PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Sabina Mlakar
GIBALNA/ŠPORTNA AKTIVNOST ŠTUDENTOV UL PEDAGOŠKE FAKULTETE V ČASU 1. VALA EPIDEMIJE KORONAVIRUSA SARS-CoV-2
MAGISTRSKO DELO
Ljubljana, julij 2021
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Sabina Mlakar
GIBALNA/ŠPORTNA AKTIVNOST ŠTUDENTOV UL PEDAGOŠKE FAKULTETE V ČASU 1. VALA EPIDEMIJE KORONAVIRUSA SARS-CoV-2
MAGISTRSKO DELO
Mentorica: izr. prof. dr. Vesna Štemberger
Ljubljana, julij 2021
(E. Roosevelt)
Zahvaljujem se …
Mentorici, dr. Vesni Štemberger za mentorstvo, strokovno pomoč, hitro odzivnost in pozitiven odnos.
Staršema in mami Tini za podporo, brezpogojno ljubezen in pozornost. Hvala, ker ste vedno verjeli vame in mi omogočili vse, kar danes imam, in vse, kar sem.
Igorju za ljubezen in spodbudne besede v času pisanja magistrskega dela.
Moji štiriperesni deteljici, ki je ne glede na vse vedno ob meni.
Najboljšim sedmim učiteljicam in topniški družini za nepozabne spomine in prijateljstvo, ki smo ga stkali v času študija. Zaradi vas je bilo študentsko obdobje še bolj prijetno in zabavno.
Hvala vsem, ki ste na kakršenkoli način pripomogli k temu, da bom lahko prispevala, vplivala, pomagala in ustvarjala vrednost na pedagoškem področju.
V magistrskem delu smo ugotavljali, kako je epidemija covida-19 vplivala na gibalno/športno aktivnost študentov UL Pedagoške fakultete. V teoretičnih izhodiščih smo na začetku predstavili pomen rednega izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti, zapisali različne opredelitve gibalnih/športnih aktivnosti, opisali gibalno/športno aktivnost študentov, naredili pregled strukture športnih dejavnosti na slovenskih univerzah ter navedli priporočila glede količine in intenzivnosti izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti. V nadaljevanju smo opisali pandemijo covida-19 in bolezen COVID-19, našteli državne ukrepe RS v času epidemije covida-19 ter predstavili, kako je epidemija vplivala na življenje študentov. V empiričnem delu je sodelovalo 41 študentk in študentov Oddelka za razredni pouk na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Zanimalo nas je, kako pogosto so študentje izvajali gibalne/športne aktivnosti pred epidemijo in v času epidemije covida-19, kateri dejavniki so med epidemijo v največji meri pozitivno vplivali na njihovo gibalno/športno aktivnost in kako je epidemija vplivala na splošno počutje, indeks telesne mase, samooceno gibalne/športne aktivnosti in telesno zmogljivost študentov.
Rezultati so pokazali, da je obdobje epidemije covida-19 pozitivno vplivalo na pogostost izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti študentov, ki so bili pred epidemijo manj pogosto gibalno/športno aktivni kot med epidemijo, v času katere so bili sicer bolj intenzivno in dlje časa gibalno/športno aktivni v 2. mesecu kot v 1. mesecu. Napredek med 1. in 2. mesecem epidemije so študentje potrdili tudi z boljšimi samoocenami glede lastnih telesnih zmogljivosti in boljšimi dosežki na preizkusu zmogljivosti, ki so jih dosegli v 2. mesecu epidemije, ko smo pri študentih ugotovili tudi boljše splošno počutje. Med 1. in 2. mesecem epidemije covida-19 pri normalno težkih študentih nismo zaznali statistično pomembnih razlik glede pogostosti izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti, medtem ko so se pri prekomerno težkih študentih pojavile statistično pomembne razlike. Prekomerno težki študentje so bili v 2. mesecu epidemije bolj pogosto gibalno/športno aktivni kot v 1. mesecu epidemije. Tako pri normalno težkih študentih kot pri prekomerno težkih študentih nismo ugotovili statistično pomembnih razlik glede povprečnega ITM-ja v 1. in v 2. mesecu epidemije covida-19. Ugotovili smo, da so prosti čas, vreme in družba najbolj pozitivno vplivali na izvajanje gibalnih/športnih aktivnosti tako v 1. kot v 2. mesecu epidemije covida-19, medtem ko so se kot manj pomemben dejavnik izkazale brezplačne vadbe in pa dnevnik vadbe, katerega pozitiven vpliv se je sicer v 2. mesecu epidemije zvišal za skoraj 1 oceno. Z dnevnikom vadbe smo želeli študente dodatno spodbuditi h gibanju.
KLJUČNE BESEDE: študentje, zdravje, gibalna/športna aktivnost, epidemija covida-19, SARS- CoV-2.
Physical/sports activity of students of the Faculty of Education, the University of Ljubljana during the first wave of coronavirus SARS-CoV-2 epidemic
In the master's thesis, we researched how the COVID-19 epidemic affected the physical/sports activity of students of the Faculty of Education at the University of Ljubljana. In the theoretical part of this master’s thesis, we presented the importance of regular physical/sports activities, wrote down various definitions of physical/sports activities, described students' physical/sports activity, reviewed the structure of sports activities at Slovenian universities, and gave recommendations regarding the amount and intensity of physical/sports activities.
In the following, we described the COVID-19 pandemic and the COVID-19 disease, listed measures of the Republic of Slovenia during the COVID-19 epidemic, and presented how the epidemic affected the lives of students. In the empirical part. 41 students participated from the Department of Elementary Teaching at the Faculty of Education in Ljubljana. We researched how often students performed physical/sports activities before and during the COVID-19 epidemic, what factors had the greatest positive effect on their physical/sports activity during the epidemic, and how the epidemic affected general well-being, body mass index (BMI), self-assessment of physical/sports activity, and physical performance of students.
The results showed that the period of the COVID-19 epidemic had a positive effect on the frequency of physical/sports activities of students who were less often physically/sports active before the epidemic than during the epidemic. The results also showed that during the pandemic they were more intensely and longer physically active in the 2nd month than in the 1st month. The students also confirmed the progress between the 1st and the 2nd month of the epidemic with better self-assessments regarding their physical capabilities and better performance on the performance test achieved in the 2nd month of the epidemic. Between the 1st and 2nd months of the COVID-19 epidemic, no statistically significant differences in the frequency of physical/sports activities were detected in normally heavy students while statistically significant differences occurred in overweight students. Overweight students were more often physically/sports active in the 2nd month of the epidemic than in the 1st month of the epidemic. For normal and overweight students, we found no statistically significant differences in the average BMI in the 1st and the 2nd month of the COVID-19 epidemic. We found that free time, weather, and society had the most positive impact on physical/sports activities in both the 1st and 2nd months of the COVID-19 epidemic. Less important factors were free sports activities and an exercise diary even though the positive impact of exercise diary increased by almost one mark in the 2nd month of the epidemic. With the exercise diary, we wanted to encourage students to exercise further.
KEYWORDS: students, health, physical/sports activity, COVID-19 epidemic, SARS-CoV-2.
