OBRAVNAVA IZBRANIH REZIJANSKIH PRAVLJIC V VRTCU

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

OBRAVNAVA IZBRANIH REZIJANSKIH PRAVLJIC V VRTCU

Barbara Kos

Ljubljana, november 2020

(2)

(3)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

DIPLOMSKO DELO

OBRAVNAVA IZBRANIH REZIJANSKIH PRAVLJIC V VRTCU

Barbara Kos

Mentorica: dr. Milena Mileva Blažić

Ljubljana, november 2020

(4)

(5)

ZAHVALA

Iskrena hvala mentorici prof. dr. Mileni Milevi Blažić, ki me je seznanila z resničnim pomenom pravljic in moje zanimanje do njih še poglobila. Hvala za vse ideje in navdihe ter strokovno pomoč in hitro odzivnost pri nastajanju diplomskega dela.

Hvala partnerju Iztoku in staršem za potrpežljivost ter spodbudo in pomoč v času šolanja.

Hvala sodelavkam za prijateljsko naklonjenost ob izvedbi dejavnosti.

(6)

VSEBINA

1. UVOD ... 1

2. SLOVENSKI JEZIK ... 2

3. JEZIK V VRTCU ... 3

4. OTROŠKO DOJEMANJE JEZIKA ... 4

5. DVOJEZIČNOST V VRTCU ... 5

6. VLOGA VZGOJITELJA NA PODROČJU JEZIKA V VRTCU ... 7

7. VLOGA STARŠEV PRI JEZIKOVNEM RAZVOJU ... 8

7.1 Vloga staršev pri jezikovnem razvoju dvojezičnega otroka ... 8

8. KNJIŽEVNOST V VRTCU ... 10

9. MLADINSKA KNJIŽEVNOST V SLOVENIJI ... 11

9.1 Realistična proza v sodobni mladinski književnosti ... 12

10. PRAVLJICA IN NJEN POMEN ... 13

10.1 Ljudska pravljica ... 13

11. ILUSTRACIJA IN NJEN POMEN ... 15

11.1 Slikanica ... 15

11.2 Strip ... 16

12. REZIJANSKA KULTURNA DEDIŠČINA ... 17

12.1 Rezija ... 17

12.2 Ustno izročilo in rezijanska kultura ... 17

12.3 Milko Matičetov ... 18

12.4 Zverinice iz Rezije ... 19

13. EMPIRIČNI DEL ... 21

13.1 Opredelitev problema ... 21

13.2 Cilji raziskave ... 22

13.3 Raziskovalna vprašanja ... 22

13.4 Metoda raziskovanja in raziskovalni vzorec ... 22

14. OBRAVNAVA IZBRANIH REZIJANSKIH PRAVLJIC ... 24

14.1 Obravnava stripa »Grdina« v vrtcu ... 24

14.1.1 Evalvacija dejavnosti ... 25

14.2 Obravnava stripa »Bežimo, svet se podira!« v vrtcu ... 31

14.3 Obravnava stripa »Leteča lesica« v vrtcu ... 33

(7)

14.4 Obravnava pravljice »Tri botre lisičice« v stripu ... 36

15. LITERARNA ANALIZA IZBRANIH DEL PO MAXU LŰTHIJU ... 41

15.1 Analiza stripa »Grdina« ... 42

15.2 Analiza stripa »Bežimo, svet se podira!« ... 50

15.3 Analiza stripa »Leteča lesica« ... 56

15.4 Analiza pravljice »Tri botre lisičice« ... 62

16. POVZETEK EMPIRIČNEGA DELA ... 69

17. SKLEP IN ZAKLJUČEK ... 70

18. LITERATURA IN VIRI ... 72

19. PRILOGE ... 76

19.1 Soglasje staršev ... 76

19.2 Priloga slikopis ... 78

(8)

KAZALO SLIK

Slika 1: Ogled knjige Rezija. ... 26

Slika 2: Predstavitev Rezije in našega kraja na zemljevidu. ... 26

Slika 3: Risanje Grdine. ... 28

Slika 4: Seznanjanje z rezijanskimi besedami in njihovo ponavljanje. ... 28

Slika 5: Nastajanje vizualnega slovarja. ... 29

Slika 6: Pismo in lutka Grdine. ... 30

Slika 7: Trganje in mečkanje papirja. ... 32

Slika 8: Izdelava pokrivala. ... 33

Slika 9: Izvajanje plesno-gibalne dejavnosti ob slikopisu. ... 35

Slika 10: Izvajanje tradicionalnega rezijanskega plesa. ... 36

Slika 11: Izdelava avtomobila za botre lisičice. ... 37

Slika 12: Dramatizacija pravljice “Tri botre lisičice”. ... 38

Slika 13: Ribanje sira. ... 39

Slika 14: Priprava jedi. ... 39

Slika 15: Razstava. ... 40

Slika 16: Razstava za starše. ... 40

Slika 17: Grdina, str. 12. ... 43

Slika 30: Grdina. str. 34. ... 49

Slika 33: „Bežimo, svet se podira!“, str. 15. ... 52

Slika 34: „Bežimo, svet se podira!“, str. 24. ... 52

Slika 35: Leteča lesica, str. 2. ... 57

Slika 40: Tri botre lisičice, str. 19. ... 64

Slika 41: Fotografija s spletne strani www.marmelina.si. ... 78

Slika 42: Fotografija s spletne strani www.mczos.si. ... 78

(9)

Slika 43: Slika s spletne strani www.osziri.si. ... 78

Slika 44: Slika s spletne stranni www.radostizivljenja.si. ... 79

Slika 45: Slika s spleta. ... 80

Slika 46: Naslovnica stripa Grdina, David Krančan, 2016. ... 80

(10)

KAZALO TABEL

Tabela 1: Analiza stripa »Grdina«. ... 43

Tabela 2: Analiza značilnosti stripa »Grdina« po Maxu Lüthiju. ... 43

Tabela 3: Analiza strips »Bežimo, svet se podira!« ... 51

Tabela 4: Analiza značilnosti stripa »Bežimo, svet se podira!«« po Maxu Lüthiju. ... 51

Tabela 5: Analiza stripa »Leteča lesica«. ... 56

Tabela 6: Analiza značilnosti stripa »Leteča lesica« po Maxu Lüthiju. ... 57

Tabela 7: Analiza pravljice »Tri botre lisičice«. ... 63

Tabela 8: Analiza značilnosti pravljice »Tri botre lisičice« po Maxu Lüthiju. ... 63

(11)

POVZETEK

Diplomsko delo »Obravnava izbranih rezijanskih pravljic v vrtcu« je iz dveh delov, teoretičnega in empiričnega. V teoretičnem delu se posvečamo področju jezika, otroškemu dojemanju jezika ter vlogi vzgojiteljev in vlogi staršev. Ker materni jezik otroka ni vedno tudi jezik okolja, del naloge namenjamo dvojezičnosti. S spoznavanjem in uporabo jezika se otroci največkrat srečujejo prav preko pravljic, zato v teoretičnem delu opisujemo pomen pravljic in tudi pomembnost ilustracij. Nato predstavljamo Rezijo, njeno kulturno dediščino in avtorja, ki rezijansko kulturo preko zgodb prenaša naprej. V empiričnem delu obravnavamo izbrane rezijanske pravljice v vrtcu, in sicer stripe »Grdina«, »Bežimo, svet se podira!« in »Leteča lesica« ter slikanico »Tri botre lisičice« z navedbo avtorja dela, kratko obnovo in analizo po Maxu Lüthiju. Izbrana dela smo v vrtcu obravnavali na različne načine: z vizualnim slovarjem, na gurmanskem dopoldnevu, z dramsko uprizoritvijo ter s plesom in pesmimi.

Ključne besede: jezik, književnost, pravljica, ilustracija, Rezija, kulturna dediščina, Zverinice iz Rezije, vrtec.

(12)

ABSTRACT

This dissertation, called »Discussion about the selected fairy tales from Resia in Preschool«

consists of two parts, theoretical and empirical. The first part includes our language, children's perception of it, the role of educators and the role of parents. Beacuse our national languange is not always the language of the environment or languange that family use, I also devoted part of the task to bilingualism. Children learn and use language also through a fairy tale.

From this point of view, I have described its significance and the significance of its illustrations. This is followed by a presentation of Resia, its cultural heritage and the author, who transmits its culture through stories. The second, empirical part, describes the discussion about selected Resian fairy tales in Preschool - comics Grdina; Let's run, the world is falling apart!, Flying fox and picture book Three fox godparents - individual author of the work, short restoration and analysis by Max Lüthi. Selected works were discussed in preschool through a visual dictionary, morning eating party, drama performance, dance and song.

Key words: language, literature, fairy tale, illustration, Resia, cultural heritage, Beasts from Resia, Preschool.

(13)

1

1. UVOD

Otrok se z jezikovnim področjem prvič sreča v svojem primarnem okolju. Jezik najprej sliši, ga začenja razumeti in ga šele nato prične uporabljati. Jezik je povezava z družino in okoljem.

Preko njega otrok razvija komunikacijo in ves nadaljnji razvoj. Uporaba jezika v zgodnjem otroštvu opredeljuje njegov odnos do jezika za celo življenje. Materni jezik je tisti, ki se ga otrok najprej priuči ter ga z lahkoto uporablja in tudi razume. Včasih ni jezik okolja, v katerem se razvija otrokovo življenje. Da mu drugi jezik ne bi povzročal težav pri razvijanju njegovih kompetenc, je pomembno, da se z njim sreča že v predšolskem obdobju. Pri tem je odločilna vloga staršev in drugih odraslih v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.

