PEDAGOŠKA FAKULTETA
GABRIELA MEZEG
PRIMERJALNA ANALIZA MOTIVA REVŠČINE V SLIKANICAH
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
Mentorica: prof. dr. Milena Mileva Blažić
PRIMERJALNA ANALIZA MOTIVA REVŠČINE V SLIKANICAH
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
Zahvala gre najprej mentorici prof. dr. Mileni Milevi Blažić,
ki je nasploh in na milijone načinov zaslužna za nastanek diplomskega dela.
Za oporo pa gre zahvala Joštu, njegovi in moji primarni družini;
staršem, bratom in sestram ter prijateljem ‒ nadvse hvala vam!
»Težko je zdaj mladim ‒ in ti si najmlajša med nami.
A svet je strahoten, še smeh prepojen je s solzami, zato so ti vsi za petami, krog tebe se zgrinjajo, zato te uče vsi, svare, dan na dan opominjajo.
‘Poslušaj nas,’ pravijo, ‘mi poznamo življenje, izkušnje imamo pač, dalo nam jih je trpljenje!’
Morda se nasmihaš, a vendarle to drži:
čim dalj kdo živi, tem bolj pozna svet in ljudi.
Za lastne napake smo slepi, radi jih preziramo, a druge za manjše napake z naslado obiramo.
Kaj ni bolj prijetno živeti prijateljsko v miru, živeti ko bratje, namesto v preziru, prepiru?
Nikdar si ne misli, Ana, da nate smo jezni, Če kdaj te svarimo, to delamo le iz ljubezni.
Saj tu si nam ti ko dih jutranjega zraka, saj tu si nam ti ko sončni žarek sred mraka! /…/
Težko je, Ana, za tebe in nas to življenje, a stalnega nič ni, vse mine in tudi trpljenje.
In vse bo spet dobro, minila bo beda in glad ‒
in morda že jutri zasije spet naša pomlad!« (Frank, O. v Frank, A. 1984, str. 79‒80)
Prvi del diplomskega dela bo vseboval opredelitev in predstavitev mladinske književnosti ter mladinske književnosti s problemsko tematiko. Zatem bom prešla na problemsko tematiko današnjega življenja, predvsem problem pomanjkanja, ki ga bom prepletla s politično- filozofskim esejem Človeška duša v socializmu (1993) avtorja Oscarja Wilda. Pisateljevo kompleksno ustvarjanje in razmišljanje je bilo v veliki meri pogojeno z njegovo nadarjenostjo, zrelostjo, rahločutnostjo in občutkom za lepo; v precejšnji meri pa tudi z dogodki v času njegovega življenja ter okoljem in časom, v katerem je živel. Zato bo sledila kratka predstavitev njegovega življenja.
V nadaljevanju bo sledila predstavitev prelomnega literarnega dela mladinske književnosti, dnevnika Ane Frank ‒ to sicer ni slikanica, je pa izjemno književno besedilo, osredinjeno na življenje v vojnih okoliščinah, s čimer v celoti zaobjame problemsko tematiko nasploh (bolezni, revščino, socialno izolacijo, vojno ipd.). Nato bom predstavila slikanico in njene poglavitne značilnosti ter prešla na slikaniške upodobitve del slovenskega klasika Ivana Cankarja, katerega veliki vzornik je bil predhodno omenjen irski ustvarjalec Oscar Wilde. Predstavila bom Cankarjeva dela v slikaniški obliki in tista, ki se nanj navezujejo (Blažić v Čeh Steger, Pulko in Zemljak Zones, 2018).
Zatem bom nadaljevala z opisom dveh slovenskih slikanic, v katerih prevladuje tematika revščine: slikanico Šivilja in škarjice avtorja Dragotina Ketteja ter slikanico Tu blizu živi deklica, avtorice Ide Mlakar Črnič. Sledila bo predstavitev izobrazbe in dela švedske akademičarke, literarne kritičarke in pisateljice otroške ter mladinske književnosti Marie Nikolajeve. Teoretični del bom zaključila z opisom glavnih vidikov, ki jih Maria Nikolajeva preučuje pri analiziranju slikanic. Ti so: prizorišče, karakterizacije, perspektive, časovnost ter modalnost (Nikolajeva in Gostinčar Cerar, 2003). V nadaljevanju v empiričnem delu diplomskega dela bom pri lastnih primerjalnih analizah upoštevala omenjene vidike.
V drugem, empiričnem delu diplomskega dela bo sledila primerjalna analiza slovenskih slikanic, ki tematizirajo revščino, po obdobjih od leta 1848 do 2021, in sicer v petih sklopih:
1848‒1918 Fran Miličinski ‒ Tolovaj Mataj: Trije hlapci; 1918‒1941 France Bevk ‒ Grivarjevi otroci;
1941‒1991 Ivan Cankar ‒ Pehar suhih hrušk; 1991‒ 2004 Charles Perrault ‒ Obuti maček in 2004‒2021 Saša Pergar ‒ O mestni in poljski miški.
Za vsako obdobje bom izbrala najbolj reprezentativno slikanico. Vseh slikanic, ki jih bom analizirala, bo 5. Analizirala pa jih bom s citati iz verbalnega in vizualnega besedila (ilustracije).
Za konec bom spoznanja iz teoretičnega in empiričnega dela povzela v enem odstavku ter jih razčlenila tudi z vidika predšolske vzgoje. Sledil bo kratek premislek o prihodnosti ‒ bo v svetu še več socialnih primerov? Ali lahko z optimizmom zavrnemo to postavko in zatrdimo, da jih bo manj?
KLJUČNE BESEDE:
‒ Maria Nikolajeva,
‒ Oscar Wilde,
‒ revščina,
‒ slikanica,
‒ verbalno in vizualno,
‒ Ivan Cankar,
‒ Trije hlapci,
‒ Grivarjevi otroci,
‒ Pehar suhih hrušk,
‒ Obuti maček,
‒ O mestni in poljski miški.
ABSTRACT
The first part of the thesis will include a definition and presentation of youth literature and youth literature with thematic issues. I will then turn to the problematic issues of today's life, in particular the problem of scarcity, which I will intertwine with Oscar Wilde's political- philosophical essay The Human Soul under Socialism (1993). The writer's complex creativity and thinking is largely conditioned by his talent, maturity, sensitivity and sense of the beautiful;
but also, to a large extent, by the events of his lifetime and the environment and times in which he lived. A short presentation of his life will follow.
This will be followed by the presentation of a groundbreaking literary work of youth literature, the diary of Anne Frank - not a picture book, but an extraordinary literary text focusing on life in wartime circumstances, thus fully embracing the problematic themes in general (disease, poverty, social isolation, war, etc.). I will then introduce the picture book and it’s main features, and move on to the picture book depictions of the works of the Slovenian classic Ivan Cankar, whose great role model was the previously mentioned Irish author Oscar Wilde. I will present Cankar's works in pictorial form and those that refer to him (Blažić v Čeh Steger, Pulko in Zemljak Zones, 2018).
Then I will continue with a description of two Slovenian picture books in which the theme of poverty is prevalent: the picture book The Seamstress and the scissors by Dragotin Kette and the picture book Near there lives the girl by Ida Mlakar Črnič. This will be followed by a presentation of the education and work of the Swedish academic, literary critic and writer of children's and young people's literature Maria Nikolajeva. I will conclude the theoretical part by describing the main aspects that Maria Nikolajeva examines when she analyses picture books.
These are: setting, characterisations, perspectives, temporality and modality (Nikolajeva and Gostinčar Cerar, 2003). In the empirical part of the thesis, I will take these aspects into account in my own comparative analyses.
In the second ‒ empirical part of the thesis, a comparative analysis of Slovenian picture books on poverty will be carried out in five parts, from 1848 to 2021:
1848‒1918 Fran Miličinski ‒ Tolovaj Mataj: Three servants; 1918‒1941 France Bevk ‒ Grivar's children; 1941‒1991; Ivan Cankar ‒ A bunch of dried pears; 1991‒2004 Charles Perrault ‒ The
shoeless cat and
2004‒2021 Pergar Saša ‒ About the city and the field mouse.
I will choose the most representative picture book for each period. There will be 5 picture books to analyse. I will analyse them with quotes from verbal and visual text (illustrations).
Finally, I will summarise the findings from the theoretical and empirical work in one paragraph and also analyse them from the perspective of early childhood education. This will be followed
‒ Oscar Wilde,
‒ poverty,
‒ picture book,
‒ verbal and visual,
‒ Ivan Cankar,
‒ Three servants,
‒ Grivar's children,
‒ A bunch of dried pears,
‒ A cat with shoes,
‒ About the city mouse and the field mouse.