1.0 UVOD ... 1
2.0 PREDMET IN PROBLEM ... 3
2.1 Gibalna/športna aktivnost ... 3
2.1.1 Pomen in izvajanje gibalnih/športnih aktivnosti ... 5
2.1.2 Gibalna/športna aktivnost pri študentih ... 8
2.1.3 Pogostost in oblike gibalnih/športnih aktivnosti ... 15
2.2 Pandemija covida-19 ... 18
2.2.1 Bolezen COVID-19 ... 19
2.2.2 Državni ukrepi RS v času 1. vala epidemije covida-19... 20
2.2.3 Študentska populacija v času pandemije covida-19 ... 21
2.2.4 Državni ukrepi RS relevantni za študente ... 22
2.2.5 Vpliv epidemije covida-19 na življenje študentov ... 23
2.3 Opredelitev problema ... 27
3.0 RAZISKOVALNI CILJI... 28
4.0 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 28
5.0 METODE IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 29
5.1 Vzorec ... 29
5.2 Postopki zbiranja podatkov ... 29
5.3 Postopki obdelave podatkov... 30
6.0 REZULTATI IN RAZPRAVA ... 30
6.1 RV 1: Na kakšen način je obdobje epidemije covida-19 vplivalo na gibalno/športno aktivnost študentov? ... 30
6.2 RV 2: Ali se med 1. in 2. mesecem epidemije covida-19 znotraj skupine študentov, ki so normalno hranjeni (1. skupina), in skupine študentov, ki so prekomerno težki ali debeli (2. skupina), pojavljajo statistično pomembne razlike glede pogostosti izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti in ali se med 1. in 2. mesecem epidemije covida-19 znotraj 1. in 2. skupine pojavljajo statistično pomembne razlike v povprečnem ITM-ju? ... 38 6.3 RV 3: Ali se med 1. in 2. mesecem epidemije covida-19 pri študentih pojavljajo statistično pomembne razlike glede dosežkov na preizkusu zmogljivosti? Ali se med 1. in 2. mesecem
6.4 RV 4: Ali se med 1. in 2. mesecem epidemije covida-19 pojavljajo statistično pomembne
razlike v splošnem počutju študentov? ... 45
6.5 RV 5: Kateri dejavniki so v največji meri pozitivno vplivali na gibalno/športno aktivnost študentov v času epidemije covida-19? ... 48
7.0 SKLEP ... 51
8.0 LITERATURA IN VIRI ... 54
9.0 PRILOGE ... 61
KAZALO GRAFIKONOV
Grafikon 1: Pogostost izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti ... 31Grafikon 2: Čas trajanja gibalnih/športnih aktivnosti ... 33
Grafikon 3: Intenzivnost izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti ... 33
Grafikon 4: Prostor izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti ... 35
Grafikon 5: Način izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti – družba ... 36
Grafikon 6: Način izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti – organiziranost ... 36
Grafikon 7: Povprečje pogostosti izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti ... 38
Grafikon 8: Indeks telesne mase študentov ... 40
Grafikon 9: Rezultati preizkusa zmogljivosti ... 42
Grafikon 10: Ocena lastne telesne zmogljivosti ... 44
Grafikon 11: Počutje študentov med epidemijo ... 45
Grafikon 12: Vpliv dejavnikov na izvajanje gibalnih/športnih aktivnosti ... 48
KAZALO SLIK
Slika 1: Programska struktura športnih dejavnosti na Univerzi v Ljubljani ... 11Slika 2: Delež športno dejavnih študentov v organiziranih programih športne dejavnosti od vseh vpisanih na Univerzo v Ljubljani ... 13
Slika 3: Borgova lestvica občutenja napora ... 17
Slika 4: Piramida gibalnih/športnih aktivnosti ... 18
CUS – Center za univerzitetni šport NIJZ – Nacionalni inštitut za javno zdravje PEF – Pedagoška fakulteta
ReNPŠ14–23 – Resolucija o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji v obdobju 2014–2023
SZO – Svetovna zdravstvena organizacija ŠDL – Študentski dom Ljubljana
UL – Univerza v Ljubljani
1
1.0 UVOD
Le malo dogodkov lahko vpliva na življenje celotnega prebivalstva v državah ali celo na cel svet. Študije o jugoslovanski vojni, terorističnih napadih 11. septembra ali družbeni in ekonomski nestabilnosti v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze kažejo, da lahko nekateri posamezni dogodki povzročijo velike spremembe glede vrednot, stališč in vedenj. Svetovna finančna kriza je leta 2008 na primer trajno vplivala na zdravstvene izide, povzročila upad kakovosti in povečala socialne razlike znotraj najbolj prizadetih držav. Medtem ko sociološke teorije pogosto trdijo, da se družbene spremembe dogajajo v dolgih obdobjih, letih in desetletjih, lahko nekaj dramatičnih posebnih dogodkov zelo hitro vpliva in spremeni življenjski slog in vedenje. Življenjsko ogrožajoča svetovna pandemija covida-19 v kombinaciji s politiko, ki omejuje javno življenje, zagotovo spada v to kategorijo dogodkov z velikim potencialom za hitre in daljnosežne družbene spremembe.
Od prvih poročil o novem virusu SARS-CoV-2 v Wuhanu na Kitajskem je bil svet v nekaj mesecih priča širjenju tega virusa po vsem svetu. Virus je hitro postal velika grožnja javnemu zdravstvu, zato je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo in nacionalnim vladam svetovala, naj izvajajo zaščitne ukrepe za upočasnitev širjenja te nalezljive bolezni. Že v preteklih pandemijah so znanstveniki dokazali, da je ključni dejavnik za upočasnitev izbruhov bolezni socialno distanciranje, zato so v številnih evropskih državah v okviru politike blaženja covida-19 začeli veljati ukrepi za prostorsko distanciranje, omejevanje socialnih stikov in odrejanje izolacij oziroma karanten.
V svetu bi nenadzorovano širjenje virusa v nekaj mesecih povzročilo več deset milijonov okužb in s tem v mnogih državah znatno preseglo zmogljivost zdravstvenih sistemov (An der Heiden in Buchholz, 2020). Da bi preprečili tak scenarij, so se številne države odločile za daljnosežno zaustavitev podjetij, javnih ustanov in infrastruktur. V Sloveniji so 16. marca 2020 oblasti prepovedale množične prireditve, zaprle šole, vrtce, univerze, nakupovalna središča in ne nujne prodajalne, restavracije, gledališča in muzeje. 20. marca so ukrepe še poostrili, tako da so prepovedali gibanje in zbiranje ljudi na javnih mestih ter prepovedali gibanje zunaj občine stalnega ali začasnega prebivališča z dovoljenimi določenimi izjemami. Ti zadrževalni ukrepi so imeli velike učinke tako na javno življenje na splošno kot tudi na preživljanje prostega časa, ko veliko ljudi izvaja tudi gibalne/športne aktivnosti. Čeprav je vlada RS sporočila, da je gibanje za ožje družinske člane ali člane skupnega gospodinjstva na javnih mestih še vedno dovoljeno, pa so športni klubi, fitnes centri, bazeni in drugi športno-rekreacijski objekti ostali zaprti.
Zaprtje športno-rekreacijskih objektov in omejitve izvajanja športnih dejavnosti so prikrajšale številne ljudi, da bi sledili svojim običajnim športnim rutinam. Čeprav so zdravstvene oblasti ljudi opozarjale, naj športne dejavnosti v družbenih okoljih nadomestijo z vadbami na domu,
2
je doseg in upoštevanje teh priporočil vprašljiv, še posebej zato, ker so strokovnjaki s področja športnih znanosti in medicine na podlagi preteklih učinkov karanten izrazili zaskrbljenost, da omejitve gibanja spodbujajo sedeče vedenje in zmanjšujejo izvajanje gibalnih/športnih aktivnosti, ki imajo ključno vlogo pri ohranjanju in krepitvi tako fizičnega kot duševnega zdravja.
Možnosti za povečano sedenje in zmanjšanje prakticiranja zdravih življenjskih navad so zaradi ukrepov, navedenih v zgodnjem odstavku, narastle tudi pri študentski populaciji, ki je sicer že v ne-epidemičnem obdobju izpostavljena nezdravim prehranskim in sedečim navadam (Rodríguez-Larrad idr., 2021). Glede na to, da so številni raziskovalci že v ne-epidemičnem obdobju ugotovili, da mladostniki in študentje na splošno niso dovolj gibalno/športno aktivni, smo v magistrskem delu želeli ugotoviti, kako pogosto so bili študenti razrednega pouka Univerze v Ljubljani Pedagoške fakultete običajno gibalno/športno aktivni pred epidemijo covida-19 ter kako je epidemija covida-19 vplivala na njihovo gibalno/športno aktivnost, telesno zmogljivost in splošno počutje. V sklopu raziskave smo želeli študente tudi motivirati za redno in dovolj intenzivno gibanje.
3
2.0 PREDMET IN PROBLEM
2.1 Gibalna/športna aktivnost
Osnovna potreba vsakega človeka je, da se giblje in da ustrezno razvija gibalne sposobnosti, ki so že našim prednamcem omogočile obstoj (Dolenc, 2015).
V prazgodovini je bila ena prvih in najpomembnejših dejavnosti, ki so omogočale preživetje civilizacij, lov – naporna aktivnost, pri kateri je bil uspeh pogojen s človekovo fizično močjo, gibljivostjo ter dobro razvito hitrostjo in vzdržljivostjo. Ljudje so torej za preživetje potrebovali dobro fizično kondicijo, ki pa je bila močno cenjena tudi kasneje v antični Grčiji, ko so atletsko telo povezovali z razsvetljenim umom in poudarjali ravnovesje med enim in drugim (prav tam).
Tudi danes se v številnih raziskavah poudarja prav dejstvo, da je za zdrav osebnostni razvoj človeka pomembno delovanje v ravnovesju, saj mu tak način omogoča lažji doseg dobrega imunskega sistema in zdrave psihe (Dolenc, 2015; Jurak, Kovač in Strel, 2006; Lipošek, Planinšec, Leskošek in Pajtler, 2018). K zdravemu življenjskemu slogu, ki omogoča ohranjanje in krepitev fizičnega in duševnega zdravja, v veliki meri pripomoremo z gibanjem, ki je z razvojem civilizacije postalo manj potrebno v človekovem vsakdanu (Agita Mundo, 2002, v Završnik in Pišot, 2005).
Med evolucijo je imel človek vedno manj napornih aktivnosti v naravi, saj je svoje delovanje začel spreminjati in ga prilagajati glede na spremembe v okolju. Ljudje so se iz narave umaknili v bolj udobno okolje, v katerem za preživetje niso potrebni tako veliki napori; kljub ugodnejšemu življenju se današnja družba sooča z novimi težavami (Pistotnik, 2003). Ena izmed teh je moderna tehnologija, ki nam je v zadnjih letih na različnih področjih olajšala življenje in je hkrati človeka oddaljila od socialnih dejavnosti in gibanja – pomembnega varovalnega dejavnika zdravja, ki v veliki meri preprečuje nastanek kronično nenalezljivih bolezni (Agita Mundo, 2002, v Završnik in Pišot, 2005).
Če hoče posameznik ohranjati lastno zdravje, ima torej gibalna/športna aktivnost pri tem ključni pomen. V času odraščanja predstavlja temelj za celosten psihosomatski razvoj; v odraslem obdobju je ključna pri vzdrževanju želenega zdravstvenega stanja in ohranjanju dolgega kakovostnega življenja (Završnik in Pišot, 2005).