Naša naloga je, da otroka z jezikom seznanjamo s vsakodnevnimi pogovori, da spodbujamo branje knjig, njihovo ogledovanje in prebiranje ter da z otrokom spremljamo različne medije.

Da vzpostavimo okolje, v katerem se otrok zares dobro počuti. Jezikovno kulturo razvijamo preko ogledov in tudi izvajanja lutkovnih predstav ter dramskih del. Pri tem smo otroku s spoštljivim odnosom do jezika največji zgled.

Razvijanje jezikovne kulture pri otroku najbolje dosežemo z uporabo knjige. Preko knjige otrok usvoji predbralne in predpisane sposobnosti. Katero književno zvrst pri tem največkrat uporabimo? Pravljico, seveda, saj malega bralca in poslušalca ponese v povsem drug svet, svet domišljije. V svet, kjer se dogajajo magične stvari, v svet, ki otroku pomaga pri reševanju problemov. Pravljica je tudi čudežna, saj se otrok preko nje otrok poistoveti s pravljičnim junakom.

Pravljica ne skrbi zgolj za otrokov jezikovni razvoj. Preko nje se otrok razvija na številnih področjih. S kulturnega vidika prikaže različna okolja, različno družbo ter navade in običaje.

Dandanes je ob poplavi medijev in raznovrstnih vsebin prav, da se v vrtcu posvečamo tudi spoznavanju del iz slovenskih krajev. Zato v diplomskem delu otrokom pobližje predstavljamo rezijansko kulturo, in sicer preko izbranih del iz knjige »Zverinice iz Rezije«, ki obsega 60 pravljic. V empiričnem delu naloge obravnavamo štiri dela, pet zgodb iz omenjene knjige. Otrokom jih predstavljamo tudi s pomočjo slikanice.

(14)

2

2. SLOVENSKI JEZIK

Slovenski jezik se je razvil iz praslovanščine. Najstarejši vir so Brižinski spomeniki.

Slovenščina ima status državnega, uradnega in učnega jezika ter jo uporabljamo za razvoj govornih in pisnih sposobnosti. Za zapisovanje uporabljamo pisavo gajica, ki ima petindvajset črk, s katerimi zapisujemo devetindvajset glasov. Slovenski jezik delimo na funkcijske in socialne zvrsti. Med funkcijske zvrsti uvrščamo umetnostni, publicistični, strokovni in praktično-sporazumevalni jezik. Socialno zvrst delimo glede na govorni položaj na knjižni in neknjižni jezik. Knjižni jezik ima narodnozdruževalno in narodnopredstavitveno vlogo.

Pojavil se je z izidom Abecednika in Katekizma Primoža Trubarja v letih 1550–1551. Pravila knjižnega jezika so zapisana v slovnici, pravopisu, pravorečju in slovarju. Tudi to smer delimo na zborni jezik in na knjižno-pogovorni jezik. Prvo zvrst uporabljamo, ko nastopamo v javnosti, saj prispeva k razumljivosti in je zgled za druge, medtem ko drugo zvrst načeloma uporabljamo samo v pogovorih, namenjenih ožjemu krogu ljudi. Neknjižni jezik se pojavlja na posameznih območjih ali v interesnih skupinah in ga nadalje delimo na pokrajinski pogovorni jezik, narečja in na interesne govorice.

Na slovensko-romanskem jezikovnem stiku je nastalo prav posebno narečje, t. i. rezijansko narečje, ki uporablja različne glasove in naglase. Vsebuje pričakovane in nepričakovane odraze praslovanskega jata. Mednje uvrščamo naglašene zloge, ki so podobni kot v koroškem in severnoštajerskem narečju, ter samoglasniško kakovost kot odvisnost od soglasniškega okolja (Šekli, 2006, 157). Rezijanska govorica ima tudi posebne frazne glagole, ki so posledica teh jezikovnih stikov. »Rezijanski frazni glagoli so glede na vezljivostne lastnosti enovezljivi, dvovezljivi ali trovezljivi ter glede na odsotnost oz. prisotnost frazeologizacije proste besedne zveze ali frazemi,« (Šekli, 2015, 690).

(15)

3

3. JEZIK V VRTCU

Jezik je eno najpomembnejših področij dejavnosti v predšolskem obdobju. To je čas, ko se otroci učijo jezika in ga spoznavajo ter se seznanjajo tudi s komunikacijo. Komunikacijo sprejemajo in jo tudi oddajajo. Jezik je kot področje tesno povezan s številnimi drugimi področji iz Kurikuluma, tj. učnega načrta. Jezik je zlasti pomemben od drugega starostnega obdobja dalje, saj odločilno vpliva na otrokov razvoj predbralnih in predpisanih sposobnosti.

Otrokom v vrtcu moramo zato ponuditi knjižni kotiček, kjer bo lahko listal po različnih knjigah, jih prebiral in si jih z zanimanjem ogledoval. Tako ga navajamo na pisni prenosnik in navsezadnje tudi na pisno kulturo, ki jo bo potreboval v demokratični družbi. Otroka s področjem jezika ne seznanjamo zgolj skozi knjige, temveč tudi z govorjenjem in pripovedovanjem. Ob tem mu namreč nudimo različne jezikovne zvrsti. Kurikulum za vrtce omenja še eno pomembno dejavnost jezika, t. i. dvojezičnost. Vrtci na narodnostno mešanih področjih na slovenski Obali in v Prekmurju so dolžni vzpostaviti dobro podlago za otrokov govorni razvoj in za razumevanje dveh jezikov (Kurikulum za vrtce, 2014, 31–32).

Vrtci jezikovno vzgojo izvajajo z načrtovanjem in spodbujanjem govora. Pri tem je pomembno, da je vzgojitelj oz. vzgojiteljica otroku zgled in tako neposredno vpliva na njegov celostni razvoj. S tem spodbuja sposobnost pomnjenja in razmišljanja ter navsezadnje tudi kognitivne sposobnosti. Jezikovno področje je v vrtcu je opredeljeno s štirimi področji, tj.

govorno vzgojo, književno vzgojo, predopismenjevanjem in knjižno vzgojo, ki so del informacijskega predopismenjevanja. Našteta področja imajo cilje, h katerim stremimo vsi strokovni delavci v predšolski vzgoji (Kranjc, S., 1997, 135–137).

(16)

4

4. OTROŠKO DOJEMANJE JEZIKA

Otrok se z jezikom začne spoznavati v svojem primarnem okolju. Najprej se sporazumeva s starši in sorojenci, nato s širšo družino in širšim socialnim okoljem. Otrokov govor se z njegovim razvojem spreminja in nadgrajuje. Preko svojega okolja je vsakodnevno priča govornim situacijam, v katerih se slovenski jezik uporablja za različne namene. Pomembno je, da otrok ne spoznava samo knjižnega jezika, ampak da se seznanja tudi z razlikami med različnimi narečji in kulturami okolja, v katerem živi. Ker med odraščanjem nima stabilne fonemske strukture, mora izvajati artikulacijske vaje, s katerimi usvoji posamezne glasove in zloge. Za napačno izrečene besede ga nikakor ne okregamo, temveč mu v ponudimo ustrezno jezikovno dejavnost, ki bo ugodno vpliva nanj. Otroci imajo pogosto velike težave tudi z dojemanjem glasovno podobnih besed. Posebna slušna usmerjenost se pri otroku izraža v različnih, a podobnih besedah. Zato je zelo pomembno, da jezikovne zmožnosti razvijamo čim prej, saj so podlaga za komunikacijske veščine in razumevanje samega jezika. Ponudimo mu čim več možnosti za sodelovanje v spontani komunikaciji. Otrok v glasovno poudarjeni fazi besede dojema na način, ki mu je blizu, pri čemer pa lahko pride tudi do zamenjave dejanske rabe besede in njenega pomena. Včasih otrok tudi ne more izraziti svojih čustev in dejanj zgolj z eno besedo, zato si pri tem pogosto pomaga z opisovanjem. Prav opisno izražanje je zelo pomembno za razvoj sintaktičnih odnosov v stavku. Otrok določene besedne zveze ali fraze dojema analitično, kar izhaja iz njegovega jezikovnega okolja. Govorimo o narečjih ali pogovornem jeziku. Teh je v Sloveniji veliko, kar se kaže tudi v vrtcu. Otroško besedno ustvarjanje torej temelji na otrokovem poznavanju jezika. Tega oblikujejo pravila, ki jih potrebuje pri učenju. Tu je zelo pomembna vloga odraslega, saj s pravilno rabo jezika skozi pravljice, izštevanke in igre ter s pogovorom otroku omogoči kar najboljši razvoj govornih in jezikovnih sposobnosti (Bokal, L., 2002, 109–120).

(17)

5

5. DVOJEZI Č NOST V VRTCU

Življenjsko okolje je vse bolj prepleteno z različnimi kulturami. Temelj sodobnega sveta je zato predvsem dobro poznavanje jezikovnih kompetenc. Še pred nekaj desetletji se je otrok s prvim tujim jezikom prvič srečal v osnovni šoli, dandanes pa vse več staršev svojega otroka že v predšolskem obdobju vpiše v jezikovne tečaje. To je za otroka v bistvu prednost, saj omogoča lažje in hitrejše razumevanje jezika. V Sloveniji imamo kar nekaj vrtcev, v katerih otroke učijo dveh jezikov. Gre za učenje primarnega in sekundarnega jezika ter za dvojezičnost, tj. učenje dveh ali več enakovrednih jezikov (Brumen, M., Fras-Berro, F., 2014). Z dvojezičnostjo se srečujemo na območjih, kjer ljudje pripadajo več kot eni kulturi, torej dvema ali celo več. Različne kulture pomembno prispevajo k oblikovanju posameznikove identitete in hkrati omogočajo, da se posameznik z njo poistoveti.

