nedosegljiva. Imejmo v mislih, da ne krivimo drugega za neuspelo izvedbo. Raje razmislimo, ali vse delamo pravilno, in vprašajmo partnerja, kaj lahko storimo, da izboljšamo trenuten položaj ali izvedbo. Tako se bomo naučili poslušati, razumevati potrebe drugega, s tem pa bomo poglobili vzajemen odnos (Nemer, 2013;
Vancityacro manual, 2017).
Še večjo vlogo pri izvajanju akrojoge pa ima medsebojno zaupanje, ki pogojuje naš napredek pri vadbi, saj nam daje občutek varnosti za izvajanje težjih elementov, pri katerih lahko občutimo strah. Izbira ustreznega partnerja je zato zelo pomembna. Druga vloga pa je zgoraj omenjena komunikacija, s katero poglabljamo zaupanje (Nemer, 2013).
Z akrojogo povečujemo telesno gibljivost, moč, koordinacijo, mentalno pa samozaupanje in samozavest. Učimo se biti odprti, prijazni; premagujemo telesne in mentalne ovire. Skupaj gradimo nova prijateljstva in povezano skupnost, s katero se zabavamo ob izvajanju akrojoge (Nemer, 2013).
2.4 ELEMENTI AKROJOGE
Akrojoga se deli na lunarno terapevtsko prakso in solarno akrobatsko prakso (Nemer, 2013).
Prva temelji na mehkobi, ki jo dosežemo z zavedanjem in preciznostjo. Vadbo akrojoge začnemo najprej s to vrsto prakse, saj z njo začutimo partnerja, njegovo težo, šele nato elementom in prehodom dodajamo moč. Z vadbo asan se učimo poslušati svoje telo, usmerjati energijo in bolj učinkovito delovati s svojim telesom. Lunarni elementi vsebujejo lunarno zaporedje asan, tajsko masažo, terapevtsko letenje, petje in meditacijo (Nemer, 2013).
11
Solarna praksa temelji na moči in potencialu posameznika. Bolj zahtevne elemente kot izvajamo, bolj spoznavamo in napredujemo pri izvedbi elementov, ki se večini zdijo nemogoči.
Ob tem postajamo občutljivi za poslušanje drugega in pozitivno komunikacijo. Solarni elementi vključujejo solarno zaporedje asan, vaje za moč in fleksibilnost, inverzije z varovanjem oziroma spotanjem ter partnersko akrobatiko (Nemer, 2013).
Akrojoga poleg joge združene z akrobatiko vsebuje tudi tajsko masažo. Ta je ena najstarejših znanih tradicionalnih metod zdravljenja. Pod tajsko masažo spadajo nežni raztegi mišic in tehnika masaže s prsti, ki je podobna akupresuri, saj stimulira notranje organe. Za masažo lahko uporabimo celo težo svojega telesa. Če je masiranemu posamezniku pritisk z dlanmi ali prsti premalo, lahko uporabimo tudi pritisk s stopali, koleni ali komolci. Z masažo celega telesa odstranimo energijske blokade, omogočimo uravnovešen pretok življenjske energije in izboljšamo počutje ter zdravje posameznika. Vedeti moramo, da je tajska masaža lahko zelo boleča, zato se z močjo pritiskov prilagajamo posamezniku (Ryan, Keiwkarnka in IslamKhan, 2003).
12
3 AKROJOGA V VRTCU
3.1 SPECIFIKE TELESNE VADBE IN AKROJOGE ZA OTROKE
Za otroke so primerne aerobna, anaerobna vadba in vadba gibljivosti. Posledice redne telesne aktivnosti so boljši kardiovaskularni sistem, zdrave kosti, manjša dovzetnost za previsoko telesno težo, boljša glukozna toleranca in manjša možnost za poznejši razvoj zdravstvenih težav. Otroci kratke intenzivne vadbe in napore prenašajo podobno kot odrasli. Njihov srčni utrip je sicer višji kot pri odraslih, vendar se hitreje normalizira, otroci pa si tudi hitreje opomorejo od vadbe zaradi manj mišic, nižje moči in višje oksidativne kapacitete, zaradi katere hitreje odstranijo stranske produkte metabolizma (Serpent d. o. o., 2016).