2. Teoretični del ... 2
2.1 Mladinska književnost ... 2
2.1.1 Definicija mladinske književnosti ... 2
2.1.2 Pojmovanje mladinske književnosti... 5
2.1.3 Zgodovina slovenske mladinske književnosti ... 6
2.2 Mladinska književnost s problemsko tematiko ... 7
2.2.1 Opredelitev problemskih tem... 7
2.2.2 Problemska tematika revščine ... 9
2.2.3 Oscar Wilde... 16
2.2.4 Knjiga Dnevnik Ane Frank ... 21
2.3 Slikanica ... 23
2.3.1 Opredelitev slikanice... 23
2.3.2 Vrste slikanic ... 26
2.3.3 Motiv revščine v slikanicah ... 28
2.4. Maria Nikolajeva ... 34
2.4.1 Izobrazba in delo Marie Nikolajeve ... 34
2.4.2 Kategorije Marie Nikolajeve ... 35
3.Uvod v empirični del ... 39
3.1 Problem raziskovanja ... 39
3.2 Cilj raziskave ... 40
3.3 Raziskovalna vprašanja ... 40
3.4 Raziskovalna metoda ... 40
4. Empirični del ... 40
4.1 Primerjalna analiza slikanic ... 40
4.1.1 Primerjalna analiza slikanice iz let 1848 in 1918 Fran Miličinski: Tolovaj Mataj; Trije hlapci (ilustracije Ivan Vavpotič 1917) ... 40
4.1.2 Primerjalna analiza slikanice iz let 1918 in 1941 France Bevk: ... 46
Grivarjevi otroci (ilustracije Milko Bambič 1939) ... 46
4.1.3 Primerjalna analiza slikanice iz let 1941 in 1991 Ivan Cankar: Pehar suhih hrušk (ilustracije Lidija Osterc 1965) ... 52
4.1.5 Primerjalna analiza slikanice iz let 2004 in 2021 Saša Pergar: O mestni in poljski
miški (ilustracije Anton Buzeti 2005)... 69
5. Povzetek tabel in ugotovitve ... 76
6. Pedagoški vidik analize in obravnava tematike v vrtcu s pogledom v prihodnost ... 77
7. Zaključek ... 80
8. Viri in literatura ... 81
9. Priloge ... 85
KAZALO SLIK
Slika 1: Graščak in hlapec ... 41Slika 2: Prihod tete Tone... 47
Slika 3: Grivarjevi otroci med igro ... 47
Slika 4: Odhod tete Tone in Blažeta ... 48
Slika 5: Teta Tona s Tinčetom na sedmini Grivarjevega očeta ... 49
Slika 6: Tinče lovi Žefko ... 49
Slika 7: Kmet Kocjan ... 50
Slika 8: Slovo tete Tone od Grivarjevih otrok ... 50
Slika 9: Cankarjeva izba ... 53
Slika 10: Ivan in Lina kukata v omaro... 53
Slika 11: Ivan in Lina ležita v trati in jesta krhlje... 53
Slika 12: Lina obtoži Ivana ... 54
Slika 13: Mati odkrije na-pol prazen pehar s hruškami ... 54
Slika 14: Cankarjeva mati joče v dlani... 55
Slika 15: Ključ omare ... 56
Slika 16: Ivan in Lina segata o hruškinih krhljih ... 56
Slika 17: Mati gleda v omaro ... 57
Slika 18: Mlinarjev sin in maček pred mlinom ... 60
Slika 19: Maček na lovu ... 60
Slika 20: Maček na dvoru... 60
Slika 21: Mlinarjev sin se kopa ... 61
Slika 22: Čarovnikov travnik ... 61
Slika 23: Čarovnikov gozd ... 61
Slika 24: Obuti maček lovi miš (čarovnika) ... 62
Slika 25: Mlinarjev sin gleda skozi okno ... 62
Slika 28: Kralj s hčerjo in mlinarjevim sinom v kočiji ... 65
Slika 29: Kmetje na čarovnikovih poljih ... 65
Slika 30: Maček mlinarjevemu sinu prinese denar ... 65
Slika 31: Kmetje med delom na žitnem polju ... 66
Slika 32: Kmetje med delom v gozdu ... 66
Slika 33: Ponos obutega mačka ... 66
Slika 34: Lev (čarovnik) in obuti maček ... 67
Slika 35: Srečanje mestne in poljske miške ... 69
Slika 36: Beg mišk pred mestno mačko ... 69
Slika 37: Shramba ... 69
Slika 38: Slovo mišk ... 70
Slika 39: Snidenje in pogovor mišk... 70
Slika 40: Let kavke ... 70
Slika 41: Mestna gospa med pometanjem (pogled “od spodaj navzgor”) ... 72
Slika 42: Potepuški mački prežijo na miški ... 72
Slika 43: Poljska miška gre proti mestu... 73
KAZALO TABEL
Tabela 1 Primerjalna analiza slikanice iz let 1848‒1918 Fran Miličinski: Tolovaj Mataj; Trije hlapci ... 40Tabela 2 Primerjalna analiza slikanice iz let 1918‒1941 France Bevk: Grivarjevi otroci ... 46
Tabela 3 Primerjalna analiza slikanice iz let 1941‒1991 Ivan Cankar: Pehar suhih hrušk ... 52
Tabela 4 Primerjalna analiza slikanice iz let 1991‒2004 Charles Perrault: Obuti maček ... 60
Tabela 5 Primerjalna analiza slikanice iz let 2004‒2021 Pergar Saša: O mestni in poljski miški ... 69
1 1. Uvod
Velikokrat se spominjam otroštva, predvsem predšolskih let. Sama nisem obiskovala vrtca, saj je mati ostala doma, da bi skrbela in vzgajala moje brate, sestre ter mene. Velikokrat sem se spraševala, ali je to dobro ali slabo. Sem bila s tem prikrajšana za neprecenljive socialne in vzgojne izkušnje, ki jih predšolski otrok lahko pridobi v svojih najranljivejših in hkrati najbolj ključnih trenutkih odraščanja (življenja)? Lahko sklepam in izpeljujem nešteto različic moje zgodbe, ampak pravzaprav nikoli ne bom zares vedela, kako bi se ta odvila v drugačnih okoliščinah, v premožnejši družini, v drugem kraju, z eno sestro/bratom in podobno. Morda bi bila materialno bolj preskrbljena, vendar čustveno mnogo bolj osiromašena. Morda bi bila prikrajšana za neštete lepe in manj lepe izkušnje, ki so izklesale mojo osebnost in me pripeljale do tu, kjer sem zdaj. Ne morem torej trditi, da bi bila »pravljična« različica moje zgodbe lepša in polnejša. Zelo verjetno pa lahko zatrdim, da je meni na kožo pisana prav moja osebna in nobena druga različica.
Kot deklica sem ljubila trenutke, ko si je oče zvečer pred spanjem vzel čas za nas otroke, se skupaj z nami posedel na tla in nam prebiral zgodbe ‒ večinoma slikanice. Mnogokrat je njihova vsebina zaobjela vselej pereči problem revščine. Neštetokrat mi je bilo hudo za uboge, bolne, otroke sirote in tiste, ki živijo v pomanjkanju. Pravijo, da sem večkrat pripomnila: »Ko odrastem, odidem v Afriko, kjer bom pomagala lačnim in ubogim. Pa še tebe Jožef (starejši brat), bom vzela s seboj.« Ti spomini me vselej nasmejijo, saj pravzaprav nisem tako daleč stran od izrečene ideje. Trenutno sem zaposlena kot srednja medicinska sestra v domu za starostnike, kjer negujem pešajoče, bolne in umirajoče. To je namreč moj prvi poklic, ki me kljub fizično in psihično težkim, včasih celo neznosnim situacijam neizmerno izpolnjuje in osrečuje. Mnogo več dobim, kakor dam in pri tem ne štejejo le materialne stvari. Duhovno, socialno in psihično sem bogatejša od marsikoga. Moj drugi poklic in druga ljubezen pa so seveda otroci, njihova prirojena preprostost, radoživost, radovednost in iskrenost. Kako simbiotsko se lahko poklic vzgojiteljice plete z odraščanjem in vzgojo otrok, ko ga ta opravlja z ljubeznijo in pametno presojo, ki ima temelje v znanju in pozneje tudi izkušnjah! Še enkrat lahko napišem: »Več kot daš, več imaš.«
Torej ni težko izpeljati, čemu moj izbor teme. Ko sem se zanjo odločala, mi je nekako potrditev za njen izbor pokazalo dejstvo, da motiv revščine pravzaprav še zdaleč ni zadosti raziskan, predvsem v slovenski mladinski literaturi.
Osnova, na kateri bom gradila diplomsko delo, je mladinska književost v splošnem pomenu, njena opredelitev, pojmovanje in zgodovina (Blažić, 2011). Zatem bom kar hitro prešla na problemsko literaturo in s tem na drug bistven motiv diplomskega dela ‒ motiv revščine ‒ ter ga opredelila z vidika slovenske statistike (Statistični urad Republike Slovenije, 2021).
Nadaljevala bom s sociološkim in filozofskim pogledom na pomanjkanje pred stoletjem ter ga primerjala s pomanjkanjem v dejanskem svetu, predvsem v našem ožjem okolju ‒ Sloveniji (Wilde, 1993). Ker tematiko želim povezati s slikaniško obliko ustvarjanja, bom storila še to. Pri primerjalnem analiziranju slikanic bom posegla po kakovostni strokovni literaturi švedske pisateljice otroške in mladinske književnosti Marie Nikolajeve (Nikolajeva, Gostinčar Cerar, 2003).
2 Pred nekaj tedni sem v radijski oddaji Petkova centrifuga, z naslovom Širijo se digitalni požari (Val 202, 23. 7. 2021), ob dogodkih v Afganistanu, ponovni begunski in podnebni krizi, pojavljanju 4. vala epidemije koronavirusa, naraščanju brezposelnosti ter vse bolj realni ideji gospodarske krize, slišala zanimivo misel humanitarke Nine Kozorog, ki sporoča več in tudi toliko, kot bi sama manj verjela pred pisanjem diplomskega dela: »Revščina, pa naj bo to v Sloveniji ali kjerkoli po svetu in v Evropi, je vedno bila in bo politična odločitev.«
2. Teoretični del
2.1 Mladinska književnost
2.1.1 Definicija mladinske književnosti
Mladinska književnost je izraz, ki zajema literaturo, ki jo otroci spoznavajo do njihovega 10. leta starosti. Podrobno jo berejo in analizirajo bodoči učitelji razrednega pouka. Zasnova in obseg del mladinske književnosti na tej študijski smeri sta v veliki meri odsev njenih znanstvenih ter strokovnih študij v evropskem oziroma svetovnem prostoru. Pri tem mladinskega leposlovja ne proučuje le z vidika estetike, temveč tudi z idejnega, spoznavnega ter družbenega vidika (Kobe, 1987, str. 15).
