UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK
Maja Vogrič
PRIMERJAVA SLOVENSKEGA IN NIZOZEMSKEGA OSNOVNOŠOLSKEGA UČNEGA NAČRTA ZA ŠPORTNO VZGOJO
MAGISTRSKO DELO
Ljubljana, 2017
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK
Maja Vogrič
PRIMERJAVA SLOVENSKEGA IN NIZOZEMSKEGA OSNOVNOŠOLSKEGA UČNEGA NAČRTA ZA ŠPORTNO VZGOJO
MAGISTRSKO DELO
Mentorica: dr. Vesna Štemberger, izr. prof.
Ljubljana, 2017
ZAHVALA
Za obdobje, ki ga s tem magistrskim delom zaključujem, se moram na prvem mestu zahvaliti mojim staršem, ki so mi študij in študentsko življenje v Ljubljani ter neprecenljivo izkušnjo študijske izmenjave na Nizozemskem sploh omogočili.
Mentorici, dr. Vesni Štemberger, izr. prof., bi se zahvalila za izjemno strokovnost, neznatno pomoč in res, res hitro odzivnost. S svojo osebnostjo in korektnim odnosom je lahko zgled vsem študentom ter profesorjem, zato moja izbira mentorice za magistrsko delo ni bila nikoli vprašanje.
Poleg tega se zahvaljujem vsem prijateljem, še posebej Sabini, Klemnu, Neži in Maju, s katerimi sem v času študenstkega življenje ustvarila nepozabne spomine in izjemna prijateljstva.
IZVLEČEK
Slovenija in Nizozemska sta državi, ki se v marsičem zelo razlikujeta. Njuni zgodovini in njun razvoj sta bila popolnoma ločena in tako sta se tudi šolska sistema skozi zgodovino razvijala zelo različno. Ko je leta 1917 nizozemsko šolstvo naredilo že velik korak naprej glede vrednotenja zasebnega in javnega šolstva, je slovensko šolstvo še vedno sledilo ciljem avstro-ogrske in jugoslovanske oblasti. Mnogo različnih razlogov je pripeljalo do tega, da se danes šolstvo med državama razlikuje tako organizacijsko kot tudi vsebinsko. Kljub temu je v učnih načrtih mnogo stvari, ki jih najdemo tako v enem kot tudi v drugem učnem načrtu za športno vzgojo.
Pri primerjavi slovenskega in nizozemskega učnega načrta smo ugotovili, da se pojavljajo razlike tako med številom ur, namenjenih predmetu šport, kot tudi pri opredelitvi ciljev v posameznem učnem načrtu, največja razlika pa se pojavi pri sami strukturi dokumentov, saj slovenski učni načrt deluje bolj kot pripomoček za načrtovanje in organizacijo športne vzgoje, medtem ko je nizozemski učni načrt nabor vaj in posnetkov, ki jih lahko učenci izvajajo pri športni vzgoji. Presenetljivo pa se vsebinsko učna načrta ne razlikujeta tako močno, kot bi lahko sprva pričakovali.
Poleg vsebine in strukture učnih načrtov smo primerjali dolgoročne učinke športne vzgoje na odrasle ljudi in pri tem ugotovili precejšno spremembo trenda na pogled športne aktivnosti odraslih ljudi v prostem času. Tako smo zanimivo primerjavo lahko naredili tudi med ugotovitvami razlik v učnih načrtih in aktivnostjo odraslih ter opredelili še dodatne faktorje, ki vplivajo na aktivno življenje ljudi.
KLJUČNE BESEDE
učni načrt, predmet šport, Slovenija, Nizozemska, primerjava
ABSTRACT
Slovenia and the Netherlands vary in many things. Their history, development and educational system were put together very differently. The Netherlands made a step forward in 1917 when they made private and public education equally valued when Slovenia still followed and obeyed Austro-Hungarian and Yugoslavian authorities. Due to many facts from the past and the current situation, the educational system is different in regards to its organization as well as content. Nevertheless, in both curriculums there are numerous things that we can find in both Slovenian and Dutch curriculum for physical education in primary school.
In our research we have found that there are some differences between Slovenian and Dutch curriculum for physical education. There are differences in the number of lessons planned for physical education, the definition of the subject is quite different in each curriculum, but the greatest difference appears to be the structure of the curriculum. The Slovenian curriculum is a document that helps teachers plan lessons, while the Dutch curriculum is more or less a tool providing ideas of what to do at lessons of physical education. What we did not expect was the content, which is quite similar in both curriculums.
We also compared long-term effects of physical education on adults, and we have discovered a significant difference in the trend in views on sport in people’s spare time. We have made an interesting comparison on two fields: differences in curriculums and sport participation of adults while we have also emphasised the factors that influence the active life style.
KEY WORDS
Curriculum, Physical Education, Slovenia, The Nederlands, Comparison
KAZALO
1. UVOD ... 1
2. PREDMET IN PROBLEM ... 3
2.1. Zgodovina in razvoj športne vzgoje v Sloveniji in na Nizozemskem ... 3
2.2. Šolska sistema ... 6
2.2.1 Slovenski šolski sistem ... 6
Trajanje ... 7
Cilji osnovnošolskega izobraževanja ... 7
2.2.2 Nizozemski šolski sistem ... 13
2.2.3 Izobraževanje učiteljev ... 16
2.3. Opredelitev problema ... 17
3. EMPIRIČNI DEL ... 18
3.1 Cilj raziskave in raziskovalna vprašanja ... 18
3.2 Metode dela ... 18
3.2.1 Proučevane enote ... 18
3.2.2 Opis postopka zbiranja podatkov ... 18
3.2.3 Postopki obdelave podatkov ... 18
3.3 Rezultati in razlaga ... 19
3.3.1 Opredelitev predmeta in splošna izhodišča ... 19
3.3.2 Obseg in struktura predmeta ... 21
3.3.3 Splošni cilji ... 26
3.3.4 Operativni cilji in vsebine ... 29
3.3.5 Standardi znanja ... 57
3.3.6 Didaktična priporočila ... 58
3.3.7 Primerjava strukture dokumentov učnih načrtov ... 64
3.3.8 Primerjava športne aktivnosti odraslih ... 65
3.4 Ključne ugotovitve... 67
3.4.1 Aktivnost odraslih... 68
3.5 Implementacija ugotovitev... 71
Implementacija nizozemskih dobrih praks v slovenski učni načrt ... 71
4. SKLEP ... 73
5. VIRI ... 74
KAZALO PREGLEDNIC
Tabela 1: Obvezni program osnovne šole ... 10
Tabela 2: Obvezne dejavnosti za učence ... 21
Tabela 3: Prostovoljne dejavnosti za učence ... 22
Tabela 4: Obvezne dejavnosti za učence ... 22
Tabela 5: Primerjava števila ur športne vzgoje po razredih ... 24
Tabela 6: Slovenske in nizozemske vsebine športne vzgoje ... 29
Tabela 7: Nizozemske vsebine športne vzgoje s primeri vaj za posamezno vsebino. 32 Tabela 8: Primerjava naravnih oblik gibanja/splošne kondicijske priprave ... 39
Tabela 9: Primerjava atletike ... 41
Tabela 10: Primerjava gimnastike ... 44
Tabela 11: Primerjava plesnih vsebin ... 50
Tabela 12: Primerjava iger z žogo, (malih) športnih iger ... 52
Tabela 13: Primerjava dodatnih vsebin ... 54
KAZALO SLIK Slika 1: Hoja po pol-premikajoči se gredi ... 38
Slika 2: Hoja po premikajoči se gredi ... 38
Slika 3: Skuter... 38
Slika 4: Chaosdoelspelen (ciljanje stožcev na nasprotnikovi strani) ... 40
Slika 5: Osnovni skok z malo prožno ponjavo, faza odriva ... 46
Slika 6: Osnovni skok z malo prožno ponjavo, faza leta ... 46
Slika 7: Osnovni skok z malo prožno ponjavo, faza pristanka... 46
Slika 8: Salta ob steno, faza priprave ... 47
Slika 9: Salta ob steno, faza opore z nogami ob steno ... 47
Slika 10: Salta ob steno, faza leta ... 47
Slika 11: Salta ob steno, faza pristanka ... 48
Slika 12: Akro joga ... 48
1. UVOD
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) definira zdravje kot stanje popolnega fizičnega, mentalnega in socialnega dobrobita, in tako v povezavi z zdravjem ne govori le o odsotnosti bolezni in slabosti. Fizična neaktivnost je 4. najpomembnejši vzrok smrti, kar je razlog za kar 6 % smrti širom sveta oz. razlog za 5–10 % smrti (odvisno glede na državo) v evropski regiji Svetovne zdravstvene organizacije.
