UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA POMORSTVO IN PROMET
DIPLOMSKO DELO
Inšpekcija požarne opreme na ladji
Luka Kolman
Portorož, avgust 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA POMORSTVO IN PROMET
DIPLOMSKO DELO
Inšpekcija požarne opreme na ladji
Luka Kolman
Portorož, avgust 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA POMORSTVO IN PROMET
DIPLOMSKO DELO
Inšpekcija požarne opreme na ladji
Mentor: prof. dr. Stojan Petelin Študent: Luka Kolman
Jezikovni pregled: Sabina Kravos Jugovac, prof.
Vpisna številka: 09160099
Študijski program: Dodiplomski visokošolski študijski program prve stopnje Pomorstvo Smer študija: Ladijsko strojništvo
Portorož, avgust 2020
ZAHVALA
Zahvaljujem se svojemu mentorju prof. dr. Stojanu Petelinu za vso pomoč in nasvete, ki mi jih je nudil med pisanjem diplomske naloge. Zahvaljujem se tudi vsem ostalim profesorjem, ki so me vodili na moji poti do zaključka dodiplomskega študija. Zahvaljujem se sestri za pomoč pri urejanju naloge, posebna zahvala pa gre mojim staršem za brezpogojno finančno in moralno podporo.
II PREDGOVOR
Kot zaključno temo svojega študija ladijskega strojništva sem izbral inšpekcijo požarne opreme na ladji, saj sem tudi sam prostovoljni gasilec in že dolgo rokujem z gasilsko opremo ter se tako dobro zavedam, da mora biti oprema vedno v delujočem stanju, saj je od nje lahko odvisno naše življenje. Požar na ladji je ena izmed nesreč, ki je najpogosteje kriva za izgubo življenj, tovora ali celotne ladje. Ker ladja med plovbo ne more dobiti nove opreme, se mi zdi še posebej pomembno, da je oprema na ladji vedno brezhibna in na voljo oziroma na pravem mestu. To pa lahko dosežemo samo z rednim pregledovanjem opreme in drugih elementov gasilskega sistema na ladji.
III
1 UVOD ... 1
2 PREDSTAVITEV POŽARNE OPREME NA LADJI ... 2
2.1 OSEBNA ZAŠČITNA OPREMA ... 2
2.2 FIKSNI SISTEMI GAŠENJA NA LADJI ... 5
2.3 PRENOSNI IN POLPRENOSNI GASILNI APARATI ... 6
2.4 MEŠALEC IN ROČNIK ZA PENO ... 9
2.5 ALARMNI SISTEMI NA LADJAH ... 10
2.6 PROTIPOŽARNA VRATA IN PROTIPOŽARNE PREGRADNE STENE ... 11
2.7 POŽARNI DETEKTORJI ... 12
2.8 VENTILACIJA IN DUŠILCI POŽARA ... 14
2.9 SISTEM GAŠENJA Z MORSKO VODO ... 15
2.10 JEKLENKE S KISIKOM ZA MEDICINSKO UPORABO ... 15
3 PREGLED OPREME ... 17
3.1 PREGLED OSEBNE ZAŠČITNE OPREME ... 17
3.1.1 DIHALNI APARAT ... 17
3.1.2 EEBD ... 18
3.2 POŽARNA OPREMA ... 18
3.2.1 PRENOSNI GASILNI APARATI ... 18
3.2.2 GASILNI APARATI NA KOLESIH ... 20
3.2.3 PRENOSNI ROČNIKI IN MEŠALCI ZA PENO ... 20
3.2.4 FIKSNI NIZKOTLAČNI IN VISOKOTLAČNI SISTEM GAŠENJA S CO2 .. 21
3.2.5 FIKSNI SISTEMI GAŠENJA NA PLIN (NE CO2) ... 24
3.2.6 FIKSNI SISTEMI GAŠENJA NA PRAH ... 25
3.2.7 FIKSNI SISTEM GAŠENJA Z AEROSOLOM ... 26
3.2.8 FIKSNI SITEM GAŠENJA S PENO ... 26
3.2.9 FIKSNI SISTEM GAŠENJA Z VODNO MEGLO ... 27
3.2.10 GASILNI SISTEM KUHINJE IN CVRTNIKA ... 29
3.2.11 SPLOŠNI ALARM IN SISTEM ZA OBVEŠČANJE POTNIKOV ... 29
IV
3.2.12 POŽARNA VRATA ... 29
3.2.13 FIKSNI DETEKTORJI IN ALARMI POŽARA ... 29
3.2.14 VENTILACIJA IN POŽARNI DUŠILCI ... 30
3.2.15 SISTEM ČRPANJA MORSKE VODE ZA GAŠENJE, POŽARNE ČRPALKE, CEVI, ROČNIKI IN HIDRANTI ... 30
3.2.16 JEKLENKE S KISIKOM ZA ZDRAVSTVENO UPORABO ... 31
3.3 TESTIRANJE KONCENTRATA ZA PENO ... 32
3.3.1 TESTI ZA POTRDITEV TIPA KONCENTRATA ... 32
3.3.2 PERIODIČNI TESTI KONCENTRATA ... 33
4 NESREČE ZARADI NEIZPRAVNE POŽARNE OPREME ... 35
4.1 NESREČA – MS SCANDINAVIAN STAR ... 35
4.2 UND Adriyatik ... 38
4.3 OSCAR WILDE ... 40
5 IMO ... 41
5.1 SOLAS ... 41
5.2 FSS ... 41
5.3 ISM ... 41
5.4 SMS ... 42
6 ZAKLJUČEK ... 43
7 VIRI ... 44
V POVZETEK
Požar lahko na ladji nastane zaradi nešteto razlogov in zato predstavlja visok dejavnik tveganja izgube življenj, tovora ali ladje. V primeru požara je najpomembnejše, da je na ladji uporabna oprema, ki je lahko dostopna. Zato sem v svoji diplomi na kratko predstavil požarno opremo, ki je prisotna na ladji. Nato sem predstavil vsa pravila, ki veljajo za pregledovanje opreme na ladji. Opisal sem, katera oprema mora biti pregledana na določene intervale in kaj je potrebno na teh pregledih preveriti. Ugotavljal sem, kaj se zgodi, če oprema ni v takšnem stanju, kot bi morala biti, če ni na svojem mestu ali če ni pravilno uporabljena. Na koncu sem še na kratko opredelil hierarhijo zakonov, predpisov in konvencij za lažje razumevanje naloge.
