KAKO BI V VRTCU PREŽIVELI DECEMBRSKE PRAZNIČNE DNI

(1)

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ANJA STROPNIK

OTROKOVO SOUSTVARJANJE ŽIVLJENJA V VRTCU:

KAKO BI V VRTCU PREŽIVELI DECEMBRSKE PRAZNIČNE DNI

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2016

(2)

PEDAGOŠKA FAKULTETA PREDŠOLSKA VZGOJA

ANJA STROPNIK

MENTORICA: DOC. DR. NADICA TURNŠEK

OTROKOVO SOUSTVARJANJE ŽIVLJENJA V VRTCU:

KAKO BI V VRTCU PREŽIVELI DECEMBRSKE PRAZNIČNE DNI

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2016

(3)

III

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Nadi Turnšek, ki me je strokovno vodila in mi pomagala pri izvedbi mojega diplomskega dela.

Hvala staršem in otrokom iz enote Čebelica, ki so v projektu sodelovali.

Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je finančno pomagala in mi s tem omogočila študij.

Hvala mojemu Tomažu, ki me je bodril in podpiral skozi vsa leta študija.

HVALA!

(4)

IV

Participacija je osnovna državljanska pravica in je definirana kot udeležba in sodelovanje pri soodločanju. S Konvencijo o otrokovih pravicah (1989), se je spremenil pogled na otroka in otroštvo. Le-ta poudarja pravice otrok in jim dodeljuje možnosti sodelovanja. Participacija kot izhodišče pedagoškega dela je vsebovana v različnih pedagoških pristopih in kurikulih, najbolj dosledno pa so načela participacije zastopana in udejanjena v pedagoškem konceptu Reggio Emilia.

V slovenskih vrtcih vzgojitelji participacijo v vrtcu udejanjajo na različne načine – v vsakodnevnih praksah/rutinah, v dejavnih oblikah učenja in projektih demokratičnega (aktivnega) državljanstva. Uspešno pa participacijo lahko uveljavljamo tudi z metodičnim pristopom reševanja problemov odprtega tipa (open-ended problem solving, Maxim, 1989), ki predvideva, da do rešitev problemov, ki zadevajo vsakodnevno življenje v vrtcu, pridemo s pomočjo otrok oz. njihovih idej, predlogov, pri čemer uporabimo njihove kreativne potenciale.

V teoretičnem delu diplomske naloge so predstavljena izhodišča participacije kot je opredeljena v Konvenciji o otrokovih pravicah. V nadaljevanju je predstavljen pedagoški koncept Reggio Emilia, ter rezultati raziskav, ki prikazujejo stališča slovenskih vzgojiteljev do participacije.

V empiričnem delu je opisana izvedba projekta participacije otrok – Kako bi v vrtcu preživeli decembrske praznične dni, v okviru katerega so imeli otroci možnost soustvariti dogajanja oz.

življenja v vrtcu v skladu s svojimi zamislimi. Vsi predlogi otrok so bili izvirni in posledično otrokom zanimivi, saj so pri dejavnostih z veliko vnemo sodelovali vsi otroci. Njihove ideje so bile inovativne in zanimive. Evalvacija je pokazala, da je bila v projektu dosežena visoka stopnja soodločanja otrok.

Ključne besede: participacija otrok, vrtec, reševanje problemov odprtega tipa, pedagoški koncept Reggio Emila.

(5)

V

Participation is a basic civil right and is defined as participation and collaboration in co- decision-making. The Convention on the Rights of the Child (1989) has changed the viewpoint on children and childhood. It emphasises the rights of children and grants them the possibility of cooperation. Participation as a starting point of teaching is contained in different pedagogical approaches and curricula, and most consistently are the principles of participation represented and materialized in the pedagogical concept of Reggio Emilia.

The Slovenian kindergarten educators actualise the participation in kindergarten in different ways – in everyday practices / routines, in active forms of learning and projects of democratic (active) citizenship. However, participation can be successfully pursued also with a methodical approach of open-ended problem solving (Maxim, 1989), which predicts that we can find solutions to the problems affecting the daily life in kindergarten with the help of children or their ideas, suggestions, while using their creative potential.

In the theoretical part of the thesis are presented the starting points of participation as defined in the Convention on the Rights of the Child. Following is a presentation of the pedagogical concept of Reggio Emilia, and the results of research showing the position of the Slovenian educators towards participation.

The empirical part describes the implementation of the project of children's participation – How to spend time in the kindergarten in December holidays, in which the children had the opportunity to help create the events or life in the kindergarten in accordance with their ideas.

All suggestions of children were original and subsequently interesting to children, since all children participated in the activities with great enthusiasm. Their ideas were innovative and interesting. The evaluation showed that the project has achieved a high degree of children's participation.

Key words: children's participation, kindergarten, open-ended problem solving, pedagogical concept Reggio Emilia.

(6)

VI

KAZALO VSEBINE

UVOD ... 1

I TEORETIČNI DEL ... 3

1 PARTICIPACIJA ... 3

1.1 KAJ JE PARTICIPACIJA? ... 3

1.1.1 Aktivno učenje ... 3

1.1.2 Aktivno demokratično državljanstvo kot udejanjanje participacije otrok ... 4

1.1.3 Participacija v Konvenciji o otrokovih pravicah ... 4

1.1.4 Kurikulum za vrtce ... 6

1.1.5 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju ... 7

1.2 ZAGOTAVLJANJE SMISELNE PARTICIPACIJE ... 7

1.3 STOPNJE PARTICIPACIJE OTROK ... 8

2 PARTICIPACIJA V PEDAGOŠKEM KONCEPTU REGGIO EMILIA ... 10

3 PARTICIPACIJA V NAŠIH VRTCIH IN STALIŠČA VZGOJITELJEV/VZGOJITELJIC ... 14

4 PROJEKTNO DELO IN SPODBUJANJE PARTICIPACIJE Z REŠEVANJEM PROBLEMOV ODPRTEGA TIPA ... 16

4.1 REŠEVANJE PROBLEMOV ODPRTEGA TIPA KOT PARTICIPATORNA STRATEGIJA... 17

II EMPRIRIČNI DEL ... 20

5 OPREDELITEV PROBLEMA ... 20

5.1 CILJI DIPLOMSKEGA DELA ... 21

5.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 22

5.3 RAZISKOVALNA METODA ... 22

5.4 VZOREC ... 22

5.5 UPORABLJENA TEHNIKA IN POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV .... 22

6 OKVIRNI NAČRT PROJEKTA: FAZE PRI REŠEVANJU PROBLEMOV ODPRTEGA TIPA ... 23

6.1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 23

(7)

VII

6.2 ISKANJE ALTERNATIVNIH REŠITEV ... 23

6.3 PREIZKUŠANJA, OCENA IN VČASIH IZBIRA POSAMEZNIH REŠITEV ... 23

6.4 USTVARJANJE DEMOKRATIČNIH POTI ODLOČANJA (POGAJANJE O SKUPNIH REŠITVAH) ... 24

6.5 IZVEDBA PREDLOGOV, REŠITEV IDEJ ... 24

7 IZVEDBA PROJEKTA OTROCI SOUSTVARJAJO ŽIVLJENJE V VRTCU: KAKO BI V VRTCU PREŽIVELI DECEMBRSKE PRAZNIČNE DNI? ... 25

7.1 Dejavnost: Našli smo pismo Dedka Mraza (Ponedeljek, 30. 11. 2015) ... 25

7.1.1 Nizanje zamisli in idej (Ponedeljek, 30. 11. 2015) ... 26

7.2 Dejavnost: Izdelovanje snežink iz papirja (Torek, 1. 12. 2015) ... 27

7.2.1 EVALVACIJA IZVAJALKE (Torek, 1. 12. 2015) ... 28

7.2.2 EVALVACIJA Z VIDIKA OTROK (Torek, 1. 12. 2015) ... 28

7.3 Dejavnost: Mama Ana nam je prebrala pravljico (Sreda, 2. 12. 2015) ... 29

7.3.1 Nove ideje in predlogi (Sreda, 2. 12. 2015) ... 31

7.3.3 EVALVACIJA Z VIDIKA OTROK (Sreda, 2. 12. 2015) ... 31

7.4 Dejavnost: Napisali smo vabilo Dedku Mrazu (Četrtek, 3. 12. 2015) ... 32

7.4.1 EVALVACIJA IZVAJALKE (Četrtek, 3. 12. 2015) ... 34

7.4.2 EVALVACIJA Z VIDIKA OTROK (Četrtek, 3. 12. 2015)... 35

7.5 Dejavnost: Naredili smo si poligon in telovadili (Petek, 4. 12. 2015) ... 36

7.5.1 EVALVACIJA IZVAJALKE (Petek, 4. 12. 2015) ... 38

7.5.2 EVALVACIJA Z VIDIKA OTROK (Petek, 4. 12. 2015) ... 38

7.6 Dejavnost: Igralni dan (Ponedeljek, 7. 12. 2015) ... 39

7.6.1 EVALVACIJA IZVAJALKE (Ponedeljek, 7. 12. 2015) ... 40

7.6.2 EVALVACIJA Z VIDIKA OTROK (Ponedeljek, 7. 12. 2015)... 40

7.7 Dejavnost: Izdelovanje novoletnih okraskov (Torek, 8. 12. 2015, in sreda, 9. 12. 2015) ... 41

7.7.1 Nadaljevali smo z izdelavo okraskov in krašenjem igralnice ... 43

7.7.2 EVALVACIJA IZVAJALKE (8. 12.–9. 12. 2015) ... 44

7.7.3 EVALVACIJA Z VIDIKA OTROK (8. 12.–9. 12. 2015) ... 44

7.8 Dejavnost: Naredili smo lutke za senčno gledališče (Četrtek, 10. 12. 2015) ... 45

(8)