Telesna aktivnost preprečuje nastanek bolezni in izboljšuje telesno zdravje in psihološko počutje. Evrobarometer 2006 (Promoting sport and enhancing health in European Union countries: a policy content analysis to support action, 2011) je v kategoriji zdravje in prehrana pokazal, da ljudje v Evropski uniji na dan sedijo povprečno 6 ur, Evrobarometer 2010 pa je v kategoriji šport in fizična aktivnost pokazal, da se kar 34 % anketirancev redko ali celo nikoli ne ukvarja s športom oz.
niso fizično aktivni. Fizična aktivnost pa ni le stvar posameznika, ampak je preventivni ukrep promocije zdravja in preprečevanja bolezni celotne populacije (Promoting sport and enhancing health in European Union countries: a policy content analysis to support action, 2011). Kot je razvidno iz zbornika Svetovne zdravstvene organizacije (prav tam), je zdravje izjemno pomembna komponenta v življenju posameznika. In prav vzgoja v duhu aktivnega preživljanja prostega časa je dandanes vedno bolj pomembna, kajti vedno več inovacij stremi k olajšanju dela posameznika in k temu, da lahko izza računalnika iz sedečega položaja brez
»nepotrebnih« poti plačujemo račune, nakupujemo, obiskujemo predavanja ipd.
Nacionalno poročilo o implementaciji agende 2030 za visok politični forum Združenih narodov 2017 (Prostovoljni nacionalni pregled za Slovenijo, 2017) je za Slovenijo zelo spodbudno, saj nas izmed 193 držav glede na implementacijo 17 ključnih ciljev uvršča kar na 9. mesto. Še boljšo uvrstitev pa Sloveniji zbija dejstvo, da imamo v državi visok delež otrok s prekomerno telesno težo. Kako bi lahko bolje pristopali k temu problemu, je zapisano v poročilu (Prostovoljni nacionalni pregled za Slovenijo, 2017), kako pa bi ta problem reševali v šolstvu in z učnim načrtom za športno vzgojo pa smo ugotavljali v naslednjih poglavjih magistrskega dela. Vzgoja se začne pri otrocih. Učni načrt za športno vzgojo mora imeti dolgoročne cilje. In kazalnik
nizozemskega učnega načrta za športno vzgojo je na tem mestu zelo primerna, saj so rezultati v dokumentu »SDG Index and Dashboard Report« pod ključnim ciljem 2 (SDG2: Zero Hunger) pokazali, da ima v Sloveniji kar 25,1 % odraslih oseb prekomerno telesno težo oz. je njihov indeks telesne mase enak ali večji od 30, kar nas uvršča med rdeče številke, medtem ko je na Nizozemskem ta kazalnik oranžne barve in je tam odraslih s prekomerno telesno maso 19,8 % (SDG Index and Dashboards, 2017). Tudi rezultati športno-vzgojnih kartonov kažejo, da so bili otroci v Sloveniji leta 2015 za 4,6 % težji od otrok leta 1995. Seveda pa športna aktivnost v mladosti in dobi odraslosti ni edini način, kako preprečevati debelost, ampak je pri tem pomembna tudi uravnotežena prehrana, ki pa se je v tem magistrskem delu ne bomo dotaknili.
2. PREDMET IN PROBLEM
V sledečem poglavju magistrskega dela bo predstavljen razvoj športne vzgoje v Sloveniji in na Nizozemskem ter glavne značilnosti obeh izobraževalnih sistemov.
2.1. Zgodovina in razvoj športne vzgoje v Sloveniji in na Nizozemskem
Stepišnik (1978) je v svojem članku opisal razvoj športne vzgoje na Slovenskem do leta 1945. Ta se je kot del šolskega učnega načrta začela razvijati v drugi polovici 18.
in prvi polovici 19. stoletja. V tem času sta nastali dve metodološki in organizacijski obliki, to sta bili šport in gimnastika, slednjo se je pri nas poimenovalo telovadba.
Najpomembnejše gimnastično središče na stari celini je bilo v Nemčiji, kjer so si v filantropičnih šolah prizadevali reformirati šolo v meščanskem duhu in v predmetnik med drugim uvesti tudi gimnastiko. To gibanje je vplivalo na razvoj telesne kulture v Nemčiji, od tam pa se je gibanje razširilo v Avstrijo in tako tudi v slovenske šole.
Posledica oktobrske revolucije je bil nov Načrt osnovnih načel pouka v Avstriji in vanj so prvič vpisali tudi telovadbo, a ji niso pripisovali znanstvenega pomena, reforma pa takrat zaradi političnih razmer ni bila izvedena. Nato so leta 1849 sprejeli Načrt za organizacijo gimnazij in realk, leta 1869 še za učiteljišča, vendar tudi v tem načrtu telovadba ni bila vpisana kot obvezen predmet, temveč kot neobvezen. Vsa določila glede telovadbe so bila tako ohlapna, da je vse skupaj izpadlo kot strpna poteza šolskega vodstva in ne kot želja po uvedbi telovadbe v šole. Takrat so se soočali tudi z velikimi kadrovskimi težavami pri poučevanju telovadbe. Po letu 1861, ko so lahko začeli v Avstriji ustanavljati sokolska društva, je v Ljubljani nastal Južni Sokol, ki je odpiral tudi posebne oddelke za dijake. Leta 1871 je vlada telovadbo uvedla kot obvezni predmet v realke in učiteljišča ter prvič prevzela plačevanje honorarjev učiteljev telovadbe, do takrat so jih morali plačevati dijaki sami. Pri tem lahko omenimo prvega učitelja telovadbe, in sicer je bil to Čeh J. V. Vesely. Z uvedbo telovadbe kot obveznega predmeta pa so rešili tudi kadrovsko problematiko, saj so tako morali ustvariti nov poklic: telovadni učitelj. Prvi slovenski absolvent tega tečaja je bil Fran Brunet, ki je na ljubljanski realki začel učiti leta 1892. Poleg kadrovskih
gimnazija, realka ali učiteljišče svoje telovadnice. Izjema je bila le ljubljanska gimnazija, ki je svoje »telovadišče« dobila leta 1861. Leta 1874 je bil potrjen telovadni učni načrt, ki je bil podoben kot na čeških realkah, leta 1897 pa so sprejeli novi učni načrt za gimnazije, kljub temu da je bil tam še vedno to neobvezen predmet. Na gimnazijah in realkah so želeli dejavnosti dodati večjo zdravstveno in higiensko vrednost ter mlade navdušiti nad gibanjem v naravi, plavanjem, kolesarjenjem, drsanjem ipd. Leta 1909 je telovadba postala obvezen predmet tudi na gimnazijah, vendar udeležba ni bila obvezna, ta pa se je razlikovala glede na velikost mest. V velikih mestih, npr. Ljubljana, Celje, Kranj, Kočevje, Ptuj, je bilo veliko možnosti za prostočasne aktivnosti, zato je telovadil le manjši odstotek dijakov, v manjših mestih, kot je Šentvid, pa so telovadili vsi. Telovadba se je v osnovnih šolah pojavila šele po letu 1919, po tem, ko so avstro-ogrske oblasti priznale, da telovadba do tedaj v nobeni šoli ni zaživela kot polnopravni predmet, na nižje organiziranih osnovnih šolah pa ta niti ni bila omogočena, organizacija osnovne šole ni ne teoretično ne praktično omogočala telovadbe. Leta 1919 so jugoslovanske oblasti formalno uredile položaj telovadbe, a je ta še vedno veljala za neznanstveno veščino, druga težava pa je bil primanjkljaj telovadnic, saj je od 871 šol v celotni Dravski banovini leta 1938 imelo telovadnico le 49 šol. Pogoji za izboljšavo so se izboljšali v mestih, kjer so delovala sokolska društva. Naslednje leto, leta 1920, so jugoslovanske šolske oblasti sprejele še sklep, da naj telovadba sledi sokolskemu ali češkemu sistemu, torej je šolska telovadba še naprej ohranjala telovadno obliko. Leta 1924 so se pokazale težnje, da bi učence1 in dijake navajali na šport in sodelovanje v športnih organizacijah, a je ministrstvo za prosveto še istega leta izdalo odlok, da jim je prepovedano sodelovati v klubih, lahko pa sodelujejo v sokolskih društvih. To je bil tudi razlog, da je v tistem času jugoslovanski šport precej zaostal v primerjavi z drugimi deželami, izjema pa je bilo alpsko smučanje, saj so oblasti šolam dovolile, da namesto telovadbe pozimi smučajo. Leta 1932 se je učni načrt spremenil in preimenoval iz »telovadba in otroške igre« v »telovadba po sokolskem sistemu«, sprememba pa je bila le v tem, da so izvzeli vaje na orodjih, kar je še bolj osiromašilo učni načrt. Leta 1933 so sprejeli odlok, da morajo vsi moški do 20. leta obiskovati telovadbo, kar je kazalo na to, da v šolah še vedno ni bilo telovadbe, sicer