Ključne besede: inšpekcija požarne opreme, požarna oprema, SOLAS, mednarodni pomorski predpisi
VI SUMMARY
Fire can break out on ships for infinite amount of reasons and because of that it is a big factor in the risk of losing lives, cargo or ships. In case of fire it is of most importance that there is usable fire equipment on ship that is easily accessible. Because of that I briefly wrote about fire equipment used on ships. After that I presented all the rules that are established for inspection of the equipment. I wrote about which equipment must be inspected on set intervals and what should be inspected. In the end I researched what happens if fire equipment is not in the condition it should be, if it is not stored correctly or if crew does not know how to use it Key words: inspection of fire equipment, fire equipment, SOLAS, international maritime regulations
1 1 UVOD
Izmed vseh nesreč, ki se lahko zgodijo na ladji, velja požar za eno izmed najnevarnejših, ker lahko ob nepravilnem ravnanju velikokrat pomeni izgubo življenj, tovora ali ladje. Zato je zelo pomembno, da zna posadka požar hitro in učinkovito pogasiti. Poleg znanja, ki ga potrebujejo za gašenje, potrebujejo tudi primerno opremo za gašenje. Oprema za gašenje mora biti takšna, kot je predpisano v pravilniku SOLAS, delujoča in na voljo tam, kjer je predpisano. Če oprema ni v takšnem stanju, kot mora biti in je ni na predvidenem mestu, se lahko iz majhnega požara, ki ni ogrožal nikogar, razvije požar, ki ogrozi celotno ladjo, posadko in potnike ali tovor. Zato je zelo pomembno, da je požarna oprema redno pregledana po navodilih, ki so zapisana v pravilniku SOLAS.
2
2 PREDSTAVITEV POŽARNE OPREME NA LADJI
Požarna oprema je med najpomembnejšimi na ladji, ker je požar ena izmed najbolj nevarnih nesreč, ki se lahko zgodijo na ladji. Če požara ne morejo pogasiti, preden se razširi do neobvladljivih razsežnosti, lahko to pomeni izgubo ladje in življenj. Zato je zelo pomembno, da je na ladji vsa potrebna požarna oprema in da je v dobrem stanju. V tem poglavju bom na kratko predstavil požarno opremo na ladjah.
2.1 OSEBNA ZAŠČITNA OPREMA
Osebna zaščitna oprema je sestavljena iz:
zaščitne obleke,
električne svetilke,
gasilske sekire,
izolirnega dihalnega aparata (IDA).
Vir: (https://myviking.viking-life.com/en/Marine-fire/Firefighting-equipment/Fireman%27s-outfit/Helmet/p/1063566)
Slika 1: Gasilska čelada
Vir: (https://www.globalsources.com/Firefighter-suit/Firefighting-suits-1181099928p.htm#1181099928)
Slika 2: Gasilska obleka
3
Vir: (https://www.thefirestore.com/store/product.aspx/productId/13126)
Slika 3: Gasilski škornji
Vir: (https://en.safetygas.com/respiratory-protection/self-contained-breathing-apparatus)
Slika 4: Izolirni dihalni aparat - IDA
Vir: (https://www.amazon.com/Nupla-Pick-Head-Fire-Axe/dp/B00890OMRK)
Slika 5: Gasilska sekira
Zaščitna obleka mora zaščititi pred vročino in opeklinami. Zunanja površina mora biti negorljiva, vodoodporna in enostavna za čiščenje. Obleka je lahko v obliki pajaca, po navadi
4
pa je sestavljena iz hlač in jakne. Hlače imajo naramnice, nosi pa se jih preko škornjev. Jakna se obleče preko hlač. Zraven spadajo še negorljive rokavice, ki ščitijo pred vročino, urezninami in drugimi poškodbami. Nekateri ladjarji zahtevajo, da ščitijo tudi pred električnim udarom.
Gasilski škornji morajo ščititi pred električnim udarom, vročino, morajo imeti kompozitno ali jekleno kapico za zaščito prstov in podplat, ki je odporen na prebadanje. Gasilska čelada ščiti pred udarci v glavo, ima vizir, ki ščiti pred vročino, in vratno pokrivalo, da goreči delci ne padajo za vrat. Imeti mora tudi pasek in »harness« za varno pritrditev čelade.