Pri vadbi z otroki se moramo zavedati, da otroci težje regulirajo toploto, njihov volumen krvi pa je manjši, zato pazimo, da se ne pregrejejo in da popijejo dovolj tekočine. Intenzivnost vadbe je lahko podobna intenzivnosti odraslih, vendar je na začetku krajša, potem pa jo postopoma podaljšujemo. Pri treningih za moč z otroki izvajamo več ponovitev posamezne vaje, da postane gibanje bolj učinkovito, saj se postopoma aktivira več motoričnih enot. Primerne so funkcionalne, večsklepne vaje. Pri vseh ljudeh, še posebej pri otrocih, moramo biti pozorni na pravilno izvedbo vaj, saj z njimi oblikujemo pravilno postavitev telesa in pravilno gibanje, ki ga kasneje težje spremenimo, če je le-to napačno. Nepravilna telesna postavitev lahko z leti povzroči obrabe kosti ali druga telesna stanja, ki povzročajo bolečine, npr. skoliozo, obrabe vretenc, bolečine v kolenih ipd. (Serpent d. o. o., 2016).
Otroci imajo ob rojstvu hrustančno strukturo skeleta. Ta z odraščanjem zakosteneva in se spremeni v kosti. Ko otroci rastejo v višino, se na njihovih kosteh ustvari nov hrustanec, ki postopoma zakosteneva. Trdnost kosti je odvisna od kostne mase in kostne mineralne gostote.
Slednjo lahko povečujemo do 30. leta, potem pa se ta začne manjšati. Hitrost manjšanja je odvisna od genetike, upočasnimo pa jo tudi z gibanjem in zdravo prehrano. Da vzdržujemo zdrave, močne kosti, moramo vsi, otroci in odrasli, trenirati oziroma se udeleževati aktivnosti z nadobremenitvijo. Ta povzroči, da so mišice, ki se pripenjajo na kosti, močnejše, poveča pa se tudi mineralna kostna gostota, zaradi česar so kosti bolj trdne (Serpent d. o. o., 2016).
Za optimalen razvoj kosti morajo otroci dobiti dovolj vitamina D in kalcija, zelo pomembna pa je tudi redna telesna aktivnost. Ker so otrokove kosti v razvojni fazi, mora biti telesna aktivnost z nadobremenitvijo primerna njihovi starosti. V nasprotnem primeru bi lahko s pretežko obremenitvijo povzročili poškodbe kosti ali prezgodnje prenehanje rasti kosti. Kljub temu pa
13
so za zdravje kosti otrok pomembnejši zdrava prehrana, odsotnost bolezni in čim manj poškodb (Serpent d. o. o., 2016).
Da preprečimo poškodbe, moramo otroke učiti pravilnih gibanj, poleg tega pa moramo upoštevati še nekaj drugih smernic (Walker, 2003):
• Z otroki ne izvajamo vaj za gibljivost, če so otroci hipermobilni (najbolj opazno pri komolcih, kolenih in ledvenem delu hrbtenice).
• Otrok naj ne izvaja vaj, ob katerih čuti bolečino.
• Otrok naj izpusti vadbo, če se ne počuti dobro, ga karkoli boli ali ima oteklino.
• Otroka ne silimo v vadbo ali izvajanje določenih vaj, če tega noče, saj bomo s tem le podprli njegov odpor do vadbe.
• Ne izvajamo preveč vaj naenkrat, razen če je otrokom to všeč in pokažejo interes.
• Otroka ne poskušamo spraviti do želenega položaja na silo, saj mu s tem lahko povzročimo poškodbe. Zakrčena mesta bomo s pomočjo vaj za gibljivost, masažo in redno vadbo sprostili, kar bo pripomoglo k boljši izvedbi želenega položaja.
Ker je akrojoga v našem prostoru še precej mlada vadba, je literature na to temo zelo malo, za akrojogo za otroke pa je sploh ni. Zato lahko zapišem nekaj specifik in smernic akrojoge za otroke le na podlagi anatomije, joge za otroke in lastnih izkušenj (Božič, 2012, Serpent d. o.
o., 2016):
• Obremenitev mora biti primerna starosti otrok in njihovi telesni konstituciji, zato otroke razdelimo v pare glede na podobnost teh dveh kriterijev.
• Težje elemente akrojoge, ki bi presegli primerno nadobremenitev za otroke (leteči elementi), naj otroci izvajajo z odraslo osebo, ki je na tem področju strokovno usposobljena.
• Gibalne ure z akrojogo naj bodo sprva krajše, čez čas pa jih postopno podaljšujmo.
• Elemente akrojoge učimo od lažjih k težjim, od elementov na tleh postopno do letečih elementov.
• Otroke spodbujamo k čim bolj pravilni postavitvi in izvedbi elementov. Lahko jih popravimo, vendar ne prepogosto, da jih ne odvrnemo od vadbe. Je pa to nujno takrat, ko bi otrok z izvedbo vaje v napačni postavitvi tvegal poškodbo ali ogrožal svojo ali varnost drugega v paru.
