PEDAGOŠKA FAKULTETA
MARKO JENKO
PARTICIPACIJA OTROK V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU V VRTCU – MESEC ŽELJA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
PEDAGOŠKA FAKULTETA
PROGRAM PREDŠOLSKA VZGOJA
MARKO JENKO
Mentorica: doc. dr. NADA TURNŠEK
PARTICIPACIJA OTROK V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU V VRTCU – MESEC ŽELJA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
ZAHVALA
Rad bi se zahvalil mentorici doc. dr. Nadi Turnšek za vso pomoč in pripravljenost tekom pisanja diplomske naloge.
Zahvala gre tudi vzgojiteljicama Jani Podobnik in Alenki Bertoncelj za vso pomoč pri izvedbi empiričnega dela v vrtcu Tinka Tonka v Retečah.
Zahvalil bi se tudi otrokom, brez katerih projekta »Mesec želja« ne bi bilo.
I
IZVLEČEK
Participacija otrok je pedagoški koncept in eden izmed temeljnih načel Konvencije o otrokovih pravicah, po katerem ima otrok pravico izraziti svoje želje in stališča pri vseh zadevah, ki vplivajo na njegovo življenje (Hart 1992; po Rutar, 2013). V diplomski nalogi je predstavljeno, kateri dejavniki vplivajo na participacijo, kako je koncept participacije otrok vpeljan v slovenske vrtce ter kakšna stališča imajo do koncepta zaposleni v slovenskih vrtcih.
Teoretskemu delu sledi opis projekta »Mesec želja«, ki so ga oblikovali otroci s svojimi željami. Preko projekta so otroci dokazali, da so sposobni podrobno izraziti svoje želje. Z dnevnim izpolnjevanjem želja so ugotovili, da se jim bodo le-te uresničile, zato so začeli o njih še intenzivneje razmišljati in jih izpopolnjevati. Med seboj so se spraševali o izraženih željah in se veselili prihajajočih dni.
Otroci so svoje želje izražali različno. Nekateri so takoj vedeli, kaj si želijo, drugi so potrebovali več časa, da so premislili o svoji izbiri dnevne aktivnosti. Nekaj otrok je v Mesecu želja videlo priložnost ponovno izvesti dejavnost, ki so jo v vrtcu že opravili, večina jih je želelo poskusiti nekaj novega (prodajanje solate, kino dan, peka piškotov, …). Otroci so bili pri vseh dejavnostih izjemno motivirani, nasmejani in radovedni, čigav dan je in kaj bodo počeli v vrtcu.
Ključne besede: vrtec, participacija otrok, projekt »Mesec želja«, reševanje problemov odprtega tip
II
ABSTRACT
Participation of children is a pedagogical concept based on the Convention on the rights of the child, signed in Slovenia in 1992. In the graduate thesis, we will present the factors influencing children participation, how the concept of child participation is introduced in Slovenian kindergartens, and what opinion do employees have on the concept. Theoretical part is followed by a description of the project "Mesec želja", which illustrates the participation of children in choosing daily activities in kindergarten. Through the project, children proved that they are able to express their wishes. With the daily fulfillment of wishes, they realized that wishes will indeed come true, so they began to think about them even more intensely to perfect them. They marvel at the wishes of each other and looked forward to the coming days.
Children expressed their wishes differently. Some immediately knew what they wanted, others needed more time to reflect on their choices of daily activity. Some children saw in Mesec želja a chance to re-engage in the activities they had already done in the kindergarten, but most of the them wanted to try something new (selling salad, cinema day, baking cookies, ...). Children were extremely motivated in all activities, smiling and wondering whose day is and what will we do in kindergarten.
Key words: kindergarten, child participation, project “Mesec želja”, open-ended problem solving
1. Uvod ... 1
2. Teoretični del ... 2
Participacija otrok ... 2
Konvencija o otrokovih pravicah ... 2
Koncept kompetentnega otroka ... 3
Pot do participacije ... 3
Stopnje učenja in življenja participacije ... 5
Ali je vsa participacija res participacija? ... 5
Dileme in nevarnosti participacije... 6
Participacija v regio emilla vzgojnem konceptu ... 7
Pedagogika poslušanja ... 8
Stališča in prakse slovenskih vzgojiteljev ... 10
Participacija v slovenskih vrtcih ... 10
Aktivne strategije učenja kot vidik uveljavljanja otrokove participacije ... 11
Projekti dejavnega državljanstva kot vidik uresničevanja participacije ... 13
Reševanje problemov odprtega tipa kot pristop k participaciji ... 13
3. Empirični del ... 15
Opredelitev problema ... 15
3.1.1 Cilji projekta ... 15
3.1.2 Raziskovalna vprašanja ... 16
3.1.3 Raziskovalna metoda ... 16
3.1.4 Opis vzorca ... 16
3.1.5 Postopek zbiranja in obelave podatkov... 16
3.1.6 Vzorec ... 17
3.1.7 Izvedba in evalvacija projekta »mesec želja« ... 17
3.1.8 Izvedba dejavnosti: iskanje zaklada ... 37
Evalvacija projekta ''mesec želja'' ... 48
4. Zaključek ... 51
Slika 1: Čarobni kotiček... 18
Slika 2: Izdelovanje hiške v gozdu ... 21
Slika 3: Koncert ob drevesu z obiskom dedkov in babic ... 22
Slika 4: Koncert ob drevesu z obiskom dedkov in babic ... 23
Slika 5: Prodaja izdelkov na tržnici ... 25
Slika 6: Prodaja izdelkov na tržnici ... 25
Slika 7: Peka piškotov in obisk Miklavža ... 27
Slika 8:Iskanje skritega zaklada nevidnih gusarjev in rojstni dan JO ... 29
Slika 9: Okrasitev igralnice in igranje z Lego kockami ... 31
Slika 10: Kuhanje repe in krompirja ... 32
Slika 11: Izdelovanje gradov iz kock ... 33
Slika 12: Okrasitev smrečice ... 35
Slika 13: Izdelovanje sončkov ... 36
Slika 14: Iskanje zaklada ... 38
Slika 15: Izdelovanje snežakov JAB... 39
Slika 16: Obisk Kekca ... 40
Slika 17: Igranje s sestavljankami in igranje nogometa ... 41
Slika 18: Novoletni ples v telovadnici ... 42
Slika 19: Kino dan ... 43
Slika 20: Nova žoga za igralnico ... 44
Slika 21: Ogled zajčkov ... 45
Slika 22: Projekt Medi medo ... 47
1
1. UVOD
V diplomskem delu sem predstavil različne teorije in poglede avtorjev na participacijo otrok.
Kar se mi zdi zelo pomembno izpostaviti že v uvodu, je to, da je participacija pravica otrok, zapisana v 12. in 13. členu Konvencije o otrokovih pravicah, ki je v Sloveniji začela veljati 2.
septembra 1990 (http://www.varuh-rs.si/index.php?id=105). G. Lansdown (2005) ta dva člena interpretira na način, naj otroke aktivno vključujemo v vsakdanje procese in jih spodbujajmo k izražanju svojih mnenj in želja.
Koncept participacije si strokovnjaki interpretirajo različno, zato sem natančno opredelil, kaj vse je participacija in s kakšnimi dilemami in nevarnostmi se srečujemo pri udejanjanju participacije v praksi. Lahko rečem, da koncept participacije od pedagoga zahteva veliko razmišljanja, na kakšen način participacijo čim bolje vključiti v proces vzgoje, da bomo dosegli najboljše rezultate.
Raziskave na temo participacije otrok so bile izvedene tudi v slovenskih vrtcih. Rezultati kažejo, da se strokovni delavci participacije premalo poslužujejo in se raje držijo ustaljenih praks in ravnanj, ki zagotavljajo, da otroci zgolj sledijo že utečenim rutinam in imajo zelo malo možnosti za izražanje mnenj in želja.
V empiričnem delu sem izvedel projekta »Mesec želja« z glavnim namenom ugotoviti, kako bi izgledalo, če bi otroci popolnoma sami odločali o dejavnostih v vrtcu. V projektu se je izkazalo, da so nam želje, ki so jih otroci izrazili in smo jih udejanjili, zelo popestrile dneve v vrtcu.
2
2. TEORETIČNI DEL
PARTICIPACIJA OTROK
Participacija otrok je pedagoški koncept in eno izmed temeljnih načel Konvencije o otrokovih pravicah, po katerem ima otrok pravico izraziti svoje želje in stališča pri vseh zadevah, ki vplivajo na njegovo življenje. Kljub vsemu pa participacija ni proces, skozi katerega odrasli prepustijo vse odločitve otrokom. Stopnja otrokovega sodelovanja pri odločitvah variira glede na otrokovo starost, motivacijo, zrelost in socialno okolje, v katerem je vzgojen (Hart, 1992).
Participacija otrok je povezana s trenutno popularnim pojmovanjem otroka kot kompetentnega bitja. To pojmovanje zasledimo v psihologiji, družboslovnih znanostih in različnih pedagoških konceptih; prej smo ga zaznali le v alternativnih pedagoških pristopih, po podpisu Konvencije o otrokovih pravicah pa je participacija otrok postala tudi pravica, zapisana v nacionalnih kurikulumih (Batistič Zorec, 2010).
KONVENCIJA O OTROKOVIH PRAVICAH
Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je leta 1989 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov in jo je Slovenija podpisala tri leta kasneje, je temeljni dokument današnje participacije. Država, ki je podpisala Konvencijo o otrokovih pravicah, se zavezuje, da bo uresničevala otroške pravice, kot so zaščita, oskrba in participacija (Rutar 2012).
Najpomembnejša člena Konvencije o otrokovih pravicah, ki dajeta pravno podlago participaciji, sta 12. in 13. člen.