Električna svetilka je napajana z baterijami in mora svetiti vsaj 3 ure. Če je svetilka ročna, mora imeti sponko za pas ali nek način za uporabo brez rok. Obstajajo class I in class II svetilke. V uporabi so class II svetilke, na starejših ladjah pa se še vedno najdejo class I svetilke. Class I so svetilke, primerne za plovila brez tveganja prisotnosti gorljivih plinov, class II pa so primerne za uporabo v atmosferi, v kateri je lahko prisoten gorljiv plin.
Gasilska sekira mora imeti ročaj, ki prepreči električni udar visokih napetosti. Na eni strani glave sekire je rezilo, na drugi pa konica. Poleg sekire mora imeti gasilec na pasu zanko ali nek drug način za njeno nošenje.
Dihalni aparat je celotna naprava za dihanje zraka in mora vsebovati vsaj 1200 litrov zraka oziroma mora biti primeren za vsaj 30 minut dihanja. Jeklenke morajo biti izmenljive med aparati. Zraven mora biti še manometer in piščalka, ki uporabnika opozori, ko ima manj kot dvesto litrov zraka. Med uporabo dihalnega aparata mora imeti gasilec negorečo vrvico, ki se s karabinom pritrdi na gasilca, zato da ga lahko v primeru nezgode najdemo.
Dihalni aparat za izhod v sili (kasneje EEBD – Emergency Escape Breathing Device) sicer ne spada neposredno pod osebno zaščitno opremo, vendar mora biti na ladji v primeru, če se pot izhoda v sili zapolni z dimom. Uporablja se samo za evakuacijo skozi dim in ne za gašenje.
(Gradivo za opravljanje gasilskega tečaja)
5 2.2 FIKSNI SISTEMI GAŠENJA NA LADJI
Na ladjah lahko najdemo več različnih fiksnih sistemov za gašenje. To so: nizko- in visokotlačni sistemi na ogljikov dioksid, fiksni sistem gašenja na prah, fiksni sistem gašenja z aerosolom (na sodobnih ladjah se več ne uporablja), fiksni sistem gašenja s peno in fiksni sistem gašenja z vodo – vodno meglo. Izbira vrste sistema je odvisna od tega, kje na ladji bo uporabljen, kaj naj bi se z njim gasilo, od stroška inštalacije in vzdrževanja, učinkovitosti, čistosti prostora po gašenju ipd. Fiksni sistem gašenja s CO2 se po navadi uporablja v strojnici, prostoru z bojlerjem in redkeje v prostorih za tovor. V zaprtih prostorih je ta sistem zelo učinkovit, saj deluje tako, da ogenj zaduši. Čiščenje po gašenju je prav tako relativno lahko, saj ogljikov dioksid ne pusti sledov. Počistiti in popraviti je potrebno samo tisto, kar je umazano ali uničeno od ognja. Pri tem sistemu pa moramo upoštevati veliko več varnostnih pravil, saj je ogljikov dioksid za ljudi smrtno nevaren, zato moramo pred proženjem sistema biti 100 % prepričani, da v prostoru gašenja ni nikogar. Prav tako moramo pri inštalaciji upoštevati drugačna pravila, saj morajo biti jeklenke z ogljikovim dioksidom v ločenem prostoru, iz katerega plin v primeru izpusta iz sistema ne more v prostore, kjer se giba posadka ali potniki. Glavna razlika med nizkotlačnim in visokotlačnim sistemom na ogljikov dioksid je v shranjevanju ogljikovega dioksida. CO2 je v visokotlačnem sistemu shranjen v jeklenkah pri približno 70 barih pri temperaturi 30 °C, vendar zaradi temperaturnega nihanja ta tlak raste in pada. Pri nizkotlačnem sistemu je CO2
shranjen v posebnih posodah pri tlaku 20 barov pri temperaturi -18 °C. Posoda je hlajena tako, da tlak ostaja relativno konstanten. Če začne CO2 hlapeti, se sistem dodatno toliko ohladi, da se ves CO2 v plinastem stanju spremeni nazaj v tekoče stanje. Prednost nizkotlačnega sistema je varnost, slabosti pa velikost sistema za isto količino plina in potreba po hlajenju. Sistemi gašenja s peno se lahko uporabljajo v tovornih prostorih, na palubi, v strojnici pa le kot dodatek kakšnemu drugemu sistemu, kot je na primer sistem CO2. Pena je kot gasilno sredstvo najbolj učinkovita za gašenje gorljivih tekočin, ker se razleze po celotni površini in zaduši ogenj. Za proizvajanje pene v osnovi potrebujemo samo mešalec, ki zmeša vodo in koncentrat, in posebno šobo, ki mešanico speni. Zaradi vode v peni sistem ni primeren za območja, kjer je električna napeljava pod napetostjo. Slabost sistema je tudi, da v območju gašenja ostane velika količina pene, ki jo je potrebno očistiti. Fiksni sistem z vodo se največkrat uporablja v bivalnem delu tovorne ladje in v prostorih, ki so namenjeni potnikom na potniški ladji. Obstaja sistem pod stalnim tlakom in suh sistem gašenja z vodno meglo. V sistemu pod stalnim tlakom je vedno voda, pripravljena za gašenje, v suhem sistemu pa se vodo črpa v sistem šele, ko se sproži alarm.