1 V tem magistrskem delu se izraz učenci enakovredno uporablja za učenke in učence.
ta odlok ne bi bil potreben. Že leta 1919 so predpisali 2 šolski uri telovadbe na teden, a se je to v naslednjih letih precej krčilo in spreminjalo, po osvoboditvi, leta 1945, pa sta bili z novim šolskim predmetnikom ponovno sprejeti 2 šolski uri telovadbe na teden. Leta 1937 je bila v Beogradu ustanovljena prva Višja šola za telesno vzgojo, a je njeno delovanje kmalu prekinila 2. svetovna vojna (Stepišnik, 1978). Križnar in Serpan (1978) pišeta, da je leta 1945 odsek za šolstvo v Jugoslaviji izdelal učni načrt z učnim programom za telesno vzgojo, ministrstvo pa ga je uvedlo v šole. Branko Polič, direktor Inštituta za fizkulturo v Beogradu, je v program vnesel osnovno gimnastiko, to pa sestavljajo poleg prostih vaj še vaje na telovadnem orodju, hoja, skakanje, meti, plezanje, plazenje ipd. Velik vpliv na pomen športa je imel tudi takratni predsednik Tito, saj je v več govorih in pismih poudarjal pomen telesne kulture (Križnar in Serpan, 1978). Komisija Zavoda za napredek šolstva RS je kasneje v učne načrte vnesla še talno telovadbo, ritmiko in ljudske plese, redovne vaje, plavanje, smučanje, sankanje, skupinske športe, izlete v naravo, športne dneve, taborjenje in obrambo ter zaščito. Razvijale so se tudi oblike in metode dela, učni načrt pa je predvidel osnovni in tudi dopolnilni program, v celoti pa se deli na tri dele; vaje, športne panoge in posebna telesna vzgoja za otroke s posebnimi potrebami. Učni načrt pa je poleg teh dejavnosti vseboval tudi že športne dneve, tekmovanja in merjenje telesnih sposobnosti učencev (Križnar in Serpan, 1978).
Poudarjena sta bila tudi skrb za zdravje in varnost učencev. Po letu 1958 se je začela telesna vzgoja torej hitro razvijati, kar se je odsevalo tudi na večanju števila športnih pedagogov, množični organizaciji in udeležbi mladih na tekmovanjih ter na razvoju ocenjevanja telesne vzgoje v šolah, kar je pomenilo, da je športna vzgoja začela postajati primerljiv predmet ostalim (Križnar in Serpan, 1978). Leta 1973 je pedagoško znanstveni svet Univerze v Ljubljani sprejel priporočilo, naj se športna vzgoja uvede kot obvezni predmet med vse študente, predvsem med bodoče pedagoge in medicinske strokovnjake. Leta 1978 je bilo aktivno vključenih v pouk telesne vzgoje že skoraj 50 % študentov v Sloveniji (Petkovšek, 1978). Leta 1981 je izšla nova izdaja Priročnika za razredne učitelje za poučevanje telesne vzgoje, ki je vsebovala teoretične, didaktične in praktične vsebine pouka športne vzgoje in dodatnih dejavnosti. Od 80. let dalje do danes se je športna vzgoja zelo razvijala in
spreminjala, učni načrti so dobili enako obliko kot vsi ostali predmeti v formalnem izobraževanju in tudi kadrovskega primanjkljaja ni več.
Če je za slovensko šolstvo pomembna letnica 1958, pa je za nizozemsko šolstvo to leto 1917, ko so z ustavo določili enakovrednost do tedaj sprtih strani javnega in zasebnega šolstva. Težava je bila predvsem financiranje, po sprejetju nove ustave pa so zagotovili enako finančno podporo obema stranema in tudi srednjemu in visokemu šolstvu. Leta 1900 so uvedli prvo obvezno šolstvo, otroci so šli v šolo s 6. leti, leta 1985 pa so to mejo znižali še za eno leto. Tako so morali otroci v šolo obvezno hoditi 12 let, od 5. leta starosti dalje. Leta 1971 so šolski sistem nekoliko spremenili in opredelili še nižjo sekundarno raven šolanja, kjer bi mladi pridobili najmanj certifikat 2. nivoja, s čimer so uvedli tudi diferenciacijo šolanja (Eurydice, b.d.).
2.2. Šolska sistema
V tem poglavju so opisani osnovni podatki o obeh šolskih sistemih, da dobimo okviren vpogled v sama sistema, koliko let poteka obvezno šolanje, kako je s financiranjem šolstva ipd.
2.2.1 Slovenski šolski sistem
Slovenski šolski sistem zajema predšolsko, osnovnošolsko, srednješolsko in visokošolsko izobraževanje.
2.2.1.1 Predšolsko izobraževanje
Predšolsko izobraževanje v Sloveniji ni obvezno. Vanj se lahko vključijo otroci od konca porodniškega dopusta staršev pa do vstopa v šolo. Starši lahko izberejo javne ali zasebne vrtce, ti pa ponujajo različne programe, dnevne programe, ki trajajo od 6 do 9 ur, dopoldne, popoldne, ves dan ali izmenično, poldnevne programe, ki trajajo od 4 do 6 ur in potekajo dopoldne, popoldne ali izmenično, ter v krajše programe, ki pa trajajo od 240 do 720 ur letno, strnjeno ali razporejeno v šolskem letu. Če vrtec nima dovolj mest, lahko občina organizira izvajanje predšolske vzgoje v vzgojno- varstveni družini, izvaja pa se na domu vzgojitelja ali pomočnika vzgojitelja, ki je zaposlen v vrtcu, ali na domu zasebnega vzgojitelja. Poleg teh oblik pa se lahko
oseba registrira tudi kot varuh predšolskih otrok, to varstvo pa v celoti krijejo starši sami (Krek in Metljak, 2011).
2.2.1.2 Osnovnošolsko izobraževanje Trajanje
Trajanje obveznega osnovnošolskega izobraževanja je zapisano v Zakonu o osnovni šoli (2016). V Sloveniji ni predpisano le trajanje izobraževanja, ampak tudi kdaj morajo starši svojega otroka vpisati v šolo in kakšni so pogoji, da lahko šolanje odložijo. V zakonu je zapisano sledeče:
»Obvezno osnovnošolsko izobraževanje traja devet let. Z vstopom v 1. razred osnovne šole otrok pridobi status učenca. Učenec zaključi osnovnošolsko izobraževanje, ko uspešno konča deveti razred. Učenec izpolni osnovnošolsko obveznost po devetih letih šolanja« (Zakon o osnovni šoli, 2016, 3. člen).
»Starši morajo v prvi razred osnovne šole vpisati otroke, ki bodo v koledarskem letu, v katerem bodo začeli obiskovati šolo, dopolnili starost 6 let. Otroku se lahko začetek šolanja na predlog staršev, zdravstvene službe oziroma na podlagi odločbe o usmeritvi odloži za eno leto, če se ugotovi, da otrok ni pripravljen za vstop v šolo«
(Zakon o osnovni šoli, 2016, 45. člen).
Cilji osnovnošolskega izobraževanja
V 2. členu Zakona o osnovni šoli (2016) so opredeljeni ključni poudarki osnovnošolskega izobraževanja, ki se dotikajo različnih področji in so usmerjeni predvsem v razvoj otrok. Med cilji izobraževanja je omenjeno zagotavljanje splošne izobrazbe vsemu prebivalstvu, spodbujanje celostnega razvoja, tako telesnega, čustvenega, spoznavnega, moralnega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika, prilagajanje učenčevim lastnostim, spodbujanje učencev za nadaljnjo izobrazbo, za vseživljenjsko učenje, za razvoj v odgovornega, zavednega, pripadnega in samostojnega državljana, zakon omenja tudi vzgajanje posameznika za obče kulturne in civilizacijske vrednote, razvijanje vseh vrst pismenosti, sprejemanja drugačnosti, razvijanja jezikovnih spretnosti tudi v tujem jeziku, podjetnosti,
razumevanja in doživljanja ter stremi k doseganju mednarodno primerljivih standardov znanja (Zakon o osnovni šoli, 2016).
Program
Program slovenskega osnovnošolskega izobraževanja je opredeljen v Zakonu o osnovni šoli (2016), kjer je natančno opisano, kdaj in kam morajo starši otroke vpisati ter kaj vse program obsega. Vsebino, ki se nanaša na program, med drugim najdemo v 14., 15., 16. in 48. členu.
»Starši imajo pravico vpisati otroka v javno osnovno šolo ali v zasebno osnovno šolo s koncesijo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva, javna osnovna šola oziroma zasebna osnovna šola s koncesijo v tem okolišu, pa je dolžna na željo staršev otroka vpisati. V drugo osnovno šolo lahko starši vpišejo otroka, če ta šola s tem soglaša« (Zakon o osnovni šoli, 2016, 48. člen).
To pomeni, da si starši ne morejo po svoje izbirati osnovne šole, v katero bodo vpisali svojega otroka, ampak mora otrok obiskovati osnovno šolo v svojem okolišu, razen če za vpis v šolo v drugem okolišu starši ne zaprosijo te druge šole in ta prošnjo odobri.
»Program osnovnošolskega izobraževanja obsega obvezni program in razširjeni program. Obvezni program obsega obvezne predmete, izbirne predmete in ure oddelčne skupnosti. Osnovna šola za vse učence izvaja pouk iz naslednjih obveznih predmetov: slovenščine in italijanščine ali madžarščine na narodno mešanih območjih, tujega jezika, zgodovine, družbe, geografije, domovinske in državljanske kulture in etike, matematike, naravoslovja, spoznavanja okolja, naravoslovja in tehnike, kemije, biologije, fizike, likovne umetnosti, glasbene umetnosti, športa, tehnike in tehnologije ter gospodinjstva« (Zakon o osnovni šoli, 2016, 14., 15., 16.