12. člen pravi: »Države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z
njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno, bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje« (Konvencija o otrokovih pravicah 1989).
13. člen pa določa: »Otrok ima pravico do svobode izražanja; ta pravica zajema svobodno iskanje, sprejemanje in širjenje vsakovrstnih informacij in idej, ne glede
3
na meje, v ustni, pisni, tiskani ali umetniški obliki ali na katerikoli drug način po otrokovi izbiri.
Glede uveljavljanja te pravice so možne nekatere omejitve, vendar le take, ki jih predpisuje zakon in ki so potrebne zaradi spoštovanja pravic in ugleda drugih; ali zaradi zavarovanja državne varnosti ali javnega reda ali javnega zdravja ali morale.« (Prav tam.)
G. Lansdown (2005) natančno povzema in interpretira Konvencijo o otrokovih pravicah. Po njenih besedah nas 12. člen zavezuje k naslednjim ravnanjem:
− v vsakdanje procese vključujemo vse otroke, ne glede na njihovo starost. Manjše otroke je treba pri izražanju opogumljati in jim dati možnost, da se izražajo tudi skozi umetnost
− odrasli, strokovnjaki in politika ponujajo priložnosti za to, da bo otrok lahko izražal svoje mnenje
− otrok bo slišan v vseh situacija in odločitvah, v katere je vključen
− besede, mnenja in izražanja otrok vzamemo resno in jim damo določeno težo, hkrati pa moramo vedeti, da se ni potrebno strinjati z vsem rečenim.
Večkrat lahko opazimo, da odrasli zanemarjajo otrokovo pravico do participacije. Največkrat to povezujemo z vrednotami v družbah, kjer ne spodbujajo samoizražanja, dobrega počutja in aktivne udeležbe v procesih. Otrokom v takih skupnostih tradicija narekuje, da morajo biti v prisotnosti odraslih tiho in samo poslušati (Lansdown, 2005, v Rutar, 2013).
KONCEPT KOMPETENTNEGA OTROKA
V zgodovini so otroke v prvi vrsti obravnavali kot del družine in objekt oskrbe. Starši in vzgojitelji so odločali, kaj je dobro zanje, govorili v njihovem imenu in si po svoje interpretirali njihove potrebe in zahteve (Rožič, Turnšek 2010).
Na koncu 80. let prejšnjega stoletja sta James in Prout (1997, v Rožič in Turnšek 2010) v svoji knjigi Constructing and reconstructing childhood predstavila nov pogled na otroštvo in pomen otroka v svetu. Poudarjata, da otroci so in jih moramodojeti kot aktivni člen pri oblikovanju in določanju svojega lastnega družbenega življenja.
Batistič Zorec (2010) meni, da so otroci kompetentni že od samega začetka, od rojstva naprej premorejo osebnost, empatijo, zavedajo se svojih potreb in jih na različne načine izražajo.
POT DO PARTICIPACIJE
V zadnjem času strokovnjaki poudarjajo, da je otrok pomemben socialni akter. Včasih so menili, da potrebuje otrok veliko socialnih stikov s kompetentnimi odraslimi, da se bo tako dobro socializiral, vendar pa je dandanes mnenje drugačno. Otrok se je sposoben
4
samosocializirati v sistemih, v katere je vključen (družina, šola, vrstniki). Za uspešno samosocializacijo je potrebno otrokovo samoizražanje, ki je produkt uspešne participacije s posrednikom (Rutar 2013).
Participacija s posrednikom je pomembna stopnja pred popolno participacijo, kjer otroci izbirajo med možnostmi, ki jih ponudi vzgojitelj, vendar svojih želja še ne izražajo. Pozorni moramo biti, da se na tej točki pot do popolne participacije ne zaključi. Woodhead meni, da je otrok v procesu participacije s posrednikom sicer aktiven, se dobro počuti, teme ga zanimajo, vendar na tej stopnji še ni otrokovega prispevka k načrtovanju, temveč samo izbira med možnostmi, ki so mu dane (prav tam).
Bredekamp (po Rutar 2013) pravi, da ima posrednik oziroma odrasel v tej fazi nalogo, da s svojimi ravnanji v otroku spodbudi željo po samoizražanju. Tako odraslim svetuje, naj:
- se hitro odzovejo na otrokove potrebe
- omogočajo situacije, kjer bodo otroci lahko komunicirali
- spodbujajo otroke k uspešnemu opravljanju nalog, kjer so na njihovo željo tudi pripravljeni pomagati
- dajo otrokom možnost, da se učijo iz napak
- prepoznajo otroke s stresnim vedenjem in jim s primernimi tehnikami pomagajo premagati stresno obdobje
- pri otrocih razvijajo pozitivno samopodobo s sprejemanjem, spoštovanjem in tolažbo, ne glede na to, kako se otroci vedejo
- skrbijo za razvoj otrokove samokontrole.
Odrasli morajo poleg zgoraj naštetih smernic načrtovati tak proces, kjer se bodo otroci počutili varne in kjer bodo postopoma pridobivali spretnosti za kasnejšo samostojnost in neodvisnost.
Med te spretnosti spada tudi samoizražanje, ki je nujna oprema na poti do participacije (Rutar 2013).
Samoizražanje otrok prinaša sveženj v komunikaciji na relaciji otrok-odrasel. Matthews pravi, da je dialog med tema dvema vstopna točka za sprejemanje in poslušanje otrokovih stališč, ki tlakujejo pot participaciji (Rutar 2013).
5
Raziskava Rožič in Turnšek (2010) je pokazala, da se v Sloveniji večina vprašanih vzgojiteljic strinja s konceptom polne participacije in idejo kompetentnega otroka. Zagovorniki participacije otrok menijo, da je glavna naloga odraslega ustvariti priložnosti, kjer se otroci izražajo in uresničujejo svoje ideje. Kljub temu se znotraj skupine pojavljajo pomisleki o negativnih posledicah uresničevanje te prakse, predvsem v krepitvi individualizma in uresničevanju pričakovanj vseh otrok. Kljub temu, da je večina naklonjena konceptu polne participacije, se je v slovenskih vrtcih izkazalo, da se participacija v praksi ne izvaja pogosto.
STOPNJE UČENJA IN ŽIVLJENJA PARTICIPACIJE
C. Holden in Clough (2005) trdita, da bi moralo izvajanje ter izobraževanje o participaciji vsebovati tri stopnje. Prva stopnja je stopnja identifikacije, kjer se mora šola oziroma učitelj vprašati, katere kvalitete bo spodbujal pri otrocih, kakšen odnos želi imeti z otroki in kaj želi dobiti od njih (prav tam).
Na drugi stopnji mora učitelj premišljevati, kakšne priložnosti naj pripravi, da bodo otroci pridobili čim več izkušenj participacije in razumevanja konceptov pravice, odgovornosti in pravičnosti (prav tam).
Zadnja, tretja stopnja učenja in življenja participacije, predstavlja razmislek učitelja, kako, kdaj in na kakšen način bodo otroci participirali v postopku (prav tam).
Hart (1992; v Rutar, 2013) pravi, da otroci resnično participirajo pri tistih projektih, kjer razumejo namen projekta in imajo v njem smiselno vlogo, h kateri tudi prostovoljno pristopijo.
ALI JE VSA PARTICIPACIJA RES PARTICIPACIJA?
Ljudje večkrat na iste stvari gledamo drugače in si jih različno interpretiramo. Prav tako je tudi s participacijo otrok. Nekateri menijo, da njihovi otroci participirajo v vzgojnem procesu, vendar v resnici samo izbirajo med belim in črnim oziroma med možnostmi, ki so jim ponujene (Rutar 2013).
Hart (1992) je prvi izpostavil navidezno participacijo. Opazil je, da odrasli velikokrat sami načrtujejo projekte, otroci pa samo odigrajo vloge, ki so jim bile določene, te pa potem odrasli razumejo kot pozitivne izkušnje za otroke.
6
Hart (prav tam) izpostavlja tudi manipulacijo, in sicer takrat, ko odrasli menijo, da njihov končni cilj lahko upraviči proces, pri katerem otroci samo sodelujejo na način, kot si ga zamislijo odrasli. Manipulacija se dogaja tudi v procesih, kjer otroci izrazijo svoja mnenja, za katera ne dobijo povratne informacije, če in kako so bila upoštevana.
Tokenizem (Hart, 1992) vključuje situacije, ko odrasli otrokom ponudijo navidezno možnost sodelovanja in izražanja, vendar pod podrobnejšim pregledom ugotovimo, da otroci ne razumejo namena svojega izražanja. Primer tokenizma so različni šolski parlamenti in okrogle mize, kjer otroci sicer sodelujejo, vendar se nanje ne pripravljajo.
DILEME IN NEVARNOSTI PARTICIPACIJE
S strani strokovne javnosti je participacija deležna številnih kritik. Rožič in Turnšek (2010) predstavljata nekaj dilem strokovnjakov, na katere odgovarja Lansdown (2001).
Prvo vprašanje, ki si ga pogosto postavljajo strokovnjaki (in laiki), je, ali so otroci dovolj kompetentni in sposobni za participacijo, prevzemanje odgovornosti in sprejemanje odločitev.
Lansdown (2001) pravi, da otroci nimajo nič manj razvitih sposobnosti kot odrasli. Njihova možnost za participacijo je odvisna od tega, kako določeni odrasli razumejo otroštvo ter v kolikšni meri so pripravljeni otrokom zagotoviti priložnosti za različne in primerne načine izražanja, ki morajo biti primerni starosti in zrelosti otroka. Tudi Miller (2009) pravi, da otroci res nimajo toliko znanja kot odrasli, dejstvo pa je, da otroci vedo, kaj in kako čutijo, kaj želijo in kaj je zanje pomembno.