Slabost sistema pod stalnim tlakom je, da je sistem veliko lažje sprožiti po nesreči ali zanalašč in ko se sproži en škropilnik, se sprožijo vsi v njegovi sekciji. Slabost suhega sistema pa je to,
6
da v primeru požara voda ne gasi tako hitro, kot pri sistemu pod stalnim tlakom. Slabost je tudi, da bo po gašenju vse mokro in morda zato tudi uničeno, ampak če stanje po gašenju primerjamo s sistemom s peno ali prahom, je čiščenja še vedno veliko manj. Oba sistema sta najbolj primerna za bivalne prostore, ker sama vodna megla ni nevarna za ljudi in lahko požar gasimo že med evakuacijo. Gašenje z vodo ni primerno za požare vnetljivih tekočin in električnih naprav in napeljave.
Fiksni sistemi gašenja se na ladji uporabljajo zelo redko, ker ne predstavljajo dovolj velikih prednosti pred ostalimi sistemi. Primerni so za gašenje požarov razreda A, B, C in za gašenje električnih požarov. Uporabljajo se redko, ker je po gašenju v prostoru veliko prahu, ki ga je potrebno očistiti, prah je potrebno pogosteje menjati, ker v njem nastajajo grude. Fiksen sistem gašenja na prah je sicer uporaben za največ vrst požarov, ampak pri posameznih vrstah ni tako učinkovit, kot drugi načini gašenja. Če lahko ocenimo, kaj naj bi se v nekem območju gasilo, je boljše, da izberemo sistem, ki je za to vrsto požara primernejši. (International code for fire safety systems – FSS)
2.3 PRENOSNI IN POLPRENOSNI GASILNI APARATI
Na vseh ladjah morajo biti poleg vseh fiksnih in drugih sistemov gašenja tudi prenosni in polprenosni gasilni aparati za gašenje začetnih požarov. Število gasilnih aparatov je odvisno od velikosti in vrste ladje. Vrsta gasilnega sredstva je odvisna od tega, kaj pričakujemo, da bomo s posameznim aparatom gasili. Na ladjah se uporabljajo gasilni aparati na prah, ogljikov dioksid, vodo, peno in gasilni aparat z natrijevim bikarbonatom in žveplovo kislino.
Gasilni aparat na prah se lahko uporablja za požare razreda A, B, C in električne požare. Po navadi se nahaja v strojnici in blizu električne opreme. Napolnjen je s prahom natrijevega bikarbonata. Obstaja gasilni aparat pod stalnim tlakom in gasilni aparat z notranjo jeklenko s potisnim plinom. Kot potisni plin se uporablja ogljikov dioksid ali dušik, ker oba plina dušita ogenj in ga ne pospešita. Prah sicer ni nevaren za ljudi, vendar ni priporočljivo vdihovanje, v primeru da pride v oči, je potrebno izpiranje. Slabost takšnih gasilnih aparatov je, da je prah po gašenju težko očistiti in da se prah čez čas začne strjevati v gasilnem aparatu.
Gasilni aparati z ogljikovim dioksidom so primerni za gašenje vseh vrst požarov, vendar se po navadi uporabljajo za gašenje požarov razreda B, C in električne požare. Običajno se uporabljajo v strojnici, v bivalnih prostorih in majhnih prostorih pa se ne uporabljajo, ker je ogljikov dioksid smrtonosen za ljudi. Ogljikov dioksid je v gasilnem aparatu v tekočem stanju
7
pod pritiskom. Ob aktivaciji se pretrga tesnilna membrana in ogljikov dioksid ob pritisku na ročico izhaja iz šobe v plinastem stanju. Paziti moramo, da curka ne usmerimo vase ali v koga drugega, ker lahko dobimo ozebline. Po uporabi ogljikov dioksid ne pušča sledov na gašenem območju. Aparat ni primeren za gašenje na prostem, ker plin ne bi učinkovito gasil požara.
Gasilni aparati z vodo so primerni samo za gašenje požarov razreda A. Zelo previdni moramo biti, da ne gasimo električnih požarov, požarov kovin in tekočin. V standardnih gasilnih aparatih z vodo je 9 litrov vode in notranja jeklenka z ogljikovim dioksidom. Ko gasilni aparat aktiviramo, se ogljikov dioksid sprosti v gasilni aparat in potiska vodo skozi šobo.
Gasilni aparat na peno je primeren za gašenje požarov razreda A in B. Ne smemo ga uporabiti za gašenje električnih požarov in požarov kovin. Na ladji se nahaja ob vnetljivih tekočinah.
Obstaja kemični gasilni aparat na peno in mehanski gasilni aparat na peno, vendar pa so kemični gasilni parati na peno na ladji prepovedani zaradi strupenega plina, ki ga proizvajajo. V mehanskem gasilnem aparatu na peno je voda, v posebnem vložku je koncentrat za peno in nad njim ogljikov dioksid kot potisni plin. Ob aktivaciji se koncentrat sprosti v vodo, ogljikov dioksid pa zapolni prazen prostor nad gladino in mešanico potisne skozi cev in šobo. Šoba mora biti narejena tako, da v mešanico vode in koncentrata vmeša še zrak in tako nastane pena.
Gasilni aparat z natrijevim bikarbonatom in žveplovo kislino je primeren za gašenje požarov razreda A. V gasilnem aparatu je raztopina natrijevega bikarbonata, v steklenem vložku pa žveplova kislina. Ko aparat aktiviramo, se vložek razbije, tekočini se zmešata in v kemični reakciji nastane ogljikov dioksid, ki deluje kot potisni plin za mešanico natrijevega bikarbonata in žveplove kisline in jo potisne skozi šobo. Tak gasilni aparat ni primeren za bivalne in majhne prostore, ker je ogljikov dioksid, ki nastaja, smrtno nevaren.