14
3.2 OBLIKE DELA PRI AKROJOGI
3.2.1 SKUPNA OBLIKAPri skupni obliki vzgojitelj izvaja dejavnosti s celo skupino otrok. To obliko je najbolje uporabljati, če je v oddelku malo otrok, saj taki obliki vodenja potem težje vodljivi otroci lažje sledijo in sodelujejo. Uporabna je za skupne igre, improvizacijo ob glasbi ali pripovedovanju gibalnih zgodb. Ta način vodenja je ustrezen za gibalne dejavnosti, za katere so motivirani vsi otroci. Slabosti te oblike so, da individualizacija ni mogoča, ne moremo upoštevati vseh interesov in želja otrok, zaradi velikega števila otrok pa lahko pride do utesnitve v prostoru in konfliktov (Kroflič in Gobec, 1995).
Pri akrojogi se to obliko redkeje uporablja. Lahko se jo uporablja za skupno ogrevanje, kamor lahko dodamo tudi skupne igre ali raztezanje po končani vadbi. Cilj skupne oblike pri akrojogi je gradnja skupnosti s pomočjo gibalnih praks (Nemer, 2013).
3.2.2 SKUPINSKA OBLIKA
Pri skupinski obliki otroke razdelimo v manjše skupine. Pri tem moramo biti pozorni, kaj je cilj dela v skupini, zato da čim bolje razvrstimo otroke glede na njihove sposobnosti in spretnosti oziroma glede na ostale karakteristike, ki so za določeno nalogo potrebne. Vsaka skupina lahko samostojno izvaja dejavnost z isto nalogo kot jo imajo druge skupine ali pa dobi drugačno nalogo. Vzgojitelj si vzame čas za poglobljeno delo s posamezno skupino, ostale skupine pa med tem časom opazuje in usmerja, če je to potrebno. To obliko uporabljamo za utrjevanje in razvijanje gibalnih elementov. Ta oblika dela nam omogoči boljši razpored otrok po prostoru, tesnejši stik otrok z vzgojiteljem in obratno. Otroci, ki so pri skupni obliki po navadi nevidni, se v skupini lažje izrazijo in uveljavijo. Naloga vzgojitelja je, da predhodno vsem otrokom predstavi nalogo skupine ter poskrbi za dobro organizacijo ter potreben material, šele nato se začne delitev in delo po skupinah (Kroflič in Gobec, 1995; Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
Pri akrojogi lahko skupinsko obliko dela uporabljamo pri vajah za ogrevanje ali ohlajanje, ki potekajo v manjših skupinah; lahko jo uporabljamo med osrednjim delom vadbe akrojoge, ko se izvajajo elementi v skupini, ali pa takrat, ko je potrebno varovanje vadečega para, npr.
skupina po tri ali štiri osebe, kjer dva vadita, eden ali dva pa varujeta vadeča (Kroflič in Gobec, 1995; Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010; Nemer, 2013).
15 3.2.3 INDIVIDUALNA OBLIKA
Pri individualni obliki vzgojitelj dela le z enim otrokom. To je ena pogosteje uporabljenih oblik v predšolskem obdobju nasploh, saj se posvetimo posameznemu otroku z vsemi njegovimi specifikami in potrebami, ki se razlikujejo od otroka do otroka. Tako mu omogočimo uresničitev želja glede na njegove zmožnosti. Prednost tega je, da se otroku prilagajmo glede na počutje, njegov tempo dela, zagotavljamo mu občutek varnosti, ugodja, samopotrjevanja in lažje sledimo osebnemu napredku otroka. V gibalnih dejavnostih uporabljamo individualno obliko predvsem na začetku usvajanja gibalnih elementov, lahko pa jo uporabljamo v igri po želji s tistimi otroki, ki imajo interes ali večjo potrebo po neposrednem stiku. Za individualno delo z otrokom poznamo različne gibalne igre, bibarije, s katerimi se otrok in vzgojitelj razgibata, pri otroku pa poleg tega razvijamo še motoriko, nebesedno komunikacijo in poglabljamo zaupanje med njim in vzgojiteljem (Kroflič in Gobec, 1995; Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
Pri akrojogi individualni pristop uporabljamo takrat, ko želimo podkrepiti demonstracijo elementa akrojoge s skupno izvedbo s posameznikom, da ta začuti svoje telo in posledično bolje razume, kaj mora za uspešno izvedbo narediti sam, ko ponavlja elemente z drugo osebo.
Pri otrocih to obliko uporabljamo kar pogosto, še posebej z otroki, ki potrebujejo več pozornosti ali pa imajo večjo željo po gibalni igri z nami (Kroflič in Gobec, 1995; Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010; Nemer, 2013).