Avtorica Milena Mileva Blažić (Branja mladinske književnosti, 2011) mladinsko književnost pojmuje kot književnost, ki obsega dve področji ustvarjanja. Prvo področje obsega dela, namenjena otrokom do 12. leta starosti ter mladostnikom od 12. do 18. leta starosti. Drugo področje pa obsega dela, ki so se z leti uveljavila kot dela za mladostnike in otroke, čeprav so bila sprva namenjena odraslim bralcem. Pri omembi mladinske književnosti se dostikrat uporablja njena protipomenka; nemladinska književnost, ki je manj primerna, saj je bolj okrnjena ter pri pogledu na branje izvzema vidik naslovnika (Blažić, 2011, str. 7).
Mladinsko književnost avtorica opredeljuje na tri načine;
1. S stališča literarne vede: […] »mladinska književnost je književnost, ki ima za predmet preučevanja mladinsko književnost oz. književnost za mlade naslovnike od rojstva do 18. leta.«
(Blažić, 2011, str. 283)
2. S stališča namena in naslovnika: […] »mladinska književnost je področje literarne vede, ki ima za predmet preučevanja mladinsko književnost oz. književnost za mlade naslovnike od rojstva do 18. leta.« (Blažić, 2011, str. 283)
3. S stališča percepcije: V mladinsko književnost uvrščamo besedila, ki so bila sprva namenjena odraslim bralcem in so se skozi literarno zgodovino postopoma spreminjala v mladinsko branje. Med ta sodi različna nacionalna ter svetovna klasična literatura. Zato se branje mladinske književnosti deli na mladinsko ter odraslo branje (Blažić, 2011, str. 283).
Mladi naslovnik je v tem pomenu vsakdo, ki ima manj kot osemnajst let. Primer svetovne mladinske književnosti, namenjene mladim naslovnikom, je zgodba Pika Nogavička, katere avtorica je švedska mladinska pisateljica Astrid Lindgren. Primer slovenske mladinske književnosti, namenjene mladim naslovnikom, pa je zgodba Pedenjped, ki jo je napisal Niko Grafenauer (Blažić, 2011, str. 15‒17).
3 Zgledi poznane literature svetovne književnosti, ki je bila prvotno namenjena odraslemu bralcu, so Biblija (obstaja mnogo priredb Biblije za otroke) ter arabske pravljice Tisoč in ena noč (prilagojene ter cenzurirane so na mestih, kjer je omenjena spolnost). Med slovensko književnost, prvotno namenjeno odraslemu uporabniku, sodita balada Franceta Prešerna Povodni mož (otrokom se bere in pripoveduje kot pravljica že v predšolskem obdobju) ter črtica Ivana Cankarja Pehar suhih hrušk (v slikaniški obliki jo obravnavajo osnovnošolski otroci 3.
razredov).
V literaturi se pojavljajo dela, ki so sicer namenjena mladim bralcem, a po njih posegajo tudi odrasli. Zato ta sodijo med odraslo in mladinsko branje. Dober primer takšne literature na Slovenskem je delo Pavleta Zidarja Kukavičji Mihec (zgodba o dečku brez staršev). V svetovnem merilu pa kot tako prepoznamo zgodbo Mali princ avtorja Antoina de Saint- Exupéryja, ki je odprta in večplastna ter zato zanimiva odraslim uporabnikom.
Termini dvojni naslovnik, večnaslovniška književnost in naslovniška univerzalnost odražajo branje iste literature tako pri mladih kot tudi pri odraslih bralcih. Razlogi za to so lahko osebni, motivacijski ali pa so književna besedila napisana na odprt način in tako namenjena več naslovnikom hkrati (Blažić, 2011, str. 15‒17).
Saksida (2001a, str. 405) mladinsko književnost opredeli kot otroško in mladinsko književnost, ki zaobjema: dela za mladino, dela, napisana za odrasle, ki so z leti postala mladinska, ter predelave del. Edinstvena je prav zato, ker je v sebi izrazito umetniška. Mnogokrat po njej posežejo tudi odrasli uporabniki, saj so njena dela dovolj prvovrstna in univerzalna, da navdihujejo tudi njih (Saksida, 2001a, str. 405‒406).
Mladinska literatura oziroma mladinsko slovstvo riše pomembno vez odvisnosti med tremi elementi: piscem, besedilom ter naslovnikom. Pisci mladinske književnosti v svoja dela pogosto uvrščajo dogodke in spomine iz otroštva. Zato lahko v mladinski literaturi posredno razberemo dialoge med odraslim in otrokom. Saksida (2001a, str. 405‒406) piše:
1. Natančno vzeto avtorji mladinske književnosti, zapisujejo književnost nasploh ‒ kar imenujemo vrednotenjski vidik mladinske književnosti (upoštevajoč umetnost sta torej določeni obe naslovniški zvrsti).
2. Zapisi mladinske književnosti so pravzaprav pobegi v čas otroštva in odraščanja (»spominjanje na otroštvo«). V njih ponavadi dominira dialog med otrokom in odraslim. Zatorej v kalup sodobne avtorske mladinske književnosti ne moremo ujeti spontane otroške inovativnosti.
3. Mladinska književnost predstavlja pogovor z otroštvom in v nekem smislu kali iz hotenja po vzpostavljanju komunikacije z otroštvom, ki ga nosi v sebi zrel, odrasel človek. Potemtakem je
»užitek dialoga«, ki istočasno predstavlja tudi bazalni užitek branja književnosti, primaren.
4 4. V mladinsko književnost je »vtkana« tudi književnost za odrasle. »Tkanine« raznoterih avtorjev vsebujejo vsebinske, idejne in slogovne niti; ki med seboj prepletajo mladinsko in nemladinsko slovstvo.
5. Vodilne lastnosti sestavkov z mladinsko vsebino so: šaljivost, igrivost, nravnost, izkustvo otroškosti ter poslušljivost oziroma berljivost. Še ena od pomembnosti glede mladinskih tekstov je ta, da vsebujejo »tabu teme«, ki jih avtor Saksida (2001a, str. 405‒406) imenuje »mali protesti«.
Za povojno ter sodobno mladinsko književnost je ključnega pomena raznolikost vrst, motivov in tem. Posledično se v mladinski književnosti tudi ne želimo (in ne smemo) osredinjati na pičlih nekaj vrst ali tematskih sestavov.
6. Je predmet interesa; tako pri otrocih in mladostnikih kot tudi pri odraslih bralcih. Avtor Saksida (2001a, str. 405‒406) za dejavnost ocenjevanja mladinskega leposlovja odsvetuje brezpogojnost estetskega okusa (mnenje, ki zagovarja dejstvo, da je točno določeno delo namenjeno le mlademu oziroma le odraslemu uporabniku). Pri tem izpostavlja dejstvo, da so najkakovostnejša besedila klasične in sodobne mladinske književnosti tista, ki nagovarjajo vse generacije (npr. Prežihov Voranc, N. Grafenauer, S. Makarovič, I. Cankar) (Saksida, 2001a, str. 405‒406).
Besedila mladinske književnosti so različnih zvrsti (dramatika, poezija in proza) in vrst (moderna umetna pravljica, fantastična pripoved, slikanica, ljudska pravljica ipd.). Najbolj zastopana med njimi je prozna oblika ustvarjanja.
Pri oziru na naslovnike mladinske književnosti pedagoge predvsem zanimajo njihove bralne zmožnosti in literarni razvoj (Saksida, 2001a, 405‒406).
Mladinska književnost se od ostale književnosti razlikuje po oblikovnih in vsebinskih lastnostih (zvrsti, vrste, motivi, teme, žanri ipd.), ter tudi po vrednotah, ki jih podaja uporabniku. Slog, v katerem je napisana, je preprost, pregleden, berljiv, jedrnat in jasen. Pomembna komponenta mladinske književnosti je poustvarjanje moralnih vprašanj, potreb, iskanje idealov in podobno.
Bistvo del je, da so osnovana tako, da pritegnejo preprost otroški um in so zato domišljijska, humoristična, enostavna. To pa je tudi razlog, da pogosto nastajajo dileme o tem, v katero literarno skupino sodijo določena mladinska dela, saj bi jih potemtakem lahko uvrstili v dve skupini: književnost za mlade ali književnost za odrasle. Poleg tega, pa so tudi tuja poimenovanja (jugend literature, kinder literature, teenage literature, youth literature, young adults literature ipd.) mladinske književnosti dokaj neenotna s slovenskimi (mladinsko slovstvo, otroško-mladinska literatura, otroška književnost ipd.) (Saksida, 2001a, str. 405‒406).
Pri opredelitvi mladinske književnosti Stražar (1980, str. 4) piše, da je ta književnost namenjena mladim in otrokom, ki po njej posegajo glede na lastne želje in razvojne sposobnosti.
Primernejši izraz se mu zato zdi književnost za otroke in mladino. Poimenovanje otroška književnost pa se mu zdi ohlapno in preveč usmerjeno k avtorstvu samih književnih del.
5 Književnost za otroke in mladino svoje bistvo, motive ter tematike bralcu posreduje na svojevrsten način. Vsebuje pripovedne, dramske in pesniške literarne prvine. Poleg tega, da je prvotno zastopana v knjigah, vse bolj izrazito prehaja tudi v medije (na radio, televizijo, gramofonske plošče ter magnetofonske trakove) (Stražar, 1980, str. 4‒7).