člen).
Organizacija osnovnošolskega izobraževanja
»Osnovnošolsko izobraževanje se deli na tri vzgojno-izobraževalna obdobja (v nadaljnjem besedilu: obdobja). Prvo obdobje traja od 1. do 3. razreda. Drugo obdobje traja od 4. do 6. razreda. Tretje obdobje traja od 7. do 9. razreda.
Izobraževanje po posebnem programu se deli na stopnje. Posamezna stopnja traja tri leta« (Zakon o osnovni šoli, 2016, 33. člen).
Izobraževanje po posebnem programu je izobraževanje namenjeno učencem z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Ker imajo ti otroci zmanjšane intelektualne sposobnosti, znižano motivacijsko sfero, pomanjkanje elementov samoaktivnosti, manjšo potrebo po samopotrjevanju in slabšo intencionalno usmerjenost, njihovo šolanje poteka nekoliko drugače. Stremi k temu, da institucija razvija njihovo samostojnost in neodvisnost ter tem otrokom nudi veliko spodbud za njihov osebni razvoj (Posebni program vzgoje in izobraževanja, 2014).
»Posebni program se deli na več delov, in sicer na:
obvezni del, ki traja devet let in vključuje tri stopnje: prvo (I.), drugo (II.) in tretjo (III.),
nadaljevalni del, ki traja tri leta in vključuje četrto (IV.) stopnjo,
nadaljevalni del, ki traja osem let – raven Učenje za življenje in delo – in vključuje peto (V.) in šesto (VI.) stopnjo«
(Posebni program vzgoje in izobraževanja, 2014, str. 4).
»Šolsko leto se začne 1. septembra in konča 31. avgusta. Šolsko leto se deli na ocenjevalna obdobja. Pouk v šolskem letu traja največ 38 tednov po 5 dni v tednu.
Izjemoma lahko pouk v posameznem tednu traja 6 dni, če je tako določeno v letnem delovnem načrtu« (Zakon o osnovni šoli, 2016, 34. člen).
»Tedenska obveznost učencev po obveznem programu, brez ur oddelčne skupnosti, je v prvem obdobju lahko največ 24 ur pouka, v drugem obdobju največ 26 ur pouka in v tretjem obdobju največ 30 ur pouka« (Zakon o osnovni šoli, 2016, 35. člen). Ura pouka traja praviloma 45 minut (prav tam).
Tabela 1: Obvezni program osnovne šole predmeti / število
ur tedensko
1. r 2. r 3. r 4. r 5. r. 6. r 7. r. 8. r. 9. r Skupaj ur predmeta SLOVENŠČINA 6 7 7 5 5 5 4 3,5 4,5 1.631,5 MATEMATIKA 4 4 5 5 4 4 4 4 4 1.318,0 TUJI JEZIK 2 2 2 2 3 4 4 3 3 866,0 LIKOVNA
UMETNOST
2 2 2 2 2 1 1 1 1 487,0
GLASBENA UMETNOST
2 2 2 1,5 1,5 1 1 1 1 452,0
DRUŽBA 2 3 175,0
GEOGRAFIJA 1 2 1,5 2 221,5
ZGODOVINA 1 2 2 2 239,0
DOMOVINSKA IN DRŽAVLJANSKA KULTURA IN ETIKA
1 1 70,0
SPOZNAVANJE OKOLJA
3 3 3 315,0
FIZIKA 2 2 134,0
KEMIJA 2 2 134,0
BIOLOGIJA 1,5 2 116,5
NARAVOSLOVJE 2 3 175,0
NARAVOSLOVJE IN TEHNIKA
3 3 210,0
TEHNIKA IN TEHNOLOGIJA
2 1 1 140,0
GOSPODINJSTVO 1 1,5 87,5
ŠPORT 3 3 3 3 3 3 2 2 2 834,0
IZBIRNI PREDMETI
2/3 2/3 2/3 204/306
Skupaj vseh ur 7810 /
7912 Vir: Predmetnik osnovne šole, 2014
»Razporeditev pouka, pouka proste dneve in trajanje ter razporeditev šolskih počitnic v šolskem letu s šolskim koledarjem določi minister, pristojen za šolstvo«
(Zakon o osnovni šoli, 2016, 36. člen).
»Vzgojno-izobraževalno delo v osnovni šoli obsega pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci. Vzgojno-izobraževalno delo v osnovni šoli opravljajo učitelji, svetovalni delavci in drugi strokovni delavci.
V prvem obdobju osnovne šole obvezni program poučuje učitelj razrednega pouka.
Tuji jezik v prvem obdobju poučuje učitelj razrednega pouka, če ima opravljen ustrezen študijski program izpopolnjevanja, lahko pa tudi učitelj predmetnega pouka, če ima opravljen ustrezen študijski program izpopolnjevanja. V 1. razredu osnovne šole hkrati poučujeta učitelj razrednega pouka in vzgojitelj predšolskih otrok, izjemoma pa lahko tudi dva učitelja razrednega pouka. Drugi učitelj oziroma vzgojitelj predšolskih otrok poučuje polovico ur pouka. Pri pouku glasbene umetnosti, likovne umetnosti in športa lahko z učiteljem razrednega pouka sodeluje tudi učitelj predmetnega pouka. Tečaj plavanja v 2. oziroma 3. razredu lahko izvaja tudi učitelj predmetnega pouka.
V drugem obdobju poučuje:
v 4. razredu učitelj razrednega pouka, tuji jezik, glasbeno umetnost, likovno umetnost in šport pa tudi učitelj predmetnega pouka, vendar ne več kot dva predmeta,
v 5. razredu učitelj razrednega pouka, tuji jezik, glasbeno umetnost, likovno umetnost in šport pa tudi učitelj predmetnega pouka, vendar ne več kot tri predmete in
v 6. razredu učitelj predmetnega pouka, lahko pa tudi učitelj razrednega pouka.
V tretjem obdobju osnovne šole poučujejo učitelji predmetnega pouka« (Zakon o osnovi šoli, 2016, 38. člen).
»Šola izvaja del obveznega programa in drugih dejavnosti kot šolo v naravi. Šola v naravi je organizirana oblika vzgojno-izobraževalnega dela, ki poteka strnjeno tri ali
več dni izven prostora šole. Za učence, ki se šole v naravi ne udeležijo, osnovna šola v tem času organizira primerljive dejavnosti« (Zakon o osnovni šoli, 2016, 39.a člen).
V Sloveniji imajo učenci možnost pridobitve posebnega statusa, tj. statusa športnika ali pa statusa mladega umetnika.
»Status učenca perspektivnega športnika lahko pridobi učenec, ki je registriran pri nacionalni panožni športni zvezi in tekmuje v uradnih tekmovalnih sistemih nacionalnih panožnih zvez. Status učenca perspektivnega mladega umetnika lahko pridobi učenec, ki se udeležuje državnih tekmovanj s področja umetnosti. Status učenca vrhunskega športnika lahko pridobi učenec, ki doseže vrhunski športni dosežek mednarodne vrednosti. Status učenca vrhunskega mladega umetnika lahko pridobi učenec, ki dosega najvišja mesta oziroma nagrade na državnih tekmovanjih s področja umetnosti. Pridobitev statusa iz prvega ali drugega odstavka tega člena lahko predlagajo starši učenca. Učencu s statusom iz prvega ali drugega odstavka tega člena se prilagodijo šolske obveznosti. Prilagajanje šolskih obveznosti se uredi s pisnim dogovorom med šolo in starši. Prilagodijo se obiskovanje pouka in drugih dejavnosti ter načini in roki za ocenjevanje znanja« (Zakon o osnovni šoli, 2016, 51.
člen).
Ocenjevanje
V Zakonu o osnovni šoli je zapisano tudi, kako naj poteka ocenjevanje, saj se v slovenskem šolstvu tekom let in napredovanja oblika ocen nekoliko razlikuje.
»Znanje učenca se v osnovni šoli ocenjuje opisno oziroma številčno. V 1. in 2.
razredu osnovne šole se učenčevo znanje pri vseh predmetih ocenjuje z opisnimi ocenami, od 3. razreda dalje pa s številčnimi ocenami.« (Zakon o osnovni šoli, 2016, 61. člen) V srednjih šolah je znanje, tako kot od 3. razreda osnovne šole naprej, ocenjeno s številčnimi ocenami od 1 do 5, pri čemer je ocena 5 najboljša ocena, na visokošolski in univerzitetni ravni pa ocenjevanje poteka od 1 do 10, oz. od 5 do 10, pri čemer je ocena, ki je nižja od 6, torej 5 ali manj, negativna ocena, ocena 10 pa najboljša ocena.