Razlika med prenosnimi in polprenosnimi gasilnimi aparati je samo v tem, koliko gasilnega sredstva je v njih. V prenosnih gasilnih aparatih je do 20 kilogramov gasilnega sredstva in so prenosljivi. Če je gasilnega sredstva več, mora imeti gasilni aparat kolesa in se ga prevaža, ne nosi. Polprenosni gasilni aparat uporabljata dva člana posadke. Eden ga prevaža in aktivira,
8
drugi pa gasi požar. Na polprenosnih gasilnih aparatih je cev za gašenje daljša. (International code for fire safety systems – FSS)
Vir: (https://www.canevari-sicurezza.it/estintore-a-polvere-con-classe-di-fuoco-d-da-6kg/22451/scheda)
Slika 6: Prenosni gasilni aparat
Vir: (https://absupply.net/amerex-ax450-dp-wh-fire-extinguisher-125-lb-abc-w16-rubber-wheels-30a240bc.aspx)
Slika 7: Polprenosni gasilni aparat
9 2.4 MEŠALEC IN ROČNIK ZA PENO
Pena za gašenje nastane z mešanjem vode in koncentrata za peno. Mešanica se v ročniku zmeša še z zrakom. Za mešanje vode s koncentratom za peno se uporablja mešalec za peno, ki se po navadi priključi med dve gasilski cevi s standardnim priključkom. Na mešalec s cevjo priključijo še koncentrat za peno. Zaradi notranje oblike mešalca nastane podtlak, ki povleče koncentrat in ga zmeša z vodo. Zelo pomembno je, da je mešalec pravilno nastavljen in deluje pravilno, ker če mešanica vode in koncentrata ni ustrezna, z nastalo peno ne bo mogoče učinkovito gasiti. Razmerje med koncentratom in vodo je odvisno od vrste koncentrata in pene.
Razmerje lahko nastavimo na mešalcu in je po navadi med 1 % do 6 %. Ročnik za gašenje s peno je narejen tako, da v njem nastane podtlak, ki v mešanico vode in pene vmeša še zrak.
Koliko zraka se vmeša, je odvisno od tega, ali je ročnik za lahko, srednjo ali težko peno. Ročniki za posamezne vrste pen se razlikujejo, obstajajo pa tudi kombinirani ročniki za peno, na katerih se da nastavljati, koliko zraka se vmeša v mešanico vode in koncentrata. (International code for fire safety systems – FSS)
Vir: (https://kadimex.pl/produkt/wytwornico-pradownica-typu-combi/)
Slika 8: Kombinirani ročnik za peno
Vir: (https://www.webo.si/gasilska-oprema/vodne-armature-in-cevi/vodne-armature/mesalec-penila-)
Slika 9: Mešalec za peno
10 2.5 ALARMNI SISTEMI NA LADJAH
Na ladji obstaja več vrst alarmov za različne nesreče in nevarnosti. To so:
splošni alarm,
požarni alarm,
alarm človek v morju,
alarm za zapuščanje ladje,
navigacijski alarm,
alarm strojnice,
alarm sistema CO2 v strojnici,
alarm sistema CO2 v tovornih prostorih,
alarm v primeru napada na ladjo.
V primeru požara so pomembni splošni alarm, požarni alarm, alarm za zapuščanje ladje in alarm sistema CO2 v stojnici in tovornih prostorih. Splošni alarm prepoznamo po sedmih kratkih piskih in enem dolgem. Alarm se uporablja za obveščanje posadke o izrednem stanju na ladji.
Aktivacijska točka je na mostu. Po proženju alarma mora posadka na določena zbirna mesta, kjer poslušajo obvestilo o nesreči. Ko je situacija znana, nadaljujejo po navodilih oziroma naredijo, kar je njihova naloga v nesreči, ki se je zgodila. Požarni alarm prepoznamo po neprekinjenem zvoku električnega zvonca ali ladijske troblje. Trajati mora vsaj 10 sekund. Ko je alarm sprožen, mora posadka do požarne postaje. Ko je ugotovljeno, kje gori, mora vsak opraviti svojo nalogo, dodeljeno v zbirni listi. Če je požar neobvladljiv, se lahko zgodi, da mora posadka zapustiti ladjo. V tem primeru se sproži alarm za zapuščanje ladje, ki ga prepoznamo po vsaj šestih kratkih piskih in enem dolgem. Posadka pride do zbirnih mest, kjer kapitan ali njegov namestnik poda ustno navodilo za zapuščanje ladje. Preden posadka pride do zbirnega mesta in zapusti ladjo, vzame rešilni jopič ali potopno obleko, glede na navodila iz zbirne liste vzame hrano, vodo, dodatne odeje in po najkrajši poti pride do zbirnega mesta, kjer počaka navodilo za zapuščanje ladje. Alarma za sistem CO2 v strojnici in v tovornih prostorih morata biti zvočno dobro ločljiva od vseh drugih alarmov. V strojnici se mora slišati ob delovanju vseh strojev in naprav. Alarma se morata sprožiti ob odprtju omarice, kjer so kontrole za uporabo sistema gašenja s CO2. Ko se alarm sproži, mora posadka nemudoma zapustiti območje gašenja in se zglasiti na zbirnem mestu. Ko se prešteje vse člane posadke in se zapre vso ventilacijo v prostor gašenja, se lahko sproži CO2. (International code for fire safety systems – FSS)
11
2.6 PROTIPOŽARNA VRATA IN PROTIPOŽARNE PREGRADNE STENE
Namen protipožarnih vrat in pregradnih sten na ladji je preprečitev širjenja požara med ladijskimi prostori. Protipožarna vrata in pregradne stene morajo biti narejene tako, da požar zadržijo toliko časa, kot je zapisano v njihovi klasifikaciji. Obstajajo klasifikacije A, B in C.
