Poučevanje na razredni stopnji
Kaja Bratina
MED BESEDILOM IN VIZUALNO PODPRTO PRIPOVEDJO – PRIMERJAVA PRAVLJICE IN RISANKE
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Poučevanje na razredni stopnji
Kaja Bratina
MED BESEDILOM IN VIZUALNO PODPRTO PRIPOVEDJO – PRIMERJAVA PRAVLJICE IN RISANKE
Magistrsko delo
Mentor: prof. dr. Igor Saksida
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju prof. dr. Igorju Saksidi za hitro odzivnost, strokovne nasvete, vodenje ter pomoč ob nastajanju magistrskega dela.
Zahvaljujem se tudi vsem udeležencem v raziskavi.
Iskrena zahvala gre moji družini: mami Mateji in bratu Jonu ter prijateljem, ki so mi vsa leta študija stali ob strani, me spodbujali in potrpežljivo čakali, da sem magistrsko delo izpeljala do konca.
Največja zahvala gre zaročencu Maticu. Ob vseh mojih vzponih in padcih si verjel vame, bil zelo potrpežljiv in me spodbujal ter nesebično pomagal. Hvala ti!
zgodovino pravljic in risank ter njihovo opredelitev. Skozi didaktični vidik opredelim pomen branja in književnosti za učence in otroke ter izpostavim vlogo šole ter staršev pri razvoju bralnih in kognitivnih sposobnosti otrok. Hkrati tudi opišem vpliv risank na pomanjkanje domišljije otrok. V delu pišem tudi o prilagajanju književnosti v današnjem času zaradi vpliva sodobnih medijev.
Z namenom ugotavljanja domišljijskih predstav otrok pri raziskovalnem delu primerjam ilustracije (risbe), ki so jih učenci naredili po prebranem literarnem delu ter po ogledani risanki.
Primerjala sem tako domišljijske predstave učencev, analizirala anketni vprašalnik ter poiskala vsebinske razlike, ki se pojavijo med obravnavanim literarnim delom ter vizualno podprto pripovedjo (risanko).
V raziskavi je sodelovalo 20 učencev drugega razreda ter 15 učencev prvega razreda.
Ugotovila sem, da v povprečju učenci drugega razreda doma sami berejo vsak dan, učenci prvega razreda pa največkrat berejo več kot enkrat na teden. Drugošolci in prvošolci v povprečju risanke gledajo vsak dan. Prav tako sem ugotovila, da je bila večini kot literarno delo bolj všeč risanka Svinjski pastir.
KLJUČNE BESEDE: pravljica, risanka, domišljija, branje, razlike, podobnosti, primerjava.
history of fairytales and cartoons, as well as their definition. Through the didactic aspect, I define the importance of reading and literature for students and children and highlight the role of school and parents in developing children's reading and cognitive abilities. At the same time, I also describe the impact of cartoons on children’s lack of imagination. Through my work, I also write about the adaptation of literature today due to the influence of modern media.
To determine the imaginary representations of children in the research work, I compare the illustrations (drawings) that children made after reading the literary work and after watching the cartoon. I compared the children's imaginary performances, analyzed the questionnaire, and looked for the differences in content that appear between the literary work in question and the visually supported narrative (cartoon).
The study involved 20 second-graders and 15 first-graders.
I found that, on average, second-graders read at home on their own every day while first-graders most often read more than once a week. Second-graders and first-graders watch cartoons on average every day. I also found that most liked the cartoon The swineherd more than the literary work.
Keywords: fairy tale, cartoon, imagination, reading, differences, similarities, comparison.
UVOD ... 14
TEORETIČNI DEL ... 15
1 PRAVLJICE ... 15
1.1 OPREDELITVE IN KLASIFIKACIJE ... 15
1.1.1 OPREDELITVE UČENCEV DRUGEGA RAZREDA ... 17
1.1.2 OPREDELITVE UČENCEV PRVEGA RAZREDA ... 17
1.2 ZGODOVINA PRAVLJIC ... 18
1.2.1 ZGODOVINA PRAVLJIC V TUJINI ... 18
1.2.2 ZGODOVINA IN VSEBINA PRAVLJIC NA SLOVENSKEM ... 20
1.3 SESTAVA PRAVLJIC IN NJEN VPLIV NA OTROKA ... 21
2 BRANJE ... 22
2.1 VZGAJANJE BRALCA ... 22
2.2 BRALNI RAZVOJ OTROK ... 23
2.3 POMEN IN RAZSEŽNOST BRANJA ... 25
3 RISANKE OZIROMA ANIMIRANI FILMI ... 26
3.1 RAZLIČNE OPREDELITVE IN KLASIFIKACIJE RISANK ... 26
3.1.1 OPREDELITVE UČENCEV DRUGEGA RAZREDA ... 27
3.1.2 OPREDELITVE UČENCEV PRVEGA RAZREDA ... 27
3.2 ZGODOVINA RISANK ... 28
3.2.1 ZGODOVINA RISANK V TUJINI ... 28
3.2.2 ZGODOVINA RISANK NA SLOVENSKEM ... 29
3.3 ANIMACIJSKE TEHNIKE ... 30
3.4 RISANKE V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU ... 32
4 PRAVLJICE IN/ALI RISANKE V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU ... 33
4.1 POUK KNJIŽEVNOSTI IN UČNI PRISTOPI V ČASU MEDIJEV ... 33
4.1.1 UČNI NAČRT ... 35
4.1.2 PRAVLJICE V ŠOLI ... 38
4.1.3 MEDIJSKA VZGOJA V ŠOLI ... 38
EMPIRIČNI DEL ... 39
5 OPREDELITEV PROBLEMA ... 39
5.1 RAZISKOVALNI CILJI IN HIPOTEZE ... 39
5.4 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 40
5.5 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ... 41
5.5.1 ILUSTRACIJE UČENCEV DRUGEGA IN PRVEGA RAZREDA ... 41
5.5.2 ANKETNI VPRAŠALNIK ... 41
6 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 41
6.1 KATERA OBLIKA PRAVLJICE (RISANKA ALI LITERARNO BESEDILO) BOLJ SPODBUJA OTROKOVO DOMIŠLJIJO? ... 41
6.1.1 ILUSTRACIJE DRUGOŠOLCEV ... 43
6.1.2 ILUSTRACIJE PRVOŠOLCEV ... 49
6.1.3 1. HIPOTEZA ... 55
6.2 KOLIKO SE OBRAVNAVANA RISANKA VSEBINSKO RAZLIKUJE OD LITERARNEGA BESEDILA, PO KATEREM JE BILA PRIREJENA? ... 55
6.2.1 2. HIPOTEZA ... 60
6.3 ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA ... 61
6.3.1 ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA UČENCEV DRUGEGA RAZREDA ... 61
6.3.2 ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA UČENCEV PRVEGA RAZREDA ... 66
6.3.3 3. HIPOTEZA ... 71
7 SKLEP ... 71
8 VIRI IN LITERATURA ... 73
9 PRILOGE ... 77
9.1 ANKETNI VPRAŠALNIK ... 77
KAZALO SLIK Slika 1: Tehnike animiranega filma ... 31
Slika 2: Ilustracija pred ogledom risanke (Eva) ... 43
Slika 3: Ilustracija po ogledu risanke (Eva) ... 43
Slika 4: Ilustracija pred ogledom risanke (Marko) ... 44
Slika 4: Ilustracija po ogledu risanke (Marko) ... 44
Slika 5: Ilustracija pred ogledom risanke (Hana) ... 45
Slika 6: Ilustracija po ogledu risanke (Hana) ... 45
Slika 7: Ilustracija pred ogledom risanke (Ožbej) ... 46
Slika 10: Ilustracija po ogledu risanke (Patricija) ... 47
Slika 11: Ilustracija pred ogledom risanke (Nika) ... 48
Slika 12: Ilustracija po ogledu risanke (Nika) ... 48
Slika 13: Ilustracija pred ogledom risanke (Ela) ... 49
Slika 14: Ilustracija po ogledu risanke (Ela) ... 49
Slika 15: Ilustracija pred ogledom risanke (Nika) ... 50
Slika 16: Ilustracija po ogledu risanke (Nika) ... 50
Slika 17: Ilustracija pred ogledom risanke (Julija) ... 51
Slika 18: Ilustracija po ogledu risanke (Julija) ... 51
Slika 19: Ilustracija pred ogledom risanke (Ariana) ... 52
Slika 20: Ilustracija po ogledu risanke (Ariana) ... 52
Slika 21: Ilustracija pred ogledom risanke (Ela Vita) ... 53
Slika 22: Ilustracija po ogledu risanke (Ela Vita) ... 53
Slika 24: Ilustracija pred ogledom risanke (Leon) ... 54
Slika 25: Ilustracija po ogledu risanke (Leon) ... 54
KAZALO TABEL Tabela 1: Potek dogodkov v literarnem besedilu in v risanki ... 58
Tabela 2: Vsebinske razlike, ki so jih opazili učenci drugega razreda... 59
Tabela 3: Vsebinske razlike, ki so jih opazili učenci prvega razreda... 59
Tabela 4: Spol ... 61
Tabela 5: Ali si pravljico Svinjski pastir že poznal/-a? ... 61
Tabela 6: Katera oblika pravljice ti je bila bolj všeč? ... 62
Tabela 7: Ali rad/-a bereš? ... 63
Tabela 8: Kako pogosto sam/-a bereš doma? ... 63
Tabela 9: Ali rad/-a gledaš risanke? ... 64
Tabela 10: Kako pogosto gledaš risanke? ... 64
Tabela 11: Spol ... 66
Tabela 12: Ali si pravljico Svinjski pastir že poznal/-a? ... 66
Tabela 13: Katera oblika pravljice ti je bila bolj všeč? ... 67
Tabela 14: Ali rad/-a bereš? ... 68
Tabela 15: Kako pogosto sam/-a bereš doma? ... 68
Tabela 16: Ali rad/-a gledaš risanke? ... 69
Tabela 17: Kako pogosto gledaš risanke? ... 69
14
UVOD
Pravljice so literarna dela, s katerimi se otroci srečajo kot malčki. Takrat jim pravljice in zgodbe prebirajo starši; kasneje jih prebirajo sami. Posledično to pomeni, da so pravljice prva literatura, s katero se srečajo. Pravljice opisujejo dogodke, ki otroke pritegnejo k branju znova in znova.