2.1.2 Pojmovanje mladinske književnosti
Mladinska književnost se pojmuje na dva načina, in sicer na širši (književne vrste) ter ožji (književne zvrsti) način. Pod širše pojmovanje sodijo književna/leposlovna, polknjiževna/literarizirana ter neknjiževna/poučna besedila. Ožje pojmovanje pa zaobjema prozo, poezijo in dramatiko (Blažić, 2011, str. 17‒20).
Primeri iz širšega pojmovanja mladinske književnosti (Blažić, 2011, str. 17‒20):
• Književna ali umetnostna besedila:
1. Alan Alexander Milne: Medved Pu (Winnie-the-Pooh) (1926), Hiša na Pujevem oglu (The house at Pooh Corner) (1928);
2. Tone Seliškar: Bratovščina Sinjega galeba (1936).
• Polknjiževna ali polumetna besedila:
1. Nataša Kočnik Goršič: serija Mala čarovnička (1993/94), revija Ciciban;
2. Polonca Kovač: Zgodbe od A do Ž (1982).
• Neknjiževna ali neumetnostna besedila:
1. Glasba in likovna umetnost, zbirka Moji prvi koraki. S prvo malo enciklopedijo do učenosti (Art and music) (1995);
2. Laroussova slikovna enciklopedija Zakaj? (2008).
Primeri iz ožjega pojmovanja mladinske književnosti (Blažić, 2011, str. 17‒20):
• Besedila iz proze:
1. Josip Ribičič: Nana, mala opica (1937);
2. Desa Muck: Kokoš velikanka (2007).
• Besedila iz poezije:
1. Oton Župančič: Pisanice: pesmi za mladino (1900);
2. Tone Pavček: Majnice: fulaste pesmi (1996).
• Besedila iz dramatike:
1. Milan Dekleva: Totalka odštekan dan (1992);
2. Boris A. Novak: Stotisočnoga in druge igre (1995).
6 2.1.3 Zgodovina slovenske mladinske književnosti
Pravi začetki slovenske mladinske književnosti so se pojavili že v 16. in 17. stoletju, v času protestantizma. V tem obdobju so nastajali abecedniki in katekizmi, ki so imeli predvsem versko ter vzgojno funkcijo. Najpomembnejše delo tega časa je Otročja biblija avtorja Sebastijana Krelja (1566), ki jo je posvetil »mlademu rodu«.
V drugi polovici 18. stoletja, v času razsvetljenstva, je za mlade in odrasle bralce avtor Marko Pohlin pisal kratkočasne uganke ter knjige.
V obdobju 19. stoletja je za mladinsko književnost velik korak naredil slovenski pedagog, pisatelj, pesnik in škof Anton Martin Slomšek. Bistven je njegov zbornik Drobtinice (1846‒
1900), ki je v tem času izhajal enkrat letno, namenjen pa je bil predvsem mladini. Njegova funkcija je bila še vedno »vzgojno-nabožna«. V istem obdobju kot Slomšek je ustvarjal tudi uradnik, tolmač in prevajalec na Dunaju Ivan Navratil, ki je urejal mladinski poučni in leposlovni list Vedež (1848‒1850) (Stražar, 1980, str. 10).
Avtorica Blažić (2011, str. 27‒30) piše, da je potek razvoja slovenske mladinske književnosti podoben poteku razvoja evropske mladinske književnosti. Zgodovino slovenske mladinske književnosti lahko razvrstimo na pet značilnih obdobij (Blažić, 2011, str. 27‒30):
1. Predliterarno obdobje (1550‒1850): Literatura (abecedniki, katekizmi, pesmarice, Biblija ipd.) je bila prvotno namenjena odraslemu bralcu, čeprav je po njej posegal tudi mladi bralec.
Izhajala so neliterarna dela, ki so bila predvsem religiozno ter vzgojno naravnana. V tem obdobju so knjige za odrasle, vključno s procesom opismenjevanja, pridobivale veljavnost za mlade bralce (torej postajale literarni produkt). Sprva je to potekalo posredno, predvsem v cerkvah, pozneje pa so ti dogodki postajali produkt uvedbe obveznega šolanja (reforme Marije Terezije in Jožefa II. v letu 1774).
2. Začetno obdobje (1850‒1900): Mladinska izobraževalna literatura (predvsem revije in časopisi) je postajala posvetno obarvana, vendar je kljub temu ohranjala vzgojno noto. Mnoga dela so predstavljala izhodišče za ustvarjanje slovenskih avtorjev v obdobjih, ki so sledila.
3. Avtorsko obdobje (1900‒1950): Po koncu II. svetovne vojne (1945) je založba Mladinska knjiga veliko zavzetosti namenila razvoju izvirne slovenske mladinske književnosti, predvsem literaturi z ilustracijami, ki je bila pravzaprav predhodnica slikaniške literature. Takrat se je v literaturi za mladino tu in tam pojavila že kaka ilustracija. Spremenil se je tudi način pisanja, predvsem zaradi majhnega deleža strokovne javnosti.
4. Obdobje inovacij (1950‒1980): Področja literarne produkcije, sekundarne literature o mladinski književnosti in institucionalizacije predmetnega področja na univerzitetni ravni, so dosegala zaznaven napredek.
5. Obdobje sodobne mladinske književnosti (od 1980 dalje): Najbolj impozantna literatura tega obdobja je postajala mladinska literatura s problemsko tematiko. Pomemben korak v tem
7 obdobju je tudi uvedba mladinske književnosti na vseh slovenskih univerzah. Po letu 1990 se je slovenska mladinska književnost pričela bolj intenzivno uveljavljati tudi na medmrežju.
Razlog za to sta bili predvsem njena popularizacija ter komercializacija. Aktualni podatki o številu obiskov spletnih strani z mladinsko tematiko pozitivno potrjujejo njihovo uporabnost, kljub temu pa strokovna javnost meni, da je kvaliteta njihovih vsebin še vedno pod želenim (kakovostnim) nivojem.
2.2 Mladinska književnost s problemsko tematiko
2.2.1 Opredelitev problemskih tem
Književnost s problemsko vsebino se osredinja na probleme, ki nastopijo v svetu mladostnikov ter otrok oziroma nosijo močnejši vpliv nanje in/ali na njihovo okolico. Prepoznamo jih predvsem po problematiki in problemih, o katerih pišejo. V preteklosti so pisateljice in pisatelji v svojo literaturo vključevali teme (probleme), ki so bile del literaturne intercesije, zaradi različnih dejavnikov: bile so sporne, škodljive, občutljive, vulgarne in podobne. Zaradi tega so tedanja literarna dela pogosto doživela cenzuro. Izraz »problem« je začel prevzemati izraz »tabu«
(Višček, 2014, str. 68‒69).
Danes pomena izrazov tabu ter problem ne enačimo ‒ odvisno od lastnih predstav in mnenj ‒ tudi avtorji mladinskega leposlovja posegajo po bolj priljubljenem.
Definicija, ki jo za besedo problem podaja Slovar slovenskega knjižnega jezika, je: »kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti, vprašanje […]
kar je nezaželeno, težko rešljivo in je potrebno odpraviti, rešiti, težava […]«. Slednjo lahko primerjamo z razlago besede tabu, ki je mnogo bolj subjektivna in specifična: »stvar, ki se ne sme kritično obravnavati« […] skrivana, prikrivana stvar […]« (SSKJ, 2021).
Avtorica Gaja Kos (2014, str. 36‒38) v svojem delu pozornost namenja raznoterim predstavam izraza »tabu« v književnih izdelkih. Tabu je za nekoga lahko pisanje o spolnih zlorabah, splavu, uživanju mamil, obiskovanju psihoterapevta, umiranju …; medtem ko je za nekoga drugega tabu že uporaba grobih ali vulgarnih besed (npr. »sranje«) (Kos, 2014, str. 36‒38).
Tudi slovenski literarni zgodovinar, doktor in predavatelj slovenske književnosti Igor Saksida (2005, str. 80) piše, da poznamo dve vrsti tabuja; vsebinski in izrazni tabu. Vsebinski tabu zadeva vsebino besedila (vsebuje izraze smrt, bolezen, spolnost, nasilje ...), izrazni tabu pa zadeva besede, ki so uporabljene v besedilu in so neprimerne, prostaške in žaljive (uporabniki besedila jih ne odobravajo). Avtorji tabujskih del so, kot pravi Saksida (2005, str. 80), predvsem otroci in mladostniki, saj je tabu izredno značilen za obdobje odraščanja. Razvojna psihologija in teorija vzgoje potrjujeta, da vsak otrok in adolescent v sebi nosi željo po tem, da se izmika omejujočemu modelu »nedolžnega otroka«; ki je pravzaprav ideja odraslega človeka (Saksida, 2005, str. 81‒83 ter Marjanovič Umek idr., 2009, str. 300‒307).
8 Veliko uporabnikov literature, starih 18. let in več, v sebi nosi napačne, celo negativne predstave o tabujih (»to se ne dogaja«, »o tem se ne govori«) in se zato drugotno ne strinja s tem, da se jo vključuje v mladinsko branje. Nasproti njim stojijo mladi uporabniki in (mlajši) avtorji tabujske literature. Slednji svojo naklonjenost tabujskemu mladinskemu leposlovju zagovarjajo. Tu nastopi razlaga, da se prek prebiranja del s tabujsko tematiko mladostniki in otroci zgodaj soočijo z morebitnimi neprijetnimi dogodki, o katerih na ta način razmišljajo in tako vzpostavljajo lasten odnos do določenih situacij, rišejo vzporednice z osebnimi problemi ter odkrivajo ravnanja in rešitve zanje. Tako lahko potencialno tudi pozneje; ko jih do teh dogodkov pripeljejo resnične okoliščine; enostavneje sprejemajo odločitve, so bolj razsodni ali pa bližnjim znajo nuditi primerno podporo med njihovim doživljanjem ‒ saj so se prek branja s tovrstno tematiko že srečali in do nje vzpostavili nek odnos. S tega vidika je soočanje s problemsko tematiko tudi del moralnega ter čustvenega razvoja posameznika (Kos, 2014, str. 37‒38 ter Marjanovič Umek idr., 2009, str. 300‒307).
