Univerza v Ljubljani Fakulteta za socialno delo
Maja Stojchevska
Doživljanje sprememb in življenje uporabnikov v Domu starejših občanov Fužine po pojavu virusa
covid-19
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Univerza v Ljubljani Fakulteta za socialno delo
Maja Stojchevska
Doživljanje sprememb in življenje uporabnikov v Domu starejših občanov Fužine po pojavu virusa
covid-19
Magistrsko delo
Študijski program: Dolgotrajna oskrba starih ljudi
Mentorica: doc. dr. Bojana Mesec
Ljubljana, 2021
ZAHVALA Za sprejeto mentorsto, usmerjanje in strokovno pomoč pri izdelavi magistrske naloge se iskreno zahvaljujem mentorici doc. dr. Bojana Mesec.
Posebna zahvala gre socialni delavki Katarini Zajec v Domu starejših občanov Fužine, ki mi je omogočila izvedbo raziskave v domu kljub razmeram povezanih z epidemijo.
Zahvala gre tudi vsem sogovornicam, ki so bile pripravljene sodelovati.
Rada bi se iz srca zahvalila materi in očetu, ki mi stojita ob strani že vso življenje in sta me med študijem in življenja podpirala na vse možne načine.
Fantu pa se zahvaljujem za oporo, spodbudne besede in zaupanje vame, ko še sama nisem verjela, da mi bo uspelo.
PODATKI O MAGISTRSKEM DELU Ime in priimek: Maja Stojchevska
Naslov magistrskega dela: Doživljanje sprememb in življenje uporabnikov v Domu starejših občanov Fužine po pojavu virusa covid-19
Mentorica: doc. dr. Bojana Mesec Kraj: Ljubljana
Leto: 2021
Število strani: 140 Število prilog: 4
Doživljanje sprememb in življenje uporabnikov v Domu starejših občanov Fužine po pojavu virusa covid-19
Povzetek magistrskega dela
V svojem magistrskem delu sem raziskovala doživljanje sprememb in življenje uporabnikov v Domu starejših občanov Fužine v času epidemije covida-19. Ljudje skozi življenje doživljamo različne spremembe, a stari ljudje so tisti, ki so najbolj občutljivi, zato je pomembno raziskati, kako spremembe vplivajo na njihovo počutje. Ker si stari ljudje zaslužijo tudi v tretjem življenjskem obdobju živeti dostojno življenje, se mi je zdelo smiselno raziskati, kako se spremembe, ki so posledica virusa, odražajo na stanovalce doma in kako vplivajo na njihovo počutje. Tako sem sama želela raziskati, kako nova pravila, ki so postavljena od trenutka pojava virusa covid-19, v domovih za stare ljudi krojijo življenja tamkajšnjih uporabnikov, kako jih uporabniki doživljajo oziroma kako se ta v njihovem vsakdanu odražajo. Ker je v teh izrednih razmerah socialno delo postavljeno pred nove izzive, me je prav tako zanimalo, kako socialne delavke in delavci v domu uveljavljajo svojo vlogo in katere strategije dela so razvili za boljšo kakovost življenja stanovalcev tudi v času epidemije. V ta namen sem se odločila za kvalitativno raziskavo, saj sem želela pridobiti besedne opise. Vzorec vključuje devet oseb, od katerih je šest stanovalk doma za stare ljudi, dve socialni oskrbovalki in ena socialna delavka. Merski instrument, s katerim sem zbrala podatke, je vprašalnik za delno strukturiran intervju. Zbrano gradivo sem analizirala s kvalitativno metodo, natančneje s kodiranjem.
Rezultati raziskave kažejo, da se je življenje v domu za stare ljudi v času epidemije zelo spremenilo. Zaradi celotne situacije in potrebnih ukrepov za zaščito pred virusom, ki se nenehno spreminjajo, stanovalci doživljajo precej negativne občutke. Ukrepe sprejemajo in upoštevajo, ker se bojijo okužbe sebe in drugih, vendar vse to vpliva na njihovo počutje.
Najbolj težko so sprejeli socialno izolacijo in pa prepoved obiskov. Kot posledica vseh teh omejitev so se med stanovalci spremenili odnosi in se držijo bolj zase. Zaposleni se trudijo po najboljših močeh obdržati živahnost in ustvarjati še naprej dobro vzdušje v domu. Z namenom, da bi se izboljšala kakovost življenja stanovalcev v tem času, so se razvile nove strategije dela.
Ključne besede: stari ljudje, dom za stare, epidemija, spremembe, potrebe, občutki, socialna mreža
Experiencing change and the lives of residents at the Fužine Retirement Home after the appearance of COVID-19
Master's Thesis Abstract
In my master's thesis, I studied the experience of change and the lives of residents at the Fužine Retirement Home during the COVID-19 epidemic. People experience different changes throughout their lives but the elderly are the ones who are most sensitive to them, so it is important to determine how change affects their well-being. Since the elderly deserve to lead a decent life in their third age, I believe it makes sense to explore how changes linked to the virus affect the residents at the retirement home and their well-being. Therefore, I set out to explore how the new rules that have been put in place in retirement homes since the appearance of COVID-19 shape the lives of the users living there, how users experience them, or how these changes are reflected in their daily lives. In this emergency situation, social work is being faced with new challenges, so I was also interested in how social workers enforce their role and which work strategies they have developed to improve the residents' quality of life during the epidemic. To this end, I collected verbal descriptions by means of qualitative research. The sample included nine people, six of which were residents of the retirement home, two were social care takers, and one was a social worker. The measuring instrument used to collect the data was a questionnaire that constituted a partially structured interview. I analyzed the collected data with a qualitative research method, namely coding.
Research shows that life in the retirement home has changed greatly during the epidemic.
As the whole situation and the measures necessary to protect people from the virus are constantly changing, residents are experiencing negative feelings. They accept and follow the measures because they are afraid of infecting themselves and others, but this all affects their well-being. The most difficult part was coping with social isolation and the banning of visitors. As a result of these limitations, relationships between the residents have changed and they are keeping more to themselves. Employees do their best to maintain a lively and pleasant atmosphere in the home. In order to improve the quality of life for the residents during this time, new work strategies have been developed.
Keywords: elderly people, retirement home, epidemic, change, needs, feelings, social network
KAZALO VSEBINE
1. TEORETIČNI UVOD ... 1
1.1. Staranje prebivalstva in demografske spremembe v Sloveniji ... 1
1.2. Institucionalno varstvo starih ljudi ... 3
1.3. Potrebe starih ljudi ... 6
1.4. Stiki in socialne mreže ... 7
1.5. Pojav virusa covid-19 in stari ljudje ... 9
1.6. Socialno delo s starimi ljudmi ... 13
1.7. Dom starejših občanov Fužine ... 17
2. FORMULACIJA PROBLEMA ... 19
2.1. Raziskovalna vprašanja ... 20
3. METODOLOGIJA ... 23
3.1. Vrsta raziskave ... 23
3.2. Raziskovalni instrument in viri podatkov ... 23
3.3. Populacija in vzorčenje ... 24
3.4. Zbiranje podatkov ... 24
3.5. Obdelava in analiza podatkov ... 25
4. REZULTATI IN RAZPRAVA ... 27
4.1. Osnovni podatki intervjuvancev ... 27
4.2. Vsakdanje življenje v domu pred epidemijo in v času epidemije ... 27
4.3. Potrebe stanovalcev ... 34
4.4. Socialna mreža in komunikacija s sorodniki ... 39
4.5. Stiske in občutki v času epidemije ... 45
4.6. Vpliv ukrepov na počutje stanovalcev ... 52
4.7. Razvoj dobrih praks v času epidemije ... 57
4.8. Socialno delo v času epidemije in vloga socialne delavke ... 58
5. SKLEPI ... 60
6. PREDLOGI ... 63
7. VIRI IN LITERATURA ... 64
8. PRILOGE ... 69
8.1. Priloga A – Smernice za intervjuje ... 69
8.1.1. Vprašalnik za stanovalce domov za stare ljudi ... 69
8.1.2. Vprašalnik za socialne oskrbovalke v domu za stare ljudi ... 70
8.1.3. Vprašalnik za socialne delavke v domu ... 71
8.2. Priloga B – Zapis intervjujev ... 71
8.2.1. Intervju A (stanovalci) ... 71
8.3. Priloga C – Kodirni listi ... 76
8.3.1. Primer odprtega kodiranja – stanovalci doma za stare ... 76
8.4. Priloga D – Osno kodiranje ... 107
8.4.1. Osno kodiranje intervjujev s stanovalci doma za starejše ... 107
8.4.2. Osno kodiranje intervjujev s socialnimi oskrbovalkami ... 129
8.4.3. Osno kodiranje intervjuja s socialno delavko ... 136
1. TEORETIČNI UVOD
1.1. Staranje prebivalstva in demografske spremembe v Sloveniji
Izraz staranje prebivalstva ali z drugimi besedami demografsko staranje pomeni proces, v katerem se spreminja starostna struktura prebivalstva, in sicer na način, da se v njej povečuje delež starih ljudi. Vzroki za ta pojav se skrivajo v zmanjšani rodnosti, zmanjšani umrljivosti oziroma podaljševanju življenjske dobe in tudi v priseljevanju in izseljevanju ljudi (Šircelj, 2009, str. 15).