Dostikrat pa se zgodi, da otroci večkrat preberejo isto pravljico. Seveda pravljice v zgodbi nosijo tudi najrazličnejša sporočila, s katerimi jim želijo približati vrednote v življenju. Zaradi zelo omejenih opisov dogajalnega prostora, časa in likov pravljice spodbujajo domišljijo otrok, zato so zelo pomembne za njihovo odraščanje.
Dandanes smo obkroženi z novo tehnologijo in različnimi mediji, zato lahko otroci pravljice srečajo tudi v animirani obliki, torej kot risanke. Ogledajo si jih lahko v kinematografih, na različnih televizijskih programih, preko spleta na računalnikih ali na tablicah, na DVD zgoščenkah … Tako njihovi glavni književni junaki dobijo še drugačno, animirano podobo, kar zavira njihovo domišljijo, saj jim vsili domišljijo in vizualne zamisli avtorjev risank. Z izkušnjami, ki sem jih pridobila v različnih vrtcih ter šolah, sem videla, da vzgojitelji in učitelji velikokrat posegajo po risankah. Menim, da večinoma niso izbrali dovolj kvalitetnih risank, kar se je pokazalo pri otrocih, ki so se med gledanjem dolgočasili. Zelo je pomembno, da učitelji in vzgojitelji izberemo primerno obliko dela, bodisi v obliki literarnega dela, bodisi kot risanko.
Magistrsko delo je razdeljeno na dva dela, teoretični in empirični del. V teoretičnem delu bomo definirali pravljice, pregledali zgodovinsko ozadje pravljic po svetu in na Slovenskem, predstavili pomen branja za razvoj otroka in njegove domišljije, opredelili risanke in vpliv sodobnih medijev na otroke in pouk književnosti v šolah. V empiričnem delu bomo otrokom prvega in drugega razreda predstavili pravljico in risanko Svinjski pastir, na podlagi katere bodo morali narisati ilustracijo, preko katere bomo preverili vpliv tako risanke kot tudi pravljice na njihovo domišljijo.
Učencem smo razdelili tudi anketne vprašalnike, s katerimi smo skušali ugotoviti, kakšen je njihov odnos do branja in gledanja risank. Prav tako smo s pomočjo le-tega ugotovili, katere vsebinske razlike med literarnim delom in risanko so opazili učenci.
V raziskavi je sodelovalo 20 učencev drugega razreda ter 15 učencev prvega razreda.
15
TEORETIČNI DEL 1 PRAVLJICE
1.1 OPREDELITVE IN KLASIFIKACIJE
Izvor in čas nastanka posamezne pravljice je zelo težko določiti, saj so nekatere stare več tisoč let.
Veliko pravljic se je v času izgubilo oziroma pozabilo, saj niso bile relevantne v določenem času ter niso imele kulturnega vpliva. Tiste, ki pa so ga imele, so bile predane naprej, vendar zagotovo prirejene. Večini je skupno to, da so bile prvič zapisane v šestnajstem in sedemnajstem stoletju z razvojem tiska, ko so bile pripovedovane aristokratom ter srednjemu sloju prebivalstva. V času so se spreminjale ter prilagajale dominantni patriarhalni ideologiji v devetnajstem in dvajsetem stoletju, kar je privedlo do več različic posamezne pravljice. Posledično so nekatere postale skoraj del realnosti in jih ljudje še vedno podoživljajo (Zipes J. D., 2006).
J. Kos (2001) piše, da je pravljica kratka zgodba, ki je sestavljena iz verzov ali v prozi. Pravljice večinoma izvirajo iz ljudskih izročil, ki so potem osnova za umetne pravljice. Delijo se na resnobne, tragične, komične, simbolične idr. Posebnost pravljic je neverjetnost in čudežnost ter nestvarnost likov in dogodkov, vendar to tako, da jo je nemogoče umestiti v zgodovinski čas in prostor.
»Razlike med ljudsko oziroma klasično in sodobno pravljico so predvsem: v ljudski pravljici dogajanje poteka v eni realnosti, v sodobni pa na dveh ravneh (sodobni svet in fantastična stvarnost, kamor odpotuje književna oseba). Junaki ljudske pravljice so tipični: npr. kraljična, kraljevič, pravljične živali; junaki sodobne pravljice so sodobni (mestni) otroci; dogajanje v ljudski pravljici vodi usoda, v sodobni pa predvsem otrok sam (njegova domišljija).« (Saksida, 2008: 58).
SSKJ (2021) definira pravljico kot pripoved, kjer se dogajajo stvari, ki so mogoče zgolj v domišljiji; navadno zmaga dobro. Gre lahko tudi za izročilo o zgodovinskih dogodkih ali osebah.
Pravljica je vse vključujoča pustolovska zgodba, povedana v prefinjenem slogu, ki ni povezana niti z resničnostjo niti z dogmo. Bistveni sestavini sta čistost in skrivnost. Ne oklepa se posameznega dogodka in ne potrebuje cerkve za njen obstoj; hkrati na svoj način odgovarja na žgoča vprašanja človekovega obstoja. Njena lastnost je transparentnost, saj ima v pravljici vsak element svoje natančno določeno mesto, medtem ko v resničnosti vidimo le del dogajanja in usode posameznika. Čeprav tudi v pravljici nimamo vpogleda v ozadje, lahko vidimo, da nastopajoče osebe vedno vstopajo na natančno pravem mestu in odidejo, ko nimajo več početi kaj pomembnega. Pravljica svet le upodablja in ga ne interpretira zavestno, kot to počneta povedka in legenda (Lüthi, 2011).
Slovenski izraz pravljica je označeval vsako pripoved v prozi (previca, prijca, prvica) (Zalokar Divjak, 2002: 15). Nekatere pravljice so se razvile iz mitov, nekatere pa so bile že del njih; bistvo je, da so želele generacije ljudi zapustiti modrost prihodnjim generacijam. Nekateri pravijo, da naj bi pravljice izvirale celo iz Indije. Bistvo pravljice je, da se pripoveduje na enostaven način, da od poslušalca ne zahteva ničesar, kar privede do tega, da so blizu otrokom. Hkrati jih tudi opogumlja ter jim obljublja srečen konec. Izvirajo iz zavestne in nezavestne vsebine, ki jo je izoblikovala
16 zavest mnogih generacij, ki so v določenem trenutku soglašale, kateri so aktualni problemi ter kakšne so njihove rešitve ter se je prenašala iz roda v rod (prav tam, 2002).
Pripovedovanje zgodb je ena najstarejših vrst zabave, ki jo so poznale že najzgodnejše civilizacije in jo poznamo tudi danes. Zgodbe so se ustno prenašale iz generacije v generacijo in iz tega izvira literarno izročilo ljudskih pripovedke, mitov in legend, ki temeljijo na protagonistih in temi pripovedke. Pravljica izvira iz ljudskega izročila in vključuje vse prej naštete elemente. Pravljice, kot so Rdeča kapica in Trije prašički, izvirajo pravzaprav iz ljudskih pripovedke. Zagotovo lahko rečemo, da je pravljica zapisana oblika ljudskih pripovedke, v kateri nastopajo očarani princi in princese, kralji in kraljice in mnogi drugi liki, ki imajo nadnaravne moči. Hkrati lahko tudi sklepamo, da so pravljice nastale pred pojavom Apulejeve Metamorfoze (Scala, 2015).
Večina tradicionalnih zgodovin pravljic se začne z nepismenim podeželskim prebivalcem, ki si izmišlja pravljice in jih nato prenaša od ust do ust iz roda v rod. Nekoliko redkeje so bile pravljice predstavljene kot razpadi starodavnega mita, kot ostanki paleolitskih verovanj, kot fikcionalizirani ostanki elementarnih opazovanj planetov ali kot dokazi univerzalnih arhetipov. Takšne razlage so povzročile občutek, da je izvor pravljic izmuzljiv, saj je bilo tako pogosto rečeno, da si je ljudstvo izmišljalo in širilo pravljice, da je ta domneva postala nesporen predlog. Razmišljanje o pravljicah se začne z razmišljanjem o razlikah med ljudskimi pripovedmi in pravljicami. Pravljice pogosto imenujemo »ljudske pripovedke«, saj verjamemo, da so nepismeni ljudski pripovedovalci ustvarili obe vrsti zgodb. Toda obravnavanje pravljic in ljudskih pripovedk kot ene in iste stvari zakriva temeljne in bistvene razlike med njima. Ljudske pripovedke se od pravljic razlikujejo po strukturi, zasedbi likov, zapletih in starosti. Ljudske pripovedke so kratke in z linearnim zapletom odsevajo svet in sisteme prepričanj svojega občinstva. V tipičnem zapletu ljudske pripovedke ena oseba pobegne z denarjem, blagom ali častjo druge osebe. Še več, zelo velik delež ljudskih pravljic nima srečnega konca. Ljudskim pripovedkam je lahko slediti ter si jih zapomniti, saj navadno vključujejo znane vidike človekovega stanja, kot je nagnjenost k gradnji gradov v oblakih. Kot posebno kategorijo avtor določi zgodbe o magiji, ki obvezno vključujejo čarovnijo. Čarovnija je vključena v širok spekter zgodb, od katerih so nekatere tudi pravljice (Bottigheimer, 2009).
