UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
VANJA DOBRIJEVIĆ
Beg moţganov na primeru Hrvaške
Diplomsko delo
Mentorica: doc. dr. Mojca Ilc Klun Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje: GEOGRAFIJA
Ljubljana, 2021
1
Zahvala
Zahvalila bi se svoji mentorici za pomoč pri pisanju diplomskega dela ter kandidatom, ki so si vzeli čas in odgovorili na vprašanja v sklopu intervjujev, ki sem jih izvedla. Velika zahvala gre tudi moji mami in očetu, ki sta mi omogočila študij, me vseskozi podpirala pri pisanju in pomagala pri izvedbi empiričnega dela.
2
Izvleček
Beg moţganov na primeru Hrvaške
Beg moţganov je posebna oblika migracije, njeni predstavniki pa so visoko izobraţeni posamezniki, ki se za selitev odločijo iz specifičnih razlogov (graditev kariere, nadaljevanje izobrazbe, ipd.). Z begom moţganov lahko poveţemo tudi procese kroţenja moţganov, izgube moţganov in pridobitve moţganov, tako kot procesa asimilacije, integracije in pojem multikulturnosti. Problematika bega moţganov je prisotna v več drţavah, med drugim tudi na Hrvaškem. Hrvaška je tradicionalno emigracijska drţava s številčno diasporo po svetu, največ njenih predstavnikov danes ţivi v ZDA in Nemčiji. Prebivalstvo se je iz Hrvaške selilo v več valovih skozi zgodovino, beg moţganov pa je proces, ki je v drţavi bolj opazen predvsem v zadnjih 30-ih letih. Beg moţganov ima pozitivne in negativne posledice tako na drţavo imigracije kot na drţavo emigracije. Njegov vpliv se kaţe predvsem v pomanjkanju visoko izobraţenega strokovnega kadra in nazadovanju v gospodarskem razvoju. Beg moţganov pa lahko postane tudi pozitiven proces, če se pretvori v kroţenje moţganov in izseljenci z matično drţavo sodelujejo ter delijo svoja novo pridobljena znanja in veščine iz tujine.
Ključne besede: beg moţganov, Hrvaška, mednarodne migracije, izobrazba, demogeografija
Abstract
Brain Drain in the Case of Croatia
Brain drain is a special form of migration. Its representatives are highly educated individuals who decide to move for specific reasons (career building, continuation of education, etc.).
Brain drain can also be associated with the processes of brain circulation, brain waste and brain gain, as well as assimilation, integration and the concept of multiculturalism. The brain drain issue is present in several countries, including Croatia. Croatia is traditionally a country of emigration with a large diaspora around the world. Most of its representatives today live in the USA and Germany. Throughout the history, the population has migrated from Croatia in several waves. In the last 30 years, higher occurrence of brain drain can be noticed. Brain drain has positive and negative consequences for the country of immigration as well as the country of emigration. Its impact is mainly reflected in the lack of highly qualified professional staff and the regress of economy. Brain drain can also become a positive process if it turns into brain circulation and emigrants cooperate with their home country and share newly-acquired knowledge and skills they gained abroad.
Key words: brain drain, Croatia, international migration, education, demogeography
3
KAZALO
1. UVOD ... 4
1.1. NAMEN IN CILJI ... 4
2. METODOLOGIJA ... 4
3. TERMINOLOŠKA IZHODIŠČA ... 5
3.1. MIGRACIJSKI PROCESI NA OBMOČJU DANAŠNJE HRVAŠKE ... 8
3.2. RAZLOGI ... 11
3.3. HRVAŠKA DIASPORA ... 12
3.3.1. ZDRUŢENE DRŢAVE AMERIKE ... 14
3.3.2. NEMČIJA ... 15
3.3.3. ARGENTINA ... 16
3.3.4. AVSTRALIJA ... 18
3.3.5. IRSKA ... 19
3.4. POSLEDICE BEGA MOŢGANOV IN PREDLAGANE REŠITVE ... 20
4. EMPIRIČNI DEL ... 23
5. SKLEP ... 28
6. SUMMARY ... 30
7. VIRI IN LITERATURA ... 32
8. SEZNAM PREGLEDNIC IN ZEMLJEVIDOV ... 36
9. PRILOGE ... 36
4
1. UVOD
Hrvaška je tradicionalno emigracijska drţava, ki šteje 4 milijone prebivalcev (Worldometers, 2021). Čeprav so migracije pogost in običajen pojav v druţbi tako na Hrvaškem kot drugod po svetu, v zadnjih desetletjih vse bolj pogosto prihaja do posebne vrste migracij - bega moţganov. Gre za selitve visoko izobraţenih, ki za drţavo izselitve predstavljajo precejšnjo izgubo ter imajo lahko za njen razvoj in prihodnost negativne posledice. V diplomskem delu bomo predstavili proces bega moţganov, terminologijo, ki jo pogosto povezujemo z njim, razloge za pojav bega moţganov na Hrvaškem ter njegove negativne in pozitivne posledice za drţavo. Za razumevanje procesa bega moţganov je pomembno, da predstavimo tudi glavne značilnosti migracijskih procesov na Hrvaškem skozi zgodovino vse do danes ter razširjenost in značilnosti hrvaške diaspore po svetu.
1.1. NAMEN IN CILJI
Namen diplomskega dela je, da na primeru Hrvaške s pomočjo teoretičnega okvirja in intervjujev (empirični del) predstavimo beg moţganov, razloge za njegov nastanek, posledice, ki jih prinaša ter termine, ki so z njim povezani.
Cilji diplomskega dela so sledeči:
- Predstaviti beg moţganov kot vrsto migracije, njegove glavne značilnosti in lastnosti ter razloge, zakaj ga ločimo od ostalih vrst migracij.
- Predstaviti migracijske procese na Hrvaškem skozi zgodovino vse do danes ter razširjenost hrvaške diaspore po svetu.
- Opraviti intervjuje z osebami, ki so se iz Hrvaške izselile, glede na njihovo visoko stopnjo izobrazbe in specifične razloge pa jih lahko uvrstimo med predstavnike bega moţganov.
- Skozi pričevanja intervjuvancev se seznaniti z njihovimi izkušnjami in ţivljenjem v tujini ter jih povezati s teoretičnim okvirom diplomskega dela.
2. METODOLOGIJA
Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov. V prvem delu smo s pomočjo deskriptivne metode pojasnili ključna terminološka izhodišča migracij oziroma konkretneje bega moţganov. V drugem, empiričnem delu, smo izvedli pet dopisnih intervjujev z osebami, ki so se v zadnjih 30-ih letih izselile iz Hrvaške in imajo visoko izobrazbo (doktorat, magisterij ali univerzitetno diplomo). Intervjuji so bili izvedeni dopisno predvsem zaradi laţjega časovnega usklajevanja ter ukrepov zaradi epidemije COVID-19. Razlogi za selitev in raven izobrazbe potrjujejo, da njihovo selitev lahko označimo kot beg moţganov. Intervjuvanci so stari od 42 do 55 let ter trenutno ţivijo v 4 drţavah: Sloveniji, Nemčiji, ZDA in na Novi Zelandiji. Štirje intervjuvanci so Hrvaško zapustili v 90-ih letih prejšnjega stoletja, v času šestega vala izseljevanja, en intervjuvanec, ki se je rodil in odrasel v tujini, pa se je na Hrvaško vrnil v času študija, vendar jo je ponovno zapustil v času osmega vala izseljevanja (od leta 2013 do danes). V tem delu je identiteta intervjuvancev anonimna, navedli smo le njihov spol, starost in izobrazbo. Intervjuvancem smo zastavili vprašanja odprtega tipa in jih poslali vsakemu
5
posamezno preko socialnih omreţij ali elektronske pošte v času med decembrom 2020 in januarjem 2021. Rezultati intervjujev nam dajo vpogled v osebne zgodbe intervjuvancev, povezane s selitvami, procesu, razlogih in ozadju preselitve v tujino, novi zaposlitvi, ţivljenju v novem okolju ter stvareh, ki jih v tujini pogrešajo. Po končanem intervjuju smo osebne pripovedi povezali s teoretičnim okvirjem, ki smo ga predstavili v prvem delu diplomskega dela. Pri izvedbi intervjujev smo s pomočjo biografsko narativne metode (v nadaljevanju BINM) ugotavljali razloge za selitev intervjuvancev, postopek selitve, na kakšen način so se vključili v novo socialno okolje, kje in kako so prišli do zaposlitve, kaj glede Hrvaške v tujini pogrešajo ter katero drţavo dojemajo kot svojo domovino. Gre za metodo, ki povezuje ključna dejstva in dogodke v človekovem ţivljenju, dogodki pa so v zgodbo povezani in v njej opisani v kronološkem in logičnem zaporedju. Metoda zajema fizične opise, podrobnosti o dejanjih, anekdote in osebne razlage določenih tematik in dogodkov. Za takšno metodo po navadi posegamo, ko gre za povzemanje zgodb oseb, ki jih dobro poznamo, oziroma imajo za nas oseben pomen, s pomočjo BINM pa avtor poskuša ustvariti čim bolj globok vpogled, razumevanje in vtis o osebi, ki jo predstavlja (Reference, 2020). BINM avtorju zagotavlja okvir, ki ga nato uporabi za analizo in interpretacijo pridobljenih zgodb in podatkov ter jih vključi v kontekst svoje raziskave. Iz tega razloga je BINM izjemno uporabno orodje za poglobljeno kvalitativno raziskavo ţivljenjskih zgodb v kontekstu (Corbally, O'Neill, 2014).