Ramovš (2014, str. 20–21) navaja tri oblike staranja, in sicer: časovno ali kronološko staranje, funkcionalno ali organsko staranje ter doživljajsko staranje. »Časovno ali kronološko staranje razlaga, da je človek vsak dan starejši za štiriindvajset ur. Naša starost je jasno razvidna iz rojstnega lista in nanjo ne moremo vplivati. Velik vpliv imamo na funkcionalno ali organsko staranje, kjer lahko z zdravim načinom življenja vsaj delno pozitivno vplivamo na potek funkcionalnega oz. organskega stanja. Za kakovostno življenje in sožitje pa je predvsem pomembno doživljajsko staranje, kjer je v ospredju predvsem način, kako doživljamo svojo starost.«
Tudi Hojnik Zupanc (1999, str. 3) definira različne oblike staranja, ki so precej podobne zgoraj naštetim, in sicer pravi, da staranje delimo na:
- »kronološko starost«, ki je določena z rojstnim datumom,
- »biološko starost«, ki se navezuje na starost telesa in pravilno delovanje telesnih funkcij,
- »doživljajsko starost«, ki nam pove, kako se počutimo, in je posledica osebnih in socialnih dejavnikov.
Miloševič Arnold (2003, str. 4–5) trdi, da s starostjo mislimo predvsem na kronološko starost, ki jo merimo z leti življenja, pa tudi na funkcionalno, ki pa je odraz biološke, psihofizične in socialne starosti posameznika. Starost prinaša številne spremembe in zato so stari ljudje nekoliko bolj ranljivi in tudi izpostavljeni različnim tveganjem ter zdravstvenim in socialnim tegobam.
Mali (2002, str. 318) ravno tako meni, da je pomembno razlikovati kronološko starost od funkcionalne, ti dve pa še naprej od doživljajske. Za kronološko starost je značilno, da je pogosto v korist družbi, in ne posamezniku. Družba sama predpisuje, da se ljudje upokojijo ob določeni starosti ali da so ob določeni starosti ljudje sprejeti v institucije za stare. Ko
govorimo o funkcionalni starosti, ki zajema biološko, psihično in tudi socialno starost, rečemo, da je človek star toliko, kot se sam počuti starega, doživljajska starost pa pomeni osebno doživljanje svoje starosti.
Brezovar (2017, str. 9–10) povezuje starost s tekom časa in pravi, da čas sicer teče za vse enako, a vendar je kronološka starost tista, ki različno vpliva na vsakega izmed nas. Starosti ne gre razumeti le kot pozno obdobje v življenju posameznika, temveč gre za obdobje od rojstva do smrti.
Staranje v sodobnih časih ni nov pojem, vendar je postal resničnost v zadnjih petdesetih letih. Gre za normalno fiziološko dogajanje, ki ga je deležno vsako živo bitje že z rojstvom. Je proces, na katerega nimamo vpliva, lahko pa vplivamo na to, da poteka zdravo in normalno, kar pripomore h kakovostnejši starosti (Resman, 2005, str. 18).
Tudi Kristančič (2005, str. 15–40) navaja, da se človek stara od rojstva vse do smrti. Po njenem mnenju so za vsako življenjsko obdobje posameznika značilne določene potrebe in zmožnosti, ki jih vsak po svoje zadovoljuje v mejah svojih sposobnosti. Lahko bi rekli, da govorimo o novi filozofiji staranja. Ker delež starih ljudi narašča, večinoma govorimo samo o njihovem ekonomskem položaju, kjer so predstavljeni kot breme družbe. Pozornost je treba nameniti tudi socialni, psihološki in družbeni plati, kar vpliva na kakovost življenja vseh nas.
Staranje kot proces bi moral biti sprejet tako s strani posameznika kot s strani družbe.
Staranje poteka vse življenje, največji pomen pa ima v starosti. Prizadevanje za kakovostno in dejavno življenje starih ljudi, vključenost v družino in družbo, enakopraven status in možnost zadovoljevanja psihosocialnih potreb so pomembne smernice, ki omogočajo dostojno staranje (Macuh, 2019, str. 328–329).
Demografske spremembe, ki so v »razvitih družbah« vse vidnejše, se kažejo tudi v Sloveniji. Tudi Slovenija se sooča z intenzivnim staranjem prebivalstva. Delež starejših od 65 let v zadnjih desetih letih počasi narašča, in sicer se je z 12,9 % v letu 1997 povzpel na 15,9 % v letu 2007 in 17,1 % v letu 2013. Čeprav je ta delež v Sloveniji še vedno pod evropskim povprečjem, napovedi kažejo na intenzivnejše staranje v prihodnosti (Filipovič Hrast in Hlebec, 2015).
Podatki o deležu prebivalcev nad 65 let kažejo, da je Slovenija populacijsko stara družba.
V 2010 je bilo teh 16,5 %, na začetku leta 2017 pa že 19,1 % prebivalstva Slovenije. Na dan 1. 7. 2019 je imela Slovenija 2.089.310 prebivalcev, od tega pa je bil delež starejših od 65 let 20 %. Eno leto kasneje, na dan 1. 7. 2020, se je delež starih ljudi povečal za 0,5 % oziroma je znašal 20,5 %. Iz teh podatkov je razvidno, da se staranje prebivalstva stopnjuje, in to se bo nadaljevalo tudi v prihodnje. Tudi zadnje napovedi Eurostata v zvezi s projekcijami
prebivalstva za Slovenijo kažejo, da naj bi se delež starih do leta 2060 v celotni strukturi prebivalstva povzpel na skoraj 30 % (Statistični urad Republike Slovenije).
Danes je pri nas v Sloveniji vsak peti prebivalec starejši od 65 let. Če se bo takšna dinamika nadaljevala, bo delež starejših od 65 let leta 2030 predstavljal 25 odstotkov prebivalstva, do leta 2050 pa bo vsak tretji prebivalec Slovenije starejši od 65 let (Valjavec, 2019).
Staranje populacije za slovensko družbo zagotovo prinaša nove izzive, med katerimi zagotovo izstopa vprašanje, kako zagotoviti kakovostno staranje v Sloveniji (Filipovič Hrast, 2011). Kakovost življenja je vsekakor zelo pomembna za človekovo bivanje v vseh starostnih obdobjih (Imperl, 2012), tudi v starosti. Star človek potrebuje občutek, da dela in živi svoji starosti primerno in se tako tudi počuti. Na ta način ostane notranje živ (Grün, 2012, str. 62).
Priprava ugodnih pogojev za kakovostno starost prebivalstva je naloga tako države kot tudi civilne družbe. Poleg tega je boljša kakovost življenja starih ljudi eden od primarnih ciljev, za katerega se zavzema Evropska unija in k čemur lahko pomembno prispeva prav naša stroka – socialno delo (Rapoša Tajnšek, 2007, str. 7–24).
Kot odgovor na aktualne demografske spremembe, ki jih prinaša starajoča se družba v slovenskem prostoru, se je razvilo specifično področje socialnega dela, in sicer socialno delo s starimi ljudmi (Mali, 2013).
1.2. Institucionalno varstvo starih ljudi
»Življenje sodobnega človeka je neločljivo povezano z različnimi institucijami, saj smo od začetka do konca življenja vpeti v njihovo delovanje. Tega se v času aktivnega življenja morda ne zavedamo in o tem ne razmišljamo v tolikšni meri, saj to sprejemamo kot del svojega vsakdanjika.« Drugače pa je v starosti, ko so ljudje toliko bolj vpeti v delovanje zavodov, kot so na primer bolnice in domovi za stare ljudi. Šele takrat se oni sami ali pa njihovi bližnji zavejo in spoznajo prednosti in slabosti institucionalnega varstva (Flaker idr., 2008).
Zavedati se moramo, da je dolžnost vsake družbe ustrezno poskrbeti za stare ljudi v tretjem življenjskem obdobju, še posebej za tiste, katerih oskrba postane odvisna od drugih. V tem okviru je govora o institucionalnem varstvu, ki starim ljudem dopolnjuje oziroma nadomešča vlogo doma in lastne družine (Macuh, 2017, str. 130).
»Institucionalno varstvo je ena od oblik varstva starejših ljudi, katere osnovni namen je zadovoljiti potrebe, ki jih posameznik ni več zmožen sam zadovoljiti. Je ena od oblik bivanja
za stare ljudi, ki jo začnejo uporabljati takrat, ko niti oni sami niti njihovo okolje ali socialna mreža ne morejo skrbeti zanje« (Mali, 2006, str. 19).
Institucije sо pоmemben člen dаnаšnje družbe. Brez njih si vsаj zа zdаj še ne znаmо predstаvljаti skrbi zа skupine ljudi, ki sо njihоvi upоrаbniki. Zаvedаti pа se je trebа, dа imаjо te institucije ‒ v mоjem primeru dоmоvi zа stаre ljudi, izоblikоvаnа dоlоčenа prаvilа, zаhteve, оmejitve zа svоje delоvаnje, ki jih bоdisi dоlоčаjо sаmi аli pа jim jih nаrekuje zаkоnоdаjа. V strоki sоciаlnegа delа pа nаs mоrа zаnimаti, kаkо tа prаvilа in оmejitve vplivаjо nа življenjа njihоvih upоrаbnikоv (Mаli, 2006).
V Sloveniji najbolj razširjena oblika institucionalnega varstva starih je dom za stare ljudi.
Domovi za stare ne zagotavljajo zgolj institucionalnega varstva v smislu namestitve in oskrbe v instituciji, temveč zagotavljajo pomoč starim ljudem tudi v domačem okolju in v skupnosti.
Mali pravi, da so domovi za stare center celostne oskrbe, kjer zdravstvena in socialna stroka medsebojno sodelujeta in se dopolnjujeta (Mali, 2012, str. 86–87).