Završnik in Pišot (2005, str. 17) gibalno/športno aktivnost opredeljujeta kot: »/…/ individualno ali kolektivno gibalno in/ali športno aktivnost, v katere okvir sodijo tako aktivnosti v prostem času, v šoli, pri delu kot tudi aktivnosti z namenom približevanja ciljem vsakodnevnih nujnih ali načrtovanih dejavnosti posameznika (na poti v šolo oziroma v službo ali iz nje, po opravkih, nakupih, obiskih, in/ali drugih zadolžitvah).«
4
S strani Svetovne zdravstvene organizacije (v nadaljevanju SZO) je gibalna/športna aktivnost definirana kot vsako gibanje skeletnih mišic, kjer je nujni pogoj poraba energije, katero porabljamo tudi tedaj, ko delamo, se igramo, potujemo, se rekreiramo ali opravljamo gospodinjska opravila. Posledično tudi te dejavnosti prištevamo v kategorijo gibalnih/športnih aktivnosti, kamor sodita tudi šport oziroma športna vadba, ki torej nista enoznačna s pojmom gibalna/športna aktivnost, ampak spadata v njegovo podkategorijo (World Health Organisation, 2020c). Tudi Pišot (2004) in N. Mutrie (2005) poudarjata, da vsaka gibalna aktivnost ni nujno tudi športna aktivnost, četudi se ta dva izraza velikokrat neutemeljeno uporabljata sopomensko. Oba avtorja navajata, da je gibalna/športna aktivnost bolj splošen pojem in zadeva predvsem ohranjanje ali krepitev zdravja, splošnega počutja in telesne pripravljenosti ljudi vseh starosti. Medtem je šport tisti del gibalne aktivnosti, ki je po navadi strukturiran, načrtovan, voden in usmerjen k ohranjanju in razvoju motoričnih učinkovitosti s ciljem osvojitve športnega rezultata.
»Šport je po ustaljenih pravilih izvajana telesna dejavnost za krepitev telesne zmogljivosti, tekmovanje, razvedrilo.« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1975).
Po zapisu CIEPSA (danes ICSSPE – Mednarodni Svet za športno znanost in telesno vzgojo pri Unescu) je šport vsaka telesna dejavnost, ki vključuje značilnosti igre in pri kateri se lahko posameznik bori sam s sabo, z drugimi osebami ali s komponenti narave. V primeru tekmovanja je potrebna izvedba v viteškem duhu. Pri športu je ključna poštena igra oziroma
»fair-play« (Šugman, idr., 2006).
»Šport je področje družbene stvarnosti, kamor štejemo vse pojave, procese, odnose in namene na izsekih športne vzgoje, športnega razvedrila, elitnega tekmovalnega športa, invalidskega športa in zdravilnega oziroma rehabilitacijskega športa.« (Kristan, 2000, str. 33).
Nekateri ljudje se s športom ukvarjajo poklicno, medtem ko se večina ljudi v športne dejavnosti vključuje amatersko. Ljudje lahko sodelujejo v neorganiziranih ali organiziranih športih, ki se izvajajo predvsem preko društev in drugih športnih organizacij (Resolucija o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji v obdobju 2014–2023, 2014).
Beseda šport izhaja iz latinske besede »de sportale«, ki pomeni uživati, zato lahko pojem šport opredelimo tudi kot gibanje za užitek (Pistotnik, 2017). Za športne aktivnosti se običajno odločimo prostovoljno in lahko zagotavljajo večji užitek ter korist za duševno ali socialno zdravje kot aktivnosti, ki so npr. povezane z delom ali gospodinjskimi opravili. Kljub temu pa redno in dovolj intenzivno izvajanje tako enih kot drugih zagotavlja pozitivne učinke na zdravje človeka (Dolenc, 2015).
V Resoluciji o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014–2023 (nadaljevanju ReNPŠ14-23) je šport definiran kot: »/…/ dejavnost, ki bogati kakovost posameznikovega življenja in zaradi svojih učinkov pomembno vpliva na družbo.« Navajajo
5
tudi, da je šport temeljna pravica vsakega človeka in da mora biti dostopen vsem ne glede na posameznikov socialno-ekonomski status (Resolucija o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji v obdobju 2014–2023, 2014). Kljub navedbi, da je šport temeljna pravica vsakega, pa na račun različno bogatih spodbud iz okolja že v otroštvu med otroki nastanejo velike razlike pri usvajanju različnih znanj in razvijanju gibalnih sposobnosti (Zurc, 2008).
Okolje lahko otroku ponudi bogate izkušnje, preko katerih lahko nenehno zadovoljuje oziroma krepi naravno potrebo po gibanju in pridobiva motorična znanja, ali revne izkušnje, pri katerih je ta proces zaviran (Pišot in Planinšec, 2005).
Ker je človekovo delovanje pogojeno z gibalno dejavnostjo, je pomembno, da že mlajšim otrokom omogočimo raznovrstne gibalne/športne izkušnje, saj je vključevanje le-teh, močno povezano s skladnim otrokovim razvojem (Pišot in Jelovčan, 2006). Poleg tega otrok preko gibanja spoznava svoje telo in občutke, ugotavlja, kaj vse zmore, in na tak način postopoma usvaja različne gibalne vzorce (Videmšek in Pišot, 2007). Če hočemo, da otrok pridobi čim več kakovostnih in različnih gibalnih izkušenj, je pomembno, da mu omogočimo samostojno svobodno raziskovanje in da ga ne ščitimo pred vsako morebitno nevarnostjo. Tako bo gibalno napredoval in poleg tega pridobil gibalne/športne navade, ki jih bo z večjo verjetnostjo prenesel v mladostniška leta in kasneje v odraslost (prav tam).
Ker redna gibalna/športna aktivnost pozitivno vpliva tako na posameznika kot na družbo, z vzpostavitvijo trdnih temeljev zdravega življenjskega sloga dosežemo številne pozitivne učinke, ki se ne odražajo zgolj na področju zdravstva, ampak tudi na področju socializacije in gospodarstva (Vuori, idr., 1995, v Resolucija o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji v obdobju 2014–2023, 2014). Cilj ustrezne državne politike je varovanje in krepitev zdravja posameznika, družine in celotnega prebivalstva, kar slehernemu človeku omogoča kakovostno in produktivno življenje (prav tam).
2.1.1 Pomen in izvajanje gibalnih/športnih aktivnosti
Redno izvajanje gibalnih/športnih aktivnosti upravičeno povezujemo s celovitim zdravjem, ki v vseh družbah postaja vse bolj cenjena vrednota, ki se hkrati povezuje tudi s socialnimi, ekonomskimi, družbenimi in okolijskimi področji (Kajtna in Tušak, 2005). O pozitivnih povezavah med zdravjem in pozitivnimi učinki raznolikih gibalnih dejavnosti so govorili številni domači in tuji avtorji (Corbin in Pangrazi, 1993; Fras, 2001; Mišigoj – Duraković, 1999, 2000, 2003; 2002; Pišot, 2004; Poles 2003; Zakrajšek idr., 2003; v Završnik in Pišot, 2005), zato je zaskrbljujoče dejstvo, da ljudje še nikoli v preteklosti niso med opravljanjem osnovnih dnevnih aktivnosti toliko sedeli, kot sedijo dandanes (Brettschneider in Bunemann, 2005, v Šimunič, Volmut in Pišot, 2010). Škof (2007) navaja, da nas je sedentarni način življenja »pomehkužil«,
6
medtem ko Šimunič idr. (2010) trdijo, da človek še nikoli v zgodovini ni bil tako gibalno/športno neučinkovit in nesposoben.
Po navedbah SZO je vsak 4. prebivalec (gledano globalno) premalo gibalno/športno aktiven, medtem ko je znotraj populacije mladostnikov, zadostno gibalno/športno aktivna slaba petina, kar je zelo zaskrbljujoče, saj gibalna/športna aktivnost ni samo pomemben varovalni dejavnik zdravja, ampak vpliva tudi na ustrezen telesni razvoj in razvoj gibalnih sposobnosti (Fras, 2002); poleg tega učinkuje tudi na posameznikov kognitivni, socialni in emocionalni razvoj (Ekeland, Heilan, Hagen, Abott in Nordheim 2004; Steptoe in Butler, 1996; Tomori, 2005; v Šimunič idr., 2010).
Igra in gibalne/športne aktivnosti so tako v šoli kot v prostem času bistvenega pomena za zdrav in skladen razvoj vsakega mladega človeka. Z njimi že pri majhnih otrocih spodbudimo razvoj osebnosti, družbeno integracijo, olajšamo razvoj socialnih veščin (World Health Organisation, 2020c); premajhna prisotnost ali popolna odsotnost gibalnih/športnih aktivnosti lahko pri otroku upočasni gibalni in tudi kognitivni razvoj (Završnik in Pišot, 2005). Ker kasneje teh mankov ni mogoče v celoti nadomestiti, moramo že v času odraščanja poskrbeti, da mladini zagotovimo redne, kvalitetne in primerno intenzivne gibalne/športne aktivnosti (prav tam).
Z vsakodnevnim gibanjem in vključevanjem različnih športnih aktivnosti že v otroštvu postavljamo pomembne temelje za aktivno in zdravo življenje kasneje v odraslosti. Vzorci, ki jih pridobimo kot otroci in mladostniki, se namreč prenašajo v odraslo življenje, zato je še toliko bolj pomembno, da so starši otrokom zgled za zdrav in aktiven življenjski slog (World Health Organisation, 2020c). Tudi Berčič (2005, v Kajtna in Tušak, 2005) navaja, da je družina najpomembnejša podpornica pri otrokovem razvoju in gibanju, zato je pomembno, da starši otrokom že v zgodnjem otroštvu na sproščujoč, igriv in prijazen način omogočijo čim več izkušenj, povezanih z gibanjem, ter jih usmerjajo v različne gibalne aktivnosti. Tako otroci lažje zgradijo pozitiven odnos do gibanja in športa ter hkrati že zelo zgodaj oblikujejo določene navade in vzorce obnašanja, ki jih sprejmejo kot način življenja.