Poimenovanje problemsko namesto tabujsko branje/književnost/literatura/proza je s strani avtorice Gaje Kos (2014, str. 36) bolj neoporečno, saj je širše. Po njenem mnenju sicer obstaja razlika med problemskim in tabuiziranim, in sicer, ko nek neobravnavan problem nastopi v javno dostopni knjigi, postane samodejno detabuiziran, »odkrit« (Kos, 2014, str. 36).
Avtor Saksida (2014, str. 81) piše, da je tabu nekaj nesprejemljivega za svet bralcev in zato je še danes velikokrat cenzuriran. V svojem članku Tabuji v mladinski književnosti, kritično branje in Cankarjevo tekmovanje se igra z mislijo, da tako kot vsaka problemska literatura vsebuje tabu tudi vsaka tabujska literatura zajema problem. Za problemsko prozo je na primer značilno, da se osredinja na neko življenjsko stisko subjekta. Pri tem pa posredno venomer snuje odnos med družbo in književnostjo ter tako odpira vrata na območje tabuja (Saksida, 2014, str. 84).
Saksida (2005, str. 81) zagovarja vključevanje tabujske in problemske tematike v mladinsko književnost in o tem trdi, da nepoznavanje problemov človeku ne služi v prid in mu lahko prinese celo več nadlog kot poznavanje ter zavedanje o njih (Saksida, 2005, str. 84).
V slovenskem prostoru je problemska literatura postala odmevna pred dobrimi dvajsetimi leti.
Avtorica Gaja Kos (2014, str. 37) v enajstih sklopih našteje problemske teme, ki nastopijo v domači mladinski književnosti (Kos, 2014, str. 37):
1. Smrt in samomor/poskus samomora 2. Psihične motnje
3. Fizična hendikepiranost 4. Iskanje spolne identitete
5. Nasilje (psihično in fizično; znotraj družine in med vrstniki) 6. Mladostniki brez staršev
7. Odvisnosti 8. Bolezni
9. Nezaželena najstniška nosečnost in starševstvo 10. Delinkventnost
9 11. Rasna nestrpnost in politični problemi.
2.2.2 Problemska tematika revščine
Motiv, da je problem pomanjkanja v primerjavi z drugimi problemskimi temami le pičlo obdelan, najprej tiči v dejstvu, da je kot tak neprijeten, realen in težak za ljudi. Vsakdo mu kdaj v življenju pogleda v oči, a nihče mu ne želi priti (pre)blizu. Statistični podatki države Republike Slovenije potrjujejo dejstvo, da tudi v Sloveniji revščina ni brezpredmetna (SURS, 2021):
• ŠTEVILO PREBIVALCEV SLOVENIJE: 2.107.126 oseb
• BREZPOSELNOST: 5,6-% (56.000 oseb)
• POVPREČNA MESEČNA BRUTO PLAČA: 1.952,05 EUR
• POVPREČNA MESEČNA NETO PLAČA: 1.256,24 EUR
• PRAG TVEGANJA REVŠČINE: 8.864 EUR
(»Prag tveganja revščine je opredeljen s 60 % mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka vseh gospodinjstev ob upoštevanju OECD-jeve prilagojene ekvivalenčne lestvice. Predstavlja najnižji letni razpoložljivi dohodek, ki ga mora imeti enočlansko gospodinjstvo, da ni revno. Izračuna se za enočlansko gospodinjstvo oz. prvo odraslo osebo v gospodinjstvu. Za vse druge člane gospodinjstva se izračuna takole: za otroke, mlajše od 14 let, se vrednost praga pomnoži z 0,3, za vse druge člane gospodinjstva pa z 0,5.«
(SURS, Dohodek, revščina in socialna izključenost, 2021))
• STOPNJA TVEGANJA REVŠČINE: 12,4 % oseb
(»Stopnja tveganja revščine je odstotek oseb, ki živijo v gospodinjstvih z ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine.« (SURS, Kakovost življenja, 2021))
V letu 2020 je bil pod pragom tveganja revščine vsak osmi prebivalec Slovenije, kar pomeni, da je z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo približno 254.000 prebivalcev Slovenije, tj. 11.000 več kot v letu prej; med njimi so bili: upokojenci ‒ 97.000; delovno aktivni odrasli ‒ 46.000; mladoletni otroci ‒ 41.000; brezposelni ‒ 38.000; druge neaktivne in nerazvrščene osebe, nezmožni za delo, gospodinje, študentje ‒ 32.000 (SURS, Kakovost življenja, 2021).
• STOPNJA TVEGANJA SOCIALNE IZKLJUČENOSTI: 15,0 % oseb
10 (»Stopnja tveganja socialne izključenosti je odstotek oseb, ki živijo pod pragom tveganja revščine ali so resno materialno prikrajšane ali živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo.« (SURS, Kakovost življenja, 2021))
V letu 2020 je bil tveganju socialne izključenosti izpostavljen vsak sedmi slovenski državljan, torej je bilo tveganju socialne izključenosti podvrženih 309.000 oseb ali 16.000 več kot prejšnje leto (SURS, Kakovost življenja, 2021).
• SAMOOCENA SPLOŠNEGA ZADOVOLJSTVA Z ŽIVLJENJEM: povprečno 7,4
(»Podatki se nanašajo na osebe, stare 16 ali več let, ki so na lestvici od 0 (povsem nezadovoljen) do 10 (zelo zadovoljen) ocenile, kako so v celoti zadovoljne s svojim življenjem.«
(SURS, Kakovost življenja, 2021))
• KAZALNIK ZAUPANJA POTROŠNIKOV – MESEČNA SPREMEMBA: –2-odstotne točke (»Kazalnik zaupanja potrošnikov je povprečje ravnotežij, izračunanih iz odgovorov na vprašanja o trenutnem finančnem stanju v gospodinjstvu, o pričakovanem finančnem stanju v gospodinjstvu, o pričakovanem gospodarskem stanju v državi in o večjih nakupih v prihodnjih 12 mesecih. Rezultati anket so izraženi v obliki ravnotežja. Ravnotežje je razlika med pozitivnimi in negativnimi odgovori, izražena v odstotkih.« (SURS, Kakovost življenja, 2021))
• DELEŽ GOSPODINJSTEV Z DOSTOPOM DO INTERNETA: 90 %
(»Delež gospodinjstev, v katerih živi vsaj ena oseba, stara 16 do 74 let, ki ima dostop do interneta.« (SURS, Kakovost življenja, 2021))
Tabu revščine (v večjem razponu ‒ od skrajne revščine do manjšega pomanjkanja) je tudi v slovenski mladinski literaturi večkrat zastopan postransko, kar pomeni, da je več ali manj vzrok oziroma posledica ene izmed drugih problematik. Pojavlja se v problemsko naravnanih literarnih delih za otroke in mladostnike. Pri tem je v delih za mladostnike mnogo bolj nazorno prikazan. Ko govorimo o revščini, predvsem pomislimo na njeno materialno obliko, pomembno pa je omeniti tudi čustveno, ki je v literaturi še bolj pogosto zastopana (Kos, 2013, str. 51).
Literatura za najmlajše o problemu pomanjkanja piše dokaj lahkotno, ga predstavi v pravljičnem ali imaginarnem okviru in predvsem s pomirjujočimi razpleti. Ena od literatur (pri nas), kjer je revščina pogosto omenjena tematika, so slovenske ljudske pravljice. Zbirka Biserna Čebelica (2013) (Mladinska knjiga) vsebuje najmanj šest pravljic, v katerih revščina vpliva na potek zgodbe. Omenimo lahko tudi Jamnik, 2013, str. 43‒44):
• zgodbo Topli potok (deček Janko nabira dračje, da bo zakuril ogenj za mati, ki pozimi umiva oblačila v mrzlem potoku, saj jih ne more oprati drugje);
11
• rezijansko pravljico Dvanajst ujcev (mati ima dvanajst lačnih in bosih otrok in zato se po pomoč obrne k dvanajstim ujcem);
• češko ljudsko pravljico Lonček kuhaj (revna, a nesebična deklica prejme čudežen lonček);
• pravljico Bena Župančiča Deček Jarbol (revni deček se zaradi revščine skrije na ladjo, tam pa spleza na jarbol, da se skrije pred zlobnim kuharjem);
• koroško pripovedko Hvaležni medved (skromna žena medvedu iz šape izdere trn);
• armensko pravljico Zlata vrtnica (princ želi iz grma utrgati zlate cvetice, a se te venomer skrijejo, zato vsepovsod išče modreca, ki bi mu znal razložiti ta pojav; najde ga prav med najrevnejšimi) idr.
Tudi sodobne avtorske priredbe slovenskih ljudskih pravljic pišejo o revščini. Skupno jim je sporočilo, ki ga v različnih odtenkih lahko razberemo v vsaki od njih. To nas opominja na nepomembnost blišča, obenem pa uči različnih oblik revščine, tudi duhovne. Med drugim poudarja neprecenljivost vrednot, ki precej pogosteje kot premožnejše odlikujejo revnejše ljudi.
Zanimivo je, da zelo veliko tovrstnih zgodb izvira iz Pomurja (Jamnik, 2013, str. 44‒45):
• Feri Lainšček: Ignacija in njen angel (2002),
• Jasna Branka Staman: Škratec (2007) in Ajda in Sam (2009),
• Saša Pergar: O petelinu Cekinu (2008).