V domovih za stare, ki z nudenjem bivanja, organizirane prehrane, varstva in zdravstvenega varstva nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, je 1.
januarja 2019 prebivalo 19.260 oseb, 95 % teh oseb je bilo starih najmanj 65 let. Število prebivalcev v domovih za stare se je v zadnjih osmih letih povečalo za 15 % (tudi zaradi novih zmogljivosti). Njihova povprečna starost je bila na začetku tega leta 83 let (Statistični urad Republike Slovenije).
Čeprаv si ljudje čim dlje želijо оstаti dоmа, je včаsih оdlоčitev zа оskrbо v dоmu neizоgibnа. Rezulаt vse izrаzitejšegа stаrаnjа prebivаlstvа in pоvprаševаnjа so vedno večji pritiski pо ustreznih nаmestitvаh v rаzlične ustаnоve, med kаterimi sо tudi dоmоvi zа stаre (Strаtegijа vаrstvа stаrejših, 2006). Stari ljudje, ki zaradi zdravstvenih, duševnih ali socialnih sprememb ne morejo živeti v svojih domovih ali pri sorodnikih, se odločajo za življenje v domovih za stare ljudi. Prehod v tak dom je za stare ljudi velika sprememba na različnih življenjskih področjih, na primer na čustvenem in fizičnem. Kaže se v spremenjenem funkcioniranju socialnih omrežij, opravljanju dnevnih rutin, ne nazadnje pa ima tudi različne finančne posledice (Kornhauser, Mali, 2013).
Podobno glede razlogov za odhod v dom meni tudi Macuh (2017, str. 135), ki pravi, da se stari ljudje odločijo za dom zaradi zdravstvenega stanja, preobremenjenosti družinskih članov, osamljenosti, druženja. Dodaja še, da na odločitev vplivajo tudi ovire, s katerimi se stari ljudje srečujejo v domačem okolju (psihično zdravje, ovire pri gibanju, naglušnost, slabovidnost).
Institucionalno varstvo pomaga staremu človeku, da se lažje sooča z ovirami, s katerimi se začne vse pogosteje srečevati v tretjem življenjskem obdobju.
Največji strah starih ljudi je, da bi postali odvisni od drugih ter da bodo morali v starosti zapustiti svoj dom in se preseliti v institucionalno varstvo (Imperl, 2012). Odločitev za odhod v dom je za posameznika težka, saj večinoma pomeni dokončen odhod od domačega okolja in začetek novega življenja med tujimi ljudmi. Starega človeka čakata negotovost, prilagajanje, ki je lahko zelo težko, in veliko starih ljudi je strah sprememb v novi obliki bivanja. V njihovih mislih se poraja veliko vprašanj, na katera dobijo morda odgovore šele z izkušnjami, ki jih doživljajo v domskem življenju (Filipovič Hrast in drugi 2014, str. 127).
Kornhauser in Mali (2013, str. 323–324) razložita, da preselitev v dom za stare pomeni, da mora stanovalec v celoti sprejeti domski način življenja, sicer ima lahko težave. Proces prilagajanja domskemu načinu življenja pa je dolgotrajen, saj se mora star človek v obdobju vselitve sprijazniti z novim okoljem. S preselitvijo v dom lahko izgubi tudi dotedanje socialne stike, saj je s svojci v stiku večinoma le v času obiskov. Če stari ljudje po preselitvi v dom dobijo v sobo sostanovalca, to sicer pomeni, da niso sami, vendar jih lahko vseeno dojemajo kot nedomače ljudi ali celo kot tujce.
Zelo pomembno je, da se stari ljudje za odhod iz primarnega (družinskega) okolja v sekundarno okolje (dom za stare) odločijo sami in se na odhod tudi pripravijo. Tak prehod je lažji in ne povzroča težav niti starim človekom in njegovim bližnjim, niti instituciji, v katero prihaja (Macuh, 2017, str. 132).
O domovih za stare običajno govorimo kot o totalnih ustanovah, ker delujejo kot nadomestilo človekovih potreb in kot nadomestek bivanja po »sili razmer«. Vendar sprejem v dom pomeni v resnici veliko več kot le preselitev iz enega kraja v drugega. Star človek se mora prilagoditi novemu okolju in sprejeti nov način bivanja, nova pravila in prilagoditi svoje navade domskemu režimu. Bolj se mora sam prilagajati »domu«, kot se »dom« prilagaja njemu, meni Malijeva (2002).
V institucijo vstopajo ljudje z že oblikovanimi osebnostnimi značilnostmi, določenim znanjem, sposobnostmi in navadami, ki se razlikujejo od pravil institucije. Problem je v tem, da kljub upoštevanjem posameznikovih potreb institucija ni v celoti prilagojena posameznikovi osebnosti, kajti vsak posameznik je edinstven individuum (Mali 2008).
Imperl (2012, str. 43) zagovarja spodbujanje čim večje samostojnosti stanovalcev pri opravilih, ki jih še zmorejo sami. Domovi za stare morajo uporabnikom omogočiti zasebnost in občutek varnosti ter možnost nadzora. Uporabniki doma se ujamejo v rutino, ki jo pogosto narekujejo dnevni obroki, vmesni čas pa si razporedijo sami glede na želje in sposobnosti.
Dejavnosti, ki so uporabnikom na voljo v večini domov, so: posamezniku prilagojena telovadba, fizioterapija, različna ročna dela, ki spadajo v delovno terapijo, branje knjig,
časopisa in revij, sodelovanje v pevskem zboru, molitvene ure, ki so namenjene duhovni oskrbi. Veliko domov pa izvaja tudi skupine za samopomoč, ki kakovostno vplivajo na življenje in počutje v domu za stare.
Domovi za stare ljudi predstavljajo možnost za kakovostno življenje po 65. letu starosti, saj omogočajo vse storitve, ki so staremu človeku potrebne, ampak jih v domačem okolju ni deležen zaradi preobremenjenosti družinskih članov. Za starega človeka je pomembno, da v novem okolju – domu za stare – pridobi občutek sprejetosti, varnosti ter izpolnjene pogoje za vključitev v različne oblike vseživljenjskega učenja (Macuh, 2017, str. 132).
1.3. Potrebe starih ljudi
Če želimo človeka razumeti, moramo dobro poznati njegove potrebe in jih tudi upoštevati, da lahko smiselno delamo z njim. »Potrebe so temeljni mehanizem živih bitij, da se ohranjajo in napredujejo. Vsaka potreba je informacija, kaj živo bitje trenutno potrebuje za svoj obstoj in napredek, obenem pa daje motivacijsko energijo za dosego ali uresničevanje tega cilja« (Ramovš, 2003, str. 87).
Govoriti o potrebah tretje generacije pomeni imeti pred očmi vse človeške potrebe v vseh šestih razsežnostih: telesne, duševne, duhovne, socialno-sožitne, razvojne in bivanjske ali eksistencialne (Ramovš, 2011, str. 4).
Ramovš (2003, str. 93–112) med kompleksnimi in najrazličnejšimi človekovimi potrebami za starost navaja naslednje:
- Potreba po materialni preskrbljenosti – star človek je odvisen predvsem od finančnega stanja, s katerim razpolaga, njegova materialna preskrbljenost pa je v celoti odvisna od osebnega premoženja posameznika ter njegove pokojnine.
- Potreba po ohranjanju telesne, duševne in delovne svežine – krepitev in ohranjanje delovne svežine telesa je temeljna človeška potreba, ki ji je treba namenjati veliko pozornosti skozi celo življenje. Tako mora tudi vsak star človek skrbeti za svoje zdravje. Vsakodnevno koristno delo dviguje samozavest starega človeka. V tretjem življenjskem obdobju je treba prisluhniti telesu in videti, kaj je zanj najbolj primerno, se gibati, uživati zmerno, zdravo prehrano ter poiskati ravnovesje med delom, razvedrilom in počitkom.
- Potreba po medčloveškem odnosu – po mnenju avtorja gre za najbolj akutno nesnovno socialno potrebo v starostnem obdobju. Zelo pomembni so medčloveški odnosi, v katerih si ljudje medsebojno pomagajo in razumejo drug drugega, kar
odraža odnos, ki kaže na prijetnost, toplino in domačnost. Zelo pomembna je tudi družina.
- Potreba po predajanju življenjskih izkušenj – gre za temeljno potrebo po predajanju življenjskih izkušenj mlajšim generacijam. Izkušnje starih ljudi iz preteklosti, ki so v veliki meri povezane z delom, orodji in drugačnim načinom življenja, hitro zastarajo in postanejo nepomembne ob napredku tehnologije, zato so tovrstne izkušnje večkrat obravnavane kot nekoristne.
- Potreba po doživljanju smisla starosti – pomembno je, da star človek sprejme starost s prepričanjem, da je to obdobje prav tako smiselno obdobje življenja kot mladost in srednja leta. To pomeni, da sprejme posebno obdobje življenja, kjer ima svoje posebnosti in naloge, na drugi strani pa tudi določene omejitve in težave.
Ko posameznik ne more več zadovoljiti temeljnih potreb in postanejo razmere v posameznikovem okolju tako dramatične, da lahko udeleženci začutijo potrebo po institucionalizaciji, in ker ni na voljo nobenega drugega odgovora, je institucionalizacija nujna in na koncu si jo vsi želijo (Flaker idr., 2008, str. 393).
Mali (2006, str. 19) trdi, da je osnovni namen domov za stare, da kar najbolj zadovoljijo potrebe, ki si jih posameznik sam ni več zmožen zadovoljiti. Poleg zagotovitve zdravstvene in medicinske oskrbe sta to tudi socialna in moralna pomoč.
1.4. Stiki in socialne mreže
Ena izmed človekovih temeljnih potreb je potreba po stikih in druženju. Človek je po naravi družbeno bitje in stiki z drugimi so zanj fiziološka nuja. Skozi svoje celotno življenje vzpostavimo veliko različnih stikov, od intimnih trajnih vezi do bežnih vsakdanjih stikov (Flaker idr., 2008, str. 258).