Vrata ali pregradna stena klasifikacije A morajo zdržati 60 minut standardnega požarnega testa in po tem času ne smejo prepustiti dima ali ognja. Poleg tega morajo biti izolirana tako, da v času, določenem v Tabeli 1, povprečna temperatura na strani, kjer ne gori, ne naraste za 138
°C oziroma 180 °C na nobeni posamezni točki vrat ali pregradne stene.
Tabela 1: Standard protipožarnih vrat/pregradnih sten A
STANDARD ČAS IZOLACIJE
A-60 standard 60 minut
A-30 standard 30 minut
A-IS standard 15 minut
A-0 standard 0 minut
Vir: (Chakraborty,2019)
Klasifikacija B pomeni, da morajo protipožarna vrata ali pregradna stena zadrževati ogenj in dim v standardnem požarnem testu za 30 minut. Vrata ali pregradna stena morajo biti izolirana tako, da v času, določenem v Tabeli 2, med standardnim požarnim testom povprečna temperatura na strani, ki ni izpostavljena ognju, ne naraste za 139 °C in temperatura na katerikoli točki vrat ali pregradne stene ne naraste za 225 °C.
Tabela 2: Standard protipožarnih vrat/pregradnih sten B
STANDARD ČAS IZOLACIJE
B-15 standard 15 minut
B-0 standard 0 minut
Vir: (Chakraborty,2019)
Pod klasifikacijo C spadajo vsa vrata ali pregradne stene, ki ne zadostujejo standardom klasifikacije A ali B.
Standardni požarni test pomeni, da so vrata ali pregradna stena z vsaj 4,65 kvadratnih metrov površine (testna stena mora biti čim bolj podobna tisti, ki bo na ladji) izpostavljena časovnemu
12
naraščanju temperature, kot je zapisano v Tabeli 3. (International code for fire safety systems – FSS)
Tabela 3: Standardni požarni test
ČAS GORENJA [MINUTE] TEMPERATURA [°C]
5 556
10 659
15 718
30 821
60 925
Vir: (The Merchant Shipping (Fire Protection) Regulations 1998. stran 4)
2.7 POŽARNI DETEKTORJI
Požarni detektorji so ena najpomembnejših komponent protipožarnega sistema na ladji. Od tega, kako hitro detektor zazna požar, je odvisno, kako hitro ga bo posadka gasila in hitreje kot se začne gasiti, več je možnosti, da bo požar uspešno pogašen. Na ladji se najpogosteje uporabljajo tri vrste detekcije požara in sicer:
detektor toplote,
detektor dima,
detektor plamena.
Detektorji toplote merijo temperaturo v prostoru in tako zaznajo, če je v prostoru požar. Čas zaznave požara je odvisen od konvekcije požara in kako hitro se senzor toplote segreje. Toplotni detektorji so lahko nameščeni samo na stropih, ki zadržijo topel zrak iz požara. Obstajajo toplotni detektorji, ki so nastavljeni na maksimalno temperaturo, na hitrost naraščanja temperature ali kombinacijo obojega. Toplotni detektorji, nastavljeni na maksimalno temperaturo, sprožijo alarm, ko temperatura v prostoru doseže nastavljeno vrednost. Toplotni detektorji, ki merijo hitrost naraščanja temperature, se sprožijo samo, ko temperatura naraste dovolj hitro. Če temperatura narašča počasi, se lahko zgodi, da tovrsten senzor požara dolgo ne bo zaznal. Detektorji, ki merijo temperaturo in hitrost njenega naraščanja, so sicer za detekcijo požara najboljši, vendar pa zaradi vibracij pogosto sprožijo lažen alarm.
Detektorji za dim zaznajo dim v prostoru na dva načina. Prvi način je optično, drugi pa z ionizacijo. Ne glede na vrsto detektorja dima je potrebno paziti, da so nameščeni na strop, kjer
13
se dim najhitreje nabere in da v bližini ni ventilacije, ki bi posrkala dim. Prednost detektorjev za dim je ta, da požar zaznajo hitreje kot toplotni detektorji ali detektorji plamena. V Tabeli 4 lahko razberemo čas zaznave različnih požarov v prostoru, velikem 10 m x 5 m in visokem 2,5 m. V testu so uporabili optični detektor dima, ionizacijski detektor dima in toplotni detektor.