Odgovore intervjuvancev smo zbrali in strnili v zgodbe iz stališča prvoosebnega pripovedovalca.
3. TERMINOLOŠKA IZHODIŠČA
Migracije so multidisciplinaren proces, saj se s tematiko njihovega preučevanja ukvarjajo številne vede, med njimi tudi geografija. Gre za proces, pri katerem pride do rasnega, jezikovnega in etničnega mešanja prebivalstva, pri tem pa se ustvarja manjša socialna skupnost znotraj večje, ţe obstoječe (Ilc Klun, 2017; cit. po Trewarth, 1969; Shrivastav, 1983). Gre za fizično gibanje posameznikov ali skupin v geografskem prostoru, ki pripelje do relativno trajne spremembe kraja bivanja (Moljk, 2011; cit. po: Bevc in drugi, 2004).
Migracija zdruţuje pojem emigracije, ki pomeni odhod posameznika iz svoje matične druţbe, ter imigracije, ki označuje posameznikov prihod v novo okolje, s tem, da sta si matična in nova druţba geografsko, politično in administrativno različni (Moljk, 2011; cit. po: Klinar, 1976; Ilc Klun, 2017). Pri definiranju migracij moramo upoštevati prostorsko in časovno dimenzijo tako kot socialno komponento. Posameznik pri migraciji namreč spremeni lokacijo bivanja (prostorska dimenzija), preseli se za dlje časa (časovna dimenzija), oseba pa pri tem zamenja eno socialno okolje za drugo ter sprejme prvine, način ţivljenja in navade nove socialne skupine (Ilc Klun, 2017; cit. po Eisenstadt, 1953; Clarke, 1965; Chapman, 1979).
Glede na vrste jih lahko razdelimo na notranje migracije, ki potekajo znotraj ene drţave in zunanje migracije, ki potekajo na mednarodni ravni ter omogočajo pripadnikom različnih kultur in okolij, da izboljšajo svoj način in kakovost ţivljenja (International Organization for Migration, 2018; Završnik, 2019). Lahko jih razdelimo na več načinov: glede na vzroke na ekonomske, politične, osebne, verske in okoljske migracije, glede na prostor ločimo notranje in zunanje (mednarodne), glede na čas sezonske, začasne in stalne ter glede na posameznikovo voljo prostovoljne in prisilne. Tesno so povezane z geopolitiko, trgovino in
6
kulturno izmenjavo ter prinašajo številne priloţnosti za drţave, podjetja in druţbene skupnosti (Završnik, 2019).
Beg moţganov je zelo specifičen migracijski proces, saj se nanaša na izseljevanje visoko izobraţenega in usposobljenega prebivalstva (znanstveniki, strokovnjaki, intelektualci) ter delovne sile, ki bi za emigracijsko drţavo pomenila bistven prispevek k ustvarjanju novih vrednot v gospodarstvu in znanosti (Šverko, 2004). Prav tako je ta skupina ljudi nosilec druţbenega in gospodarskega razvoja drţave, zato jih pogosto imenujemo tudi človeški kapital. Šolanje vrhunskih strokovnjakov, ki bi s svojim delom in znanjem veliko prispevali k razvoju svoje matične drţave, je izjemnega pomena, zato se v njihovo izobrazbo veliko vlaga, vendar se tudi pogosto zgodi, da ravno druţbi najbolj potrebni ljudje svojo matično drţavo zapustijo in se odločijo zaposlitev iskati v tujini (Šverko, 2004). V sklopu bega moţganov ima izobrazba velik pomen, pojem izobraţenosti pa se je spreminjal skozi čas. V 70-ih letih prejšnjega stoletja je recimo terciarna izobrazba bila redkost ter je ţe srednja šola predstavljala zadostno stopnjo izobraţenosti za iskanje zaposlitve, osebe s končano srednjo šolo, ki so iz drţave emigrirale, pa so se selile v sklopu bega moţganov. Skozi čas se je izobrazbeni standard višal, zato ima danes srednja šola le status izhodišča, v skupino visoko izobraţenih pa lahko uvrstimo predvsem tiste osebe, ki imajo doseţeno terciarno izobrazbo (magisterij, doktorat). Te osebe se kot ţe izobraţene izselijo iz matične drţave in se ţelijo zaradi boljših pogojev dela zaposliti v drugi drţavi ali v tujini nadaljevati s študijem in pridobiti še višjo stopnjo izobrazbe (Bevc, Lukšič Hacin, 2004). Glavne karakteristike bega moţganov so, da imajo migranti specifične razloge za odhod (kariera, nadaljnje izobraţevanje) ter da so take vrste migracij izrazito individualizirane (Adamović, Meţnarić, 2006). Migracije višje izobraţenih so bile po svetu prisotne ţe od nekdaj (npr. znanstveniki, ki so se selili po svetu, da bi delali raziskave kot Charles Darwin in Carl Linne), vendar ravno o begu moţganov lahko govorimo šele od konca 19. stoletja naprej, ko se, predvsem v Evropi, izoblikujejo in vse bolj razvijejo napredna drţavna gospodarstva, ki začenjajo vse bolj ceniti človeško znanje in veščine ter ju prepoznajo kot enkratno sredstvo za tekmovanje na trţišču ter doseganje zasluţka in blaginje (Golub, 2004; cit. po Meţnarić, 1990). Pojem "brain drain"
(angleška različica) se prvič pojavi v 60-ih letih prejšnjega stoletja, ko je Kraljeva druţba v Veliki Britaniji uporabila ta izraz, da bi opisala visok deleţ britanskih strokovnjakov in znanstvenikov, ki so se preselili na območje Severne Amerike v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja. Selili so se predvsem zaradi poloţaja znanosti v Veliki Britaniji v obdobju po drugi svetovni vojni. V tem času je namreč britanska znanost bila zelo spolitizirana, veliko strokovnjakov pa se je odločilo oditi v ZDA, ker je njihovo delo tam bilo bolje plačano, delovna mesta so imela boljšo tehnično opremo, strokovna podpora na delovnem mestu je bila močnejša, imeli so večje moţnosti za napredovanje, ţivljenjski standard je bil boljši, nekatera znanstvena področja pa so bila veliko bolj konkurenčna in razvita (Balmer, Goodwin, Gregory, 2009; Troskot, Prskalo, Šimić Banović, 2019). V sklopu bega moţganov je posameznik s svojo izobrazbo vir bogastva in inovacij za gospodarstvo drţave priselitve (Meţnarić, Grdešić, 1990). Da bi pa migracijo označili za beg moţganov, mora ta predstavljati izgubo za matično drţavo, ki se ne more nikoli popolnoma nadomestiti z nakazili ali celo kroţenjem novo pridobljenih znanj in veščin preko posameznikov med emigracijsko in imigracijsko drţavo (Troskot, Prskalo, Šimić Banović, 2019).
7
S problematiko bega moţganov se danes sooča veliko drţav, najpogosteje pa tiste, ki so gospodarsko slabše razvite (Šverko, 2004). Ena izmed takih je tudi Hrvaška. Ta v zadnjih dvanajstih letih beleţi precej intenziven proces bega moţganov. Leta 2008 se je na lestvici 144 drţav uvrstila na 60. mesto glede na globalno konkurenčnost in beg moţganov, leta 2012 pa se je premaknila na 19. mesto (Stumpf, 2013). Bega moţganov ima negativne posledice tudi na njen gospodarski razvoj, saj se iz Hrvaške izseljuje (visoko) izobraţena delovna sila, ki bi bila za gospodarski razvoj drţave nujno potrebna. Drţava je financirala izobraţevanje teh oseb, zato pomeni emigracija le-teh veliko izgubo za drţavo, po drugi strani pa dobiček za drţavo priseljevanja (Meţnarić, Grdešić, 1990). Beg moţganov je specifična vrsta migracije, pri kateri je v določenih primerih teţko določiti, ali gre za prisilno ali prostovoljno, saj osebe, ki se odločijo emigrirati, to storijo, ker zase ne vidijo prihodnosti zaradi nespremenljive situacije v drţavi in njihovi stroki. A kljub temu je izselitev predmet lastne presoje, saj ima vsak posameznik pravico do odločanja o svoji prihodnosti in iskanju boljšega ţivljenja ter zaposlitve. Predvsem za znanstvenike in visoko izobraţene z visokim potencialom je ţe od nekdaj bilo znano, da so se selili in ustalili na lokacijah izven matične drţave, kjer so lahko dosegli boljšo izobrazbo na področju svoje stroke ali našli boljše pogoje za delo in raziskave, npr. Nikolaj Kopernik (rojen na Poljskem, šolanje nadaljeval v Italiji), William Harvey (rojen v Veliki Britaniji, študij je dokončal v Italiji) (Golub, 2004).