VIII

7.9 Dejavnost: Pripravili smo predstavo Ajdina božična zgodba (Petek, 11. 12. 2015) ... 48

7.10 Dejavnost: Naredili smo voščilnice (Ponedeljek, 14. 12. 2015) ... 50

7.11 Dejavnost: Obiskala nas je Tinka Šminka (Torek, 15. 12. 2015) ... 53

7.12 Dejavnost: Okrasili smo smrečico in ob njej zaplesali (Sreda, 16. 12. 2015) .. 55

7.12.1 EVALVACIJA IZVAJALKE (Sreda, 16. 12. 2015) ... 56

7.13 Dejavnost: Naredili smo piškote (Četrtek, 17. 12. 2015) ... 57

7.14 Dejavnost: Praznovali smo rojstni dan in pripravili presenečenje za Dedka Mraza (Petek, 18. 12. 2015)... 61

7.15 Dejavnost: Medsebojno obdarovanje (Ponedeljek, 21. 12. 2015) ... 64

7.16 Dejavnost : Novoletni kino (Torek, 22. 12. 2015) ... 68

7.17 Dejavnost: Pižama žur (Sreda, 23. 12. 2015) ... 70

7.17.1 EVALVACIJA IZVAJALKE (Sreda, 23. 12. 2015) ... 71

7.18 Vrednotenje naših dejavnosti (Četrtek, 24. 12. 2015) ... 73

(9)

IX

ZAKLJUČEK ... 75 VIRI IN LITERATURA ... 77 PRILOGA ... 80

(10)

X

KAZALO SLIK

Slika 1: Našli smo pismo Dedka Mraza ... 26

Slika 2:Plakat z idejami ... 27

Slika 3:Izdelovanje snežink iz papirja ... 27

Slika 4: Beleženje dejavnosti na koledar ... 29

Slika 5: Mama Ana ... 30

Slika 6: Deklica Z. z mamico ... 30

Slika 7: Risba današnjega dne ... 32

Slika 8: Prepisovanje besedila ... 33

Slika 9: Vabilo Dedku Mrazu ... 34

Slika 10: Končno delo ... 35

Slika 11: Risbica za današnji dan ... 35

Slika 12: Takole smo telovadili ... 37

Slika 13: Načrt deklice K. ... 37

Slika 14: Dejavnost zabeležena na koledarju ... 39

Slika 15: Igralni dan ... 40

Slika 17: Lepljenje in barvanje okraskov ... 42

Slika 18: Okraski dobivajo končno podobo ... 43

Slika 21: Izdelovanje lutk za senčno gledališče ... 47

Slika 22: Dejavnost označena na koledarju ... 48

Slika 23: Pripravili smo predstavo za mlajše otroke ... 49

Slika 24: Evalviranje dejavnosti ob koledarju ... 50

Slika 25: Izdelovanje voščilnic... 51

Slika 26: Dan za voščilnice ... 53

Slika 27: Žongliranje z ruticami ... 54

Slika 28: Zabava s Tinko Šminko ... 54

Slika 29: Okraševanje smrečice ... 56

Slika 30: Priprava testa ... 58

Slika 32: Modeliranje s testom ... 58

Slika 32: Izdelovanje piškotov ... 59

Slika 33: Končani piškoti ... 59

Slika 34: Deklica AN. pri valjanju testa ... 60

Slika 36: Praznovanje rojstnega dne ... 61

Slika 37: Priprava smutija ... 62

Slika 38: Prihod Dedka Mraza ... 63

Slika 39: Današnji dan zabeležen na koledarju ... 64

Slika 40: Žrebanje ... 65

Slika 41: Darila ... 65

Slika 42: Izmenjava daril ... 66

(11)

XI

Slika 44: Prodajanje kino vstopnic ... 68

Slika 45: Naša kinodvorana ... 69

Slika 46: Suho sadje namesto kokic ... 70

Slika 47:Ples v pižamah ... 71

Slika 48: Takole smo uživali ... 72

Slika 49: Podoživljanje dejavnosti ... 73

Slika 50: Lepljenje »smajlijev« ... 74

Slika 51: Končni rezultat ... 74

KAZALO PRILOG

PRILOGA: SOGLASJE ZA STARŠE ... 80

(12)

1

UVOD

Participacija otrok – njihovo sodelovanje pri ustvarjanju njihovega življenja v vrtcu in odločanje o stvareh, ki jih zadevajo, je ključno načelo demokratične vzgoje v zgodnjem otroštvu (Turnšek, 2007). Laikom se poraja vprašanje, kaj je participacija: »Je koncept, ki pomeni udeležbo v načrtovanju vsakodnevnih aktivnosti, vključenost in pripadnost skupini ter sodelovanje pri reševanju problemov.« (Batistič Zorec, 2010, str. 71) Prvi, ki je poudarjal vzgojo in izobraževanje otrok preko delovanja in učenja skozi izkušnjo demokratičnega odločanja, je bil Dewey. Pomembno spremembo v pogledu na otroka in otroštvo pa je vsekakor doprinesla Konvencija o otrokovih pravicah (1989). V strokovni literaturi najdemo veliko zapisanega o njej, prisotna je v številnih kurikulih, najbolj pa je zastopana v pedagoškem konceptu Reggio Emilia.

Ali je participacija dovolj prisotna v praksi, je zanimalo veliko avtorjev, zato je bilo na to temo narejenih veliko raziskav tako pri nas kot tudi v tujini. Glede na to, da otroci v vrtcu preživijo več časa kot doma, morajo imeti pravico do soustvarjanja institucionalnega življenja, zato bi se morali vzgojitelji večkrat vprašati, ali jim to omogočajo (Turnšek, 2007).

Namen študije, ki je bila izvedena v slovenskih in finskih vrtcih, je bil raziskati stopnjo odločanja pri otrocih in dejavnike, ki so povezani s tem.Po ocenah vzgojiteljev je sodelovanje otrok pri sprejemanju odločitev v slovenskih vrtcih večinoma nizko. V treh od petih področij odločanja katerih je odstotek tistih, ki nimajo vpliva ali ga imajo malo, približno 85 % ali več.

Odločanje otrok je višje pri vprašanjih, ki zadevajo načrtovanje kurikuluma. Ugotovitve raziskav kažejo, da je participacija otrok v slovenskih vrtcih omejena. Petina vzgojiteljic trdi, da imajo otroci možnost prispevati ideje glede izvajanja raznih praznovanj (npr. rojstnih dni, materinskega dneva) in drugih pomembnih dogodkov v vrtcu. Otroci lahko odločajo predvsem o tem »kaj bodo počeli«, izključeni pa so iz upravljanja vrtčevskega prostora. Ugotovitve so podobne tistim iz švedskih vrtcev, ki kažejo, da otroci redko sodelujejo in vplivajo na organizacijo, rutino, vsebino in dejavnosti, ki jih predlagajo vzgojitelji. Finski otroci nimajo večjega vpliva pri odločanju kot otroci v Sloveniji, vendar pa bolj pogosto sodelujejo pri zadevah organizacijske narave (Turnšek, 2007/2008).

Rezultati so pokazali tudi, da otroci odločajo samo o igri, ne pa o načrtovanih dejavnostih, ki so ključne. Pri nas je avtorica Batistič Zorec s sodelavci (2010) naredila raziskavo

(13)

2

o vključenosti otrok v življenje vrtca, organizaciji prostora, izbiri rekvizitov in materialov, vlogi otrok pri načrtovanih in predhodnih dejavnostih, dnevni rutini in prosti igri. Najbolj so zaskrbljujoči rezultati o dnevni rutini in prehrani, ki so podrobneje predstavljeni v teoretičnem delu.

Avtorici Turnšek in Rožič sta v svojem članku predstavili raziskavo o stališčih slovenskih vzgojiteljev in vzgojiteljic do participacije in med drugim tudi dileme o njej, na katere imajo avtorji različne poglede. Sprašujejo se o tem, ali so otroci dovolj izkušeni za participacijo, ali so zmožni odločati sami, drugi pa so mnenja, da jih s participacijo preveč obremenjujemo in jim s tem prikrajšamo otroštvo. Rezultati so pokazali, da se vzgojitelji in vzgojiteljice še vedno delijo na tiste, ki participacijo podpirajo, in tiste, ki je ne. Analiza je pokazala tudi manjši delež, ki se nagiba k prepričanju da je otroštvo čas nezrelosti, kar je utemeljeno z otrokovim pomanjkanjem znanja in izkušenj (Rožič in Turnšek, 2010).

Pri svojem delu se veliko poslužujem raziskovalnega dela, pri katerem imajo glavno vlogo otroci. Veliko projektov smo znotraj skupine že izvedli in eden izmed teh je bil tudi projekt odprtega tipa raziskovanja – Kako bi v vrtcu preživeli praznične decembrske dni, ki je skozi dnevniški zapis in evalvacije predstavljen v empiričnem delu. Zanj sem se odločila zato, da bi bil decembrski čas, s pomočjo posameznikovih idej, drugačen kot vsa leta do sedaj. Pri načrtovanju pravljičnega meseca smo vedno sodelovale s sodelavkami in vedno znova iskale nove, otrokom včasih tudi nezanimive ideje. Tokrat pa so potek praznovanja načrtovali otroci sami, stari od 3 do 6 let. Tovrstnega dela so otroci vajeni, zato sem predvidevala, da pri samem načrtovanju in izvedbi ne bo težav. Kot skupina so med seboj izredno povezani in sodelovalni, kar se je izkazalo tudi pri izvedbi projekta.