Dvojezičnost srečamo predvsem na obmejnih območjih, zaradi številnih priseljencev pa se pojav širi tudi v notranjosti države. Na območju Slovenije in Italije imamo na primer dvojezične vrtce, v katerih dvojezičnost uresničujejo tako, da ena vzgojiteljica govori slovensko, druga pa italijansko. Na ta način jezika otrokom ne vsiljujejo, vzgojno- izobraževalne dejavnosti pa so povezane z družinskim in širšim okoljem. Žal se na obmejnih območjih uporaba slovenščine čedalje bolj zanemarja in s tem tudi zanimiva slovenska narečja. Razdelimo jih v sedem večjih skupin, pri čemer vsaka vključuje več narečij. »Narečje je najbolj pristen izraz kulturne stvarnosti, ki ji otrok pripada (kar gotovo ni le posebnost tega okolja), in je torej sredstvo, ki je najbolj prikladno za utrjevanje nujne povezave z okoljem.

Skozi narečje otrok pridobiva in utrjuje zavedanje in pripadnost domači skupnosti, medtem ko knjižni jezik širi njegova obzorja« (Gruden, Ž. , 1997, 376). V vrtcih, v katerih se stikata dve kulturi, moramo vzpostaviti govorne položaje in izvajati dejavnosti, pri katerih otrok doživlja stvarnost okolja. »Narečje je močno prisotno v vsakdanjem življenju, pri čemer prihaja tudi do delnega odstopanja od modela jezikovnega razlikovanja po osebah, saj pri praktičnih dejavnostih uporabljata narečje tako »slovenska« kot »italijanska« vzgojiteljica.« (prav tam).

Na ta način otrok tudi ohranja smisel dvojezičnosti; gradi torej jezikovno kompetenco in narečje doživlja kot materni govor. Pri tem ne smemo pozabiti na otrokovo domače okolje, kjer starši lahko uporabljajo samo en jezik (Gruden, Ž., 1997).

Danes je namen šolanja in izobraževanja usvojitev predvsem knjižnega jezika, a bi morali glede na kraj šolanja ozavestiti tudi mestni ali narečni govor. Ker je jezikovna dediščina odločilna za ohranjanje kulture, bi morali tudi v šolstvu poudariti osnovne razlike med

(18)

6

knjižno in narečno govorico, ohranjanje materialne in naravne dediščine pa bi moralo biti visoko vrednoten cilj šolske strategije na državni ravni (Smole, V., 2009, 560–561).

(19)

7

6. VLOGA VZGOJITELJA NA PODRO Č JU JEZIKA V VRTCU

Vrtec, kjer otrok preživi pretežni del dneva, naj bi otroku nudil okolje, v katerem lahko razvija nekomunikacijske in komunikacijske spretnosti. Kurikulum je dokument, ki vzgojiteljem narekuje njihovo delovanje. Vzgojitelji ga upoštevajo, delujejo z opredeljenimi vsebinami in spoštujejo zapisane cilje. Tako osebam, ki delajo z otroki, omogoča, da spoznajo slovenski jezik ter da čim širše in ustrezno doživljajo okolje, v katerem bodo lahko razvili komunikacijske spretnosti in spoznavali različne kulture. Vzgojitelji in njihovi pomočniki cilje uresničujejo na naslednje načine (Kurikulum, 2014, 31–37):

- s pripovedovanjem in branjem pravljic, zgodbic, ugank in pesmic;

- z uprizarjanjem lutkovnih in dramskih iger;

- s pogovorom o vsakdanjih rečeh, izkušnjah;

- z neverbalno komunikacijo;

- z možnostjo ustvarjanja in igranja;

- s spoznavanjem simbolov;

- z omogočanjem dostopa do različnih virov;

- z ustvarjanjem razmer, ki spodbujajo povezave med različnimi kulturami;

- s spodbujanjem interesa za spoznavanje jezika.

Dodatek Kurikuluma za vrtce na narodno mešanih območjih, ki ga je 19. decembra 2002 sprejel Strokovni svet RS za splošno izobraževanje, strokovnim delavkam, ki delujejo na območjih dvojezičnosti, narekuje, da obvladajo jezika ter imajo strokovna in specifična didaktična znanja za seznanjanje in učenje otrok z drugim jezikom. Dvojezičnost v vrtcu poteka načrtno in v skladu z okoljem. Seznanjanje je proces, v katerem posameznik ozavesti, da poleg maternega jezika obstaja še nek drug jezik. Zato vzgojiteljice premišljeno in strokovno utemeljeno izbirajo vsebine in oblike dela ter načrtujejo dejavnosti, ki otrokom omogočajo, da se seznanjajo tudi z drugim jezikom (Baloh, B., 2004, 338).

(20)

8

7. VLOGA STARŠEV PRI JEZIKOVNEM RAZVOJU

Družina je okolje, ki otroku nudi prve življenjske izkušnje ter ga uči vzorcev, ki jih bo uporabljal tudi v vsakdanjem življenju. Starši in okolje sta odgovorna za otrokov celostni razvoj. Ta dva dejavnika oblikujeta otrokove norme in značilnosti ter ga preoblikujeta po svoje. Naloga staršev je, da otroka priučijo vrlin, ki jih bo potreboval v življenju. Na področju jezikovnega razvoja mu lahko pomagajo s svojim zgledom. Če imajo do kulture, jezika in knjige naklonjen odnos, se bo v to smer razvilo tudi otrokovo mišljenje. Če pa starši večjo pozornost namenjajo drugim stvarem, tudi otrok ne bo razvil zdravega odnosa do jezika.

Starši pri otroku jezik razvijajo zelo preprosto, že z vsakodnevnim pogovorom in medsebojno komunikacijo. Jezikovne prvine lahko širijo tudi s prebiranjem pravljic in pesmic ter z obiski gledaliških predstav in muzejev. Otroku so v veliko pomoč tudi knjige, ki si jih lahko ogleduje samostojno in jih prebira. S tem ga vpeljemo v svet domišljije in igre ter ga pripravimo na življenje.

»Otrok, ki ne sliši jezika, ki mu ne pripovedujemo zgodb in nima priložnosti, da bi si v otroštvu ogledoval knjige, bo prikrajšan v vsem svojem prihodnjem življenju« (Kropp, 2000, 57).

7.1 Vloga staršev pri jezikovnem razvoju dvojezi č nega otroka

Dvojezični otrok je otrok, ki se dveh jezikov nauči pred tretjim letom starosti. Navadno dva jezika govorijo že njegovi starši. Poznamo tudi enojezične starše, ki živijo v okolju drugega jezika. Pri otroku naj bi en jezik prevladal nad drugim, za otroka pa sta dva jezika družinska navada. Nekateri starši določen jezik uporabljajo »iz principa«, da otroka navadijo k njegovi uporabi. »Znotraj družinskih sporazumevalnih slogov se ugotavlja predvsem povezava med otrokovo jezikovno produkcijo in načini komuniciranja staršev, ki odločilno vplivajo na otrokovo usvajanje manjšinskega jezika,« (Pertot, S., 2004, 4). V prispevku (Petrot, S. po Lanzi, 2004) so predstavljene stopnje prilagajanja staršev otrokom in opredeljene mešane jezikovne skupine:

- najnižja stopnja: odrasli se ne odzivajo in delujejo, kot da ne razumejo otrokovega neustreznega sporočila;

- nižja stopnja: postavljanje vprašanj tipa »da–ne« po ponovitvi otrokovega sporočila v ustreznem jeziku;

(21)

9

- srednja stopnja: odrasli prevedejo v celoti ali povzamejo otrokove besede;

- višja stopnja: odrasli govori svoj jezik in otrok govori svoj jezik;

- najvišja stopnja: je popolna stopnja, pri kateri se odrasli povsem prilagodi sogovorniku.

Težave v zvezi z dvojezičnostjo se pojavljajo predvsem v družinah, v katerih manjšinski jezik okolja govori le eden od staršev. »Otrok postane produktiven dvojezični govorec tudi v nespodbudnem okolju, če so starši do obeh jezikov pozitivno naravnani, prepričani, da je otrokovo znanje odvisno od njih samih in da je med njimi vzpostavljena čustvena vez«

(Petrot, S., 2004, 4).

Dvojezičnost otroka pa ni odvisna zgolj od vloge odraslih v vrtcu in doma, temveč tudi od njihove notranje motiviranosti in interesa staršev. Nekateri se poistovetijo s kulturo, v kateri živijo, drugi žal ne.

(22)

10

8. KNJIŽEVNOST V VRTCU

Otroku v vrtcu občutek varnosti nudi domišljijska igra. Književnost je eno izmed področij, k iotroku omogoča svobodno ustvarjanje in individualno izražanje. S prebiranjem različne literature otrok ohranja svoje specifične značilnosti ter jih hkrati razvija in oblikuje za kasnejše odraslo obdobje. V različnih pravljicah, pesmih, igrah in izštevankah brez kakršnega koli strahu spoznava svet in se z njim identificira. Književne vzgoje žal ne moremo natančno načrtovati, saj se začne šele v predšolskem obdobju ali ob vstopu v osnovno šolo, ko se z jezikom spozna v tolikšni meri, da začne brati. Lahko pa književnost usvoji preko različnih stopenj izobraževanja, ki vključujejo prepoznavanje, reprodukcijo, razumevanje, uporabo, analizo, sintezo in evalvacijo. V vrtcu poudarjamo prvo stopnjo (Kordigel Aberšek, M., 1997, 151). »To pa pomeni, da se bo znanje v otroških glavicah le »nabiralo« in da se bo organiziralo v ustrezne miselne sheme, da si ga bodo otroci ob srečavanju s književnostjo lahko po potrebi priklicali v spomin, da pa ne bo nihče od njih zahteval, da bi ga na povelje

»ob nekakšnem spraševanju« glasno reproducirali.« (prav tam). Poznamo tri skupine znanj.