Kot vidimo, detektorja za dim požar vedno zaznata hitreje. Detektor toplote pa nekaterih požarov sploh ne zazna. (World Maritime University. (2000))
Tabela 4: Čas zaznave požara različnih detektorjev
VRSTA POŽARA IONIZACIJSKI DETEKTOR DIMA
OPTIČNI
DETEKTOR DIMA
TOPLOTNI DETEKTOR
400 °C karton 75 70 Ni zaznal
400 °C les 105 110 Ni zaznal
Poliuretanska pena 35 200 270
Koš s papirjem 90 120 Ni zaznal
Bencin + 4 % nafte 20 130 Ni zaznal
Metilni alkohol Ni zaznal Ni zaznal 110
Vir: (World Maritime University. (2000). stran 38)
Detektorji plamena požar zaznajo takoj. Imajo pa programiran zamik proženja alarma, zato da se izognejo lažnim alarmom. Prav tako ni nevarnosti, da bi ventilacija odnesla dim ali toploto, kot pri toplotnem detektorju in detektorju dima. Primerni so tudi za prostore, kjer nastaja dim že zaradi normalnega dela (npr. skladišča na ro-ro ladji). Obstajajo UV in IR detektorji. Edina razlika med njima je, katere vrste toploto zaznata. Slabosti plamenskih detektorjev so: zelo težko jih je zavarovati pred lažnimi alarmi in med detektorjem in požarom ne sme biti nobene ovire, saj ga drugače ne bi zaznal. V Tabeli 5 lahko vidimo vrstni red detekcije požara posameznih detektorjev za tri različne požare v sobi, veliki 5 m x 6 m x 2,5 m. (World Maritime University. (2000))
14 Tabela 5: Delovanje detektorjev pri različnih požarih
DETEKTOR BENCIN (NI DIMA) NAFTA LES
Na določeno temperaturo Ni zaznal 6 Ni zaznal
Na hitrost naraščanja temperature Ni zaznal 5 Ni zaznal
Optični Ni zaznal 4 1
Ionizacijski Ni zaznal 3 4
UV 2 2 2
IR 1 1 3
Vir: (World Maritime University. (2000). stran 39)
2.8 VENTILACIJA IN DUŠILCI POŽARA
Ventilacija je na ladji zelo pomembna zaradi številnih zaprtih prostorov brez oken. Zato je edini način zračenja teh prostorov ventilacija. Ventilacija igra v primeru požara veliko vlogo, ker lahko, če je ne zapremo dovolj dobro, ognju nenehno dovaja kisik ali mu celo omogoči širjenje v druge prostore. Zato so na ventilacijskih kanalih nameščeni dušilci požara, ki zaprejo kanal in preprečijo dovod kisika in širjenje požara. Ventilacijski kanali in požarni dušilci morajo biti iz jekla. Edina izjema je fleksibilen del, ki poveže ventilator na zračne kanale, vendar je lahko dolg največ 600 milimetrov. Vsi ostali materiali za izgradnjo ventilacije, kot je npr. izolacija, morajo biti prav tako iz negorljive snovi. Vse ventilacijske kanale, ki gredo skozi protipožarne stene, se mora dati zapreti s požarnim dušilcem, ki mora zdržati tako dolgo, kot zdrži protipožarna stena. Pomembno je, da so vsi dušilci požara dobro označeni in lahko dostopni in se jih da z lahkoto zapreti ali odpreti. Ventilacija je pomembna tudi po požaru, ko je potrebno vse prostore, kjer je dim, prezračiti, preden so varni za vstop brez dihalnega aparata.
(International code for fire safety systems – FSS)
15 2.9 SISTEM GAŠENJA Z MORSKO VODO
Sistem za gašenje z morsko vodo je primarni način gašenja požarov na ladji, potem ko se požar toliko razširi, da se ga ne da več obvladati z gasilnimi aparati. Njegovi glavni sestavni deli so:
sesalne košare pod vodno linijo,
cevovodi po celotni ladji,
požarne črpalke,
hidranti,
cevi za gašenje in ročniki,
mednarodni obalni priklop,
izolacijski ventili.
V primeru požara se prižgejo požarne črpalke, ki črpajo vodo po požarnem cevovodu do hidranta, najbližjega požaru. Od hidranta do požara se napelje gasilska cev, na konec pa se priklopi ročnik za regulacijo in lažje usmerjanje vodnega curka v požar. Na potniški ladji do 4000 bruto tonaže morata biti vsaj 2 požarni črpalki, nad to težo pa vsaj 3. Kapaciteta požarnih črpalk mora biti na potniški ladji vsaj dve tretjini kapacitete kalužnih črpalk. Na tovornih ladjah do 1000 bruto tonaže mora biti vsaj ena črpalka, nad 1000 pa vsaj dve. Kapaciteta požarnih črpalk mora biti vsaj štiri tretjine kalužnih črpalk na potniški ladji iste velikosti. Pomembno je, da imajo vse gasilske cevi standardni priklop, ki se prilega hidrantu. Mednarodni obalni priklop se uporablja za priklop ladijskega sistema za gašenje na obalo v primeru, da pride do požara na ladji, medtem ko je ladja v pristanišču. Izolacijski ventili se uporabljajo za izolacijo posameznih sekcij požarnega cevovoda in drugih komponent. To je pomembno zato, da lahko vodo čim hitreje črpamo do požara in ne polnimo celotnega cevovoda, preden voda pride do želenega hidranta. Prav tako se izolacijski ventil uporabi v primeru poškodbe cevovoda ali katerega drugega elementa protipožarnega sistema, zato da ne izgubljamo vode iz sistema. Cevovod, ki je izpostavljen temperaturam, ki bi lahko povzročile zmrzovanje, mora biti izoliran in s tem zaščiten pred zmrzovanjem. (International code for fire safety systems – FSS)
2.10 JEKLENKE S KISIKOM ZA MEDICINSKO UPORABO
Jeklenke s kisikom za medicinsko uporabo morajo biti na ladji za oskrbo mornarjev ali potnikov, ki za zdravljenje potrebujejo kisik zaradi okvare dihal ali ker sami niso sposobni dihati. V primeru požara lahko pride do vdihovanja dima, zato je zelo pomembno, da so na ladji
16
jeklenke s kisikom, ki se uporabi pri zdravljenju simptomov vdihanega dima. Jeklenke s kisikom so po navadi napolnjene na 200 barov, imeti morajo regulator in vse povezave iste barve, da ne pride do napake pri uporabi. Med plovbo morajo biti zavarovane, da se v primeru slabih razmer na morju ne poškodujejo.