Določeni strokovnjaki so tudi mnenja, da se morajo otroci naučiti prevzemati odgovornost za svoja dejanja, preden so jim dodeljene pravice. Lansdown (2001) nasprotuje zgornji trditvi s tem, da ko damo otrokom pravice in jih spoštujemo, na najboljši možni način spodbujamo njihovo odgovornost. Če vidijo in čutijo, da jim zaupamo in jih podpiramo, potem pridobivajo na samozaupanju, ta pa privede do osebne in družbene odgovornosti (Rožič in Turnšek, 2010).
Konceptu participacije očitajo tudi to, da participacija otroke preveč obremenjuje in jim prikrajša za otroštvo. Zagovorniki participacije menijo, da otrok ne silimo v odgovornosti, za katere še niso pripravljeni. Prav tako je potrebno poudariti, da 12. člen Konvencije o otrokovih pravicah ne vsiljuje participacije, ampak jo zagotavlja kot možnost in priložnost (prav tam).
7
Velika bojazen s strani mnogih kritikov je tudi ta, da s participacijo zmanjšujemo avtoriteto odraslih, vendar zagovorniki participacije argumentirajo, da je končna odločitev še vedno na strani odraslega, saj se odloča na podlagi interesov vseh otrok
Mnogi nasprotujejo participaciji otrok, ker naj bi participacija krepila egoizem in individualizem, posledica tega je nagnjenost k postavljanju svojih interesov pred interesom drugih. V različnih projektih so opazili prav nasprotno, otroci namreč s participacijo razvijajo sposobnosti komunikacije, pogajanja in uravnoteženosti svojih potreb ter potreb drugih (Miller, 2009, v Rožič in Turnšek, 2010).
Edina resna skrb pri konceptu participacije se pojavi takrat, ko otroci sami rešujejo konflikte.
Ko konflikte rešujejo sami, ni nujno, da jih bodo rešili pravično in so zato nekateri neupravičeno v podrejenem položaju, s tem pa kršimo njihove otroške pravice (Batistič Zorec, 2010).
M. Batistič Zorec (2010) v svojem delu izpostavlja, da se v težnji usmerjenosti k otroku in njegovim potrebam nedvomno skrivajo nove oblike še bolj učinkovitega vodenja otrok in manipuliranja z njimi. Zato je najbolj pomembno, da poslušamo otroke in jim zagotavljamo spodbudno ter predvsem varno okolje, kjer bodo sprejeti in bodo imeli optimalne možnosti za razvoj.
PARTICIPACIJA V REGIO EMILLA VZGOJNEM KONCEPTU
Reggio Emilia je vzgojni koncept, katerega temelj je razumevanje otroka kot kompetentne osebe, ki ima nešteto zmožnosti ustvarjanja in moč za raziskovanje ter odkrivanje sveta, v katerem živi. Koncept je pritegnil zanimanje javnosti s prvo razstavo otroških izdelkov, ki so jih ustvarili otroci vrtcev iz mesta Reggio Emilia. Na razstavi v Stockholmu so bile slike, risbe, kipi, fotografije, makete … Razstava je obšla svet, saj je doživela buren odziv s strani strokovne, kulturne in laične javnosti. Koncept je sedaj prisoten tudi izven meja Italije (Reggio children identity, b.d.).
Glavni cilj koncepta Reggio Emilia je vzgojiti otroke v kritične mislece in negovalce demokracije. Človekove in otrokove pravice so temelj koncepta, ki prav tako sledi demokratičnim vrednotam ter zagovarja integracijo velikega števila različnih znanosti (Devjak idr., 2009).
8 PEDAGOGIKA POSLUŠANJA
Pedagogika poslušanja je najbolj prepoznaven element koncepta Reggio Emilia. Poslušanje otrok nam omogoča, da razumemo, kako razmišljajo otroci, kakšna vprašanja si pri tem postavljajo in kako je njihovo mišljenje povezano z realnostjo (Devjak, Novak, Lepičnik Vodopivec 2009).
C. Rinaldi (2006) pravi, da smo s poslušanjem odprti in radovedni ter tako sprejemamo drugačne poglede in mnenja. Poslušanje ni enostavno, saj se moramo
ob njem zavedati svojih stališč in predsodkov ter ob poslušanju drugih svoje potrditi ali ovreči.
Pedagogika poslušanja stremi k dialogu med otrokom in vzgojiteljem, ki se ne sme končati z monologom enega ali drugega. Odrasel ni več samo sporočevalec in otrok ni več samo prejemnik. Skupaj »stopata« v prostor, kjer oba poslušata in govorita ter se učita eden od drugega in en o drugem, naloge in situacije pa rešujeta skupaj (Skubic 2009).
Po mnenju Krofliča (2010, str. 46–49) je pedagogiko poslušanja zelo dobro opredelila C.
Rinaldi. Definicije poslušanja je razvrstila v 4 sklope:
- ontološko;
- epistemološko;
- etično in politično;
- razvojno-psihološko.
Ontološka dimenzija poslušanja temelji na trditvah »želja po iskanju smisla življenja se rodi skupaj z otrokom« in »da je iskanje smisla oziroma pomena lastnost, ki spremlja človeka od otroštva do smrti«. Ta lastnost zadovolji naše afektivne, intelektualne in estetske potrebe, predvsem pa potrebo po interakciji z drugimi osebami. Ontološko dimenzijo oblikuje tudi pomembno dejstvo, da je mogoče naše sebstvo graditi in opredeliti le s pomočjo odnosov z drugimi osebami. Če drugega sprejmemo kot del lastne identitete in hkrati tudi njegova različna mnenja ter teorije, le-te lahko izkoristimo kot sredstva za dopolnitev naše lastne identitete.
Pogovor tako ni le sredstvo za sporazumevanje, temveč tudi element, s katerim zadovoljujemo potrebe sprejetosti, varnosti in pripadnosti, ob tem pa razvijamo tudi lastno identiteto (prav tam).
9
Epistemološka dimenzija opredeljuje naše znanje kot vedno subjektivno,. Naše znanje je vedno subjektivno, obenem pa del širše vednosti, ki jo dosegamo s poslušanjem. Dialog in izmenjevanje mnenj med otrokom in odraslo osebo sta pogoj vsakega učenja, saj preko otrokovih razlag različnih teorij odkrivamo, kako razmišlja, kakšna vprašanja se mu ob tem postavljajo ter kako vidi realnost.
Ključno
je torej prepoznanje otroka kot bogato mislečega bitja. Poslušanje je aktivna drža, ki zajema interpretacijo in pripisovanje določenega pomena sporočila. Aktivno poslušamo z vsemi čutili, glavni cilj pa ni pridobivanje odgovorov, temveč ustvarjanje vedno novih vprašanj, ki nas vzdržujejo v iskanju resnice in novih izkušenj. Nenehno postavljanje vprašanj lahko na začetku vzbuja občutek tesnobe, ker z odprtostjo za poslušanje osebi v dialogu dajemo občutek, da bo na naša vprašanja vedno zlahka odgovarjala, hkrati pa si sami zapolnjujemo kotičke našega znanja.
Zato je pomembno, da lastne teorije delimo z različnimi osebami in smo odprti za nova znanja, ki jih lahko potrdijo ali ovržejo predhodne razlage (prav tam).
Etična dimenzija izhaja iz antičnega etičnega imperativa »nevednega učitelja« in je podkrepljena z besedami Sokrata: »Vem, da nič ne vem«. To izjavo uporabi kot izhodišče vsake etične analize, saj le tako lahko vzdržimo odprtost za nova spoznanja, hkrati pa tudi prepoznanje druge osebe kot zmožne razkrivanja plasti lastne osebnosti. C. Rinaldi meni, da etična dimenzija ne vsebuje samo individualnih odnosov, temveč tudi kreiranje skupnega sveta.
Preoblikovanje notranjega sveta v skupni svet s pomočjo poslušanja omogoča neprestan razvoj posameznikove identitete in samozavedanja (prav tam).
Vstop osebe v skupni svet odpira politično dimenzijo. Tu posameznika izpostavimo iz anonimnosti, ga napravimo vidnega ter ga potrdimo kot subjekt lastnih pravic. Vendar ne gre samo za priznavanje pravic, marveč tudi koncept poslušanja v popolni obliki. Ko prepoznamo otroka kot kompetentno bitje, smo korak bližje do otrokove aktivne participacije, ki jo zagotavlja vzgoja, utemeljena na prepričanjih pedagogike poslušanja (prav tam).
Razvojno-psihološko dimenzijo C. Rinaldi poveže s poslušanjem v heterogenem okolju, kjer so razlike med otroki prednost in znak najbolj primernega učnega okolja. Sprejemanje in spoznavanje osebnostnih razlik vsakega posameznika v skupnem okolju je ključno, da se vzpostavijo pogajanja, dialogi in izmenjevanje stališč, z njimi pa tudi konflikti. Vedenje se v heterogenem okolju razvija mnogo hitreje in bolje kot v homogenem okolju in to predvsem zato, ker se v konfliktnih
10
situacijah pokaže težnja po zagovarjanju osebnih stališč, ta pa pospeši proces lastnega mišljenja (prav tam).
Vse zgoraj naštete dimenzije se med seboj nenehno povezujejo in dopolnjujejo. Za strokovnega delavca je najvažnejše to, da se že na začetku znebi vseh predsodkov o nezrelih, nekompetentnih in nezmožnih otrocih. Šele ko otroka prepoznamo kot kompetentnega, smo korak bližje k uresničitvi otrokove pravice do aktivne participacije. Ob aktivnem poslušanju otrok pa vzgojitelj nagradi tudi sebe, saj z aktivnim poslušanjem otrok posledično vzpostavi tudi boljše poslušanje odraslega, počuti se sprejetega, upoštevanega in razumljenega, med obema pa se ustvari še tesnejši odnos (Devjak, Novak in Lepičnik Vodopivec, 2009).