3.2.4 DELO V PARU
Delo v paru je potrebno z vidika sodelovanja in nudenja medsebojne pomoči pri izvajanju posamezne naloge. Pri akrojogi je to osnovna oblika dela, saj je akrojoga vadba v paru. Pri tem je potrebno, da sta si otroka, ki delata v paru, po teži in višini podobna, zato da je izvajanje elementov akrojoge varno in ne preobremeni sklepov posameznega otroka (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
16
3.3 METODE DELA PRI AKROJOGI
Otroke pri gibanju najprej vodimo, da spoznajo čim več različnih možnosti gibanja. Nato otrokom ponudimo možnost izmišljanja in prehajamo med različnimi metodami vodenja, zato da otroke čim bolj spodbudimo k izvirnemu ustvarjanju in izražanju. Metodo izberemo glede na zastavljen cilj, starost otrok, gibalne sposobnosti, spretnosti in izkušnje (Kroflič in Gobec, 1995).
3.3.1 METODA RAZLAGE
Pri tej metodi posameznik govori, drugi ga poslušajo. Oblike razlage so pripovedovanje, razlaganje, pojasnjevanje, opisovanje. Pri akrojogi največkrat uporabljamo metodo razlage za opisovanje in pojasnjevanje izvajanja elementov, kar otrokom pomaga pri boljšem razumevanju, predstavljanju izvedbe elementov in boljši zapomnitvi korakov izvajanja (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
3.3.2 METODA POGOVORA
Pri metodi pogovora se vsaj dve osebi pogovarjata med seboj, si postavljata vprašanja, odgovarjata nanje, si izmenjujeta mnenja ipd. Pri akrojogi to metodo uporabljamo predvsem takrat, ko par med vadbo pride do težav, ki jih ne zna rešiti, zato poskušamo s pogovorom ugotoviti, katere napake se pojavljajo med izvedbo in kako jih rešiti glede na telesne lastnosti posameznikov, saj imajo te včasih veliko vlogo za uspešno izvedbo elementov (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
17 3.3.3 METODA OPAZOVANJA
Metodo opazovanja uporabljamo skupaj z metodo demonstracije, saj otroci opazujejo našo demonstracijo. Poznamo neposredno opazovanje. Pri tem otroci opazujejo resnične pojave, predmete v njihovem okolju. Ko otrokom ne moremo zagotoviti neposrednega opazovanja, ali pa bi bilo to zanje prenevarno, jim lahko s pomočjo slik, videoposnetkov, knjig itn. omogočimo posredno opazovanje. Pri akrojogi jim pri učenju novih elementov lahko vedno omogočimo neposredno opazovanje izvajanja elementov, ko pa obnavljajo svoje znanje samostojno, brez našega nadzora, jim lahko s pomočjo slik, videoposnetkov omogočimo posredno opazovanje.
Ko si ogledajo slike, videoposnetke, lahko sami ponovijo elemente (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
3.3.4 METODA DEMONSTRACIJE
Z demonstracijo otrokom prikažemo način dela, vsebino, s čimer v spoznavnem procesu pridobijo zaznave in predstave. Pri akrojogi uporabljamo demonstracijo, ko učimo otroke nove elemente akrojoge, ko jim želimo obnoviti znanje o posameznih elementih ali pa za odpravljanje napak, ki jih delajo med izvedbo (Štemberger, 2004).
3.3.5 METODA IGRE
Igra kot metoda ni povsem prosta igra, ki prevladuje v vrtcih. Je bolj načrtovana s ciljem, da otroci postanejo aktivni, ustvarjalni, pridobivajo nova znanja ali pa obnavljajo in utrjujejo že osvojena znanja. Pri akrojogi pride v ospredje metoda igre ob izmišljanju novih elementov akrojoge, lahko pa organiziramo gibalne igre, s katerimi otroci ponavljajo že naučene elemente akrojoge (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
3.3.6 METODA VODENJA
S to metodo otroke z lastnim gibanjem ali besedo vodimo skozi gibanje. Pri akrojogi vzgojitelj z otrokom ali drugim odraslim pokaže element ali gibanje, otroci pa ga 'povzamejo'. To ni le posnemanje; je tudi univerzalno izražanje in vživljanje posameznega otroka v gibanju. Kako natančno ga bodo otroci v paru izvedli, je odvisno od starosti otrok, natančnosti opazovanja in izvajanja ter motoričnih sposobnosti otrok. Z vodenjem jim predamo osnove določene vrste gibanja, ki je podlaga za nadaljnje ustvarjanje gibalnih elementov (Kroflič in Gobec, 1995).