»V 6. in 9. razredu se znanje učencev preverja z nacionalnim preverjanjem znanja, s katerim se preverjajo standardi znanja, določeni z učnim načrtom (v nadaljnjem besedilu: nacionalno preverjanje znanja). Nacionalno preverjanje znanja je za učence 6. in 9. razreda obvezno. V 6. razredu osnovna šola po predpisanem postopku izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike in prvega tujega jezika. V 9. razredu osnovna šola po predpisanem postopku izvede nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine ali italijanščine oziroma madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike in tretjega predmeta, ki ga določi minister« (Zakon o osnovni šoli, 2016, 64. člen). Po koncu srednje šole dijaki opravijo splošno ali poklicno maturo, na visokošolski ravni po končani 1. stopnji diplomirajo, po 2. stopnji pa magistrirajo. Po zaključku 3. stopnje visokošolskega oz. univerzitetnega izobraževanja oseba prejme doktorat.
Financiranje
Osnovnošolsko izobraževanje je v Sloveniji brezplačno in se financira iz javnih sredstev (Krek in Metljak, 2011). Prav tako je del javnoveljavnega programa tudi šola v naravi in zato je financirana iz državnega proračuna, udeleženci krijejo le materialne stroške šole v naravi (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2016).
2.2.2 Nizozemski šolski sistem
Nizozemski šolski sistem zajema predšolsko izobraževanje, osnovnošolsko izobraževanje (primary education), sekundarno izobraževanje (secondary education) in visokošolsko izobraževanje (Eurydice, b.d.).
2.2.2.1 Predšolsko izobraževanje
Predšolsko izobraževanje, kamor se lahko vključijo otroci med 6. tedni in 4. leti, ni obvezno (Eurydice, b.d.). Na Nizozemskem imajo ločen sistem predšolske vzgoje, kar pomeni, da se vrtci delijo na varstvene in edukacijske, medtem ko so varstveni namenjeni predvsem varstvu in negi otrok do 3. leta starosti, pa so edukacijski
pa lahko občasno, glede na potrebe staršev, ponujajo svoje storitve, kot so večerno in nočno varstvo ter varstvo med vikendi. Imajo tri različne programe, in sicer celodnevni program, ki traja od 25 do 50 ur na teden, poldnevni program, ki traja od 12,5 do 25 ur, in občasni program, ki traja do 12,5 ur na teden. Vrtci so lahko ustanovljeni tudi kot javno-zasebna partnerstva, ti pa se razlikujejo po vsebini in po trajanju programa. Na Nizozemskem obstaja tudi varstvo na domu, ki je formalna oblika predšolske vzgoje, izvajajo pa jo lahko neodvisni varuhi, ki so registrirani pri uradu oz. agenciji za predšolsko varstvo. V varstvo na domu se lahko vključijo otroci med 3. meseci in 4. letom starosti. To varstvo država sofinancira glede na dohodek in število otrok v gospodinjstvu, sofinancirano pa je lahko do 90 % cene programa (Krek in Metljak, 2011).
2.2.2.2 Osnovnošolsko izobraževanje Trajanje
Osnovnošolsko izobraževanje traja 8 let, od 4. do 12. leta starosti, obvezno šolstvo pa od 5. leta do dopolnjenega 18. leta, saj skupina 1 (niz. Groep 1), za otroke, ki so stari 4. leta, ni obvezna, vendar se skoraj vsi starši odločijo, da svoje otroke v šolo vpišejo s 4. leti. Pri 12. letu starosti pride do selekcije oz. diferenciacije izobraževanja, kjer učence glede na sposobnosti usmerijo v nadaljnje šolanje, saj je nižja sekundarna šola zelo diferencirana in ponuja več različnih možnih poti do končne izobrazbe (Eurydice, b.d.).
Cilji osnovnošolskega izobraževanja so:
spodbujanje pozitivnega odnosa do dela,
spodbujanje uporabe različnih učnih strategij,
razvijanje samorefleksije oz. refleksije o samospoštovanju in refleksije o učenju,
spodbujanje izražanja lastnega mišljenja,
spodbujanje čustvovanja, spoštljivega poslušanja in kritiziranja drugih,
razvijanje procesiranja informacij,
razvijanje in spodbujanje samospoštovanja in spoštovanja drugih,
razvijanje odgovornosti v odnosih z drugimi in skrbi za okolje
(Greven in Letschert, 2006).
Organizacija osnovnošolskega izobraževanja
Osnovnošolsko izobraževanje na Nizozemskem traja od 1. do 8. razreda, pri čemer so cilji razdeljeni na 4 različna obdobja; cilji so skupni za 1. in 2. skupino, za 3. in 4., za 5. in 6. ter za 7. in 8. skupino. Osnovnošolsko izobraževanje na Nizozemskem lahko primerjamo z našo nižjo oz. razredno stopnjo, višja oz. predmetna stopnja pa se lahko primerja z njihovo srednjo šolo. Na Nizozemskem obstajajo 3 različne vrste srednjih šol. To so: VMBO (4-letna predpoklicna srednja šola), HAVO (5-letna splošna srednja šola) in VWO (6-letno preduniverzitetno izobraževanje). Srednja šola je razdeljena na nižje in višje letnike, v 1. letniku je približno polovica učencev v mešanem oddelku, ob koncu 2. letnika si dijaki VMBO izberejo poklicno pot, dijaki HAVO in VWO pa si ob koncu 3. letnika izberejo kombinacijo predmetov (Krek in Metljak, 2011).
Ocenjevanje
Na Nizozemskem je način ocenjevanja prepuščen posameznim šolam, vseeno pa pristojno ministrstvo poda smernice glede načina ocenjevanja. Tako nekatere šole na Nizozemskem uporabljajo številčne ocene, nekatere pa pisna poročila o znanju in napredku. Prav tako kot šole same odločajo o načinu ocenjevanja znanja, pa se same odločajo tudi o napredovanju oz. ponavljanju razredov, saj ne obstajajo nacionalna pravila, ki bi določala merila, ampak odločitve prepuščajo šolam, ki pa sicer stremijo k rednemu napredovanju učencev. Tudi na Nizozemskem ne ocenjujejo vedenja.
Učitelji staršem o ocenah oz. napredovanju njihovega otroka navadno poročajo trikrat letno, starši pa lahko informacije o otroku dobijo na roditeljskih sestankih (Krek in Metljak, 2011).
Tudi na Nizozemskem izvajajo nacionalna preverjanja znanja, katerih namen je, da otroka glede na rezultate usmerijo v nadaljnjo izobraževanje. Nacionalno preverjanje znanja na Nizozemskem tako dokazuje dosego ciljev iz rednega šolanja. Kljub temu pa nacionalno preverjanje znanja ni obvezno, sodelovanje je v pristojnosti šol, se pa skoraj vsi učenci ob koncu 8. razreda odločijo za sodelovanje (Krek in Metljak, 2011).
šol uporablja ta sistem. Test preverja osnovno znanje s področja pisanja, branja, aritmetike in matematike, učne sposobnosti; vključuje pa tudi izbirni del vprašanj, ki se nanašajo na okoljsko vzgojo« (Krek in Metljak, 2011, str. 165).
Financiranje
Osnovnošolsko izobraževanje na Nizozemskem je brezplačno. Ministrstvo za šolstvo, kulturo in znanost ter Ministrstvo za gospodarstvo imata poseben proračun, ki financira izobraževalne ustanove (National Sheets on Education Budget in Europe, 2015).
2.2.3 Izobraževanje učiteljev
Tako na Nizozemskem kot tudi v Sloveniji lahko učitelji razrednega pouka poučujejo tudi športno vzgojo na nižji stopnji oz. od 1. do 5. razreda.
2.2.3.1 Slovenija
V program razredni pouk na Pedagoški fakulteti se lahko vpiše kdor je opravil maturo ali je pred 1. 6. 1995 končal katerikoli štiriletni srednješolski program (Predstavitveni zbornik, 2017). Univerzitetno izobraževanje osnovnošolskih učiteljev v Sloveniji traja pet let (Krek in Metljak, 2011). V Sloveniji obstaja pripravništvo organizirano na državnem nivoju in je namenjeno strokovnim delavcem, ki so kvalificirani, a nimajo licence za samostojno opravljanje poklica. Poleg pripravništva morajo strokovni delavci v šolstvu pred pričetkom samostojnega opravljanja dela opraviti še strokovni izpit iz vzgoje in izobraževanja (Krek in Metljak, 2011).
2.2.3.2 Nizozemska
Osnovnošolski učitelji na Nizozemskem, ki poučujejo od 1. do 5. razreda (po slovenskem sistemu), se izobražujejo 4 leta, učitelji nižjih srednjih šol (višji razredi naše devetletne osnovne šole) pa se izobražujejo prav tako manj kot pet let (Krek in Metljak, 2011). »Za izobraževanje srednješolskih učiteljev je značilno, da to v vseh državah EU poteka na univerzitetni ravni in da traja vsaj pet let …/« (Krek in Metljak, 2011, str. 180), tako na Nizozemskem, kot tudi v Sloveniji, le v nekaterih evropskih državah izobraževanje traja manj kot pet let (Krek in Metljak, 2011). Na
Nizozemskem ne obstaja organizirano pripravništvo na državni ravni, vendar so bili še leta 2011 v pilotnem projektu. »Študenti se lahko v zadnjem letniku študija zaposlijo za polovični delovnik, če sklenejo pogodbo o usposabljanju in zaposlitvi za delovni čas (ki ustreza največ petletnemu obdobju polnega delovnika), v primeru, da ima šola prosto delovno mesto. Pripravnika nadzoruje usposobljen učitelj in opravlja vse obveznosti, ki jih opravlja redno zaposlen učitelj« (Krek in Metljak, 2011, str. 192).