Mali (2002) opredeli človeka kot biološko, psihološko in tudi socialno bitje, ki težko živi sam. Avtorica navaja, da so socialne mreže povezava med posameznikom in drugimi ljudmi in so lahko neformalne, kamor spadajo družina, sorodniki, sosedi in prijatelji, na katere se človek v primeru potrebe opre, in formalne socialne mreže, za katere so značilni formalizirani stiki posameznika z njegovim okoljem (Mali, 2008, str. 75).
»Potreba po soljudeh je živa vse življenje. Nenehno potrebujemo raznovrstna razmerja za preživetje in od spočetja naprej tudi osebni medčloveški odnos za svoj obstoj in rast. Vse pa kaže, da se potreba po osebnem odnosu izostri na starost. Lahko bi rekli, da je to prva ali
glavna potreba v tretjem življenjskem obdobju, a je žal zelo pogosto nezadovoljena«
(Ramovš, 2003, str. 103).
Dragoš (2000), razlaga, da je v starosti izredno pomembno, da smo opremljeni s socialnimi mrežami, ker je kakovost življenja v starosti odvisna od socialnih mrež in tudi socialnega kapitala. Avtor (Dragoš, 2000, str. 304) poudarja, da staranje vpliva na socialne mreže, hkrati pa tudi socialne mreže vplivajo na proces staranja.
Mali (2008, str. 75) piše o potrebah po socialnih mrežah ljudi, ki živijo v domovih za stare, in pravi, da iz njih črpajo oporo. Trdi, da ljudje oporo dosežejo s povezovanjem in ohranjanjem stikov z drugimi ljudmi. V socialno mrežo starega človeka tako spadajo ožji svojci, otroci, partnerji in vnuki, ki so zanj najpomembnejši. Pomembno je tudi osebje doma, kljub temu da stanovalci z njim niso v intimnem in poglobljenem odnosu kot s sorodniki.
Vseeno pa jih star človek potrebuje in jih po potrebi prosi za pomoč.
»Sodelovanje z družino varuje starega človeka v dobesednem in prenesenem pomenu besede. Varuje razpoznavno identiteto in temeljni občutek lastne vrednosti zanj samega in javno, v socialnem okolju, varuje interaktivno učinkovitost njegove osebne niše. V podpori družine lahko prepozna izkušnjo vezanosti, pripadnosti in spoštovanja« (Čačinovič Vogrinčič, 2000, str. 291).
Stari ljudje v instituciji so izločeni iz socialnih mrež in posledično deprivilegirani.
Izločeni so iz družbenih mrež, v katerih oblikujemo svojo identiteto, veljavo in pridobivamo informacije. Življenje v instituciji ima velik vpliv na velikost socialne mreže posameznika.
Stiki v instituciji se zmanjšajo in socialne mreže ljudi, s katerimi ohranjajo stike, postajajo razmeroma majhne. Mreže ljudi pa so majhne zaradi stigme in institucionalizacije. Stanovalci v domovih vzdržujejo stike predvsem s sorodniki, ostalimi stanovalci in zaposlenimi, ki skrbijo zanje. Vendar veliko družinskih članov zavrača stike s sorodnikom, pozabijo nanj in ga ne obiskujejo. Pri nekaterih stanovalcih pa je socialna mreža majhna, ker so stanovalci brez otrok in brez partnerja (Flaker idr., 2008, str. 262–265).
Ramovš (2003, str. 103) pravi, da je reden osebni stik z nekom, ki ga ima za svojega, za starega človeka nujno potreben. Ob starem človeku je lahko veliko ljudi, vendar če ob njem ni nikogar, ki bi ga doživljal kot »svojega«, bo takšen stari človek osamljen. Običajno se to staremu človeku dogaja pri zdravljenju v bolnišnici in bivanju v domu za stare ljudi. Star človek za temeljni osebni odnos potrebuje nekoga, ki mu lahko zaupa vse svoje težave in ga čuti kot svojega.
1.5. Pojav virusa covid-19 in stari ljudje
V začetku lanskega leta je v večini držav sveta prišlo do pojava in nenadzorovanega širjenja novega virusa covid-19. Slovenija je 12. marca 2020 razglasila epidemijo covida-19, od takrat pa je bila sprejeta vrsta omejitvenih ukrepov za zajezitev širjenja virusa in ohranjanja zdravja prebivalstva. V le nekaj tednih so se življenja ljudi zelo spremenila, kar lahko vpliva na zdravje in kakovost življenja. To še posebej velja za določene skupine prebivalstva, med katerimi so tudi stari ljudje (UMAR, 2020).
Da bi zmanjšali širitev virusa in znižali tveganje, da bo zdravstveni sistem preobremenjen, je glavno priporočilo zdravstvenih organizacij, da se držimo fizične distance, kar pomeni, da kolikor se da, zmanjšamo socialne in fizične stike med ljudmi (Oosterhof, Palmer, Wilson, Shook, 2020). Ukrepi, kot so razdalja med ljudmi, zapiranje nenujnih institucij, lokalov, delo od doma, šola na daljavo, so postali naš vsakdan. Čeprav nekateri ljudje zanikajo obstoj virusa, je večina človeštva zaradi pandemije covida-19 v šoku in strahu, saj si prej nismo predstavljali, da bi lahko karkoli ustavilo življenje, kot smo ga poznali (Amadasun, 2020).
Svet in način življenja ljudi sta se močno odvrnila kot odziv na pandemijo covida-19.
Pojav virusa covid-19 je s seboj prinesel veliko sprememb, ki so stresne in zahtevajo, da se ljudje prilagodijo. Stаri ljudje so nаjbоlj оbčutljivi nа nоvоnаstаle spremembe, saj imajo slabšo prilagoditveno funkcijo. Vdori okužb so izredno skrb vzbujajoči za domove za stare ljudi, sаj gre zа vdоre virusа v družbenо skupinо, ki je nаjbоlj rаnljivа in pri kаteri se оbоleli pоgоsteje sооčаjо s težjim pоtekоm bоlezni. Znano je, da imajo stari ljudje slabši imunski sistem, zato je v veliki meri dovzeten za okužbo, kar pomeni, da covid-19 predstavlja glavno grožnjo zlasti starim ljudem. Skratka, življenje in delo v domovih za stare ljudi sta v zadnjem letu postavljena pred nove izzive.
Flaker (2020) pravi, da gre za virus, ki nаpаdа оzirоmа оgrоžа predvsem stаre in težkо bоlne ljudi, še pоsebej pа stаre, ki sо bоlni. Kmаlu pо pоjаvu se je pоkаzаlо, dа ne gre zgоlj zа »stаrоstnо skupinо«, аmpаk dа sо del prоblemа tudi zavodi, v kаterih sо stаri ljudje nаmeščeni.
Epidemija je hitro širjenje nalezljive bolezni med ljudmi v določenem zavodu, kraju, državi ali na vsem svetu – v tem primeru govorimo o virusni bolezni covid-19, ki se je pri nas pojavila marca leta 2020. Ljudje so tem bolj izpostavljeni epidemičnemu širjenju nalezljive bolezni, čim tesneje živijo drug ob drugem – kot je to na primer v zavodih (Ramovš, 2020). V domovih za stare ljudi gre za žarišča, ob katerih se bolezen prenaša, po drugi strani pa je
starost dejavnik za težek potek bolezni, zaradi česar stari ljudje včasih bolezni ne morejo prenesti.
Tveganje za hudo bolezen s covidom-19 narašča s starostjo, pri čemer so stari ljudje najbolj ogroženi. Ljudje v 60. ali 70. letu starosti so na splošno izpostavljeni večjemu tveganju za hudo bolezen kot ljudje v 50. letih. Največje tveganje za hudo bolezen covid-19 je pri osebah, starih 85 let ali več (Centers for disease control and prevention, b. d.).
Ob epidemiji covid-19 so najranljivejši domovi za stare ljudi. »Vzroki za to so zlasti:
zavod z velikim številom ljudi, bivalna gostota in medsebojna odvisnost, skupno bivanje oskrbovancev v dvoposteljnih ali večposteljnih sobah, skupna uporaba sanitarij, starostna krhkost in predhodne kronične bolezni, popolna odvisnost stanovalcev pri opravljanju osnovnih vsakdanjih opravil od storitev zaposlenih, izpostavljenost zaposlenih okužbi z isto boleznijo, strah in osamljenost oskrbovancev ob nujni zaprtosti zavoda za obiske svojcev in prostovoljcev, kar zmanjša njihovo odpornost in voljo za lastno zaščito pred boleznijo ali za okrevanje v bolezni« (Ramovš, 2020, str. 49).
Covid-19 je povzročil znatno krizo v domovih za stare ljudi. Uporabniki domov so še posebej ogroženi zaradi bolezni covid-19 zaradi starosti, sočasnih bolezni, kognitivnih motenj in funkcionalne odvisnosti. Uporabniki postanejo tudi bolj ranljivi zaradi tesnih in pogostih stikov z drugimi uporabniki znotraj doma in z zaposlenim osebjem, ki skrbi za njihove potrebe (Marshall, Gordon, Gladman in Bishop, 2021).
Pojav in širjenje epidemije v domu za stare ljudi skrajno oteži njegovo varno delovanje, kjer so usodno ogrožena življenja uporabnikov in zaposlenih (Ramovš, 2020, str. 49).