»Daj človeku – otroku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.«

Kitajski pregovor

(14)

3

I TEORETIČNI DEL 1 PARTICIPACIJA

1.1 KAJ JE PARTICIPACIJA?

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2000) je pojem participacija definiran kot udeležba in sodelovanje pri odločanju.

Roger Hart navaja, da je participacija osnovna državljanska pravica. Otrokova soudeležba je dobila legitimnost z mednarodno Konvencijo o otrokovih pravicah (1989), ki je obenem poskrbela tudi za demokratizacijo vzgoje v vrtcih (Rutar, 2013).

Participacija v vzgoji in izobraževanju daje otrokom možnosti in priložnosti, da skupaj z odraslimi sooblikujejo življenje v vrtcu. Povezana je s pogledom na otroka kot kompetentno bitje, kar se poudarja v psihologiji, družboslovnih znanostih in tudi v nekaterih pedagoških konceptih (Batistič Zorec, 2010).

Participacija v vrtcu se pojavlja na področjih v zvezi z aktivnim učenjem in kot princip vzgoje za aktivno državljanstvo (prav tam).

1.1.1 Aktivno učenje

Otrok se najbolje uči, kadar je aktivno udeležen v procesu učenja. Načelo aktivnega učenja najdemo že v teoriji M. Montessori, izhaja pa iz spoznanj kognitivnih psiholoških teorij, da otrok sam gradi svoje razumevanje in znanje. Torej, bolj kot so otroci aktivni in se učijo s svojo aktivnostjo, raziskovanjem in ustvarjanjem, bolj bodo razvili svoje socialne in kognitivne sposobnosti. Naloga vzgojitelja je, da otrokom pripravi spodbudno učno okolje.

Vse dobljene informacije iz okolja otrok vedoželjno sprejema, jih po svoje preoblikuje in prilagodi svojemu načinu razmišljanja, zato je dobro, da otrok nikoli ne poučujemo o tistem, česar se lahko aktivno naučijo sami.

Bruner pravi, »da je učenje najuspešnejše, če je otrok v procesu aktiven, soudeležen, sodeluje pri ustvarjanju skupnih ciljev in ima možnost graditi smisel učenja, namesto da zgolj usvaja znanje« (Bruner, 1996, v Batistič Zorec, 2010, str. 71) V Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisano načelo aktivnega učenja in zagotavljanja možnosti verbalizacije in drugih načinov izražanja, ki

(15)

4

govori o zagotavljanju spodbudnega učnega okolja in upoštevanju otrokovih pobud (prav tam, str. 16–17).

1.1.2 Aktivno demokratično državljanstvo kot udejanjanje participacije otrok

Državljanska vzgoja se je skozi zgodnjo participacijo otrok pojavila v 90. letih, in sicer najbolj v skandinavskih državah. Le-ta zajema diskurze o otrokovih pravicah, da participirajo, da jih odrasli poslušamo, podpiramo in upoštevamo. Otrok ne bi smeli samo pripravljati na njihovo bodočo državljansko vzgojo, ampak bi jim morali že v vrtcu zagotoviti neposredno izkušnjo s participacijo (Batistič Zorec, 2010). Turnškova pravi, da je participacija udeležba otrok pri oblikovanju njihovega življenja v vrtcu in odločanje o stvareh, ki se jih tičejo. Primarno jo razume v smislu udejanjanja vloge otroka kot udeleženca socialnih skupin in akterja, ki lahko s svojim delovanjem bistveno vpliva na podobo sveta (prav tam, 2010).

Naša vzgojna ravnanja so v veliki meri odvisna od podobe otroka, ki prevladuje v določenem kulturnem okolju. Otrok v procesu vzgoje razvija svoje potenciale in sposobnosti in se bo šele razvil človeku podoben, zatorej je državljanska vzgoja razumljena kot projekt odraslih, v katerem poteka proces preoblikovanja otroka v odraslo osebo (Turnšek, 2009). Avtorica poudarja, kako pomembno je, da otroci dobijo izkušnje demokratičnega dogovarjanja o stvareh, ki neposredno zadevajo njihov institucionalni vsakdan. Tisti vzgojitelji, ki se tega zavedajo in namenoma ustvarjajo demokratične poti dogovarjanja, otrokom dajejo neposredno izkušnjo z demokratično skupnostjo (prav tam).

1.1.3 Participacija v Konvenciji o otrokovih pravicah

Otroci so osebnosti z vsemi pravicami človeka, ki pa potrebujejo posebno skrb in zaščito, zato je v ta namen Generalna skupščina Združenih narodov 20. novembra 1989 sprejela Konvencijo o otrokovih pravicah. Le-ta je neposredni obvezujoč dokument otrokove participacije. V Sloveniji je pričela veljati s 25. junijem 1991 (Rutar, 2013).

Konvencija o otrokovih pravicah je doprinesla pomembno spremembo v pogledu na otroka in otroštvo. Ne osredotoča se samo na obvezo odraslih za skrb in zaščito otrok, temveč poudarja pravico otrok, da izražajo svoje misli in stališča ter sodelujejo pri odločanju o stvareh, ki so zanje pomembne (Batistič Zorec, 2010).

(16)

5

Predvsem pa je definiranje otrokove pravice do participacije sprožilo razpravljanje o tem, zakaj je pravice otrok potrebno opredeljevati in na kakšen način jih je mogoče uresničevati (Rutar, 2013).

Otrokove pravice, ki so razglašene v konvenciji, delimo na tri skupine: pravice do oskrbe, pravice do zaščite in pravice do soudeležbe.

Participacijo otrok in njihovo vidnost v socialnem prostoru vzpostavlja 12. člen, ki določa:

 »Države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje, pravico do svobodnega izražanja teh vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženega mnenja pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno bodisi po zastopniku ali ustreznem organu, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje.« (Konvencija o otrokovih pravicah 1989, v Rutar, 2013, str. 75)

Avtorica G. Lansdown (Rutar, 2012) poudarja, da se moramo zavedati, kaj 12. člen pravi in česa ne. Zapiše: »Člen otrokom ne daje pravice do avtonomije, nadzora nad vsemi odločitvami, neupoštevajoč njihove posledice za otroke same ali za druge, prav tako jim ne daje pravice neupoštevanja pravic staršev, vendar uveljavlja radikalno spremembo tradicionalnih odnosov, ki predvidevajo, da moramo otroka videti, vendar ne slišati.« (Lansdown, 2001, v Rutar, 2012, str. 90)

Ista avtorica eksplicitno izpostavi pomen konvencije na ravni otrokove pravice z naslednjimi poudarki:

- Vsi otroci so zmožni izražati svoje poglede: glede participacije otrok ni več starostne omejitve, zato le-ta lahko vključuje katerega koli otroka, ki ima določeno mnenje o stvareh, ki zadevajo njega samega. Otrokom iz prvega starostnega obdobja in otrokom s posebnimi potrebami lahko skozi umetnost pomagamo pri težavah z verbalnim artikuliranjem.

- Pravica do svobodnega izražanja svojega dela: izhaja iz dejstva, da otroci zmorejo izražati svoje poglede in mnenja. Zagotoviti jim moramo priložnosti in jih opogumljati k izražanju mnenj in različnih pogledov. Ob enem to pomeni tudi, da otrok ne silimo k izražanju mnenj, če tega ne želijo.

(17)

6

- Pravica biti slišan v vseh stvareh, ki zadevajo otroka: pravica biti slišan vključuje vse situacije in odločitve, ki se tičejo otrokovega življenja. Zavedati se moramo, da mnoga področja javne zakonodaje vplivajo na življenje otroka.

- Pravica resnega odnosa do otrokovega mnenja: pomembno je, da imamo resen odnos do tega, kar otrok izraža, poleg tega pa mora biti tudi slišan. Avtorica pravi, da to ne pomeni, da se moramo strinjati z vsem, kar otroci rečejo, ampak morajo biti njihovi pogledi slišani in spoštovani.

- V skladu z njihovo starostjo in zrelostjo: avtorica meni, da mora teža, ki jo pripisujemo mnenju otrok, odsevati stopnjo razumevanja problema. Vsekakor to ne pomeni, da bomo mlajšim otrokom pripisali manjšo težo (Lansdown, 2001, povz. v Rutar, 2013, str. 77).

Konvencija prinaša veliko zahtev, da bi odrasli tesneje sodelovali z otroki, da bi prisluhnili, kaj imajo otroci povedati in da bi jih jemali resno (Turnšek, Hodnik Čadež in Krnel, 2009).

Participacija otrok je opredeljena v 13. členu Konvencije, ki pravi:

»Otrok ima pravico do svobode izražanja; ta pravica zajema svobodno iskanje, sprejemanje in širjenje vsakovrstnih informacij in idej, ne glede na meje, v ustni, pisni, tiskani ali umetniški obliki ali na katerikoli drug način po otrokovi izbiri.

Glede uveljavljanja te pravice so možne nekatere omejitve, vendar le take, ki jih predpisuje zakon in ki so potrebne zaradi spoštovanja pravic in ugleda drugih ali zaradi zavarovanja državne varnosti ali javnega reda ali javnega zdravja ali morale.«

(Konvencija o otrokovih pravicah, 1989, v Rutar, 2013, str. 75)

1.1.4 Kurikulum za vrtce

Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki je bil potrjen na strokovnem svetu Republike Slovenije za izobraževanja marca 1999. Je dokument, ki na eni strani spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev, na drugi strani pa z drugačnimi rešitvami in pristopi dopolnjuje, spreminja in nadgrajuje dosedanje delo v vrtcu. Namenjen je vsem strokovnim delavcem vrtca in jim je v pomoč pri strokovnem načrtovanju in kakovostnem delu v praksi. Obenem je dokument, ki poudarja pravice otrok, možnost izbire in upoštevanje različnosti med otroki (Bahovec idr., 1999).