2.3. Opredelitev problema
Namen magistrskega dela je ugotoviti podobnosti in razlike med dvema učnima načrtoma za športno vzgojo in kako vplivata na razvoj športa kot vrednote v odrasli dobi. Primerjava med Nizozemsko in Slovenijo bo zanimiva tudi zato, ker sta to dve zelo različni državi kar se tiče geografskih značilnosti in naravnih danosti in se popularnost različnih športov v teh dveh državah precej razlikuje.
V naslednjih poglavjih bomo predstavili šolska sistema in kako sta se predmeta v obeh državah skozi zgodovino razvijala, nato pa bomo predstavili učna načrta za športno vzgojo ter predstavili poglavitne podobnosti in razlike, ki se med njima pojavljajo. Ugotoviti želimo, kaj je ključno pri samem predmetu, da pri otroku razvije željo po športnem udejstvovanju tudi v prostem času in v dobi odraslosti.
3. EMPIRIČNI DEL
3.1 Cilj raziskave in raziskovalna vprašanja
Cilj raziskave je bil primerjati število ur predmeta, primerjati vsebine in cilje učnega načrta za športno vzgojo v obeh učnih načrtih, primerjati vsebino učnega načrta kot dokumenta in primerjati, ali se športna aktivnost odraslih, ki bi lahko bila tudi posledica različnih učnih načrtov, razlikuje glede na državo. Ugotoviti smo želeli, kako se učna načrta za športno vzgojo vsebinsko razlikujeta in kateri so glavni poudarki enega in drugega učnega načrta. Cilj je bil primerjati tudi dolgoročne učinke športne vzgoje in iz tega ugotoviti, katera področja določen sistem bolje razvija in na kakšen način šole v obeh državah dosegajo namene športne vzgoje.
3.2 Metode dela
V magistrskem delu smo uporabili deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja.
Raziskava je kvalitativna.
3.2.1 Proučevane enote
Osnova za raziskavo sta bila učna načrta Slovenije in Nizozemske za športno vzgojo.
Za pomoč pri pojasnjevanju pojmov in podrobnejši razlagi ter interpretaciji dobljenih podatkov smo uporabili druge uradne dokumente, akte in pravilnike.
3.2.2 Opis postopka zbiranja podatkov
Podatke smo zbirali tako, da smo primerjali učna načrta za športno vzgojo in glede na zastavljene kriterije interpretirali rezultate. Pri tem smo uporabili slovensko in nizozemsko literaturo oz. podatke s spletnih strani ene in druge države, podatke pa smo zbirali tudi preko spletnih portalov, ki združujejo podatke vseh izobraževalnih sistemov v Evropski uniji.
3.2.3 Postopki obdelave podatkov
Podatke smo obdelali na podlagi kvalitativne analize podatkov.
3.3 Rezultati in razlaga
V sledečem poglavju smo prikazali vsebino obeh učnih načrtov in to primerjali ter ugotovitve zapisali v interpretacijah. Primerjali smo vsa poglavja, ki se nahajajo v slovenskem učnem načrtu in poskušali podobno vsebino najti v nizozemskem učnem načrtu. Ker se njihov učni načrt precej razlikuje od slovenskega oz. pri njih ne gre le za en dokument, smo vsebino prevedli iz različnih virov, vsi pa so internetni, saj na Nizozemskem nimajo podobnih pravilnikov in zakonov v knjižni izdaji. Podpoglavja v sledečem poglavju so poimenovana po poglavjih slovenskega učnega načrta za športno vzgojo.
3.3.1 Opredelitev predmeta in splošna izhodišča
Prvo poglavje v slovenskem učnem načrtu se imenuje Opredelitev predmeta in splošna izhodišča. Spodaj smo predstavili in primerjali vsebini tega poglavja iz obeh učnih načrtov.
3.3.1.1 Slovenija
1. poglavje slovenskega učnega načrta za športno vzgojo se imenuje »opredelitev predmeta«. Najprej opredeli kaj sploh je športna vzgoja oz. kaj je njen namen, opiše splošna izhodišča, ki naj jim učitelj sledi, in pojasni obseg ter strukturo predmeta.
»Šolska športna vzgoja je nenehen proces bogatenja znanja, razvijanja sposobnosti in lastnosti ter pomembno sredstvo za oblikovanje osebnosti in odnosov med posamezniki. Z redno in kakovostno športno vadbo prispevamo k skladnemu biopsihosocialnemu razvoju mladega človeka, sprostitvi, nevtralizaciji negativnih učinkov večurnega sedenja in drugih nezdravih navad. Ob sprotni skrbi za zdrav razvoj ga vzgajamo in učimo, kako bo v vseh obdobjih življenja bogatil svoj prosti čas s športnimi vsebinami. Z zdravim življenjskim slogom bo tako lahko skrbel za dobro počutje, zdravje, vitalnost in življenjski optimizem« (Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 4).
»Učitelj sledi naslednjim izhodiščem:
spoštuje načelo enakih možnosti za vse učence in upošteva njihovo različnost in drugačnost,
pedagoški proces vodi tako, da bo vsak učenec uspešen in motiviran,
učnociljna naravnanost učnega načrta dopušča določeno stopnjo avtonomije šole in učitelja, a hkrati zahteva prevzem strokovne odgovornosti za ustrezno izbiro vsebin, učnih metod in oblik ter organizacijskih pristopov,
načrtno spremlja in vrednoti učenčev razvoj in dosežke ter ga spodbuja k redni športni dejavnosti,
igra kot vir sprostitve in sredstvo vzgoje naj bo vključena v vsako uro športne vzgoje,
spodbuja učence k humanim medsebojnim odnosom in športnemu obnašanju (ferpleju),
posebno skrb naj nameni nadarjenim za šport in učencem s posebnimi potrebami,
povezuje športno dejavnost z drugimi predmetnimi področji,
pri delu uporablja informacijsko-komunikacijsko tehnologijo,
spoštuje predpisane standarde in normativna izhodišča ter poskrbi za varnost pri vadbi« (Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 4).
3.3.1.2 Nizozemska
Učenci se naučijo odgovornega sodelovanja pri različnih aktivnostih ter osnovnih načel in pravil najpomembnejših aktivnosti ter iger (TULE – Bewegingsonderwijs, b.d.).
3.3.1.3 Interpretacija
Slovenski učni načrt za športno vzgojo podrobneje opredeli sam predmet in natančno opredeli tudi učiteljevo vlogo, medtem ko nizozemski učni načrt pri opredelitvi ne omenja učiteljeve vloge, sam predmet pa opredeli zelo splošno. Slovenska opredelitev predmeta omenja tudi nadaljnji razvoj otroka, ne le na gibalnem področju, pač pa tudi biopsihosocialni razvoj, omenja zdrav življenjski slog, vitalnost, optimizem, poleg tega pa tudi fairplay, kar z »odgovornim sodelovanjem pri različnih aktivnostih« omenja tudi nizozemska opredelitev, motivacijo za šport in varnost, kar
nakazuje na vzgojo otrok v šport v odrasli dobi. Slovenski učni načrt torej že v opredelitvi predmeta stremi k razvoju športa kot vrednote tudi v odrasli dobi.
Nizozemska opredelitev govori o tem, kaj se učenci naučijo, slovenska opredelitev pa o tem, kako naj učitelji vodijo pouk.
3.3.2 Obseg in struktura predmeta
V poglavju obseg in struktura predmeta smo predstavili število ur predmeta šport iz obeh učnih načrtov in vrste dejavnosti, ki jih v sklopu predmeta izvajajo v obeh državah.
3.3.2.1 Slovenija
»Program športne vzgoje se izvaja v vseh razredih osnovne šole. Namenjenih mu je 834 ur rednega pouka in pet športnih dni v vsakem šolskem letu. Program je zaradi razvojnih značilnosti učencev vsebinsko, organizacijsko in metodično zaokrožen v tri šolska obdobja. V vsakem od teh šola ponuja tri vrste dejavnosti:
dejavnosti, obvezne za vse učence,
dejavnosti, ki jih šola ponudi; vključevanje učencev je prostovoljno,
dodatne dejavnosti, ki jih šola lahko ponudi; vključevanje učencev je prostovoljno«
(Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 5).
Dejavnosti, obvezne za vse učence
Tabela 2: Obvezne dejavnosti za učence
Prvo vzgojno-
izobraževalno obdobje
Drugo vzgojno-
izobraževalno obdobje
Tretje vzgojno-
izobraževalno obdobje Redni pouk z dvajseturnim
tečajem plavanja v 2. ali 3. razredu
Redni pouk, Redni pouk,
športni dnevi, pet na leto. športni dnevi, pet na leto. športni dnevi, pet na leto.