Otroci naj bi s pridobivanjem temeljnih gibalnih/športnih izkušenj in navad, ki so si jih pridobili v družinskem okolju, nato, kolikor je le možno, nadaljevali v šoli (Berčič, 2005, v Kajtna in Tušak, 2005), kjer je danes šport del šolskega predmetnika na vseh izobraževalnih ravneh.
Telovadba je v šolah prisotna že iz antičnih časov, saj so se že grški filozofi, kot sta Sokrat in Aristotel, zavedali, kako pomembno je gibanje za zdravje in za ohranjanje tako fizičnega kot tudi psihičnega ravnovesja pri človeku (Jurak idr., 2006).
P. Dolenc (2015) navaja, da je danes pouk športa pomemben z več zornih kotov. Poleg glavnega izobraževanega vidika, znotraj katerega se učenci seznanjajo z osnovami različnih
7
športov in usvajajo raznovrstne gibalne spretnosti, je ključno to, da že mlade generacije oblikujejo pozitivni odnos do zdravega načina življenja in gibanja.
Po navedbah številnih raziskav (Dolenc, 2005; Pišot, 2004; Pišot, Juriševič in Završnik, 2002;
Završnik in Pišot, 2005) s primerno gibalno/športno aktivnostjo lažje ohranjamo normalno telesno težo in pripomoremo k ustreznemu razvoju okostja ter k večanju mišične in kostne mase; vzporedno z navedenimi pozitivnimi učinki zmanjšamo možnosti za nastanek poškodb in kronično nenalezljivih bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, bolezni dihal, bolezni kostno- mišičnega sistema, sladkorna bolezen tipa 2, rak dojke, rak debelega črevesja in nekatere duševne bolezni.
Poleg zgoraj naštetih koristi rednega izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti so se pri mladostnikih, ki se ukvarjajo s športom, pozitivni učinki pokazali tudi na več drugih področjih.
Mladostniki, ki so redno gibalno/športno aktivni:
– imajo boljšo telesno samopodobo in splošno spoštovanje mladostnikov (Fox, 2000;
Moreno in Cervello, 2005; Tomori, 2005; Kalogiannis, 2006; Schneider, Duntun in Coper, 2008; v Dolenc, 2015),
– so manj tesnobni in depresivni, saj se pri gibanju sprošča hormon sreče serotonin, kar prispeva k boljšemu splošnemu počutju (Kirkaldy in sodelavci, 2002; Tomori, 2005; v Dolenc, 2015),
– imajo kakovostnejše odnose s starši, manj pogosto uporabljajo droge in imajo višje povprečne učne dosežke (Donaldson in Ronan, 2006, v Dolenc, 2015),
– lažje in bolj učinkovito obvladujejo stres, saj se med gibanjem uravnavajo negativna čustva (Tomori, 2005, v Dolenc, 2015),
– lažje vzpostavljajo in ohranjajo stike z drugimi (Eccles, Barber, Stone in Hunt, 2003, v Dolenc, 2015) in
– bolje rešujejo probleme (Hansen, Larson in Dwoekin, 2003, v Dolenc, 2015).
Ukvarjanje s športom pa lahko povzroči tudi negativne učinke, kot so poškodbe, težave z zdravjem, stres, odvisnost od vadbe, motnje hranjenja in uporabo anabolnih steroidov (Matej Tušak, Marinšek in Maks Tušak, 2009), zato je pri otrocih in mladostnikih ključna vloga staršev, športnih pedagogov in trenerjev, ki morajo biti v prvi vrsti s svojimi ravnanji zgled mladim generacijam in jih s pravilnimi pristopi usmerjati ter motivirati za zdravo prehranjevanje, športno udejstvovanje in pozitivno doživljanje lastnega telesa.
Številne raziskave so pokazale, da je delež otrok in mladostnikov, ki so redno gibalno/športno aktivni, tako v tujini kot tudi v Sloveniji vedno manjši (Nader, Bradley, Houts, McRitchie in O'Brien, 2008; Završnik in Pišot, 2005; Jurak, 2006; v Dolenc 2015); posledično je pri tej
8
populaciji narastel delež tistih, ki so prekomerno težki ali debeli (del Mar Bibiloni, Pon in Tud, 2013, v Dolenc, 2005).
Več prekomerno težkih ali debelih otrok oziroma mladostnikov pomeni tudi več otrok z nizko samopodobo, saj sta Strel in Štihec (1995) ugotovila, da imajo gibalno najspretnejši učenci najvišjo samopodobo, medtem ko se najnižje spoštujejo učenci, ki imajo največ maščevja in najslabše razvite gibalne sposobnosti, med katere uvrščamo moč, gibljivost, koordinacijo, hitrost, ravnotežje in preciznost.
Gibalne/športne aktivnosti, samopodoba in debelost se torej močno povezujejo – debelost posameznika ovira pri gibanju, gibalna neuspešnost pa vodi k negativni samopodobi in izogibanju gibalnih/športnih aktivnosti, katerih redno izvajanje je poleg prehrane ključno pri preprečevanju debelosti in razvoju kroničnih nenalezljivih bolezni, ki povzročajo kar 80 % vseh smrti (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2014).
M. Videmšek, Štihec, Karpljuk in A. Starman (2008) so ugotovili, da se gibalne/športne aktivnosti in prehranjevalne navade iz otroštva povezujejo s prekomerno telesno težo in načinom življenja v odraslosti, saj osebe, ki so prekomerno težke ali debele, večinoma tudi v otroštvu niso bile gibalno/športno dejavne. Prav tako s strani družine niso bile deležne usmeritev in spodbud za gibanje in ukvarjanje s športom. O tem piše tudi P. Dolenc (2015), ki navaja, da obstaja velika verjetnost, da premalo aktivni mladostniki te vzorce prenesejo v odraslo obdobje, zato je še toliko bolj pomembno, da se že otroci in mladostniki zavedajo, kako pomembno je, da so gibalno/športno aktivni in da te gibalne navade ohranjajo tudi v poznejših starostnih obdobjih, saj si bodo na tak način zgradili zdrave temelje za življenje in si hkrati zmanjšali možnosti za nastanek različnih poškodb in težav, povezanih z zdravjem.
2.1.2 Gibalna/športna aktivnost pri študentih
Gibalne/športne navade se v različnih starostnih obdobjih in v različnih okoljih, kot so države regije, podeželska ali urbana območja, zelo razlikujejo; vsekakor so nenadomestljive v vseh življenjskih fazah. Njihovo redno izvajanje je zelo pomembno tudi pri študentih, ki so posebna skupina prebivalstva, saj jih ne moremo umestiti niti k mladostnikom niti k odraslim (Cerar, Kondrič, Ochiana in Sindik, 2017). Pri umeščanju v različna starostna obdobja se povprečno 21-let stari študentje po navedbah M. Puklek Levpušček in M. Zupančič (2010) umeščajo v t. i.
»nekje vmes« obdobje, saj se na določenih področjih že počutijo kot odrasle osebe, na nekaterih pa ne (prav tam).
Med študijem se študentje soočajo z različnimi novimi situacijami in življenjskimi spremembami, med katerimi so v ospredju osebnostni razvoj, ekonomsko in socialno osamosvajanje od staršev ter sprejemanje lastnih odločitev (Gosenca, 2016). Te so povezane
9
tudi z oblikovanjem posameznikovega življenjskega sloga, ki se po prehodu iz srednje šole na univerzo pogosto spremeni. Študentje zaradi študija veliko časa presedijo (npr. učenje, poslušanje predavanj, študijsko delo za računalnikom …), v prostem času pa je za to, da so gibalno/športno aktivni in da se ne ukvarjajo s sedečimi dejavnostmi, potrebna velika mera samodiscipline. Četudi je posameznik po večurnem študiju utrujen in si želi sprostitve, je pomembno, da se zaveda, da bo največ energije pridobil ravno z gibanjem, ki je ključno za ohranjanje in krepitev tako telesnega kot tudi duševnega zdravja (Deliens, Deforche, De Bourdeaudhuij in Clarys, 2015).
Glede na vse dokazane pozitivne učinke izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti je zaskrbljujoče dejstvo, da so Kwan idr. (2012, v Fagaras, Radu in Vanvu, 2015) pri prehodu mladostnikov v zgodnjo odraslost ugotovili velik padec telesnih aktivnosti; največji upad se je zgodil v času vstopa na univerzo. Bray in Born (2004, v Fagaras idr. 2015) omenjata, da je tretjina aktivnih dijakov postala premalo aktivna po tem, ko so pričeli s študijem na univerzah; prav tako so tudi študije po vsem svetu pokazale, da mladostniki in študentje niso tako fizično aktivni, kot bi morali biti, da bi uživali zdravstvene koristi telesnih dejavnosti (Duda, 1992; Dwyer, 1992;
Fang, 2007; Goudas in Hassandra, 2006; Lutz idr., 2008; Strel in Sila, 2010; v Kondrič idr., 2013).
Lipošek idr. (2018) v svoji raziskavi navajajo rezultate različnih mednarodnih študij, ki so pokazale, da se odstotek gibalno/športno neaktivnih študentov razlikuje od države do države:
23 % v zahodni Evropi in ZDA, 30 % v srednji in vzhodni Evropi, 39 % v sredozemskih državah, 42 % v državah azijsko-pacifiške regije in 44 % v državah v razvoju (Haase, Steptoe, Sallis in Wardle, 2004, v Lipošek idr., 2018). Guthold in njegovi sodelavci (2008, v Lipošek idr., 2018) so objavili podatke o stopnjah telesne neaktivnosti v 51 državah, od katerih je bila večina z nizkim ali srednjim dohodkom, in opazili več trendov. Na splošno so bile študentke z izjemo nekaterih vzhodnoevropskih držav bolj gibalno/športno neaktivne kot študentje.