STALIŠČA IN PRAKSE SLOVENSKIH VZGOJITELJEV
Leta 2009 je bila pod okriljem M. Batistič Zorec narejena obširna raziskava o stališčih in praksi vzgojiteljev pri participaciji otrok. V raziskavo je bilo vključenih 331 anketirancev. Splošna ugotovitev raziskave je, da strokovni delavci zagovarjajo udeleženost otrok v soustvarjanje podobe vrtca in življenja v njem. Participacija je manj zastopana pri konkretnih vprašanjih o upoštevanju potreb in želja otrok, ko gre za načrtovanje vzgojnega dela in dnevne rutine.
Vzgojitelji pri načrtovanju dejavnosti temo največkrat izberejo sami in naredijo načrt, v katerega pozneje dodajajo želje otrok. Pri igri pustijo otrokom proste roke, vanjo pa se vključijo le na željo otrok. Čas hranjenja je v večini vrtcev enak za vse otroke, predvsem zato, ker je hrana za vsak oddelek pripravljena ob točno določenem času. Med hranjenjem se v večini oddelkov otroci lahko pogovarjajo, tako da je hranjenje tudi družaben dogodek. Rezultati anket so pokazali, da kar 24,5 % vprašanih meni, da otroci nimajo pravice odkloniti hrane, če je nočejo jesti. Pri spanju je napredek najpočasnejši, saj 14,8 % vzgojiteljev od otrok zahteva, da ležijo na ležalnikih ves čas počitka, tudi če ne spijo. Ankete so pokazale, da le 10 % vprašanih meni, da gredo spat samo tisti otroci, ki potrebujejo počitek, medtem ko jih kar 36,1 % vztraja, da morajo vsi otroci po kosilu na ležalnik in kdor od njih ne zaspi, lahko kasneje vstane (Batistič Zorec, 2010).
PARTICIPACIJA V SLOVENSKIH VRTCIH
V slovenskih vrtcih je splošno gledano dobro poskrbljeno za otroke. Z ozirom na Konvencijo o otrokovih pravicah je najbolje poskrbljeno za oskrbo in zaščito otrok, zaskrbljujoče pa je uresničevanje pravic otrokovega soustvarjanja življenja in sodelovanje pri načrtovanju le-tega.
11
Vzgojitelji vnaprej načrtujejo dneve, kjer je že v izhodišču zelo malo možnosti za sooblikovanje (Turnšek, 2009).
Po zgledu švedskih vrtcev so tudi v slovenskih opravljali pogovore s petletnimi otroki. Vprašali so jih, kaj bi v vrtcu želeli početi, če bi sami odločali; kdo v njihovem vrtcu odloča, o čem vzgojitelji odločajo sami in pri kakšnih odločitvah jim otroci lahko pomagajo. Odzivi otrok so pokazali, da so priložnosti, ko lahko sami odločajo, zelo redke. Dan se še vedno deli na obvezni del, ki ga v obliki različnih dejavnosti pripravi vzgojitelj, in na prosto igro po izbiri otrok. Otroci menijo, da odrasli odločajo skoraj o vsem. Največ kar otrokom ponudijo, je izbira med možnostmi, ki jih ponudijo odrasli. Vprašanj odprtega tipa je zelo malo, vprašanja zaprtega tipa pa otrokom ne dajejo občutka soodločanja (Turnšek, 2009).
V drugi raziskavi so vprašali vzgojitelje, koliko otroci soodločajo v vrtcu. Odgovori so pokazali podobno, in sicer, da imajo malo vpliva na oblikovanje igralnice, nakupa igrač in opreme, malenkost več pa sooblikujejo načrtovane dejavnosti, vrtčevske prireditve in praznovanja (Turnšek, 2009).
Zanimivi so rezultati raziskave, ki jo je opravila Turnškova leta 2007. V raziskavi jo je zanimalo, kaj vpliva na višjo raven otroške participacije. Ugotovila je, da nanjo vplivajo delovne izkušnje vzgojiteljev, kultura povezane lokalne skupnosti in število otrok v skupini.
Manj kot je otrok v skupini, več sodelujejo in soodločajo. Na participacijo otrok nima nobenega vpliva starost vzgojitelja, nezadovoljstvo oziroma zadovoljstvo na delovnem mestu in izobrazba vzgojitelja. Vzgojitelji imajo v sebi še vedno preveč zasidrano tradicionalno podobo otroka, še vedno si pripisujejo največjo vlogo pri načrtovanju. Stanje se izboljšuje, saj jih veliko meni, da je povečanje participacije otrok eden ključnih dejavnikov, da se bo kakovost vrtcev v Sloveniji še izboljšala (Turnšek, 2007).
AKTIVNE STRATEGIJE UČENJA KOT VIDIK UVELJAVLJANJA OTROKOVE PARTICIPACIJE
Aktivno učenje skuša preseči tradicionalno učenje in poučevanje, kjer vzgojitelj in učitelj zgolj podajata znanje, otroci pa ga sprejemajo ter se ga skušajo čim več naučiti oziroma zapomniti.
Aktivno učenje pa v celoti aktivira otroka, miselno in čustveno. Tako učenje je vključeno v resnične življenjske okoliščine. Z uvajanjem aktivnega učenja se prenese težišče s prevladujočega enosmernega učenja (Marentič Požarnik, 1998).
12
Bruner je mnenja, da je lahko že v vrtcu učenje otrok izjemno aktivno. Otrokovo učenje lahko razumemo kot aktivno raziskovanje takrat, ko:
- se nova spoznanja izoblikujejo na podlagi prejšnjih znanj in izkušenj
- je zagotovljena čim večja samostojnost otrok pri zbiranju informacij z namenom, da sami odgovorijo na zastavljena problemska vprašanja
- je omogočeno, da otrok nova znanja uporablja za reševanje različnih problemskih situacij (Turnšek, Hodnik Čadež, Krnel, 2009).
Aktivno učenje je učenje, kjer otrok neposredno doživlja in rokuje s predmeti, deluje v interakciji z drugimi ljudmi ter si sam ustvarja neko novo razumevanje. Otroka njegova vedoželjnost sama spodbuja, da se v dejavnosti giblje, opazuje, posluša, išče, raziskuje in se preko tega sam uči novih pojmov, ob tem pa se mu v glavi že porajajo nove zamisli. Če ga ob vsem tem spremlja še odrasla oseba, ki prepozna način otrokovega spoznavanja okolja, mu ta lahko omogoči vedno nove izkušnje, preko katerih otrok samo še napreduje (Hohmann in Weikart, 2005). Hohmann in Weikart (2005) navajata pozitivne učinke aktivnega učenja, in sicer:
- v skupini je veliko manj konfliktnih situacij med otroki in odraslimi
- otroci razvijajo svojo samozavest in so zato bolj zadovoljni
- otroci nato tudi v šoli uporabljajo strategije aktivnega učenja in z njimi nadaljujejo.
Pomembno vlogo pri aktivnem učenju imajo tudi odrasli. So tisti, ki dajo zeleno luč aktivnemu učenju v vrtcu, prav tako pa morajo aktivno učenje tudi spodbujati na več načinov:
- organizirajo primerno okolje za aktivno učenje
- vzpostavljajo spodbudno socialno atmosfero v oddelku
- spodbujajo namenska dejanja otroka, verbalno razmišljanje in reševanje problemov - načrtujejo izkušnje, ki so nadgradnja otrokovih preteklih dejanj in interesov (Hohmann in
Weikart, 2005).
Otroci pri aktivnem učenju raziskujejo sami, dajejo pobude za dejavnosti, izbirajo materiale ter odločajo, kaj bodo z njimi počeli. Pomembno je, da odrasel »premaga tudi sebe« in otroku ne
13
pomaga narediti nečesa, za kar meni, da je »pravilno«, saj s tem otroku prepreči dragoceno možnost za samostojno učenje (prav tam).
Vsakemu učenju ne moramo reči aktivno učenje. O aktivnem učenju govorimo takrat, ko vzgojitelj namenoma uporablja metode, pristope in tehnike, ki zagotavljajo kar se da visoko stopnjo otrokovega sodelovanja pri pridobivanju znanj, pojmov in predstav (Turnšek, 2004).
Raziskave kažejo, da je transmisijsko učenje še vedno prisotno tako v šolah kot tudi v vrtcih.
Večina jih učenje še vedno razume kot prenos znanja vzgojitelja/učitelja oz.
vzgojiteljice/učiteljice na otroke. Edina naloga otroka pri tem je, da informacije sprejema in si jih skuša čim več zapomniti (prav tam).Raziskave utemeljene na opazovanju pedagoških prak so pokazale, da kljub temu da se strokovni delavci v vrtcih in šolah zavedajo, kakšne strategije so za učenje bolj uspešne, se le-teh ne poslužujejo. Največkrat je razlog to, da ne znajo uporabiti ustreznih metod, tehnik in pristopov aktivnega učenja, zato se posledično poslužujejo tradicionalnega poučevanja (prav tam).
PROJEKTI DEJAVNEGA DRŽAVLJANSTVA KOT VIDIK URESNIČEVANJA PARTICIPACIJE
Demokratična participacija in soudeležba otrok v vsakdanjem življenju v vrtcu ima osrednje mesto v načrtovanju državljanske vzgoje oziroma vzgoje za demokratično državljanstvo.
Naloga državljanske vzgoje ni to, da otroke pripravljamo na prihajajočo državljansko vlogo, ampak da jim že v vrtcu omogočamo izkušnje participacije. V sklopu državljanske vzgoje otrok aktivno sodeluje v različnih socialnih skupinah, kjer gradi občutek, da lahko s svojo prisotnostjo vpliva na podobo vrtca, lokalne skupnosti in države. Demokratična participacija ima pravno podlago v pravici otrok, da izrazijo svoja mnenja, odrasli pa naj jih slišijo in upoštevajo v smislu, da je otrok kompetenten in mu s svojim razumevanjem dajemo moč, da sam uravnava svoje življenje (Turnšek, 2004).