S pojmom bega moţganov lahko poveţemo tudi nekaj sorodnih pojmov, ki se tesno navezujejo nanj ali pa nastopijo kot njegove posledice- kroţenje moţganov, izguba moţganov in pridobitev moţganov. O kroţenju moţganov (angleško "brain circulation") govorimo, ko posameznik po odhodu iz drţave z njo sodeluje, deli nove izkušnje in znanja ali pa se celo vrne nazaj. Pojav ima pozitivne posledice ter koristi za obe strani, tako za posameznika kot za drţavo, iz katere se je prvotno izselil. Drţave v gospodarskem razvoju lahko izkoristijo novo pridobljene veščine, "know-how" in ostale dragocene izkušnje, ki jih emigrant v tujini pridobi, ne glede na to, ali se v drţavo vrne ali ne ter v tujini ostane kot pripadnik diaspore svoje matične drţave (Saxenian, 2002; Mulec, 2012; Evropska komisija, 2020). Če je beg moţganov zunanji migracijski tok, je izguba moţganov (angleško "brain waste") notranji migracijski tok, saj gre za vse tiste visoko izobraţene, ki se odločijo zamenjati svoj poklic ali pa ga popolnoma zapustiti, kar posledično povzroči nezaposlenost visoko izobraţenega in usposobljenega kadra v drţavi sprejema ali drţavi izvora (Hacin, 2020). Če gre za ljudi, ki zapuščajo področje aktivnega znanstvenega raziskovanja, govorimo o veliko večji izgubi od bega moţganov, ne glede na to, v kateri drţavi do procesa pride (Golub, 2004). Do tega pojava prihaja predvsem v drţavah, kjer ljudje opravljajo delo, za katero so preveč kvalificirani, bodisi v drţavi pošiljateljici ali drţavi prejemnici (Moljk, 2011). Proces izgube moţganov vpliva na posameznikovo izgubo motivacije za doseganjem visoke stopnje izobrazbe ter manjša moţnost pojava kroţenja moţganov (Garcia Pires, 2015). Pridobitev moţganov (angleško "brain gain") je nasprotje begu moţganov. O tem pojavu govorimo v gospodarsko visoko razvitih drţavah, kamor se ljudje odločijo priseliti. Za te drţave velja, da znanje visoko izobraţenih priseljencev izkoristijo v svoje dobro, kar ima pozitiven učinek na gospodarsko rast in drţavno blaginjo (Mulec, 2011; Evropska komisija, 2020).
8
V tem poglavju bomo omenili še nekaj procesov, ki nastanejo kot posledica stikov različnih kultur, migracij in globalizacije. Asimilacija označuje izgubo lastnih kulturnih posebnosti ter prevzemanje in absorpcijo kulturnih značilnosti in določenih socialnih lastnosti večinskega okolja (Sundstrom, 2017). Gre za enosmeren proces, v katerem so priseljenci za dominantno kulturo breme in v javnosti svoje kulture ne prakticirajo, oziroma nanjo lahko tudi pozabijo.
Primer asimilacije je "talilni lonec" ali angleško "melting pot" v ZDA. Gre za metaforo, ki opiše mešanje narodnosti in proces stapljanja heterogene druţbe, sestavljene iz pripadnikov več različnih narodov, v homogeno, skladno skupnost, ki govori isti jezik, ima podoben način ţivljenja in se identificira z enakimi simboli. Najbolj znan primer "talilnega lonca" so ZDA, kjer se ljudje identificirajo s skupnimi simboli kot so ameriški dolar, ameriška zastava, himna
… (Crossman, 2019). Pojem integracija pomeni vključevanje priseljencev v drţavo priselitve, vendar priseljenci ob tem ne pozabijo na svojo kulturo, temveč jo celo ohranjajo.
Gre za interakcijo več kultur in za razliko od asimilacije, dvosmeren proces. Pri integraciji je pomembno to, da je posameznik pripravljen do neke mere prilagoditi se novi druţbi, drţava, v katero se posameznik priseli, pa mora poskrbeti za to, da posamezniku olajša proces integracije, s prizadevanjem za ustavitev raznih rasističnih ideologij, diskriminacije, stereotipov … (Song, 2020). O multikulturnosti govorimo, ko opisujemo soobstoj različnih kultur druge ob drugi znotraj iste drţave ali druţbe, s poudarki na dostojanstvu, medsebojnem spoštovanju in ohranjanju raznolikosti (Kušar, 2016). Ideja o multikulturnosti se nanaša na razumevanje in odzivanje na izzive, ki jih ustvarja kulturna raznolikost, ter podpira pripadnike manjšinske kulturne skupine, da ohranjajo svojo značilno identiteto in običaje (Song, 2020).
V drţavah, ki podpirajo multikulturno politiko, imajo vsi priseljenci moţnost, da se vklopijo v skupnost, hkrati pa so sprejete tudi njihove kulturne razlike, kulturno organiziranje in delovanje etičnih skupin (Bevc, Lukšič Hacin, 2004).
3.1. MIGRACIJSKI PROCESI NA OBMOČJU DANAŠNJE HRVAŠKE
Hrvaška je od nekdaj bila vpeta v migracijske procese, od osamosvojitve leta 1991 do danes pa nenehno beleţi upad števila prebivalcev, vse niţjo stopnjo rodnosti, niţji migracijski saldo in povečanje deleţa starejšega prebivalstva (Skenderović, 2012). Zahvaljujoč svoji ugodni geografski legi na stiku Balkana, Jadranskega morja in Srednje Evrope ter ugodnih ţivljenjskih pogojev, je Hrvaška od nekdaj privlačila tujce. Vendar so povojne, postsocialistične in gospodarske okoliščine povzročile porast števila emigracije v drţavi (Knezović, Grošinić, 2017). Na migracijske vzorce na Hrvaškem vplivajo njena geostrateška lega, vpliv drţav, ki so imele oblast nad Hrvaško skozi zgodovino in politični interesi (Mlinarić in sod., 2015). Skozi zgodovino so bili ekonomski razlogi selitev bolj pogosti med osebami z niţjo izobrazbo, ki so v tujini iskale zaposlitev v industriji, od njih pa je drţava tudi imela korist, saj so del svojih prihodkov iz tujine pošiljale svojim druţinam, ki so ostale na Hrvaškem. V zadnjih desetletjih Hrvaško opazno zapušča tudi vse več visoko izobraţenih ljudi (Gombar, 2017; cit. po: Čipin in drugi, 2014; Velazquez, 2020). Mnoţičnejša izseljevanja iz Hrvaške so se začela ţe v 15. stoletju v času turških vpadov, ko so se tudi izoblikovale današnje hrvaške etnične manjšine (Mlinarić in sod., 2015). Danes imajo Hrvati status manjšine na Madţarskem, v Črni Gori, Romuniji, Avstriji, Srbiji, na Slovaškem, Kosovu, Češkem in v Italiji (Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske,
9
2020). Skozi zgodovino so se Hrvati najpogosteje izseljevali v Nemčijo, ZDA, Argentino, Avstralijo in Kanado, vendar so se destinacije selitev skozi čas spreminjale zaradi različnih političnih, geografskih in ekonomskih razlogov.
Kljub visoki stopnji emigracije, je na Hrvaškem opazen tudi trend imigracije in to predvsem delavcev iz tujine - največ priseljencev je iz Bosne in Hercegovine (nekaj manj še iz Srbije, Črne Gore in Kosova - gre predvsem za pripadnike hrvaške etnične skupine), na kar vplivajo tudi njena geografska bliţina ter jezikovne in kulturne podobnosti med drţavami. Največ delavcev, ki emigrirajo v drţavo, se zaposli na področju ladjedelništva in gradbeništva.
Gradbeništvo je panoga, ki zahteva izjemno naporno, nestalno, mobilno in slabo plačano delo, ki domačemu prebivalstvu ni zelo privlačno, medtem ko ladjedelništvo pogosto zahteva posebej usposobljeno delovno silo za gradnjo določenih ladij, ki je Hrvaška nima, zato mora zaposlovati delavce iz tujine (Boţić, Kuzmanović, Barada, 2013; Čipin in drugi, 2014).
Hrvaška je po eni strani drţava izseljevanja - lega na jugovzhodu Evrope prebivalcem omogoča hiter dostop do srednjeevropskih drţav in njihovih glavnih mest, po drugi strani pa drţava priseljevanja - ima ugodno podnebje ter nizko stopnjo kriminala, zaradi navedenih lastnosti pa predstavlja ugodno destinacijo za imigracijo (Vaić, Davorinčić, 2016). Hrvaška je tudi migracijsko tranzitna drţava, saj se nahaja na dveh pomembnih migracijskih poteh:
Balkanski poti (Srbija-vzhodna Hrvaška-severna Hrvaška-Slovenija) in Mediteranski poti (Grčija-Albanija-Makedonija-Črna Gora-Bosna in Hercegovina-juţna in jugovzhodna Hrvaška), kar vpliva tudi na večje število migrantov, ki potujejo skozi Hrvaško, na poti predvsem iz Azije in Afrike, ki jih je zajela vojna (Afganistan, Sirija, Irak) do gospodarsko zelo razvitih drţav Zahodne Evrope (Tatalović, Jakešević, 2016; Radionov, Savić, 2018). V obdobju med letoma 2015 in 2020 je Hrvaška migrantom odobrila 699 azilov in 78 pomoţnih zaščit (Bogdanić, 2020).
Hrvaška je tradicionalno drţava izseljevanja, na kar so vplivali predvsem politični in ekonomski dejavniki ter pustili velik pečat v hrvaški zgodovini. Skozi zgodovino je območje Hrvaške pogosto bilo pod vplivom sporov in vojn med številnimi drţavami in cesarstvi, ki so spodbujala trajne in nepovratne migracijske tokove. Po ocenah ţivi danes izven drţave pribliţno 3,2 milijona hrvaških izseljencev in njihovih potomcev, največ v ZDA, Nemčiji, Kanadi, Avstraliji in Argentini. Zaradi političnih in ekonomskih razlogov je iz območja današnje Hrvaške prebivalstvo skozi zgodovino emigriralo v več valovih (Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020). Če gledamo po administrativnih enotah Hrvaške, je največ izseljenih, glede na število prebivalcev, z območja Poţeško-slavonske, Vukovarsko-sremske in Siško-moslavške ţupanije. Gre za območja, ki so bila med najbolj prizadetimi in uničenimi med vojno v 90-ih letih 20. stoletja ter ţupanije z najniţjim BDP-jem (Ţuparić-Iljić, 2016). Kot zanimivost velja omeniti tudi, da kljub temu, da je beg moţganov bolj opazen v zadnjih desetletjih, proces izseljevanja visoko izobraţenih posameznikov, ki so se odločili nadaljevati svoj študij in delo v tujini, zajel tudi nekatere vrhunske in svetovno znane strokovnjake hrvaškega porekla ţe v preteklosti, konec 19. in začetek 20. stoletja.