Slikanic za otroke, ki se problema pomanjkanja dotikajo realistično, je še manj. Izjema je tuja slikanica španskega avtorja Patxija Zubizarrete Usoa, prišla si kot ptica (2012). Njena vsebina se dotika pomanjkanja, lakote ter vojne, zaradi katerih deklica Usoa zapusti mati in domovino.
Pride v popolnoma nepoznano realnost, pri čemer se je prisiljena spoprijeti z zapletenimi vprašanji.
Sporočila, ki jih konci otroške literature s problematiko revščine ponujajo bralcem, so precej podobno oblikovana: »[…] tudi, če si reven, si lahko srečen, revščine se ni treba oziroma se je ne sme sramovati, vsak pozoren posameznik, najsibo otrok ali odrasla oseba, lahko depriviligiranemu pomaga po svojih močeh« (Kos, 2013, str. 51‒52).
Nekaj primerov takšne literature v slovenskem prostoru (Kos, 2013, str. 52):
• Desa Muck: Anica in velika skrivnost (2004),
• Branka Hubman: Zavržene igračke (2009),
• Mojceja Podgoršek: Tina in Tine (2010).
Mladinska problemska literatura, predvsem proza, se od problemske literature za otroke razlikuje v tem, da revščino obravnava na bolj resen način, z manj vedrimi zaključki. Ko beremo dela tujih piscev, dobimo občutek, da je revščina pravzaprav tegoba drugih svetov oziroma obstaja nekje daleč stran, saj je obseg problematike, o kateri govorijo, bolj znaten in zato tudi drugačen od tistega, ki se pojavlja v našem okolju. Primer takšne literature je roman Henninga Mankella Skrivnost ognja, ki se dogaja v posebno revni afriški državi Mozambik. Tamkajšnje razmere so posledica civilnih vojn, ki so potekale več deset let. V zgodbi nastopi deklica Sofia,
12 ki ima dvanajst let. Sprva ji med spopadom umorijo očeta, nato ji med begom iz rodne vasi ubijejo sestro, sama pa stopi na mino ter tako izgubi obe nogi. V nadaljevanju razplet zgodbe privede do tega, da Sofijina mati izbere novega moža, ki pa ima težave z alkoholom. Knjiga razkriva pereče prizore revščine, ob tem pa sporoča, da lakota in boren dom pravzaprav ne predstavljata največjega trpljenja človeka. Huje kot to je dejstvo, da pomanjkanje lahko vsakogar privede do tega, da je prisiljen ravnati tako, kot si sam ne želi. Kljub težki vsebini se zgodba o Sofii zaključuje v duhu upanja, ki je usmerjeno v prihodnost (Kos, 2013, str. 52‒53).
Problematika revščine, ki je bližje našemu okolju, je omenjena v romanu Delphine de Vigan No in jaz. Zgodba romana se dogaja v Parizu, kjer se deklica Lou (13 let) spoprijatelji z brezdomko No (18 let). Lou si prek njunega odnosa želi dokazati, da je v življenju rešljiv vsak problem in si zato aktivno prizadeva, da bi spremenila Nojino usodo. Zgodba odkriva težko rešljiva vprašanja.
Kdo ali kaj je privedlo do tega, da je No pristala na ulici? Je krivda na njenih starših, okoliščinah ali na njej sami? Poznejši dogodki nakažejo, da je za marsikateri pripetljaj pravzaprav odgovorna No sama. Lou ji namreč pomaga na več načinov in celo do te mere, da jo je pripravljena sprejeti v lastno družino, pod pogojem, da No opusti nekatere navade (alkoholizem). Žal No ne zbere dovolj moči, da bi prenehala s pitjem alkohola in zato še enkrat ostane brez doma. Lou je prek dogodka prisiljena spoznati, da vsega v življenju le ne moremo spremeniti. Kljub razočaranju, ki ga na koncu zgodbe doživi, ohranja upanje, da bo nekoč ob pravem času na pravem mestu ter tako nekomu pomagala zaživeti boljše življenje (Kos, 2013, str. 52).
V romanu lahko zasledimo, da avtorica zelo realno, celo malce zaprepadeno razmišlja o problemu brezdomstva, ki se dogaja v današnji realnosti, »pred našimi očmi«: »V vesolje pošiljamo nadzvočna letala in rakete, na osnovi enega lasu ali majčkenega koščka kože identificiramo zločinca, ustvariti znamo paradižnik, ki ostane tri tedne v hladilniku, ne da bi uvel, v mikroskopski pečici lahko shranimo milijarde podatkov. Ljudi pa puščamo umreti na ulici.«
(Vigan, 2012, str. 84, v Kos 2013, str. 52‒53).
Predhodni odstavek me vabi k zavedanju o tem, da je brezdomstvo globok problem, ki vsekakor peri tudi Slovenijo. Pri tem se sprašujem, zakaj ga kot družba ne uspemo zajeziti? Mislim, da če že, le peščica ljudi ni na lastne oči videla bede brezdomstva. Ker so to realna doživetja, bi potemtakem morala vsaj malo ganiti vsakogar, predvsem pa nas pripraviti k razmisleku, iskanju rešitev za tovrstno tegobo, seveda na področju zmožnosti posameznika. Kaj torej predstavlja oviro? Dekleva in Razpotnik (2007, str. 1‒35) v svojem delu pišeta, da razlog za to tiči že v našem pojmovanju brezdomstva (ki je veliko bolj kompleksno od »pomanjkanja strehe nad glavo«) ter povezano z različnimi družbenimi podsistemi (zdravstvo, pravna ureditev, urbanizem, kazenski sistemi, družina ipd.). Vse to nosi vpliv na naše poglede in predstave o brezdomstvu. Značilna sta predvsem dva: brezdomce se dojema kot osebe, ki so se prostovoljno odločile za »uživanje svobode«, ali pa je številnim ljudem sicer mar zanje, vendar si mislijo, da ukrepanje na tem področju ni njihova pristojnost (»to naj rešuje občina, strokovne službe, center za socialno delo idr.«) (Dekleva in Razpotnik, 2007, 1‒35).
Po drugi strani pa na tegobo pomanjkanja, brezdomce oziroma ljudi brez strehe nad glavo gledamo s preveliko mero sočutja, morda celo pokroviteljsko, kar je že pred dobrim stoletjem
13 izrazito trezno odkrival irski dekadenčni pisatelj Oscar Wilde v svojem znamenitem politično- filozofskem eseju Človeška duša v socializmu (1993, str. 7‒8): »Večina ljudi si uničuje življenje z nezdravim in pretiranim altruizmom, pravzaprav je prisiljena, da ga tako zapravi. Obdani so z ostudno revščino in grdobijo in z ostudnim stradanjem. Neizogibno je, da jih vse to v živo pretresa. Človekova čustva se prebude prej kot njegov – razum, in kakor sem pred časom opozoril v svojem članku o nalogah kritike, je veliko lažje doseči naklonjenost s trpljenjem kakor pa z mislijo. Zato se ljudje z občudovanja vrednimi, a napačno usmerjenimi nagibi zelo resno in zelo čustveno lotevajo zdravljenja zla, ki ga vidijo okoli sebe. Toda njihova zdravila bolezni ne zdravijo, ampak jo podaljšujejo. V resnici so del te bolezni.
Problem revščine, na primer, skušajo reševati tako, da reveže ohranjajo pri življenju, ko gre za zelo napredno šolo, pa tako, da jih zabavajo.
Toda to problema ne rešuje, ampak ga le zaostruje. Pravi cilj je v prizadevanju za prenovo družbe na takšnih temeljih, da bo revščina nemogoča. Prav altruistične vrline pa so preprečile, da se izpelje ta namera. Prav tako kot so bili najslabši lastniki sužnjev tisti, ki so bili do svojih sužnjev prijazni in so s tem preprečili, da bi grozovitost sistema doumeli tisti, ki so zaradi njega trpeli, razumeli pa tisti, ki so se vanj poglabljali, tako v današnjih razmerah v Angliji delajo največ škode prav tisti, ki skušajo napraviti največ dobrega; in tako smo naposled doživeli, da so pred javnost stopili ljudje, ki so resnično preučevali ta problem in poznajo življenje – izobraženi ljudje iz East Enda – in rotili skupnost, naj obrzda svoje altruistične nagibe usmiljenja, dobrodelništva in kar je temu sličnega. To počno zato, ker so mnenja, da takšno usmiljenje ponižuje in jemlje pogum. Popolnoma prav imajo. Usmiljenje poraja množico pregreh.«
Meja med napačnimi in pravilnimi odločitvami ter ravnanjem človeka je izredno tanka. Biti sočuten, zares sočuten ali ravnati brezbrižno in prezirljivo? Kako najti sredinsko pot? Odvisno od nas, okolja, našega psihofizičnega počutja. Normalno je, da si želimo najboljše zase in za ljudi, ki se gibljejo v našem ožjem življenjskem krogu in nam pomenijo največ; to je nekakšen del našega preživetvenega instinkta, naše podzavesti. Če ne bi imeli tega, bi bilo živeti brezpomensko. Mislim pa tudi, da je v vsakomur empatičen košček duše, ki, če še ni prišel na plan, le čaka, da ga začne on sam negovati. In ko se to zgodi, je sposoben delati dobra, srčna dejanja tudi za širšo okolico (celo »premikati gore« oziroma iti čez lastne meje udobja). Strinjam se z Wildovim mnenjem in podpiram njegovo tezo, da je pretirano, a zaigrano sočutje osladno.