REŠEVANJE PROBLEMOV ODPRTEGA TIPA KOT PRISTOP K PARTICIPACIJI
Za reševanje problemov odprtega tipa je značilno, da otroci iščejo in preizkušajo nove in alternativne načine, kako priti do rešitve določenega problema ali vprašanja. Otroke spodbujamo, da sami razmišljajo o poteh, ki jih bodo pripeljale do rešitve problema (Turnšek, 2004).
14 Glavni cilji raziskovanja odprtega tipa so (prav tam):
- dvigniti raven participacije otrok in aktivnega sodelovanja v življenju vrtca
- usposobiti otroke za posamezne postopke v procesu reševanja problemov – otroci znajo opredeliti problem in uvideti, katere ideje so boljše in katere slabše
- dvigniti nivo demokratičnega odločanja v skupini in vrtcu – otroci dobijo občutek, da je pomembna prav vsaka ideja v raziskovanju.
Raziskovanje problemov odprtega tipa poteka po naslednjih korakih:
Prva stopnja je opredelitev problema, kjer se otroci soočijo z izzivom ali problemom ter izrazijo, kaj bi radi spremenili ali izboljšali.
Naslednja faza je iskanje alternativnih rešitev problema. Ker so otroci navajeni, da probleme vedno rešujejo s pomočjo odraslega, je naloga vzgojiteljice ta, da jim razloži, da bodo tokrat problem rešili sami. Z različnimi metodami jih mora spodbuditi k izražanju mnenj, idej in zamisli, kako bi po njihovem mnenju najbolje rešili problem.
Pri fazi izbire in preizkušanja rešitev je naloga odraslega, da pomaga otrokom izvesti njihove zamisli in načrte. Včasih je to zelo enostavno, lahko pa se zgodi, da nekatere zamisli vzamejo veliko časa in dela. Kljub temu da se vzgojitelj zaveda, kam bo pripeljala določena ideja, mora otrokom pustiti, da se učijo preko poskusov in zmot. Otroci bodo v tem primeru prepoznali smisel v podajanju svojih pobud in bodo s tem nadaljevali tudi v prihodnje
Fazi, ki sledita, sta ocena dela in uporaba rešitev. Dobro je, da se med raziskovanjem ustavi, razmisli in analizira, katere ideje so dobre in bodo pripeljale do rešitve problema. Takšna evalvacija je skoraj nujno potrebna na koncu projekta oz. raziskovanja.
15
3. EMPIRIČNI DEL
OPREDELITEV PROBLEMA
Različne raziskave v slovenskih vrtcih so pokazale, da imajo otroci na vsakdanje življenje v vrtcu zelo malo vpliva; po oceni strokovnih delavcev nekoliko odločajo o načrtovanju dejavnosti, redko pa sodelujejo pri zahtevnejših odločitvah, npr. v zvezi z opremo igralnice, materiali, igračami, potekom praznovanj ipd. (Turnšek, 2009). Kot kažejo raziskave, vzgojiteljice svoje pedagoško delo in življenje v vrtcu načrtujejo predvsem po lastnih željah in predstavah. V skladu z najsodobnejšimi spoznanji na področju predšolske vzgoje je, da otrokom v čim večji meri omogočamo soodločanje pri načrtovanju vsakdana, s tem pa gradimo na njihovem občutku pripadnosti skupini. Vloga odraslega je še vedno prisotna, predvsem pri iskanju pravih trenutkov in pristopov, s katerimi bodo otroci najbolje izkoristili svoje sposobnosti za ustvarjanje.
V skladu s predpostavko participacije je tudi koncept aktivnega učenja, ki predpostavlja, da so otroci skozi celoten proces načrtovanja in izvajanja nenehno prisotni. Otroka njegova vedoželjnost spodbuja, da se v dejavnosti giblje, opazuje, posluša, išče, raziskuje in se prek tega sam uči novih pojmov, ob tem pa se mu v glavi že porajajo nove zamisli. Če ga ob vsem tem spremlja še odrasla oseba, ki prepozna način otrokovega spoznavanja okolja, mu ta lahko omogoči vedno nove izkušnje, preko katerih otrok samo še napreduje (Hohmann in Weikart, 2005).
Za pristop aktivnega učenja sem se odločil tudi pri svojem projektu »Mesec želja«. Najbolj me je zanimalo, kaj si bodo otroci zaželeli, da bi delali v vrtcu. Kljub temu da so bili otroci pri izražanju želja sprva zadržani, smo na koncu izpeljali zanimive dejavnosti.
3.1.1 CILJI PROJEKTA
Glavni cilj projekta je otroke spodbuditi in jim omogočiti, da izrazijo svoje želje glede dejavnosti v vrtcu, da bi se čutili sposobne sooblikovati vsakdanje življenje v njem. Ostali cilji, ki sem jim sledil, so, da:
- otroci izberejo eno željo in jo predstavijo na čarobni kocki
16
- otroci spoštujejo tudi druge otroke in njihove želje ter aktivno sodelujejo pri vseh dejavnostih
- otroci se pogovarjajo med seboj o svojih željah ter o projektu »Mesec želja«
- otroci tekom projekta izražajo, kaj jim je pri projektu všeč, kaj jih moti itd.
- preizkusim metodo participacije v praksi.
V projektu smo sledili metodi reševanja problemov odprtega tipa. S to metodo spodbujamo vključenost otrok, da z lastnimi idejami, predlogi in interesi poiščejo rešitve problemov oz. v našem primeru izražajo pobude za potek dejavnosti v projektu »Mesec želja«. Otroci so si v raziskovanju odprtega tipa popolnoma enakovredni med seboj, saj imajo vsi enake možnosti sodelovanja in participacije.
3.1.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
- V kolikšni meri so otroci zmožni izraziti svoje želje?
- V kolikšni meri se dejavnost ujema z željo otroka?
- V kolikšni meri otroke motivira soodločanje, da o tem razmišljajo in se o tem pogovarjajo?
3.1.3 RAZISKOVALNA METODA
V raziskavi sem uporabil deskriptivno, nekavzalni pristop, kjer sem preko empiričnega dela v vrtcu preučeval pripravljenost otrok za načrtovanje njihovega vsakdana v vrtcu. Izvedel sem projekt odprtega tipa, ki sem ga sproti opisoval in ga evalviral s pomočjo samorefleksijskega dnevniškega zapisa.
3.1.4 OPIS VZORCA
Projekt sem izvajal v vrtcu Škofja Loka v oddelku Tinka Tonka v Retečah. V heterogeni skupini je 21 otrok, starih od 3 do 6 let. V skupini je 10 fantov in 11 deklic.
3.1.5 POSTOPEK ZBIRANJA IN OBELAVE PODATKOV
Preko projekta odprtega tipa sem otroke spodbudil k pripravi seznama želja o poteku aktivnosti v vrtcu. Poleg samorefleksijskega dnevnika, v katerem sem dokumentiral potek dejavnosti
17
projekta ter reakcije otrok in lastna opažanja, sem projekt dokumentiral tudi s fotografijami, video posnetki in z zapisovanjem idej, predlogov in opažanj otrok.
3.1.6 VZOREC
Čas: 26. 11. 2015–8. 1. 2016
Kraj: Vrtec Škofja Loka, oddelek Tinka Tonka v Retečah Število otrok: 21
Starost otrok: od 3 do 6 let
3.1.7 IZVEDBA IN EVALVACIJA PROJEKTA »MESEC ŽELJA«
3.1.7.1 Izvedba dejavnosti: Branje slikanice A. Lobato – Čarobna krogla
V oddelek vrtca sem prišel že v ponedeljek, in sicer z namenom, da spoznam otroke in oni mene. Ob mojem prihodu je otroke zanimalo, zakaj sem se jim pridružil v oddelku. Razložil sem jim, da za njih pripravljam projekt, kjer bomo počeli tisto, kar bodo predlagali oni.
V četrtek smo otroke po jutranjem pozdravu prosili, da se uležejo po igralnici, tako da bo imel vsak dovolj prostora za poslušanje zgodbe o čarobni krogli. Zgodba o čarobni krogli govori o dečku, ki je našel čarobno kroglo, ki vsakemu izpolni samo eno željo. Ljudje iz njegove vasi so si zaželeli samih materialnih dobrin in ker je imel vsak naslednji več od drugega, so se pričeli prepirati in vedno bolj so postajali nesrečni. Deček, ki je našel kroglo, pa je s svojo željo čakal vse do konca. Ko je videl, kako nesrečni so ljudje z vsemi materialnimi dobrinami, si je zaželel, da bi bilo zopet vse po starem. Ljudje so postali spet srečni in življenje je spet teklo tako, kot je prej.
Ko smo otrokom prebrali zgodbo, smo jih samo pustili, da še nekaj časa ležijo ob glasbi in razmišljajo o svojih željah. Nato smo jim naročili samo še to, da naj do naslednjega dne premislijo o svoji želji, kaj bi počeli v vrtcu. Sledila je spontana igra.
Refleksija:
Otroci so pokazali kar nekaj zanimanja, ko smo jim povedali, da bodo v mesecu decembru sami odločali o tem, kaj bomo počeli v vrtcu. Upoštevali so tudi to, da naj o svoji želji razmišljajo
18
sami, saj bomo le tako lahko dobili pristno željo vsakega otroka. Ko bodo otroci povedali vsak svojo željo, pa je prav, da se bodo o njih tudi pogovarjali.