Takšna sta na primer tudi Nobelova nagrajenca Leopold Ruţička in Vladimir Prelog, izumitelj Nikola Tesla, ter znanstvenik Mirko Grmek (Golub, 2004).
10
Prvi val izseljevanja iz Hrvaške se je začel s turškimi vpadi ţe na začetku 15. stoletja (Knezović, Grošinić, 2017). V tistem času so se ljudje izseljevali predvsem v dele današnje Italije, Avstrije, Madţarske, Slovaške, Slovenije, Romunije in Češke. Iz Hrvaške se je v obdobju med 15. in 18. stoletjem izselilo pribliţno 200 000 ljudi (Večernji list, 2005).
Skupnosti, ki so se odselile v tem času, kot so Moliški, Karaševski in Gradiščanski Hrvati predstavljajo najstarejše hrvaške izseljence. Začetek drugega vala zaznamuje bolezen vinske trte med koncem 19. in začetkom 20. stoletja. Zaradi bolezni so propadli številni vinogradi, kar je usodno vplivalo na ljudi, ki so se ukvarjali z vinogradništvom. Posledično so se bili prisiljeni preseliti v tujino, večinoma izven Evrope, in sicer največ v ZDA, ki je doţivela hitro gospodarsko rast in je potrebovala delovno silo. Priseljevanje v ZDA se je nadaljevalo vse do uvedbe stroge migracijske politike s tako imenovanim kvotnim sistemom v letih 1921 in 1924. Kasneje so se zaradi tega emigracije hrvaškega prebivalstva nadaljevale predvsem proti Avstraliji, Novi Zelandiji, drţavam Latinske Amerike in Juţnoafriški republiki (Večernji list, 2005). Na selitve v tem času so vplivali tudi drugi dejavniki, kot sta kriza na področju ladjedelništva in agrarna prenaseljenost. Po ocenah naj bi se v tem času iz Hrvaške izselilo okoli 260 000 ljudi (Nejašmić, 2014). Do tretjega vala izseljevanja pride v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. Ljudje so se v glavnem selili zaradi posledic vojne in gospodarske krize pa tudi zaradi razpada Habsburške monarhije leta 1918 in politične situacije v kasneje ustanovljeni Kraljevini Jugoslaviji. Selili so se predvsem prebivalci ruralnih območij in to v drţave Zahodne in Srednje Evrope: Francijo, Belgijo in Nemčijo, kjer so postali delovna sila v rudarski in metalurški industriji. Hrvaška naj bi v tem obdobju izgubila okoli 125 000 ljudi (Nejašmić, 2014). S prihodom komunizma med 1940 in 1948 je potekal četrti val izseljevanja in to v drţave Latinske Amerike, predvsem v Argentino. Šlo je v glavnem za politične migrante, katerim je Argentina dovolila imigracijo. Z območja današnje Hrvaške se je v času druge svetovne vojne in v prvih povojnih letih izselilo okoli 255 000 ljudi (Nejašmić, 2014).
Peti val izseljevanja se je začel v drugi polovici 60-ih let prejšnjega stoletja, ko je Jugoslavija dovolila potovanja in delo v tujini, največ ljudi je odhajalo na začasno delo. Šlo je za ekonomske migracije, ki so bile usmerjene predvsem proti gospodarsko razvitim drţavam Zahodne Evrope in v čezoceanske drţave, kot so Avstralija, Nova Zelandija in Kanada. Od 1961 do 1991 se je iz Hrvaške izselilo pribliţno 300 000 ljudi (Nejašmić, 2014). Začetek šestega vala izseljevanja zaznamuje osamosvojitev Hrvaške in posledice vojne v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Zaradi nestabilnih druţbenih in političnih razmer in v iskanju boljših ţivljenjskih in delovnih pogojev je največ ljudi emigriralo v gospodarsko bolj razvite evropske drţave (Nemčijo, Švico, Avstrijo) ter Kanado, Avstralijo, ZDA in na Novo Zelandijo. V 90-ih letih se je iz Hrvaške izselilo okoli 500 000 ljudi (Nejašmić, 2014). Ta val izseljevanja je imel najhujše demografske posledice za Hrvaško, saj je drţavo zapustil zelo visok deleţ mlajšega prebivalstva (Kasap, 2020). Leta 2008 je gospodarska kriza zajela ves svet, kar je na Hrvaškem sproţilo sedmi val izseljevanja. V drţavi sta porasli brezposelnost in stopnja revščine, zato so ljudje odhajali v ţelji po iskanju boljših druţbeno-ekonomskih priloţnosti. V tem valu se je iz Hrvaške izselilo pribliţno 53 000 ljudi (Drţavni zavod za statistiku Republike Hrvatske, 2020). Zadnji, osmi val izseljevanja, ki traja še danes, se je začel z letom 2013, ko se je Hrvaška pridruţila Evropski uniji, kar je bistveno olajšalo migracijske tokove in še bolj omogočilo selitev v tujino predvsem mladim in visoko izobraţenim ljudem. V tem času naj bi se iz drţave izselilo okoli 200 000 ljudi (Gardaš,
11
Kardum, Kasumović, 2018). Zadnji val prav tako vse bolj vpliva tudi na negativen drţavni migracijski saldo, migracije pa so usmerjene predvsem proti evropskim drţavam, kjer emigranti ţe imajo določene stike ali druţinska in osebna poznanstva, ki jim omogočajo laţjo prilagoditev ter integracijo v lokalno druţbo in gospodarstvo (Ţuparić-Iljić, 2016; Potočnik, Adamović, 2018; Jerić, 2019).
3.2. RAZLOGI
Ni nujno, da vsaka migracija visoko izobraţenega kadra predstavlja pojav bega moţganov. O begu moţganov govorimo le takrat, ko nanj vplivajo specifični potisni dejavniki (ang. "push factors") in dejavniki privlačnosti (ang. "pull factors") v imigracijski drţavi. Push in pull faktorji se med seboj prepletajo in vplivajo na migracije kot nujni dejavniki, ki ljudi motivirajo za selitev. Push faktorji so skupina dejavnikov, zaradi katerih se ljudje odločijo preseliti, pull faktorji pa dejavniki, ki privlačijo osebo, da trajno ostane na nekem območju (Mikac in Dragović, 2017).
Med najpomembnejše push faktorje, ki spodbudijo človeka k emigraciji iz svoje drţave štejemo spremembe v njegovem okolju, iz druţbeno geografskega vidika gre lahko za zapiranje raznih podjetij, iz fizično geografskega vidika pa za naravne nesreče kot so poplave, potresi, epidemije itd. Med potisne faktorje štejemo tudi ekonomske razloge, kot so slabe moţnosti za zaposlitev ali pa slabi ţivljenjski in delovni pogoji, politične razloge, kot so posameznikovo nestrinjanje s političnim sistemom, pomanjkanje svoboščin ali represija, med druţbene razloge pa uvrščamo občutek odtujenosti v druţbi, slabe moţnosti za napredovanje na delovnem mestu ter strokovno izpopolnjevanje (Jurić, 2018). Razlogov za preselitev iz Hrvaške je veliko. Med njih uvrščamo razlike v višini osebnih dohodkov (govorimo o sorazmerno nizkih plačah v primerjavi s plačami v isti panogi v tujini ter nizkimi plačami glede na stopnjo izobrazbe zaposlenih), boljše moţnosti za profesionalno in osebnostno napredovanje ter afirmacije v tujini, pomanjkanje pripravljenosti za spremembe in inovacije, razvrednoten poloţaj znanosti v druţbi in drţavi, izobraţevanje v tujini, pomanjkanje naprednejših tehnologij, diskriminacijo, nestabilno politično situacijo, slabo vodenje drţave, neučinkovite politike, neorganiziranost drţave, prepogosto sklicevanje na preteklost, previsoke davke, pomanjkanje reform, nacionalizem, nerešena stanovanjska vprašanja, neučinkovito pravosodje, zaostrovanje ideološke polariziranosti hrvaške druţbe, zastarelo administracijo, visoko raven korupcije, nepotizem, vpliv vojne, konzervativno druţbo ter ţeljo po spremembi okolja in načina ţivljenja (Golub, 2002; Jerić, 2019; Troskot, Prskalo, Šimić, Banović, 2019). Prav tako je pomembno omeniti marginalen poloţaj znanosti kot druţbene dejavnosti na Hrvaškem ter občutek zapostavljenosti in odvečnosti strokovnjakov v drţavi, saj današnja situacija generacijam mladih znanstvenikov ne ponuja perspektive v prihodnosti. Delo mladih v znanosti ni le podcenjeno, vendar je pogosto tudi podvrţeno posmehu vodilnih hrvaških politikov. V drţavi ni stimulacije, razmere za delo so slabe, materialnih sredstev pa primanjkuje. Razmere so se še dodatno poslabšale po hrvaški osamosvojitveni vojni z neustrezno pretvorbo drţavne lastnine ter zamiranjem in uničevanjem gospodarskih panog (Golub, 2002).