(18)

7

Beseda participacija v Kurikulumu za vrtce ni neposredno omenjena, podpirajo pa jo nekatera načela, npr. načelo demokratičnosti in pluralizma, načelo odprtosti kurikula, načelo omogočanja izbire in drugačnosti, načelo aktivnega učenja (prav tam, str. 11–16).

Posredno je participacija omenjena v načelu omogočanja izbire in drugačnosti, ki navaja: »Na ravni načrtovanja dejavnosti in na ravni organizacije tako časa kot prostora, ki omogoča otrokom, da izbirajo med različnimi dejavnostmi in vsebinami glede na njihove želje, interese, sposobnosti, razpoloženje ipd., pri čemer je zelo pomembno, da gre za izbiro med alternativnimi dejavnostmi in vsebinami, ne pa za izbiro med sodelovanjem in nesodelovanjem, aktivnostjo in neaktivnostjo, usmerjeno zaposlitvijo in prosto igro.« (prav tam, str. 12)

Moje mnenje je, da se tega načela vzgojitelji držijo le delno, saj imajo otroci možnost izbiranja le pri dnevnih rutinah in prosti igri. Otroke bi morali tudi pri načrtovanih oz. usmerjenih zaposlitvah bolj vključevati in upoštevati.

1.1.5 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju

Smer razmišljanja in na nek način vidik pričakovanja izvedbe ali uresničevanja participacije nam nakazujejo temeljni dokumenti, ki so vodili prenovo vzgoje in izobraževanja. Prva Bela knjiga je bila izdana že leta 1995 in v Republiki Sloveniji predstavlja podlago za zakonodajo na področju vzgoje in izobraževanja. Od izida le-te je participacija otrok v vzgoji in izobraževanju postala del obvezujoče razprave. Participacija in vzgoja sta bili v demokratičnih procesih del enega izmed načel uresničevanja vzgoje in izobraževanja (Bela knjiga, 1995, povz.

v Rutar, 2012). Konvencija o otrokovih pravicah zajema tri temeljne sklope pravic, in sicer:

pravice po zaščiti, oskrbi in participaciji. Iz le-teh je izpeljana osnovna usmeritev v Beli knjigi (Bela knjiga, 2011). Otrokove in človekove pravice so v Beli knjigi navedene kot institucij, »ki otroke navajata na sprejemljive načine vključevanja v skupnost, s čimer je neposredno povezana vzgoja za strpnost, solidarnost in odgovornost« (prav tam, str. 13).

1.2 ZAGOTAVLJANJE SMISELNE PARTICIPACIJE

Organizacija Save the Children (Rutar, 2013) poudarja, da je treba zagotoviti smiselno in etično participacijo otrok. V svojem dokumentu poudarja, da je za smiselno participacijo značilno da je:

- etična – z željo po poštenosti, zanesljivosti, ki zagotavlja spoštovanje in dostojanstvo vsakemu otroku,

(19)

8

- varna – otrokove pravice do zaščite so zagotovljene,

- nediskriminatorna – vsi otroci morajo imeti enake priložnosti za vključenost, - otroku prijazna – omogoča otroku participacijo po njegovih najboljših močeh.

Ključnega pomena za vzpostavljanje smiselne in etične participacije otrok je prepoznavanje manipulacije na področju navidezne participacije otrok. O njej prvi spregovori Hart (Rutar, 2013), ki pravi, da veliko projektov vodijo, prav tako tudi načrtujejo odrasli, otroci pa igrajo vnaprej določene vloge. Ko je vključenost v projekt nejasna ali celo manipulativna, nastane problem.

Avtor manipulacijo opredeljuje kot navidezno participacijo. Meni, da odrasli mislijo, da gre za manipulacijo takrat, kadar otroci ne razumejo problema, vprašanja in stvari, v katerih sodelujejo. Primer tega je, ko vzgojiteljica vpraša otroke, kakšno igralnico bi imeli. Otroci svoje predloge dokumentirajo z risbicami, jih oddajo, vendar se kasneje o tem z njimi ne razpravlja več (Rutar, 2013).

Primer manipulacij so npr. tudi prireditve in dogodki, za katere dobijo otroci posebna oblačila, v katerih plešejo in pojejo, o dogodku pa vedo le malo in nimajo besede pri njegovi organizaciji.

Navadno se v takih primerih odrasli pretvarjajo, da se je dogodek zgodil na pobude otrok.

Obliko neparticipacije predstavlja tudi tokenizem, ki ga avtor predstavi v situaciji, ko je otrokom dana možnost glasu, vendar imajo otroci malo ali nič izbire glede sloga komuniciranja in vsebine, prav tako tudi malo ali nič priložnosti za izražanje in oblikovanje svojega mnenja.

Otroci se iz navedenih situacij učijo, da je participacija lahko prevara (Rutar, 2013).

O participaciji lahko govorimo šele takrat, ko otroci vedo, v kaj in zakaj so vključeni in ko lahko vplivajo na potek dogajanja. S tem sledijo procesu dogajanja in prejemajo povratne informacije o svojih vplivih na dogajanje (Rutar, 2013).

1.3 STOPNJE PARTICIPACIJE OTROK

Pri implementaciji participacije v vrtcih moramo biti v prihodnosti pozorni tako na vsebino (o čem otroci odločajo, soodločajo) kot na stopnjo otrokovega vpliva, ki se kaže v spodaj omenjenih stopnjah participacije (Hart, 1992; Lansdown, 2005,v Rutar, 2012).

(20)

9

Hart je prvi avtor, ki je obravnaval stopnje otrokove participacije.

Definiral jih je glede na to, kdo iniciira dejavnost, situacijo in dogodek (Rutar, 2012):

 Prva stopnja: otroci so s projektom seznanjeni, so vanj vključeni, ga razumejo, vedo, kakšen je njegov namen.

 Druga stopnja: vsebuje razna posvetovanja z otroki o projektu, ki ga razvijajo in vodijo skupaj z odraslimi.

 Tretja stopnja: vključuje akcije, za katere se odločajo odrasli skupaj z otroki.

 Četrta stopnja: otrok sam vodi projekt.

 Peta stopnja: posameznik da pobudo za projekt, ga sam vodi, obenem pa se o njem odloča skupaj z ostalimi otroki in odraslimi.

Podobne stopnje definira tudi avtorica G. Lansdown. Posvetovanje je značilno za prvo stopnjo, kjer o projektu odločajo in ga vodijo samo odrasli. Otroci možnosti spremljanja in kontroliranja rezultatov nimajo. Avtorica navaja, da je za drugo participatorno stopnjo značilno, da so dejavnosti in projekti vzpodbujeni s strani odraslih, vendar je sodelovanje z otroki zagotovljeno z vplivom na proces in rezultat. Samoiniciirani proces predstavlja tretjo stopnjo. V tej stopnji so vzgojitelji bolj v pomoč, otroci pa identificirajo pojav, dejavnost, projekt (Rutar, 2012).

»Otroci morajo imeti priložnost sprotne refleksije procesa skupaj z odraslimi, v skupnem procesu učenja, ker si v tem procesu razvijajo zmožnosti metakognicije, razmišljanja o samem poteku procesa, razlogih za določen potek procesa, svoji vlogi in vlogi drugih v procesu.«

(Rutar, 2012, str. 94)

(21)

10

2 PARTICIPACIJA V PEDAGOŠKEM KONCEPTU REGGIO EMILIA

Profesor Loriz Malaguzzi, ki je ustanovitelj vrtcev Reggio Emilia, pedagoški koncept opredeljuje za sodoben (postmoderen) koncept, katerega cilj je vzgojiti otroke v kritične mislece in varuhe demokracije (Polak in Devjak, 2009). Pogled na otroka kot na kompetentno bitje je najbolj izstopajoča značilnost pedagoškega koncepta Reggio Emilia. Zasnovan je na spoštovanju človekovih in otrokovih pravic in na demokratičnih vrednotah. Pedagoški koncept Reggio Emilia je po leti 1983 z razstavo v Stockholmu vzbudil pozornost strokovne javnosti.

Otroci so na tej razstavi predstavili svoje izdelke: slike, risbe, kipce, fotografije, makete, itd.

Zaradi svoje ustvarjalnosti, avtentičnosti in izvirnosti so ti izdelki vzbudili veliko pozornosti in zanimanja v javnosti (Polak in Devjak, 2009). Eno izmed temeljnih izhodišč v pristopu Reggio Emilia je torej »podoba močnega, samozavestnega in kompetentnega otroka«. V tem konceptu raje govorijo o pravicah otrok, namesto o njihovih potrebah. Malaguzzi meni, da bi se morali pri otrocih zavedati njihovih presenetljivih in neverjetnih moči ter njihovih sposobnosti.

Povezane so z veliko potrebo po tem, da se izražajo in da so dejavni (Malaguzii, 1993, v Batistič Zorec, 2009).

V življenju in delu vrtci Reggio Emilia postavljajo participacijo za eno izmed ključnih vodil svojega pedagoškega pristopa. Otroci življenje v vrtcu soustvarjajo skupaj s starši oz. družino in lokalno skupnostjo (Rožič in Turnšek, 2010). Rinaldi (2006) in drugi predstavniki pristopa Reggio Emilia poudarjajo, da participacija v njihovih vrtcih ne pomeni zgolj sodelovanje otrok, temveč način vključevanja v vzgojno izobraževalni proces (Batistič Zorec, 2010).