Ena izmed najbolj poznanih, všečnih in najvplivnejših žanrov literature je pravljica. Ker je bila prvotno produkt ustnega izročila, sega ta žanr ne le v srednji vek ali svetopisemske čase, temveč v nezapisan čas zgodovine. Ustna književnost je neizogibno pred pisno kulturo in najzgodnejši pisni zapisi v skoraj vsaki kulturi priznavajo predobstoj pravljic. Zaradi folklorne dediščine je pri opredelitvi izvirno ustne zvrsti, kot je pravljica, nekaj posebnih težav. V stoletjih so obstajale v različnih verzijah, ki pa so bile prilagojene slogu avtorja ter zgodovinskim okoliščinam. Za pravljice je vseeno značilna pretočnost besedil. Pravljica je opredeljena kot vsota njenih različic, ki so se pojavljale v času. Iz sovpadajočih dogodkov ali epizod v besedilih, ki pripovedujejo isto osnovno zgodbo, se razbere oris zapleta te zgodbe. Ta oris zapleta se potem uporablja za opredelitev te pravljice. Pravljice so torej pripovedi, ki so se oblikovale v stoletjih pripovedovanja in ki so dosegle osnovno pripovedno obliko, ki je destilacija človeške izkušnje. Njihova priljubljenost je potrditev ne le njihove estetske privlačnosti, temveč tudi sposobnosti, da govorijo s človeškim srcem. Ločiti pa moramo literarne pravljice od literarne različice druge sorodne zvrsti živalskih basni. V basnih je edina kršitev empirične percepcije realnosti ta, da živalski liki govorijo in delujejo kot ljudje. Pravljice zato potem delujejo precej bolj naravno kot pripovedne ilustracije realističnih človeških razmer in vedenja (Jones, 2002).
17 D. Haramija (2019) definira pravljice kot kratka prozna dela, ki imajo ustaljeno strukturo (uvod, zaplet, vrh, rešitev) ter temeljne značilnosti, kot so neopredeljen prostor in čas, vlogo likov in njihovo pravljičnost ter prisotnost čudežev. Razvrstimo jih lahko glede na čas nastanka ali posamezne morfološke ter snovno-tematske elemente, pri čemer se razdelijo na ljudske pravljice in sodobne avtorske pravljice in imajo dva različna vzorca besedil, realističnega in čudežnega.
Uporabljajo se tipizirani literarni liki, kot so škrati, vile; tudi lokacija dogajanja nima geografsko določenega mesta, temveč gre za nek splošen književni prostor (jasa, gozd); čas dogajanja prav tako ni dorečen. Velja pa, da negativni liki predstavljajo zlo, zato so na koncu kaznovani, medtem ko je dobro vedno nagrajeno.
Pravljice se razdelijo na ljudske pravljice in na pravljice. Ljudske imajo izvor v ustnem izročilu, medtem ko imajo pravljice pisno izročilo ter različne oblike. Izraz pravljice se nanaša na sodelovanje med ustnim in pisnim izročilom (Zipes, 2012).
»Pravljice so domišljijske slike, ki so jih izsanjali starejši zato, da bi se v njih ugledali mlajši«
(Kordigel Aberšek, 2008: 23).
1.1.1 OPREDELITVE UČENCEV DRUGEGA RAZREDA
Drugošolci pravljico definirajo tako:
»Pravljica je zame nekaj, kar me popelje v čudežni svet.«
»Branje za lahko noč.«
»Pravljica je izmišljena zgodba.«
»Pravljica je zame vesela zgodba.«
»To so zgodbe, ki jih rada poslušam.«
»Oči mi vsak večer prebere pravljico, saj tako lažje zaspim. To je čudežna zgodba.«
»Pravljica je zame to, da preberem neko izmišljeno zgodbo, ki me nasmeji.«
»Zgodba, ki ima srečen konec.«
Učenci so na listke zapisali, kaj njim predstavlja branje pravljic oziroma pravljice nasploh. Pri tem so izhajali iz lastnega dojemanja in doživljanja le-teh.
1.1.2 OPREDELITVE UČENCEV PRVEGA RAZREDA Prvošolci pravljico definirajo tako:
»Pravljica je zanimiva čudežna zgodba, ki se dogaja zelo daleč.«
»Čarobna zgodba s čudežnimi junaki.«
»Zgodba, da lahko zvečer zaspim.«
18
»Mami in oči mi vsak večer prebereta kakšno staro pravljico. Pravljice so zelo stare in niso resnične.«
»Pravljice rad poslušam, saj si vse predstavljam in odplavam v pravljičen svet.«
»To je izmišljena zgodba, ki nam jo zvečer preberejo starši.«
»Iz pravljic se lahko veliko naučimo.«
»To je zgodba, ki se začne, da je nekoč živel…«
Prvošolci so povedali, kaj njim pomeni pravljica oziroma branje le-teh, pri čemer so pri opredeljevanju izhajali iz lastnega dojemanja in doživljanja pravljic.
Če povzamemo opredelitve drugošolcev in prvošolcev, lahko sklepamo, da njim pravljice predstavljajo izmišljene zgodbe, ki jim jih ob večerih prebirajo starši. Radi jih imajo zato, ker jih popeljejo v čudežni svet in ker se iz njih lahko tudi nekaj naučimo.
1.2 ZGODOVINA PRAVLJIC
1.2.1 ZGODOVINA PRAVLJIC V TUJINI
Tisk je z letom 1450 postal pomemben del mestnega življenja. V severni Italiji so knjige postale ljudem na voljo konec štirinajstega oziroma v začetku petnajstega stoletja. Tiskali so daljše knjige za ležerno branje ter krajše za obrtnike in trgovce, ki niso imeli časa za branje. Zgodovina založništva pravljic kaže, da so se rodile v Benetkah sredi šestnajstega stoletja, prišle v Neapelj v začetku sedemnajstega stoletja, se razvile v Franciji v poznem sedemnajstem stoletju ter bile izvožene v Nemčijo v drugi polovici osemnajstega stoletja. Od tam so se potem razširile po Evropi.
Iste zgodbe so se zaradi učencev razširile po angleških, francoskih, italijanskih in nemških kolonijah v Afriki, Aziji in Ameriki. V današnjem svetu so pravljice prisotne v otroških knjigah (Bottigheimer, 2009).
Z veliko verjetnostjo lahko rečemo, da so pravljice nastale še pred nastankom Apulejeve Metamorfoze oziroma da je pravljica o Amorju in Psihi ena izmed najstarejših primerkov tega žanra. Definitivno so pravljice obstajale še pred prevodom dela Tisoč in ena noč v francoščino avtorja Gallanda leta 1704, saj je italijanski avtor Giovanni Francesco Straparola leta 1550 vključil pravljice v svojo zbirko Prijetne noči. Nadaljevalo se je v sedemnajstem stoletju z zbirko pravljic Pentameron avtorja Giambattista Basile, ki veljajo za prvo pravo zbirko pravljic kateregakoli naroda. Na podlagi del avtorja Basile je potem Charles Perrault leta 1697 napisal knjigo Poučne zgodbe in povesti iz preteklosti oziroma kasneje poimenovano Pravljice mame Goske, ki jo je prilagodil svoji osebnosti ter francoski kulturi in v kateri je zbral pripovedke iz ljudskega izročila.
Sledili so še nekateri drugi francoski avtorji, kot so Marie-Jeanne Lheritier, Madame d'Alnoy, Jean de Mailly ter Henriette Julie Murat (Scala, 2015).
Prevod dela Tisoč in ena noč in literarne francoske pravljice so imele velik vpliv na razvoj nemške kulture in širitev žanra po celotni zahodni Evropi, saj so namreč nemški avtorji po francoskem
19 zgledu pričeli z lastnim pisanjem pravljic. Čeprav se z nemškimi pravljicami najprej povežeta brata Grimm, se vse skupaj ni začelo pri njiju. Pred bratoma Grimm so namreč pisali že drugi avtorji, kot so Johan Karl August z zbirko Nemške pravljice, Christof Martin, Clemens Brentano in Wolfgang Goethe. Za razvoj moderne literarne pravljice sta najbolj zaslužna ravno brata Wilhelm in Jacob Grimm, ki sta med leti 1812 in 1815 napisala Pravljice Grimm, v katerih sta preoblikovala že obstoječe pravljice v obliko, ki je bila njima blizu. V Italiji pa kot avtorja pravljic najbolj pomembna Gherardo Nerucci s pravljicami Sessanta novelle popolari montalesi in Giuseppe Pitre z veliko zbirko pravljic, legend, pesmi z naslovom Pravljice, kratke zgodbe in ljudske pripovedke iz Sicilije v sicilijanskem narečju (Scala, 2015). Brata Grimm sta bila v kontaktu z različnimi avtorji po Evropi; tako sta recimo v nemščino prevedla delo avtorja Crofton Croker Thomasa, medtem ko je Edgar Taylor v angleščino prevedel in po svoje priredil njune Pravljice Grimm.
Slednja je bila potem tudi primarna angleška različica do leta 1880. Tukaj je tudi Aleksander Nikolajevič Afanasjev, ki je napisal osem zbirk ruskih pravljic (Zipes, 2012).
Brata Grimm sta bila rojena v mestu Hanau blizu Frankfurta. Po končani gimnaziji sta nadaljevala s študijem prava ter se kasneje zaposlila kot profesorja prava na univerzi v mestu Göttingen (Zupančič, 2007). Zbirala, raziskovala in objavljala sta ljudska besedila ter razmišljala o njihovem izvoru in bistvu. Ker sta bila mnenja, da so pravljice pozabljene, sta jih želela ohranita, vendar sta pri tem preoblikovala v zanju primerno obliko. Posledično sta ustvarila lasten stil ter s tem poseben tip ljudske pravljice, kjer je poudarek na vrednotah, ki sta jih zagovarjala sama. Uradno sta napisala kar 209 pravljic. V njunih delih je oče pogosto odsoten ali mrtev, kar je posledica tega, da sta zgodaj v otroštvu ostala tudi brez svojega očeta. Če pa se oče v delu pojavi, je le-ta idealiziran in je v nasprotju z likom mačehe, katera ima navadno negativno konotacijo (Goljevšek, 1991).
Pomembno obliko pravljic pa so ustvarili tudi avtorji, kot so Hans Christian Andersen, Washington Irving, John Ruskin, Charles Dickens in Oscar Wilde v devetnajstem stoletju ter Frank Baum, Edith Nesbit, Howard Pyle in drugi v dvajsetem stoletju, ki so po modelu pravljice ustvarili izvirne zgodbe, ki posnemajo ustno zvrst. Ti avtorji v svojih pripovedih uporabljajo generične značilnosti navadnega junaka ali junakinje, ki se v času raziskovanja in iskanja srečuje s nadnaravnimi pojavi ali dogodki, ki jih je potrebno jemati resno ter na koncu tudi najde, kar išče (Jones, 2002).