Prva skupina je otroško prepoznavanje komunikacijske situacije pri poslušanju književnosti.

V to skupino uvrščamo otrokovo prepoznavanje vloge sporočevalca in naslovnika ter prepoznavanje izbranega literarnega dela. Druga skupina so formalne značilnosti nekaterih literarnih vrst, ki jih J. Piaget pojasnjuje z izmenjevanjem dveh procesov otrokovih izkušenj, t. i. asimilacijo in akomodacijo. Ko se otrok spoznava z novim literarnim delom, miselno shemo vedno preverja in jo primerja z že znanimi literarnimi izkušnjami. Otrok književnost dojema povsem drugače kot odrasla oseba, saj tudi razmišlja in zaznava na čisto drugačen način. Tretja stopnja znanj je spoznavanje temeljnih slovenskih in svetovnih literarnih del (Kordigel Aberšek, M., 1997, 151–157).

Književnost, ki jo prebiramo v vrtcu, imenujemo mladinska književnost. Obsega dve področji – ustvarjanje za otroke do približno 12. leta in mladostnike do 18. leta ter področje, namenjeno mladim in odraslim bralcem. V predšolskem obdobju je mladinska književnost precej poenostavljena. Vzrok ni še ne dovolj razvito otrokovo razumevanje, ampak masovno svetovno potrošništvo. »Širše pojmovanje mladinske književnost se nanaša na književna (literarna, leposlovna) besedila, polknjiževna (literarizirana) besedila in neknjižna (stvarna ali poučna) besedila« (Mileva Blažić, M., 2016, 17). V ožjem smislu pa poznamo liriko, epiko in dramatiko (Mileva Blažić, M., 2016, 7–18).

(23)

11

9. MLADINSKA KNJIŽEVNOST V SLOVENIJI

O začetku mladinske književnosti na slovenskem ozemlju lahko govorimo približno 300 let od pojava prve knjige v slovenščini. To je bila revija Vedež (19. stoletje) verske narave. Po njeni izdaji so začeli tiskati tudi prve knjige za otroke, ki so bile namenjene predvsem verski vzgoji in opismenjevanju. Glavni dejavnik pojava mladinske književnosti je bilo pojmovanje otroka, ki se je vse bolj uveljavljalo. Sprva so bile knjige namenjene branju in prebiranju, književnost pa ni bila opredeljena s starostjo bralca. S pojavom šolstva smo jo vpeljali v učne načrte, medtem ko so se prve strokovne knjige pojavile ob uveljavitvi šole kot pomembne ustanove. K razvoju mladinske književnosti so veliko pripomogli tudi revije in časopisi, ki so niso bili povezani zgolj s šolo, temveč tudi z vsakdanjim življenjem (Mileva Blažić, M., 2011, 37–38).

Milena Mileva Blažič (2011, 59) mladinsko književnost razdeli na pet obdobij:

- predliterarno obdobje (1550–1850). V tem času je bila književnost namenjena vsem.

Prevladovala so dela z versko ali poučno vsebino, v zadnjih letih predliterarnega obdobja pa so nekatera besedila v procesu literarne recepcije postala mladinska;

- začetno obdobje (1850–1900) z revijo Vedež, ki je začetek mladinske književnosti;

- avtorsko obdobje (1900–1950), v katerem slovenska mladinska književnost kakovostno napreduje. Pojavijo se strokovna besedila in knjige s prvimi ilustracijami;

- obdobje razcveta (1950–1980) s številnimi inovacijami in raznolikostjo je čas velikega napredka v književnosti;

- obdobje sodobne mladinske književnosti (po letu 1980) z izrazito usmerjenostjo k problemski tematiki, poplavo interesov, uveljavitvijo stroke in internacionalizacijo.

Mileva Blažič (2011, str. 122) knjižne zvrsti mladinske književnosti razvrsti na poezijo, prozo in dramatiko. Po Marjani Kobe (1987) pripovedništvo deli na:

a) fantastično pripovedno prozo s pravljicami in pripovedkami, ki so lahko ljudske, klasične in sodobne ter kratke in obsežne;

b) realistično pripovedno prozo s kratkimi zgodbami v slikanicah, zaporedjem kratkih zgodb in obsežnejšimi deli s poglavji.

(24)

12

9.1 Realisti č na proza v sodobni mladinski književnosti

S pojmom realistična proza mislimo na literaturo, ki temelji na sodobnem, izkustvenem svetu.

Avtorji sodobne mladinske književnosti želijo otrokom in mladini prikazati in približati vsakdanjo problematiko. Marjana Kobe (1997) omenja tri modele realistične proze v sodobni slovenski mladinski književnosti. Prvi model je model literarnega besedila, v katerem je glavni literarni lik otrok do približno 8. leta starosti, ki se pojavi v letu 1970 in kot glavni lik opredeli mestnega otroka, čigar podoba se lahko pojavi že pred rojstvom. Značilnosti tega modela so kronološko zaporedje, pojav dodatnih dveh otroških likov in dogajanje v ožjem družinskem krogu. Glavna tematika so pozitivne in negativne otrokove izkušnje. Drugi model obsega obsežnejšo zgodbo s strnjenim dogajanjem. Glavno vlogo ima otroški lik, pripovedovalec pa je stranski lik. Ta model ponuja raznovrstne literarne učinke. V tem modelu se perspektiva pripovedovalca lahko poistoveti z glavnim otroškim likom. Tema knjig so dosedanje izkušnje in novi dražljaji iz okolja. Tretji model je namenjen bralcem med 10. in 12. letom ter ga imenujemo realistični tekst. Družinsko okolje poriva v ozadje, a hkrati ostaja prvina osrednjega dogajanja. Glavni liki se zbirajo okrog osrednje osebe – prijateljev, poudarek pa je na dinamičnih odnosih (Kobe, M. 1997, 89–97).

(25)

13

10. PRAVLJICA IN NJEN POMEN

Ob razmišljanju in preučevanju mladinske književnosti se doživeto spominjam pravljic, ki mi jih je pripovedovala moja babica. Tudi sama se v svojem poklicu vsakodnevno srečujem z njimi. S pravljicami, ki nam podajajo neponovljive, posebne izkušnje in v naše življenje vnašajo pomembne prvine. Omogočajo vpogled v globlji smisel. Tista »prava« pravljica mora v nas vzbuditi radovednost, spodbuditi domišljijo, razviti razum in nam pomagati razumeti naša čustva. Pri otroku mora spodbujati in vzpostaviti zaupanje. Že Albert Einstein je poudaril, da pravljice spodbujajo razum: »Če želite, da bodo vaši otroci pametni, jim pripovedujte pravljice! Če želite, da bi bili še bolj pametni, jim pripovedujte še več pravljic.«

Pravljice so tudi terapevtske, saj otroku dopuščajo težave, pojasnjujejo občutke ter uravnavajo želje in strahove (Zalokar Divjak, Z., 2000). Preko zgodb se razvijata tudi otrokova empatija in razvoj nasploh. »Za pravljice je značilno, da nek eksistencialni problem prikažejo zgoščeno in jasno. Pravljica vse situacije poenostavi. Njeni liki so jasno izrisani, podrobnosti pa so, če niso res pomembne, izpuščene,« (Bettelheim, 1999, 14). Pravljice ustvarjajo tudi moralni problem in vplivajo na moralni razvoj. Dvojnost v pravljici (tj. dobro in zlo, delavnost in lenoba, inteligentnost in neumnost idr.) na otroka vpliva tako, da se poistoveti z glavnim junakom in na ta način rešuje svoje probleme. »Otrok se tako identificira popolnoma samostojno, junakovi notranji in zunanji boji pa mu vcepljajo občutek za moralo«, (Bettelheim, 1997,15). V pravljicah praviloma zmagajo dobrota, pravičnost in poštenost.

Poštenost je vedno tudi nagrajena. Pravljica vpliva na naše odnose z drugimi ljudmi ter ima odločilen pomen na otrokovi govorni in jezikovni stopnji, saj ju spodbuja, ne da bi se ju otrok sploh zavedal.

Pravljica doseže svoj namen, če je pravilno posredovana. Otroku zato najprej povemo, kaj bomo brali in pripovedovali, da pridobimo njegovo pozornost. Omogočimo mu tudi, da o pravljici izrazi svoje mnenje, ki je besedno ali nebesedno.