Vsakodnevno je potrebno otrokom omogočati, da se dovolj gibalno, plesno, glasbeno in likovno izražajo. Dati jim moramo možnosti za medsebojno komunikacijo, ki je zelo pomembna pri oblikovanju skupine. Otrokom mora biti dano izražanje po lastni izbiri, saj v nasprotnem primeru ne morejo razvijati svoje identitete (Polak in Devjak, 2009).

»Avtorji koncepta Reggio Emilia so kot eno od izhodišč sprejeli misel, da se kot otrok rodimo s 100 jeziki izražanja, a kaj hitro nam ostane le 1, saj ostalih 99 zanemarjamo in ne razvijamo.«

(Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2013, str. 105) V prenesenem pomenu – po naravi ima otrok

(22)

11

velike potenciale za različne oblike izražanja, ki jih lahko razvija s pomočjo in podporo odraslih.

Zavestno spodbujanje vseh oblik otrokovega izražanja, tj. telesno/plesno gibanje, mimika, umetniško izražanje, govor, je ena izmed pomembnih nalog vseh vzgojiteljev in drugih pedagoških delavcev v vrtcih Reggio Emilia. Otroku s tem omogočijo, da lahko na različne načine izrazi odnos do sebe in drugih (Devjak idr., 2013).

Otrok v vrtcu preživi večino časa, zato je potrebno življenje, delo in otrokovo izražanje v vrtcu dokumentirati. Strokovni delavci ga dokumentirajo tako, da otroke pri samem bivanju v vrtcu opazujejo, beležijo ugotovitve, shranjujejo fotografije in posnetke dogajanj. V Reggio vrtcih so to gradiva, ki nastajajo v vzgojnem procesu otrok in ki prikazujejo ustvarjanje in učenje otrok na različnih mestih. Zbrano gradivo se skrbno shranjuje in arhivira, namenjeno pa je tudi strokovnim razpravam med kolegi, razpravam s kolegi z drugih oddelkov in za pogovor s starši otrok (Malaguzzi, 1993, v Polak in Devjak, 2009).

Participacija je najvidnejša v otrokovem soustvarjanju poteka institucionalnega življenja ter v organiziranosti učnih dejavnosti na način projektnega dela. V vrtcih Reggio Emilia je projektno delo primarni medij učenja, ki spodbuja primarno participativno in sodelovalno učenje. Zamisli in interesi otrok so vodilo projektov. Odrasli sledijo komunikaciji otrok, z njimi razpravljajo o poteku in rešitvah problemov. Otrok skozi projekte vstopa v svet odraslih. To nakazuje, da udeleženost otrok pri tovrstnih projektih ni samo navidezna (Rožič in Turnšek, 2010).

Projektno delo otrokom omogoča poglobljeno in celovito spoznavanje nekega dogodka ali pojava, ki zadeva njihovo življenje, jih zanima in vzbuja njihovo pozornost. Za projekte v Reggio Emilia je značilno, da se osredotočajo na tematike, ki so otrokom blizu oz. so jim poznane. Takšni projekti jim omogočajo, da v večji meri uporabijo lastne izkušnje. Ne izključujejo pa raziskovanja nenavadnih in nepoznanih tem, saj so mnenja, da je otrok pri raziskovanju in odkrivanju še bolj aktiven in učeč. Pri projektih otroci sami izbirajo in odločajo, običajno v sodelovanju z vrstniki in odraslimi, s katerimi vzpostavljajo tudi odnose, kar je smisel projektnega dela. V projektu so otroci različno angažirani. Zbirajo predmete, dokumente, postavljajo vprašanja ljudem, ki kaj vedo o dogodkih, ter svoja spoznanja, izkušnje, občutke, pojmovanja in predstave tudi dokumentirajo. Dokumentiranje projektov je zelo pomembno.

Starši in ostali, ki niso udeleženi v projektu, so s tem bolj obveščeni o dogajanju v oddelku,

(23)

12

predvsem pa so obveščeni o otrokovih aktivnostih in izkušnjah (Turnšek idr., 2009). V Reggio Emilia vrtcih se v projektih učijo vsi, tako otroci kot odrasli. Znanstvena spoznanja ne le odkrivajo, temveč so do njih tudi kritični in inovativni (Batistič Zorec in Krnel, 2009).

Za participacijo otrok in temelj pristopa sta pomembna naslednja koncepta oz. pedagogiki:

- Odnosna pedagogika je nekakšna predhodnica in temelj pedagogike poslušanja.

Utemeljil jo je L. Malaguzzi. Predstavlja pomen medosebnih odnosov med otroki, skupinami otrok, lokalno skupnostjo in odraslimi. Z njo se gradi odnos med vzgojiteljico in otrokom.

- Vzgoja je aktiven odnos, ki poteka preko skupnih dejavnosti. Ta pedagogika močno poudarja tudi umetniško ustvarjalnost v vrtcih Reggio Emilia (Kroflič, 2010).

- Pedagogika poslušanja ima po mnenju Rinaldijeve dva pomembna vidika, ki vključujeta odnos do socialnega in fizičnega okolja. Prvi vidik vključuje otrokovo razumevanje in osmišljanje sveta. Nanaša se na učenje in poučevanje. Drugi vidik postavlja zahtevo po demokratičnem dialogu z družino, s širšo lokalno skupnostjo in z njeno kulturo. Ko poslušamo otroške teorije, razumemo, kako otroci razumejo, razmišljajo in kakšna razmerja vzpostavljajo s stvarnostjo. Rinaldijeva pravi, da pedagogika poslušanja omogoča pedagogiko odnosov (Turnšek idr., 2009).

Podobnost koncepta Reggio Emilia s Kurikulumom za vrtce (1999) se kaže v tem, da temelji na človekovih in otrokovih pravicah, demokratičnih vrednotah in na pravni državi: zagovarja pluralnost vednosti in konceptualno integracijo različnih znanosti. Namesto o »usmerjenosti v otroka« in nujnosti izhajanja iz otrokovih potreb oba koncepta poudarjata pravice otrok (Devjak idr., 2009).

Koncept o participaciji otrok v strokovni javnosti sproža številna vprašanja in dileme. Ena izmed teh je, ali so otroci dovolj sposobni za sprejemanje odločitev in prevzemanje odgovornosti. Vprašanja se pojavljajo tudi, o čem lahko otroci sploh odločajo oz. kje so »meje«

participacije. Prisotna je teza, da otroke s soodločanjem preveč obremenjujemo in jim s tem prikrajšamo otroštvo (Rožič in Turnšek, 2010).

Avtorica Batistič Zorec je mnenja, da vsekakor moramo biti kritični do tega koncepta in da se moramo zavedati pasti in nevarnosti njenega nereflektiranega uvajanja v prakso vrtcev (Batistič Zorec, 2010).

(24)

13

Pedagoški koncept Reggio Emilia ima vsekakor več prednosti kot slabosti. Prisoten je v številnih državah (Devjak idr., 2009). Pri nas je bil prvič predstavljen v okviru projekta Profesionalno usposabljanje strokovnih delavcev za izvajanje elementov posebnih pedagoških načel koncepta Reggio Emilia na področju predšolske vzgoje v letih 2008–2013.

(25)

14

3 PARTICIPACIJA V NAŠIH VRTCIH IN STALIŠČA VZGOJITELJEV/VZGOJITELJIC

V okviru projekta Profesionalno usposabljanje strokovnih delavcev za izvajanje elementov posebnih pedagoških načel Reggio Emilia koncepta na področju predšolske vzgoje, so bile narejene številne raziskave. Ena izmed njih je bila izvedena leta 2010 in je podrobneje opisana v članku avtorice M. Batistič Zorec, njen namen pa je bil dobiti vpogled v delo v slovenskih vrtcih. Cilj le-te je bil ugotoviti, kako strokovni delavci, ki so bili vključeni v ta projekt, vidijo trenutno stanje. V raziskavi je avtorico s sodelavci zanimalo, ali/in v kakšni meri so v vrtcih že prisotni elementi pedagoškega koncepta Reggio Emilia. Prav tako so predstavljeni rezultati, ki se nanašajo na samo participacijo otrok v vrtcu, t.i. vključenost otrok v življenje vrtca, organizacija prostora, izbira rekvizitov in materialov, vloga otrok pri načrtovanih in predhodnih dejavnostih, dnevni rutini in prosti igri (Batistič Zorec, 2010).

Raziskave so pokazale, da strokovni delavci zagovarjajo udeleženost otrok, saj jih večina trdi, da otroke vključujejo k soustvarjanju življenja v vrtcu in da otrokom prisluhnejo. Da je participacija otrok manj zastopana, so pokazali rezultati pri konkretnih vprašanjih o upoštevanju različnih potreb in želja otrok, načrtovanju vzgojnega dela in pri dnevni rutini.

Otroci odločajo predvsem o prosti igri in manj o načrtovanih dejavnostih (Batistič Zorec, 2010).

Na področju prehrane je raziskava pokazala, da imajo otroci premalo izbire in soodločanja pri prehranjevanju. Čas zajtrka si lahko izbere le (11,8 %) otrok, čas malice pa dobra četrtina (26,9

%) otrok. Zaskrbljujoči so odgovori slabe tretjine strokovnih delavcev (31,1 %), da morajo otroci počakati za mizo, dokler večina ne poje. Približno 24,5 % otrok nima pravice odkloniti hrane, ki je nočejo jesti. Rezultati kažejo tudi na to, da v nekaterih oddelkih kosilo ni družaben dogodek, saj (23 %) strokovnih delavcev, otrokom ne pusti, da se med obrokom med seboj pogovarjajo. Vprašljiva se jim zdi praksa (36 %) strokovnih delavcev, ki vztrajajo, da morajo otroci odklonjeno hrano vsaj poskusiti (Batistič Zorec, 2010).