Hans Christian Andersen je bil rojen v mestu Odense na Norveškem. Odense in Kopenhagen pa sta bili tudi mesti, ki sta imeli največji vpliv na njegovo življenje ter ustvarjanje. Zaradi svoje revščine v otroštvu je celo življenje stremel po slavi in bogastvu. To se je poznalo tudi v njegovih pravljicah, kjer se vse vrti okoli bogastva. Prvo zbirko je napisal leta 1835 ter jo poimenoval Pravljice: pravljice, ki se jih bere otrokom (Ostergaard, 2005). »Andersen v pravljicah značilno uporablja ustno izročilo, kombinacije starejših literarnih tradicij, tako ‘visoke’ kot ‘nizke’
literature, poustvarja tudi domače vzdušje glasnega branja pravljic, kar besedilo postavlja v družinsko okolje. Tako pravljice prispevajo k pomembni izmenjavi znanja in rahločutnosti med odraslimi in otroki v novi družinski intimi, ki je nastala z meščansko družino.« (Prav tam, 2005:
35.).
20 1.2.2 ZGODOVINA IN VSEBINA PRAVLJIC NA SLOVENSKEM
Družbene norme in družbena pravila so bila tista, ki so urejala življenja posameznikov in postala ključni del pravljic. Vprašanje je, ali so osnove pravljic resnično toliko stare, ali so zgolj izmišljotina posameznikov, ki so želeli uiti vsakdanji rutini. Osrednji del zgodb je bila navadno izbira novega kralja in/ali njegove neveste. Zaradi pripisovanja velikega pomena božjim znamenjem ter prerokbam so se jim morali tudi vladarji podrediti. Če se ni dedovalo po moški strani, so potem kraljici izbirali snubca. Seveda snubci niso prišli do prestola brez truda. Tako so morali skozi razne preizkušnje pokazati svoje znanje in modrost z reševanjem ugank in svojo moč ter neustrašnost s preskakovanjem jarkov. Dostikrat so bili v pravljice vključeni tudi trije bratje in vprašanje dediščine. Junak pravljice je bil vedno najmlajši brat, ki je bil navadno žrtev starejših, saj sta ga zasmehovala, odrivala ter ga imela za norca. S tem so skozi ljudsko pripoved prikazali, kar se v življenju večkrat zgodi, to je boj za družinsko imetje (Kropej, 1993).
Ženske so v slovenskih ljudskih pravljicah v domači vlogi, kjer vedno potrebujejo pomoč moških.
V pravljicah prevladujejo mitološki in živalski motivi ter pravljične živali, medtem ko so zelo redke pravljice, ki obravnavajo spolnost in druge tabu teme. V slovenskih pravljicah humor ni zelo izražen; prav tako ni veliko usodnih zapletov (Blažič, 2007).
»O pripovedni kulturi Slovencev v času od začetka 16. stol. do začetka 19. stol. lahko sklepamo le na osnovi razvoja pripovedništva v prejšnjih obdobjih in to ne le na ozemlju, ki ga danes naseljujejo Slovenci, pač pa tudi drugod po svetu« (Kropej Telban, 2020: 23). O duhovni kulturi naših prednikov so govorili Herodot, geograf Strabon, bizantinski zgodovinar Prokopij, ne nazadnje tudi bizantinski cesar Konstantin Porfirogenet ter langobardski zgodovinar Pavel Diakon.
Gre za obdobje med 5. stoletjem pred našim štetjem in 9. stoletjem. Slava vojvodine Kranjske, avtorja Janeza Vajkarda Valvazorja vsebuje pripovedni material iz tistega časa. Opisal je življenje ljudi, kamor je vključeval tudi različne pripovedi, šege in navade; tako je opisal čarovnice s Slivnice, zgodbo o ljubljanskem grbu, zgodbo o povodnem možu in tudi pričevanje o Erazmu Predjamskem in Veroniki Deseniški. V času razsvetljenstva ima pomembno vlogo Anton Tomaž Linhart, ki je bil prvi po Valvasorju, ki je pisal o kulturi in življenju Slovencev. Poleg njega je pomemben tudi Marko Pohlin, ki je sodeloval pri slovenskem pesniškem zborniku Pisanice, kjer so poleg njega ustvarjali tudi Valentin Vodnik, Martin Naglič in Janez Mihelič. V času romantike je k zbiranju slovenskih pravljic spodbujal Jernej Kopitar. V tem času so se pravljice začele širiti, ne zgolj v knjigah temveč tudi v časopisih (Kropej Telban, 2020).
Leta 1850 je bila za revijo Vedež v slovenščino prevedena prva Andersenova pravljica. Srečko Kosovel je bil zelo naklonjen klasičnim avtorskim pravljicam, zaradi česar je tudi prevajal Andersena ter Wilda. Kasneje so bile Andersenove pravljice še večkrat prevedene v slovenščino (Blažič, 2020).
Poleg moških avtorjev pravljic so na Slovenskem ustvarjale tudi ženske avtorice, ki so prevajale pravljice ter pisale pesmi s pravljičnimi elementi. Uveljavile so se konec devetnajstega oziroma na začetku dvajsetega stoletja; med njimi je bila prva Josipina Turnograjska, ki je napisala pravljico ter jo leta 1853 tudi objavila v časopisu Zora. Na Slovenskem so ustvarjali tako pisne kot ustne pravljice. Pisni model predstavlja Josipina Turnograjska, medtem ko o ustnih pravljičarkah ni veliko zapisov, a so slednji toliko bolj dragoceni. Pravljične ure in bralni večeri so v dvajsetem stoletju postali kraj, kjer so Slovenke pripovedovale ter pisale pravljice. Leta 1927 so tako ustanovili založbo Belo-modra knjižnica in leta 1931 pričeli s Pravljičnimi urami. Med sodobnimi
21 pravljičarkami so najbolj prepoznane in ustvarjalne Kristina Brenk, Svetlana Makarovič, Anja Štefan, Irena Cerar in Eka Vogelnik, pri čemer le redko ustvarjajo en model pravljičarstva, temveč jih medsebojno prepletajo (Blažič, 2016).
1.3 SESTAVA PRAVLJIC IN NJEN VPLIV NA OTROKA
Pravljice imajo na otroka zelo velik vpliv. V pravljicah namreč vedno zmaga dobro; otroci se navadno poistovetijo s pravljičnim junakom, ki zmaga, tako da so posledično zmagovalci tudi oni.
Ker si zgodbo vsak predstavlja po svoje, se jim ob tem tudi razvija domišljija, in sicer drugače kot pri risankah, kjer so junaki že vizualno znani. Pravljice otrokom navadno prebirajo starši ali stari starši, kar pripelje do tega, da otroci pravljice povežejo z ljubeznijo, varnostjo in toplino doma ter istočasno razvijajo in spoznavajo vrednote (Pahor, 2014).
Pravljice so bile prvotno literarna dela, namenjena odraslim, ki so si jih otroci sčasoma prisvojili, saj ustrezajo stopnji njihovega razvoja. Med drugim pravljica tudi poveže otrokov realni svet s čudežnim svetom, kar na koncu imenujemo otroški pogled na svet. Grimmove pravljice se po Bühler (v Kordigel Aberšek, 1991) od druge mladinske literature in literature za odrasle ločijo zaradi naslednjih štirih poglavij oziroma področij: pravljične osebe, dogajalni čas, prostor in milje, pravljični motivi in motivacija v pravljici. Pravljične osebe so navadno otroci, ki so lahko iz zelo revnih družin ali bogatih, kraljevih družin; poleg njih nastopajo še živali in pravljična bitja, ki so živa, kar sovpada z otrokovo nagnjenostjo k animizmu. Zaradi omejenih kognitivnih sposobnosti otrok so karakterji oseb polarizirani, kar pomeni, da imajo zgolj eno izpostavljeno lastnost in še ta potrebuje njen kontrast. Navadno so te lastnosti otrokom že poznane iz njihovega okolja. Dogajalni čas in prostor sta zelo redko natančno izražena; pogosto se le slučajno omenita, kar le dodatno stimulira otrokovo domišljijo ter je ne omeji, kot če bi bilo vse opisano zelo natančno. Med pravljičnimi motivi so čudeži tisti, ki so najbolj izpostavljeni in imajo osrednjo vlogo; posledično so tudi najbližje otrokom, saj spodbujajo njihovo domišljijo. Drugače pa v pravljicah ni nekega strnjenega dogajanja, ampak so le posamezni deli, ki jim je skupno to, da je v njih isti literarni lik, ki sam po sebi ni pretirano zanimiv; zanimivo je le dogajanje okoli njega. Motivno je pravljica napisana tako, da si posamezni motivi in zgodba sledijo po zaporedju. Če si ne, gre za dvodelno pravljico, ki je razdeljena na dva dela in v vsakem delu ima glavno vlogo drug lik. Namen dvodelnosti je umiritev in ponovitev zgodbe z manjšo prilagoditvijo, s čimer pomagajo otroku dojeti bistvo. S psihološkega vidika prav ponavljanje ponudi psihološko varnost (prav tam, 1991).
Pravljica je ena redkih literarnih zvrsti, ki nagovarja otrokovo osebnost v celoti. Spodbuja namreč otrokovo domišljijo s tem, ko neguje njegovo potrebo po domišljijskem svetu. Tako mu ponuja zaupanje v življenje. Otroku pokaže možne rešitve problema in hkrati tudi razvija njegov intelekt.
Preko zgodbe otrok spozna resnične življenjske situacije ljudi, se iz njih uči ter spoznava različne občutke, strahove in želje (Zalokar Divjak, 2002).