10.1 Ljudska pravljica

»V celotni »otroški književnosti« ne bi našli skorajda ničesar, kar bi lahko v omenjenih in številnih drugih pogledih tako obogatilo in zadovoljilo otroka in odraslega kakor ljudska pravljica« (Betttelheim, 1999, 9). Ljudske pravljice ne moremo umestiti v časovno obdobje, saj se prenaša iz roda v rod. Pred »modernimi časi« so si ljudje izmišljevali zgodbe in jih pripovedovali drugim. Predvsem zgodbe z bogato domišljijo. Ljudske pravljice se navadno

(26)

14

začnejo in končajo z istimi ali podobnimi besednimi zvezami (nekoč, za devetimi gorami;

nekoč, pred davnimi časi; živela sta do konca svojih dni itd.). Značilnosti ljudske pravljice so tudi pravljična števila (predvsem števili 3 in 7), pravljična bitja (vile, palčki, bogovi, čarovnice) in pravljični predmeti (stekleni čevelj). Pravljični liki imajo izmišljena imena (Špicparkeljc, Sneguljčica, Pepelka idr.), v njih pa nastopajo tudi preprosti ljudje. Poznamo tudi pravljice z moralnim naukom, v katerih nastopajo poosebljene živali; to zvrst imenujemo basni. Pravljica ima vedno srečen konec, saj dobrota premaga vse, hudobija pa je vedno kaznovana.

(27)

15

11. ILUSTRACIJA IN NJEN POMEN

Knjige z najrazličnejšimi ilustracijami so se pojavile že davno tega; segajo v obdobji antike in srednjega veka. Ilustracija je forma iz slik, fotografij in risb, ki naj bi bralcu nazorno prikazala zgodbo in mu omogočila, da se vanjo poglobi – vsebinsko in čutno. Na Slovenskem so se ilustracije najprej pojavile na koledarjih, v knjigah o živalih itd. »Ilustracije v mladinskih besedilih so se pojavile v prvi polovici 20. stoletja, ko so bili izpolnjeni pogoji za razvoj mladinske književnosti: novo pojmovanje otroka in otroštva, vzpostavitev šolskega sistema in pojav primarnega leposlovja« (Mileva Blažić, M., 2011, 121). Posebna »vrsta« ali »oblika«

ilustracije, pravzaprav njen sestavni del, je slikanica.

»V najbolj splošnem pomenu ilustracija s pomočjo risbe in barve pojasnjuje besedni zapis, ga razlaga, komentira, lahko pa poved v celoti predstavi le s podobami. Še posebej pomembna je otroška ilustracija, saj njen vpliv daleč presega opismenjevanje in spoznavanje literature«

(Šavnik, M., 1900).

11.1 Slikanica

Kot eno prvih slikanic lahko opredelimo delo Amosa Komenskega »Orbis sensualium pictus«

iz davnega leta 1657, ki sodi med knjige z besedilom in ilustracijo. Slikanica pa je lahko čisto brez besedila. Mileva Blažić, M. (2011, 121) slikanico opredeljuje po merilih, ki nadgrajujejo teoretična spoznanja (Marjana Kobe, 1987) in obsegajo avtorstvo, izvirnost, komunikacijo, medij, naslovnika, književno zvrst in vrsto, zahtevnost idr. Slikanica kot kratka pripovedna proza je pomemben del jezikovne vzgoje v predšolskem obdobju, šoli in navsezadnje tudi v odraslosti. Razvija spomin ter skrbi za osebni in kulturni razvoj.

Slikanica prikazuje literarne like, ki so odsev konfliktov in želja otrok in odraslih. Liki so praviloma pogumni, lepi, dejavni in nesmrtni. Seveda so tu tudi liki, ki so zlobni, abstraktni, liki s človeškimi lastnostmi. Slikanica je domišljijski svet, ki se vselej ne konča srečno. Z njo spoznavamo in ohranjamo kulturno dediščino in ljudsko izročilo (Šavnik, M. po Mileva Blažič, M., 1900-). »Lahko rečemo, da slikanica, kadar doseže najčistejšo avtentičnost svoje knjižne zvrsti, postane pravi likovno-tekstovni monolit« (Kobe, M., 2004, 5).

Slikanica se otroku prilagaja na streh stopnjah. Naprej kot »leporello« (tj. še brez oblike knjige), nato kot igralna knjiga ali gibljivka (listi iz kartona ali drugih trpežnih materialov) in nenazadnje kot »prava« knjiga. Ta stopnja otroka popelje do kulturne umetnosti. Slikanica

(28)

16

ima lahko enega avtorja ali dva, tj. pisca in ilustratorja. Če sta avtorja dva (pisec in ilustrator), sta si enakovredna (Kobe, M., 2004). Slikanica je lahko klasična, z ločenima besedilom in ilustracijo, lahko ilustracije segajo čez rob, lahko pa je del ilustracije besedilo. Besedilo slikanice je lahko ljudsko, avtorsko, tradicionalno ali sodobno.

Ko za predšolskega otroka izbiramo »dobro« slikanico, je pomembno, da so ilustracije v knjigi dovolj bogate in podrobne ter da obseg besedila ustreza otrokovi starosti. Besedilo slikanice naj bo predvidljivo skozi ritem ali rimo, zgodba pa naj vključuje temo, ki je koristna za njegovo odraščanje (Kropp, 2000, 63–65).

11.2 Strip

Med mladimi se je v drugi polovici dvajsetega stoletja razširila likovno-literarna zvrst, posebna zvrst z lastnimi zakonitostmi. Strip je zgodba, ki jo povezujejo slike, liki in besedilo, napisano v obliki dialoga. Dogajanje spremljamo preko slik, ki si sledijo po točno določenem zaporedju. Avtor slik je navadno tudi tekstopisec. Stripi, kot jih poznamo danes, imajo osnovo v ameriških časopisnih karikaturah. Sprva so bili namenjeni zabavi, kasneje pa so se preoblikovali v zgodbe. Te navadno vključujejo junaka in negativca. Vse stripe gradi prilagodljiv prizor ali polje, risba pa ima besedilo ali ga nima. Značilnost stripov so tudi

»filakterji«, tj. oblački s simboli ali besedilom, in onomatopeje, tj. sredstva, ki prikazujejo zvočne učinke (Golčer, L. 2016).

(29)

17

12. REZIJANSKA KULTURNA DEDIŠ Č INA

Slovenija je država, ki jo sestavljajo pokrajine. Vsaka pokrajina ima značilno kulturo ter svoje navade in običaje. Ima tudi značilno govorico. Poznamo kar 48 narečnih skupin. Med manj poznanimi, izrazito posebnimi, je rezijanščina, tj. narečna skupina pokrajine Rezije. Poleg tipične govorice ima tudi bogato tradicijo, ki se širi na različne načine.

12.1 Rezija

Rezija je resnično svojevrstna pokrajina. Zemljepisno gledano je občina v videmski pokrajini, ki meji na slovenski občini Bovec in Kobarid. Meji še na štiri italijanske pokrajine – Chiusaforte (Kluže), Lusevera (Bardo), Resitutta (Na Bili) in Venzone (Pušja vas). Njeno današnjo površino ocenjujejo na 120 km². V Reziji so vasi Ravanca (Prato), Bila (San Giorgio), Njiwa (Gniva), Lišćaca (Lischiazze), Osojane (Oseacco), Solbica (Stolvizza), Korito (Coritis) in Učja (Uccea). Prvi podatki o naselitvi človeka v to dolino segajo v 6.

stoletje pred Kristusom, prvi naseljenci pa so imeli južnoslovanske korenine. Dolina Rezije je sprva sodila pod oglejski patriarhat, nato pod Beneško republiko in Kraljevino Italijo ter je danes del Italije. V današnjih časih se Rezija srečuje z demografskimi, gospodarskimi in družbeno-političnimi težavami. Število prebivalcev se namreč zmanjšuje, novih priseljencev ni. Povprečna starost tamkajšnjih prebivalcev je 55 let. Zato je manj tudi kmetijstva, ki je bil in je še vir preživetja. Glede na trenutni družbenopolitični položaj se zdi, da je rezijanska kultura italijanska. Pa vendar prebivalci Rezije ohranjajo svojo tradicijo in kulturo, šege, navade in jezik.

12.2 Ustno izro č ilo in rezijanska kultura

Rezijani vseskozi kulturo in jezik ohranjajo z ustnim izročilom. Rezijanščino govori večina odraslih, otroci in mladi pa jo razumejo, a je ne uporabljajo. »Za Rezijo je značilna skoraj popolna odsotnost slovenskega knjižnega jezika v javni rabi, za govorce slovenščine pa je večinoma značilno stanje diglosije v povezavi z bilingvizmom« (Valentinčič, D., 2016, 406).

Materni jezik Rezijanov je torej rezijanščina, medtem ko je njihov državni jezik italijanščina.

Rezijansko narečje je njihova jezikovna in kulturna identiteta, in jo tudi mi uvrščamo v skupino primorskih narečij. Narečje jezikovno ni enotno. Razlike so torej v besedju, glasovni ravnini in oblikoslovju (prav tam). Zaradi zanimivosti in ohranjanja jezika in kulture Italijani v tamkajšnjih šolah nekaj ur tedensko namenijo prav temu. Tako so od leta 1999 ure rezijanske kulture in jezika vključene v redni šolski načrt (Negro, 2013, 1).

(30)

18

Rezija ohranja kulturo prav preko pokrajinskega položaja in umetniškega ustvarjanja. Zaradi raznolikosti bi jo lahko umestili v Unescovo kulturno dediščino, ki kulturo opredeljuje na podlagi statičnosti in obrambe preko sprememb in na podlagi različnih vzorcev (prav tam).

Rezijani kulturno dediščino ohranjajo tudi v društvih, ki od leta 1985 organizirajo tečaje domače kulture in šolskega narečja, narečne natečaje ter tečaje pravopisa in slovnice za odrasle. Pripravljajo tudi rezijanski koledar s fotografijami in besedilom v rezijanskem narečju. Društva izdajajo tudi publikacije in knjige za otroke. Kot slovenska manjšina izdajajo glasilo Naš glas ter organizirajo različne prireditve, razstave in koncerte. S tem opozarjajo na svojo tradicijo, jo ohranjajo in širijo med druge (Negro, 2013, 2).