K dnevni rutini vključujemo tudi spanje oz. počitek otrok. Tu je nesprejemljiv rezultat (14,8 %) deleža strokovnih delavcev, ki vztrajajo, da nespeči otroci ležijo na ležalniku ves čas počitka (Batistič Zorec, 2010). Iz dobljenih rezultatov je vidno, da participacija otrok v praksi še vedno ni dovolj prisotna.

(26)

15

Avtorica in sodelavci se strinjajo, da bi strokovni delavci morali nenehno razmišljati o kompetencah otrok in hkrati o odgovornosti odraslih. Millei (nav. po Batistič Zorec, 2010) opozarja, da participacija nekatere otroke opolnomoči, drugim pa moč odločanja celo zmanjša.

Menijo tudi, da bi strokovni delavci morali pozornost posvetiti vprašanju različnosti otrok: kdo daje predloge, želje in zakaj nekateri ne. Iz dobljenih rezultatov pri omenjeni raziskavi je vidno, da participacija otrok v praksi še vedno ni dovolj prisotna (Batistič Zorec, 2010).

V strokovni literaturi ideja kompetentnega otroka sproža vprašanja, dileme, argumente in protiargumente. Avtorici Turnšek in Rožič (2010) sta v svoji raziskavi ugotavljali, v kolikšni meri so argumentacije prisotne v stališčih in prepričanjih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki so bili udeleženi v zgoraj omenjenem projektu oz. izobraževanju. V tej raziskavi je sodelovalo 810 vzgojiteljev iz različnih regij Slovenije (Rožič in Turnšek, 2010).

Raziskava je ugotovila, da se vzgojiteljice in vzgojitelji, še vedno delijo na tiste, ki participacijo podpirajo, in tiste, ki je ne. Rezultati raziskave kažejo na to, da sta več kot dve tretjini strokovnih delavcev naklonjeni ideji kompetentnega bitja in praksam otroške participacije.

Manjši delež pa se nagiba k prepričanjem, da je otroštvo čas nezrelosti in nezmožnosti delovanja, kar je utemeljeno z otrokovim pomanjkanjem znanja in izkušenj, prav tako z njegovo nezmožnostjo razumevanja posledic lastnih odločanj in sprejemanja odgovornosti zanje (prav tam).

Kljub temu pa so preliminarne obdelave pokazale nekatera razhajanja med stališči in trditvami, ki nakazujejo na pedagoško prakso. Kvalitativne raziskave nakazujejo tudi na to, da so vzgojiteljeve predstave o lastnih praksah neredko v navzkrižju s prepričanji in tudi ocenami otrok o priložnostih, ki jih imajo za participacijo v vrtcu.

(27)

16

4 PROJEKTNO DELO IN SPODBUJANJE PARTICIPACIJE Z REŠEVANJEM PROBLEMOV ODPRTEGA TIPA

Eden izmed ključnih pristopov učenja in poučevanja, ki se izvajajo v vrtcih, utemeljenih na pedagoškem konceptu Reggio Emilia, je projektno delo. Le-to zagotavlja otrokom prevzemanje dejavne vloge v procesu učenja in konstruiranju lastnega znanja. Projektno delo omogoča otrokom poglobljeno in celovito spoznavanje nekega dogodka ali pojava, ki zadeva njihovo življenje. Omogoča tudi, da so otroci udeleženi v kreiranje vrtčevskega vsakdana (Turnšek, Hodnik Čadež in Krnel, 2009).

Različni projekti otrokom zagotavljajo, da se sami odločajo in izbirajo, običajno pa pri tem sodelujejo z vrstniki in odraslimi. V projektih so otroci različno angažirani. Nekateri neposredno opazujejo, postavljajo vprašanja ljudem, ki kaj vedo o dogodkih, drugi zbirajo predmete, dokumente, zapiske. Svoja spoznanja, spomine, izkušnje in občutke predstavljajo na različne načine (prav tam). Za projekte v vrtcih Reggio Emilia je značilno, da se osredotočajo na tematike, ki izhajajo iz vsakdanjih otrokovih izkušenj. Raziskovanje tematik, ki so jim znane, omogočajo, da otroci v večji meri uporabijo svoje izkušnje, postavljajo svoja vprašanja in določajo smeri nadaljnjega raziskovanja. Tako so otroci postavljeni v različne vloge (antropologi, naravoslovci, zgodovinarji). V vrtcih Reggio Emilia raziskujejo tudi nenavadne tematike, neobičajne pojave, eksperimentirajo s projekti, katerih smer ni povsem znana. So namreč mnenja, da so otroci pri takšnih projektih še bolj angažirani, aktivni in učeči. Pri takšnih raznovrstnih projektih se vzpostavljajo odnosi med odraslimi in otroki ter med otroki in vrstniki, ki so v konceptu Reggio Emilia velikega pomena (prav tam).

Dokumentiranje projektov oz. procesov je pomembno in ima vrsto prednosti. Z dokumentiranjem je angažiranje vseh udeležencev v projektu vidno, znanje je bolj poglobljeno, otroci s tem postanejo še radovednejši saj lahko opazujejo svoje delovanje. S pomočjo dokumentov so starši bolje obveščeni o otrokovih aktivnostih in izkušnjah. Dokumentiranje projektov poteka na različne načine, vzgojitelj otroke pri delu npr. fotografira, snema in zapisuje njihova vprašanja, izjave, komentarje glede projekta. Dokumenti so vzgojiteljem v pomoč pri avtorefleksiji in pri spremljanju otrokovega razvoja (prav tam).

(28)

17

4.1 REŠEVANJE PROBLEMOV ODPRTEGA TIPA KOT PARTICIPATORNA STRATEGIJA

Proces reševanja problemov odprtega tipa imenuje G. Maxim (1989) metodični pristop. Namen takšnih projektov je priti do rešitev problemov s pomočjo otrok oz. njihovih idej, predlogov in pri tem uporabiti njihove kreativne potenciale. Pri tovrstnih projektih otroke spodbujamo k iskanju različnih (alternativnih) rešitev zastavljenega problema ter njihovem preizkušanju. S tem pristopom spodbujamo kreativnost otrok (Turnšek, 2009, str. 13).

Proces reševanja problemov odprtega tipa vključuje naslednje korake: opredelitev problema, iskanje alternativnih rešitev, preizkušanje, ocena in izbira posameznih rešitev in oceno dela.

1.Opredelitev problema

Naloga odraslega je, da opredeli problem in jasno izrazi, kaj želi narediti, izboljšati in spremeniti. Zastavljen problem lahko opredelimo v obliki vprašanja: Decembrski čas mora biti nekaj posebnega. Kaj lahko otroci naredimo, da bomo decembrske praznične dni v vrtcu preživeli zabavno? Včasih takšne probleme zaznajo otroci sami, ali pa jih zazna vzgojiteljica sama. V tem primeru mora problem predstaviti tako, da bo otroke zanimal, jih spodbudil k razmišljanju in sodelovanju. S tovrstnimi projekti izražamo zaupanje v otrokove sposobnosti spoprijemanja z »resnimi« problemi. Pomembno je, da otroci prispevajo zamisli oz. poti reševanja problemov, odrasli pa jim te zamisli pomagamo preizkusiti in izpeljati.

Ustvarjanje klime je ključnega pomena za kakovostno izvedbo projektov, saj dopušča oz.

spodbuja ustvarjalnost in iskrivost idej. Tovrstnega dela nekateri vzgojitelji niso vajeni, saj nenehno razmišljajo o tem, kaj vse bi lahko naredili za otroke, ne razmišljajo pa o tem kaj bi lahko naredili skupaj z njimi. Prav tako takšnega načina dela niso vajeni otroci, zato so na začetku njihove ideje in zamisli osamljene. Pomemben dejavnik je tudi demokratičnost, saj je pomembno, da damo jasno vedeti, da so vse ideje vseh otrok dobrodošle. Nikakor se ne smemo

»ogreti« zgolj za eno zamisel (ali zamisli otrok, ki so običajno glasnejši), pač pa moramo spodbujati vsakega otroka, da prispeva svojo zamisel (Turnšek, 2009, str.13–14).

(29)

18 2. Iskanje (alternativnih) rešitev, idej, zamisli

Tukaj je naloga vzgojiteljice, da sporoči otrokom, da bodo opredeljen problem reševali sami.

Otroke izzovemo, da nam pomagajo pri svojih predlogih, pri tem pa se moramo domisliti, na kakšen način jih bomo spodbudili k izražanju idej, predlogov, pobud. V svojem projektu sem uporabila pismo Dedka Mraza, ki je otroke spodbudilo k razmišljanju in podajanju idej. Zamisli otrok smo vsakodnevno beležili na plakat idej. Dokumentiranje je tako pomembno kot njihovo ustvarjanje. Izbrati moramo tako tehniko, ki je najbolj primerna oz. najbolj natančno zabeleži, kaj smo hoteli. Primerne so različne tehnike, kot so risbe s komentarji, plakati ali celo videoposnetki (prav tam, str. 14).