Po podatkih NIJZ je v letu 2020 zaradi covida-19 umrlo 2.891 ljudi, od katerih je bilo 1.682 ali 58 odstotkov umrlih stanovalcev domov za stare ljudi. Zaradi covida-19 je umrl vsak deseti stanovalec domov oziroma 15 odstotkov vseh pozitivnih stanovalcev domov, kar pomeni, da je delež smrti v domovih za stare ljudi visok (Milostnik Valenčič, 2021).
Strokovnjaki so uvedli niz ukrepov za preprečevanje širjenja okužb s covidom-19, med katerimi menijo, da je najprimernejši ukrep fizično distanciranje od drugih (Chhetri idr., 2020). Epidemija covida-19 je privedla do uvedbe izjemnih strategij »socialnega oddaljevanja«, ki so ključne za omejevanje širjenja virusa. Poleg postopkov karantene in izolacije za tiste, ki so bili izpostavljeni ali okuženi s covidom-19, je med splošno populacijo uveljavljeno tudi socialno distanciranje, da bi se zmanjšal prenos virusa (Hwang, Rabheru, Peisah, Reichman in Ikeda, 2020).
Priča smo promoviranju socialne distance, samoizolacije, kar je sicer razumljivo, a povzroča zaskrbljenost, ker je v tem času večja možnost za kršitve človekovih pravic, še
posebej med državami, ki so bile k temu nagnjene že pred pandemijo (Sandhu, 2020; v:
Amadasun, 2020).
Medtem ko je fizično oddaljevanje koristno v smislu preprečevanja in obvladovanja okužb, lahko socialna izolacija negativno vpliva na kognitivne, duševne in fizične funkcije starih ljudi. Zmanjšana druženja, izolacija in osamljenost lahko poslabšajo generalizirano tesnobo in večje depresivne motnje pri starih (World Health Organization, 2020).
Manj neposredne komunikacije in socialnih stikov povečujejo osamljenost, sprožajo tesnobo in lahko vodijo v depresijo. Ko smo socialno izolirani, občutimo veliko več žalosti, tesnobe, strahu, osamljenosti in izgube (za)upanja. Teh močnih občutkov se je težko znebiti.
Socialno distanciranje oziroma izolacija je primarna preventiva glede preprečevanja virusa, zlasti za stare ljudi, vendar ta ukrep po drugi strani vodi do povišane stopnje osamljenosti, kar posledično povzroči posledice, povezane s fizičnim in duševnim zdravjem, oziroma poveča tveganje za depresijo in kognitivne motnje (Morley, Vellas, 2020). V času, ko so obiski sorodnikov prepovedani oziroma omejeni, se je povečala izolacija in je povzročila večjo osamljenost stanovalcev v domovih za stare (Brennan, Reilly, Cuskelly in Donnelly, 2020). Podobno se lahko družinski člani soočijo z izjemnim občutkom krivde in izgube, če svojega ljubljenega namestijo v dom za stare (Hagen, 2001 V Miller, Lee, 2020).
Stari ljudje so tudi bolj dovzetni za socialno izolacijo in osamljenost, saj so funkcionalno zelo odvisni od družinskih članov ali podpore skupnostnih služb. Čeprav so za preprečevanje širjenja virusa covid-19 nujne močne socialne omejitve, je ključnega pomena, da upoštevamo dejstvo, da socialna distanca ne bi smela biti enaka socialni nepovezanosti. Sprejetje ustreznih ukrepov za ohranjanje socialnih in družinskih povezav, vzdrževanje zdravih dejavnosti ter obvladovanje čustev lahko pomagajo pri lajšanju škodljivih posledic osamljenosti (Hwang, Rabheru, Peisah, Reichman in Ikeda, 2020).
Mali (2008, str. 183) opredeli osamljenost kot subjektiven fenomen, ki je del posameznika in vpliva na njegovo osebnost, ker zaradi izoliranosti od družbe ne more deliti čustva z drugimi ljudmi. Občutek osamljenosti v starosti je pogostokrat povezan z izgubo bližnjih oseb in vedno redkejšimi socialnimi stiki (Mali, 2002, str. 319). Osamljenost je ena najbolj tipičnih človeških lastnosti, ne (le) zato, ker kaže na odsotnost medčloveških vezi, ampak ker nas opozarja, da je človek socialno bitje (Wood, 1986, str. 189 v: Mali, 2002, str.
319).
V obdobju epidemije je pri mnogih starih ljudeh prišlo do poslabšanja zdravja. Zaradi socialne izolacije in pomanjkanja osebnega stika oziroma telesnega dotika so stari ljudje pogosto občutili osamljenost, žalost in občutek, da niso nikomur potrebni. Stari ljudje v
svojem življenju že doživljajo socialno izolacijo, zato lahko distanca, ki je potrebna zaradi bolezni covid-19, poveča njihovo osamljenost. Manj preživetega časa s sebi bližnjimi osebami pomeni tudi več tveganja za poslabšanje splošnega in kognitivnega zdravja starih ljudi (Grebenšek, 2020, str. 64–66).
Brennan, Reilly, Cuskelly in Donnelly (2020) menijo, da se nevarnost širjenja okužb v domovih za stare poveča, če znotraj doma bivajo stanovalci z demenco. Razumeti moramo, da je za osebe z demenco lahko velik izziv slediti dogajanju in previdnostnim ukrepom, kot sta redno umivanje rok in nošenje maske. Pri tem moramo upoštevati dejstvo, da nas ljudje z demenco morda ne bodo mogli prepoznati, ko nosimo masko. V teh razmerah je treba ljudem z demenco posvetiti posebno pozornost, zato da se njihove zdravstvene razmere ne bi poslabšale še naprej (WHO, 2020).
V času epidemije je prišel do izraza »ageizem« in z njim povezane diskurze, ki pravijo, da izguba starejšega življenja ni tako pomembna kot izguba življenja drugih starostnih skupin.
To lahko precej negativno vpliva na stare ljudi. Ti ageistični diskurzi in podtekst negativnosti in razvrednotenja starih lahko prispevajo k občutkom obremenjenosti in ničvrednosti pri starih. Ti dejavniki, če jih upoštevamo v povezavi s trenutnimi socialnimi omejitvami, naredijo stare ljudi še posebej občutljive na vrsto negativnih zdravstvenih in socialnih izidov, zlasti na socialno izolacijo in osamljenost (Brooke, Jackson, 2020).
Epidemija covida-19 je povzročila zanimanje na področju zdravja na ravni posameznika in skupnosti in čedalje večje zavedanje, da je treba izboljšati podpore ranljivega prebivalstva, kjer so uvrščeni stari ljudje. Različni sektorji morajo sodelovati za izboljšanje zdravja in preživetja, tako da ljudje lahko zaščitijo sebe in drug drugega. Epidemija je osvetlila že obstoječo grožnjo dobremu počutju, ki ga stari ljudje pogosto trpijo zaradi socialne izolacije in osamljenosti. Morda lahko ta trenutek izkoristimo, da se zavzamemo za reševanje teh nesrečnih vidikov življenja starih v obdobju po epidemiji (Hwang, Rabheru, Peisah, Reichman in Ikeda, 2020).
1.6. Socialno delo s starimi ljudmi
Miloševič Arnold (2003, str. 1–7) socialno delo opredeli kot stroko, ki si prizadeva za blaginjo vseh ljudi tako, da pomaga posameznikom, družinam, organizacijam in skupnostim pri doseganju življenjsko pomembnih ciljev. V nadaljevanju razlikuje dva temeljna načina prakse socialnega dela: splošno socialno delo, kjer socialni delavec upošteva človekove potrebe in išče vire, s katerimi bo lahko ta svoje potrebe tudi zadovoljil, in hkrati opravlja naloge, s katerimi pripomore k izboljšanju življenjskih razmer za ljudi. Druga delitev pa je specialistično socialno delo, kjer gre za zagotavljanje posebnih vrst storitev. Bolj kot so neke potrebe človeka specifične, več poglobljenega znanja in specialističnih prijemov potrebuje socialni delavec.
Področje socialnega dela s starimi ljudmi postaja vedno bolj raznovrstno. Posledično socialni delavci čedalje bolj razumejo raznovrstnost, heterogenost in drugačnost vsakdanjega življenja starih ljudi in z njimi povezane specifične probleme, ki nastajajo zaradi starejšega obdobja življenja in tudi zaradi družbene konstrukcije staranja. Socialni delavci si prizadevajo poiskati in mobilizirati vire, moči starih ljudi in niso usmerjeni na njihovo šibkost (Mali, 2008, str. 63).
Poslanstvo socialnega dela s starimi ljudmi temelji na opogumljanju, povečevanju zmožnosti in sposobnosti starih ljudi za spopadanje s težavami in premagovanje stiske. Pri tem je treba upoštevati načela, med katera sodijo zagotavljanje okolja, ki človeka ne bo omejevalo, etičnost, spoštovanje etničnih razlik, sistemsko perspektivo in postavljanje ustreznih ciljev. Vidi se specifičnost socialnega dela, saj ta načela temeljijo na celostnem razumevanju človeka in njegovih potreb. Star človek je partner v procesu pomoči, zato mora biti v ospredje postavljena njegova pravica do možnosti izbire pomoči, poudarek mora biti na aktivni vlogi pri iskanju in soustvarjanju rešitev (Mali, 2012).
Mali (2008, str. 65) navaja Koskinen (1997), ki pravi, da potrebuje socialni delavec za delo s starimi veliko specifičnega znanja, ki se razlikuje od drugih področij socialnega dela.
Potrebno je znanje o procesu staranja, socialni politiki do starih ljudi, različnih metodah in pristopih ter ostale strokovne spretnosti, kot so sposobnost komuniciranja, presojanja, povezovanja različnih generacij, sodelovanja v multidisciplinarnih timih idr.