V sklopu študij, ki so preučevale razloge za zmanjšanje telesne aktivnosti v državah v razvoju, so Ng idr. (2009, v Lipošek idr., 2018) ocenili, da se je med letoma 1991 in 2006 povprečna tedenska telesna aktivnost zmanjšala za 32 %. Na svetovni ravni je bilo leta 2010 približno 23 % odraslih, starih 18 let in več, premalo gibalno/športno dejavnih, med njimi 20 % moških in 27 % žensk (World Health Organisation, 2016, v Lipošek idr., 2018).
Raziskovalci so ugotovili tudi, da je 81,3 % univerzitetnih študentov, ki so bili neaktivni, po končanem študiju ohranilo sedeči način življenja (Sparling in Snow, 2002, v Radu idr., 2015), kar je zaskrbljujoče, saj sta po navedbah SZO (2020) ravno sedentaren življenjski slog oziroma telesna neaktivnost glavni vzrok za nekakovostno življenje. Po mnenju Ruiza Tandera (2011, v Radu idr., 2015) so glavni razlogi za telesno neaktivnost študentov pomanjkanje časa, natrpan urnik, finančni stroški, oddaljenost športnih objektov in pomanjkanje motivacije, ki je največkrat ključni problem. Turkmen (2013, v Cerar, Kondrič, Ochiana idr., 2017) navaja, da je
10
pomanjkanje motivacije povezano z nepravilno izbiro športne dejavnosti, pri čemer velikokrat na posameznika vplivajo trendi. Posameznik sledi »modnim muham« in pri izbiri ne posluša sebe in svojega telesa; posledično ne ve, kaj ga žene in kaj je njegov cilj. Rezultat brezciljnega in nesistematičnega izbiranja dejavnosti je pomanjkanje užitka, ki se običajno konča s prekinitvijo gibalnega/športnega udejstvovanja.
Da je dejavnost za nekoga učinkovita in smiselna, je ključno to, da je posameznik zanjo notranje motiviran. Notranja motivacija se nanaša na vse, kar nas žene od znotraj, torej na dejavnosti, ki predstavljajo cilj kot tak, medtem ko se zunanja motivacija nanaša na tisto, kar nas žene od zunaj – ko dejavnosti predstavljajo sredstvo za dosego nekega drugega cilja (Egli idr., 2011; Moreno idr., 2008; 2010; Verloigne idr., 2011; v Kondrič idr. 2013). Glavni motivacijski dejavniki za udejstvovanje v športnih dejavnostih so pri študentski populaciji zdravstveni pritisk, užitek, telesna pripravljenost, obvladovanje stresa in dobro počutje.
Rezultati več študij kažejo, da imajo študenti in študentke različne motive za sodelovanje v športnih aktivnostih, ki so povezani z različnimi športnimi interesi in različno izbranimi metodami za organizirane ali neorganizirane športne dejavnosti. Primarni dejavniki, ki motivirajo študente, so tekmovanje, socialna interakcija in zdravje; pri študentkah so najpomembnejši motivi socialni stiki, tekmovanje in zdravje. Moške pogosteje motivirajo notranji dejavniki (moč, tekmovanje, izziv, kondicija), medtem ko ženske pogosteje zunanji dejavniki (uravnavanje telesne teže, videz) (Sirard idr., 2006; Egli idr., 2011; Guedes idr., 2012;
v Majerič, 2016a).
Motivi študentov za udeležbo v športu so različni in odvisni od več vrst dejavnikov, čeprav lahko do neke mere s športno vzgojo in organiziranimi športnimi aktivnostmi vplivamo na motivacijo za gibanje in športno aktivnost mladih v visokem šolstvu. Ključno pri tem je, da pri vsakemu posamezniku okrepimo motivacijske dejavnike in tako vplivamo, da se učinki teh dejavnosti ohranijo in prenesejo v življenje študenta tudi po končanem študiju (Cerar, Kondrič in Sindik, 2017).
Struktura športne dejavnosti je na slovenskih univerzah v primerjavi s strukturo v osnovnih in srednjih šolah precej drugačna, saj je v osnovnih in srednih šolah šport obvezni predmet (2–3 ure na teden), medtem ko za univerzitetni šport to ne velja. Pred uvedbo bolonjskega sistema študija je bil šport tudi na večini slovenskih univerz obvezni del študijskega predmetnika, kar pa se je z bolonjsko reformo spremenilo (Gosenca, 2016). Gerlovič (2013) navaja, da so spremembe na področju univerzitetnega športa povzročile veliko zmedo, za katero naj bi bile krive univerze, ki niso kvalitetno in celostno umestile športa v študijski program. Univerzitetni šport vpliva na kvaliteto življenja študentov, ki kasneje s svojim veščinami, sposobnostmi in vedenjem vplivajo na razvoj tako družbe kot celotne države, ki si je na tak način prav tako povzročila škodo. Za padec deleža študentov, ki se redno ukvarjajo z organiziranimi športnimi aktivnostmi, je bila ključna odprava obvezne univerzitetne športne vzgoje, ki so jo načrtno v
11
študijske programe univerze uvajali 40 let. Z njeno odpravo so pozabili na vse pozitivne učinke, ki jih prinaša šport na področju psihologije, sociologije, humanizma in tudi na drugih smereh, ter posledično na področju univerzitetnega športa namesto naprej naredili velik korak nazaj.
Trenutno lahko študentje na Univerzi v Ljubljani (v nadaljevanju UL) sodelujejo v različnih športnih dejavnostih, ki so zaobsežene znotraj posameznih programov, različnih glede na obseg, merila in cilje. Izbirajo lahko med programi Centra za univerzitetni šport (CUS), v sklopu katerega so zaobsežene različne skupine športnih dejavnosti: ECTS ocenjeni predmeti, dnevna rekreacija, šport na članicah in športno tekmovalni program, organiziran s strani Športne zveze UL (ŠZUL) in Slovenske Univerzitetne športne zveze (SUSA). Študentje lahko sodelujejo tudi v programih organiziranih s strani Zavoda za študentski šport pri Študentski organizaciji UL (ŠOU šport). Vsi ti programi so odprti za vse študente UL in so v prvi vrsti organizirani zato, da povečajo udeležbo in socializacijo med študenti, krepijo telesno pripravljenost ter spodbujajo športni duh (Cerar, Kondrič in Sindik, 2017).
Slika 1: Programska struktura športnih dejavnosti na Univerzi v Ljubljani (Cerar, 2013)
V sklopu ECTS športnega programa lahko študentje izbirajo med različnimi športnimi dejavnostmi, ki so ovrednotene s 3 ECTS kreditnimi točkami. Da se študent lahko prijavi v ECTS športni program, mora biti v tekočem študijskem letu študent bolonjskega študijskega programa UL. Poleg tega mu mora študijski predmetnik smeri, kamor je vpisan, omogočati, da izbere izbrani izbirni predmet. Univerza v Ljubljani ima namreč sklenjen dogovor samo z
12
določenimi akademijami (3) in fakultetami (11) UL, zato študentje fakultet, ki tega dogovora nimajo sklenjenega, ECTS športnih programov ne morejo obiskovati. Program obsega 90 ur (60 kontaktnih ur, 30 ur samostojnega dela), ki so lahko razporejene čez celo študijsko leto – trajajo dva semestra ali en semester. Da študent pridobi 3 ECTS kreditne točke, mora na koncu opraviti teoretični in praktični izpit, kamor lahko pristopa v primeru, če izpolnjuje 75 % prisotnost oziroma izpolnjuje prisotnost, ki je zahtevana za posamezen program (Univerza v Ljubljani, 2020).
Na področju športno-rekreativnega programa CUS so zaobsežene dnevne rekreacije, ki so financirane s strani UL, zato so za študente ljubljanske univerze brezplačne. Če so za izvajanje vadb potrebni dodatni stroški (npr. najem dvorane ipd.), te stroške krijejo študenti. Večina programov se izvaja v Univerzitetni športni dvorani Rožna dolina; študentje se na programe dnevno prijavljajo preko spleta. V študijskem letu 2020/21 lahko izbirajo med 15 različnimi športnimi dejavnostmi, med katerimi je večinoma vadb vodenih (prav tam).
Športno tekmovalni program obsega športna tekmovanja med fakultetami, od koder je možno napredovati na državna in mednarodna študentska tekmovanja. Športni tekmovalni programi sodijo pod okrilje Športne zveze UL (ŠZUL), ki je pridružena Slovenski univerzitetni športni zvezi (SUSA) in lahko preko nje dostopa do slovenskih in tujih športnih organizacij (prav tam).
V okviru športa na članicah določene fakultete UL (trenutno 15 fakultet) nudijo športne predmete in dejavnosti, ki jih lahko obiskujejo tudi študentje drugih fakultet. Izbor športnih dejavnosti se med fakultetami razlikuje, zato ima vsaka sodelujoča fakulteta na spletni strani podrobnejši opis o ponudbi in izvajanju njihovih športnih predmetov oziroma dejavnosti (prav tam).
Športno-rekreativni programi se izvajajo tudi v zimskem (januar in februar) in poletnem izpitnem obdobju (junij in september). Športne počitnice so tako kot celoten športno- rekreativni program CUS financirane s strani UL. Poleg športnih počitnic nekatere izmed sodelujočih fakultet »športa na članicah« za študente organizirajo tudi športne dneve (planinski pohodi, kolesarski izleti, smučarski izleti), ki jih organizira tudi Zavod za študentski šport pri Študentski organizaciji UL (ŠOU šport) (prav tam). Zavod ŠOU šport za študente ponuja tudi športno-izobraževalne tečaje in usposabljanja, študentska ligaška tekmovanja in prvenstva, organizira športne prireditve in cenovno ugodne športne rekreacije (Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, b. d.).