Pravljica otroku z zgodbo prikaže faze odraščanja in nujnost osamosvojitve, saj lahko le tako izkusi življenje, čeprav bo na poti odraščanja veliko ovir. Pokaže mu, da je potrebno te ovire preskočiti, saj bo le tako veliko pridobil. Čeprav kateremu staršu vsebina pravljic ni všeč, slednje otroku dajo varnost; učijo jih različnih čustev, rešujejo in premagujejo strahove, eksistencialne dileme in jim pomagajo razumeti sebe in življenje okoli njih. Varnost mu nudi skozi zgodbo (ki se ponavlja), ko pokaže, da stvari v življenju niso naključne in da bo dobro vedno premagalo zlo. Najbolj izraženo čustvo v pravljicah je ljubezen in poleg nje ljubosumje, negotovost, zavist in sovraštvo. Otrok
22 slednje začuti skozi zgodbo likov, kar mu omogoči, da se z njimi poistoveti ter tudi pri sebi sprejme takšna čustva. Otroci starše zaradi različnih prepovedi vidijo kot zlobne; zaradi pravljic so prepričani, da bodo kot zlobneži kaznovani. Strah otroci lažje premagajo po tem, ko isti strah premaga junak v pravljici. Eksistencialne dileme, kot so potreba po ljubezni, bodisi staršev ali partnerja ter strah pred smrtjo so v pravljici obravnavani tako, da jih otroku predstavijo čimbolj realno ter ga ne zavajajo z večnim življenjem. Naivni otrokov pozitivni pogled na svet mu skozi pravljice omogoči, da se bo kasneje kot odrasel lažje spopadel z realnim življenjem (Kucler, 2002).
Domišljijska sposobnost otroka je zelo pomembna za njegovo domišljijskočutno predstavo.
Otroci, ki zvečer namesto poslušanja prebiranja pravljic staršev gledajo risanke, imajo manj razvito domišljijo, saj jim slednje že ponudijo vizualno podprto domišljijo drugih. Pri pravljicah pa avtorji zelo skopo opišejo dogajalni prostor ali osebe, pri čemer si morajo otroci potem sami s pomočjo domišljijo vizualizirati podobe likov ali dogajalnega prostora. Navadno gre tukaj tudi za več različnih oseb, ni pa nujno, da se lahko otrok s katero izmed njih tudi poistoveti. Če otrok začuti, da je oseba v pravljici dobra, jo bo vizualiziral kot lepo; če je negativna, pa kot grdo.
Dostikrat glavnega junaka vizualno opišejo kot sebi vizualno podobnega. Otrokom, ki so jim starši prebrali veliko pravljic, je lažje pričeti z lastnim branjem, saj bodo imeli v spominu že veliko različnih domišljijskočutnih podob in jim ne bo potrebno izgubljati dodatne energije z ustvarjanjem novih podob (Kordigel Aberšek, 2008).
2 BRANJE
2.1 VZGAJANJE BRALCA
Branje ima zelo ugoden vpliv na posameznika celotno življenje; še posebej je pomembno v otroštvu oziroma predšolskem obdobju. Z branjem se otrok razvija na jezikovnem, spoznavnem, čustvenem, socialnem in kulturnem področju. Pri izbiri knjig je potrebno posebno pozornost nameniti razvojni stopnji otroka, kar pomeni, da ne izberemo knjig, ki zanj še niso primerne. Hkrati je potrebno upoštevati tudi bralni okus tako otroka kakor tudi odraslega, ki knjige prebira, saj mora biti to prijetno za oba. Jezikovni vidik je pomemben, saj s tem otrok spoznava ter se uči knjižnega jezika, kar mu kasneje olajša učenje branja in pisanja. V primarnem okolju namreč otrok spozna besedišče staršev in okolja, v katerem živi, kar v mnogih primerih pomeni tudi narečje, ki se seveda razlikuje od knjižnega jezika. Prek spoznavnega vidika otrok zaznava svojo okolico, dojema medsebojne odnose, išče povezave med dogodki, kar ga pripelje do razmišljanja in pridobivanja novih izkušenj, ki mu kasneje koristijo ob novih in nepredvidenih dogodkih. Čustveno področje se razvija skozi otrokovo podoživljanje občutkov in čustev glavnih junakov, kjer jim zgodba tudi prikaže način soočanja s čustvi, ko jim pokaže, da je potrebno strah premagati ter na kakšen način.
Socialni in kulturni vidik otroku prikažeta navade in običaje določenega okolja, bodisi znanega ali neznanega, in odnose med ljudmi. Z otrokom se lahko na podlagi tega starši pogovorijo o odnosih med liki ter zakaj se je določena situacija v knjigi dogodila. Naslovnica knjige je pomembna, saj navadno otroka najprej pritegne, kasneje pa mu je v pomoč pri doživljanju besedila. S starostjo vloga naslovnice upada (Knaflič, 2012).
Dojenčki pregledujejo slikanice; sedemletniki že izgovarjajo zahtevne besede. Vse to je mogoče, saj ima vsak otrok željo, da se nauči brati. Vzroki za slednje so: osmišljanje sveta, razvijanje
23 socialne sposobnosti, zabavanje ob branju, preživljanje časa s starši ter občutek odraslosti, ko to počneta tudi starša (Kropp, 2000).
P. Kropp (2000) je branje razdelil na pet stopenj:
- Prva stopnja je pojem branja.
- Druga stopnja je razvozlavanje koda.
- Tretja stopnja je učenje v šoli.
- Četrta stopnja je večanje sposobnosti.
- Peta stopnja je kritična presoja.
Prva stopnja je še pred otrokovim dopolnjenim enim letom. Takrat je za otroka oziroma dojenčka pomembno, da razume, da imajo besede in slike pomen ter jih povezuje z svetom okoli njega.
Druga stopnja je razvozlavanje znakov in kod iz pravljic ter njihova pretvorba v besede. Branje in razvoj branja poteka neenakomerno, na začetku po besedo ali dve z veliko napakami, kasneje pa z vedno manj napakami ter bolj tekoče. Če otrok veliko bere, po možnosti tudi skupaj s starši, bo vedno lažje prepoznaval ter prebral bolj zahtevne besede. Otroci so si med seboj različni, zato moramo upoštevati, da nekateri začnejo brati hitro, drugi pa za slednje potrebujejo več časa in bolj počasi napredujejo; starši nanje ne smejo izvajati pritiska, saj jih lahko od branja le odvrnejo. Tretja stopnja je vstop v šolo in nadaljnji razvoj branja tam. Navadno otroci pridejo v šolo s sebi poznanim in ljubim besediščem, ki so ga spoznali skozi najljubše knjige ter risanke. Naloga šole je, da to omejeno besedišče razširi tako, da bo otrok znal brati tudi drugo. Pri poučevanju se v šolah uporablja tri metode: učenje s pomočjo fonetike (fonemi se povezujejo v zloge), prepoznavanje celih besed ali branje z razumevanjem ter celostni jezikovni pristop. Razlika med učenjem s pomočjo fonetike ter prepoznavanje celih besed je, da se pri fonetiki lažje bere neznane besede, pri prepoznavanju celih besed pa bolje razume pomen. Pri četrti stopnji gre za razumevanje in spreminjanje besed v zgodbe ter s tem vstop v svet sanj, zamisli in občutij, ki so za njimi. Za peto stopnjo je značilno, da naj bi bralec spoznal, da obstaja več tehnik branja, od hitrega branja do študijskega branja in branja za užitek. Srednješolci naj bi vedeli, zakaj bodo določeno besedilo prebrali, medtem ko osnovnošolci berejo vsa besedila enako in z istim namenom (prav tam, 2000).
Šola in učitelji imajo pri vzgoji bralca zelo pomembno vlogo. Gre namreč za to, da učitelj ustvari v razredu pozitivno in prijetno izkušnjo, ko je govora o branju in izražanju mnenja učencev o prebranem besedilu. Omogočiti mu mora samostojno izražanje mnenja, saj s tem pridobiva samopodobo, kritični pogled do vseh vrst besedil, saj ne nazadnje tako tudi krepi socialno interakcijo in medsebojne odnose (Grosman, 2009).
Vsa besedila imajo za otroke svoj pomen, zato je pomembno, da jim starši ne vsilijo svojega mnenja o prebranem besedilu, saj s tem zavirajo njihovo domišljijo oziroma vizualizacijo prebranega besedila (Grosman, 2006).
2.2 BRALNI RAZVOJ OTROK
Otrok za učenje branja potrebuje pomoč staršev, saj je slednje zelo zahtevno in ravno pomoč staršev je tista, ki lahko pomaga otroku razviti naklonjenost do branja. V prvem obdobju, med četrtim in devetim letom mora otrok osvojiti bralno tehniko, vendar se kar tretjini otrok pri devetih letih zgodi nazadovanje pri branju. Med devetim in petnajstim letom se mora hitrost branja podvojiti, besedni zaklad pa mora zelo razširiti. Pri trinajstih letih lahko otrok popolnoma izgubi
24 zanimanje za branje. Ko beremo otroku, moramo brati skupaj in ne le zanj. Konec koncev učenje branja traja celo življenje (Kropp, 2000). »Branje je zato dokazano pomembno za kognitivni razvoj, ki poteka vzporedno z jezikovnim.« (Grosman, 2009: 30). Stalno ali občasno branje omogoči ohraniti ali dvigniti raven pismenosti. Če posameznik ne bere, lahko njegova raven pismenosti upade (Grosman in Jamnik, 2006).
Če nekoga prepoznamo kot dobrega bralca, to pomeni, da (Duke in Pearson, 20021 v Grosman, 2006):
• je dejaven bralec,
• se zaveda cilja branja ter besedilo tudi ocenjuje,
• besedilo pred branjem strukturno pregleda,
• se med branjem odloča, kaj bo temeljito prebral in kaj preletel,
• pomen, ki ga ustvarjajo med branjem, prilagajajo in spreminjajo,
• želijo ugotoviti pomen njim neznanih besed,
• nadgrajujejo svoje predhodno znanje z novim, pridobljenim skozi branje,
• razmišljajo o piscih besedil ter o kakovosti njihovih besedil.