Vir: Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 5
Dejavnosti, ki jih šola ponudi, vključevanje učencev je prostovoljno
Tabela 3: Prostovoljne dejavnosti za učence
Prvo vzgojno-
izobraževalno obdobje
Drugo vzgojno-
izobraževalno obdobje
Tretje vzgojno-
izobraževalno obdobje Šola v naravi s poudarkom
na plavanju in zimskih dejavnostih,
Športne interesne dejavnosti,
športne interesne dejavnosti,
Športne interesne dejavnosti,
dopolnilni pouk. dopolnilni pouk. dopolnilni pouk.
Vir: Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 5
Dodatne dejavnosti, ki jih šola lahko ponudi, vključevanje učencev je prostovoljno
Tabela 4: Obvezne dejavnosti za učence
Prvo vzgojno-
izobraževalno obdobje
Drugo vzgojno-
izobraževalno obdobje
Tretje vzgojno-
izobraževalno obdobje Izbirna predmeta šport in plesne dejavnosti,
Nastopi, prireditve in
šolska športna
tekmovanja,
Nastopi, prireditve in
šolska športna
tekmovanja,
prireditve in šolska športna tekmovanja,
tečaji, šole v naravi, športni tabori oz. druge oblike pouka,
tečaji, šole v naravi, športni tabori oz. druge oblike pouka,
tečaji, šole v naravi, športni tabori oz. druge oblike pouka,
dodatni športni programi, dodatni športni programi, dodatni športni programi, minuta za zdravje, minuta za zdravje, minuta za zdravje,
rekreativni odmor, rekreativni odmor, rekreativni odmor, oddelki z dodatno športno
ponudbo.
oddelki z dodatno športno ponudbo.
oddelki z dodatno športno ponudbo.
Vir: Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 5, 6
3.3.2.2 Nizozemska
Program športne vzgoje se izvaja v vseh razredih osnovne šole. Razdeljen je na 4 obdobja oz. cilji so napisani za dva razreda skupaj. Nimajo predpisanega točnega obsega ur na teden ali leto, zato učitelji sami določajo, kolikokrat na teden bodo z razredom imeli športno vzgojo, navadno pa se odločajo za 2 šolski uri tedensko, kar je skupno približno 608 ur v 8 letih. Program obsega redne ure športne vzgoje, poleg tega pa nekatere šole enkrat letno organizirajo športni dan dejavnosti, kjer učenci cele šole tekmujejo v različnih disciplinah oz. tekmujejo v različnih disciplinah proti drugim šolam. Podobnih oblik kot so šola v naravi, plavalni in smučarski tečaj na Nizozemskem nimajo (D. Levac Cornelissen, osebna komunikacija, 3. 5. 2017).
3.3.2.3 Interpretacija
Spodnja tabela prikazuje število ur predmeta v posameznem razredu.
Tabela 5: Primerjava števila ur športne vzgoje po razredih
RAZRED
ŠT. UR ŠPORTNE
VZGOJE ŠPORTNI
DNEVI
OBVEZNE IN PROSTOVOLJNE
DEJAVNOSTI
SLO NIZ SLO NIZ SLO NIZ
Groep 1 2 uri/teden 1
Groep 2 2 uri/teden 1
Groep 3/
1. razred 3 2 uri/teden 5 1
Groep 4/
2. razred 3 2 uri/teden 5 1
20 ur plavalnega tečaja Groep 5/
3. razred 3 2 uri/teden 5 1
Groep 6/
4. razred 3 2 uri/teden 5 1 Plavalna šola v
naravi Groep 7/
5. razred 3 2 uri/teden 5 1 Šola v naravi z
zimskimi dejavnostmi Groep 8/
6. razred 3 2 uri/teden 5 1
7. razred 2 5
8. razred 2 5
9. razred 2 5
Na Nizozemskem se njihovi razredi imenujejo skupine (niz. groep) in groep 1 ne sovpada s slovenskim 1. razredom, ampak je, kakor je razvidno iz tabele 5, zamaknjeno za 2 leti, saj na Nizozemskem otroci začnejo obiskovati osnovno šolo pri starosti 4 let.
Kot je razvidno iz zgornjih podatkov, ima učni načrt za športno vzgojo v Sloveniji prvih 6 let več ur namenjenim športnim aktivnostim. V 1. in 2. vzgojno- izobraževalnem obdobju so v Sloveniji predvidene po 3 šolske ure tedensko v vsakem razredu, medtem ko sta na Nizozemskem priporočeni le po 2. To pomeni, da imajo slovenski učenci v prvih 6 letih obveznega šolanja po približno 40 ur rednega programa športne vzgoje na leto več kot na Nizozemskem. V tretjem izobraževalnem obdobju sta v Sloveniji predvideni 2 šolski uri tedensko, kar pa je isto kot na Nizozemskem. V Sloveniji so torej otroci deležni 834 ur rednega pouka športne vzgoje v osnovni šoli, medtem ko so otroci na Nizozemskem deležni le 608 ur športne vzgoje, kar je kar 226 ur športne vzgoje manj.
Tudi število športnih dni se v Sloveniji in na Nizozemskem razlikuje, saj je v Sloveniji v vsakem razredu obveznih 5 športnih dni, na Nizozemskem pa učni načrt ne omenja športnih dni, osnovnošolski učitelji in profesor z izobraževalnega inštituta za strokovne delavce v športu CIOS Goes Breda pa so omenili, da takšnih dni nimajo.
Kot razlog je slednji navedel, da nimajo takšnih danosti, kot jih imamo v Sloveniji, da bi se lahko odpravili v gore ali pa odšli na smučanje. Vsak športni dan v Sloveniji traja 5 šolskih ur (Učni načrt za športno vzgojo, 2011), kar pomeni, da v sklopu športnih dni opravijo slovenski učenci 225 ur športne vzgoje.
Poleg rednega pouka športne vzgoje in športnih dni pa je v Sloveniji obvezen tudi 20- urni plavalni tečaj v 2. ali 3. razredu.
Če smo predhodno omenili, da so slovenski učenci deležni 226 ur športne vzgoje več kot nizozemski, pa se to število z upoštevanjem drugega programa še poveča, saj slovenski učni načrt za športno vzgojo opredeljuje tudi ponujene in dodatne dejavnosti, ki se jih učenci lahko prostovoljno udeležujejo. Nizozemski učni načrt ne omenja športnih tekmovanj, šol v naravi, športnih prireditev, nastopov in interesnih dejavnosti, pa tudi ne dodatnih programov, kot so v slovenskem učnem načrtu omenjeni minuta za zdravje, rekreativni odmor, športni oddelki, in dodatni športni programi, kot so Zlati sonček, Ciciban planinec in Mladi planinec.
3.3.3 Splošni cilji
V poglavju splošni cilji smo predstavili splošne cilje predmeta šport. Pri opredelitvi nizozemskih splošnih ciljev športne vzgoje smo napisali in prevedli opredelitev, ki se vsebinsko najbolj sklada s slovenskimi splošnimi cilji športne vzgoje, saj konkretno splošnih ciljev v učnem načrtu ni opredeljenih.
3.3.3.1 Slovenija
Slovenski učni načrt splošne cilje za športno vzgojo opredeljuje široko, s čimer zajema tako zdrav življenjski slog otrok kot tudi vzgojo otrok k sodelovanju, razumevanju športa kot pomembnega dejavnika za kakovostno življenje in k razumevanju pomena ferpleja v športu.
»S športno vzgojo, usmerjeno v:
zadovoljitev učenčeve prvinske potrebe po gibanju in igri,
posamezniku prilagojen razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti,
pridobivanje številnih in raznovrstnih gibalnih spretnosti ter športnih znanj in
čustveno in razumsko dojemanje športa,
uresničujemo splošne cilje športne vzgoje v osnovnošolskem programu:
ustrezna gibalna učinkovitost in oblikovanje zdravega življenjskega sloga:
o skladna telesna in gibalna razvitost, pravilna telesna drža, o zavesten nadzor telesa pri izvedbi položajev in gibanj,
o zdrav način življenja (ustrezna kondicijska pripravljenost; telesna nega;
zdrava prehrana; razbremenitev in sprostitev; ravnovesje med učenjem, športno dejavnostjo, počitkom in spanjem; odpornost proti boleznim;
sposobnost prenašanja naporov; nevtralizacija negativnih učinkov sodobnega življenja),
usvajanje spretnosti in znanj, ki omogočajo sodelovanje v različnih športnih dejavnostih:
o seznanjanje z varnim in odgovornim športnim udejstvovanjem, o spodbujanje gibalne ustvarjalnosti,
razumevanje koristnosti rednega gibanja in športa ter njune vloge pri kakovostnem preživljanju prostega časa,
pozitivno doživljanje športa, ki bogati posameznika:
o zadovoljstvo ob gibanju, premagovanju naporov in doseganju osebnih ciljev,
o krepitev zdravega občutka samozavesti in zaupanja vase,
o oblikovanje pristnega, čustvenega, spoštljivega in kulturnega odnosa do narave ter okolja kot posebne vrednote,
oblikovanje pozitivnih vedenjskih vzorcev (spodbujanje medsebojnega sodelovanja, strpnosti in sprejemanja drugačnosti, razvoj zdrave tekmovalnosti in spoštovanje športnega obnašanja – ferpleja)«
(Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 7, 8).