13
Slika 2: Delež športno dejavnih študentov v organiziranih programih športne dejavnosti od vseh vpisanih na Univerzo v Ljubljani (Berčič, 2009; Filipič - Jeras, 2009, v Cerar, 2013)
Zgornji graf ponazarja športno aktivnost študentov UL v organiziranih športnih programih med letoma 1963 in 2009. Iz grafa razberemo, da je delež športno aktivnih študentov med letoma 1963 in 1981 strmo narastel s 13 % na 62 %, na kar je vplivala uvedba rednega pouka športne vzgoje na vseh 26 fakultetah Univerze v Ljubljani. Po letu 1981 zasledimo upad deleža za 24 % (1993/94) in nato spet vzpon za 10 %. Leta 2002 je bilo športno aktivnih 49 % študentov; ta delež se je do leta 2008 ponovno znižal, in sicer na 30 %.
Za obdobje med letoma 2000 in 2010 je značilna uvedba bolonjske reforme, popolna prekinitev rednega pouka športne vzgoje in njegovo preoblikovanje v obštudijske športne dejavnosti (Majerič, 2015). Leta 2015 je bila večina športnih programov UL v obliki obštudijskih dejavnosti; samo na nekaj fakultetah so lahko študentje izbrali neobvezni ECTS izbirni športni predmet (Majerič, 2016b).
Glede na to, da se je med letoma 2002 in 2008 delež športno aktivnih študentov zmanjšal za 25 %, je bilo pričakovati, da bo zmanjšanje oziroma ukinitev organiziranih športnih programov povzročila še dodatno zmanjšanje števila športno aktivnih študentov. Kljub temu je Majerič (2016a in 2016b) ugotovil, da se je delež športno aktivnih študentov zvišal. V letu 2013 je bilo 77,9 % celotne slovenske študentske populacije redno športno aktivne, kar je več kot v letih, ko so imeli študenti več možnosti za redno organizirano športno udejstvovanje. V Majeričevi raziskavi je 79,61 % študentov in 77,10 % študentk navedlo, da so športno aktivni 2 do 3-krat na teden, 4 do 6-krat na teden ali vsak dan. Do spodbudnih rezultatov je prišel tudi Škulj (2018), ki je prav tako preučeval, kako pogosto so športno aktivni študentje Univerze v Ljubljani. Ugotovil je, da se je s športom vsak dan od 2- do 3-krat tedensko ali od 4- do 6-krat tedensko ukvarjalo 88,7 % študentov in 68,6 % študentk. Tako pri Majerič (2016a) kot pri Škulj (2018) so bili študentje ne glede na spol največkrat športno aktivni 2- do 3-krat na teden; pri
14
obeh raziskavah so ugotovili tudi, da se študentje pogosteje ukvarjajo s športom kot študentke.
Različne študije so pokazale, da je športna dejavnost pomemben dejavnik življenjskega sloga študentov UL. Majerič (2002 v Majerič, 2016a) je ugotovil, da je za dve tretjini študentov šport pomemben dejavnik v njihovem življenju. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi K. Cerar (2013); Majerič (2016a); Markelj (2004), v Majerič (2016a); ter Majerič in Markelj (2010), v Majerič (2016a), ki navaja, da je razvoj športa na UL študentom v različnih obdobjih omogočal različne možnosti za športno udejstvovanje. V osemdesetih letih je večina študentov sodelovala v organiziranih športnih dejavnostih; ta trend se je po letu 2002 začel spreminjati.
Večina študentov se je s športom začela ukvarjati neorganizirano, ta način vadbe pa je med študenti bolj priljubljen še danes.
Analiza priljubljenosti različnih športnih dejavnosti je pokazala, da je v zadnjih desetletjih prišlo do sprememb na lestvici najbolj priljubljenih športnih dejavnosti, ki so med študentkami in študenti različne. V osemdesetih letih so bili med študenti najbolj priljubljeni športi košarka, plavanje in nogomet, pri študentkah pa odbojka, plavanje in hoja (Petkovšek, 1980, v Majerič 2016b). Majerič (2002, v Majerič 2016b) je ugotovil, da so se leta 2002 študenti in študentke najbolj pogosto ukvarjali s hojo, kolesarjenjem in tekom. Poleg tega so bili med študenti bolj priljubljeni športi košarka, nogomet in odbojka, med študentkami pa aerobika, plavanje, rolanje in plesne dejavnosti. Majerič (2016b) in Škulj (2018) sta predstavila izsledke novejših raziskav, kjer sta oba ugotovila, da so v zadnjih letih pri študentih najbolj priljubljeni športi tek, fitnes, nogomet in kolesarjenje, pri študentkah pa tek, hoja, kolesarjenje in fitnes. Prav tako so vsi omenjeni avtorji raziskav ugotovili, da se študentje raje ukvarjajo s skupinskimi športi, medtem ko imajo študentke raje individualne športe.
Razlike med študenti in študentkami se pojavljajo tudi v motivih za telesne dejavnosti. Pri študentih so glavni razlogi za ukvarjanje s telesnimi dejavnostmi tekmovanje, druženje in skrb za zdravje, medtem ko so pri študentkah glavni motivi skrb za zdravje, druženje in nato tekmovanje. Te ugotovitve podpirajo tudi raziskave, opravljene v drugih državah (Sirard idr., 2006; Egli idr., 2011; Guedes idr., 2012; v Majerič, 2016a), in tudi K. Cerar Kondrič, Ochiana idr. (2017), ki ob tem navajajo, da so študentke pogosteje motivirane za športne dejavnosti zaradi svojega videza, ki je statistično povezan s prehranjevalnimi težavami. Motivi, povezani z nadzorom teže, rehabilitacijo, videzom in zdravjem, so znatno višji pri študentih s prekomerno telesno težo, medtem ko so pri študentih z normalno telesno težo prevladujoči motivi uživanje, pripadnost in obvladovanje stresa.
Čeprav se je delež športno aktivnih študentov v zadnjem desetletju povečal in se slovenski študentje vedno bolj zavedajo, kako pomembna je redna gibalna/športna aktivnost, pa služba za zdravstveno varstvo opozarja, da je vse več študentov prvih in četrtih letnikov Univerze v
15
Ljubljani prekomerno težkih ali debelih. Poleg tega so pri študentih zasledili tudi porast bolezni mišic in veziva (slaba drža, skolioza), ki so vzporedno povezane s sedentarnim načinom življenja in pomanjkanjem gibanja. Študentje kot glavni vzrok za neredno izvajanje gibalnih/športnih aktivnosti navajajo pomanjkanje časa, saj veliko študentov ob študiju še občasno dela (Zdravstveni dom za študente UL, 2013). Tudi I. Beno (2015) navaja, da so študentje v njeni raziskavi kot najpogostejši vzrok za telesno neaktivnost navedli obsežne študijske obveznosti in z njimi povezane celodnevne urnike, ki jim otežujejo organizacijo prostega časa; poleg tega za ključne vzroke neaktivnosti navedli tudi pomanjkanje motivacije, pomanjkanje družbe in slabo dojemanje lastnih gibalnih kompetenc.
Glede na rezultate raziskav, izvedenih v zadnjem desetletju, se večina študentov ukvarja z neorganiziranimi športnimi aktivnostmi; približno tretjina študentske populacije je še vedno premalo telesno aktivna (Beno, 2015; Cupar, 2012; Lotrič, 2015; Majerič, 2016a; Škulj, 2018).
Da bi bilo gibalno/športno neaktivnih študentov čim manj, K. Cerar, Kondrič, Ochiana idr.
(2017) predlagajo, da bi poleg organiziranih športnih dejavnosti med študijem na Univerzi v Ljubljani šport ponovno uvedli kot obvezni študijski predmet vsaj v prve letnike prvostopenjskih študijskih programov UL.
Uvedbo športa kot obveznega dela študijskega predmetnika podpirajo tudi študentje (Beno, 2015; Majerič in Markelj, 2009). Z redno gibalno/športno aktivnostjo bi zmanjšali negativne učinke sedečega življenjskega sloga, ki med študentsko populacijo predstavlja resno težavo (Wand, Xing in Wu, 2013, v Lotrič, 2015), poleg tega pa pripomogli k izboljšanju tako fizičnega kot psihičnega zdravja (Dolenc, 2015). N. Dakskobler (2018) je v svoji raziskavi ugotovila, da so redno gibalno/športno aktivni študenti v primerjavi z manj aktivnimi študenti manj čustveno napeti, imajo manj tesnobnih motenj, višje samospoštovanje na področju učinkovitosti in zunanjega videza. Tuji raziskovalci (Biddle in Asare, 2011; Nasui in Popescu, 2014; v Dakskobler, 2018) so hkrati ugotovili, da so redno telesno aktivnih študenti dosegli tudi boljše dosežke tako na akademskem kot tudi na družbenem področju.
2.1.3 Pogostost in oblike gibalnih/športnih aktivnosti
Če se hočemo izogniti različnim zdravstvenim težavam ter hkrati ohranjati in krepiti dobro telesno kondicijo, gibalne sposobnosti in splošno počutje, je pomembno ne samo redno, ampak tudi dovolj intenzivno prakticiranje raznovrstnih gibalnih/športnih aktivnosti (Završnik in Pišot, 2005), ki so po mnenju Šimniča idr. (2010) kompleksen proces, zato je tudi njihovo merjenje zapleteno. Da bi raziskovalci čim bolj natančno spremljali in analizirali gibalne dejavnosti, so oblikovali različne metode spremljanja in merjenja gibalne/športne aktivnosti, ki nam dajo podatke o intenzivnosti, trajanju in količini gibalne/športne aktivnosti (Šimunič idr., 2010).