Navkljub temu pa trdno zagovarjam določeno mero altruizma do soljudi, ki se skriva v preprostem poslušanju in razumevanju sočloveka ter majhnih, morda celo mikroskopskih gestah topline. Vse to pa seveda mora biti pristno, sicer nima nič od naštetega »teže«; v nasprotnem primeru, tako kot pravi Wilde, soljudem ter sebi povzročimo več hudega kot dobrega: »Sočustvovanje s trpljenjem bo seveda vedno obstajalo. To je eden prvih človeških instinktov. Živali kot individumi, višje oblike živali, da tako rečemo, ga imajo tudi. Toda treba si je zapomniti, da sočutje z veseljem povečuje obilje veselja na svetu, sočustvovanje s trpljenjem pa obilja trpljenja v resnici ne zmanjšuje. Človeka utegne okrepiti, da zlo bolje prenaša, toda zlo ostane. Sočustvovanje z jetičnim bolnikom ne zdravi jetike; zdravi jo znanost. In ko bo socializem rešil problem revščine, znanost pa problem bolezni, bo področje sentimentalizma zmanjšano, sočutje človeka pa bo širše, zdravo in spontano. Človek se bo veselil, opazujoč radostno življenje drugih.« (Wilde, 1993, str. 46‒50)
14 Mislim, da je rešitev »odkriti srednjo pot« ‒ res je, morda je na prvi pogled marsikaj videti črno- belo, vendar, kadar si nečesa želimo, to znamo opredeliti in o tem razmišljamo ter za to delamo s pravo mero razuma, truda in premisleka; in zato je vsekakor izvedljivo. Svetovno znana, kratka, a čudovita poved pisatelja Paula Coelha, zapisana v njegovem romanu Alkimist, sporoča podobno: »Kadar si nečesa močno želimo, vse stvarstvo stremi k temu, da se nam želja uresniči.« (Coelho, 2014).
K temu pripisujem avtorsko pesem britansko-gruzijske pevke in glasbenice Katie Melua Pajkova mreža (Spider’s web) (2006), v kateri avtorica na izviren način skozi splet besed in (v njeni komponirani verziji) melodij odkriva podobna vprašanja:
»Pajkova mreža
Je v redu, če je temnopolt človek rasist?
‒ saj je belski rasizem tisti, zaradi katerega je on postal takšen.
Pravijo, da je ustrahovalec pravzaprav žrtev.
V nekem smislu pa so si vsi enaki.
Kar je meja med napačnim in pravilnim,
je širina niti iz pajkove mreže.
Klavirske tipke so črno-bele, toda v vaših mislih zvenijo kot milijon barv.
Lahko vam rečem, da pojdite v vojno,
lahko pa se skupaj odpravimo na pohod za mir ter za vedno končamo boje in spore.
Kako naj vem, katera odločitev je pravilna?
Le upam, da bo on to vedel, ko te bo poslal v napad.
Kar je meja med napačnim in pravilnim, je širina niti iz pajkove mreže.
Klavirske tipke so črno-bele, toda v vaših mislih zvenijo kot milijon barv.
Ali naj ukrepamo zaradi krivice?
Ali naj raje odrivamo trenutke proč od sebe?
Ali naj živimo?
Ali naj dajemo?
V življenju si zato zavselej zapomnite puške in perje.
Kar je meja med napačnim in pravilnim, je širina niti iz pajkove mreže.
Klavirske tipke so črno-bele,
toda v vaših mislih zvenijo kot milijon barv.« (Melua, 2006)
Krek (2010, str. 26‒27) v svojem delu omenja, da ima marsikateri posameznik pravzaprav pozitivne izkušnje z brezdomci ter da je brezdomstvo v mnogih primerih le obdobje v življenju
15 človeka (ki si uspe utreti pot iz tega, poiskati zaposlitev ter ustvariti družino). Ponuja tudi rešitve za tovrstno nadlogo, ena od njih je uvedba programov, v katerih bi v zameno za delo brezdomci imeli zagotovljeno hrano ter toplo prenočišče.
Mladinska problemska literatura, ki se navezuje na pomanjkanje in revščino, je pravzaprav dokaj pogost predmet obravnave domačih avtorjev (Kos, 2013, str. 53‒54):
• Janja Vidmar: Princeska z napako (1998), Uspavanka za mladega očka (2006), Pleme (2009), Kebarie (2010);
• Nika Maj: Kličejo me cigan (2011), Iskanje izgubljenega fanta (2015);
• Ivan Sivec: Jutri bom umrl (2007), Pege na soncu (2014);
• Desa Muck: Lažniva Suzi (1997);
• Igor Karlovšek: Mojca (2007);
• Metka Cotič: Kriva (2003)
• Andrej Predin: Na zeleno vejo (2007) ipd.
Navedena dela (v Sivčevi literaturi bolj postransko) pomanjkanje in nekakovostne življenjske pogoje povezujejo z nasiljem, izključevanjem ter prestopništvom. V Lažnivi Suzi vtorica prikaže, da lahko prav slabe družinske razmere (borni prihodki staršev, pitje očeta, življenje v kletnem stanovanju brez kopalnice ipd.) zaznamujejo življenje otroka in mu posredno prinesejo veliko resnih problemov.
Karlovškov roman je zanimiv, saj o revščini, ki pesti protagonistko, piše z drugega zornega kota. Njena družina je primarno premožna, a dogodki privedejo do tega, da pri šestnajstih letih ostane tako rekoč sama, njen edini dohodek je štipendija, do družinskih financ pa nima dostopa, saj ni polnoletna. Avtor z zgodbo opominja na premalo dodelan sistem, ki ureja družinske dohodke in marsikoga (celo šestnajstletno dekle/otroka) lahko pahne na rob revščine.
Avtorica Metka Cotič v svojem delu izpostavi posledice revščine, kjer starši narkomani hudo zanemarjajo lastni hčerki (večkrat sta lačni in prestrašeni, mlajša hči Janina pri šestih letih ne zna govoriti in hoditi), pri tem pa kot posrednega krivca navaja tudi družbo: »Nihče se ni vprašal, v kakšnih razmerah živim. To je narobe z našo družbo, da si odgovorni zatiskajo oči (…). Najraje bi se izmaknili neprijetnostim, zato se pretvarjajo, da je vse v najlepšem redu. Če bi se tedaj, ko sem bila še majhna, nekdo zanimal za naše razmere, Janina ne bi trpela.« (Cotič, 2003 v Kos, 2013, str. 128).
Delo Na zeleno vejo opisuje življenje tipične štajerske družine, ki se na humoren način sooča z aktualnimi socialno-družbenimi tegobami in, kot pravi avtor Predin, poskuša »splezati na zeleno vejo«.
Domači romani brez olepšav odsevajo družbeno realnost in razkrivajo »bedo« življenja v pomanjkanju. Revščina sicer ni poglaviten problem, ki ga obravnavajo. Skupno pa jim je tudi to, da se zaključujejo v pozitivnem duhu in bralcem sporočajo, da ima vsak človek možnost in moč za spremembo lastnega življenja. V primerjavi s slovenskimi pa tuji pisci o revščini pišejo bolj zadržano, a hkrati bolj ekstremno (liki, ki jih opisujejo, nimajo skoraj ničesar; od stikov do bivališča in drugih osnovnih materialnih dobrin). Revščino pa, kot centralno tematiko, v svoja dela večkrat vključijo (Kos, 2013, str. 53‒54).
16 Veliko književnih oseb, kljub temu da ima dom, družino in prijatelje, doživlja praznino ter zapuščenost, kar Kos (2013, str. 54‒55) imenuje čustvena revščina. Tudi ta tema ima pomembno mesto v mladinski književnosti, saj lahko primanjkljaj socialno-čustvenih stikov mladostniku v obdobju odraščanja prinese dolgotrajne in še bolj resne posledice kot materialno pomanjkanje. Čustvena revščina se vse bolj omenja tako v domači, kot tudi v tuji literaturi.
Zavedanje, da so zgodbe, ki vključujejo predvsem čustveni primanjkljaj, vse bolj pogoste (ne le na knjižnih policah), za seboj pusti slab priokus. Nam pa vendar sama problemska literatura indirektno ponuja podlago za oblikovanje mnenj, prepričanj, lastnih vlog in tudi rešitev za marsikatero družbeno tegobo (Kos, 2013, str. 54‒55).
V nadaljevanju diplomskega dela bom pozornost namenila politično-filozofskemu eseju pisatelja Oscarja Wilda Človeška duša v času socializma (The Soul of Man Under Socialism) (1993).
Omenjeni esej me je spomnil na besede prejšnjega odstavka avtorice Kos (2013), ki pravi, da je esej »odprta knjiga«, ki bralcu ponuja ne le eno, temveč nešteto rešitev za boljše življenje in odnose. Pisatelj je pisal in razmišljal tako pristno in nedvoumno, da ima delo izredno vrednost.
Odprla so se mi številna vprašanja in razmišljanja o današnjem svetu. Preseneča me, da je o problematikah družbe, ki se niso kaj dosti spremenile, Oscar Wilde tako pristno pisal in razmišljal že pred 130 leti.
2.2.3 Oscar Wilde 2.2.3.1 Življenje in delo
Oscar Wilde, s polnim imenom Oscar Fingal O’Flahertie Wills Wilde (1854‒1900), je bil prevdsem pisatelj, poleg tega pa še dramatik, pesnik, pisec kratkih zgodb, umetnostni in literarni kritik, esejist in aforist. Rojen je bil na Irskem v Dublinu, kjer je odrasel v materialno in psihično spodbudnem okolju ter pridobil dobro izobrazbo, ki jo je zaključil s študijem v Univerzi na Oxfordu. V letih, ki so sledila, se je Wilde povzpel med samo smetano takratne družbe in obenem, kot oseba ter pisatelj oziroma umetnik, postal izredno spoštovan. Že v mladosti je imel poseben čut za umetnost, ki ga je pozneje v življenju tudi pokazal in izkoristil v dobre namene.