Izvirnost se kaže tudi v plesu, pesmi (zbranih in posnetih je več kot 500) ter zapisanih pravljicah, ki jih je preko 3000. Bogate so z domišljijo, v njih pa nastopajo živali. Dogajajo se v tamkajšnjih krajih, imena likov so prava in domača ter nikakor ne izmišljena. »Skratka:

pravljice so izraz celotne kulture teritorija, narava postaja v njih človek in človek narava. Prav takšno so tudi jezikovno, saj so natisnjene v narečju« (Košuta, 1982, 257). Rezijanska kulturna tradicija živi v njihovi kulturni zavesti.

Z rezijansko kulturo se je javnost seznanila s predvajanjem televizijske serije Zverinice iz Rezije, dokumentarnimi oddajami na RTV Slovenija in s sobotno radijsko oddajo Ta rozjanski glas. Njihovo ljudsko tradicijo je odločilno razširil tudi Milko Matičetov, ki si je zapisoval rezijanske pripovedne zgodbe.

12.3 Milko Mati č etov

Avtor knjige Zverinice iz Rezije se je rodil 10. septembra leta 1919 v Koprivi, kraški vasici blizu Tržaškega zaliva. Odraščal je v času svetovnih vojn, ki sta njegov rodni kraj potisnili pod Italijo. Tako je italijanščina postala jezik javnih površin, Milka pa je ponesla v zbiralca slovenskih besed in kulture. Dodatno motivacijo je dobil tudi v času šolanja na goriški škofijski klasični gimnaziji, kjer sta slovenščino poučevala zavedna Slovenca pod italijansko oblastjo. Milko je zbiral in zapisoval ljudske pesmi, pripovedke, pregovore in narečne besede.

Po šolanju na gimnaziji se je izobraževal na fakulteti za klasično in moderno filologijo v Padovi. Tu je spoznal Arturja Croniana, ki ga je ponesel v svet strokovnih in znanstvenih besed, ter spoznal tudi življenjsko sopotnico Vido. Med bivanjem v Padovi je objavil pet del, v katerih se seznanimo z njegovo posebno ljubeznijo – Primorsko – ter s študijami o Lepi Vidi. »Pod svoja zgodnja besedila se je Matičetov podpisoval na različne načine – kot Milko

(31)

19

Ukmar, torej z imenom in priimkom, ki ju je dobil ob rojstvu, pri italijanskih objavah kot Bogomilo Omari in v Šašljevi zbirki s psevdonimom Vane Orel« (Smerdel, I., 2003, 143). Ob popisu prebivalstva v domači Koprivi se je poimenoval Milko Matičetov, po starem očetu, ki so ga imenovali Matiče. Po letu 1945 je avtor Zverinic deloval v Ljubljani kot etnolog in raziskoval terensko kulturo. »Tudi kot muzealec, udeleženec skupinskih terenskih ekip se je posvečal predvsem zapisovanju pesništva in pripovedništva, kategorije, ki je za ekipne udeležence pomenila ljudske pesnike, pesmi, pregovore, uganke, pravljice, pripovedke, šaljive prigode, ljudske napise, ljudsko dramatiko in ljudski ples« (Valentinčič, 2016, 212). Od leta 1952 je vse do upokojitve leta 1985 deloval na Inštitutu za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti kot predstojnik inštituta, urednik inštitutskega zbornika

»Traditiones« ter kot redni in izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V tem času je tudi doktoriral. Za svoje delo je dobil vrsto priznanj, saj je napisal kar 280 bibliografskih enot: O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev (1948), Ljudska proza (1956), Sežgani in prerojeni človek (1961), Rožice iz Rezije (1972), Zverinice iz Rezije (1973) in druge. Milko je v vseh svojih delih dajal prednost zbirateljstvu in terenskemu raziskovanju. Rezija, v kateri je preživel veliko časa, ga je tako zelo navdihovala s svojima kulturo in jezikom, da se je tudi sam naučil rezijanskega narečja. Zaradi svojih izjemnih del je postal častni občan Rezije.

12.4 Zverinice iz Rezije

Matičetov je od 1962 do1973 zbral kar 240 rezijanskih pravljic, izmed katerih jih je 60 objavil v zbirki Zverinice iz Rezije. Knjiga ima 270 strani in jo sestavljajo predgovora v rezijanskem narečju, predgovor v slovenščini, pravljice, imena pripovedovalcev pravljic, literatura, opombe v italijanščini ter razlage nekaterih črk in glasov v rezijanskem narečju. Pravljice so si podobne in so predstavljene kot samostojna besedila. Napisane so v slovenskem jeziku z uporabo nekaterih besed iz rezijanskega narečja ali pa v obeh jezikih, slovenščini in rezijanščini. Osrednje dogajanje zgodb je postavljeno v pokrajino Rezija (Bila, Učje, Osojáne, Solbica, Njive). Pravljični liki so zverinice, živijo v gozdu, so divje, niso udomačene, a imajo človeške lastnosti. V pravljicah se pojavljajo živalski liki: lisica, volk, medved, zajec, mravlja, kobilica, miš, polž, Grdina, maček, pes, ovca, koza, petelin in kokoš. Knjigo je ilustrirala izvrstna ilustratorka Ančka Gošnik Godec. Naj omenim, da ni ilustrirana čisto vsaka pravljica.

Ilustrirane pravljice so barvne ali črno-bele. Zverinice iz Rezije so pravljice, namenjene vsem generacijam. »Odrasli jim zmeraj radi prisluhnejo, če se po naključju znajdejo zraven, ko jih

(32)

20

kdo pripoveduje otrokom. Ni pa to vse! Naše botre lisice so že odrasle „osebe“, na njih ni prav nič otroškega, pa si po obedu zaželijo pravljico: ne katere koli, ampak prav „lisičjo“!“

(Matičetov, 2010, 41).

(33)

21

13. EMPIRI Č NI DEL

13.1 Opredelitev problema

Otroci se učijo jezika ob poslušanju vsakdanjih pogovorov, glasnega branja odraslih, s pripovedovanjem in opisovanjem ter z rabo jezika v domišljijskih igrah. Jezik je najpomembnejši prav v predšolskem obdobju, saj se tedaj razvija otrokov govor, otrok pa pridobiva izkušnje, misli in razumevanje za druge ljudi. Jezikovne dejavnosti so povezane z vsemi področji dejavnosti. Otrok se seznanja s pisnim jezikom ter spoznava nacionalne in svetovne književnosti (Kurikulum za vrtce, 1999). Jezik se izvrstno odraža skozi pripovedovanja in branja pravljic, ki pričarajo domišljijski svet, preko katerega razvija empatijo in išče življenjske resnice. Pravljice otroka zabavajo, a hkrati pospešujejo tudi razvoj osebnosti. Za vsakega imajo svojstven, najgloblji pomen (Bettelheim, 1999, 18–19). Pravljice delimo na ljudske in umetne. »Pravljice na primer prenašajo našo kulturno dediščino in jo posredujejo otrokovi zavesti,« (Bettelheim, 1999, 19).

V vrtcu dandanes se otroci pogosto pogovarjajo o Tačkah na patrulji, Pujsi Pepi ter Ani in Elsi. Te popularne risanke so otroke prevzele tudi s promocijskimi izdelki. Ob opazovanju otrok sem ugotovila, da skoraj ni dečka, ki ne bi imel na obleki Tačk na patrulji, in ne deklice, ki ne »nosi« vsaj malenkosti Ledenega kraljestva. Tudi naš knjižni kotiček se »odlikuje« s tujimi avtorji. Spoznala sem, da pravljic iz mojega otroštva ne prebirajo pogosto, kaj šele ljudskih. V našem vrtcu premalo poudarjamo kulturno dediščino in ljudsko izročilo. Max Lüthi opredeljuje ljudsko pravljico kot literarno obliko, v kateri se zrcalijo vsi bistveni človeški elementi (Mileva Blažić, M., 2014, 25). Pomembna je predvsem v smislu tradicije, tj.

spoznavanja navad, šeg in običajev. Pomembna je, da kulturo ohranjamo iz roda v rod.

Pripovedovanje pravljice je veščina, ki je ni vešč vsak. S tega vidika je torej pomembno, da ne sledimo vedno medijem in da ljudske pravljice prenašamo v naslednje generacije.

Med ljudsko izročilo nedvomno sodi tudi rezijanščina, ki je v našem vrtcu ne poznajo.

Osnovni raziskovalni problem je torej seznanjanje otrok v vrtcu s slovensko kulturno dediščino, tj. rezijanščino, preko obravnave izbranih rezijanskih pravljic. Da je rezijanščina pomembna za nas, potrjuje tudi Unescov seznam zaščitenih jezikov, ki rezijansko narečje opredeljuje kot del slovenskega jezika.

(34)

22

13.2 Cilji raziskave

Z raziskavo smo si zastavili naslednje raziskovalne cilje:

- seznanjanje otrok z slovensko kulturno dediščino – rezijanskim narečjem – skozi obravnavo izbranih rezijanskih pravljic;

- analiza štirih pravljic iz zbirke Zverinice iz Rezije po literarni teoriji Maxa Lüthija;

- izdelava vizualnega leksikona pravljičnih junakov iz izbranih rezijanskih pravljic;

- priprava in izvedba gastronomskega dopoldneva;

- izdelava tradicionalne rezijanske noše in izvedba tradicionalnega plesa.