3. Preizkušanje predlogov oz. rešitev, njihova ocena in izbira

Pri tej fazi odrasli pomaga otrokom pri udejanjanju njihovih zamisli. Veliko idej je enostavno uresničiti oz. izpeljati, spet druge zahtevajo precej časa in dela. Vseeno je vloga vzgojitelja ohraniti odprtost tudi za nenavadne ideje. Pomembno je, da otroci čutijo pomembnost in pripadnost projektu, zato jim moramo dati vedeti, da je vsaka zamisel načeloma dobra, četudi je na prvi pogled neumna ali neuresničljiva. Poseben izziv otrokom predstavljajo ideje, ki so neuresničljive, ker so bodisi nevarne ali predrage. Vsekakor moramo preizkusiti tudi zamisli otrok, za katere vemo, da niso najboljše. Dobro je, da otroci sami pridejo do morebitnih zmot in pozitivnih rešitev (prav tam, str.15–16).

4. Ocena dela

Ker projekti reševanja problemov potekajo več mesecev, je dobro, da se vmes večkrat ustavimo in razmislimo ali smo bližje rešitvi problema. Razmislimo tudi, katere ideje so bile boljše, katere mogoče slabše in zakaj je bilo temu tako. Takšno ovrednotenje je dobrodošlo in skoraj potrebno ob zaključku projekta (prav tam, str.17).

Turnškova (2009) navaja nekaj splošnih ciljev projektov reševanja problemov odprtega tipa, ki so:

- dvigniti raven otroške participacije oz. udeleženosti v življenju vrtca – s pomočjo takšnih projektov otroci postajajo pomembni člani ustanove, saj prevzemajo odgovornosti za življenje skupine;

- usposabljati otroke za posamezne postopke v procesu reševanja problemov – odrasli skušajo otroke čimbolj pripraviti k temu, da znajo opredeliti problem, predvideti, katere

(30)

19

ideje so boljše, katere slabše, katere so uresničljive in katere ne. Otroci morajo ideje preizkusiti in se učiti na osnovi izkušenj;

- dvigniti raven demokratičnega odločanja – pri tovrstnih projektih otroci pridobivajo izkušnjo, da je prispevek vsakega otroka zaželen in da so njihove ideje enakovredne (prav tam, str. 16).

(31)

20

II EMPRIRIČNI DEL

5 OPREDELITEV PROBLEMA

Pojem participacija pomeni udeležbo in sodelovanje pri odločanju. Participacija otrok v vrtcu vključuje ustvarjanje možnosti in priložnosti, da ti – skupaj z odraslimi – sooblikujejo, soustvarjajo elemente vsakdanjega življenja in učenja. Prav tako je participacija pomemben element kakovosti vzgojnega dela v vsakem oddelku. Predpostavlja pogled na otroka kot na kompetentno bitje (Malaguzzi, 1993; Rinaldi, 2006). Pomeni aktivno soudeležbo otrok pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti v vrtcu, soustvarjanje življenjskega prostora in načina bivanja v vrtcu, učenje na način aktivnih strategij idr. Zapisana je v številnih kurikulih v svetu, najbolj pa je zastopana v konceptu Reggio Emilia.

V sodobnem svetu prevladuje mnenje, da se otrok najbolje uči, kadar je aktivno udeležen v procesu učenja (Batistič Zorec, 2010). Koncept participacije izhaja iz predpostavke, da otroci zmorejo in želijo soustvarjati življenje. Pri tem soodločajo in sodelujejo z drugimi (Turnšek, Hodnik Čadež in Krnel, 2009).

V raziskavi, ki je opisana v članku avtorice Marcele Batistič Zorec, so med drugimi interpretirani rezultati o participaciji otrok pri dnevni rutini. Raziskavo so naredili, da bi dobili vpogled v delo slovenskih vrtcev, prav tako pa jih je zanimalo, ali/in v kakšni meri so v vrtcih že prisotni elementi pedagoškega koncepta Reggio Emilia.

Raziskave so pokazale, da strokovni delavci zagovarjajo udeleženost otrok, saj jih večina trdi, da otroke vključujejo k soustvarjanju življenja v vrtcu in da otrokom prisluhnejo. Da je participacija otrok manj zastopana, so pokazali rezultati pri konkretnih vprašanjih o upoštevanju različnih potreb in želja otrok, načrtovanju vzgojnega dela in pri dnevni rutini.

V vrtcih otroci odločajo predvsem o prosti igri in manj o načrtovanih dejavnostih (Batistič Zorec, 2010). Strokovni delavci bi morali pozornost posvetiti vprašanju različnosti otrok: kdo daje predloge, želje in zakaj nekateri ne. Iz rezultatov lahko sklepamo, da strokovni delavci bolj

»slišijo« interese otrok, ki v oddelku prevladujejo, kot pa posameznikove. Iz dobljenih rezultatov je vidno, da participacija otrok v praksi še vedno ni dovolj prisotna (Batistič Zorec, 2010).

(32)

21

Različni so tudi pogledi na participacijo, saj se vzgojiteljice in vzgojitelji še vedno delijo na tiste, ki participacijo podpirajo, in tiste, ki je ne. Rezultati iz študije Alenke Rožič in Nade Turnšek kažejo, da sta več kot dve tretjini strokovnih delavcev, ki so bili udeleženi v projektu Profesionalno usposabljanje strokovnih delavcev za izvajanje elementov posebnih pedagoških načel koncepta Reggio Emillia, naklonjeni ideji kompetentnega bitja in praksam otroške participacije. Le manjši delež je pokazal nasprotno (Rožič in Turnšek, 2010).

Pri spodbujanju participacije nam je v veliko pomoč pedagoški pristop reševanja problemov odprtega tipa (open-ended problem solving, Maxim, 1989). Ta predvideva, da damo vzgojitelji otrokom priložnosti za samostojno reševanje vsakdanjih problemov. V projektu odprtega tipa se prepleta pet faz, skozi katere otroke spodbudimo k alternativnim rešitvam zastavljenega problema. Faze v raziskovanju odprtega tipa so (Turnšek, 2004): opredelitev problema; iskanje alternativnih rešitev, zamisli; preizkušanje in izbira rešitev; ocena dela; uporaba rešitev.

V diplomski nalogi bom predstavila projekt, v okviru katerega sem otrokom omogočila, da rešujejo problem, kako bi preživeli decembrske praznične dni z lastnimi kreativnimi zamislimi.

5.1 CILJI DIPLOMSKEGA DELA

Namen moje diplomske naloge je skozi projekt Kako bi v vrtcu preživeli decembrske praznične dni spodbujati participacijo otrok in projekt evalvirati. V projektu bom preizkusila metodo reševanja problemov odprtega tipa in ocenila, ali je projekt omogočil otrokom boljše in drugačno preživljanje decembrskih dni v vrtcu. Z uporabo evalvacijskega pristopa, kot je dnevniški refleksijski zapis, bom ugotavljala, ali so bili doseženi procesni cilji projekta (stopnja in vrsta participacije otrok). Hkrati bom projekt evalvirala tudi s perspektive otrok; uporabila bom različne tehnike otrokom prilagojenega podajanja mnenj; na tej osnovi bom ugotovila, ali je bila participacija udejanjena tudi z vidika ocene otrok.

(33)

22

5.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

V diplomskem delu bom skozi evalvacijo skušala ugotoviti:

- ali so bili otroci pri projektu dovolj aktivni in soudeleženi (stopnja participacije);

- na katerih vsebinskih področjih projekta je bila participacija bolj oz. manj zastopana in na kakšne načine so otroci pri projektu odprtega tipa sodelovali (vrsta participacije);

- kako so se otroci odzivali na dejstvo, da so bili v projekt vključeni s svojimi idejami;

- ali se moja evalvacijska opažanja skladajo z opažanji otrok; kakšna so morebitna odstopanja.

5.3 RAZISKOVALNA METODA

Uporabiti nameravam kavzalno-neeksperimentalno metodo. V empiričnem delu diplomske naloge bom uporabila metode evalvacije projekta odprtega tipa.

5.4 VZOREC

Projekt Kako bi v vrtcu preživeli decembrske praznične dni bom izvedla v Vrtcu Velenje, v enoti Čebelica. V skupini je 21 otrok, starih 3–6 let. Projekt bo predvidoma trajal štiri tedne.

5.5 UPORABLJENA TEHNIKA IN POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV

Uporabljena bo tehnika evalvacije: samorefleksijski dnevniški zapis. Med izvajanjem projekta bom zapisovala potek dejavnosti, refleksijo otrok in lastno evalvacijo. Pri zbiranju refleksij otrok bom uporabila tehnike, prilagojene predšolskim otrokom, v ospredju bo »decembrski koledar«, v katerega bomo dnevno beležili in evalvirali dejavnosti. Projekt Kako bi v vrtcu preživeli decembrske praznične dni bom dokumentirala s slikanjem, snemanjem, z lastnim opazovanjem in evalviranjem. Dokumente bom analizirala in predstavila sklepe.

(34)

23

6 Okvirni načrt projekta: FAZE PRI REŠEVANJU PROBLEMOV ODPRTEGA TIPA

6.1 OPREDELITEV PROBLEMA

Vsako leto je v vrtcu mesec december nekaj posebnega, tudi zaradi Dedka Mraza, nad katerim so otroci navdušeni. Dogaja se veliko ustvarjalnih dejavnosti in deležni smo takšnih in drugačnih obiskov, ki nam popestrijo dopoldanski čas. Vzgojiteljice za ta mesec načrtujemo skupne dejavnosti in dogodke, ki otrokom pričarajo res pravljični mesec. Za projekt sem se odločila zato, da bi bilo v tem šolskem letu drugače in da bi decembrske aktivnosti načrtovali otroci sami. V svoji skupini se z vzgojiteljico poslužujeva participacije otrok in k načrtovanju skozi leto skoraj vedno vključiva otroke. Želeli sva, da se v mesecu decembru izvajajo dejavnosti, katerih si otroci želijo in jih imajo radi. Predvidevali sva, da pri tem projektu zaradi predhodnih izkušenj otroci ne bodo imeli težav in da bodo njihove ideje izvirne in zanimive.