12
Zanimivo je tudi dejstvo, da je večina ljudi, ki so se odločili zapustiti Hrvaško, v drţavi ţe bila zaposlena. To pomeni, da brezposelnost ni glavni razlog za zapuščanje drţave, vendar pri tem prevladujejo osebni psihološki razlogi, kot so nezadovoljstvo s stanjem in poloţajem v druţbi, zaposlitvijo, stanovanjska vprašanja in to, da ljudje na prvo mesto postavljajo boljše delovne in profesionalne razmere ter kreativno in napredno okolje, kakršnega so deleţni v tujini (Ţuparić-Iljić, 2016; Troskot, Prskalo, Šimić, Banović, 2019). Vsak posameznik ima ţeljo po bolj kakovostnem ţivljenju in če ugotovi, da svojih potreb in ţelja ne more doseči in uresničiti v svoji matični drţavi, se lahko odloči, da emigrira v tujino, kjer bo svoje cilje laţje dosegel. Šele, ko je posameznik zadovoljen, lahko pozitivno vpliva in prispeva svoji stroki, znanosti ter skupnosti, v kateri ţivi (Golub, 2002).
Na drugi strani pa imamo pull faktorje gospodarsko razvitejših drţav, ki so ravno nasprotje push faktorjem. Gospodarsko razvite drţave spodbujajo priseljevanje vrhunskih strokovnjakov, saj njihova imigracija dodatno pospešuje gospodarski razvoj. Okoli 40-45 % dolgotrajnega gospodarskega napredka se lahko pojasni s človeškim kapitalom (Šverko, 2004). Sodeč po nekaterih raziskavah, naj bi za visoko izobraţene migrante bili celo pull faktorji pomembnejši od push faktorjev. Mednje uvrščamo: boljše moţnosti zaposlitve, boljše delovne in ţivljenjske razmere, višje dohodke, ugodnejše razmere za usposabljanje in napredovanje, več svobode, utrditev jezikovnih znanj in komunikacijskih veščin, pridobitev novih vezi in poznanstev, pridobitev širše izobrazbe, pozitivne izkušnje z mednarodnih izmenjav/usposabljanj, ugled delovnega okolja ali izobraţevalne ustanove v tujini, osebno ambicioznost, večje povpraševanje po znanstvenikih in visoko izobraţenem kadru v naravoslovnih in tehniških panogah, več moţnosti za publikacije, boljšo centralno razporeditev denarja za znanstvene projekte, javne politike, ki podpirajo strokovne vire in zaposljivost ter ugodno politično in gospodarsko klimo (Troskot, Prskalo, Šimić Banović, 2019).
3.3. HRVAŠKA DIASPORA
Po ocenah hrvaških diplomatskih, konzularnih in katoliških predstavništev ter popisov prebivalstva, ţivi izven Hrvaške med 3 in 4 milijone ljudi, ki so pripadniki hrvaške diaspore, torej so se sami izselili iz Hrvaške, ali pa so se izselili njihovi starši, stari starši ... (Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020). Ocene o številčnosti hrvaške diaspore po drţavah so predstavljene v Preglednici 1.
Preglednica 1: Ocene o številčnosti hrvaške diaspore po svetu.
DRŢAVA OCENA ŠTEVILA HRVAŠKE DIASPORE
Argentina 250 000
Avstralija 250 000; 120 000
Avstrija 90 000
Brazilija 70 000
Čile 200 000
Francija 40 000
Irska 20 000
Italija 60 000
13
Kanada 250 000
Nova Zelandija 100 000
Nemčija 500 000; 300 000
ZDA 1 200 000
Švedska 40 000
Švica 80 000
Viri: Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020. URL: Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske - Hrvatski iseljenici u prekomorskim i europskim drţavama i njihovi potomci (gov.hr) (Dostop: 3.12.2020); Colic-Peisker, 2010;
Jurić, 2017.
V nadaljevanju bomo predstavili pet drţav na štirih različnih kontinentih, kjer po ocenah ţivi največ pripadnikov hrvaške diaspore, to so ZDA, Nemčija, Irska, Avstralija in Argentina. Pri opisih se bomo dotaknili zgodovinskega orisa selitev v določeno drţavo, razlogov za selitev, območij poselitve hrvaške diaspore ter načinov kulturnega in socialnega povezovanja med hrvaškimi priseljenci in njihovimi potomci. Drţave bomo predstavili po določenem vrstnem redu, in sicer glede na število pripadnikov hrvaške diaspore.
Ljudje so se skozi zgodovino izseljevali z območja današnje Hrvaške zaradi ekonomskih, osebnih in političnih razlogov, ki so bili tesno povezani z zgodovinskim poloţajem Hrvaške, razvojem gospodarstva, industrije in tehnologije ter politikami določenih drţav po svetu, naseljevali pa so se v drţavah, ki so jim ponujale moţnost za kakovostnejše ţivljenje in boljšo prihodnost za njih ter njihove potomce. Hrvaška diaspora je razširjena na skoraj vseh kontinentih. V večini drţav, kjer prebiva hrvaška diaspora, obstajajo in uspešno delujejo šole hrvaškega jezika, moţnost opravljanja lektorata iz hrvaščine, kulturna društva, ki ohranjajo hrvaško kulturo in običaje, izhajajo hrvaški časopisi, predvajajo se radijske oddaje v hrvaščini
… Starejši hrvaški izseljenci v tujini še vedno kaţejo velik interes za dogajanje na Hrvaškem, medtem ko je mlajša generacija ţe bolj ali manj asimilirana, vendar z zanimanjem za svoje hrvaške korenine (Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020).
14
Zemljevid 1: Razporeditev pripadnikov hrvaške diaspore po svetu.
3.3.1. ZDRUŢENE DRŢAVE AMERIKE
V ZDA po ocenah ţivi najbolj številčna hrvaška diaspora na svetu, ZDA pa uvrščamo med tradicionalne imigracijske drţave. Po zapisih zgodovinarjev, naj bi ţe na Kolumbovih ladjah plulo nekaj hrvaških mornarjev iz Dubrovnika (Zubrinić, 1995; cit. po Eterovich, 1992).
Najbolj številčno priseljevanje v ZDA se je začelo proti koncu 19. stoletja in je trajalo do prve svetovne vojne. Večina ljudi se je v tem času zaposlila v rudnikih premoga, ţelezarnah in gradbeništvu, v glavnem na severovzhodu in jugozahodu ZDA (Pittsburgh, Chicago in njegova okolica, St. Louis, New York, New Jersey in San Pedro). Druţinski člani nekaterih delavcev so za njimi veriţno emigrirali v ZDA, ter se tam prav tako zaposlili (Allen, Turner, 1988; Čuka, 2009). Na začetku 20. stoletja migracije znanstvenikov še niso bile toliko usmerjene proti ZDA, saj v tem obdobju ZDA še ni postala vodilna znanstveno-tehnološka sila, temveč je to mesto še vedno zavzemala Velika Britanija, število znanstvenikov, ki so se priseljevali v ZDA, je začelo rasti šele proti drugi polovici 20. stoletja (Golub, 2004). Leta 1921 je ZDA sprejela prvi zakon o imigraciji, s katerim so uvedli migracijske kvote (določeno število pripadnikov vsakega naroda, ki se v drţavo letno lahko priseli), leta 1924 pa so ta zakon še poostrili. S tem je do konca druge svetovne vojne število letnih priseljencev iz Jugoslavije bilo omejeno na 671 ljudi. Število priseljencev iz Hrvaške se je povečalo šele po drugi svetovni vojni, ko so zakon omilili in dovolili veriţne migracije oţjim druţinskim članom priseljencev (Čuka, 2009). V času, ko je bilo priseljevanje v ZDA omejeno, se je zato več ljudi začelo seliti v drţave Latinske Amerike (Čile, Argentina, Brazilija) (Perić, 2004).
Danes največ hrvaških izseljencev in njihovih potomcev ţivi na severovzhodu in jugozahodu ZDA, tako kot na začetku 20. stoletja. Med hrvaško diasporo v ZDA je opazna visoka stopnja asimilacije, kar se kaţe skozi pogostost uporabe hrvaškega jezika. Sodeč po popisu prebivalstva iz leta 2000 pribliţno 91 % prebivalcev s hrvaškimi koreninami, ki so bili rojeni v ZDA, govori le angleški jezik. Tisti, ki so rojeni izven ZDA, pa se v svojih domovih v glavnem (94 %) sporazumevajo tudi v hrvaščini (Čuka, 2009). V ZDA delujejo številne
15
hrvaške ustanove in zdruţenja (folklorna, športna, prostovoljna). Najstarejše hrvaško zdruţenje je Hrvatska bratska zajednica (HBZ), ki je bila ustanovljena leta 1894 v Pittsburghu. Med pomembnejša zdruţenja štejemo tudi Udruţenje hrvatsko-američkih stručnjaka (Association of Croatian American Professionals), kjer so zbrani strokovnjaki in znanstveniki z raznih področij, ki so se izselili iz Hrvaške ali pa imajo hrvaške korenine. Ti si med seboj pomagajo, izmenjujejo znanja, povezujejo podjetja, poslovno sodelujejo ter ohranjajo hrvaško kulturno dediščino. V Chicagu, Los Angelesu, New Yorku in Clevelandu je organiziran tudi pouk hrvaščine v hrvaških društvih in katoliških ţupnijah, 5 ameriških univerz pa ponuja tudi moţnost opravljanja hrvaškega lektorata (Univerza v Indiani, Iowi, Kansasu, Detroitu in Washingtonu). Od leta 1984 HBZ izhaja tednik "Zajedničar", ki je časnik z največjo izdajo v hrvaškem jeziku izven Hrvaške, prejemajo pa ga vsi člani HBZ (teh je danes okoli 60 000) (Hrvatska bratska zajednica, 2020; Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020; Association of Croatian American Professionals, 2020).