13.3 Raziskovalna vprašanja

• Kako bo seznanjenje otrok z rezijanskim narečjem preko obravnave izbranih rezijanskih pravljic pripomoglo k otrokovima jezikovnemu razvoju in domišljiji?

• Katere značilnosti pravljice po literarni teoriji Maxa Lüthija najdemo v izbranih pravljicah iz zbirke Zverinice iz Rezije?

• Kako bo otrokova lastna aktivnost pripomogla k doživljanju, izražanju in razmišljanju o rezijanski kulturi?

• Kako z vizualnim leksikonom predstaviti pravljične like iz izbranih rezijanskih pravljic?

13.4 Metoda raziskovanja in raziskovalni vzorec

V teoretičnem delu predstavljamo področje jezika in otroško dojemanje jezika. Opisujemo vlogo staršev in vzgojiteljev, slovensko mladinsko književnost in knjižno vzgojo v vrtcu.

Seznanjamo s pomenom pravljice in slikanice ter orisujemo rezijansko kulturno dediščino.

Empirični del diplomskega dela je potekal v Vrtcu Mavrica Trebnje, Režunova ulica 8, 8212 Trebnje. Vzorec je bil namenski. Podrobno sem predstavila štiri od šestdesetih pravljic iz zbirke Zverinice iz Rezije. Vsaka pravljica je samostojna in je predstavljena kot strip ali kot slikanica. Raziskovanje je temeljilo na akcijski raziskavi in kvalitativni analizi. Med

(35)

23

dejavnostjo, pred dejavnostjo in po njej sem z otroki opravila delno strukturirane intervjuje.

Njihove odgovore in rezultate opazovanja otrok sem smiselno ovrednotila.

(36)

24

14. OBRAVNAVA IZBRANIH REZIJANSKIH PRAVLJIC

Obravnava pravljice je potekala med januarjem in marcem 2020. Z zaključkom smo zaradi dvomesečnega zaprtja vrtca kot posledice epidemije Covid-19 morali pohiteti. Pravljice smo obravnavali v vrtcu, v katerem sem zaposlena, tj. Vrtcu Mavrica Trebnje. Žal pravljic nisem prebirala v svoji skupini, saj je bil moj oddelek v prvi starostni skupini. K sodelovanju sem povabila sosednjo igralnico z 19 otroki v starosti 3–4 leta, ki vključuje 12 deklic in 7 dečkov.

V obravnavi je sodelovalo osemnajst otrok, le ena deklica zaradi daljše odsotnosti ni mogla sodelovati. Starše otrok sem pred raziskavo zaprosila, da podpišejo soglasje, s katerim se strinjajo, da njihov otrok lahko sodeluje pri obravnavi izbranih rezijanskih pravljic.

Obravnavo izbranih pravljic sem razdelila v več delov. V nadaljevanju opisujem dejavnosti pri prebiranju izbrane pravljice in po njej. V vrtcu smo v trimesečnem raziskovalnem obdobju poslušali tudi druge rezijanske pravljice. Pri sodelavki sem naključno našla celo zgoščenko z rezijanskimi pravljicami (Zverinice iz Rezije, ljudske pripovedke, revija Pikapolonica, 2009), ki so jo otroci poslušali, preden so zaspali. Za motivacijo in boljšo predstavo vseh zverinic smo si ogledovali tudi lutkovne risanke na spletnem kanalu »Youtube« in čas čim bolj posvetili rezijanski ljudski kulturi.

14.1 Obravnava stripa »Grdina« v vrtcu

Strip »Grdina« smo obravnavali več tednov. Otroke sem v jutranjem krogu najprej povprašala, kaj vedo o Reziji in o Grdini. Skupaj smo rezijansko pokrajino umestili na zemljevid Slovenije, za boljšo predstavo pa smo na zemljevid dodali tudi naš kraj, Trebnje.

Otrokom sem predstavila še naselja v Reziji, ki smo si jih ogledali v knjigi Rezija. Pogovorili smo se tudi o narodnih nošah, tradicionalnem rezijanskem plesu in o rezijanski govorici. Za boljšo predstavo smo si na spletu ogledali ples rezijanskih narodnih noš. Nato sem otrokom pokazala knjigo »Zverinice iz Rezije«, o kateri so otroci podali svoje mnenje. Pokazala sem jim tudi strip »Grdina«. Skupaj smo si ga ogledali, sama pa sem jim prebrala dialoge v ilustracijah. Strip smo obravnavali dober mesec dni. V tem času sem za otroke izdelala lutko Grdina, glavni lik pa smo tudi likovno upodobili. Otroci so se učili rezijanskega tradicionalnega plesa, naučili pa smo se tudi nekaj rezijanskih besed. Drugi strip sem med otroke vpeljala z izdelavo Grdininega pisma otrokom.

Cilji dejavnosti:

(37)

25

- seznanjanje otrok s slovensko kulturno dediščino skozi obravnavo izbranega dela;

- izdelava vizualnega leksikona pravljičnih junakov iz izbranega dela;

- spoznavanje tradicionalnega plesa;

- doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnosti;

- seznanjanje z različnimi geografskimi in kulturnimi okolji.

14.1.1 Evalvacija dejavnosti

Ko sem na prvi »raziskovalni« dan otroke povprašala o Reziji, so soglasno odgovorili, da je ne poznajo. Zato smo na kanalu »Youtube« najprej prisluhnili pravljici »Pravljica v rezijanskem narečju«. Otroci so jo z zanimanjem poslušali, a zgodbi niso povsem sledili, ker je niso povsem razumeli. Dogovorili smo se, da se igramo igro »telefonček«, pri kateri vsak otrok pove besedo drugemu otroku na uho. Čeprav igro dobro poznajo, se jim je zelo kmalu zataknilo, saj niso znali izgovoriti besede ovca (ȍwca). Otrokom sem povedala tudi nekaj rezijanskih besed, a niso uspeli ugotoviti, kaj dejansko pomenijo. Enostavne besede so prepoznali, pri številnih drugih (bȅčula – čebela) jim pomena ni uspelo ugotoviti. Povabila sem jih, da skupaj na list papirja narišemo Slovenijo in na sliki označimo pomembne pokrajine, tj. morje, Trebnje, Rezijo, Ljubljano. Na vprašanje, kako je videti naša država, je deklica Neža odgovorila, da je kot »kura«. Slovenijo sem torej narisala na velik list in otroke povabila, da vsak izmed njih pove in pokaže, kje je doma. Tako smo na zemljevid umestili Trebnje in Ljubljano (deklica Luna živi v Ljubljani). Pravilno so pokazali tudi, kje je slovensko morje. Rezije seveda nikakor niso znali umestiti. Tako sem jo narisala sama, nato pa smo skupaj opredelili, koliko smo oddaljeni od Rezije. Otrokom sem pokazala še slike posameznih krajev v Reziji (Bile, Osojnica, Njive). Zemljevid smo prilepili na steno, da smo lahko ves čas opazovali, kje je Rezija in od kod prihajajo zverinice.

(38)

26

Slika 1: Ogled knjige Rezija.

Slika 2: Predstavitev Rezije in našega kraja na zemljevidu.

V naslednjih dneh smo na spletu poslušali rezijansko glasbo, ki je bila vsem otrokom neznansko všeč. Ob prvih poslušanjih so si otroci na glasbeni ritem sami izmislili gibe,

(39)

27

kasneje pa smo skušali oblikovati ples, ki bi bil podoben rezijanskemu. Na vprašanje, kaj so zverinice, so otroci odgovarjali, da so zverinice strašna bitja iz gozda. Ogledali smo si tudi lutkovne pravljice, ki jih začetku dejavnosti niso povsem razumeli in jim tudi niso sledili.

Večkrat kot smo si jih ogledali, bolje so »razumeli«, da so zverinice dejansko gozdne živali.

In kdo je Grdina? Otroke sem pred ogledom stripa povabila, da povedo, kaj mislijo, da je to.

Odgovorili so, da je to zver, da ni punčka in da je žival.

Ob ogledu in prebiranju stripa »Grdina« so otroci otrpnili. Deklica Brina je pričela jokati in komaj smo jo pomirili z obrazložitvijo, da Grdina živi v Reziji, ki je zelo zelo daleč stran od nas. Otroke sem povabila, da so Grdino narisali, ter si ob tem zapisala tudi nekaj njihovih izjav:

- Deklica E. z rokami pokaže, kako Grdina praska s kremplji.

- »Grdina je velika in rumena; je zaprta, da ne grize.« (deček F.)

- »Moja Grdina ima dve glavi, štiri noge, kremplje, je strašna. Ena glava ima nasmeh, druga je bolj huda.« (deček L.)

- »Moja pošast ima strašne zobe.« (deklica N.)

- »Te pošasti so majhne in živijo tam daleč, daleč.« (deček N.) - »V Reziji sveti strašno sonce. Zverine rešujejo kamne.« (deček L.)

- »Zverina je rekla, da ga bo pojedla. Tako kot Marta (vzgojiteljica) ali pa mami včasih rečeta, da me bosta pojedli.« (deček V.)

(40)

28

Slika 3: Risanje Grdine.

Otroci so Grdino upodobili najprej z črnim flomastrom, nato pa so jo pobarvali z voščenkami.

Izdelke smo obesili v igralnici na steno, da so jih lahko opazovali tudi starši.

Slika 4: Seznanjanje z rezijanskimi besedami in njihovo ponavljanje.