3.1.7.2 Izvedba dejavnosti: Dan intervjujev
Naslednji dan smo z otroci obnovili zgodbo o čudežni krogli. Jaz sem medtem v garderobi pripravil čarobni kotiček. Na mizi je bila sveča, ki spreminja barve, otroci pa so sedli na svetlečo kocko rdeče barve. S tem smo ustvarili čarobno vzdušje, v katerem so otroci izrazili svojo željo. Za lažji pregled bom pogovor vsakega otroka predstavil pred opisom njegovega dne.
Refleksija:
Veliko otrok je ob vprašanju, kaj bi radi počeli v vrtcu, odgovorilo, da bi se igrali. Ko sem jih prosil, naj mi pojasnijo, s čim se želijo igrati, so bili odgovori zelo podobni, in sicer, da bi se igrali s kockami in v kotičkih. Nekateri otroci so mi kot igro opisali tudi njihove nadaljnje želje, npr. iskanje skritega zaklada. Ob tej situaciji se mi poraja vprašanje, ali otroci vse dejavnosti v vrtcu razumejo kot igro ali samo tiste, za katere se njim zdi, da potekajo kot igra.
Kljub vsemu sem otroke, ki so rekli, da bi se radi igrali, spraševal še toliko časa, da sem dobil od njih željo, ki bo drugačna oziroma izvirna želja vsakega otroka za dejavnost v vrtcu. Mislim, da otroci še ne verjamejo, da se jim bo njihova želja res izpolnila, saj so pri izražanju le-te zelo zadržani.
Slika 1: Čarobni kotiček
19 3.1.7.3 Izvedba dejavnosti: Igranje s kockami
Marko: Živijo TA. Povej, kaj pa ti najraje počneš doma.
TA.: Kocke sestavljam.
Marko: Kakšne kocke pa?
TA.: Ta velike kocke.
Marko: So to kakšne posebne kocke?
TA.: Lego kocke.
Marko: Imaš še kakšno drugo željo?
TA: Ne.
TA je sicer zelo »navihana« deklica. Je ena najstarejših otrok v skupini, vendar pri skupnih dejavnostih nikoli ne komentira in izraža svojih mnenj. Tudi sam sem rabil veliko časa, da je povedala, kaj bi si želela početi v vrtcu. Poizkusil sem še naslednji dan, vendar TA ni spremenila želje.
Danes so otroci videli, da gre zares. Že ob prihodu v vrtec jih je na vratih čakal poseben plakat, kjer je pisalo, da je danes dan TA. Že ob pogovorih pri zajtrku je
bilo nekatere otroke slišati, da govorijo o dnevu po želji TA. V jutranjem pozdravu smo TA posedli na svetlečo kocko, tako kot bomo tudi vse druge otroke za njihov čarobni dan. Ko smo TA nato vprašali, s katerimi kockami iz igralnice bi se igrali, ni nič odgovorila. Preteklo je že kar nekaj časa in nazadnje je samo prikimavala na izbire kock, ki smo jih naštevali. Ostalim otrokom je bila dejavnost všeč, vendar so se kmalu začeli igrati tudi v kotičkih, med njimi tudi TA.
Refleksija:
TA je ena od deklic, ki nikoli ne izrazi svojega mnenja. Mislili smo, da ji bosta individualni pogovor in spodbuda pomagala, vendar je kljub temu preteklo veliko časa, da smo slišali njeno željo. Zdi se mi, da je to željo izrazila samo zato, ker je želela čim prej končati intervju. Tudi ko smo spraševali, katere kocke je imela v mislih, je bila tiho, kot da ji je vseeno. Ko je poteklo nekaj časa, se je šla igrat v kotičke, zato sklepam, da ji je bilo pomembno le to, da poteka neka spontana igra v igralnici.
20
3.1.7.4 Izvedba dejavnosti: Izdelovanje hišk v gozdu
Marko: CE., kaj pa ti rad počneš, ko si doma?
CE.: Igram.
Marko: S čim se pa najraje igraš?
CE.: Z mojim bratcem.
Marko: S čim se pa igrata?
CE.: Z avtomobili.
Marko: In če bi imel možnost početi v vrtcu, karkoli bi si zaželel, kaj bi to bilo?
CE.: Da bi šli na sprehod v gozd.
Marko: V kateri gozd bi pa šli?
CE.: V naš gozd za šolo?
Marko: Kaj pa bi počeli v gozdu?
CE.: Da bi naredili hišo.
Marko: Vsak svojo hišo ali eno vsi skupaj?
CE.: Eno vsi skupaj.
Marko: Še kaj drugega?
CE.: (odkima z glavo) Ne.
Po zajtrku smo se pogovorili, kaj vse nas čaka v tednu pred nami. Ker imamo jutri nastop za dedke in babice v gozdu, smo utrdili pesmi, ki jih bomo zapeli na koncertu ob drevesu. V gozd smo se odpravili ob 10. uri. Gozd je od vrtca odmaknjen 200 metrov. Otroci ta gozd imenujejo
»naš gozd«, ker ga pogosto obiskujejo. Ko smo prišli v gozd, smo se skupaj dogovorili, kje bo stala hiška. Vzgojiteljica je vprašala, če jim pomaga. Otroci so se strinjali, da vzgojiteljica postavlja hiško, otroci pa bodo prinašali material. Za hiško smo uporabili vrv in lesene palice.
Hiška je bila tako velika, da smo bili lahko vsi skupaj v njej.
21 Refleksija:
Želja CE. je povezana s prejšnjimi obiski otrok v temu gozdu, saj vanj večkrat zahajajo. Očitno so bili ti obiski CE zelo všeč, saj je takoj povedal, kaj bi si želel početi v vrtcu. Ko smo pričeli z gradnjo, je večina otrok začela nositi material za hiško, nekateri pa so si v gozdu našli druge zaposlitve. Ti otroci s tem niso upoštevali odločitve, ki smo jo sprejeli skupaj, in sicer to, da bomo željo enega otroka upoštevali vsi in bomo tisti dan delali samo to.
3.1.7.5 Izvedba dejavnosti: Koncert ob drevesu z obiskom dedkov in babic
Marko: MA., povej, kaj si ti narisal?
MA.: Drevo, ki raste.
Marko: Kakšna pa je potem tvoja želja?
MA.: Da bi šli z vrtcem v gozd in bi si ogledali naše drevo.
Marko: Kako misliš vaše drevo?
MA.: Saj ni naše drevo, samo vedno gremo tja.
Marko: Aha, razumem. V gozdu imate drevo, ki vam je najljubše?
MA.: Ja.
Marko: Kaj pa bi potem lahko počeli pri drevesu?
MA.: Imeli nastop.
Slika 2: Izdelovanje hiške v gozdu
22 Marko: O super. Kako pa si si zamislil ta nastop?
MA.: Da bi ti igral kitaro.
Marko: Seveda, ni problema. Lahko tudi harmoniko?
MA.: Ja.
Marko: Super, hvala za željo MA.
Vzgojiteljici sta že dolgo mislili na obisk v vrtec povabiti stare starše otrok, zato sta MA.
vprašali, če bi lahko na koncert povabili tudi stare starše. MA. se je strinjal in tudi ostali otroci so bili navdušeni nad idejo. Tako smo po zajtrku še enkrat ponovili pesmi, ki smo jih zapeli na koncertu. S starimi starši smo se dobili pred vrtcem. Na obrazih otrok se je videlo, kako zelo se veselijo obiska starih staršev. Ob prihodu so jim stekli v pozdrav in jim pripovedovali, kateri so njihovi najljubši prijatelji. Odpravili smo se proti gozdu, kjer je sledil koncert. Otroci so zelo ubrano in veselo peli, na koncu pa so še zaplesali s starimi starši. Sledilo je še okrepčilo in odhod nazaj proti vrtcu. Po kosilu smo narisali še plakate, ki jih bomo potrebovali na tržnici za okrasitev naše prodajne stojnice.
Slika 3: Koncert ob drevesu z obiskom dedkov in babic
23 Refleksija:
Danes se je pokazalo, kako lahko vsi skupaj sodelujemo in sooblikujemo življenje v vrtcu. MA.
je dal odlično idejo, ki pa jo je nato vzgojiteljica še nadgradila. Koncert je bil zanimiv in ravno prav dolg. Stari starši so vidno uživali, večina jih je na koncu tudi zaplesala s svojimi vnuki. V odzivih so nam povedali, da se jim zdi ideja projekta in koncept participacije zanimiv. Vendar pa smo skupaj z vzgojiteljicama zaznali prvo pomanjkljivost projekta, in sicer pomanjkanje časa. Ker si dejavnosti sledijo iz dneva v dan in vsaka zahteva veliko vloženega truda, je za skupno načrtovanje z otroki zmanjka časa. Pogovor o tržnici in izdelavo materiala smo lahko izpeljali samo s tistimi otroki, ki po kosilu ne počivajo. Število otrok, ki počiva, pa je skoraj polovica, odvisno od dneva. Definitivno bi si morali za vsako željo vzeti več časa in jo čisto prepustiti otrokom, da bi tako eni kot drugi dobili jasno sliko, kaj otroci že zmorejo sami in koliko priprave zahteva vsaka dejavnost.
3.1.7.6 Izvedba dejavnosti: Prodaja izdelkov na tržnici Marko: UR., kakšna je pa tvoja želja, kaj bi počel v vrtcu?
UR: Da bi prodajali.
Marko: Kaj pa bi prodajal?
UR: Solato.
Marko: Kje pa bi prodajal solato?
Slika 4: Koncert ob drevesu z obiskom dedkov in babic
24 UR: Na tržnici.
Marko: Pa bi lahko šli vsi otroci na tržnico prodajat solato?
UR.: Ja.