»Primerno izbrane vsebine, ustrezne učne metode in oblike ter individualno postavljanje doseganja ciljev naj omogočajo, da se učenci ob športnem udejstvovanju počutijo prijetno, se psihično sprostijo, hkrati pa osmislijo in bolje razumejo šport. Učenci si oblikujejo stališča in vrednotni odnos do športa 8 kot kulturne sestavine človekovega življenja in enega najpomembnejših dejavnikov zdravega življenjskega sloga« (Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 7, 8).
»Ob redni in kakovostni športni vadbi naj bi učenec postal gibalno izobražen:
je ustrezno gibalno učinkovit glede na svoje značilnosti in stopnjo biološkega razvoja,
usvojene spretnosti in znanja mu omogočajo varno in odgovorno sodelovanje v različnih športnih dejavnostih v prostem času,
razume pomen gibanja in športa ter njunih vplivov na zdravje in
je redno športno dejaven«
(Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 7, 8).
3.3.3.2 Nizozemska
Na šolskih dvoriščih lahko v času igre opazimo veliko otrok, kar kaže na to, da se otroci zelo radi in veliko igrajo. Športna vzgoja v šoli spodbuja aktivno preživljanje prostega časa in spodbuja otroke, da preizkusijo čim več različnih športnih aktivnosti in tako razvijejo širok »gibalni spekter«. Športna vzgoja v šoli vključuje razvoj tako gibalnih sposobnosti kot tudi socialnih kompetenc (Mooij in Van Berkel, 2008).
Gibalne sposobnosti razvijajo preko vaj ravnotežja, skakanja, plezanja, gimnastike, teka in gibanja po ritmu glasbe, poleg tega pa tudi preko različnih iger, kot so žongliranje, borilne igre ipd. Zaradi tega nabora različnih aktivnosti bodo otroci tudi svoje popoldanske aktivnosti usmerili v športno vadbo ne glede na letni čas in tako razvijali kulturo športa (Mooij in Van Berkel, 2008).
Socialne kompetence pa razvijajo med igro, saj se morajo prilagajati pravilom in ta upoštevati ter se zavedati, da ima vsak član pri skupinskih igrah svojo vlogo. Tako se morajo naučiti tudi medsebojnega spoštovanja, spoštovanja lastnih sposobnosti in sposobnosti drugih ter razvijajo pozornost za varnost sebe in drugih.
Najpomembnejše pri vsem skupaj pa je, da otroci med športno igro uživajo in se zabavajo, saj je to ključnega pomena za nadaljnjo željo po športnem udejstvovanju (Mooij in Van Berkel, 2008).
3.3.3.3 Interpretacija
Splošni cilji športne vzgoje se med Slovenijo in Nizozemsko precej razlikujejo.
Slovenski splošni cilji so opredeljeni bolj natančno in specifično. 5 splošnih ciljev je v slovenskem učnem načrtu za športno vzgojo opredeljenih in še dodatno opisanih, kaj vse zajemajo in katerih vsebin ali področji se dotikajo. Opredeljeno je tudi, kam naj bo športna vzgoja usmerjena ter tudi kakšne učinke naj bi športna vzgoja imela na posameznika oz. kaj naj ob koncu izobraževanja posameznik zna. Nizozemska opredelitev splošnih ciljev predmeta je sicer bolj laična in splošna, a tako kot slovenska opredelitev omenja vzgojo otrok k pozitivnemu dojemanju športa, spodbuja k športnemu udejstvovanju, omenja razvoj socialnih kompetenc in gibalnih sposobnosti, a teh, z razliko od slovenskega učnega načrta, ne opredeli natančneje.
3.3.4 Operativni cilji in vsebine
V poglavju operativni cilji in vsebine smo iz obeh učnih načrtov naredili nabor vseh vsebin, ki jih v osnovni šoli obravnavajo v obeh državah. Vsem vsebinam iz nizozemskega učnega načrta nismo mogli poiskati podobne vsebine kot je opredeljena v slovenskem učnem načrtu. V tem poglavju so najprej primerjane vse vsebine med seboj, nato pa še vsaka vsebina, ki jo najdemo tako v slovenskem kot tudi v nizozemskem učnem načrtu.
V primerjavi s slovenskim učnim načrtom nizozemski nima opredeljenih operativnih ciljev za nobeno vsebino.
Tabela 6: Slovenske in nizozemske vsebine športne vzgoje
SLOVENIJA
NIZOZEMSKA 1. V-I2 OBDOBJE 2. V-I OBDOBJE 3. V-I OBDOBJE
Naravne oblike gibanja in igre
Naravne oblike gibanja, igre in splošna kondicijska
priprava
Splošna kondicijska priprava
Ravnotežje Plezanje
Skoki Tek Meti Plezanje Lovljenje
Atletska abeceda Atletika Atletika
Gimnastična abeceda
Gimnastika z ritmično izraznostjo
Gimnastika z ritmično izraznostjo
Vzmik
Plesne igre Ples Ples Ples
Igre z žogo Mala košarka Mala odbojka Mali rokomet Mali nogomet
Košarka, odbojka, rokomet, nogomet
Elementarne igre Igre z žogo
Plavalna abeceda Plavanje in nekatere vodne
dejavnosti
Smučanje in nekatere zimske
dejavnosti DODATNE
VSEBINE: zimske dejavnosti, športna
programa zlati sonček in ciciban
planinec
DODATNE VSEBINE: rolanje,
kolesarjenje, namizni tenis, mali
tenis, elementi borilnih športov,
badminton, deskanje idr. Ter
športni programi Krpan, Mali planinec idr.
DODATNE VSEBINE: plavanje
in nekatere vodne dejavnosti, smučanje in nekatere zimske
dejavnosti
Ravnotežje Borilne igre Igre z žogo
DRUGE DODATNE VSEBINE: rolanje,
kolesarjenje, lokostrelstvo, judo,
karate, namizni tenis, tenis, badminton, orientacijski tek, nordijska hoja idr.
Borilne igre
Pohodništvo Ugotavljanje in
spremljanje gibalnih sposobnosti telesnih značilnosti
Ugotavljanje in spremljanje
gibalnih sposobnosti telesnih značilnosti
Ugotavljanje in spremljanje
gibalnih sposobnosti telesnih značilnosti
Vir: Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 11 – 28, TULE – Bewegingsonderwijs, b.d.
3.3.4.1 Interpretacija
Iz tabele 6 lahko razberemo, da se je kar nekaj vsebin podobnih in se pojavljajo tako v slovenskem kot tudi v nizozemskem učnem načrtu za športno vzgojo.
Prve razlike med vsebinami lahko opazimo pri naravnih oblikah gibanja, saj imajo na Nizozemskem te vsebine obravnavane kot samostojne, v slovenskem učnem načrtu pa se vse te vsebine nahajajo znotraj naravnih oblik gibanja in atletike.
Naslednja razlika se pojavi pri gimnastiki, saj imajo na Nizozemskem vzmik opredeljen kot samostojno obliko, v Sloveniji pa to delajo med urami gimnastike.
Naslednje razlike se pojavijo pri vsebinah plavanja in smučanja, saj teh dveh vsebin nizozemski učni načrt za športno vzgojo sploh ne omenja. Menimo, da bi bilo plavanje tudi na Nizozemskem možno vključiti v učni načrt, smučanje pa je pri njih, tako kot tudi pohodništvo oz. gorništvo, skoraj nemogoče, saj je Nizozemska dežela, katere večji del sodi v Nemško-poljsko nižavje in le na skrajnem jugu sega v visokogorje, kar pomeni da večji del države nima nobene druge vzpetine razen sipin (Natek in Natek, 2000).
Pri opredelitvi dodatnih vsebin v slovenskem učnem načrtu najdemo rolanje, kolesarjenje ipd., kar je v Nizozemskem učnem načrtu opredeljeno pod vsebino ravnotežje. Poleg tega pod dodatne vsebine sodijo tudi elementi borilnih veščin, kar najdemo tudi kot samostojno vsebino v nizozemskem učnem načrtu za športno vzgojo, tenis in badminton pa sta na Nizozemskem opredeljena pod vsebino igre z žogo.
Podobnega testiranja za športno-vzgojni karton nizozemski učni načrt ne omenja.
V slovenskem učnem načrtu se vsebine tekom treh izobraževalnih obdobij spreminjajo oz. se spreminja njihovo ime, iz česar lahko sklepamo, da se metoda v izobraževalnih obdobjih razlikuje, saj se naravne oblike gibanja v 1. izobraževalnem obdobju imenujejo »naravne oblike gibanja in igre«, v 2. »naravne oblike gibanja, igre in splošna kondicijska priprava«, v 3. pa »splošna kondicijska priprava«. Iste variacije se kažejo tudi pri nekaterih drugih vsebinah. V nizozemskem učnem načrtu