18 3.3.7 METODA IZMIŠLJANJA
Pri metodi izmišljanja otroci ustvarjajo in si izmišljajo gibanje. To je lahko neposredno ustvarjanje ob glasbi, pripovedi, lahko pa je posredno, kjer otroci v manjših skupinah ali parih vnaprej pripravijo gibanje ali kompozicijo, ki jo nato predstavijo ostalim otrokom. Za to metodo moramo izbrati primerne spodbude, ki bodo otroke vodile pri improviziranju in ustvarjanju gibanja. Z metodo izmišljanja pri otrocih razvijamo ustvarjalen način reševanja problemov ter razvijamo komunikacijo v skupini in sodelovanje med otroki (Kroflič in Gobec, 1995).
3.3.8 METODA OD VODENJA K IZMIŠLJANJU
To je metoda, v kateri prehajamo od vodenja k izmišljanju. Otroke z lastnim gibanjem spodbudimo h gibanju, potem pa jih spodbudimo, da poiščejo lastne, drugačne vrste gibanja in ustvarjanja gibalnih elementov (Kroflič in Gobec, 1995).
3.3.9 METODA OD IZMIŠLJANJA K VODENJU
Pri tej metodi otroke spodbudimo k ustvarjanju lastnih gibalnih motivov, potem pa pokažemo še lasten motiv in otroke povabimo k posnemanju le-tega. Enako lahko otroci povabijo druge otroke in vzgojitelja k posnemanju njihovih gibalnih zamisli (Kroflič in Gobec, 1995).
3.4 VZGOJNA NA Č ELA
3.4.1 NAČELO AKTIVNOSTIOtrokovi primarni potrebi sta potrebi po igri in gibanju. Otroci so v oddelku utesnjeni, kar jim onemogoča sproščeno gibanje in gibalno izražanje. Zato je nujno, da jim omogočimo različne oblike gibalnih dejavnosti v različnih prostorih, različno sestavljenih skupinah ter z istimi ali različnimi vzporednimi dejavnostmi. Ker so otroci tudi po osebnosti različni, jim moramo nuditi dovolj časa, da se odprejo ter se začnejo bolj sproščeno gibalno izražati in ustvarjati. Da pa jim to omogočimo, uporabimo ustrezne spodbude, metode dela, ki otroke do tega pripeljejo (Kroflič in Gobec, 1995). Otroci bodo raje sodelovali in si več zapomnili, če jih bo tema zanimala, zato pri motivaciji otrok izhajamo iz njihovega interesa ter potrebe po aktivnosti.
Akrojoga je za otroke aktivnost, ki je večina še ne pozna, zaradi česar jim je zanimiva in lahko za vadbo hitreje postanejo notranje motivirani (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
19 3.4.2 NAČELO INTERESA
Dejavnosti je lažje izvajati z manjšimi skupinami, zato otroke razdelimo v več manjših skupin.
Število otrok v skupini seveda variira glede na potrebe načrtovanih dejavnosti. Otroke lahko razdelimo objektivno z izštevankami, vlečenjem listkov ali z drugo podobno metodo, lahko pa se razdelijo glede na lasten interes. Pri tem se moramo zavedati, da morajo otroci najprej spoznati nova področja, da se lahko kasneje odločijo za delo na posameznem področju na podlagi lastnega interesa. Dejavnosti po skupinah so lahko sestavljene tako, da se otroci po dogovoru menjajo z namenom, da preizkusijo vse ponujene dejavnosti in zadovoljijo željo po interesu in raziskovanju. Pri gibanju je pomembno, da otrokom najprej predstavimo oblike gibanja (spoznanje), potem pa jim omogočimo, da v skupini z drugimi otroki iščejo in ustvarjajo nove oblike gibanja. Pri akrojogi lahko otroke razdelimo v manjše skupine na različne načine, vendar moramo biti pozorni, da zaradi varnosti akrojogo izvajajo z otrokom s podobno telesno težo in konstitucijo. Delo v skupinah pa temelji na skupnem ponavljanju že naučenih elementov ali pa skupnem ustvarjanju novih elementov (Kroflič in Gobec, 1995).