Zemljevid 2: Razporeditev pripadnikov hrvaške diaspore v zveznih drţavah ZDA.
3.3.2. NEMČIJA
Hrvati so se v Nemčijo začeli priseljevati ţe v 19. stoletju, priseljevanje pa je spodbudil tudi industrijski razvoj drţave po drugi svetovni vojni, ko je Nemčija pospešeno iskala delovno silo. Veliko migracij iz Hrvaške po drugi svetovni vojni je bilo tudi političnih, ne samo ekonomskih. Naslednji večji val selitev se je zgodil v času Hrvaške vojne za osamosvojitev v 90-ih letih (Jurić, 2018). Nemčija ţe nekaj let vodi po številu sprejetih hrvaških priseljencev, predvsem v letih 2013 in 2014, ko se je Hrvaška pridruţila Evropski uniji, s čimer se je uvedel prost pretok blaga, ljudi in storitev. Leta 2016 se je status hrvaških delavcev izenačil tistemu, ki so ga do takrat imeli delavci iz ostalih drţav članic Evropske unije, kar je še dodatno vplivalo na porast priseljevanja (Pokos, 2017). V zadnjih desetih letih večino priseljencev predstavljajo visoko izobraţeni mladi (Jurić, 2018). Danes največ pripadnikov hrvaške diaspore ţivi v zveznih pokrajinah Bavarska, Baden-Würtemberg in Hessen ter v mestih Frankfurt, Ulm, Stuttgart in München in so zelo dobro integrirani v druţbo (Jurić, 2018).
Navedene nemške pokrajine so privlačne za priseljence zaradi dobro razvite avtomobilske industrije, elektrotehnične industrije, industrije visoke tehnologije ter finančnega sektorja pa tudi zaradi lege, saj se nahajajo na jugu Nemčije (Stadt Frankfurt Am Main, 2020; Stuttgart,
16
2020; Stadt Ulm, 2020; München.de, 2020). Hrvaška diaspora je zaradi svoje številčnosti v Nemčiji dobro organizirana, v drţavi delujejo številna hrvaška kulturna, folklorna, športna in politična društva. Najbolj znana društva so Matica Hrvatska, Društvo hrvatskih intelektualaca in Hrvatski svjetski kongres za Njemačku. V Nemčiji obstaja tudi moţnost učenja hrvaščine za priseljence, ki ga financira hrvaško Ministrstvo za šolstvo, na nekaterih nemških univerzah pa je moţno opravljati tudi lektorat iz hrvaškega jezika (npr. v Berlinu, Mainzu, Frankfurtu).
Hrvati imajo v Nemčiji tudi svoja glasila (npr. Berlinski magazin, Fenix magazin, Glasnik) in spletne strani (npr. Hrvatski svjetski kongres u Njemačkoj, AMAC – Njemačka, Udruţenje bivših studenata i prijatelja hrvatskih sveučilišta) (Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020).
Zemljevid 3: Razporeditev pripadnikov hrvaške diaspore v nemških zveznih deţelah.
3.3.3. ARGENTINA
Prvi val selitev hrvaškega prebivalstva v Argentino je trajal od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne. Največ priseljencev je bilo z območja Dalmacije in ostalih obmorskih krajev, predvsem zaradi svojega slabega poloţaja v takratni Avstro-Ogrski monarhiji. Prebivalstvo Dalmacije se je v glavnem ukvarjalo z vinogradništvom, oljkarstvom, ribolovom ter ladjedelništvom, do selitev pa je prihajalo zaradi več razlogov: bolezni vinske trte, ki se je pojavila na koncu 19. stoletja v Dalmaciji, uvoza italijanskega vina, ki je bilo cenejše od hrvaškega, velike zadolţenosti kmetov ter agrarne prenaseljenosti, na začetku 20. stoletja pa so emigracije počasi postale tudi veriţne. V Argentini se je večina priseljencev iz Hrvaške ukvarjala z ladjedelništvom, gradbeništvom in kmetijstvom (Banjan, 2013). V drugem valu, od prve do konca druge svetovne vojne se je v Argentino ponovno priselilo največ prebivalcev iz obalnih krajev, poleg njih pa tudi iz Banije, Like, Korduna, Srijema ter Slavonije. Razlog temu je bila med drugim tudi restriktivna migracijska politika ZDA in
17
Avstralije, zato so se hrvaški emigranti usmerili na območje Latinske Amerike ter v nekatere evropske drţave. Z razpadom Avstro-Ogrske se ekonomske razmere v drţavi niso izboljšale, brezposelnost in zadolţenost sta rasli, kmetijstvo je nazadovalo, industrializacija pa je bila še v začetni fazi, kar je vplivalo na selitev prebivalstva ne samo iz obmorskega dela Hrvaške, temveč tudi iz celinskega (Banvić, 1990). V prvem in drugem valu je šlo predvsem za ekonomske migracije (Vidić, 2001). V tretjem in zadnjem valu po drugi svetovni vojni (1945- 1956) se je v Argentino priselilo pribliţno 20 000 političnih migrantov iz Hrvaške. Takratni argentinski predsednik, Juan Perón, je simpatiziral s fašisti, ter je na pobudo hrvaških duhovnikov, ki so ţiveli v Argentini in bili v stiku z Vatikanom, odobril njihovo priseljevanje (Kos-Stanišić, 2014; Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020). Šlo je predvsem za ljudi, ki se niso strinjali ter niso ţeleli sprejeti političnega reţima v Jugoslaviji ter člane poraţenih vojsk v drugi svetovni vojni (Ljubičić, 2018). Število priseljenih v Argentino se je začelo manjšati v drugi polovici 20. stoletja, ko se v drţavi začne diktatura ter nastopi gospodarska kriza. Največ pripadnikov hrvaške diaspore danes ţivi v provincah Santa Fe in Buenos Aires, kjer deluje tudi največ hrvaških društev (Banjan, 2013). Danes je več pripadnikov hrvaške diaspore v Argentini na pomembnih in uglednih poloţajih v druţbi, saj so skozi zgodovino prispevali k razvoju Argentine z gradnjo infrastrukture (ceste, ţeleznice, hiše, telegrafske linije) (Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020). V Argentini delujejo hrvaška kulturno-umetniška društva, folklorne skupine in prostovoljna društva, ki pomagajo priseljencem in njihovim potomcem. Prav tako delujejo tudi šole hrvaškega jezika v Buenos Airesu, Rosariu in Cordobi, v Argentini je tudi moţno opraviti lektorat iz hrvaškega jezika na dveh univerzah. Vsak teden se v Buenos Airesu in Rosariu na radiu predvajajo oddaje tudi v hrvaščini, spletna stran "Studia Croatica" pa je največja hrvaška spletna stran v španščini. V Argentini od konca 19. stoletja do danes izhajajo tudi časopisi v hrvaščini, saj se je zaloţništvo razvilo zelo hitro po prihodu prvih hrvaških priseljencev. Število časopisov se je v drugi polovici 20. stoletja počasi manjšalo (v 80-ih letih sta med drugim prenehala izhajati "Slobodna riječ" in "Hrvatski narod"), saj se je tudi število priseljenih začelo zniţevati (Vidić, 2020). Časopis "Studia Croatica" izhaja v Buenos Airesu ţe več kot 50 let, prejemajo ga pa kulturne ustanove po celem svetu (Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020).
18
Zemljevid 4: Argentinske province z največjim številom pripadnikov hrvaške diaspore.
3.3.4. AVSTRALIJA
Tako kot ZDA tudi Avstralijo štejemo med tradicionalne imigracijske drţave. Prebivalci Hrvaške so se tja začeli seliti ţe v drugi polovici 19. stoletja. Prvi hrvaški priseljenci, ki so v Avstralijo prihajali od konca 19. stoletja do prve svetovne vojne, so bili večinoma iz Dalmacije. Med glavnimi potisnimi faktorji za selitev dalmatinskega prebivalstva je bila represivna politika Avstro-Ogrske monarhije, ki je zelo prizadela Dalmacijo, ki je v tistem času bila slabo razvita agrarna (glavne panoge so bile vinogradništvo, oljkarstvo in ribolov) periferija monarhije s pomanjkanjem kapitala in slabimi prometnimi povezavami.
Dalmatinske dejavnosti so najbolj prizadele bolezen vinske trte na koncu 19. stoletja, upad proizvodnje oljčnega olja in povečan uvoz cenenih italijanskih vin, ki so spodrinila dalmatinsko konkurenco. Priseljenci iz tega dela Hrvaške so se zato večinoma naselili na zahodu Avstralije, največ v mestu Perth, zaradi bliţine oceana (za ribolov) ter ugodnih pedoloških in klimatskih dejavnikov za vinogradništvo (Banović, 1990). Priseljenci so se zato najprej začeli ukvarjati s primarnimi dejavnostmi (ribištvo in kmetijstvo), a so se postopoma začeli zaposlovati tudi v rudarstvu. Po drugi svetovni vojni se je povečalo število priseljencev tudi iz drugih regij Hrvaške, razlog temu je bila predvsem razlika v ţivljenjskem standardu med Avstralijo in tedanjo Jugoslavijo ter ekonomski razlogi povezani z spremembami v gospodarstvu (visoka zadolţenost kmetov, nerešena agrarna reforma, razvoj industrije) in politiki (Banović, 1990). V drugi polovici 20. stoletja se je število priseljencev dodatno povečalo, ker je v tem času ZDA uvedla selektivno migracijsko politiko, Avstralija pa je
19
odprla vrata političnim migrantom ter priseljencem iz evropskih drţav. Od leta 1991 do danes število hrvaških izseljencev v Avstraliji upada, saj so se migracije začele bolj usmerjati na gospodarsko bolj razvite drţave Severne, Srednje in Zahodne Evrope (Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020). Hrvaški priseljenci imajo v Avstraliji enake pravice in dolţnosti kot ostali prebivalci, večinoma pa so pridobili tudi drţavljanstvo.
Avstralija podpira multikulturnost druţbe in celotno delovanje drţavne uprave ter ostalih organov usmerja v zagotavljanje enakopravnosti in preprečevanje diskriminacije. Hrvati so se v Avstraliji začeli povezovati v začetku 20. stoletja, ko so v Novem juţnem Walesu ustanovili Kmečko stranko, ki je delovala le kratek čas. V večjih mestih v Avstraliji delujejo hrvaška kulturna društva in klubi. Prav tako v drţavi poteka oddajanje radijskih programov v hrvaščini, od 80-ih let prejšnjega stoletja pa se je v šolah začel pouk hrvaščine kot izbirnega predmeta. Pouk hrvaščine poteka tudi v sklopu t.i. sobotnih šol v hrvaških katoliških centrih in šolah jezikov. V Sydneyju je bila leta 1983 ustanovljena prva katedra za kroatistiko, 15 let kasneje pa še Center za hrvaške študije v svetu. V Avstraliji izhaja veliko časopisov v hrvaškem jeziku (npr. Domovina, CroExpress, Hrvatski vjesnik). Na enem izmed neodvisnih televizijskih kanalov pa se vsak teden prikazuje oddaja namenjena hrvaški skupnosti (Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020).
Zemljevid 5: Razporeditev pripadnikov hrvaške diaspore v avstralskih zveznih drţavah.
3.3.5. IRSKA
V zadnjem desetletju je Irska pogosto izpostavljena kot najbolj priljubljena migracijska destinacija za hrvaške izseljence (Pokos, 2017). Število hrvaških priseljencev je na Irskem posebej naraslo po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo, ko je Irska objavila, da ne bo omejevala vstopa hrvaškim delavcem (Pokos, 2017). Na Irskem trenutno ţivi okoli 20 000 Hrvatov, vendar je točno število teţko določiti zaradi velike dinamike selitev v obeh smereh (Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020). Velik deleţ visoko izobraţenih ljudi se je na Irskem zaposlil na delovnih mestih, za katera so prekvalificirani (kot so delo v
20
trgovinah in gostinstvu), saj so tamkajšnje plače v vsakem primeru višje, zaposleni jih redno prejemajo (vsak teden) in se jim opravljanje takšnih del splača, da zasluţijo dovolj za spodobno ţivljenje, tudi če na tako delo pristanejo le za krajši čas. Gre za primer pojava izgube moţganov ("brain waste"), ki predstavlja veliko izgubo za matično drţavo. Irska je v zadnjih 40-ih letih doţivela velik gospodarski razcvet. S članstvom v Evropski uniji je uspešno usmerila svoj razvoj iz agrikulturne ekonomije v moderno ekonomijo znanja, ki temelji na industriji visoke tehnologije. Svojo proizvodnjo in izvoz je usmerila v farmacijo, kemijsko industrijo ter računalniško opremo. Ravno to je drţavi omogočilo, da odpre svoja vrata tudi delovni sili iz tujine. Nekateri izmed najpomembnejših pull faktorjev so: uradni jezik na Irskem je angleščina, dobra socialna varnost, odprt trg dela, dobra priporočila prijateljev glede ţivljenjskih razmer, enostavni administrativni postopki, dobre prometne povezave (potovanje z letalom traja okoli 3 ure, v primerjavi s potovanjem do Avstralije ali ZDA) pa tudi turistična privlačnost same drţave (Rajković Iveta, Horvatin, 2017). Na Irskem še ni ustanovljeno nobeno hrvaško kulturno društvo. Ker gre za relativno recentno migracijo, se priseljenci na Irskem še niso trajno ukoreninili, zato je proces ustvarjanja kulturnega društva še v začetni fazi. Hrvati na Irskem so tesneje povezani preko socialnih omreţij, kjer obstajajo številne skupine za laţjo komunikacijo in medsebojno pomoč (npr. Idemo u Irsku, Ţivot i rad u Irskoj, Poslovi u Irskoj) (Središnji drţavni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske, 2020).
3.4. POSLEDICE BEGA MOŢGANOV IN PREDLAGANE REŠITVE
Migracije vplivajo na druţbeno strukturo prebivalstva, migracijski saldo, rodnost ter povečan deleţ starejšega prebivalstva. V današnjem svetu, ki ga zaznamuje proces globalizacije, odpiranje meja, izgradnja infrastrukture in tehnološki napredek, je izseljevanje visoko izobraţene delovne sile neizbeţen del globalnih migracijskih tokov, vendar ima lahko povečan proces bega moţganov ima lahko negativne posledice za trg dela (Gombar, 2017;
Gombar, 2017; cit. po Čipin in drugi, 2014). Beg moţganov vpliva tako na drţavo emigracije kot na drţavo imigracije, drţavi pa zaradi pojava opazita njegove pozitivne ali negativne posledice na področjih gospodarstva, zdravstva, izobrazbe, demografije ... Pomembno je tudi to, da migracijski tok bistveno vpliva na povečevanje razlik med bolj in manj gospodarsko razvitimi drţavami (Kušar, 2016). Nekatere napovedi govorijo o tem, da bo Hrvaška v naslednjih 30 letih izgubila okoli 20 % prebivalstva, če se pravočasno ne razvijejo določene ekonomske, pokojninske ter izobrazbene politike, ki bodo vplivale na število izseljenih (Jerić, 2019).
Negativne posledice bega moţganov se kaţejo v gospodarsko slabše razvitih drţavah, saj odhod najbolj izobraţene delovne sile povzroči izgubo kapitala in nazadovanje v gospodarskem razvoju. To najbolj občutijo tisti, ki v drţavi ostanejo (Kušar, 2016). Veliko ustanov na Hrvaškem opaţa pomanjkanje doktorjev znanosti, kar posledično zmanjšuje kakovost teh ustanov in ustvarja slabše pogoje za delo v njih (Bjelajac, 2007). Izguba in izseljevanje visoko izobraţenega kadra lahko povzroči tudi manjšo privlačnost za domače in tuje vlagatelje, prav tako pa tudi pomanjkanje delovne sile in kreativnosti, kar ima lahko bistven vpliv na konkurenčnost drţave na svetovnem trgu. V zadnjih desetletjih pomen izobrazbe raste, gospodarstva pa so vse bolj odvisna od ustvarjanja, distribucije in uporabe
21
znanja, od česar je odvisna tudi njihova uspešnost (Stumpf, 2012). Med potencialnimi emigranti se največkrat najdejo mladi, ki imajo pred seboj še dolgo delovno dobo, niso vezani na druţino, so visoko izobraţeni, imajo izkušnje z migracijo, obvladajo tuje jezike ter ne bodo imeli bistvenih teţav pri integraciji v novo druţbo (Jurić, 2017). Ena izmed najbolj pomembnih negativnih posledic je to, da gre pri begu moţganov za negativno selekcijo prebivalstva. Selitev v povsem novo okolje je velik korak za posameznika, za čimer se skriva veliko premišljevanja, tveganja in odrekanja. Drţava z begom moţganov ne izgublja samo visoko izobraţenih ljudi. Med vsemi izobraţenimi se za odhod v glavnem odločajo najbolj pogumni, najbolj spretni, najbolj ambiciozni in najbolj prodorni. Ravno ti posamezniki si upajo zapustiti svojo domovino, prijatelje in kulturo, zato da bi dosegli določen cilj v svoji karieri, se naučili novih spretnosti in posledično ţiveli boljše ţivljenje iz finančnega in strokovnega vidika. V veliko primerih gre za nadpovprečne študente, pogosto iz premoţnejših druţin (Golub, 2002). Pomembno je omeniti tudi to, da gre pri begu moţganov za velike nepovratne finančne izgube s strani drţave, iz katere se visoko izobraţena sila seli. Drţava namreč financira njihovo izobraţevanje z davkoplačevalskim denarjem, z njihovo emigracijo pa čuti primanjkljaj terciarno izobraţenih drţavljanov, ki so v drţavi zelo redki, njihova zamenjava pa ni vedno mogoča (Golub, 2004; Završnik, 2019). Po ocenah iz leta 1993 je strošek izobrazbe enega doktorja znanosti na Hrvaškem ocenjen na 85 000 evrov (Bjelajac, 2007).
Beg moţganov lahko postane proces s pozitivnimi posledicami, če se pretvori v kroţenje moţganov, tj. če se migrant odloči sodelovati, vrniti ali vračati nazaj v drţavo, iz katere se je prvotno izselil. Ljudje se selijo v tujino, kjer pridobijo nova znanja, veščine, poznanstva in izkušnje, nato pa se vrnejo v matično drţavo, kjer njej v prid vse novo pridobljeno znanje predstavijo in pametno uporabijo. Tu velja omeniti tudi študente, ki se vračajo z izmenjav ali praks v tujini, z obilo novih izkušenj, znanja in veščin ter razširjenimi obzorji, kar je ključnega pomena v njihovem nadaljnjem ţivljenju. Med pozitivnimi posledicami je pomembno omeniti tudi razbijanje stereotipov, zmanjševanje nestrpnosti do drugih ljudi, razvoj medkulturnih komunikacijskih sposobnosti ter omogočanje kritičnega pogleda na lastno druţbo in kulturo. Danes so v gospodarstvu vse bolj cenjene t.i. "mehke veščine", med katere štejemo fleksibilnost, komunikativnost, iznajdljivost ter odprtost novim idejam in delu v mednarodnem okolju (Đuras, 2018; Završnik, 2019). "Tiste drţave, ki ustvarjajo moţnosti za raziskovanje, inovacije in podjetništvo doma, bodo bolj verjetno imele večjo korist od povratnega toka migrantov, finančnih sredstev in dostopa do mednarodnih inovacijskih mreţ kot drţave, ki tega ne zagotavljajo." (Bevc, 2004) Če bi se strokovnjaki odločili vrniti na Hrvaško, bi z novo pridobljenimi znanji in veščinami izboljšali stanje hrvaškega gospodarstva, zato se mora Hrvaška čim bolj potruditi ter razviti strategije in načine, kako privabiti takšne ljudi nazaj (Stumpf, 2012).
Hrvaško gospodarstvo še vedno premalo poudarja pomen izobrazbe, medtem ko nekatere gospodarsko bolj razvite drţave (kot so drţave Zahodne in Severne Evrope) hitro prepoznajo potencial visoko izobraţenih ljudi ter ga dobro izkoristijo (Stumpf, 2012). Da bi se ustavil ali vsaj ublaţil proces bega moţganov, je potrebno, da se proti njemu borijo drţavni in zasebni sektor ter nevladne organizacije. Mlade ljudi je treba spodbujati, da se odločijo za
22
kratkotrajno migracijo, ob tem pa jim omogočiti vrnitev in beg moţganov pretvoriti v kroţenje moţganov, saj so veščine in znanja visoko izobraţenih ljudi glavni dejavnik pri razvoju in napredku Hrvaške (Đuras, 2018; cit. po: Horvat, 2004). Drţava mora študentom omogočiti, da svoje veščine in znanje razvijajo na Hrvaškem, da imajo v drţavi ugled in poloţaj, kakršnega imajo visoko izobraţeni strokovnjaki tudi drugod po svetu ter zagotovljeno sluţbo, s katero lahko poskrbijo zase in za svojo druţino. Hrvaška lahko mlade strokovnjake zadrţi z izboljšanjem kakovosti podiplomskega študija, podeljevanjem večjega števila štipendij (s štipendijami drţava lahko študenta obveţe tudi na to, da v svoji drţavi ostane ali se v njo vrne), boljšimi delovnimi razmerami, zagotavljanjem več moţnosti za bolj zanimivo ter bolje plačano sluţbo, investicijami v razvoj znanosti in raziskovalnih institucij ter predvsem s spremembo in izboljšanjem poloţaja znanstvenikov in visoko izobraţenih strokovnjakov na Hrvaškem z večjim vlaganjem v raziskave in razvoj (Šverko, 2004;
Završnik, 2019). Po drugi strani pa do bega moţganov pride tudi zaradi prevelikega števila visoko izobraţenih mladih ljudi, za katere v drţavi ni vedno zagotovljena zaposlitev. Da bi se takim viškom izognili, je potrebno tudi opraviti določene analize glede potreb trţišča ter jih prilagoditi številom razpisanih mest za vpis na univerze (Đuras, 2018; cit. po Obadić, Majić, 2013). Hrvaška bi morala spodbujati mednarodna sodelovanja ter širiti svoje stike z znanstveniki po svetu, organizirati posebne programe za odkrivanje mladih talentov, katerih sposobnosti lahko nato le še razvija in jim na koncu zagotovi tudi sluţbo (Đuras, 2018; cit.
po: Adamović in Meţnarić, 2003). Potrebno bi bilo izboljšati razmere za znanstvene raziskave ter povišati plače, da bi bile v skladu z višino izobrazbe zaposlenega. Sledijo še manjše spremembe, ki bi lahko vplivale na proces bega moţganov, kot so: hipotekarna stanovanjska posojila, boljša stabilnost delovnega mesta, zagotovljena mesta v vrtcih, izboljšanje pokojninskega sistema in zakona o delu (Đuras, 2018). Drţava bi se lahko tudi bolje povezala s prebivalci v diaspori ter omogočila njihovo sodelovanje z matično drţavo ali pa morda celo poskušala spodbuditi njihovo vrnitev. Na Hrvaškem danes obstajajo skladi, društva, in programi (npr. "Jedinstvo uz pomoć znanja", "Nacionalna zaklada za znanost, visoko školstvo i tehnologijski razvoj Republike Hrvatske") ki se zavzemajo za to, da spodbudijo hrvaške znanstvenike v domovini in diaspori k obojestranskem sodelovanju (Stumpf, 2012).
23
4. EMPIRIČNI DEL
V empiričnem delu diplomskega dela sem izvedla 5 dopisnih intervjujev s svojimi sorodniki in druţinskimi prijatelji, ki so se iz Hrvaške izselili, njihovi razlogi za selitev in visoka stopnja izobrazbe pa lahko potrdita, da so vsi kandidati predstavniki bega moţganov. Njihove odgovore sem v nadaljevanju povzela, vprašanja, ki sem jim postavila, pa se nahajajo v prilogi. Po opravljenih intervjujih sem odgovore kandidatov med seboj primerjala ter prišla do zaključkov, ki sem jih lahko povezala s teoretičnim okvirom.
1. intervju: ţenska, 55 let, doktor dentalne medicine, specialist stomatološke protetike
"V Slovenijo sem se preselila leta 1994. Pred tem sem ţivela v Sisku in Zagrebu, kjer sem magistrirala na področju stomatologije. Za preselitev sem se odločila predvsem zaradi slabih odnosov v druţbi na Hrvaškem, izrazitega nacionalizma, šovinizma in nepotizma, Slovenijo sem pa izbrala zaradi boljših pogojev za delo in višjih plač. Na Hrvaškem se je ravno začela vojna in gospodarstvo je bilo uničeno, druţba pa je nasploh nazadovala. Najprej sem se zaposlila v Ormoţu. Dobila sem delo v stroki, pri iskanju sluţbe pa nisem imela teţav, saj so bili stomatologi v robnih predelih Slovenije zelo iskani. Na začetku mi je pri iskanju sluţbe pomagala prijateljica, ki je ţe delala v Sloveniji. Povedala mi je, kje so odprti razpisi za nova delovna mesta in kje bi lahko najela stanovanje. V sluţbi sem se dobro znašla, čeprav na začetku nisem znala govoriti slovensko. V veliko pomoč mi je bila asistentka, s katero sem se zelo dobro razumela, ker sva bili istih let. Drţava je od mene zahtevala, da opravim strokovni izpit, da bi lahko pridobila licenco za delo, poleg tega pa sem morala opraviti tudi izpit iz znanja slovenščine na Ministrstvu za zdravje. Slovenščine nisem govorila in le delno sem jo razumela, a kljub temu nisem imela veliko teţav, ker sta si slovenski in hrvaški jezik zelo podobna ter sem po pribliţno šestih mesecih slovenščino ţe dobro obvladala. Po dveh letih najemništva sem dobila občinsko kadrovsko stanovanje v Ormoţu, za katerega sem plačevala minimalno najemnino. Tudi pridobitev drţavljanstva zame ni potekala gladko, saj sem prošnjo morala večkrat vloţiti. Najprej sem ga poskusila pridobiti preko porekla, saj je moj prapraded bil Slovenec, vendar se po zakonu priznavajo samo druţinski člani iz največ drugega kolena, zato so mojo prošnjo zavrnili. Drugič sem za drţavljanstvo zaprosila kot deficitarni kader in po 8-ih letih bivanja v Sloveniji sem drţavljanstvo končno pridobila. Kot nedrţavljan v tistem času nisem mogla biti lastnik nepremičnine in nisem mogla dobiti pogodbe za delo za nedoločen čas, ampak sem vsako leto morala svoje delovno dovoljenje podaljševati. Leta 2003 sem opazila oglas za delo v Novem mestu, na katerega sem se prijavila in delo tudi dobila. Še istega leta sem se preselila v Novo mesto, saj je veliko večje od Ormoţa, ponuja več moţnosti in je bliţje Sisku. V Zdravstvenem domu Novo mesto delam še danes, tukaj sem kupila tudi stanovanje in si ustvarila dom. V Sloveniji je kakovost ţivljenja v materialnem smislu veliko boljša kot na Hrvaškem, tudi po 26-ih letih. Plače so višje in stroški ţivljenja so isti, če ne celo niţji. V Sloveniji vlada večji red v drţavnih zavodih, delovnih organizacijah, investicije v šolstvo in zdravstvo so višje, najbolj pa mi je všeč to, da so ljudje marljivi in niso obremenjeni s politiko. Zaradi bliţine in navezanosti na druţino Hrvaško zelo pogosto obiskujem, skoraj vsak vikend in med prazniki. Tudi z druţino smo redno v stiku (skoraj vsak dan). S svojimi otroki se doma pogovarjam v hrvaščini, berem knjige v hrvaškem jeziku in tudi spremljam novice, ki so povezane s hrvaško kulturo,