6.2 ISKANJE ALTERNATIVNIH REŠITEV

Naredila bom kotiček idej, v katerem bom otroke individualno spraševala o idejah in predlogih.

Izdelali bomo plakat, na katerem bodo v posameznih prostorih zapisane njihove ideje. Pod vsako idejo se bo posameznik podpisal.

6.3 PREIZKUŠANJA, OCENA IN VČASIH IZBIRA POSAMEZNIH REŠITEV

Vso skupino otrok bom seznanila z idejami, ki so jih predlagali posamezniki. O vsaki ideji se bomo pogovorili in posameznik jo bo na tisti dan, ko jo bomo uresničili, predstavil. Vsekakor bomo strmeli k skupnemu cilju: izpolniti vse ideje.

(35)

24

6.4 USTVARJANJE DEMOKRATIČNIH POTI ODLOČANJA (POGAJANJE O SKUPNIH REŠITVAH)

Namen projekta je uresničiti vse ideje otrok. Sodelovali so vsi otroci, čeprav so zapisane ideje samo od šestnajstih otrok. Ostali otroci bodo pri uresničevanju le-teh tudi pomagali in sodelovali. Poiskali smo skupne rešitve, kako kakšno stvar izvesti in na kakšen način se je lotiti.

6.5 IZVEDBA PREDLOGOV, REŠITEV IDEJ

Pri sami izvedbi idej bodo pobudniki tisti otroci, ki so ideje podali. Tako se bodo počutili zelo pomembne in vodilne.

(36)

25

7 IZVEDBA PROJEKTA OTROCI SOUSTVARJAJO ŽIVLJENJE V VRTCU: KAKO BI V VRTCU PREŽIVELI DECEMBRSKE PRAZNIČNE DNI?

7.1 Dejavnost: Našli smo pismo Dedka Mraza (Ponedeljek, 30. 11. 2015)

V garderobi imamo lutko Muce Copatarice, ki je velika spodbuda otrokom pri pospravljanju oblačil, čevljev in copat. Odločila sem se, da otrokom napišem pismo, ki ga pošilja Dedek Mraz.

Pristavila sem ga k lutki, da bi ga otroci čimprej opazili. Z njim sem želela vzbuditi pozornost in otroke vzpodbuditi k razmišljanju, kaj bi počeli, da bi uresničili željo Dedka Mraza. Otroci obožujejo dobre može v decembru in upala sem, da bo pismo Dedka Mraza prava motivacija zanje.

Medtem ko so prihajali v vrtec, še nihče ni ničesar opazil. Po zajtrku sem jih vprašala, ali so v garderobi opazili kaj novega. Skupina otrok je takoj šla pogledat. Slišali so se glasni vzkliki:

»Pri Muci Copatarici je en papir!« Lutko sem prinesla v igralnico in otroke povabila k sebi.

Pismo sem dala dečku J., ki že zna brati. V njem je pisalo: Dragi otroci! Ker vas vsako leto presenetim in uresničim vaše želje, si želim, da bi mi tudi vi izpolnili eno samo veliko željo.

Srčno si želim, da bi se imeli v vrtcu lepo in da bi počeli same takšne stvari, kot si jih boste zamislili. Imejte se lepo! Dedek Mraz.

Otroci so bili presenečeni in vznemirjeni. Sporočilo sem jim še enkrat razložila. »Mislim, da si Dedek Mraz želi, da bi v decembru počeli takšne stvari, kot si jih želite smo vi. Mu bomo izpolnili to željo?«

Nekateri sprva niso razumeli in so me začeli spraševati.

Deklica AJ.: »Anja, a to pomeni, da bomo delali čist vse, kar bomo hoteli?«

»Seveda,« sem rekla. »Od danes naprej ste glavni vi.«

Deček M.: »U, to bo pa res zabavno!«

Med seboj so se začeli pogovarjati.

Deklica M: »Js še ne vem, kaj bi lahko delali.«

Deček J: »Bom še malo razmislu.«

Deklica AN: »Spet, bomo lahko delali to, kar si bomo zmislili, tk ko Pika Nogavička.«

(37)

26

Slika 1: Našli smo pismo Dedka Mraza

7.1.1 Nizanje zamisli in idej (Ponedeljek, 30. 11. 2015)

V kotu igralnice sem naredila kotiček, ki sem ga poimenovala Kotiček idej. Vanj sem povabila skupino otrok in jih spraševala o tem, kaj si v prihajajočem mesecu želijo početi v vrtcu. Dobila sem nekaj idej, ki sem jih zapisala v zvezek. Zapiski so nam bili v pomoč pri izdelavi plakata.

Ker otroci še ne zanjo pisati, sem njihove predloge in želje zapisovala jaz. Pod zapis se je vsak otrok podpisal.

Prvi predlogi otrok, kako bi preživeli decembrske praznične dni so bili:

- da bi naredili snežinke iz papirja in jih prilepili na okna, - da bi prišla mamica v vrtec prebrati pravljico,

- da bi Dedku Mrazu napisali vabilo, - da bi telovadili,

- da bi se lepo igrali z igračami iz vrtca, - da bi naredili predstavo,

- da bi naredili piškote in okrasili igralnico, - da bi praznovali moj rojstni dan,

- da bi nas zabaval klovn, - da bi naredili voščilnice, - da bi ob smrečici plesali.

(38)

27

7.2 Dejavnost: Izdelovanje snežink iz papirja (Torek, 1. 12. 2015)

Z otroki smo se po zajtrku zbrali v jutranjem krogu. Deklici A. sem povedala, da je danes dan, ko bomo delali tisto stvar, katero je predlagala. Vsem otrokom je še enkrat povedala, kaj si je zaželela in na plakatu pokazala, kje je njena želja napisana. Razložila je, da si želi narediti veliko snežink iz papirja, katere bomo prilepili na okna v igralnici. Snežinke je želela izdelovati iz belega papirja. Prosila me je, naj izrežem kroge. K mizi je povabila tiste otroke, ki so želeli sodelovati. Večinoma so bile to starejše deklice. Skupaj sva pripravili še potreben material.

Kroge so prepognili na tri dele in iz njih izrezovali poljubne oblike. Ko so papir razgrnili je nastala podoba snežinke. Pomagala sem jim pri nanašanju lepilnega traka na izdelke. Otroci so poljubno lepili snežinke na okna.

Slika 2:Plakat z idejami

Slika 3:Izdelovanje snežink iz papirja

(39)

28

7.2.1 EVALVACIJA IZVAJALKE (Torek, 1. 12. 2015)

Danes je bil prvi dan za dejavnosti, ki so jih predlagali otroci. Deklica A. je pogumno predstavila svoj predlog. Pri sami predstavitvi, kaj bomo počeli, je imela malo treme, zato sem jo pri govoru spodbujala. Menim, da je k sodelovanju pritegnila toliko otrok ravno zaradi tega, ker je sama povedala, kaj bomo počeli. Otroci so pri dejavnosti dolgo vztrajali, ker jim je bilo zanimivo in ker česa podobnega še nismo nikoli počeli. Prosto so prehajali k igri in se vračali nazaj k dejavnosti. Pri rezanju s škarjami so bili mlajši manj spretni kot starejši. Spomnila sem se, da bi lahko dobro medsebojno sodelovali tako, da bi starejši rezali in oblikovali snežinke, mlajši pa bi nanje kaj narisali ali jih pobarvali. Ker so jim bile okrašene snežinke všeč, so se tega posluževali tudi starejši otroci. Mislim, da jim je bila dejavnost všeč, ker so bili pri izdelavi svobodni in so naredili, kakor so sami želeli. Deklica A. je bila nad snežinkami navdušena in vesela, da se je njena želja izpolnila.

Prvi dan se je iztekel tako kot sem pričakovala – zelo dobro. Posluževala se bom tega, da bodo otroci sami predstavili idejo in povedali, kako so si dejavnost zamislili, saj se bodo ob tem počutili še pomembnejše in uslišane. Želela sem, da bi pri dejavnosti sodelovalo čim več otrok in to mi je tudi uspelo.

7.2.2 EVALVACIJA Z VIDIKA OTROK (Torek, 1. 12. 2015)

Deklica A. je bila več kot navdušena z izdelavo snežink. Ko sem jo vprašala, ali je vesela, ker se je njena ideja prva uresničila, je kar poskočila od veselja. Deklica AJ. jo je celo pohvalila, da se je super domislila. Današnjo dejavnost so otroci zabeležili v naš koledar. Dve deklici sta narisali okna in snežinke, jaz pa sem zraven pripisala, kaj smo počeli. Stekel je pogovor o tem, kako jim je bila dejavnost všeč. Otrokom je bilo najbolj všeč to, da so bili z izdelki kmalu gotovi in da so lahko na snežinke risali vzorčke.

Nekaj izjav otrok:

- »Super se nam je zdelo.«

- »Fajn je blo, ker smo jih delali pa lepli na okna, pa ko smo rezali.«

- »Mislim, da bo zdej pa res začelo snežit.«

Tisti dan so otroci še v popoldanskem času izdelovali snežinke in jih lepili, kjer je bil prostor.

Vsak je svoj izdelek ponosno pokazal staršem.

Najbolj pa je bila navdušena deklica A., ki je svoji mami hitela pripovedovati, kako super smo se danes imeli. »Veš, mami, danes sem bla js glavna in vsi so me poslušali,« je rekla. Na začetku