»Socialno delo s starimi ljudmi mora biti specializirano področje strokovnega dela, ki zahteva poglobljena specifična znanja, primeren osebni odnos in senzibilnost za probleme starih ljudi, prav tako pa tudi dosledno upoštevanje etičnih norm pri delu.« Oblike pomoči morajo biti prilagojene tako specifičnim potrebam starih ljudi kot tudi skupini in
individualnim potrebam konkretnega starega človeka, ki potrebuje strokovno pomoč (Miloševič Arnold, 2003).
Mali (2015) navaja, da socialni delavci potrebujemo veliko specifičnega znanja, da znamo v danem trenutno oceniti situacijo, v kateri se je znašel star človek. Gre za specifično znanje, ki je drugačno od drugih področij socialnega dela. Ocenjujejo se psihične, emocionalne, kognitivne in socialne zmožnosti starega človeka, kjer preverjamo zmožnost samooskrbe, iščemo vire moči v njem samem in možne ovire v njegovem podpornem okolju.
V tem je socialno delo s starimi ljudmi drugačno od socialnega dela z ljudmi, ki spadajo v druge starostne skupine. V ospredju so zahteve po drugačnih vrednotah, znanju in praktični usposobljenosti socialnih delavcev. Po drugi strani pa lahko socialni delavci zaradi močne družbene konstrukcije starosti in prevladujočih predsodkov do staranja in starih ljudi ravnajo v nasprotju z etičnimi normami stroke, kar postavlja pred socialno delo etična vprašanja in probleme (Mali, 2015, str. 24–25).
Po Mali (2008, str. 70–76) je znanih sedem konceptov socialnega dela s starimi ljudmi.
Prvi koncept je koncept partnerstva. Socialni delavec in uporabnik morata pri samem reševanju in definiranju problema enakopravno sodelovati in si medsebojno zaupati.
Strokovnjak verjame v uporabnikove sposobnosti in zmožnosti, verjame v to, da se je uporabnik sposoben spoprijemati s problemi. Socialni delavec upošteva uporabnikove pravice in mu jih pomaga uveljavljati. Na ta način uporabnik pridobi moč in nadzor nad lastnim življenjem. Če bi stari ljudje bili obravnavani kot partnerji (predvsem avtorizirane osebe in organi), bi njihovo življenje tudi v tretjem življenjskem obdobju potekalo dobro in bi bilo kakovostno, saj bi imeli občutek pripadnosti in zadoščenja. Drugi koncept socialnega dela s starimi ljudmi je koncept perspektive moči, ki daje socialnemu delavcu navodilo, da se ne usmerja več toliko v sam problem, ampak se usmerja v rešitev, reševanje problema. Socialni delavec mobilizira uporabnikove moči (sposobnosti, znanja in vire), s pomočjo katerih bi dosegel svoje vizije in cilje ter tako imel kakovostnejše življenje. Naslednji koncept je koncept zagovorništva. Mali (2008, str. 73) ga opredeljuje kot »… dejavnost, ki vključuje osebe ali skupine, ki se zavzemajo za uresničevanje svojih potreb in želja ali za skupen cilj pri vplivnih osebah, da bi dobili dostop do storitev, ki jih potrebujejo«. Naslednji koncept socialnega dela s starimi ljudmi je antidiskriminacijska usmeritev. Ta koncept temelji na ravnanju proti predsodkom in proti negativnemu odnosu do ljudi na podlagi njihovih značilnosti, kot so rasa, spol, starost, religija, etnična pripadnost idr. Naslednji koncept je skupina za samopomoč, ki je opredeljena s strani Mali (2008, str. 75) kot »skupina, v kateri se zberejo ljudje zaradi skupne potrebe ali stiske in deluje kot demokratična ali tovarniška
skupina na temelju energije osnovnega socialnega imunskega vzgiba samopomoči«. Najbolj razširjene so skupine starih ljudi za samopomoč, katerih glavni namen je zmanjševanje izolacije oziroma osebne osamljenosti starih ljudi, širjenje njihovih socialnih omrežij ter premagovanje osamljenosti in medgeneracijske nepovezanosti (Mali, 2008). Naslednji koncept socialnega dela s starimi so socialna omrežja, ki pomenijo povezovanje posameznika z drugimi ljudmi v njegovem življenjskem okolju. Stari ljudje so zelo odvisni od tuje pomoči, zato je dobro socialno omrežje zanje še kako pomembno. Socialno omrežje je tisto, iz katerega star človek dobi pomoč tako formalno (pomoč strokovnjakov, različnih institucij) kot neformalno (družina, svojci). Zadnji koncept socialnega dela s starimi ljudmi pa je koncept skupnostne oskrbe. Glavni cilj skupnostne oskrbe je povečanje kakovosti življenja v skupnosti in vzpostavljanje raznih vrst fleksibilnih mrež pomoči, ki so na voljo uporabnikom v njihovem potencialnem okolju. To je tudi glavni potencial za razvoj institucionalnega varstva (Mali, 2008).
Epidemija covida-19 je v zadnjem letu na področje socialnega dela v domovih vnesla raznolike spremembe. Socialno delo je postavljeno pred nove izzive, predvsem zaradi omejenih stikov in novih stisk, ki so se porodile v obdobju epidemije.
Medtem ko je epidemija covida-19 prisilila svet, da spremeni način življenja, jo kot učenjaki obravnavamo kot priložnost, da ocenimo svoje odzive, ugotovimo pridobljene izkušnje in razvijemo strategije in pristope za reševanje osamljenosti in socialne izolacije med starimi ljudmi. Čeprav bomo še naprej zagotavljali enake storitve, bomo morda ugotovili, da si lahko skupaj s profesionalnimi kolegi vsi predstavljamo razširjene poglede na svoje vloge.
Nazadnje moramo upoštevati potrebe, ki se bodo pojavile v obdobju po epidemiji za naše uporabnike in njihove družine, ki imajo lahko povečano depresijo, tesnobo in se srečujejo z različnimi izzivi. Zavedati se moramo dejstva, da vsaka oseba osamljenost in socialno izolacijo doživlja na svoj edinstveni način, naši odzivi pa morajo biti prilagojeni posameznim potrebam, ki temeljijo na praksi, utemeljeni z dokazi (Berg-Weger, Morley, 2020).
Socialni delavci v domovih, bolnišnicah in skupnostih so iskali nove ustvarjalne načine za zavzemanje in podporo starim ljudem pri iskanju načinov za premagovanje socialne izolacije, prejemanje informacij in dostop do virov, vključno s povečano uporabo podporne tehnologije. Socialni delavci so s starimi ljudmi poskušali ohranjati neposreden stik tako, da so jim ponujali »sestanke za hojo«. To je srečanje z osebo doma, sestajanje zunaj in skupno hojo na fizično varni razdalji, kar spodbuja telesno aktivnost, zmanjšuje socialno izolacijo in omogoča socialnemu delavcu, da ohrani neposreden stik (Brennan, Reilly, Cuskelly in Donnelly, 2020).
Covid-19 je opustošil življenja posameznikov, družin, skupnosti in društev ter medtem poslabšal obstoječe ranljivosti najbolj ogrožene skupine – med katerimi so stari ljudje.
Socialni delavci, ki jih vodijo vrednote in etika, se borijo proti tem boleznim v družbi in se osredotočajo na zaščito najbolj ranljivih. Kot je opisano v vodilnem kodeksu etike in vrednot, je glavno poslanstvo socialnega dela »izboljšati človekovo dobro počutje in pomagati izpolnjevati osnovne človekove potrebe vseh ljudi, s posebnim poudarkom na potrebah in krepitvi vloge ljudi, ki so ranljivi, zatirani in živijo v revščini« (Nacionalno združenje socialnih delavcev [NASW], 2017, odstavek 1 v Miller, Lee, 2020). V tem okviru se poklic socialnega dela, ki ga vodijo etika in vrednote, pospešuje, da bi se edinstveno ukvarjal z vprašanji v zvezi s človekovimi pravicami, blaginjo in socialno pravičnostjo za vse stare ljudi (Miller, Lee, 2020).
Jasno je, da je kriza covida-19 povzročila posebne izzive pri oskrbi starih ljudi z duševnimi boleznimi. Pomembno je vedeti, da se izraz kriza nanaša na spremembe oziroma priložnosti, zato je sprememba pomemben vidik krize (Loughran, 2011 v: Brennan, Reilly, Cuskelly in Donnelly, 2020). Zato upamo, da bomo ob prehodu v novo normalno situacijo izkoristili to edinstveno priložnost in pozvali k vzpostavitvi integriranih sistemov dolgotrajne oskrbe, osredotočenih na človeka (WHO, 2020), ki spodbujajo človekove pravice, dajejo prednost potrebam vsake osebe ter zagotavljajo potrebna sredstva in podporo, da se bodo vsi stari ljudje z duševnimi boleznimi lahko dobro starali (Brennan, Reilly, Cuskelly in Donnelly, 2020).
Epidemija covida-19 je neposredno vplivala na odzive socialnega dela. Socialno delo je veda, ki se mora in zna odzvati na spremembe. Stroka socialnega dela med krizo covida-19 igra ključno vlogo, saj pokriva najnujnejše socialne potrebe ranljivih skupin, kot so stari ljudje.
Miloševič Arnold (2004, v Mali 2008, str. 82–83) opredeli kot bistvo socialnega dela v domovih za stare »... zagotavljanje vsega, kar stanovalec kot posameznik potrebuje za kakovostno preživetje v domu, in to vse od svojega prihoda v dom do odhoda«. Iz tega razloga morajo biti vsi socialni delavci ne glede na primarno specializacijo usposobljeni za delo z uporabniki tretje generacije in biti pripravljeni podpirati njihove edinstvene potrebe, ki se pojavijo v izrednih razmerah, kot je trenutna epidemija (Kusmaul et al., 2018 V Beltran, Miller, 2020).