16
Različni avtorji navajajo različna priporočila in merila, ki opredeljujejo primernosti in zadostnost gibalne/športne aktivnosti, koristne za človekov organizem. Tradicionalno se priporoča predvsem izvajanje aerobnih ritmičnih aktivnosti, ki vključujejo večje mišične skupine in potekajo neprekinjeno (hitra hoja, kolesarjenje, drsanje, plavanje, tek na smučeh ipd.). Po novejših smernicah se priporoča katerakoli gibalna/športna aktivnost, ki se lahko izvaja vsakodnevno in omogoča doseg intenzivnosti, primerljiv tisti, ki jo dosežemo ob hitri hoji. Takšno intenziteto lahko dosežemo ob igri z žogo in ostalimi igrami v hoji ali pri počasnem teku (7km/h), pri zmerno hitrem plavanju, kolesarjenju, drsanju, teku na smučeh, jogi, pilatesu, zmerno težkih delih na prostem (košnja trave, vrtnarjenje) in drugih opravilih (gospodinjska opravila, pri katerih dvigamo ali prenašamo različna orodja oziroma pripomočke) ter v različnih neorganiziranih ali organiziranih oblikah gibalnih/športnih aktivnosti, ki potekajo pretežno zunaj in so prilagojene posamezniku oziroma skupini (Hadžič in Majerič, 2016, v Škulj, 2018).
Zgoraj naštete aktivnosti prištevamo k zmerno intenzivnim telesnim dejavnostim, kjer je poraba energije 3–6 MET2 ali 4–7 Kcal/min. Za povprečno zdravega posameznika to pomeni, da je frekvenca njegovega srčnega utripa približno 150 na minuto, maksimalna poraba kisika pa je v tem primeru 50–85 % (Završnik in Pišot, 2015).
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ v nadaljevanju) za natančno določitev frekvence srčnega utripa priporoča uporabo merilcev srčnega utripa. Če te naprave nimamo, svetujejo, da si vadeča oseba srčni utrip izmeri tako, da položi dva prsta (običajno kazalec in sredinec) na zapestje druge roke tako, da začuti pulz arterije. Nato 15 sekund šteje utripe, ki jih ob koncu štetja pomnoži s 4. Dobljena vrednost predstavlja frekvenco srčnega utripa (Z gibanjem do zdravja, 2019).
Poleg merjenja srčnega utripa intenzivnost vadbe določamo tudi na podlagi zadihanosti vadečega oziroma pogovornega testa, ki ga prištevamo med subjektivne metode ocenjevanja napora. Če oseba med vadbo ne občuti napora in poleg tega ni zadihana ter se lahko normalno pogovarja, je intenzivnost aktivnosti nizka. Med zmerno intenzivne aktivnosti uvrščamo aktivnosti, pri katerih so vadeči zadihani do stopnje, ko so sposobni odgovarjati s kratkimi odgovori, pri čemer še vedno lahko povejo cel stavek, ne da bi dodatno zajeli sapo. O visoko intenzivni aktivnosti govorimo takrat, ko vadeči med vadbo težko diha in ni zmožen govoriti.
Če lahko govori, mora medtem zajemati sapo (prav tam).
Intenzivnost vadbe lahko določimo tudi s pomočjo 15-stopenjske Borgove lestvice, ki upošteva počutje med naporom in jo zato prav tako prištevamo k subjektivnim metodam ocenjevanja napora. Lestvica vključuje obseg od 6 do 20, pri čemer 6 pomeni najnižjo raven intenzivnosti, 20 pa najvišjo (Zavorsky in Longo, 2011).
17
Slika 3: Borgova lestvica občutenja napora (prirejeno po Zavorsky in Longo, 2011)
Če hočemo doseči pozitiven vpliv na človekov organizem in zdravje, je priporočljivo, da posameznik izvaja gibalno/športno aktivnost 20–60 minut. Po novejših priporočilih se znotraj tega časovnega okvirja dopuščajo tudi daljši ali krajši presledki, tako da vadbo razdelimo na več delov. Posamezen del naj bi trajal vsaj 10–15 minut, dnevno pa je priporočeno, da je posameznik skupno aktiven vsaj 30–40 minut (Završnik in Pišot, 2015).
Priporočila Ministrstva za zdravje v Sloveniji so skladna s smernicami SZO, ki za optimalne koristi za zdravje priporoča, da so:
– otroci in mladostniki (5–17 let) vsakodnevno gibalno/športno aktivni vsaj 60 minut. Po intenzivnosti naj bi bila vadba zmerno do visoko intenzivna. Vsaj 3-krat tedensko se priporoča tudi izvajanje aktivnosti za krepitev mišic in kosti;
– odrasli (18–64 let) tedensko zmerno intenzivno gibalno/športno aktivni vsaj 150 minut ali izvajajo 75 minut gibalne/športne aktivnosti, ki je visoko intenzivna, ali ekvivalentno kombinirajo srednje in visoko intenzivne gibalne/športne aktivnosti. Vsaj 2-krat tedensko se priporoča izvajanje aktivnosti za krepitev mišic in kosti;
– odrasli, ki so stari 65 let ali več, tedensko zmerno intenzivno gibalno/športno aktivni vsaj 150 minut ali izvajajo 75 minut gibalne/športne aktivnosti, ki je visoko intenzivna, ali ekvivalentno kombinirajo srednje in visoko intenzivne gibalne/športne aktivnosti.
Osebam, ki so slabše gibljive, se za preventivo pred padci vsaj 3-krat tedensko priporočajo aktivnosti za izboljšanje ravnotežja. Prav tako pa se za vse starejše osebe vsaj 2-krat tedensko priporoča izvajanje aktivnosti za krepitev mišic in kosti.
V tej starostni skupini je intenzivnost izvajanja gibalnih/športnih aktivnosti med posamezniki različna, vseeno pa morajo pripadniki te skupine za ohranjanje in krepitev kardiorespiratornega sistema vsako aktivnost strnjeno izvajati vsaj 10 minut (World Health Organisation, 2020c).
18
Tudi v nacionalnem projektu za promocijo telesne dejavnosti za krepitev zdravja »Z gibanjem do zdravja« (ZGDZ) (2019) na različne način ozaveščajo splošno javnost o tem, kako je zdravje povezano z gibanjem in aktivnim življenjskim slogom, katerega del je uravnotežena vadba, ki naj bi vključevala 50 % aerobnih aktivnosti in 50 % gibanja za razvoj osnovnih motoričnih sposobnosti, znotraj katerih 25 % predstavljajo vaje za krepitev mišic, 25 % pa vaje za boljšo gibljivost in prožnost (Z gibanjem do zdravja, 2019). V kolikšni meri in na kakšne načine bi morali gibalne/športne aktivnosti vključevati v svoj vsakdan, prikazuje tudi spodnja piramida telesne dejavnosti, ki se sklada z uravnoteženo vadbo, omenjeno v zgornjem odstavku.
Slika 4: Piramida gibalnih/športnih aktivnosti (prirejeno po Zakotnik Mučec, idr., 2019) Dno piramide predstavljajo vsakodnevne dejavnosti, ki morajo biti zmerno intenzivne in naj bi trajale vsaj 30 minut. Sledijo vsaj 20-minutne zmerno do visoko intenzivne aerobne športne aktivnosti, ki jih je priporočeno vključiti 3-krat do 6-krat na teden. Tik pod vrhom piramide so vaje za gibljivost, za katere je svetovano, da se izvajajo od 3-krat do 7-krat na teden; 2-krat do 3-krat tedensko je priporočeno tudi izvajanje vaj za moč in vzdržljivost. Na vrhu piramide so neaktivnosti, za katere naj bi posameznik porabil najmanj časa.
2.2 Pandemija covida-19
Pandemija covida-19, ki jo je povzročil SARS-CoV-2, je na začetku leta 2020 šokirala svet, saj je povzročila grožnjo človeški družbi v smislu ogrožanja zdravja, gospodarstva in življenjskega sloga. O prvem primeru koronavirusa (SARS-CoV-2) so decembra 2019 poročali iz mesta Wuhan na Kitajskem; novi virus se je nato hitro začel širiti v Aziji, Evropi in Ameriki (Woods idr., 2020). Od prvega potrjenega primera do 31. maja 2020 so v svetu potrdili 5,934,936 primerov okužb z virusom SARS-CoV-2; med njimi je bilo 367,166 smrtnih primerov. V Ameriki
19
so potrdili 2,743,793 primerov okužb, v Evropi 2,142,547, v JV Aziji 269,579, v vzhodnem Sredozemlju 505,001, v Afriki 100,610 in v Zahodnem Pacifiku 181,665. Število potrjenih in smrtnih primerov zaradi bolezni COVID-19 je vsakodnevno eksponentno naraščalo (World Health Organisation, 2021).