3.4.3 NAČELO INDIVIDUALIZACIJE IN SOCIALIZACIJE
Zavedati se moramo, da ima vsak otrok različne osebnostne značilnosti, svoja močna in šibka področja. Ko pripravljamo usmerjene dejavnosti ali igro, morajo te ustrezati značilnostim vsakega otroka, da se vsak lahko uveljavi, dobi potrditev, je pohvaljen in tako pridobiva na samozavesti ter samozaupanju. Ko izvajamo dejavnosti za krepitev šibkih področij otrok, moramo paziti, da jim ne dajemo občutka manjvrednosti, ampak jih ves čas spodbujamo in ob vidnem napredku pohvalimo. V vsakem oddelku imamo otroke, ki z razvojem zaostajajo ali prehitevajo svoje vrstnike. Tudi slednjih ne smemo pozabiti, saj jim z usmerjeno igro omogočimo pospešen razvoj svojih sposobnosti. Ravno področje gibanja nam omogoča širok spekter možnosti za vse vrste prilagoditev, ampak tudi pri tem moramo upoštevati, da določene gibalne naloge ali elementi nekaterim otrokom ustrezajo, spet drugim pa ne, zato jih moramo modificirati (Kroflič in Gobec, 1995). Z vidika socializacije so gibalne dejavnosti idealne za razvoj socializacijskih sposobnosti, saj otroci zaznavajo razlike med vrstniki, se jih učijo sprejemati, bolj spretni pomagajo manj spretnim otrokom in s tem razvijajo empatijo, učijo se skupnega dela, premagujejo egocentričnost in pridobivajo samostojnost. Z občasno individualno obliko dela pri akrojogi vsem otrokom omogočamo, da kljub različnim sposobnostim in spretnostim napredujejo na gibalnem, socialnem področju in da z našo pomočjo, vodenjem in spodbujanjem premagujejo strah, razvijajo samozavest in
20
samozaupanje. Z delom v paru ali skupini pa pridobivajo občutek za različnost med sovrstniki, se jih učijo sprejemati in pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
3.4.4 NAČELO USTREZNOSTI RAZVOJNI STOPNJI IN SPOLU TER NAČELO POSTOPNOSTI
Kot že prej zapisano moramo ob načrtovanih dejavnostih upoštevati raven razvojne stopnje, ki je pri otrocih iste starosti vseeno različna. Pri tem načelu se najprej ozrimo na razlike med spoloma, ki so bolj družbeno-kulturno pogojene. Vsi otroci morajo imeti možnost igrati se z vsemi igračami in sodelovati pri vseh dejavnostih, saj se lahko tako na posameznih področjih vsi približno enakomerno razvijajo ne glede na spol. Ali bodo želeli sodelovati, je velikokrat odvisno od naših spodbud. Zaradi družbeno-kulturne pogojenosti pa so velikokrat močne razlike med spoloma. Ena izmed izpostavljenih je prostorska predstavljivost, ki jo dečki bolje razvijejo zaradi prevladujoče igre z gibalnimi igračami in gibalnih iger. Ravno na področju gibanja po navadi podcenjujemo sposobnosti otrok, zato je bolje, da jim pripravimo bolj zahtevne gibalne naloge in jih, če ugotovimo, da so prezahtevne, prilagodimo (Kroflič in Gobec, 1995).
Pri tem se opiramo na načelo postopnosti, kar pomeni, da morajo biti dejavnosti za otroke ravno prav zahtevne. Naloga vzgojitelja je, da vsebine podaja v logičnem, sistematičnem zaporedju, od lažjega k težjemu, od bližnjega k daljnemu, od znanega k neznanemu, od enostavnega k sestavljenemu in od konkretnega k abstraktnemu. Enako velja pri učenju akrojoge. Učiti jih začnemo lažje elemente na tleh, ki jih lahko izvajajo sami brez nujnega varovanja odraslega, šele nato pa nadaljujemo z učenjem stoječih elementov ali elementov v zraku (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
3.4.5 NAČELO NAZORNOSTI IN DOŽIVETOSTI
Otroci se učijo gibati in ustvarjajo gibanje na podlagi predhodnih čutnih izkušenj. Najbolje je, da so te vir neposrednega opazovanja žive in nežive narave. Pri mlajših otrocih pretežno uporabljamo neposredno okolje, dogodke, predmete, pri starejših otrocih pa lahko za opazovanje uporabimo tudi druga didaktična sredstva ali videoposnetke, vendar naj ti ne prevladujejo. Otroci z neposrednim zaznavanjem pridobivajo čutne izkušnje, informacije,
21
znanje in razvijajo različne sposobnosti. Neposredno opazovanje, tipanje, manipuliranje s predmeti ipd. je pomembno tudi za oblikovanje pojmov, saj otroci prehajajo od konkretnih zaznav do ustvarjanja in razumevanja posplošitev. Na ta način otroci razvijajo logično mišljenje. Kot vzgojitelji se moramo zavedati, da moramo biti ravno s tega vidika otrokom dober zgled in pri vzgoji čim bolj dosledni, saj nas otroci posnemajo. Pri akrojogi sta zato najbolj pomembni demonstracija gibanja in individualno izvajanje elementov z vsakim otrokom posebej, zato da ta najprej vidi gibanje, ki ga želimo naučiti, in ga potem poskuša z odraslo osebo začutiti in izvesti. Predhodne izkušnje, ki jih s tem dobi, lahko nato prenese v čim bolj samostojno in uspešno izvedbo elementov, ki jih izvaja s sovrstniki (Kroflič in Gobec, 1995; Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).