Včeraj zvečer je bil na osnovni šoli v sklopu decembrskega dogajanja praznični sejem, kamor je povabljen tudi vrtec. Povabljeni smo bili tudi mi, da izdelamo izdelke in jih prodamo. Ker nismo prodali vseh izdelkov, smo UR. vprašali, če bi lahko na tržnici prodajali tudi novoletne izdelke. UR. in ostalim otrokom je bila ideja vzgojiteljic zelo všeč, saj so tako lahko prodajali več stvari. Še pred odhodom smo se pogovorili, kako bi lahko porabili denar, ki ga bomo zaslužili. Prišli smo do ugotovitve, da bi ga porabili za obisk Kekčeve dežele in s tem znižali prispevek staršev. V Škofjo Loko smo krenili malo pred 10. uro z avtobusne postaje Reteče.
Na tržnici nas je pričakal oskrbnik Janez in nam pokazal, kateri dve stojnici sta naši. Takoj smo pričeli z okraševanjem stojnic in ker so bili otroci izredno pridni in delavni, smo jih zelo hitro postavili. Začeli smo prodajati, vmes pa smo še zapeli in zaplesali, da smo privabili stranke in odgnali mraz. UR. in nekaj ostalih otrok se je zelo trudilo, da bi čim več prodali, nekaterim pa je postalo dolgčas in so se začeli igrati po svoje. Ob 11. uri smo se odpravili na avtobusno postajo v Škofji Loki in počakali na avtobus, ki nas je odpeljal nazaj do Reteč, kjer je vrtec.
Ob prihodu nas je tokrat čakalo kosilo v igralnici in ne v šolski jedilnici kot običajno. Po kosilu smo prešteli denar in prav vsi smo bili presenečeni, koliko smo zaslužili. Otroci, ki so potrebovali počitek (danes jih zaradi aktivnega dneva ni bilo malo), so šli na ležalnike, ostali pa smo pripravili plakate z recepti za jutrišnjo peko piškotov.
25 Refleksija:
Otroci so se tudi današnjega dneva zelo veselili, od tega, da se bomo peljali z avtobusom, do tega, da bomo prodajali na tržnici. Na začetku so prav vsi sodelovali v postavitvi, prodaji in prepevanju. Otroci so povedali, kje na stojnici bo solata, kje čestitke in ostale stvari. Pesmi so otroci peli z velikim veseljem in navdušenjem, aplavz mimoidočih jih je motiviral za petje še mnogih pesmi. Ker smo bili zaradi prevoza primorani na tržnici ostati malo manj kot uro, so se začeli nekateri tudi dolgočasiti, poleg tega jih je tudi zeblo. UR. je bila to resnično prava
Slika 5: Prodaja izdelkov na tržnici Slika 6: Prodaja izdelkov na tržnici
26
želja, saj se je ves čas trudil, da bi prodal čim več. Mislim, da so otroci dobili občutek, kako težko je prodajati na tržnici, še težje je, če je mraz, kot je bil danes.
3.1.7.7 Izvedba dejavnosti: Peka piškotov in obisk Miklavža
Marko: EM, kaj pa je tvoja želja, kaj si želiš početi v vrtcu?
EM: Da bi delali piškote in lizike.
Marko: Krasno, to bi bilo super. Kakšne piškote bi pa naredili?
EM: Čokoladne.
Marko: Kakšne pa lizike?
EM: Vseeno.
Marko: Dobro. Hvala EM.
Ker vzame peka piškotov kar nekaj časa, smo maso za piškote začeli pripravljati že z otroki, ki so prišli pred zajtrkom. Ko so otroci prišli v vrtec, so si umili roke in se pridružili otrokom, ki so maso že pripravljali. Po zajtrku smo se razdelili v dve skupini, saj smo pripravili dve vrsti piškotov. Na eni mizi so izdelovali piškote iz mase z različnimi modelčki, pri drugi pa so izdelovali piškote tako, da so otroci narezali čokolado, jo vmešali v maso in potem z žlico oblikovali piškote. Pri mizi, kjer so oblikovali piškote, je vsak otrok dobil svoj kos testa. Potem so ga povaljali, po potrebi dodali moko in nato z modelčki oblikovali piškote. Ko smo končali s peko piškotov, smo se usedli v krog in se naučili nekaj novih prazničnih pesmi. Med našim učenjem pa je nekdo potrkal na vrata. Bil je angel. Otroke je vprašal, če ga kdo pozna in če mogoče vejo, čigav spremljevalec je. Otroci so takoj uganili, da je angel svetega Miklavža. Ko je prišel Miklavž, je z otroki spregovoril nekaj besed, otroci pa so mu zapeli nekaj pesmi. Ker so v oddelku samo pridni otroci, je vsak dobil eno jabolko.
27 Refleksija:
Otroci so bili vidno navdušeni, ko so prišli v igralnico in so videli, kako nekateri otroci že pripravljajo testo za piškote. Vsi otroci so na začetku zavzeto sodelovali, kmalu pa so se nekateri naveličali in so se šli raje igrat. Otroci, ki kažejo vestnost in zanimanje tudi pri ostalih stvareh v vrtcu, pa so delali toliko časa, dokler ni bilo narejeno dovolj mase. Pri izdelovanju piškotov iz mase s pomočjo modelčkov so bili otroci zelo zavzeti. Videlo se je, kateri otroci motorično še niso spretni, saj so imeli probleme že pri valjanju testa, ta je bil neenakomerno razvaljan. Pri nekaterih je bil problem tudi izdelovanje piškotov z modelčki, piškoti so se jim podirali, ali pa ni bila jasno vidna oblika piškota. Motorično spretnejši otroci pa so izdelali neverjetno dobre piškote, testo je bilo enakomerno razvaljano, če se je preveč sprijemalo, so dodali moko, tako da so bili potem tudi piškoti lepih oblik. Nekaterim otrokom je bilo bolj kot izdelovanje piškotov všeč to, da so imeli stik z maso. Po peki piškotov so nekateri otroci po tihem pričakovali obisk Miklavža, saj smo rekli, da dobimo poseben obisk, zato so se pri učenju pesmi zelo trudili. Obiska Miklavža so se otroci zelo razveselili, dve deklici pa sta se ga ob prihodu malo ustrašili, vendar je po nekaj besedah Miklavža tudi njun strah izginil. Po kosilu smo poizkusili še piškote. Otroci so rekli, da so jim zelo všeč, tako da je bila želja uspešno izpolnjena.
Slika 7: Peka piškotov in obisk Miklavža
28
3.1.7.8 Izvedba dejavnosti: Iskanje skritega zaklada nevidnih gusarjev in rojstni dan JO
Marko: JO., kaj si narisal na risbo, kakšno željo imaš?
JO.: Gusar išče zaklad.
Marko: Pa bi ti tudi iskal zaklad v vrtcu?
JO.: Ja.
Marko: Kje pa bi ga iskali?
JO.: Zunaj.
Marko: Pa bi ta zaklad iskali vsi otroci?
JO.: Ja.
Marko: Ali želiš povedati, kaj naj bo zaklad, ali naj bo presenečenje?
JO.: Nekaj od gusarjev.
Marko: Velja, hvala JO.
V oddelku imajo navado, da si otrok, ki praznuje rojstni dan, v jutranjem pozdravu izbere toliko pesmi, kolikor je star, nato pa jih vsi skupaj zapojejo. Ker je JO. danes praznoval 5 let, si je tako izbral svojih 5 najljubših pesmi. Po pozdravu so se otroci igrali, narisali nekaj risb na temo meseca decembra, sledila je malica. Ko so šli otroci po malici na stranišče, so pred vrati igralnice našli pismo. Nekaj otrok, ki so prvi videli pismo, je šlo kar mimo, saj jih pismo ni zanimalo in so ga smo pogledali. Šele UR. si ga je nato malo bolj ogledal in videl, da spominja na nekaj gusarskega. Prinesel ga je vzgojiteljici, da ga prebere. Bilo je pismo gusarjev, ki so jih poslali na lov za zakladom. Otroci so morali opraviti kar nekaj nalog, da so prišli do zaklada – gusarskih kap. Na poti so tako prikazovali okamnele kipe, izdelali žive geometrijske like, krotili jadra v igri s padalom in se stiskali na vedno manjšem čolnu. Ko je vsak zadel še z žogo v gol, so dobili koščke zemljevida, kjer je bilo označeno, kje je skrit zaklad. Ker je imel
29
zemljevid veliko preveč kosov, smo sestavili samo tisti del, kjer je označen zaklad. Kot zaklad je vsak otrok dobil svojo gusarsko kapo.
Refleksija:
Otroci so zelo veseli, če ima kdo rojstni dan. Vsi so peli pesmi, ki si jih je zaželel slavljenec. Nato so eden za drugim JO. čestitali in ga objeli. Pri risanju so se nekateri otroci zelo potrudili, saj so narisali veliko različnih predmetov, nekateri narišejo na hitro, samo zato, da je. Po malici me je zelo presenetilo to, da je kar nekaj otrok videlo pismo in so ga pustili pri miru, čeprav je bilo očitno postavljeno pred vrata naše igralnice. Šele UR. je nato vzgojiteljico opozoril, da je pred vrati pismo.
Tudi pri branju pisma nekateri otroci niso pokazali pretiranega zanimanja, saj niso poslušali in so s tem motili ostale. Naloge, kjer so morali otroci okamneti ob tišini, nekateri niso razumeli, saj so ob prenehanju glasbe še vedno plesali. Pri nalogi živih likov so znali otroci sami narediti samo krog, trikotnik in pravokotnik sta bila za njih že pretežka, tako da smo morali starejši posredovati in pomagati. Igri s padalom in vedno manjšim čolnom sta bili otrokom izmed vseh najbolj všeč, saj so se popolnoma razigrali. Sledilo je še streljanje na gol, vendar bi to igro lahko izpustil, saj je otrokom motivacija spet padla. Zemljevid do zaklada je bil za otroke pretežak, saj je bil sestavljen iz dvajsetih kosov. Otroci so imeli premalo časa, da bi ga lahko v celoti sestavili, zato so sestavili samo tisti del, kjer je bil označen zaklad. Otrokom je bil zaklad všeč, vendar zaradi pomanjkanja časa ni dosegel pravega pomena. Ko so otroci dobili kape, bi se morala gusarska igra komaj dobro začeti, vendar nas jutri že čaka nova dejavnost in nova želja.