1.7. Dom starejših občanov Fužine
Dom starejših občanov Fužine je javni socialnovarstveni zavod, ustanovljen leta 2005.
Osnovna dejavnost doma je institucionalno varstvo oseb, starejših od 65 let ter mlajših invalidnih oseb.
V domu živi 214 stanovalcev, ki imajo na voljo 65 enoposteljnih sob, 57 dvoposteljnih sob, 8 štiriposteljnih sob, 1 dvoposteljni apartma s kuhinjo in balkonom ter 1 garsonjero. Vse sobe so opremljene s kopalnico in sanitarijami.
Stavba je dvonadstropna, sobe so razporejene v desetih bivalnih enot. Vsaka bivalna enota je opremljena z dnevnim prostorom in čajno kuhinjo, ki je prilagojena potrebam stanovalcev na invalidskih vozičkih in je namenjena pripravi manj zahtevnih jedi, toplih napitkov, priboljškov, predvsem pa prijetnemu druženju.
V sklopu osnovne dejavnosti v domu zagotavljajo:
- namestitev oz. bivanje v opremljenih enoposteljnih, dvoposteljnih in štiriposteljnih sobah,
- primerno, zdravstvenemu stanju prilagojeno prehrano, - čiščenje prostorov, pranje in vzdrževanje perila, - osebno pomoč, socialno oskrbo in varstvo,
- zdravstveno nego in osnovno ter specialistično ambulantno dejavnost, - fizioterapevtske storitve,
- različne dejavnosti in aktivnosti, ki stanovalcem omogočajo aktivno, ustvarjalno in kakovostno preživljanje prostega časa,
- dnevno varstvo starejših,
- naloge priprave okolja, družine in posameznikov na starost.
Dom ima tudi lastno kavarno z letnim vrtom za druženje, sklepanje novih prijateljstev, prijazen klepet in kramljanje stanovalcev ter zunanjih gostov. Stanovalcem ponuja tudi urejen domski park, ki je brez arhitektonskih ovir, za sprostitev in dnevno rekreacijo na svežem zraku.
V socialni službi sta zaposleni socialni delavki, ki prihodnjim stanovalcem posredujeta vse informacije, povezane s sprejemom v dom in urejanjem potrebne dokumentacije ter pomagata pri iskanju rešitev v trenutni stiski. Ob zavedanju, da je odhod v dom stresna odločitev za vsakega posameznika, pomagata novim stanovalcem in njihovim svojcem pri prilagajanju na domsko življenje. Razvijata pristne in prijazne odnose na osebni ravni in med posameznimi stanovalci. Stanovalce opolnomočita za skupno soustvarjanje rešitev, ki so za
posameznika v dani situaciji najboljše. Pri tem upoštevata njihov način življenja, njihove želje in interese. Ponujata strokovno pomoč pri reševanju socialnih in osebnih stisk. Stanovalci in svojci se lahko ob stiskah in težavah s prošnjami, željami in pritožbami obračajo na socialni delavki, ki jim bosta pomagali ali pa bosta prošnje, predloge in pritožbe posredovali drugim pristojnim službam v domu oziroma komisiji za obravnavanje mnenj. Redno sodelujeta z ostalimi službami v domu in se povezujeta z drugimi institucijami izven doma pri uveljavljanju posameznih pravic stanovalcev. V primeru izselitve iz doma ali smrti stanovalca sta stanovalcem in svojcem v oporo in pomagata pri urejanju postopkov, ki so s tem povezani.
Poleg socialne službe v domu delujejo še: služba zdravstvene nege in oskrbe, služba prehrane, delovna terapija, fizioterapija, receptorska služba, računovodska služba, pralnica in šivalnica ter služba za vzdrževanje in čiščenje.
V Domu starejših občanov Fužine kontinuirano skrbijo za kakovostne storitve osnovne, socialne in zdravstvene oskrbe. Njihova prizadevanja so usmerjena v to, da stanovalcem zagotavljajo prijetne in urejene prostore za bivanje, oskrbo in zdravstveno nego, naravnano na potrebe posameznega stanovalca, ter številne programe in aktivnosti za kakovostno preživljanje prostega časa (Dom starejših občanov Fužine, 2021).
2. FORMULACIJA PROBLEMA
Epidemija je globoko zaznamovala prav vsa področja našega življenja. Vseh njenih razsežnosti ne poznamo, vendar pa nedvomno bolj negativno vpliva na tiste skupine prebivalstva, ki so bile že prej bolj ranljive in bolj izpostavljene bolezni.
Institucije (za stare ljudi) so pomemben člen današnje družbe. Brez njih si vsaj za zdaj še ne znamo predstavljati skrbi za skupine ljudi, ki so njihovi uporabniki. Zavedati pa se je treba, da imajo te institucije ‒ domovi za stare ljudi – izoblikovana določena pravila, zahteve, omejitve za svoje delovanje, ki jih bodisi določajo sami ali pa jim jih narekuje zakonodaja. V stroki socialnega dela pa nas mora zanimati, kako ta pravila in omejitve vplivajo na življenja njihovih uporabnikov (Mali, 2006).
Epidemijа cоvid-19 je mоčnо оbremenilа življenje in delо v dоmоvih zа stаre. Ves čas so mediji poročali o tem, da so stari ljudje, sploh tisti, ki živijo v domovih za stare, najbolj izpostavljeni okužbi. Prvič zaradi tega, ker so stari ljudje v vsakem primeru najbolj ranljiva skupina, drugič pa zaradi življenja v zavodu z velikim številom ljudi. Od samega začetka pojava virusa in razglasitvi epidemije sem se spraševala in spremljala, kako poteka življenje v domovih za stare ljudi, saj domove ustvarja populacija, ki je najbolj ranljiva in pri kateri bolezen poteka v težji obliki.
Ker sem na dodiplomskem študiju bila na modulu za stare ljudi, magisterij sem prav tako nadaljevala na tem področju, je to zadevalo tudi mene. V teh letih študija sem razvila še posebno občutljivost do prepoznavanja stisk starih ljudi in potrebo po reševanju problematike v vsakdanjem življenju starih ljudi. Tako se mi je v glavi pojavljalo veliko vprašanj o življenju in počutju stanovalcev v teh novih izrednih razmerah. Zato sem se odločila raziskovati, s kakšnimi spremembami, izzivi in stiskami, ki jih epidemija prinaša v vsakdanjem življenju, se srečujejo stari ljudje v domu ter kako jih doživljajo, kakšne občutke prinaša virus s seboj, katere so potrebe stanovalcev v tem času oziroma kakšni so vplivi epidemije in ukrepov na počutje stanovalcev in njihov potek vsakdanjega življenja. Želela sem slišati glas stanovalcev o doživljanju teh razmer, saj je glas uporabnika v socialnem delu bistvenega pomena, saj so prav oni tisti, ki so eksperti iz izkušenj in eksperti za lastno življenje, potrebe in želje.
Ker institucije – domovi za stare ljudi in njihovi zaposleni niso bili pripravljeni na virus, sem hotela tudi raziskovati, kako v času epidemije socialne delavke in delavci uresničujejo svoje poslanstvo, kakšne potrebe zaznavajo za blaginjo stanovalcev, kakšne strategije dela
uporabljajo, da bi izbоljšаli kаkоvоst življenjа in оskrbe v dоmu v času epidemije in katere so vrednote, ki jih pri tem vodijo, ter katere so ključne pomanjkljivosti, ki jih zaznavajo pri skrbi za stare ljudi.
Nujno je, da se iz časa pandemije nekaj naučimo za naprej, saj glede na nepripravljenosti zavodov na virus lahko vidimo, da sistem pred pandemijo ni bil dovolj dober.
Za zaščito okužbe pred virusom covid-19 smo povsod mogli sprejeti določene ukrepe.
Tudi v domovih za stare ljudi so uvedeni nizi ukrepov, ki ščitijo uporabnike pred okužbo in preprečevanjem širjenja virusa. Z uvajanjem ukrepov se je posledično spremenil potek življenja ljudi v domu, saj zaradi omejitve življenje ne more potekati tako kot prej. Tako sem sama želela raziskati, kako nova pravila, ki so postavljena od trenutka pojava virusa covid-19, v domovih za stare ljudi krojijo življenja tamkajšnjih uporabnikov, kako jih uporabniki doživljajo oziroma kako se ta v njihovem vsakdanu odražajo.
Take spremembe veliko vplivajo na počutje stanovalcev, zato moramo biti pri uvajanju ukrepov v domovih za stare ljudi pozorni na vpliv ukrepov na počutje vsakega posameznika in se zavedati, da epidemija ni le zdravstveni problem, ampak je tudi socialni. Tudi v času epidemije ter razmer in ukrepov, ki jih ta prinaša, je treba poskrbeti, da stari ljudje živijo dostojno v domovih.
Raziskava bo uporabna pri nadaljnji usmeritvi Doma starejših občanov Fužine in tudi drugih domov za stare.
2.1. Raziskovalna vprašanja
Med raziskavo bom poskušala odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja:
- Kakšne spremembe v vsakdanjem življenju stanovalcev v domu so nastale s pojavom virusa covid-19?