(41)

29

Strip »Grdina« na začetku vsebuje tudi nekaj rezijanskih poimenovanj predmetov in živali. Z otroki smo te besede vsak dan redno ponavljali, slike predmetov in njihova poimenovanja pa pričvrstili na podlago iz plutovine. Tako je nastal »vizualni slovar«, ki smo mu dodajali različne rezijanske predmete. Naučili smo se besed: bëčula – čebela, därwa – drva, jabulku – jabolko, kroh – kruh, kust – kost, lisïca – lisica, mačak – maček, meš – miš, mliku – mleko, öwca – ovca, pajak – pajek, pitilen – petelin, sër – sir, suncë – sonce, zec – zajec, zvïzda – zvezda in druge. Pri ponavljanju, obnavljanju in pomnjenju je otrokom na splošno največ težav povzročala beseda »bȅčula«, saj so jo zamenjavali s čebulo, čeprav so vedeli, da pomeni čebela.

Slika 5: Nastajanje vizualnega slovarja.

Po dveh tednih sem otrokom v igralnico pred kosilom prinesla vrečko, ki naj bi jo prinesel poštar. V tej vrečki se je skrivalo pismo in lutka Grdine. Pismo so otroci z zanimanjem poslušali, saj je v njem pisalo, da »bȅčule« skozi okno spremljajo naše dogajanje in o vsem poročajo Grdini. Grdina je bila nadvse zadovoljna z našimi izdelki, zato nam je za nagrado poslala svojo lutko, ki je med vsakim počitkom spala pri drugem otroku. Tega so se otroci nadvse veselili in prav vsak jo je ljubeče stisnil k sebi. Grdina jim je v pismu obljubila, da jim kmalu pošlje naslednjo pravljico in z njo tudi nove naloge.

(42)

30

Ko sem otroke povprašala, kaj jim je pri dejavnostih všeč, so odgovorili:

- »Kako Grdina praska po zemlji.« (deklica B.) - »Mačak in mleku.« (deklica I.)

- »Moder jezik od Grdine.« (deček M.) - »Rezijanske besede.« (deklica N.) - »Rogovi od zverine.« ( deklica S.) - »Zec.« (deklica T.)

Slika 6: Pismo in lutka Grdine.

(43)

31

14.2 Obravnava stripa »Bežimo, svet se podira!« v vrtcu

Obravnava stripa »Bežimo, svet se podira!« je potekala približno dva tedna. Otrokom sem predstavila strip in jim ga prebrala. Skupaj smo spoznali pravljične like in njihove podobe umestili v vizualni slovar. Domišljijo otrok sem poglobila z ogledom in predstavitvijo tradicionalne rezijanske narodne noše.

Cilji dejavnosti:

- izdelava vizualnega leksikona pravljičnih junakov iz izbranega dela;

- izvajanje tradicionalnega plesa;

- seznanjanje z različnimi kulturnimi okolji in priprava tradicionalne rezijanske noše.

Otrokom sem v jutranjem krogu pokazala pismo, ki me je čakalo v igralnici na mizi. To pismo je bilo spet od Grdine, ki si je zaželela, da spoznamo tudi druge zverinice. Poslala nam je strip »Bežimo, svet se podira!« Otroci so z zanimanjem poslušali pismo in nestrpno čakali, kakšna grozna pošast bo tokrat v stripu. A je niso dočakali. Občutiti je bilo razočaranje in tudi zgodbe niso takoj razumeli. Tako smo ta strip v dveh tednih večkrat prebirali in si ga tudi ogledali. Otroci niso imeli dobre predstave o nastopajočih živalih.

Otrokom sem po prebiranju postavila vprašanja:

- Kaj je svet?

Deček N. je odgovoril, da je to zemlja.

- Kako se svet lahko podre?

Deček F. je odgovoril: »Brcnemo ga«. L. je rekel, da kamen pade, pa ga podre.

Zelo so uživali ob ogledovanju posnetka rezijanske tradicionalne pustne noše. Njihove obleke so jim bile nadvse všeč, zato smo se odločili, da izdelamo klobuke. Otroci so predlagali, da jih naredimo iz papirja. Tako smo štirinajst dni mečkali in trgali papir ter ga lepili na podlago.

Nato sem papirje spela s spenjačem in nastali so čudoviti pisani klobuki. Nekega dne nam je vzgojiteljica Marta v jutranji krog prinesla še eno vrečko s pismom. Vrečka je bila večja kot zadnjikrat in otroci so z zanimanjem ugibali, kaj vsebuje. Nekateri so odgovorili, da so notri lutke zadnjega stripa. Na njihovo presenečenje jim je Grdina poslala bela krila, ki pristajajo

(44)

32

novim klobukom. Otroci so bili očarani. Vsak je pograbil eno krilo in skupaj smo zaplesali.

Rezijanska glasba jih je sprostila, resnično so uživali v njej. Tako smo s krili in klobuki vsak dan ponavljali in izvajali plesne rezijanske korake. Nekaterim otrokom ples ni šel »od nog«, zato smo se dogovorili, da ga lahko odplešejo po svojih željah. Odločili smo se tudi, da skupni ples na koncu zaplešemo še staršem na zaključnem srečanju.

Slika 7: Trganje in mečkanje papirja.

Med izvajanjem dejavnosti smo ponavljali tudi rezijanske besede.

(45)

33

Slika 8: Izdelava pokrivala.

14.3 Obravnava stripa »Lete č a lesica « v vrtcu

Obravnava tretjega izbranega dela je tudi tokrat potekala v jutranjem krogu. Otrokom sem predstavila strip in prebrala dialoge pravljičnih likov. Izdelala sem tudi lutko lisice, s katero so se lahko igrali in obnavljali zgodbo. Medtem smo z otroki obiskali senzorično ustvarjalnico, na kateri sem jim z grafoskopom in papirnatimi živalmi na palčki zaigrala lutkovno predstavo. Dejavnosti so potekale štirinajst dni, v tem času pa smo izvajali tudi rezijanski ples s pripomočki ter ponavljali in obnavljali rezijanske besede. Otrokom sem v tem času ponudila novo dejavnost.

(46)

34 Cilji:

- seznanjanje z novo pesmijo.

Otroke sem povprašala, kako si predstavljajo, da je videti leteča lesica. Povedali so, da ima rumene oči, špičaste zobe in velik rep. Deček Filip je rekel, da ni tako umazana kot Grdina.

Ko sem jim prebrala dialoge iz stripa in ko so si ga ogledali, so bili nekateri nad starim običajem – klanjem prašiča – šokirani. Vsi so si podrobno ogledali strip. Njihovi komentarji so bili:

- »Jaz ulovim ribo in jo spečemo. Rad imam kožico.« (deček M.) - »Daj pokaži, daj pokaži.« (deček N.)

- »Jaz ne jem prašiča.« (deklica T.)

Ko smo pregledali strip, so otroci ugotovili, da ta lisica sploh nima kril. Predstavljali so si jo drugače.

Pri tej dejavnosti smo se en dan igrali z lutkami. Otrokom sem ponudila lutke zverinic iz prejšnjih stripov. Izdelala pa sem tudi lutko lisice, ki naj bi predstavljala letečo lesico. Otroke sem peljala v senzorično ustvarjalnico, kjer so si morali sami izmisliti zgodbo iz Rezije:

»Zajec in medved sta naokoli govorila, da hodi po svetu Grdina. Grdina je lomila veje za igro.

Mimo njega je priplavala riba, ki ga je popeljala po morju. Grdina ni znala plavati. Riba je naredila obroč iz kosmate žice. Srečala sta delfina. Riba in Grdina sta bili lačni in sta se vrnili na kopno. Igrali sta se z gumbi. Skupaj sta jedli. Grdina je postala zaspana.« Otroci so ob izmišljanju zgodbe uživali.

Vsem dejavnostim v tem času pa smo dodali še eno. Otrokom sem povedala, da imajo zverinice iz Rezije čisto svojo pesem. Takoj so jo želeli spoznati in se je naučiti. Vprašala sem jih, kako bi se jo čim hitreje naučili. Ker imajo otroci v tej igralnici navado, da radi uporabljajo slikopise, so sami pokazali, s kakšno pantomimo si bodo zapomnili posamezen

(47)

35

izraz. Tako sem poiskala ustrezne slike in nastal je slikopis, ki smo ga obesili poleg vizualnega slovarja. Slike so nas spomnile na naslednji stavek v pesmi. Kasneje smo slikopisu dodali še glasbo in pesem skupaj prepevali. Otroci so ob tem še za plesali. Slikopis večini ni predstavljal težav, dokler so ga lahko gledali. Ko smo ga umaknili, nekateri niso več vedeli, kaj sledi gibu. Zato smo slikopis obesili poleg slovarja, da je bil otrokom ves čas na voljo.

Slika 9: Izvajanje plesno-gibalne dejavnosti ob slikopisu.

(48)

36

Slika 10: Izvajanje tradicionalnega rezijanskega plesa.

14.4 Obravnava pravljice »Tri botre lisi č ice« v stripu

Kot zadnjo smo obravnavali pravljico »Tri botre lisičice«. Otrokom sem pokazala slikanico in jo prebrala v jutranjem krogu. Skupaj z vzgojiteljicami sem pripravila dramsko igro, pri kateri so otroci aktivno sodelovali pri izdelovanju scenografije. Skupaj z otroki smo se igrali igro

»Lisica, kaj rada ješ?« Otrokom sem ponudila tudi različna oblačila in pripomočke, da so se lahko poistovetili s pravljičnimi junaki. Ob koncu smo pripravili razstavo »pravljičnih«

izdelkov, zverinic, ki smo jih oblikovali iz slanega testa, ter priredili gurmansko dopoldne.

Cilji:

- pregled vizualnega leksikona pravljičnih junakov iz izbranega dela;

- doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnosti.