Univerza v Ljubljani Fakulteta za socialno delo
Nika Švara Katja Zaletel
VLOGA SOCIALNEGA DELA V ZAPORU
_________________________
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Univerza v Ljubljani Fakulteta za socialno delo
Nika Švara Katja Zaletel
VLOGA SOCIALNEGA DELA V ZAPORU
______________________________________
Diplomsko delo
Mentorica: doc. dr. Vera Grebenc
Ljubljana, 2021
PODATKI O DIPLOMSKEM DELU:
Ime in priimek: Nika Švara in Katja Zaletel
Naslov diplomskega dela: Vloga socialnega dela v zaporu Mentorica: doc. dr. Vera Grebenc
Kraj: Ljubljana Leto: 2021 Število strani:
Število prilog:
Povzetek: V diplomskem delu je predstavljena raziskava o vlogi socialnih delavcev in socialnih delavk v zaporu oz. o prispevku stroke socialnega dela v procesu pomoči. Z raziskavo sva želeli ugotoviti, kako poteka proces pomoči za odrasle zaprte osebe, kdaj je proces pomoči uspešen in kakšen je prispevek stroke socialnega dela v procesu pomoči, kakšne potrebe zaznavajo pri odraslih storilcih in storilkah kaznivih dejanj in kako odgovarjajo nanje, kako socialni delavci in socialne delavke sodelujejo z ostalimi strokovnjaki v procesu pomoči, kako se soočajo z dvojnimi vlogami pri delu, koliko so samostojni pri delu in koliko lahko delajo po lastni presoji, kako sodelujejo med seboj, s kakšnimi morebitnimi težavami se soočajo pri svojem delu, kakšna izobraževanja in usposabljanja so jim na voljo ter kakšnih morebitnih sprememb si pri svojem delu želijo.
V teoretičnem uvodu predstaviva strokovno obravnavo v zaporu, značilnosti stroke socialnega dela, delo na področju socialnega dela v zaporu in supervizijo ter intervizijo v poklicih psihosocialne pomoči.
V raziskavo sva vključili sedem socialnih delavk in socialnih delavcev. V empiričnem delu so prikazani rezultati raziskave, ki so bili kvalitativno obdelani in analizirani. Ugotovljeno je bilo, da so v proces pomoči najbolj vključeni v fazi pred odpustom, da ima stroka socialnega dela pomembno povezovalno vlogo med različnimi institucijami, osebami, ki so v zaporu in ostalimi strokovnjaki, da je glavna ovira pri delu otežena zagotovitev vseh potreb, ki jih osebe v zaporu potrebujejo za življenje po odpustu, da stroka socialnega dela ni dovolj cenjena in podprta, da je potreba po dodatnih socialnih delavcih in socialnih delavkah v zaporih, da med seboj dobro
sodelujejo tako v zaporu kot zunaj zapora in da si želijo manj dela z dokumentacijo ter več poglobljenega dela z osebami v zaporu.
Ključne besede: socialno delo, zapor, osebe, ki prestajajo kazen zapora, proces pomoči, vloga socialnega dela v zaporu, sodelovanje.
Thesis title: The role of social work in prison
Abstract: In the bachelor’s thesis, the research about the role of social workers in prison or, in other words, about the contribution of social work in the assistance process is presented. The main purpose was to find out how the assistance process for adult prisoners takes place, at what point the assistance process is successful, what is the contribution of the social work profession in the assistance process, which needs they notice in prisoners, how they respond to them, how social workers collaborate with other experts in assistance process, how they face with dual roles during work, to what point they are independent at work and to what point they work at their own assessment, how they cooperate, what kind of problems they face in the workplace, what kind of education and training they have and whether they want any changes regarding their work.
The theoretical part includes a chapter about professional assessment in prison, characteristics of the social work profession, the role of social work in prison, and also a chapter about supervision and intervention in psychosocial professions.
In our research, we included seven social workers. The empirical part presents qualitatively processed and analyzed research results. The results have shown that they are mostly included in the assistance process before releasement from prison, that the social work profession has an important connecting role between different institutions, people who are in prison, and other professionals. Furthermore, they have difficulties providing essential needs that prisoners need for life outside the prison. The social work profession is not valued and supported. There is also a need for additional employment of social workers in prisons. The results have also shown good collaboration among them in and outside the prison. They want less paperwork which would lead to more quality work with prisoners.
Keywords: social work, prison, prisoners, assistance process, the role of social work in prison, collaboration.
Vsebina
1. TEORETIČNI DEL 1
1.1. Zavodi za prestajanje kazni zapora 1
1.1.1. Zavod za prestajanje kazni zapora za ženske 2
1.1.2. Razmere v slovenskih zaporih 3
1.2. Strokovna obravnava v zaporu 5
1.3. Socialno delo 7
1.3.1. Znanja in kompetence v socialnem delu 7
1.4. Vloga socialnega dela v zaporu 12
1.4.1. Socialno delo ob sprejemu in med prestajanjem kazni 13
1.4.2. Priprava na odpust 14
1.4.3. Med mandatno in podporno vlogo 17
1.4.4. Supervizija in intervizija v poklicih psihosocialne pomoči 18
2. PROBLEM 20
2.1. Raziskovalna vprašanja: 20
3. METODOLOGIJA 21
3.1. Vrsta raziskave 21
3.1.1. Teme raziskovanja 21
3.2. Merski instrument in viri podatkov 21
3.3. Populacija in vzorec 22
3.3.1. Opredelitev populacije 22
3.3.2. Opredelitev vzorca 22
3.4. Zbiranje podatkov oz. empiričnega gradiva 23
3.5. Obdelava in analiza podatkov 24
4. REZULTATI 25
4.1. Zaposlitev in izobrazba 25
4.2. Metode, znanja in tehnike dela 25
4.3. Proces pomoči 26
4.3.1. Faza sprejema 26
4.3.2. Med prestajanjem kazni 27
4.3.3. Faza pred odpustom 27
4.3.4. Faza po odpustu 28
4.3.5. Proces pomoči glede na kratke in dolge kazni 28
4.3.6. Timsko delo v procesu pomoči 28
4.3.7. Posebnosti pri ženskah, ki prestajajo kazen zapora 29 4.3.8. Proces pomoči pri pojavu stiske ob prihodu v zapor 29
4.3.9. Prilaganje dela situacijam 30
4.3.10. Uspešnost procesa pomoči 30
4.3.11. Prispevek stroke socialnega dela v procesu pomoči 32
4.4. Zaznavanje in zagotavljanje potreb oseb v zaporu 33
4.4.1. Finančna preskrbljenost 33
4.4.2. Stanovanjska problematika 35
4.4.3. Bivanje v zaporu 37
4.4.3.1. Prostorska stiska (zaznavanje potreb) 37
4.4.3.2. Stiska ob sprejemu v zapor (zaznavanje potreb) 38
4.4.3.3. Drugo (zaznavanje potreb) 38
4.4.3.4. Zagotavljanje potreb 38
4.4.4. Bivanje v ženskem zaporu 39
4.4.4.1. Zaznavanje potreb 39
4.4.4.2. Zagotavljanje potreb 40
4.4.5. Odnosi v zaporu 40
4.4.5.1. Zaznavanje potreb 40
4.4.5.2. Zagotavljanje potreb 40
4.4.6. Odnosi v ženskem zaporu 41
4.4.6.1. Zaznavanje potreb 41
4.4.6.2. Zagotavljanje potreb 41
4.4.7. Socialna mreža 41
4.4.7.1. Zaznavanje potreb 41
4.4.7.2. Zagotavljanje potreb 42
4.4.8. Potreba po oblačilih 43
4.4.9. Možnosti izobraževanja 43
4.5. Sodelovanje z ostalimi strokovnjaki 44
4.5.1. Sodelovanje s strokovnimi profili znotraj zapora 44
4.5.2. Sodelovanje s strokovnimi profili zunaj zapora 45
4.6. Notranje okolje zapora 45
4.6.1. Primernost okolja zapora za uspešen proces pomoči 45
4.6.1.1. Prostori 46
4.6.1.2. Odnosi 47 4.6.2. Primernost okolja zapora za duševno in telesno zdravje 47
4.6.3. Zapor za ženske 48
4.7. Soočanje s sistemom zapora pri delu 49
4.7.1. Vpletenost v sistem nadzora 49
4.7.2. Etične dileme in dvojna vloga pri delu (med mandatno in podporno vlogo) 50
4.7.3. Sledenje uporabniški perspektivi 51
4.7.4. Samostojnost pri delu 52
4.7.5. Delo po lastni presoji 53
4.7.6. Podprtost in cenjenost socialnega dela 53
4.7.7. Število zaposlenih socialnih delavcev in socialnih delavk v zaporu 54
4.7.8. Raznovrstnost dela in ovire pri delu 55
4.7.9. Morebitne spremembe in izboljšave pri delu 56
4.8. Sodelovanje s socialnimi delavkami in socialnimi delavci 57
4.9. Skrb za razvijanje znanj, spretnosti 58
4.9.1. Izobraževanja in usposabljanja 58
4.9.2. Primeri izobraževanj in usposabljanj 59
5. RAZPRAVA 60
5.1. Delo socialnih delavcev in socialnih delavk v zaporu (metode, tehnike, znanja) 60 5.2. Potrebe ljudi, ki so na prestajanju kazni zapora in vloga socialnega dela pri odgovoru
na zaznavane potrebe 64
5.3. Položaj socialnega dela v zaporu, ovire pri delu in povezovanje med strokovnimi profili 67
6. SKLEPI 71
7. PREDLOGI 73
8. UPORABLJENA LITERATURA 75
9. PRILOGE 79
9.1. Vprašalnik 79
9.2. Odprto kodiranje 80
9.3. Osno kodiranje 192
Kazalo slikovnega gradiva:
Slika 1: Zasedenost zavodov za prestajanje kazni zapora in prevzgojnega doma. 4
PREDGOVOR
Povod za temo diplomskega dela je bila najina predpostavka oziroma prepričanje, da ima stroka socialnega dela pomembno vlogo pri delu z ljudmi, reševanju njihovih stisk, potreb in problemov ter da je delo socialnega delavca oz. socialne delavke nujen del celostne obravnave oseb v zaporu. Z najino raziskavo sva želeli raziskati, kaj socialni delavci in socialne delavke s svojim delom prispevajo v procesu pomoči, kako s svojim znanjem, izkušnjami in spretnostmi rešujejo težave, stiske in potrebe ter s tem pokazati in ovrednotiti pomembnost stroke socialnega dela v zaporih. Nekaj o stroki socialnega dela ter znanjih, kompetencah in spretnostih, ki jih ima socialni delavec oz. socialna delavka sva predstavili v teoretičnem delu diplome, preden sva pričeli z glavnim poglavjem o socialnem delu v zaporu, saj se nama zdi pomembno razumevanje, kaj socialno delo je, in poleg tega na kratko predstaviti temeljno strokovno podlago za delo socialnih delavcev in socialnih delavk. Na začetku diplomskega dela predstaviva nekaj o zavodih za prestajanje kazni zapora ter posebej opiševa zavod za prestajanje kazni zapora za ženske, kjer je osredotočenost na dodatnih potrebah žensk, ki jih je potrebno upoštevati v procesu pomoči, kar je prikazano tudi v poglavju rezultati. Pomembno se nama je zdelo omeniti razmere v zvezi s prostorsko kapaciteto zaporov, saj se to povezuje z nekaterimi raziskovalnimi vprašanji najine diplomske naloge, kot so npr. potrebe, ki jih imajo osebe v zaporu in v kolikšni meri so zadovoljene, položaj stroke socialnega dela v zaporu – tukaj konkretno o pomanjkanju socialnih delavcev in socialnih delavk glede na število oseb v zaporu, zaradi česar so strokovni delavci in strokovne delavke izpostavljeni psihofizičnim obremenitvam pri delu, o čemer piševa v zadnjem poglavju teoretičnega dela, kjer sta predstavljeni supervizija in intervizija kot pomembni metodi, katerih ena izmed vlog je tudi razbremenitev strokovnih delavcev in strokovnih delavk. Glede na rezultate raziskave sva opazili, da sta supervizija in intervizija pomemben del socialnega dela v zaporu, zato sva se odločili tudi to umestiti v teoretični del diplomske naloge.
Flaker (2012, str. 56) pravi, da je socialni delavec oz. socialna delavka nekdo, ki ima čut za sočloveka, ki mu lahko zaupa in se pri delu z njim ali njo počuti varno.Le tako se razvije zaupen delovni odnos, ki je bistvena podlaga za uspešen proces pomoči in Flaker v omenjenem citatu zapiše: »Med nalogami in vlogami socialnih delavcev v ustanovah je, da blažijo življenje varovancem. Varovanci ustanov se na socialne delavce obrnejo ali pa jih drugo osebje pošlje k njim, ko se je potrebno pogovoriti. Socialni delavci so tisti, ki naj bi njihove težave razumeli;
pripravljeni naj bi jih bili poslušati, saj to znajo, in jim ni osnovna naloga skrbeti za red in disciplino v ustanovi.« Citat sva izpostavili, saj v njem avtor izpostavi tipično pozicijo
socialnega dela v ustanovi, ki je pogosto predvsem vloga mediatorja med vsemi, ki bivajo v ustanovi in okoljem. S citatom poudari tudi temeljno naravnanost socialnega dela, saj jasno zapiše, da so socialni delavci in socialne delavke tisti strokovnjaki, na katere se lahko uporabniki oprejo in jim zaupajo. Tako se vzpostavi zaupen delovni odnos, ki je podlaga za uspešen proces pomoči.
1 1. TEORETIČNI DEL
1.1. Zavodi za prestajanje kazni zapora
Zapor lahko definiramo kot kraj osamitve in institucijo, ki izvršuje kazen. Opredelimo ga lahko tudi kot totalno institucijo, v kateri potekajo dejavnosti, kot so prehranjevanje, delo, izobraževanje obsojencev idr. Delovanje zapora in dejavnosti, ki se v zaporu izvajajo, so določene z zakonodajo (Žišt, 2008, str. 24).
Kazen zapora se izvršuje v šestih zavodih za prestajanje kazni zapora: Zavod za prestajanje kazni zapora Dob, Ig, Koper, Ljubljana, Maribor, in Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, ki imajo svoje enote na trinajstih lokacijah po državi. Poleg naštetih zavodov za prestajanje kazni zapora deluje Prevzgojni dom Radeče za mladoletnike z vzgojnim ukrepom (Ministrstvo za pravosodje, 2019a).
Zaprte osebe so razvrščene v zavode za prestajanje kazni zapora oz. prevzgojni dom glede na spol, naravo in dolžino kazni, starost osebe in varnostno oceno (Ministrstvo za pravosodje, 2019, v Hacin in Meško, 2020, str. 77). Razvrščamo jih med obsojence, pripornike, uklonilno zaprte osebe, osebe, obsojene na nadomestni zapor, in mladoletne obsojence (Hacin in Meško, 2020).
V zavodih so vzpostavljeni odprti, polodprti in zaprti oddelki, ki se razlikujejo glede na stopnjo zavarovanja in omejevanja svobode gibanja (Ministrstvo za pravosodje, 2019b). Zavodi za prestajanje kazni zapora so v osnovi sestavljeni iz sektorja za tretma, ki vključuje oddelek za vzgojo, varnost in delo, ter iz sektorja za splošne, pravne in ekonomske zadeve; organizacija zavodov je odvisna od velikosti zavoda in kategorije zaprtih oseb (Ministrstvo za pravosodje, 2019c). Oddelek za vzgojo zagotavlja strokovno in sistemsko podporo za izvajanje strokovne obravnave v zavodih za prestajanje kazni zapora; poleg tega skrbi za izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev in delavk, delovanje aktivov strokovnih delavcev in delavk;
povezuje se z drugimi institucijami, ki so pomembne za razvoj posamezne stroke in kontinuirano spremlja, oblikuje strategije in oblike dela z zaprtimi osebami (Ministrstvo za pravosodje, 2019d).
2 1.1.1. Zavod za prestajanje kazni zapora za ženske
Zavod za prestajanje kazni zapora Ig je namenjen odraslim in mladoletnim storilkam kaznivih dejanj (Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, 2020b). Poleg zavoda za prestajanje kazni zapora Ig so ženske, ki so na prestajanju kazni, nameščene tudi v Zavodu za prestajanje kazni zapora Celje (URSIKS, 2019, str. 69).
Strokovna obravnava v zaporu za ženske zahteva drugačen proces dela zaradi dodatnih potreb, ki jih ima ženska. O tem piše Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (2020b), ki pove, da se je na potrebe žensk, ki prestajajo kazen zapora, treba ustrezno odzvati, saj so nekatere značilnosti prestajanja kazni zapora pri ženskah drugačne kot pri moških. Evropski parlament (b. d.) pove, da so dodatne potrebe, ki jih je potrebno upoštevati, higienske, porodniške in ginekološke. V povezavi s tem so ženskam v zaporu omogočeni posebni programi, ki ponujajo možnost vključevanja njihovih otrok (Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, 2020b). Ministrstvo za pravosodje je pripravilo v namen drugačnega procesa dela z ženskami v zaporu in s tem tudi njihovimi potrebami zbornik z naslovom: “O posebnem položaju žensk v zaporih: prispevki in izbrani mednarodni akti”, v katerem so predstavljena strokovna izhodišča za dostojanstveno obravnavo žensk in njihovih potreb v času prestajanja kazni zapora (Varuh človekovih pravic, 2019, str. 163).
Prestajanje kazni zapora za ženske je povezano s kulturnimi in družbenimi pričakovanji glede vloge, ki jo imajo v družini, tj. predvsem vloga matere. Ženske se pri prestajanju kazni zapora znajdejo v bistveno drugačnem položaju v primerjavi z moškimi – družba zavrača ženske, ki so storile kaznivo dejanje v veliko večji meri kot moške, kar je velikokrat povezano s socialnimi vlogami, ki so pripisane ženskemu spolu (Ministrstvo za pravosodje, 2019d). V povezavi s tem ženske oz. matere, ki prestajajo kazen zapora, pogosto doživljajo hudo stisko, občutke tesnobe, nemira, krivde in samoobtoževanja; poleg tega se te težave še stopnjujejo, če kazen zapora prestaja tudi drug roditelj (URSIKS, 2019, str. 69). Pogost problem, povezan z obravnavo žensk, ki prestajajo kazen zapora, je oddaljenost od doma, saj je posledično otežen reden stik z otrokom in družino (URSIKS, 2019, str. 69); poleg tega so razmere slabe na področju sprejemanja obiskov, saj naj bi bili glede na pritožbe žensk v zaporu prostori neprimerni za obiske in za morebitno prenočitev partnerja in otrok (Varuh človekovih pravic, 2019, str. 163).
Podobno navaja tudi Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (2020b), ki pravi, da v zaporu za ženske ni ustreznih prostorov, ki bi omogočali prestajanje kazni zapora materam z otroki in mladoletnicam ter ženskam, ki so gibalno ovirane ali pa zaradi zdravstvenih razlogov potrebujejo posebno nego; poleg tega v zaporu ni prostorov, kjer bi se izvajalo obiske
3 z možnostjo nočitve. Prestajanje zaporne kazni vpliva na družinsko življenje predvsem v primerih, ko je ženska samohranilka in ima majhne otroke ali skrbi za osebe, ki so nesamostojne, itn. (Evropski parlament, b. d.). V povezavi s tem Evropski parlament (b. d.) predlaga izrekanje nadomestnih kazni, ki so sprejete v družbi in naj se prestajanje zaporne kazni sprejme le v skrajnih primerih, v katerih pa mora prestajanje kazni zapora za matere in nosečnice ustrezati primernim pogojem, kot so prostorne zaporniške celice, ki so ločene, ustrezna prehrana in higienske razmere, enakovredna predporodna in poporodna nega ter materinski tečaj.
Tako kot v drugih zavodih za prestajanje kazni zapora strokovna obravnava žensk, ki so na prestajanju kazni zapora, temelji na interdisciplinarnem pristopu. Strokovna skupina je organizacijska oblika dela, v kateri sodelujejo psihologinja, pedagogi, socialna delavka, medicinska sestra, inštruktorji in pravosodni policisti. Cilj strokovne obravnave je spremljanje žensk, ki so na prestajanju kazni zapora glede njihove prilagoditve na življenje v zavodu, razbremenitev ob stiskah, usposabljanje za življenje na prostosti in omogočanje pogojev za vključitev v socialno okolje po prestani kazni v zaporu (Drenik Bavdek, Pavlin in Tadič, 2019, str. 34). Pogosto je prisotno spolno in psihično nasilje nad ženskami v zaporu, zato je potrebno zagotoviti tudi ustrezno psihološko podporo (prav tam, b. d.).
1.1.2. Razmere v slovenskih zaporih
Razmere v zaporu so poleg življenjskih razmer v zaporu tudi posledica lastnosti, vrednot in stališč, ki jih obsojene osebe prinesejo s seboj v zavod za prestajanje kazni (Žišt, 2008, str. 26).
Slika 1: Zasedenost zavodov za prestajanje kazni zapora in prevzgojnega doma na dan 19. 10. 2020
4 Slika 1: Zasedenost zavodov za prestajanje kazni zapora in prevzgojnega doma
Večina zavodov za prestajanje kazni zapora ima več kot 100 % zasedenost. Največjo kapaciteto izmed naštetih zavodov za prestajanje kazni zapora ima Zavod za prestajanje kazni Dob, ki je glede na kapaciteto in številčno stanje vseh zaprtih oseb znotraj zapora več kot 100 % zaseden.
Glede na kapaciteto in številčno stanje vseh zaprtih oseb znotraj zavoda je Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana procentualno najbolj zaseden. Podrobnejši podatki glede ostalih zavodov za prestajanje kazni zapora so prikazani zgoraj1.
V nekaterih zavodih za prestajanje kazni zapora je potrebno izboljšati prostorske razmere, saj so prezasedeni; prisotna je prostorska stiska (URSIKS, 2019, str. 113). Na potrebo po izboljšanju prostorskih razmer so opozorili tudi Varuh človekovih pravic, Odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ravnanja ali kaznovanja pri Svetu Evrope, sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice idr. (URSIKS, 2019, str. 113).Varuh človekovih pravic (2019, str. 19) ugotavlja prezasedenost zavodov za prestajanje kazni zapora zaradi
1 Podatek o zasedenosti zavodov za prestajanje kazni zapora in prevzgojnega doma je bil pridobljen na dan 19. 10. 2020 na spletni povezavi https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-izvrsevanje- kazenskih-sankcij/o-upravi/.
Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS), stanje o zasedenosti zaporov po Sloveniji redno spremlja in posodablja.
5 povečanja števila tujcev in pomanjkanja kadra na vseh področjih dela, vendar predvsem na področju varnosti in strokovnega dela z osebami v zaporu. V letnem poročilu Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (2019, str. 109) je zapisano, da je v letu 2018 primanjkovalo 20 strokovnih delavcev in 129 pravosodnih policistov. Hacin in Meško (2020, str. 782) pravita, da lahko pride do izgorelosti in preobremenjenosti zaposlenih, če je število strokovnih delavcev in strokovnih delavk glede na število oseb, ki so nastanjene v zaporu, premajhno (Hacin in Meško, 2020, str. 782). V zvezi z zdravjem zaposlenih v zaporih naj bi bilo po podatkih Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS, 2019, str. 109) zdravstveno stanje, ki se ga redno spremlja zaradi izpostavljenosti večjim psihofizičnim obremenitvam na delovnem mestu, v letu 2018 zadovoljivo.
Prezasedenost otežuje zagotavljanje primernih prostorov za osebe, ki prestajajo kazen zapora saj nimajo zasebnosti; težko se vzdržuje primerna higiena; oteženo je izvajanje dejavnosti in vzdrževanje reda in discipline, saj velikokrat pride do sporov (Varuh človekovih pravic, 2019, str. 162). O tem piše tudi Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (2019, str. 84), ki pravi, da prezasedenost v večposteljnih sobah velikokrat vodi do konfliktov med osebami v zaporu in je pogosto vzrok za negativno razpoloženje. Varuh človekovih pravic (2019, str. 19) je obravnaval tudi neustrezne razmere za osebe, ki v času prestajanja kazni zapora ali pripora potrebujejo dodatno pomoč pri zagotavljanju osnovnih življenjskih potreb v obliki nege ali socialne oskrbe, zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti.
1.2. Strokovna obravnava v zaporu
Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) v 243. členu, opredeli, kateri strokovni delavci lahko opravljajo naloge vzgojne službe: “Naloge vzgojne službe opravljajo strokovni delavci:
vzgojitelji, psihologi, pedagogi, socialni delavci, inštruktorji, delovni inštruktorji, delovni terapevti in zdravstveno osebje.” Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) v 244. členu naprej opredeli, kakšne naloge opravljajo strokovni delavci: “Strokovni delavci skrbijo za takšno organizacijo življenja in dela v zavodu, ki pospešuje ustrezno vključitev obsojenca v normalno življenje na prostosti po prestani kazni. Strokovni delavci pripravljajo osebni načrt obsojenca in vodijo njegovo realizacijo, organizirajo in vodijo skupinske in individualne programe za obsojence ter sodelujejo pri načrtovanju in izvajanju vse ostalih ukrepov, s katerimi se poskuša doseči boljšo vključitev obsojencev v družbeno skupnost [...]”
V 12. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, 2008) je zapisano, da se med sprejemnim obdobjem in obdobjem po sprejemu sestanejo strokovni
6 delavci in strokovne delavke vzgojne službe oz. strokovni tim, ki sodeluje z osebami v zaporu.
Flaker (2003, str. 62) pove, da strokovni tim sestavlja skupina ljudi, ki imajo ekspertizo za ukvarjanje z določeno zadevo. Naloga tima je, da preveri odločitve, ocene in načrte; v timu so mnenja različnih strokovnjakov, ki sodelujejo, med seboj enakovredna V sprejemnem obdobju oz. obdobju po sprejemu so glavne naloge strokovne skupine predvsem te, da pouči obsojenca o njegovih pravicah in obveznostih v zvezi s prestajanjem kazni, življenju in delu v zavodu, poda pojasnila, nasvete, seznani s predpisi s področja izvrševanja kazenskih sankcij in hišnim redom zavoda, pridobi in dopolni že obstoječo dokumentacijo o zaprti osebi, poda morebiten predlog za napotitev na zdravniški/specialistični pregled, da se lahko zaprto osebo razporedi na delo, zbere podatke o zaprti osebi za sestavo osebnega načrta in predlaga napotitev obsojenca v specializirano organizacijo, če vidi, da bi to pripomoglo za dopolnitev osebnega načrta (Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, 2019). Na podlagi podatkov, ki se jih pridobi iz individualnih razgovorov, ki jih opravljajo člani strokovnega tima s posameznikom, se izdelajo osebni načrti, v katerih se opredeli kratkoročne in dolgoročne cilje obravnave, bivanje in dejavnosti oseb, ki so na prestajanju kazni. Osebni načrti se med letom dopolnjujejo in po potrebi spreminjajo glede na potrebe, možnost in spremenjene razmere. V osebnem načrtu se opredeli za vsako osebo, ki je nastanjena v zavodu za prestajanje kazni zapora, razporeditev v režim, vrsto obravnave, delo, stike s svojci in strokovnimi delavci zunanjih ustanov, stike s prostovoljci, ugodnosti, izobraževanje in poklicno usposabljanje, način preživljanja prostega časa, odnos do kaznivega dejanja in tudi načrtovanje odpusta (URSIKS, 2018, str. 32).
V zaporu se izvajajo različne oblike obravnav. Programi skupinske obravnave so izvedeni v malih in velikih skupinah; vodijo jih strokovni delavci pedagogi, socialni delavci in psihologi.
Male skupine vsebujejo člane, ki so si različni med seboj glede na starost, predkaznovanost, vrsto kaznivega dejanja, osebnostno strukturo in družbeni status. Cilj obravnave v malih skupinah je, da člani v medsebojni interakciji dobijo vpogled v lastno življenje, da se spodbuja želeno in preprečuje neželeno vedenje, da se omogoči pridobivanje socialnih veščin, da se ponudi različne načine reševanja konfliktov in težav ter obvešča člane skupine (URSIKS, 2018, str. 32). V zaporu se izvajajo tudi posebne oblike obravnav, kot so obravnavanje spolno kaznivih dejanj, obravnava oseb, ki imajo težave zaradi uživanja drog in alkohola, obravnavanje nasilno kaznivih dejanj, sodelovanje pri organizaciji in motiviranju oseb v zaporu za delo in delovno terapijo, motiviranje za vključevanje v izobraževanje in usklajevanje prostočasnih dejavnosti (Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, 2020c).
7 1.3. Socialno delo
Spodaj je naštetih nekaj opisov oz. definicij socialnega dela, ki skupaj pripomorejo k širši predstavi o tem, kaj socialno delo je. V naslednjem poglavju o znanju in kompetencah v socialnem delu so predstavljene pomembne lastnosti za proces pomoči, ki jih ima socialni delavec oz. socialna delavka.
Miloševič Arnold in Poštrak (2003, str. 16) pravita, da je socialno delo težko natančno definirati, ker so socialne stiske kompleksen družbeni pojav, ki ima veliko različnih vidikov in značilnosti; poleg tega je definiranje socialnega dela odvisno od časa, v katerem nastaja definicija, in razvojne stopnje stroke (Miloševič Arnold in Poštrak, 2003, str. 16).
Mesec (2006, str. 245) pove, da lahko socialno delo opredelimo kot stroko, katere naloga je pomoč posameznikom, konkretnim osebam, skupinam in skupnostim pri reševanju socialnih problemskih situacij in vključevanju v družbo z namenom zadovoljiti osnovne potrebe primerno kulturnemu kontekstu, v katerem živijo, in primerno običajni kakovosti življenja.
Hkrati je socialno delo tudi veda o tej strokovni dejavnosti, o neformalni pomoči in solidarnosti.
Poleg tega Mesec (2006, str. 245) navede, da stroka socialnega dela spoštuje avtonomijo uporabnika, se opira na njegove vire samopomoči in solidarnosti ter usklajuje potrebe, ki jih ima uporabnik in potrebe njegovega družbenega okolja (Mesec, 2006, str. 245).
Čačinovič Vogrinčič (2002, str. 91) piše, da je glavni predmet v socialnem delu reševanje kompleksnih socialnih problemov; ključni pojmi so reševanje problema, pomoč, iskanje novih rešitev v delovnem odnosu; namen tega je mobilizirati moč, ki jo ima posameznik ali družina (Čačinovič Vogrinčič, 2002, str. 91).
Šugman Bohinc, Rapoša Tajnšek in Škerjanc (2007, str. 7-8) pravijo, da socialno delo pomaga ljudem pri izboljšanju kakovosti življenja in pri tem izpostavijo povečanje prihodkov, pomoč pri zaposlitvi, urejanju bivalnih razmer, pridobivanje različnih sredstev in pripomočkov, potrebnih za samostojno življenje, pri zagotavljanju novih ali dopolnjenih storitev, povečanju vpliva in nadzora nad lastnim življenjem in doseganju bolj zadovoljivih medosebnih odnosov v družini in v okolju.
1.3.1. Znanja in kompetence v socialnem delu
Kot zapišejo Šugman Bohinc, Rapoša Tajnšek in Škerjanc (2007, str. 86), bi morala biti socialna delavka vedno na strani uporabnice. To pomeni, da je njena zaveznica in sogovornica.
Uporabnici daje čustveno oporo, jo spodbuja, opogumlja in jo pozitivno usmerja v doseg ciljev,
8 ki si jih je uporabnica zastavila. Socialna delavka je seznanjena z ustreznimi metodami dela, veščinami in spretnostmi, ki jih zna ustrezno uporabljati. Kot strokovnjakinja na svojem področju zna prispevati vire, do katerih ima dostop v socialnem varstvu, kot so informacije, pregled nad mrežo izvajalcev storitev, povezovanje oseb v skupnosti, koordiniranje procesov.
Sodeluje v različnih fazah načrtovanja in udejanjanja, zapisovanju načrta in tudi pri izvajanju socialnovarstvenih storitev po mandatu uporabnice (Šugman Bohinc, Rapoša Tajnšek in Škerjanc, 2007, str. 86).
Osrednji prostor, v katerem poteka proces pomoči v socialnem delu, je pogovor, v katerem sta socialni delavec in uporabnik sogovornika in soustvarjalca (Čačinovič Vogrinčič, 2008, str. 9).
V pogovoru se pomoč raziskuje in soustvarja; poleg tega se v njem srečajo ljudje z različnimi izkušnjami, zgodovino in znanji, ki vsak na svoj način prispevajo svoj delež pri iskanju rešitev (Čačinovič Vogrinčič, 2008, str. 9).
Odnos med socialnim delavcem oziroma socialno delavko in uporabnikom imenujemo delovni odnos; pomembno je, da ga socialni delavec oziroma socialna delavka vzpostavi na začetku procesa pomoči (Čačinovič Vogrinčič, 2002, str. 91). Vzpostavitev delovnega odnosa socialnemu delavcu oz. socialni delavki omogoča in olajša proces pomoči, saj varuje pogovor tako, da se pomoč raziskuje in soustvarja (Čačinovič Vogrinčič, idr., 2005, str. 7).
Elementi delovnega odnosa v socialnem delu so (prav tam, 2005, str. 9):
- dogovor o sodelovanju,
- instrumentalna definicija problema (Lüssi 1991) in soustvarjanje rešitev, - osebno vodenje (Bouwkamp, Vries, 1995).
Poleg navedenih elementov delovnega odnosa se v praksi opiramo še na štiri sodobne koncepte v socialnem delu:
- perspektiva moči (Saleebey 1997, v Čačinovič Vogrinčič, idr., 2005, str. 9), - etika udeleženosti (Hoffman 1994, v Čačinovič Vogrinčič, idr., 2005, str. 9), - znanje za ravnanje (Rosenfeld 1993, v Čačinovič Vogrinčič, idr., 2005, str. 9),
- ravnanje s sedanjostjo ali koncept so-navzočnosti (Andersen 1994, v Čačinovič Vogrinčič, idr., 2005, str. 9).
Čačinovič Vogrinčič idr. (2005, str. 8) pravijo, da jezik socialnega dela vključuje in opogumlja.
V socialnem delu se uporabljajo pozitivne besede, ki opogumljajo, dodajajo moč, vključujejo;
s tem strokovnjaki in uporabniki opustijo uporabo negativnih besed, ki omejujejo in izključujejo
9 (Čačinovič Vogrinčič, idr., 2005, str. 8). Z jezikom socialnega dela opisujemo spremembe;
usmerja nas v raziskovanje sedanjosti in soustvarjanje prihodnosti; pozornost preusmerja s problemov na iskanje novih rešitev, raziskuje želene izide in se ne zadržuje pri preučevanju problema. Jezik socialnega dela ne stigmatizira, ne ocenjuje, ne obsoja, ne razvrednoti, zato pa varuje enkratnost in dostojanstvo človeka. Jezik socialnega dela omogoči in varuje soustvarjanje; uporabnik je ekspert iz izkušenj, sogovornik, sopotnik. V jeziku socialnega dela se pridružimo uporabniku tako, da uporabimo njegov jezik in soustvarimo skupnega (Čačinovič Vogrinčič, 2010, str. 241-243).
Proces v socialnem delu se začne tako, da se socialni delavec oziroma socialna delavka pridruži uporabniku ali družini; proces se nadaljuje z odkrivanjem problema in nato rešitve; nato sledi spreminjanje in na koncu proslavitev, ko so spremembe uspešno uresničene. Ves čas procesa je prisotno reflektiranje; proces se konča z ločitvijo, kar pomeni zaključek sodelovanja (Čačinovič Vogrinčič, idr., 2005, str. 8). Ko rešujemo problem, s katerim pride k nam uporabnik, je pomembno, da naša strokovna pomoč krepi njegovo moč. Pomembno je, da odkrivamo kompetence, ki jih ima oseba, njene vire moči, ki so v njej in njenem okolju (Čačinovič Vogrinčič, idr., 2005 str. 37).
Metode, ki jih socialni delavci in socialne delavke uporabljajo pri svojem delu, so odvisne od tega, kakšne naloge opravljajo in kakšne vloge imajo. V nekaterih primerih imajo lahko zagovorniško vlogo, v drugih primerih svetovalno, potem vlogo strokovnega delavca, ki uporabnikom priskrbi sredstva za preživetje itd. (prav tam, 2003, str. 18). Poleg tega so metode, naloge in vloge socialnih delavcev in delavk odvisne od narave dela, tj. področja, na katerem delajo (prav tam, 2003, str. 18). Socialno delo je stroka, ki svoje metode prilagaja konkretni situaciji; je stroka, ki deluje v nepredvidenih, nepredvidljivih situacijah, kjer sta potrebna ustvarjalnost pri reševanju razmer oz. težav (prav tam, 2003, str. 18). Ena od metod socialnega dela je opolnomočenje osebe. Oseba pri izvajanju te metode postopoma pridobi občutek sposobnosti odločanja o svojem življenju in občutek, da lahko svoje odločitve tudi uresniči.
Metoda opolnomočenja krepi osebo pri njenih odločitvah in izbrani življenjski poti; poleg tega osebi pomaga pri spoznavanju in razumevanju morebitnih osebnih in družbenih ovir v življenju osebe. Osebo spodbuja, da razvije tiste sposobnosti, s katerimi lahko poveča svoj vpliv v življenju, sposobnosti, s katerimi poveča svojo moč, pri osebi krepi občutke samozavesti, spodbuja osebo, da uporablja svoje vire moči, in deluje tako, da pride do premika moči.
Pridobljeno moč lahko oseba uporabi zase in prav tako tudi za podporo drugim ljudem (Zaviršek, Zorn in Videmšek, 2002, str. 60).
10 Namen metode opolnomočenja je, da (prav tam, 2002, str. 60-62 ):
- oseba pridobi občutek, da je zmožna odločati o svojem življenju,
- oseba dobi podporo pri uresničevanju svojih odločitev v vsakdanjem življenju, - oseba dobi podporo, da se odloči, kot sama misli, da je zanjo najbolj prav, - oseba spoznava družbene in osebe ovire,
- oseba spoznava in razume družbeno ustvarjene strukturne diskriminacije, - oseba poveča vpliv v svojem življenju,
- se osebi krepi občutek samozavesti in začne uporabljati tudi moč, ki jo ima.
V socialnem delu je ena izmed metod dela tudi individualni pristop, ki omogoča prepoznavanje posameznikove situacije; poleg tega uporabnik postane aktivni sogovornik. Individualiziran pristop omogoča uporabniku izkušnjo, da so njegove želje in potrebe pomembne; omogoča, da uporabnik prevzame nadzor nad svojim življenjem, da razvija svojo edinstvenost, da razvija uporabna znanja in pridobiva izkušnje, kar pripomore k večji samostojnosti; potem omogoča uresničitev ciljev, ki si jih uporabnik zastavi, krepitev občutka lastne vrednosti pri uporabniku in omogoča osebnostno rast in razvoj (Zaviršek, Zorn in Videmšek, 2002, str. 31-32).
Osnovna metoda, ki jo socialni delavci uporabljajo pri obravnavi, je osebno načrtovanje. Pri tej metodi socialni delavec skupaj z uporabnikom oblikuje cilje in načrtuje uporabo tistih sredstev, ki jih oseba ima na voljo, in tudi tistih, ki jih mora oseba še pridobiti za dosego ciljev. Vse to socialni delavec skupaj z uporabnikom naredi na podlagi raziskovanja življenjskega sveta uporabnika. To socialni delavec počne v dialogu in delovnem odnosu z uporabnikom.
Pomembno je, da socialni delavec upošteva voljo uporabnika na način, ki krepi njegovo moč (Flaker, Mali, Rafaelič in Ratajc, 2013, str. 19). Proces načrtovanja je sestavljen iz vzpostavitve delovnega odnosa, raziskovanja življenjskega sveta in zapisovanja načrta. Končni izdelek se imenuje osebni načrt (Flaker, Mali, Rafaelič in Ratajc, 2013, str. 35). Pomembno je osebni načrt tudi zapisati, saj je zapisan načrt dokaz, da je bil osebni načrt narejen, dokaz o tem, kaj si oseba želi in kaj načrtuje, kaj bi oseba rada, da bi se zgodilo. Če je nekaj zapisano, to omogoča večjo jasnost; manj je možnosti, da pride do nesporazuma; poleg tega zagotavlja večjo stabilnost povedanega (Flaker, Mali, Rafaelič in Ratajc, 2013, str. 71).
Osnovne in nujne spretnosti socialnega dela na eni strani vključujejo urjenje, talent in tehnične pripomočke, kot so prostorske ureditve, zakonodaja, sodelovanje drugih ljudi, tehnologija; na drugi strani so osredotočene na življenjske in družbene situacije uporabnikov socialnega dela,
11 njihov družbeni položaj, vloge, prostor socialnega dela in družbena pooblastila, ki jih dobi (Flaker, 2003, str. 249). Spretnosti stroke socialnega dela se v različnih situacijah nenehno razvijajo in dopolnjujejo. Flaker (2003, str. 20) opisuje nekatere od spretnosti v socialnem delu:
spretnosti pogovarjanja, poslušanja, psihoterapevtske spretnosti, spretnosti ocenjevanja, dela v skupini in skupinskega dela, interaktivnega dela, kulturnega dela, načrtovanja, izvajanja načrtov, upravljanja s tveganjem, odpravljanja in zmanjševanja škode, zagovarjanja, krepitve moči, organiziranja storitev, delovanja v namestitvenih strukturah, organiziranja življenja, delovanja v skupnosti, na ulici in med ljudmi, organiziranja aktivnosti in akcij, spretnosti dokumentiranja, pisanja, poročanja, spretnosti znanstvenega, evalvacijskega in osebnega praktičnega raziskovanja prakse, spretnosti vodenja, pridobivanja sredstev, spretnosti poučevanja in objavljanja ter promocije svojega dela, opozarjanja na krivice uporabnikov itn.
Flaker (2003) zapiše, da je v socialnem delu pomembno poznavanje teorij socialnega dela in teorij pomoči, ki se osredotočajo na odnos med močjo in nemočjo, poznavanje odnosa med nadzorom in pomočjo ter s tem zavedanje, da dobimo pooblastila in mandate za delo od naročnikov. Uporabniki se na nas včasih sami obrnejo po pomoč; včasih pa ga moramo v srečanju z uporabniki šele pridobiti. Še posebej to velja takrat, ko gre za osebe, ki niso iskale naše pomoči in so v stik s socialnim delom prišle zaradi ukrepov služb, ki imajo javna pooblastila. V tem primeru je pomembno, da upoštevamo teorije o vzpostavljanju delovnega odnosa, o strategijah pomoči in ravnanju znotraj različnih ravni sodelovanja, se zavedamo različnih vlog, ki jih strokovni delavci zavzemajo v socialnem delu, kot so npr. posredništvo, zagovorništvo, ukrepanje, pogajanje, družbeni aktivizem, svetovanje in drugo. Pomembno je zagotavljanje možnosti za vključevanje v družbo, razvijanje pobud in sistemov, poznavanje etike in vrednot v socialnem delu, poznavanje teoretskih znanj drugih ved o družbi, kot so znanja o procesih marginalizacije, diskriminacije, o vsakdanjem življenju, družbenih konfliktih, o dinamiki medosebnih procesov in doživljanja, poznavanje znanj na področju prava in uprave, poznavanje znanj o organizaciji države, delovanju pravnega sistema in osnovnih konceptov, prijemov in jezika sorodnih, pomožnih in mejnih strok, kot so npr. pedagogika, medicina, pravo, sociologija in drugo (Flaker, 2003, str. 16-17).
To so nekatere od kompetenc, ki jih študentke in študentje pridobijo po zaključku študija na prvostopenjskem programu Fakultete za socialno delo (Fakulteta za socialno delo, 2019, str. 1- 2). Poznavanje in razumevanje konceptov, teorij in fenomenov ter metod in postopkov socialnega dela, sposobnost razumevanja povezav med težavami posameznikov in širšim družbenim kontekstom, uporaba znanj, postopkov in metod, kot so krepitev moči uporabnikov,
12 skupno iskanje in soustvarjanje, soustvarjanje delovnega odnosa, zagovorništvo, vključevanje deprivilegiranih ljudi, uporaba znanj o strukturnih značilnostih marginalizacije, uporaba različnih virov podpore in pomoči, usklajevanje delovnih nalog ter izbira metod in načinov dela v skladu s standardi stroke, sposobnost skupnega načrtovanja in evalvacije, soustvarjanje trajnejših rešitev temeljnih problemov, kritična in etična (samo)refleksija mišljenja in ravnanja, kot so zavezanost poklicni etiki v družbenem okolju s spoštovanjem načela nediskriminatornosti in večkulturnosti, prepoznavanje, razumevanje in odzivanje na raznolikosti, prožno delovanje v različnih družbenih in kulturnih okoljih, prepoznavanje, zapisovanje in dokumentiranje osebnih zgodb uporabnikov, njihovih težav, potreb, ciljev, virov, prepoznavanje in razumevanje človeških stisk in kriz, ki so vezane na družbeno in osebno pogojene okoliščine, sposobnost soustvarjanja želenih razpletov z upoštevanjem perspektive uporabnika, vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika, skupno opredeljevanje problema in želene rešitve, vodenje pogovora v smeri dogovorjenih želenih razpletov, pogajanje, veščine komuniciranja, sposobnost (so)ustvarjanja izvirnih ali drugačnih konceptov, rešitev in postopkov, sposobnost za timsko, skupinsko in projektno delo, sposobnost sodelovanja in zastopanja stališč stroke v interdisciplinarnem okolju, sposobnost navezovanja stikov v organizaciji in zunaj nje, sposobnost koordiniranja, organiziranja, svetovanja in vodenja, skrb za lastni profesionalni razvoj, za razvoj, uveljavljanje in ugled stroke ter posredovanje znanja.
1.4. Vloga socialnega dela v zaporu
Socialni delavec v zaporu pomaga posamezniku pri soočanju z različnimi situacijami in pri reševanju problemov z namenom, da oseba ne bi več storila kaznivega dejanja (Devasia, b. d., str. 125).
Vloga socialnega dela v institucijah, med katere spada tudi zapor, je ta, da prispeva tisto, kar ustanova nima oz. kar ji primanjkuje. Naloge socialnih delavcev in socialnih delavk se tičejo vzpostavljanja stika z izvornim, domačim okoljem, organiziranja odpusta iz ustanove, vzpostavljanja stika s svojci, prevajanja med jezikom ustanove in vsakdanjim jezikom ljudi, prevajanja diagnoz, mnenj in drugih postopkov v razumljiv jezik in obratno, prevajanja misli, čustev oseb svojemu delovnemu timu kolegov (Tilbury, 1993, v Flaker, 2012, str. 56). Na drugi strani opravljajo tudi delo, ki je birokratske narave – so pomočniki ljudi pri urejanju njihovih socialnih pravic; uporabnike naredijo iz zavarovancev v upravičence in obratno. Na tej točki
13 mora socialni delavec/delavka zagotavljati vez med življenjem uporabnika in svetom pravil in pravic (Flaker, 2012, str. 56).
Med naloge, ki jih socialni delavci in socialne delavke zagotavljajo v ustanovah, spada tudi lajšanje življenja varovancev, kjer je v ospredju pogovor in povezovanje z različnimi strokovnjaki in ustanovami. Tukaj je prednost v stroki socialnega dela, ki je interdisciplinarno zasnovana v tem, da ima znanja z različnih področij; zna se povezovati in je praktično usmerjena v vsakdanje rešitve (prav tam, 2012, str. 56-57). V interdisciplinarnih timih je delo socialnih delavk in socialnih delavcev pomembno ne le zaradi interdisciplinarne usmerjenosti, ampak tudi predvsem zaradi zmožnosti povezovanja strokovnega jezika z vsakdanjim jezikom, kar pomeni, da so socialne delavke in delavci v bistvu prevajalci med kontekstom strokovne obravnave in vsakdanjim kontekstom uporabnika oz. osebe, ki je v procesu pomoči (Flaker, 2003, str. 245).
1.4.1. Socialno delo ob sprejemu in med prestajanjem kazni
V besedilu Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (2020a) je zapisano, da socialni delavec in socialna delavka v zavodu dela z zaprtimi osebami, ki se zaradi odvzema prostosti, soočajo z najrazličnejšimi socialnimi težavami in stiskami ter jim pomaga pri iskanju rešitev. Delo je orientirano na osebo, ki prestaja kazen zapora in predvsem na njeno pripravo na odpust; prične se takoj, ko oseba nastopi kazen zapora. V sprejemnem obdobju se zbira podatke o zaprti osebi in se na podlagi ocene potreb in tveganj zanjo izdela individualni načrt socialnega vključevanja po odpustu. Pri izvajanju načrta je pomembno sodelovanje s pristojnimi centri za socialno delo, ki po prestani kazni zapora pripravijo ukrepe pomoči, za pomoč odpuščeni osebi pri vrnitvi v lokalno okolje. Prav tako se sodeluje tudi z zavodom za zaposlovanje v okviru iskanja zaposlitve za osebo, ki je bila odpuščena iz zapora ter s stanovanjskimi organizacijami in socialnovarstvenimi zavodi za iskanje primerne nastanitve zanjo. Socialni delavec in socialna delavka v zaporu je med drugim tudi v vlogi koordinatorja pomoči za zaprte osebe, ki jo lahko nudijo različna društva, dobrodelne organizacije, prostovoljci in druge organizacije civilne družbe. Pri odpravljanju stisk in težav se zaprtim osebam nudi pomoč v obliki prve socialne pomoči, pri prepoznavanju socialne problematike in iskanju možnih rešitev ter osebna pomoč v obliki svetovalnih razgovorov. Strokovno delo je pogosto usmerjeno v razbremenilne pogovore in razreševanje kriznih situacij.
Socialno delo v zaporu je usmerjeno predvsem v reševanje kriznih situacij kot so urejanje in vzdrževanje stikov s svojci, sodelovanje s pristojnimi centri za socialno delo, vzpostavljanje
14 stika z delovnimi in stanovanjskimi organizacijami in urejanje materialnega stanja zaprtih oseb (URSIKS, 2019, str. 54). Pomoč se nudi tudi v obliki svetovanj, informativnih, razbremenilnih in motivacijskih pogovorov (prav tam, 2019, str. 54).
Pri reševanju stisk se vzpostavlja kontakt s Centri za socialno delo, izobraževalnimi institucijami, z Zavodom za zdravstveno zavarovanje, upravnimi enotami, humanitarnimi organizacijami, bankami, Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter drugimi organizacijami (prav tam, str. 54). Pri izvajanju ukrepov pogosto sodelujejo tudi druge ustanove, prostočasne organizacije, organizacije za prostovoljno delo, nevladne organizacije in drugo, s katerimi se dogovori o možnih strategijah pomoči, medsebojni delitvi funkcij, možnih načinih medsebojne koordinacije itn. (Flaker, 2003, str. 65). Terensko socialno delo pomaga pri sodelovanju z zunanjimi institucijami in pri reševanju težav posameznika (URSIKS, 2019, str. 55). S terenskim delom dobimo celosten vpogled v življenjsko situacijo osebe; pomaga nam, da se približamo svetu osebe, spoznamo osebe, ki spadajo v njeno socialne mrežo, širše življenjsko okolje, ocenimo konkretne oblike in možnosti za zagotovitev pomoči. Poleg raziskovanja individualnih potreb posameznika raziskujemo tudi možnosti in priložnosti, ki jih ponuja konkretno okolje (Skok, 2015, str. 87). Ocena življenjskega okolja in sredstev, ki so posamezniku na voljo, je pomembna pri načrtovanju pomoči. Informacije zbiramo skozi vzpostavljanje delovnega odnosa in stika z različnimi udeleženci (Flaker, 2003, str. 32-35).
Vsebine obravnave v zaporu so prilagojene posamezniku in njegovim potrebam ter življenjski situaciji (URSIKS, 2019, str. 54). Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (2019, str. 54) v svojem letnem poročilu navaja vsebine dela, ki so bile v letu 2019 najpogosteje obravnavane: “[...] razreševanje aktualne socialne problematike, razbremenilni razgovori, socialno svetovanje po načrtu in dogovoru, razreševanje socialne problematike v domačem okolju in delo z družino, pomoč pri zaposlovanju med prestajanjem kazni in ob odpustu, zagotavljanje materialne varnosti obsojenca med prestajanjem kazni in ob odpustu, reševanje nastanitvene problematike, ugotavljanje zmožnosti za delo in invalidnosti, sodelovanje pri obravnavi odvisnosti, financiranje nekaterih oblik izobraževanja ter usmerjanje v različne zunanje obravnave z namenom reševanja njihovih težav.”
1.4.2. Priprava na odpust
Omogočanje dostopa do sredstev osebam je ena izmed spretnosti v socialnem delu. Gre za pomoč pri zagotavljanju potreb po zaposlitvi, namestitvi, denarju za preživetje itd. Socialni
15 delavci in socialne delavke imajo pogosto težave pri omogočanju dostopa do teh osnovnih stvari, ki so pomembne za dostojno življenje. Največkrat je to zaradi strukturnih vzrokov, pomanjkanja ustreznih in učinkovitih instrumentov in pomanjkanja informacij ter ustvarjalnosti pri reševanju težav. Ocena položaja osebe, ki je sprejeta v institucijo, pomaga pri razreševanju težav v povezavi z dostopom do sredstev (FEANTSA, 2010, str. 21). Pri omogočanju dostopa do sredstev je pomembno posredništvo, tj. da socialni delavec oz.
socialna delavka zna priti do nekih sredstev, storitev in informacij; poleg tega gre tudi za raziskovanje, ali ima oseba že kakšna obstoječa sredstva, vire pomoči, na katere se lahko zanese (Flaker, 2003, str. 23-25).
Pred odpustom je obravnava osredotočena na pripravo na odpust, kar pomeni pomoč osebi pri iskanju zaposlitve in primerne nastanitve, urejanju materialnih razmer ter povezovanju z domačim okoljem za pripravo na vrnitev. Pri pripravi na odpust sodelujejo tudi Centri za socialno delo, ki pripravijo program ukrepov pomoči za vsako osebo, ki bo odpuščena iz zavoda za prestajanje kazni zapora (URSIKS, 2019, str. 56). Socialni delavci izvajajo pripravo na odpust v sklopu individualne in skupinske obravnave, pred odpustom pa osebe, ki so prestale kazen zapora, dobijo zloženke z pomembnimi informacijami, ki jim bodo v pomoč pri lažjem vključevanju v družbo po prestani kazni zapora (prav tam, 2019, str. 56).
Zagotavljanje potrebnih sredstev za življenje zunaj zapora je velikokrat oteženo. Za osebe, ki so prestale kazen zapora, je težko najti zaposlitev, pogosto zaradi daljše odsotnosti iz sfere dela, zmanjšanih delovnih sposobnosti in tudi stigme, ki jim jo pripiše okolica (Kobal in Žakelj, 2007, str. 158). Poleg tega pa tudi zaradi delodajalcev, ki raje zaposlujejo osebe, ki niso bile na prestajanju kazni zapora (prav tam, 2019, str. 56-57).
Osebe, ki se po prestani kazni ne morejo zaposliti ali vključiti v kakšen program, se velikokrat znajdejo v začaranem krogu, kar vodi do ponavljanja kaznivih dejanj (Kobal in Žakelj, 2007, str. 159).
Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (2019, str. 57) v svojem letnem poročilu navaja, da se je 345 oseb, ki so bile odpuščene iz zapora, šest mesecev pred odpustom prijavilo v evidenco brezposelnih na Zavodu za zaposlovanje; od teh je le trinajstim uspelo dobiti zaposlitev. Razlogi, zaradi katerih je bila zagotovitev zaposlitve nemogoča za vse zaprte osebe, so naslednji: pomanjkanje prostih del, pomanjkanje delovnih izkušenj in navad, neskladnost želja oseb, ki so prestajale zaporno kazen, z delovnim mestom, ki je bilo po
16 strokovni oceni primerno zanje, zdravstvene omejitve ter kratke kazni, kar onemogoča vključevanje v kompleksnejše oblike dela (prav tam, 2019, str. 92).
Določenemu deležu zaprtih oseb se lahko zagotovi zaposlitev, medtem ko so nastanjene v zaporu, in sicer v javnem gospodarskem zavodu, pri hišnih delih, v podjetju, ki deluje na območju zavoda za prestajanje kazni zapora Dob, in tudi zunaj zavoda. Delo v času prestajanja kazni ni obvezno; kljub temu se vanj usmerja vse obsojence; poleg tega za opravljeno delo prejmejo denarno nagrado (URSIKS, 2019, str. 92).
Razmere v povezavi z nastanitvijo ravno tako niso pozitivne: razpisi za neprofitna stanovanja so redki; prav tako primanjkujejo stanovanja in čakalne vrste za dodelitev bivalne enote so dolge. Socialni delavci in socialne delavke se zato velikokrat obračajo na zavetišča za brezdomne osebe, najemniške sobe in samske domove. Predvsem je oteženo urejanje nastanitve po prestani kazni zapora za osebe, ki nimajo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji (URSIKS, 2019, str. 58).
Veliko ljudi se po odpustu iz institucij sooči z brezdomstvom, ker so odpuščeni brez potrebne podpore in ustreznih možnosti za nastanitev; prisiljeni so bivati v začasnih namestitvah;
nekateri spijo na prostem, skratka so brez stabilne nastanitve. Svetovanje glede nastanitve in brezdomstva med bivanjem v instituciji je ključnega pomena; pri tem se mora svetovanje pred odpustom iz institucije osredotočiti na zagotovitev stabilne nastanitve po odpustu; poleg tega je pomembno tudi spremljanje posameznikov po odpustu (FEANTSA, 2010, str. 19-21).
Pri zagotavljanju materialne pomoči v obliki oblačil in obutve sodelujejo Zavod za prestajanje kazni zapora, in humanitarni organizaciji Karitas ali Rdeči križ (URSIKS, 2019, str. 59). Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (2019, str. 54) navaja, da je bilo v letu 2019 največ težav z zagotavljanjem oblačil za zaprte osebe (predvsem sezonskih). Pri urejanju materialne pomoči za osebe pred odpustom iz zapora so socialni delavci in socialne delavke po podatkih Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (2019, str. 59) imeli težavo z urejanjem izplačevanja izrednih denarnih socialnih pomoči ob odpustu saj zaprte osebe niso imele odprtega transakcijskega bančnega računa za nakazilo ali pa so ga imele blokiranega zaradi dolgov in izvršb, zato jim večina bank ni želela odpreti račun za nakazilo socialnega transferja. Poleg tega so bile težave tudi z izdelovanjem osebnega dokumenta, predvsem za tiste osebe, ki so v času prestajanja kazni zapora bile brez sredstev (prav tam, 2019, str. 59).
17 1.4.3. Med mandatno in podporno vlogo
Za institucionalni prostor veljajo posebna oblast, pravila in namen. Socialno delo ima svoj institucionalni prostor, za katerega si prizadeva, da je čim bolj odprt in dostopen, deluje pa tudi v drugih institucionalnih zaporih, kot je npr. zapor ipd. Strokovni delavci in strokovne delavke, ki delajo v institucionalnem prostoru, morajo upoštevati pravila, ki jih narekujeta prostor in njegova oblast (Flaker, 2003, str. 44).
V različnih okoljih, kjer so socialni delavci in socialne delavke zaposleni, pričakujejo tako delodajalci kot javnost in uporabniki od njih različna ravnanja in dejanja. Zato se socialni delavci in socialne delavke pogosto srečujejo s protislovnimi mandati. Poleg pooblastil, ki jim jih daje ustanova ali organizacija, kjer delajo, morajo vedno znova pridobiti tudi konkretno pooblastilo od uporabnika (prav tam, 2003, str. 18).
Javna pooblastila zavezujejo strokovne delavke in strokovne delavce k ukrepanju; upravni postopek določa sklope opravil, ki jih morajo upoštevati pri delu z ljudmi. Upravni postopek določa, kako je treba ravnati v določenih intervencijah, da bodo varovane pravice ljudi, ne določa pa načina izvedbe ukrepa, ki je prepuščen strokovnemu delavcu oz. strokovni delavki (prav tam, 2003, str. 30-31). Postopek določa metode, ki so povezane z izvajanjem javnih pooblastil – naloga in cilj dela so bolj ali manj jasno definirana; potrebno je le sprejeti odločitev in izreči ukrep. Pri tem je manj možnosti za ustvarjanje odnosa, manj možnosti za dolgotrajnejše procese pomoči, spreminjanje situacije in drugo (prav tam, 2003, str. 31).
V socialnem delu se strokovnjaki srečujejo z različnimi ljudmi, ki se jih opredeli kot uporabnike, čeprav velikokrat sami tega ne želijo oz. ne želijo prejemati psihosocialnih storitev, niti jih aktivno ne iščejo. Med takšne uporabnike bi lahko uvrstili tudi osebe v zaporu, katerim je namestitev v socialni ustanovi zakonsko odrejena. Pri prejemanju socialnih storitev po zakonski uredbi so cilji obravnave oz. procesa pomoči že določeni vnaprej, četudi se oseba z njimi ne strinja (Šugman Bohinc, 2006, str. 345-346).
V določenih okoliščinah mora strokovni delavec nastopiti kot predstavnik interesov države ali določene socialnovarstvene ustanove in pri tem uporabljati moč okoliščin in institucije za dosego uporabnikove privolitve ne glede na interese in želje, ki jih ta ima (prav tam, 2006, str.
347). Na eni strani strokovnjaki zavzemajo vlogo avtoritete, ki se navezuje na mandat oz. javno pooblastilo, na drugi strani pa zavzemajo podporno oz. pomagajočo vlogo, ki zagotavlja uporabnikom socialno varstvene storitve (prav tam, 2006, str. 352).
18 Pri delu z neprostovoljnimi uporabniki mora socialna delavka znati konstruktivno preusmeriti oz. preokviriti jezo in nezadovoljstvo uporabnikov. Tukaj ima pomembno vlogo raziskovanje virov v življenjskem svetu uporabnika, s čimer se tudi vzpostavlja in gradi delovni odnos (Šugman Bohinc, Rapoša Tajnšek in Škerjanc, 2007, str. 45).
1.4.4. Supervizija in intervizija v poklicih psihosocialne pomoči
Poklici psihosocialne pomoči lahko predstavljajo veliko obremenitev za strokovne delavce in strokovne delavke, ki se pri svojem delu srečujejo z ljudmi, ki imajo različne življenjske težave, kar vodi v vrsto obremenitev, ki zmanjšujejo delovno zmogljivost in pogosto prinašajo različne negativne posledice za psihofizično počutje oz. zdravje (Hvala, 2003, str.
84).
Supervizija predstavlja svetovalno-razbremenilni proces, v katerem poteka pogovor o dilemah in konfliktih v poklicnih interakcijah, kar omogoča udeleženim, da reflektirajo in analizirajo svoje izkušnje, prihajajo do novih spoznanj in znanj ter krepijo svoje strokovne kompetence in poklicno identiteto (URSIKS, 2019, str. 32-33).
Glavni namen supervizije je omogočiti strokovnemu delavcu učni proces, mu pomagati pri reševanju problemov, s katerimi se srečuje pri svojem delu in mu poleg tega omogočiti učinkovito soočanje s stresom, ki nastane pri delu. Pomaga mu tudi integrirati teoretično znanje s praktičnimi izkušnjami, prenesti teoretično znanje v prakso dela in se učiti avtonomnosti pri opravljanju svojega poklica. Supervizija je pomembna tudi pri iskanju lastne poklicne identitete, ozaveščanju vlog, v katerih se strokovni delavec znajde; poleg tega je pomembna tudi pri ozaveščanju, katere dolžnosti in odgovornosti prinaša delo strokovnega delavca oz. strokovne delavke (Kobolt in Žorga, 2006, str. 20).
Pri superviziji se strokovni delavci in strokovne delavke učijo novih vzorcev profesionalnega ravnanja preko refleksije svojih delovnih izkušenj, v varnem okolju skupine kolegov in supervizorja. V skupini skupaj rešujejo probleme in si med seboj izmenjujejo izkušnje, stališča in poglede (Kobolt in Žorga, 2006, str. 121).
Supervizijski proces poteka v štirih fazah; pripravljalna faza, začetna faza oz. uvodna faza, osrednja oz. delovna faza in sklepna faza. Faze časovno ne potekajo enako dolgo; za učinkovit proces so vse štiri faze pomembne in nepogrešljive. Za supervizijo je potrebnih 15 do 20 srečanj, ki pa se običajno vrstijo v daljšem obdobju npr. v obdobju enega leta (Kobolt in Žorga, 2006, str. 193). Najpomembnejši element v supervizijskem procesu je predstavitev
19 in obravnava konkretnega primera; zatem sledi dogovor o vsebini srečanja in kratka predstavitev trenutne situacije. Temeljni cilji supervizijske skupine so učenje supervizanta skozi izkušnjo in refleksijo, kreativno reševanje problemov in podpora med udeleženimi (Glišovič Meglič, 2004, str. 273). Izkušnje strokovnega delavca predstavljajo v procesu supervizije učni material – ob predstavljenih izkušnjah se uči o sebi in svojem poklicnem ravnanju; rezultat tega je večja strokovna kompetenca (Glišovič Meglič, 2004, str. 266).
Supervizija je pomembna tudi za ublažitev izgorelosti, saj predstavlja močan socialno podporni sistem – je suportivna skupina, katere naloga ni samo poglabljanje strokovnega znanja, ampak tudi boljše razumevanje uporabnika, lastnega doživljanja in reakcij (Zdovc, 1998, str. 323).
Intervizija je oblika supervizije, v kateri sodeluje skupina strokovnjakov oz. kolegov, ki se učijo skupaj na način, da si izmenjujejo svoje delovne izkušnje; pri tem supervizije ne vodi stalen supervizor, ampak njegovo vlogo prevzemajo člani skupine, izmed katerih vsak občasno nastopa v vlogi supervizanta (Miloševič Arnold idr., 1999, str. 6). Intervizijo imenujemo tudi vrstniška supervizija, kar pomeni, da gre za metodo, pri kateri se strokovni delavci in strokovne delavke s podobno strokovno usposobljenostjo skupaj ukvarjajo s proučevanjem in refleksijo lastnih poklicnih izkušenj (Žorga, 1996, str. 89).
20 2. PROBLEM
Za to raziskavo sva se odločili skupaj s kolegico, ker naju ta tematika zanima. Glavni razlog je predvsem, ker nisva zasledili nobene raziskave o stroki socialnega dela v zaporu v Sloveniji.
Najina raziskava vključuje vse glavne zavode za prestajanje kazni za odrasle storilce in storilke kaznivih dejanj po Sloveniji; izmed glavnih zavodov za prestajanje kazni zapora je izvzet zapor v Celju, ki je namenjen mladoletnim osebam.
S to raziskavo sva želeli predstaviti vlogo, ki jo ima socialna delavka oz. socialni delavec pri strokovni obravnavi oz. procesu pomoči in zakaj je pomembna vključenost stroke socialnega dela v ustanovi, kot je zapor. Raziskava bo predstavila naloge, ki jih opravljajo socialni delavci in socialne delavke v zaporih, potrebe, ki jih zaznavajo pri osebah v zaporu, kako zaznavajo okolje in sistem zapora, kako se povezujejo z ostalimi strokovnjaki in s strokovnimi delavci znotraj svoje stroke itd.
Raziskava je pomembna za socialne delavce in socialne delavke zaposlene v zaporih, saj bo prikazala morebitne negativne in pozitivne plati socialnega dela v zaporu in morebitne spremembe, ki si jih strokovni delavci in strokovne delavke na tem področju dela želijo.
Pomembna je tudi za študente, raziskovalce in druge osebe, ki jih zanima to področje.
2.1. Raziskovalna vprašanja:
- Kakšno je delo socialnih delavcev in socialnih delavk v zaporu (metode, tehnike), kakšna znanja uporabljajo in ali so pri svojem delu samostojni?
- Kakšne potrebe zaznavajo socialni delavci pri odraslih storilcih kaznivih dejanj v procesu pomoči, kako odgovarjajo nanje in kako upoštevajo uporabniško perspektivo?
- Kako poteka sodelovanje z ostalimi strokovnimi profili in med seboj znotraj in zunaj zapora?
- S kakšnimi ovirami se srečujejo pri svojem delu (položaj stroke socialnega dela v zaporu) in kakšni so njihovi predlogi za izboljšanje?
21 3. METODOLOGIJA
3.1. Vrsta raziskave
Raziskava je kvalitativna, saj sva zbirali besedne opise in pripovedi, ki se nanašajo na raziskovalni pojav. Raziskava je empirična, saj sva pridobili novo, neposredno izkustveno gradivo ter eksplorativna, ker gre za spoznavanje nekega področja problematike (Mesec, 2009, str.80-85).
3.1.1. Teme raziskovanja
Raziskovalna vprašanja so osredotočena predvsem na naslednje teme:
- potek dela socialnih delavk in socialnih delavcev v zaporu, - metode, tehnike in znanja pri delu,
- težave pri delu,
- potrebe odraslih storilcev in storilk kaznivega dejanja in odgovor nanje, - sledenje uporabniški perspektivi,
- notranje okolje zapora in proces pomoči, - sodelovanje med strokovnjaki,
- medsebojna povezanost in pripadnost socialnih delavcev in socialnih delavk na področju dela v zaporu,
- podprtost in cenjenost stroke socialnega dela.
3.2. Merski instrument in viri podatkov
Za merski instrument sva uporabili vprašanja za intervju, oblikovana na podlagi prebrane literature. Vprašalnik obsega 16 vprašanj odprtega tipa, od katerih nekatera vsebujejo dodatna podvprašanja (celoten vprašalnik je prikazan v Prilogi). Vprašanja sva po potrebi prilagajali glede na razumevanje posameznega vprašanja in glede razpon odgovora, dodatno zanimanje in drugo.
Podatki so bili zbrani v pogovoru s sedmimi strokovnimi socialnimi delavkami in socialnimi delavci, ki so zaposleni v petih glavnih Zavodih za prestajanje kazni zapora v Sloveniji na lokacijah Ljubljana, Ig, Dob, Maribor in Koper, kjer so nameščeni odrasli storilci in storilke kaznivih dejanj.
22 3.3. Populacija in vzorec
3.3.1. Opredelitev populacije
Populacijo raziskave predstavljajo socialni delavci in socialne delavke, zaposleni v času intervjuvanja od 1. 10. 2020 do 19. 10. 2020 v glavnih zavodih za prestajanje kazni zapora za odrasle storilce in storilke kaznivih dejanj na območju Republike Slovenije na lokacijah Ljubljana, Ig, Dob, Maribor in Koper.
Izmed glavnih zavodov za prestajanje kazni zapora v Sloveniji je izvzet Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, saj najina raziskava vključuje le zapore, v katerih so nastanjeni odrasli storilci in storilke kaznivih dejanj.
3.3.2. Opredelitev vzorca
Vzorec je neslučajnosten, saj vsaka enota populacije pri izboru ni imela enakih možnosti za sodelovanje v najini raziskavi (Mesec, 2009, str.153). V raziskavo sva vključili socialne delavke in socialne delavce, ki so menili, da imajo za raziskavo dovolj izkušenj z delom v Zavodu za prestajanje kazni zapora. Vzorec je tudi priročen, saj sva v najino raziskavo vključili strokovne delavce in delavke, ki so nama bili najbolj dostopni in ki so želeli sodelovati v raziskavi (prav tam, 2009, str.153).
Prednost priročnega vzorca je ta, da raziskavo izvedemo na skupinah ljudi, ki so nam najbolj dostopne; slabost priročnega vzorca je, da te skupine oseb niso na kakšen poseben način izbrane iz populacije, zato se lahko pojavi vprašanje, katero populacijo predstavljajo in kako lahko ugotovitve iz tega vzorca posplošimo na širšo populacijo, kar pa je odvisno od predmeta raziskave (Mesec, 2009, str.153).
Vzorec sestavlja sedem socialnih delavcev in socialnih delavk, zaposlenih v zavodih za prestajanje kazni zapora. V Zavodih za prestajanje kazni zapora so intervjuvani strokovni delavci in strokovne delavke zaposleni različno število let, in sicer od 4 do 15 let. Večina sodelujočih v raziskavi je zaposlenih v zaporu že dlje časa: ena intervjuvana oseba je zaposlena 3 leta; druga intervjuvana oseba je zaposlena 4 leta; tretja intervjuvana oseba je zaposlena 5 let, četrta intervjuvana oseba je zaposlena 6 let, peta intervjuvana oseba je zaposlena 10 let in dve intervjuvani osebi sta zaposleni 15 let. Pet intervjuvanih oseb je iz petih različnih zaporov in dve intervjuvani sta zaposleni v istem zaporu. To pomeni, da sva z raziskavo dobili vpogled v delo socialnega delavca oz. socialne delavke v šestih različnih zavodih za prestajanje kazni
23 zapora. Intervjuvane strokovne delavke in strokovni delavci imajo enako stopnjo izobrazbe, torej univ. dipl. soc. delavec oziroma magister socialnega dela.
Razlog za majhen vzorec, torej sedem strokovnih delavcev in strokovnih delavk je ta, da je težje priti do večjega števila intervjuvancev, ki so zaposleni v institucijah, kot je zapor, saj je potrebno pridobiti soglasje oz. dovoljenje Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij za izvedbo intervjujev. Poleg tega bi težko pridobile intervjuje vseh zaposlenih socialnih delavcev in socialnih delavk zaradi različnih razlogov kot so dopusti, pomanjkanje časa, nastale razmere zaradi COVID-19. Kljub temu meniva, da sva z vzorcem, torej sedmimi intervjuvanimi socialnimi delavci in socialnimi delavkami iz centralnih zaporov v Sloveniji pridobili rezultate, ki so reprezentativni za populacijo, saj imajo vsi socialni delavci in socialne delavke enako vlogo v procesu pomoči.
3.4. Zbiranje podatkov oz. empiričnega gradiva
Podatki so zbrani z metodo spraševanja, ki je delno strukturiran intervju. Intervjuji so bili opravljeni v času od 1. 10. 2020 do 19. 10. 2020. Pred začetkom pridobivanja podatkov je bila obvezna pridobitev soglasja s strani glavnega Generalnega urada Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij in strokovnih delavcev in strokovnih delavk s področja socialnega dela.
Opravljenih je bilo sedem intervjujev. Eden izmed intervjujev je potekal v živo na lokaciji zaposlitve strokovne delavke v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, ostalih šest pa preko telefona zaradi tako izražene želje strokovnih socialnih delavcev in socialnih delavk predvsem zaradi situacije z aktualnim covidom-19.
Zaradi lažjega sledenja pri intervjuvanju in ohranitve vseh pomembnih podatkov so bili sodelujoči v raziskavi zaprošeni za dovoljenje snemanja intervjuja. Na to je pristalo šest socialnih delavk in socialnih delavec; eden je izrazil željo po zapisu odgovorov. Zapisan intervju je bil osebi poslan v pregled, če bi želela še kaj dopolniti, saj se pri zapisovanju intervjuja lahko kakšni podatki izpustijo. Preden sva pričeli z intervjuvanjem sva poslali vsakemu izmed spraševanih vprašalnik v pregled.
Zavedava se, da razmere, v katerih so potekali intervjuji, niso bile enakovredne za vse sodelujoče. V povezavi s tem sva opazili razliko v poteku bogatosti in časovnem razponu pogovora pri intervjuju, ki je potekal na lokaciji zaposlitve socialne delavke, in intervjujih, ki so potekali preko telefonskega klica. Slednji so bili občutno krajši in omejeni samo na vprašanja in odgovore. Poleg tega je bilo težko, ker nisva imeli možnosti opazovati sogovornike,