Ker se je koronavirus razširil po vsem svetu, je za javno zdravje, zdravstvene organe, znanstvenike in državljane prizadetih držav ključen nadzor nad njegovim širjenjem. Da bi preprečili težave in ublažili širjenje SARS-CoV-2, je Svetovna zdravstvena organizacija 11.
marca 2020 razglasila globalno pandemijo; kmalu zatem je pozvala vse države članice, naj uvedejo postopke za zajezitev širjenja virusa med ljudmi (Chtourou idr., 2020). Posledično je bilo ljudem v številnih državah zaradi nadzora nad širjenjem bolezni in zmanjšanja obremenjevanja zdravstvenih sistemov priporočeno ali zahtevano, da se izogibajo socialnim interakcijam in ostanejo doma (Gallè idr., 2020). V številnih državah so začeli uvajati izolacije potrjenih diagnosticiranih primerov v kombinaciji s socialnim distanciranjem, samoizolacijo in zapiranjem skupnosti, kar je bil eden najučinkovitejših ukrepov prav v Wuhanu – mestu, kjer so zaznali prvi primer SARS-CoV-2. Prebivalce so popolnoma zaprli in izolirali za 76 dni, tako da dva meseca niso smeli zapustiti mesta; poleg tega so tudi znotraj mesta veljala zelo stroga pravila glede gibanja. V Wuhanu so tako zelo uspešno zmanjšali število smrtnih primerov in omejili širjenje virusa, a je vseeno matematično modeliranje pokazalo, da so te agresivne in stroge strategije zatiranja v zahodnem delu skoraj neizvedljive in/ali tudi družbeno nesprejemljive. Blažji ukrepi in manj učinkovite strategije so povzročile počasnejše zaustavljanje širjenja virusa, ki je poleg zdravstvenih težav povzročil tudi velike spremembe v družbi, ki se bo z njegovimi posledicami na različnih ravneh soočala še več let (Chtourou idr., 2020).
2.2.1 Bolezen COVID-19
Covid-19 je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus SARS-CoV-2. Najpogostejši simptomi te bolezni so vročina, suh kašelj in utrujenost; med manj pogostimi simptomi se pojavljajo slabo počutje, bolečine v mišicah in sklepih, glavobol, konjunktivitis, bolečine v žrelu, nahod, izguba vonja in okusa, prebavne težave ter srbečica. Potek bolezni je pri ljudeh različen, a pri 80 % relativno blag. V 20 % je potek bolezni težji in lahko povzroči izgubo zmožnosti govora ali premikanja, pljučnico, sindrom akutne dihalne stiske, odpoved organov in celo smrt. Razlogi za težji potek, povečano obolevnost in umrljivost so predvsem starost, že obstoječa patološka stanja ali sočasne bolezni. Simptomi se običajno pojavijo v dveh do 14 dneh, a ker koronavirusa ni mogoče diagnosticirati zgolj na podlagi simptomov, je za potrditev diagnoze bolezni potrebno narediti mikrobiološki test (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2020).
Nekateri okuženi so asimptomatski bolniki, kar pomeni, da nimajo znakov bolezni, a so kljub temu prav tako kužni. Okužene osebe virus prenašajo že 2 dni, preden zaznajo znake bolezni,
20
kužne pa so še vsaj 10 dni od prvih opaženih simptomih. Prenos virusa s človeka na človeka je kapljičen. To pomeni, da lahko okužena oseba virus prenaša s kašljanjem, kihanjem, govorjenjem ali pospešenim dihanjem. Poleg tega lahko okužbo dobimo tudi, če se npr. z roko dotaknemo onesnažene površine, nato pa se z isto roko dotikamo ust, oči ali nosu (prav tam).
Za namen preprečevanja širjena virusa je NIJZ izdal priporočila za izogibanje fizičnih stikov med osebami, ki ne živijo v istem gospodinjstvu. Svetovali so, da ljudje med sabo držijo vsaj 1,5 do 2 metra varnostne razdalje in poudarili pomen pogostega in temeljitega umivanja oziroma razkuževanja rok, preko katerih prenašamo številne bolezni. Navedli so tudi, da je pomembno skrbeti za higieno kihanja in kašlja, se ne dotikati obraza z umazanimi rokami, redno zračiti prostore in obvezno nositi maske tam, kjer to veleva odlok Vlade Republike Slovenije. NIJZ je za pravilno uporabo mask objavil posebna navodila; prav tako je objavil tudi nasvete za pravilno umivanje in razkuževanje rok. V higienskih priporočilih so izdali tudi navodilo, da osebe v primeru pojava simptomov COVID-19 ostanejo doma in omejijo stike z drugimi osebami. Za okužene osebe so izdali domačo izolacijo, kar pomeni, da ne smejo zapuščati doma in morajo omejiti stike za toliko časa, kot jim to odredi izbrani zdravnik. Če je bil okuženi v tesnem stiku z drugimi osebami, je zanje odrejena karantena. To pomeni, da se tudi ti ljudje, četudi ne kažejo simptomov COVID-19, ne smejo prosto gibati in morajo ostati doma vsaj 10 dni od stika z okuženo osebo (prav tam).
2.2.2 Državni ukrepi RS v času 1. vala epidemije covida-19
Slovenska vlada je 12. marca 2020 na osnovi 7. člena Zakona o nalezljivih boleznih zaradi naraščajočega števila primerov okužb s koronavirusom razglasila epidemijo. Na podlagi strokovnega mnenja NIJZ-ja in potem, ko je SZO razglasil pandemijo, je Republika Slovenija aktivirala državni načrt, v sklopu katerega je sprejela številne ukrepe, s katerimi je drastično omejila javno življenje v državi. 16. marca 2020, 4 dni po razglasitvi epidemije, se je zaprl večji del javnih ustanov (šole, vrtci, fakultete, univerze, dijaški in študentski domovi, muzeji, knjižnice …); istega dne je Slovenija začasno ustavila javni potniški promet ter zaprla vse nenujne prodajalne, pri čemer odlok ni veljal za prodajalne z živili ter prodajalne z medicinskimi, kmetijskimi in vrtnimi pripomočki. Odprte so ostale tudi lekarne, bencinski servisi, banke, pošte, dostavne služne in trafike. Čeprav je bilo v navedenih trgovinah in poslovalnicah nakupovanje oziroma poslovanje dovoljeno, pa je bilo pri nakupovanju upoštevati omejitve, izdane s strani NIJZ-ja. Poleg vseh navedenih prepovedi je vlada RS 16.
marca sprejela tudi odredbo za prekinitev izvajanja preventivnih zdravstvenih storitev, specialističnih pregledov, operativnih posegov, rehabilitacij in ostalih nenujnih zdravljenj, z izjemo nujnih oziroma zelo nujnih obravnav, nosečniških obravnav ter obravnav na področju onkologije. V sklopu te odredbe so prepovedali tudi obratovanje gostinskih lokalov, hotelov,
21
športno-rekreacijskih objektov, frizerskih in kozmetičnih salonov, medtem ko so sodišča, notarske pisarne in upravne enote urejale samo nujne primere (Portal GOV.si, 2020)
Z 20. marcem 2020 je bilo prepovedano tudi zbiranje in gibanje na javnih površinah, z izjemo individualnega gibanja oziroma gibanja s člani skupnega gospodinjstva. Dovoljeno je bilo tudi dostopanje do služb, lekarn, bolnišnic in najbližjih živilskih trgovin. V tem času je Slovenija tudi omejila in poostrila prehajanje državnih meja, na katerih so zahtevali zdravniško potrdilo z negativnim rezultatom testiranja na SARS-CoV-2; poleg tega so morale osebe, ki so vstopile v Slovenijo, v 7-dnevno karanteno (prav tam).
Za zmanjšanje širjena koronavirusa in zaščito najbolj ranljive skupine prebivalstva je bil 30.
marca 2020 po vladnih uredbah sprejet tudi odlok glede opravljanja nakupov. Med 8.00 in 10.00 so lahko nakupe opravljali samo pripadniki ranljivih skupin (npr. upokojenci, invalidi, nosečnice). Hkrati so istega dne sprejeli tudi odlok o obveznem nošenju mask ali zaščite čez ustni in nosni predel v zaprtih javnih prostorih in odlok o prepovedi gibanja zunaj občine stalnega ali začasnega bivališča, ki pa je bil 18. aprila nekoliko sproščen. Vlada je namreč ljudem dovolila, da dostopajo do sekundarnih nepremičnin z namenom vzdrževanja ali opravljanja drugih sezonskih opravil. Poleg tega je sprostila tudi nekatere druge ukrepe, v sklopu katerih so ljudje lahko v svoji občini ponovno izvajali določene brezkontaktne športne dejavnosti. Konec aprila je vlada omogočila tudi odprtje avtopralnic, zavarovalnic, galerij, muzejev in knjižnic (prav tam).
11. maja 2020 so ob posebnih varnostnih ukrepih (omejitev števila potnikov, nošenje obraznih mask, razkuževanje rok) zagnali javni potniški promet; 3 dni kasneje je vlada oznanila konec epidemije. Kljub temu je zaradi obvladovanja širjenja virusa obdržala določene ukrepe.
Protikoronski zakoni so bili v uveljavi do konca meseca maja; prav tako je bilo do takrat prepovedano zbiranje na javnih mestih (prav tam).
2.2.3 Študentska populacija v času pandemije covida-19
Čeprav mladina oziroma študentje koronavirus v glavnem lažje prenašajo in na splošno ne spadajo v nobeno od posebno rizičnih skupin, povezanih z zdravstvenimi posledicami tega virusa, so študentje še vedno skupina prebivalstva, ki je občutila precejšne učinke bolezni COVID-19. V prvih štirih oziroma petih mesecih so v svojem vsakdanu izkusili velike spremembe, ki se bodo pri nekaterih odražale tudi prihodnosti. Večina držav, ki jih je prizadela pandemija, je na različne načine upočasnila širjenje koronavirusa. V sklopu drastičnih ukrepov so države prepovedale javne prireditve in shode, uvedle testiranja na virus SARS-CoV-2, omejile gibanje in javne prevoze ter zaprle številna delovna mesta in izobraževalne ustanove.
Fizično zapiranje izobraževalnih ustanov (šole, univerze) se je izkazalo kot učinkovit način za zmanjšanje širjenja virusa; hkrati je povzročilo številne izzive tako za učence, dijake, študente,