V magistrski nalogi raziskujem, kako stanovalci doma za stare ljudi doživljajo spremembe, ki so posledica virusa covid-19 oziroma epidemije. Pri prvem vprašanju me bo zanimalo, kakšne spremembe so nastale v vsakdanjem življenju v domu, v čem se je potek vsakdanjika spremenil. Ker je aktivni slog življenja pomemben za zdravje in kakovost življenja starih ljudi, me bo zanimalo, kako potekajo aktivnosti v domu in kaj se je glede tega ohranilo oziroma kaj se je spremenilo.
- Kakšne potrebe imajo stanovalci v času epidemije?
Pri tem vprašanju bom želela izvedeti, katere potrebe stanovalcev so zadovoljene in katere so tiste potrebe, ki niso zadovoljene. Ugotavljala bom, kaj je tisto, kar stanovalci
pogrešajo v času epidemije, kaj še potrebujejo, da bi njihovo življenje bilo bolj kakovostno ter kaj lahko osebje naredi pri tem. Zanimalo me bo tudi, kakšne pomanjkljivosti zaznavajo v domu.
- Kakšna je socialna mreža stanovalcev in kakšen pomen ima zanje?
Socialna mreža ima velik pomen v človekovem življenju, saj smo ljudje družabna bitja.
Zato me bo zanimalo, kakšno socialno mrežo imajo stanovalci v domu, kdo so ljudje, s katerimi so najpogosteje v stiku. Ker so obiski v času epidemije omejeni, bom ugotavljala, kdo jih obiskuje, kako pogosto in kako obiski potekajo. V nadaljevanju me bo zanimalo, kako so jim ti ljudje iz socialne mreže v oporo, na kakšen način jim pomagajo. Glede na to, da so v času epidemije osebni stiki znižani na minimum, bom poskušala ugotoviti, kaj si stanovalci mislijo o virtualnem načinu komunikacije.
- S kakšnimi stiskami in občutki so se soočali stanovalci ob pojavu virusa?
Glede na to, da virus ni le zdravstveni problem, ampak je tudi socialni, me bo zanimalo, kakšne občutke je s seboj prinesel pri stanovalcih. Glede na ukrepov predvidevam, da so stanovalci manj povezani z zunanjim svetom, zato jih bom spraševala, ali se počutijo izolirano, s katerimi napravami ter na kakšen način ohranjajo povezanost. Zanimalo me bo tudi, ali so se počutili osamljeni v času, ko so bili obiski prepovedani, kaj so počeli v času, ko so bili sami v sobah, s čim so se ukvarjali in kako je ta samota vplivala na njihovo počutje.
Želim izvedeti, s kakšnimi težavami in stiskami so se v tem času srečevali ter kdo jim je pomagal pri lajšanju le-teh.
Ker je varnost ena od pomembnejših vrednot v starosti, me bo zanimalo, ali se stanovalci v domu počutijo varno tudi v času epidemije in kaj bi lahko osebje še naredilo za njihovo večjo varnost.
- Kako stanovalci doživljajo uvedbo ukrepov in kako ukrepi vplivajo na njihovo počutje?
Zaradi zajezitev širjenja okužb in zaščite pred virusom je bilo treba uvesti niz ukrepov tudi v domovih za stare ljudi. Ker so se stanovalci morali prilagoditi potrebnim ukrepom, me bo zanimalo, kako so sprejeli ukrepe in kako so se nanje navadili. Predvidevam, da stanovalcem največ pomenijo druženja z ostalimi stanovalci in obiski sorodnikov, zato bom ugotavljala, kako so doživljali ukrepe, ki omejujejo druženja in obiske. Ker so v času epidemije stiki omejeni, človek pa je družbeno bitje, me bo zanimalo, na kakšen način so nadomeščali odsotnost obiskov.
Pri tej tematiki bom tudi ugotavljala, koliko so navezani na svoje sobe in kako so doživljali premestitev znotraj doma, ki je bila potrebna zaradi okužbe.
- Katere dobre prakse so se razvile v domu, da bi se izboljšala kakovost življenja stanovalcev v času epidemije?
Ker niti v času izrednih razmer ne smemo zanemariti in pozabiti na potrebe stanovalcev, ampak se moramo potruditi, da se jim omogoči čim bolj dostojno življenje tudi v teh razmerah, bom ugotavljala, kakšne strategije dela so se razvile v domu v tem času, da bi se kakovost življenja stanovalcev izboljšala v teh izrednih razmerah.
- Kako se v času epidemije v domu spreminja socialno delo? Kakšna je vloga socialne delavke?
Glede na to, da je tudi socialno delo v času epidemije postavljeno pred nove izzive, želim izvedeti, kako se je odzvalo v tej situaciji, kako lahko socialne delavke in delavci uresničujejo svoje poslanstvo v domovih.
3. METODOLOGIJA
3.1. Vrsta raziskave
Izvedena raziskava je kvalitativna, empirična in eksplorativna oziroma poizvedovalna.
Raziskava je kvalitativna, ker vključuje besedne opise, ki se navezujejo na temo raziskovanja.
Empirična je, ker sem zbirala nove, izkustvene podatke, ki se nanašajo na raziskovani pojav. Raziskava je eksplorativna zato, ker se osredotoča na zbiranje novega gradiva v povezavi s še ne dovolj raziskanim problemom.
Teme raziskovanja so: vsakdanje življenje v domu pred epidemijo in v času epidemije, potrebe stanovalcev, socialna mreža in komunikacija s sorodniki, stiske in občutki v času epidemije, vpliv ukrepov na počutje stanovalcev, razvoj dobrih praks v domu v času epidemije, socialno delo v času epidemije in vloga socialne delavke.
3.2. Raziskovalni instrument in viri podatkov
Podatke sem zbirala s spraševanjem, natančneje s polstrukturiranim intervjujem, saj sem imela teme in nekatera vprašanja vnaprej zastavljena, nekatera pa sem med pogovorom z ljudmi dodajala oziroma preoblikovala glede na trenutno situacijo. Moj namen je bil, da sogovornic ne omejujem pri odgovorih, zato se mi je zdel polstrukturiran intervju najboljša izbira za pridobivanje podatkov, saj sem od respondentov želela pridobiti čim več informacij.
Merski instrument moje raziskave so bili trije vprašalniki, s pomočjo katerih sem med raziskovanjem zbirala primarne podatke. Vprašalnike sem oblikovala sama za potrebe raziskovanja in jih dodajam v prilogi. Prvi je bil namenjen stanovalcem domov za stare ljudi, drugi socialnim oskrbovalkam, ki so zaposlene v domu, in tretji je bil namenjen socialni delavki, ki je prav tako zaposlena v domu za stare ljudi. Intervju za stanovalce domov je sestavljen iz pet sklopov (vsakdanje življenje pred epidemijo in v času epidemije, potrebe stanovalcev, socialna mreža in komunikacija s sorodniki, stiske in občutki v času epidemije in vpliv ukrepov na počutje stanovalcev). Pri vsakem sklopu sem oblikovala okvirna vprašanja, ki so se mi zdela najbolj relevantna za posamezno temo. Vprašalnik vsebuje skupaj 24 vprašanj odprtega tipa. Vprašalnik za socialne oskrbovalke je podoben vprašalniku za
stanovalce domov, s tem da so vprašanja prilagojena sogovornicam in se nanašajo na stanovalce. Vprašalnik za socialno delavko je sestavljen iz desetih vprašanj odprtega tipa.
Viri podatkov moje raziskave so bile torej osebe, s katerimi sem izvedla intervjuje.
3.3. Populacija in vzorčenje
Populacijo v raziskavi predstavljajo stanovalci in zaposleni v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani na dan 20. 4. 2021 (takrat sem začela z zbiranjem podatkov).
Vzorec je priročen in neslučajnostni, saj so v raziskavo vključene osebe, ki sem jih sama določila (socialna delavka) in pa stanovalke in socialne oskrbovalke, ki mi jih je priporočila socialna delavka. V vzorcu sem želela zajeti osebe, tako stanovalce kot tudi zaposlene, ki so v domu že nekaj časa pred pojavom virusa in so seznanjeni s potekom življenja v domu v normalnih razmerah in lahko primerjajo življenje pred pojavom virusa z življenjem v razmerah, ki so nastale kot posledica virusa oziroma epidemije.
Vzorec je sestavljen iz devetih oseb, in sicer:
- 6 stanovalk (vse so ženskega spola, stare od 78 do 88 let, od katerih jih je pet živelo v domu, še preden se je pojavil virus covid-19 in ena, ki je prišla v času epidemije);
- 3 zaposlene (dve socialni oskrbovalki in ena socialna delavka).
Naj omenim, da so vse intervjuvanke ženskega spola, kar je zanemarljivo, saj sem želela pridobiti podatke ne glede na spol.
3.4. Zbiranje podatkov
Zbiranje podatkov je potekalo od 20. 4. 2021 do 14. 5. 2021. Intervjuje sem izvedla v Domu starejših občanov Fužine, kjer sem od vodstva doma za to pridobila tudi dovoljenje.
Najprej sem vstopila v stik s socialno delavko, se ji predstavila in povedala, kakšen je moj namen in kaj sploh raziskujem. Vprašala sem, ali so pripravljeni sodelovati oziroma ali bo možna izvedba raziskave v njihovem domu glede na situacijo in razmere, povezane z epidemijo, ter pod kakšnimi pogoji bi se lahko izvedla raziskava oziroma bi mi dovolili vstop v dom.
Pri navezovanju stikov s sodelujočimi mi je pomagala socialna delavka, zaposlena v domu. Vsi pogovori so potekali v Domu starejših občanov Fužine. Svojim sogovornicam – stanovalkam sem dala možnost, da so se same odločile, ali se želijo pogovarjati v notranjosti doma ali pa bi se raje pogovorile zunaj, in sicer na domski ploščadi. Štiri stanovalke so bile za