3.4.6 NAČELO ŽIVLJENJSKE IN PSIHIČNE BLIŽINE
Otroci so v današnjih časih izpostavljeni različnim televizijskim vsebinam, animiranim filmom, risankam. Prednost teh je, da velikokrat bolj podrobno pokažejo različna gibanja, kot jih lahko zaznamo z neposrednim opazovanjem. To lahko izkoristimo kot spodbudo za gibalne igre, konstruktivno ustvarjanje in sproščanje. Pri akrojogi lahko te vsebine izkoristimo kot spodbudo za ogrevanje, skupne gibalne igre ali pa ob koncu za umirjanje in masažo, prilagojeno otrokom (Kroflič in Gobec, 1995).
3.4.7 SPECIFIČNA NAČELA PLESNE VZGOJE
Akrojoga sicer združuje jogo, akrobatiko in tajsko masažo in je ne uvrščamo med ples, a z njo vseeno uresničujemo načela plesne vzgoje, saj otroke učimo najprej pravilnega izvajanja individualnih osnovnih gibanj, nato osnovnih elementov akrojoge, ki jih morajo usvojiti. S tem jim damo gibalno podlago in znanje, ki ga lahko uporabijo pri ustvarjanju novih elementov in prehodov med njimi.
Dve načeli sodobnega umetniškega plesa sta načelo naravnega gibanja, ki zagovarja, naj gibanje za otroke vsebuje vse naravne oblike gibanja in njihovo pravilno izvedbo, ter načelo individualnega izražanja z gibanjem, ki spodbuja gibalno ustvarjalnost in izražanje otrok (Kroflič in Gobec, 1995).
Akrojogo zaradi lažjega izvajanja in varnosti otrok izvajamo v manjših skupinah, na kar se navezuje načelo skupinske dinamike. Ta zajema tudi proces nastajanja in spreminjanja odnosov
22
med otroki v skupini, saj morajo otroci v paru ali skupini izvajati gibanje, si pomagati in na ta način utrjujejo ter poglabljajo medsebojne vezi (Kroflič in Gobec, 1995).
Na zgornje načelo se navezujeta še zadnji dve načeli: učenje vlog v mali skupini in samoupravljanje skupine. Otroci se učijo sodelovati, dogovarjati, izražati želje, prevzemati vloge in reševati dane probleme, da lahko skupaj ustvarijo gibalne kompozicije, ki jih nato predstavijo drugim skupinam (Kroflič in Gobec, 1995).
3.5 KURIKULUM ZA VRTCE IN AKROJOGA
3.5.1 POVEZAVA AKROJOGE S PODROČJEM GIBANJAOtrokova primarna potreba je potreba po gibanju. Z gibanjem otroci spoznavajo svoje telo in svet okoli sebe. Bolj kot so spretni, bolj si zaupajo in postajajo samozavestnejši, ob gibanju pa čutijo vedno več ugodja in veselja. Z akrojogo otroci razvijajo svoje telo, telesno komunikacijo s sovadečim otrokom v paru, z vajo izboljšujejo skupno izvedbo elementov in ob tem poglabljajo medsebojno zaupanje ter se veselijo skupnih dosežkov. S tem uresničujemo določene globalne cilje s področja gibanja (Kurikulum za vrtce, 2012):
• omogočanje in spodbujanje gibalne dejavnosti otrok,
• zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju,
• spoznavanje lastnih gibalnih sposobnosti ter njihovo razvijanje,
• pridobivanje zaupanja v svoje telo in gibalne sposobnosti,
• usvajanje osnovnih gibalnih konceptov,
• spoznavanje pomena sodelovanja, spoštovanja in upoštevanja različnosti.
Uresničujemo tudi specifične cilje s področja gibanja (Kurikulum za vrtce, 2012):
• razvijanje koordinacije, ravnotežja,
• razvijanje moči, gibljivosti, natančnosti in vztrajnosti,
• sproščeno izvajanje naravnih oblik gibanja (plazenje, lazenje itn.),
• usvajanje osnovnih gibalnih konceptov: zavedanje prostora, spoznavanje različnih položajev in odnosov med deli lastnega telesa in ljudmi,
• iskanje različnih poti pri reševanju gibalnih problemov,
• ozaveščanje skrbi za lastno varnost in varnost drugih.
23
3.5.2 POVEZAVA AKROJOGE S PODROČJEM JEZIKA
Predšolsko obdobje je eno izmed pomembnejših obdobij za razvoj govora, sodelovanja in komunikacije z otroki ter odraslimi. Otroke v tem obdobju učimo izražanja čustev, misli ter razumevanja verbalnih in neverbalnih sporočil drugih ljudi. Pri vadbi akrojoge se morajo otroci pogovarjati, da med izvedbo popravljajo napake, izrazijo svoje želje, predloge o izboljšanju postavitve, vrednotijo skupen napredek, se spodbujajo med seboj in se učijo poimenovanja elementov akrojoge. S tem uresničujemo naslednje globalne jezikovne cilje (Kurikulum za vrtce, 2012):
• poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika,
• razvijanje neverbalnih komunikacijskih spretnosti,
• spodbujanje jezikovne zmožnosti.
Uresničujemo pa tudi specifične jezikovne cilje (Kurikulum za vrtce, 2012):
• otrok v vsakdanji komunikaciji posluša jezik in je vključen v komunikacijske procese z otroki in odraslimi,
• otrok se izraža s kretnjami in gibi telesa,
• otrok razvija neverbalno izražanje in komunikacijo,
• otrok razvija sposobnost rabe jezika pri medosebnih odnosih,
• otrok doživlja verbalno in neverbalno komunikacijo kot vir ugodja ter reševanja problemov.
3.5.3 POVEZAVA AKROJOGE S PODROČJEM DRUŽBE
Ljudje smo del družbe, v kateri se rodimo in živimo. Za prijetno življenje v njej pa se moramo naučiti spoštovati sebe in druge, osvojiti osnovna pravila vedenja, ob tem pa tudi sebe razvijamo v čim bolj samostojno osebo. Da znamo delovati v družbi, moramo znati razvijati in ohranjati socialne stike z ljudmi ter se v odnosih počutiti varno. V vrtcu je zelo pomembno zagotoviti demokratično vzdušje, varnost in spoštovanje. Takšno okolje spodbuja otroke k sodelovanju v družbi ter k prevzemanju odgovornosti in oblikovanju bolj prijetno preživetih dni v vrtcu. Pri vadbi akrojoge otroka v paru poglabljata samozaupanje in medsebojno zaupanje. Od tega je odvisna njuna uspešnost pri izvajanju elementov akrojoge in njuna varnost, za katero pa se oba učita prevzemati odgovornost. S pomočjo verbalne in neverbalne komunikacije otroci vzpostavljajo in ohranjajo socialne stike. Pri vadbi akrojoge so primorani
24
sprotno reševati konflikte, nerazumevanja, kar jim vnaprej omogoča boljše spoznavanje sovrstnikov, postavljanje lastnih meja in hkrati ustvarjanje demokratičnega vzdušja in spoštovanja v skupini. Zato z akrojogo na področju družbe uresničujemo sledeče globalne cilje (Kurikulum za vrtce, 2012):
• doživljanje vrtca kot okolja enakih možnosti za vključevanje v dejavnosti in vsakdanje življenje,
• spoznavanje samega sebe in drugih,
• spoznavanj razlik med otroki,
• seznanjanje z varnim in zdravim načinom življenja.
Uresničujemo tudi specifične cilje s področja družbe (Kurikulum za vrtce, 2012):
• otrok spoznava, da morajo vsi ljudje v neki skupini pomagati in sodelovati, da bo ta lahko delovala in omogočila dobro počutje,
• otrok pridobiva konkretne izkušnje za sprejemanje drugačnosti (telesno in duševno konstitucijo),
• otrok ima možnost razvijati sposobnosti in načine za vzpostavljanje, vzdrževanje in uživanje v prijateljskih odnosih (dogovarjanje, reševanje problemov, razvijanje empatije, menjavanje vlog itn.),
• otrok se seznanja s pravili v skupini.
3.5.4 POVEZAVA AKROJOGE S PODROČJEM UMETNOSTI
Z akrojogo lahko v vrtcu razvijamo gibalno ustvarjalnost, če le pustimo otrokom svobodo do izražanja na vseh področjih. V 'biti ustvarjalen' otrok ne silimo, saj se moramo zavedati, da so otroci ustvarjalni na različnih področjih v različni meri. Tudi njihovo počutje močno vpliva na količino ustvarjalnosti, ki jo otroci pokažejo v določenem trenutku, zato moramo biti potrpežljivi in otrokom nameniti dovolj časa za ustvarjanje. Zavedajmo se, da imajo otroci naraven občutek za red in estetiko, ki po navadi avtomatsko presega raven ustvarjalnosti odraslih. Otroci si lahko pri akrojogi sami ali v paru, skupini izmišljujejo in ustvarjajo različne pozicije, elemente. Lahko jih predstavijo drugim otrokom, ki lahko nove elemente poimenujejo, preizkusijo, preoblikujejo. Na ta način komunicirajo z umetnostjo in razvijajo ustvarjalne potenciale v vseh fazah ustvarjanja. S tem uresničujemo globalna cilja s področja umetnosti (Kurikulum za vrtce, 2012):