Slika 8:Iskanje skritega zaklada nevidnih gusarjev in rojstni dan JO
30
3.1.7.9 Izvedba dejavnosti: Okrasitev igralnice in igranje z Lego kockami Marko: Če bi si lahko zaželela karkoli, kaj bi si želela, da bi počeli v vrtcu?
AN.: Da bi se igrali s kockami.
Marko: S kakšnimi kockami?
AN: Z lego kockami.
Marko: Kje pa bi se igrali s kockami?
AN.: Tam, kjer so igrače.
Marko: In če bi imela še možnost izbire, da bi počeli karkoli, česar še niste počeli v vrtcu?
AN.: Da bi bilo za božič lepo.
Marko: Kaj bi pa lahko naredili v vrtcu, da bi nam bilo v vrtcu za božič lepo?
AN.: Da bi imeli lučke po igralnici.
Marko: Kakšne lučke pa bi imela v vrtcu?
AN: Take kot jih imam doma. Takšne, ki jih lahko obesimo in se svetijo.
Marko: Velja. Hvala AN. za tvojo željo.
AN si je zaželela, da bi se igrali s kockami in da bi okrasili igralnico. Po jutranjem pozdravu smo najprej poskrbeli za okrasitev igralnice, na tablo smo prilepili papir, kamor so otroci narisali zimsko dekoracijo, za prostor v garderobi so nekateri risali hiške s tušem. Ko je bila igralnica okrašena, je AN. na smrečico postavila še lučke, sledila je igra z Lego kockami. Ker so otroci izrazili željo, da bi šli ven, smo šli še na otroško igrišče.
31 Refleksija:
Otrokom se vidi, da jim praznični čas veliko pomeni in se ga veselijo. Kakršnakoli dejavnost na temo božiča, zime in praznikov jih vedno pritegne. Risanja na tablo so se zavzeto in skrbno lotili. AN. je bila tudi zelo vesela obešanja in prižiga lučk, vendar se je izkazalo, da njena želja igranja z Lego kockami ni bila tista najljubša, saj se je od vseh otrok sama najmanj igrala z njimi. S prijateljico sta šli takoj v kotiček in se igrali po svoje. Težko rečem, zakaj je AN.
izrazila željo igranja z Lego kockami, dejstvo je, da se z njimi v vrtcu zelo redko igra. Ker so otroci želeli, da gremo še malo ven, smo to storili, kljub temu da to ni bila želja AN. AN. je odhodu na igrišče pritrdila.
3.1.7.10 Izvedba dejavnosti: Kuhanje repe in krompirja Marko: Kakšno željo si narisala, AJ.?
AJ: Da bi se igrala v kotičku.
Marko: Kaj pa bi počela v kotičku?
AJ: Kuhala bi.
Slika 9: Okrasitev igralnice in igranje z Lego kockami
32 Marko: O super, kaj pa bi skuhala?
AJ: Repo in krompir.
Marko: Pa lahko to vsi skupaj skuhamo še z ostalimi otroci?
AJ: Ja.
Danes sem prišel v igralnico kasneje, in sicer ob desetih dopoldan. Prinesel sem olupljen krompir in repo. Pripravili smo mize, nože in deske in vsakega otroka poklicali k mizi, da so z jedilnimi noži rezali zelenjavo na koščke. Nekateri so narezali samo en kos in se šli igrat naprej, večina otrok je narezala več kosov zelenjave. Ko je bilo vse razrezano, smo repo in krompir posolili in dali kuhati. Ko je bilo skuhano, sva na željo AJ. iz krompirja naredila še pire. Nastalo smo poizkusili pri kosilu in ker je bilo otrokom všeč, je vsega zmanjkalo.
Refleksija:
Danes je bil za pripraviti enostaven dan. AJ. ima očitno zelo rada repo in krompir, ob pripravi je bilo vidno vesela. Otroci so na začetku vsi z veseljem prihajali do mize in rezali zelenjavo.
Pri dejavnosti se je pokazala velika razlika v motorični spretnosti otrok, saj so imeli nekateri otroci probleme z držanjem noža z rezilom proti tlem. Nekaj otrok zna rezati zelo dobro, ti so
Slika 10: Kuhanje repe in krompirja
33
pri mizi ostali toliko časa, dokler ni bila narezana vsa zelenjava. AJ. je bila skozi celo pripravo pireja nasmejana, komaj je čakala, da ga poizkusi.
3.1.7.11 Izvedba dejavnosti: Izdelovanje gradov iz kock Marko: No LA., kaj si pa ti narisala?
LA.: Jaz sem pa narisala grad in zlata vrata.
Marko: Kakšna pa je potem tvoja želja, kaj bi počela v vrtcu?
LA.: Da bi delali grad.Marko: Iz česa bi pa delali grad?
LA.: Iz kock.
Marko: Pa bi lahko tudi ostali otroci izdelali gradove?
LA: Mhm (ja).
Najprej smo si ogledali predstavitev gradov, ki sem jo pripravil za otroke. V predstavitvi je bilo veliko število različnih gradov. Otroci so na ta način dobili predstavo, kakšni so bili gradovi in to predstavo prenesli na svoje izdelke. Otroci so se sami razdelili v več skupin.
Nekatere skupine so naredile tudi več gradov, enega za drugim. Otroci se niso mogli ustaviti pri izdelovanju novih in novih gradov, imeli so polno idej, kako lahko še na drugačen način naredijo grad. Dejavnost smo morali zaradi malice prekiniti.
Refleksija:
Ker imamo vsak dan nove dejavnosti, ki se med seboj ne povezujejo, nam zmanjka časa, da bi otroke vključili tudi v pripravo vsakega dneva. Vse, kar otroci dajo v proces, je želja, mi potem dejavnost pripravimo po njihovih željah. Tako je bilo tudi danes. LA. je povedala, kaj si želi
Slika 11: Izdelovanje gradov iz kock
34
početi, odrasli smo potem pripravili predstavitev in knjige, kjer so otroci dobili ideje za gradove. Bolje bi bilo, če bi te vzgibe iskanja otroci predlagali sami. Kljub temu mislim, da je dejavnost danes zelo dobro uspela.
3.1.7.12 Izvedba dejavnosti: Okrasitev smrečice Marko: NE., kakšna pa je tvoja želja?
NE.: Da bi imeli lučke.
Marko: Kakšne lučke pa?
NE.: Tiste, ki se svetijo.
Marko: Aha. Pa bi lahko še na kakšen način okrasili igralnico?
NE.: Ja, da bi imeli smrekico.
Marko: Krasna ideja. Kaj bi pa vse dali na smrekico?
NE.: Rdečo zvezdo in okraske.
Marko: Kakšne okraske pa?
NE.: Vseeno.
Marko: Dobro, hvala NE.
Danes nismo imeli veliko dela, saj je bilo del želje že izpolnjen, in sicer obešanje lučk, zato smo samo okrasili smrečico in nanjo dali rdečo zvezdo, kot si jo je želel NE.
35 Refleksija:
Žal nas čas vedno bolj priganja, zato se nismo uspeli z otroci v miru pogovoriti, kakšne okraske bi lahko dali na smrekico, zato smo se skupaj z vzgojiteljicama odločili, da jih bomo naredili kar iz naravnih materialov. Ker otroci niso bili vključeni v pripravljanje okraskov, se je to poznalo tudi na motivaciji za krasitev smrečice, saj se je komaj nabralo nekaj dečkov, ki se veliko družijo z NE.
3.1.7.13 Izvedba dejavnosti: Izdelovanje sončkov
Marko: TJ., povej, kaj si pa ti želiš, da bi počeli v vrtcu?
TJ.: Da bi ustvarjali sončke.
Marko: Iz česa pa bi lahko naredili sončke?
TJ: Iz česarkoli.
Marko: Kaj pa bi potem s sončki počeli?
TJ.: Odnesli bi jih domov.
Marko: Velja.
Slika 12: Okrasitev smrečice
36
Danes smo naredili sončke, kot si je zaželela TJ. Ker imamo ta teden na sporedu tudi izdelovanje snežakov, snega pa verjetno ne bo, smo se pogovarjali, da bi eno in drugo naredili iz slanega testa. TJ. se je strinjala, JAK. pa ne moramo vprašati, ker je še vedno bolan. Tako smo z nekaterimi otroci zjutraj pripravili testo, da smo takoj po zajtrku začeli z izdelovanjem.
Ko je vsak otrok naredil svojega sončka, so se šli igrat do malice, po malici smo šli zopet na igrišče.
Refleksija:
Otroci, ki so prišli zjutraj, so mi z veseljem pomagali pri gnetenju testa, ki smo ga kasneje uporabili. Izdelave sončkov so se otroci lotili resno in nastalo je ogromno umetnin izpod prst otrok. Ko smo otroke vprašali, iz česa bi lahko naredili sončke, niso dobili prave ideje. Šele takrat, ko se je vzgojiteljica pogovorila z njimi in so našteli, s čim vse so že izdelovali, so se odločili, da bi bilo slano testo dobra izbira. Otroci so se pri izdelavi zelo trudili, kar nekaj časa je trajalo, preden so začeli nositi izdelke sušit.
Slika 13: Izdelovanje sončkov