Otrokov recepcijski razvoj oziroma način, kako bere, sprejema in procesira besedila, je povezan z njegovim kognitivnim, emocionalnim, jezikovnim, moralnim in socialnim razvojem ter pogojen z osebnostnim razvojem. Otrokov recepcijski razvoj se deli po psihološki lestvici faz osebnostnega razvoja na:
• senzomotorno obdobje (do prvega leta starosti),
• obdobje praktične inteligence (do drugega oziroma tretjega leta starosti),
• obdobje intuitivne inteligence (do sedmega oziroma osmega leta starosti),
• obdobje konkretnih, logičnih intelektualnih operacij (do dvanajstega leta starosti),
• obdobje abstraktne inteligence (po dvanajstem letu starosti) (Kordigel Aberšek, 2008).
Senzomotorno obdobje in obdobje praktične inteligence se navadno opisuje skupaj, saj v obeh obdobjih otrok jezikovnih znakov ne pozna dovolj konkretno, da bi lahko tekoče komuniciral z okolico, čeprav je recepcija zelo intenzivna. S svetom komunicira s pomočjo posnemanja, simbolno igro, otroško risbo, notranjo sliko ter tudi z jezikom (prav tam, 2008).
V obdobju intuitivne inteligence se otrokova recepcijska zmožnost deli na dve fazi, to sta faza egocentrične recepcije ter naivno pravljično obdobje. V fazi egocentrične recepcije se otrok prvih besed nauči po postopku asociacije med poznanimi doživetji iz okolja in glasovi oziroma besedilnimi signali. V tem času se otrok tudi sreča z literarnimi svetovi, ki sta realni literarni svet in domišljijski literarni svet ter s tem povezano doživljanje literature, ki je v tej fazi zelo egocentrično. Otrok namreč izbere le tiste signale, ki jih prepozna kot svoje. Znotraj faze egocentrične recepcije imamo dva psihološka mehanizma, identifikacijo ter projekcijo, ki otroku omogočata povezati motive iz besedila z lastno izkušnjo iz realnega okolja. Pri mehanizmu identifikacije otrok ponotranji zahteve, vedenjske vzorce, vrednote in tudi vzorce iz svojega okolja; pri identifikaciji s knjižnimi junaki to poteka preko ključnega dražljaja, vendar mora otrok hkrati najti povezavo med sabo in svojim življenjem ter knjižnim junakom in njegovim življenjem.
Mehanizem projekcije govori o tem, da otrok potisne impulze v podzavest, na drugo osebo, da se
1 Duke, N. K. in Pearson, P. D. (2002). Effective Practices for Developing Reading Comprehension. V: Farstrup, A.
E. in Samuels, S. J., 2002 (ur.): 205-242.
25 bo kasneje boril proti njej in jo skušal odstraniti. Gre za obrambni mehanizem. V fazi naivnega pravljičnega obdobja otroci odprejo vrata domišljiji, saj verjamejo, da je dogajanje v pravljici del njihovega realnega življenja. To obdobje je med tem, ko je otrok sposoben dojeti pravljico, ter do takrat, ko je sposoben ločiti pravljični in realni svet (prav tam, 2008).
V obdobju konkretnih, logičnih intelektualnih operacij po otrokovem sedmem letu starosti se njegov način razmišljanja spremeni, saj ne ravna več impulzivno, temveč je pred odločitvijo sposoben razmisliti. V tem času so otroci že sposobni slediti zgodbi ter upoštevati prejšnje dogodke ter znotraj besedila ločiti, kdo je pozitiven in kdo negativen lik ter kdo glavni junak in kdo ima stransko vlogo. Otrok se je zmožen identificirati s književno osebo, ki mu je podobna zgolj v eni lastnosti ali pa so življenjske okoliščine podobne njegovim. Razume lahko, kakšen je motiv in namen posamezne knjižne osebe, kaj oseba čuti, kaj namerava ter jo tudi moralno oceni. Hkrati tudi razume dogajalni prostor in čas besedila ter je sposoben ločiti domišljijski svet od realnega (prav tam, 2008).
Če otroci preko zaslonov spoznajo besedilo na preveč vizualno vznemirljiv način (razne interaktivne igre in podobno) lahko razvijejo prepričanje, da je branje preko zaslonov bolj zabavno od branja knjig; istočasno tudi ne razvijejo dovolj velike stopnje pozornosti in v branje ne vključijo dovolj mentalnega napora. Raziskave so pokazale, da so imeli otroci, ki so imeli več izkušenj z branjem preko zaslonov, slabše rezultate na preizkusu (Kepic Mohar, 2020).
Za spodbujanje in razvoj branja lahko uporabimo tudi različne metode, kot je metoda večkratnega branja istega besedila, metoda branja v nadaljevanjih, metoda družinskega branja, metoda branja na deževen dan ali metoda žepne pravljice (Kordigel Aberšek, 2008).
2.3 POMEN IN RAZSEŽNOST BRANJA
V današnjem času je branje knjig del naše kulture. Raziskave so pokazale, da so otroci, ki so odraščali s knjigami, bolj uspešni v šoli, vendar pa se moramo zavedati, da so tudi otroci različni in nekaterih otrok poslušanje branja ne pritegne, zato bodo znanje nabirali na drug, sebi lažji način.
Pomembno je, da med branjem opazujemo otroka ter njegove odzive. Če opazimo, da se otrok burno odziva, moramo z branjem prenehati (Knaflič, 2012).
»Branje je proces, s pomočjo katerega se bralci s pomočjo spretnosti dekodiranja grafičnih znakov (črk) prebijamo do pomena tega, kar je zapisano. To pa pomeni, da razumemo, kar preberemo«
(Kordigel Aberšek, 2008: 39).
»Branje spreminja možgane in prispeva h kapaciteti za mišljenje, čutenje, sklepanje in razumevanje soljudi; vse, kar beremo, ter način, kako beremo, vpliva na način, kako razmišljamo;
branje je arena misli.« (Wolf 20082 v Kepic Mohar, 2020). S tem, ko otroci večkrat slišijo isti glas ali večkrat preberejo isto knjigo, se počutijo bolj varne, kar privede do tega, da si lažje zapomnijo določene pomene ali vzorce in pozneje to pretvorijo v črke in glas. Z branjem otroci razširjajo svojo kapaciteto razmišljanja, ki jim bo v času življenja omogočila lažje izražanje ter spoznavanje sveta (Kepic Mohar, 2020).
V času digitalizacije so se pričele izvajati raziskave o vplivu interneta na način razmišljanja in branja. Pri branju iz zaslonov (računalnik, tablica, telefon) gre za hitro obdelavo informacij,
2Wolf, M. (2008). Proust and the squid. New York: HarperCollins Publishers.
26 konstantne dražljaje ter poskus večopravilnosti, ko besedilo preletimo, kar s seboj vzamemo tudi v čas branja knjig in posledično se izgubi namen knjig, ki bi morale v bralcu vzbuditi empatijo in refleksijo, nadgrajevati že obstoječe znanje ter na koncu koncev tudi spodbuditi kritično razmišljanje. Tehnologija je seveda s seboj prinesla tudi pozitivne stvari, vendar pa moramo biti pri najmlajših pozorni, da dovolj pozornosti namenijo knjigam in ne zgolj tehnologiji in zaslonom (prav tam, 2020). Pri digitalni literaturi se pod vprašaj postavi vloga jezika, saj je prostor na zaslonih omejen (Grosman, 2011).
Brati bi morali na glas, saj je branje že od nekdaj družabni dogodek (Kropp, 2000). Brati bi morali tudi skupno, saj imajo preko tega starši socialno interakcijo z dojenčki, malčki in otroki; hkrati se s tem ustvarja učno okolje, preko katerega gredo otroci ven iz poznanega. Seveda sta pomembna tudi kakovost in pogostost branja ter okolje, v katerem berejo, saj mora slednje biti brez motenj;
starši morajo med branjem malčkom uporabljati kretnje in geste, da obdržijo ali pridobijo otrokovo pozornost. Z vsem že omenjenim se krepi vez med starši in otroki (Marjanovič Umek, 2018).
3 RISANKE OZIROMA ANIMIRANI FILMI
3.1 RAZLIČNE OPREDELITVE IN KLASIFIKACIJE RISANK
Vedno bolj pogosto se dogaja, da so risanke otrokom nadomestilo za branje pravljic, saj je veliko tradicionalnih pravljic že pretvorjenih v vizualno podprto pripoved risank. Starši se tako rešijo napornega glasnega branja; otrokom so risanke dosti bolj zanimive kot dolgočasno branje.
Ustvarjalci risank slednje naredijo tako zanimive, da otroke pritegnejo ter jih potem tudi zasvojijo.
Risanka v nasprotju s pravljico sočasno vpliva in stimulira več otrokovih čutov. Prek risanke se dogajalni prostor spreminja; liki ali igralci v risanki uporabljajo različne kretnje, mimike obraza, obleke, frizure, različno dolge govore in ne nazadnje tudi različne zvočne efekte, s katerimi pritegnejo otroka h gledanju. Otroci vseh teh sporočil niso zmožni pravilno interpretirati ter razumeti, zato se jim meja med resničnim in fiktivnim zabriše oziroma je težje zaznavna. Risanka postavlja pravljico oziroma jezikovno sporočanje v podrejeni položaj, saj temelji na vizualnosti, kjer jezik sploh ni potreben (Grosman, 1998).
»Animirani film je filmska zvrst oživljanja/animiranja risb, lutk, kolažev, predmetov in drugih živih ali neživih stvari, posnetih v tehniki sličica za sličico s filmsko ali video kamero, ali ustvarjenih s pomočjo računalnika ter minimalno frekvenco sosledja gibanja petindvajsetih sličic na sekundo« (Goetz, Krajnc, Saksida in Leder, 2016: 14).