Ustvarjal je v literarnem obdobju nove romantike; smer, ki se najbolj kaže v njegovih delih, je dekadenca (poudarjanje čutosti, erotičnosti, ki v družbi veljata za »skrivnost«). Wilde je nasprotoval naturalizmu in realizmu, po drugi strani pa je ustvarjal z veliko mero esteticizma, saj je bil sam izredno nagnjen k lepemu ter popolnemu (Wilde, 2000, str. 179‒198).
Dramsko predelavo biblijske zgodbe Saloma, katere primarni motiv je bil smrt preroka Janeza Krstnika, je izdal v letu 1891. Za lastno izdajo zgodbe o Salomi se je odločil zaradi veliko različic predelav, ki so takrat izhajale (ljudem je namreč želel pokazati lastno). Glavni ustvarjalec, ki ga je za pisanje dela navdihnil, pa je bil norveški dramatik Henrik Ibsen. Wilde se je dramsko delo sprva namenil pisati v verzih, zatem je želel izdati prozno obliko in šele na koncu sprejel odločitev za izdajo poetične drame. Hitro po objavi je drama v Parizu (pred Londonom jo je izdal v Parizu) doživela cenzuro in prepoved uprizoritev. Družba in kritiki dela niso odobravali,
17 menili so, da je preveč sporno in erotično. Wilde se je na njihovo ravnanje ter ostre obtožbe odzval s pojasnilom, da se (predvsem elite) v delu na nek način preveč prepoznajo in so očitno zato tako zelo nastrojeni proti njegovi vsebini, njenim uprizoritvam in objavam (Wilde, 2000, str.
179‒198).
Prav tako so kritike zadevale fantazijski roman Slika Doriana Graya, ki ga je Oscar vknjižil v letu pred zapisom drame Saloma, torej leta 1890. Graje so se nanašale predvsem na nemoralnost romana, saj naj bi vseboval namigovanja na homoseksualnost. Čez leto dni je Oscar Wilde v knjižni različici spremenil nekatere dele in tudi razširil njeno vsebino. Zgodba, zajeta v romanu, vsebuje veilko avtobiografskih elementov in vzporednic z Wildovo osebnostjo.
V uvodu dobri prijatelj čednega in mladega glavnega lika Basil ustvarja njegov portret (Doriana Graya). Uživaški prijatelj, lord Henry, ki je takrat na obisku pri Basilu, ga ob tem hvali in trdi, da je v življenju lepota edino, kar ima človek. Zato si Dorian zaželi večno ostati lep in mlad. Pozneje Dorian začne zahajati v Henryjevo uživaško družbo in v sledečih letih izkusi pokvarjenost njegovega načina življenja. Portret je edino, kar je ostalo od Dorianove lepote, pa tudi ta se začenja sočasno z njegovimi spodrsljaji spreminjati in postajati vse bolj grozovit. Zgodba se zaključi tako, da se Dorian zamisli in si zaželi postati boljši človek, a ga še vedno zanima, kaj se bo zgodilo s sliko, če bo zagrešil še kaj slabega. Zato portret prebode z nožem, s tem pa pravzaprav zabode lastno telo (Wilde, 1986, str. 47‒50).
V drugi, cenzurirani izdaji romana slikar Basil pove, da je njegovo življenje zaradi Doriana Graya izpolnjeno. Doda pa še, da slike Doriana ne more razkriti javnosti, saj je na njeno platno izlil preveč sebe, kar ga razgalja. Domneve so, da je s temi besedami pisatelj želel sporočiti, da bi sicer želel biti iskren in javno priznati lastne homoseksualne nagibe, saj je tako kot vsakdo v zvezi vendarle srečen, ker je našel osebo, ki mu vrača ljubezen; a žal so ljudje preveč nezreli in bi verjetno svoj strah pred nepoznanim ter predsodke (istospolna usmerjenost) izrabili, da ga razgalijo in uničijo (Kos v Wilde, 1986, str. 5‒39).
Pri nas so se med književniki večkrat pojavile dileme o naslovu romana Slika Doriana Graya.
Dobesedni prevod naslova romana The picture of Dorian Gray se glasi Slika Doriana Graya, pa vendar avtor Janko Kos v spremni besedi knjige piše, da je primernejša in širša zamenjava prve besede naslova s »podobo« (po njegovi označbi bi se v slovenskem prevodu naslov glasil Podoba Doriana Graya) (Kos v Wilde, 1986, str. 5‒39).
Wilde je med drugim pisal tudi čudovite pravljice (Srečni kraljevič (1878), Sebični velikan (1878) ipd.); komedije (Ženska brez pomena, 1893); novele (Pomembnost biti »Earnest«, 1895) in druge drame (Pahljača Lady Windermere, 1892) (Wilde, 2000, str. 179‒198).
Oscar Wilde je predstavljal inspiracijo za svetovne pa tudi domače literate; v Sloveniji je bil največji navdih Ivanu Cankarju ter Otonu Župančiču, ki sta sodila med glavne predstavnike literarnega obdobja v Sloveniji tisti čas ‒ moderne (1899‒1918) (Wilde, 2000, str. 179‒198).
Ker je bil Oscar Wilde obtožen homoseksualnosti, je v zaporu preživel dve leti svojega življenja (1895 ‒1897). Zatem je živel in deloval v Franciji, bolj ali manj osamljen. Umrl je v Parizu v
18 Franciji, saj je podlegel tifusu. Pokopan je na pariškem pokpališču Pere Lachaise (Wilde, 2000, str. 179‒198).
2.2.3.2 Oscar Wilde: Človeška duša v socializmu (The Soul of Man Under Socialism), 1891
Esej Človeška duša v času socializma je avtor Wilde napisal in izdal leta 1891. V njem je poleg lastnih političnih razmišljanj pisal o viziji boljše prihodnosti, ki jo je videl v socialistični ureditvi odnosov, bivanja in delovanja celotne družbe. Neverjetno je to, da so bili časi njegovega življenja na marsikateri način podobni našim. Wilde je prihodnost naše družbe (zdaj sedanjost) zelo šablonsko predvideval – ljudem pa se je takrat zdela bližje govoričenju in blodnjam. Pri tem je kot primer spet omenil dogajnje na East Endu: »Prihodnost sveta je odvisna od suženjstva strojev. In šele tedaj, ko znanstvenikov ne bodo več klicali v moreči East End delit slab kakav in še slabše odeje stradajočim, bodo ti v brezskrbnem lagodju izumljali čudovite in neverjetne stvari, sebi v veselje in v zadovoljstvo vseh. Skladišča energije bodo v vsakem mestu, v vsaki hiši, če bo potrebno, in to energijo bo človek glede na svoje potrebe spremenil v toploto, svetlobo ali gibanje. Je mar to utopija? Zemljevida sveta, na katerem ni Utopije, ni vredno niti pogledati, saj na njem ni prav tiste dežele, na obalah katere človeštvo kar naprej pristaja. In ko človeštvo tam pristane, se razgleda naokoli in razpne jadra, ko zagleda boljšo deželo. Napredek je uresničitev niza utopij.« (Wilde, 1993, str. 25)
Na primerih iz resničnosti je analiziral in prikazoval različne socialistične ureditve sistemov ter pri tem opozarjal, da vsaka med njimi nujno ne pomeni najbolje za človeštvo. Uvidel je, da je človeka treba spodbujati in mu dovoliti, da začuti svoje delo in ga ne priklenjati nanj vsak dan, po možnosti celo vseh sedem dni na teden. Namreč, ko je delavec (ko je pravilno izbral delo in ga to veseli) srečen pri tem, kar opravlja, bo posledično bolj koristen zase, svoje bližnje in širšo družbo, saj bo zadovoljen, spočit, srečen, temeljit pri tem, kar opravlja, in koristen: »Jasno je torej, da avtoritarni socializem ne bo tisto pravo. Kajti, medtem ko v sedanjem sistemu lahko nemalo ljudi živi razmeroma svobodno, se svobodno izraža in uživa srečo, pa v industrijsko- kasarniškem redu ali v sistemu ekonomskega nasilja nihče več ne bo užival takšne svobode.
Obžalovati moramo, da del naše skupnosti živi tako rekoč v suženjstvu, vendar pa je predlog, da bi rešili problem tako, da zasužnjimo vso skupnost, otročji. Vsak človek mora biti pri izbiri svojega dela popolnoma svoboden. Nikakršno nasilje nad njim ni dopustno, sicer njegovo delo ne bo dobro ne zanj ne samo po sebi ne za koga drugega. In ko govorimo o delu, mislim pri tem preprosto na kakršnokoli dejavnost.
Težko si predstavljam, da bi dandanes katerikoli socialist resno predlagal, naj bi se nekakšen inšpektor vsako jutro oglasil v prav vsaki hiši in preveril, ali je državljan že vstal in opravil svoje osemurno ročno delo. Človeštvo je preseglo to stopnjo in hrani takšno življenje zgolj za ljudi, ki jih je samovoljno določilo za kriminalce. Vendar pa priznam, da so se mi mnogi socialistični pogledi, s katerimi sem se spoznal, zdeli okuženi z idejo oblasti, če že ne kar z resničnim nasiljem. Seveda oblast in nasilje ne prideta v poštev. Vsako združevanje mora biti povsem prostovoljno. Samo v takšnih povezavah je človek plemenit.« (Wilde, 1993, str. 12‒13)