»Animare« v latinščini pomeni vdihniti življenje; animacija je nadpomenka animiranemu filmu in vključuje vse vrste animiranih pogodb; avtorju kot umetniška zvrst omogoča izraziti njegov pogled na svet. Navadno se izraz povezuje z računalniško animacijo, reklamami in podobno. Gre za umetniško zvrst, ki jo gospodarstvo uporablja za marketinške namene in je potrebno, da jo spremljamo s kritično distanco (Repše in Peštaj, 2012). »Animirani film je ena od oblik animacije, ki je širokemu občinstvu poznana predvsem kot zvrst za otroke.« (Prav tam: 6).
R. Munitić in L. Kovačič (1976) opozarjata, da animirani film ne obsega samo področja risanega filma-risank, temveč tudi animirani lutkovni film, animirani kolaž in druge. Po mnenju
27 poznavalcev filma je animirani film nekje na meji kinematografije. »Animatio« označuje življenjsko gibanje, kjer razgibamo negibno ali oživimo neživo.
Risanka je film, sestavljen iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju pokažejo dogajanje (SSKJ, 2021).
3.1.1 OPREDELITVE UČENCEV DRUGEGA RAZREDA
Drugošolci so risanko opredelili tako:
»Risanka je pravljica v gibanju.«
»Kadar sem priden si lahko ogledam risanko.«
»Risanka je animirana pravljica na televiziji ali računalniku.«
»V risanki vidimo izmišljene junake.«
»Risanka nam prikaže pravljico.«
»Risanka je povezana slika pravljice.«
»V risanki se premika slika.«
»Ob gledanju risanke zelo uživam, saj si pravljične junake lažje predstavljam.«
»Risanka je pravljica na televiziji.«
3.1.2 OPREDELITVE UČENCEV PRVEGA RAZREDA
Prvošolci so risanko opredelili tako:
»Risanka je to, da vsak junak dobi svoj glas in da ga lahko vidiš.«
»Risanka je to, da gledaš slike na televiziji in slišiš zvok.«
»Risanka je zelo zanimiva, saj se slika premika in je vedno nekaj novega in zanimivega.«
»Risanka se ne lista ampak se sama premika na televiziji.«
»Risanke so zanimive in poučne. Všeč mi je, da jih lahko kadarkoli ustaviš in večkrat pogledaš.«
»Kadar gledam risanko, si lažje predstavljam kako vse izgleda.
»To so različne slike, ki so prilepljene skupaj in se premikajo. Imajo tudi zvok.«
Tudi pri opredeljevanju risank so učenci drugega in prvega razreda izhajali iz lastnega dojemanja in doživljanja le-teh. Povzamemo lahko, da risanke za učence predstavljajo slike, ki se premikajo in ki jih lahko gledajo po televiziji oziroma preko drugih medijev.
28 3.2 ZGODOVINA RISANK
Pred današnjimi animacijami so obstajale preproste optične igrače in jasne meje med filmom ter animacijo do iznajdbe kinematografa ni bilo. Optične igrače ustvarijo gibanje s serijo slik, ki se nam pred očmi predvajajo hitro ena za drugo in s tem prevarajo človeško oko. Na razvoj animiranega filma je vplival tudi razvoj tehnologije, v tem primeru fotoaparat (Goetz, Krajnc, Saksida in Leder, 2016).
3.2.1 ZGODOVINA RISANK V TUJINI
Emile Reynaud je bil prvi, ki je s pomočjo praksinoskopa uspel projicirati gibljive slike na trak.
Po izumu kinematografa bratov Lumiere je zanimanje za animacije upadlo do leta 1906, ko je James Stuart Blackton s kredo na tablo narisal obraz, ki se je spačil, ter s tem ustvaril Smešne izraze zabavnih obrazov, ki so prvi primer animacije sličica za sličico. Leta 1911 je Winsor McCay ustvaril Malega Nema, ki velja za prvi pripovedni animirani film oziroma risanko. Risanka je trajala tri minute. Jamen Stuart Blackton pa je leta 1907 s filmom Zakleti hotel istočasno razvijal tudi piksilacijo, kar pomeni animiranje fotografiranih ljudi (Goetz, Krajnc, Saksida in Leder, 2016).
Risanke so v ZDA v dvajsetih letih dvajsetega stoletja postale popularne zelo hitro. Takrat je Margaret Winkler Mintz producirala filme iz serije Mut in Jeff. Walt E. Disney je takrat s prijateljem Ubom Iwerksom ustanovil produkcijsko hišo. Brata Fischer sta v tridesetih letih ustvarila risanko o Popaju. Disney in Iwerks sta producirala igrano animirano serijo Alica iz čudežne dežele, leta 1927 pa je Iwerks narisal miška Mikija, ki je spremenil razvoj animacije. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so v studiih animatorji prerisovali kadre risank in takrat so nastale še danes vsem poznane risane zvezde, kot so Tom in Jerry, Looney Toons in Peter Detel.
Sneguljčica in sedem palčkov je bila leta 1937 tudi Disneyjev in svetovni prvi celovečerni animirani film. Kasneje so Sneguljčici sledili tudi drugi celovečerni animirani filmi. Leta 1940 je sledil Ostržek, leto kasneje, 1941, Slonček Dumbo in med leti 1939 in 1946 Fantazije (prav tam, 2016). Leta 1919 je Otto Messmer ustvaril lik Mačka Felixa, ki je verjetno edini animirani lik, ki ni potreboval komičnih situacij ali dogodkov, da bi zabaval ljudi. Njegova hoja v krogu, ko je bil zaskrbljen ali zamišljen, je še danes znana. Messmerjevo delo na animirani različici Charlieja Chaplina mu je verjetno pomagalo razumeti, kako so lahko pravočasno premikanje in geste dovolj močno orodje za ustvarjanje humorja (Bendazzi, 1994).
Winsorja McCaya se še danes razume kot prvega klasičnega avtorja ameriške animacije. Leta 1910 je namreč posnel Malega Nema, ki je bil prvi film brez ozadja. Kasneje je leta 1912 posnel tudi Zgodbo o komarju, smešno in ironično zgodbo o velikem komarju, ki pije kri, dokler ne poči. Leta 1914 je potem posnel risanko z naslovom Dinozaver Gertie, ki je sestavljena iz deset tisoč risb.
Arthur Melbourne Cooper velja za prvega avtorja animiranega filma na svetu; ustvaril ga je leta 1899 z naslovom Matches: An Appeal (Tekme: pritožba). Leta 1908 je potem ustvaril še en animirani film, in sicer Dreams of Toyland (Sanje o deželi igrač), kasneje pa še Noetovo barko, Pepelko in Lesene atlete. Lotte Reiniger je leta 1926 kot prva ustvarila celovečerni animirani film z naslovom Pustolovščine princa Ahmeda. Vsebino je črpala iz pravljic Tisoč in ena noč. William Hanna in Joseph Barbera sta poznana po risankah Tom in Jerry, Medved Jogi, Kremenčkovi in drugih (prav tam, 1994).
29 Prvi evropski in francoski risani film je leta 1908 v Franciji posnel Emile Cohl, kjer liki neopazno prehajajo iz oblike v obliko, avtor pa je neopazen. Leta 1917 je Quirino Cristiani v Argentini ustvaril prvi celovečerni animirani film (Repše in Peštaj, 2012).
V Rusiji so se z animacijo pričeli ukvarjati leta 1910, ko je Vladislav Starevič, ruski entomolog, ki se je navduševal nad fotografijo in filmom, posnel dokumentarec o hroščkih jelenih. Izdelal je modele iz njihovih školjk ter nato naredil posnetek, sličico za sličico. To je bil prvi ruski animacijski film. Leta 1912 je nato posnel kratek film, kjer so imeli glavno vlogo hrošči in kozorog; to je bila parodija na viteško pravljico. Film je požel velik uspeh; mnogi pa so se spraševali, kako je mogoče tako dobro trenirati živali. Kot odgovor na Walt Disney studio so v Rusiji v letu 1936 odprli največji studio v Evropi, imenovan Soyuzmultfilm. Velik razlog za odprtje studia je bila tudi moč propagande s pomočjo risank (Afanaseva, 2011).
Na Hrvaškem so leta 1956 ustanovili studio, namenjen animaciji in risanemu filmu. Leta 1962 je Dušan Vokutić prejel oskarja za kratki risani film Surogat. Med leti 1967 in 1978 je bil aktualen, še danes poznani Profesor Baltazar (Goetz, Krajnc, Saksida in Leder, 2016).
Walter Elias Disney je leta 1922 skupaj z Iwerks Ubom ustvaril Sneguljčico in Obutega mačka s komičnim pridihom. Leta 1923 je ustvaril tudi Alico v čudežni deželi; leta 1927 je ustvaril Srečnega zajca Osvalda, ki je popolnoma animiran film brez živih igralcev. Miški Mikiju je ime dala Disneyjeva žena. Prva risanka z Mikijem je bila Plane Crazy, ki je bil nemi film. Prva risanka, v kateri je Disney vključil zvok, je bil Steamboat Willie iz leta 1928, kjer je imel Miška Miki zopet glavno vlogo. Leta 1937 je Disney predstavil barvno risanko z naslovom Sneguljčica in sedem palčkov. Poleg Sneguljčice je Disney ustvaril tudi Ostržka, Dumba, Tri majhne prašičke in Zajec in želva. Zapuščina Walt Disney Studios je še danes del odraščanja otrok in svetovne kulturne dediščine (Bendazzi, 1994).
3.2.2 ZGODOVINA RISANK NA SLOVENSKEM
Leta 1952 je Saša Dobrila po tem, ko se je vrnil iz Prage, ustvaril prvi slovenski profesionalni animirani film z naslovom 7 na en mah, ki je temeljil na lutkah po češkem modelu. Leta 1959 je Triglav film z namenom načrtne proizvodnje animiranega filma ustanovil poseben lutkovni oddelek. Pod produkcijo Triglav filma so posneli 11 lutkovnih animiranih filmov, katerih režiserji so bili Mile de Gleria, Črt Škodlar, Zvone Sintič, Dušan Povh, Janez Menart in drugi. Čeprav je vse kazalo na profesionalizacijo ljubljanske šole lutkovne animacije, se je pomanjkanje razvojne vizije razvilo v propad Triglav filma in integracijo v Viba filma. Leta 1957 so sicer v Viba filmu posneli lutkovna animirana filma Dinar na dinar in Otok, vendar so se kasneje usmerili v risane animirane filme. Miki Muster je skupaj z Viba filmom posnel samo tri filme, zato so pripeljali tuje avtorje, ki pa so pri produkciji sodelovali s svojimi sodelavci in tako slovenski strokovnjaki niso dobili priložnost za razvoj. Hrvaški avtorji so obogatili slovenski animirani film s filmi, kot so 1+1=3, Cvet in Kovček, poljski avtorji pa s filmi Brodolomci, C'est la vie, in Orden (Goetz, Krajnc, Saksida in Leder, 2016).
Saša Dobrila je poleg 7 na en mah leta 1952 ustvaril tudi Vitez in koš, ki velja za drugi slovenski animirani film. V njem nastopa deček, ki se znajde v tridimenzionalnem svetu svojih knjižnih junakov. Film je zanimiv, ker se lutkovna animacija izmenjuje z igranim filmom. Dobrila je leta 1957 posnel Brihtne buče, lutkovno verzijo Butalcev, Najlepši cvet, ki velja za prvi jugoslovanski barvni lutkovni animirani film, in Otok, ki je kopija Robinzona na samotnem otoku. Leta 1958 je
30 Dobrila posnel Bonga, leta 1959 Motoritis, leta 1960 Pepe išče stanovanje in Robota, leta 1961 Venero. Leta 1976 je s filmom Naredi si sam zaključil sodelovanje pri animiranih filmih (prav tam, 2016).
Črt Škodlar se je lutkovne animacije učil pri Sašu Dobrili. Leta 1959 je ustvaril svoj prvi animirani film Rondo, ki ga je animiral sličico za sličico in kjer je prikazal, da je lahko gibanje bolj tekoče, kot je bilo do tedaj. Skozi deli Zaspane in Čigavo je pismo iz leta 1959 je pokazal, da so lahko animacije tudi humorne. Pri filmu Jutro, jezero in večer v Annecyju je poskušal sinhronizirati glasbo in dogajanje. Sintetični humor iz leta 1967 je njegov drugi eksperimentalni film, kjer je glavni cilj animacije smeh gledalcev (prav tam, 2016).
Miki Muster, avtor slovenskega stripa Zvitorepec in najbolj poznan avtor slovenskega stripa in animiranega filma je med leti 1960 in 1962 ustvaril tri animirane filme: Puščica, ki velja za prvi slovenski risani film, Kurir Nejček, kjer so risba in barve zlite v celoto, in Zimska zgodba, kjer tudi sledi Disneyjevemu slogu in ga še bolj dodela. Zaradi omejenih pogojev dela v Slovenij in želji po ustvarjanju risanega filma je leta 1973 odšel v Nemčijo, kjer je sodeloval pri animiranih filmih o nemškem Sherlocku Holmesu – Nick Knatterton (prav tam, 2016).
Leto 1975 in film Študent avtorja Steinbacher Konija bi lahko šteli kot mejnik sodobnega slovenskega avtorskega animiranega filma. Tone Rački, pedagog na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, je prispeval teoretsko vsebino prek besedil o animiranem filmu ter tudi animiral film o samoupravljanju. Boris Benčič je ustvaril Copy, ki velja za referenčni slovenski eksperimentalni animirani film. Poleg že omenjenih so animirane filme ustvarjali tudi Bojan Jurc, Zdravko Barišič, Marjan Manček in Zvonko Čoh, ki je skupaj z Milanom Eričem tudi ustvaril prvi celovečerni animirani film Socializacija bika? leta 1998 (prav tam, 2016).
3.3 ANIMACIJSKE TEHNIKE
Animirani filmi se ločijo glede na tehniko izdelave, kjer gre za specifiko uporabljenega materiala.
To so risani filmi, računalniško animirani filmi in »stop motion« animirani filmi. Tehnike so lahko med seboj po potrebi tudi kombinirajo (Repše in Peštaj, 2012).
31
Slika 1: Tehnike animiranega filma
Vir: Goetz, Krajnc, Saksida, in Leder, 2016: 65
Risani film oziroma tradicionalni animirani film je bil v dvajsetem stoletju najbolj razširjena tehnika ustvarjanja. V slovenščini to tehniko poimenujemo tudi risanka, vendar je potrebno paziti, saj so risanke izključno narisane; ostali animirani filmi so ustvarjeni z drugimi metodami (Goetz, Krajnc, Saksida in Leder, 2016). Gre za direktno animacijo na papir ali filmski trak, kamor narišemo toliko sličic, kot jih potrebujemo za prikaz zgodbe. V zadnjem času se z razvojem računalnika tudi risanje sličic premika na računalnik, vendar pa je koncept ostal enak; narisati je potrebno sličico za sličico. Pri risanju se lahko uporabita dve metodi: pri prvi glavni animator najprej nariše ekstreme, to so skrajne sličice, med katerimi potem fazisti narišejo vmesne sličice gibanja. Pri drugi metodi sličice rišejo eno za drugo tako, kot si sledijo v zgodbi. Pri risanju si animatorji pomagajo s svetlobni mizami in celuloid-acetatnimi folijami; koloristi potem risbe likov in ozadja kolorirajo. Ko je vse pripravljeno, se sličice posname in prenese na filmski trak ali računalnik ter se jim doda zvok (Repše in Peštaj, 2012).
Računalniško animiranim filmom je skupno to, da jih animiramo na računalniku, bodisi v 2D risani tehniki, 2D kolaž tehniki ali pa v 3D tehniki (Goetz, Krajnc, Saksida in Leder, 2016). Vrsta animacije je odvisna od programske opreme, ki jo uporabljamo in je možna v bitni ali vektorski obliki. 3D tehnika uporablja vektorski zapis in matematične izračune. Pri tej tehniki izdelave so v izdelavo vključeni tudi strokovnjaki s področja računalniškega oblikovanja, posebnih učinkov in drugi strokovnjaki. Pri izdelavi postavimo točkovno mrežo, na podlagi katere potem računalnik določi koordinate, ki jih uporablja pri premikih likov in ostalih objektov. Če si postavimo dobro osnovo in izdelamo več osnovnih poz objekta in njegovih sprememb, je lahko izdelava zgodbe zelo enostavna, saj nam današnja programska oprema nudi že izdelane učinke in teksture, ki jih
32 lahko uporabimo pri naši animaciji. V današnjem času nam programska oprema že omogoča prenos človeškega giba v gibanje lika v animaciji, zato se poraja vprašanje, če je to sploh še animacija (Repše in Peštaj, 2012).
Pri »stop motion« animaciji gre za snemanje s fotoaparatom, in sicer gre za animacijo predmetov, gline, lutk, plastelina, kolaža, silhuet in piksilacijo (prav tam, 2012). Pri animaciji predmetov gre za oživljanje vsakodnevnih predmetov, kot so igrače ali kocke, ki pa ne smejo biti gnetljive.
Animacija silhuet se ukvarja, kot že ime pove na oživljanju silhuet ali senc. Liki so izrezani;
svetlobo prilagodimo tako, da ustvarijo senco na navadno sivi podlagi. Podobna animacija se dogaja pri kolaž animaciji, vendar tokrat brez ustvarjanja senc in s snemanjem sličice za sličico;
liki imajo gibljive ude. Pri animaciji lutk, kot že ime pove, nastopajo oživljene lutke in drugi tridimenzionalni predmeti. Nekoč je ta metoda prevladovala v filmih za otroke, danes pa je tehnika zaradi vzpona računalniške animacije v upadu. Piksilacija animira ljudi sličico za sličico. Ljudje postanejo žive lutke, ko se premikajo po točno določenem redu ter vmes obstanejo, da jih lahko fotografirajo. V tej metodi se v filmu združita tudi človek in animirani liki. Najbolj znana avtorja
»stop motion« animacije sta Špela Čadežin in Kolja Saksida (Goetz, Krajnc, Saksida in Leder, 2016).
3.4 RISANKE V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU
Z otroki v prvi triadi je najbolje pripraviti krajše animirane filma dolžine med 25-45 sekund. V današnjem času se otroci zelo kmalu spoznajo z avdiovizualnimi podobami, zato je zelo pomembno, da tako starši kot tudi učitelji izbirajo tiste, ki imajo kvalitetno vsebino, ki je tudi prilagojena otrokovi starosti. Ne smejo pa se starši ali učitelji z otroki pozabiti tudi pogovarjati o vsebini oziroma dogajanju v animiranih filmih. Otroci imajo možnost, da slednje samo gledajo ali pa sodelujejo pri ustvarjanju. Če otroci sodelujejo pri ustvarjanju animiranega filma, pravzaprav prepletajo različne šolske predmete (glasba, likovna umetnost, fizika, računalništvo idr.) ter tako pridobivajo novo znanje in izkušnje z več področij hkrati. Gre pravzaprav za projektno delo, kjer morajo otroci tudi medsebojno sodelovati in komunicirati, s čimer razvijajo socialne veščine ter krepijo samozavest (Repše in Peštaj, 2012). Animirani film se lahko vključi tudi v dan dejavnosti v osnovni šoli (Goetz, Krajnc, Saksida in Leder, 2016).
Po H. Repše in M. Peštaj (2012) animirani film v učnem sistemu izpolnjuje naslednje cilje vzgoje in izobraževanja.
Izobraževalni cilji so naslednji:
- mladi usvojijo osnove animacijskih tehnik ter jih kombinirajo z animacijsko tehnologijo;
- spoznajo animacijski film kot umetniško zvrst;
- ločijo lahko med dobrim in slabim izdelkom ter razvijejo kritično argumentiranje, izrazijo mnenje;
- naučijo se izdelati scene in napisati scenarij, posneti, računalniško zmontirati in uporabiti zvok;
- spoznajo namensko tehnično in programsko opremo ter jo znajo uporabiti;
- širši javnosti so sposobni predstaviti končni izdelek; s tem krepijo samozavest ter pridobijo izkušnje s prezentiranjem ter javnim nastopom;
- gre za vseživljenjsko učenje;