17 3 PREGLED OPREME
Na ladji in vsepovsod drugod je zelo pomembno, da je oprema, ki jo uporabljamo za gašenje in reševanje, v popolnoma delujočem stanju in je lahko dostopna na vseh predpisanih mestih. Zato je zelo pomembno, da je oprema redno pregledana. (SOLAS regulation II-2/14)
3.1 PREGLED OSEBNE ZAŠČITNE OPREME
Vsak mesec je potrebno pregledati, da je v omaricah, namenjenih za shranjevanje zasebne zaščitne opreme, vsa inventura in da je oprema v uporabnem stanju. To pomeni, da ni nič strgano, zažgano, da je čelada cela, da svetilka deluje in da je vse čisto. (SOLAS regulation II- 2/14)
3.1.1 DIHALNI APARAT
Vsak teden pregledamo zunanjost dihalnega aparata, če je kaj poškodovano ali kaj manjka in preverimo, da manometri delujejo in so jeklenke polne. Letno moramo preveriti kvaliteto zraka sistema za polnjenje jeklenk. Preveriti moramo maske, ventil in regulator, da delujejo, kot morajo. Na pet let mora pooblaščeno podjetje izvesti hidrostatični preizkus jeklenk pri testnem tlaku, ki je 1,5-krat večji od delovnega tlaka jeklenke. (SOLAS regulation II-2/14)
Tabela 6: Število rezervnih jeklenk za IDA na ladjah
Vrsta ladje Število rezervnih jeklenk
Tovorna ladja brez polnilne postaje 2
Tovorna ladja s polnilno postajo 1
Potniška ladja z manj kot 36 potniki 1
Potniška ladja z več kot 36 potniki Vsaj 2
Vir: (St. Vincent and the Grenadines maritime administration.
Stran 9)
18 3.1.2 EEBD
Tedensko se pregleda delovanje manometrov in polnost jeklenk. Letno pa se EEBD pregleda glede na navodila proizvajalca. Hidrostatični pregled jeklenk se prav tako opravlja glede na navodila proizvajalca, EEBD-je, ki presežejo svojo življenjsko dobo, je potrebno zamenjati.
(SOLAS regulation II-2/14)
3.2 POŽARNA OPREMA
V tem poglavju bom opisal, katere preglede in na koliko časa jih je potrebno opraviti na požarni opremi na ladji. (SOLAS regulation II-2/14)
3.2.1 PRENOSNI GASILNI APARATI
Prenosne gasilne aparate je potrebno pregledovati glede na proizvajalčeva navodila in jih servisirati vsaj enkrat letno. Preglede lahko opravlja pooblaščena oseba. To je lahko častnik z
»advanced firefighting certificate of proficency« (SCTW A-VI/3) ali pooblaščeno servisno podjetje.
Hidrostatični test tlaka se na prenosnih gasilnih aparatih opravlja, ko opazimo znake rje ali vsaj na vsakih deset let. Če tlak v aparatih pod stalnim tlakom pade za več kot 10 %, ga je pred ponovnim polnjenjem potrebno hidrostatično testirati. Hidrostatični test izvede pooblaščeno podjetje. (SOLAS regulation II-2/14)
Tabela 7: Hidrostatično testiranje gasilnih aparatov Vrsta gasilnega sredstva in jeklenke potisnega plina
Testni tlak
Voda
Pena
Prah
Halon
Vsaj 1,5-krat delovni tlak ali
2000 kPa, če delovni tlak ni poznan
Ogljikov dioksid Vsaj 25000 kPa
Potisne jeklenke Vsaj 2-krat delovni tlak
Vir: (ISO 7165:2009)
19
Za prenosne gasilne aparate, ki jih lahko napolnimo na ladji, mora biti v rezervi za vsaj deset gasilnih aparatov in za vsaj polovico vseh ostalih aparatov, ampak ne več kot za 60 aparatov polnilnega medija in potisnega plina. Za gasilne aparate, ki jih ne moremo napolniti na ladji, mora biti na krovu vsaj deset in za pol vseh ostalih aparatov rezervnih gasilnih aparatov istega tipa in velikosti, ampak ne več kot 60. To pomeni, če je na ladji 100 gasilnih aparatov, mora biti na ladji vsaj 55 rezervnih gasilnih aparatov ali polnilnega medija in potisnega plina za vsaj 55 aparatov. (SOLAS regulation II-2/14)
Letni pregled gasilnih aparatov poleg proizvajalčevih navodil:
Potrebna je zamenjava gasilnega medija, če pri pregledu opazimo, da je z medijem kaj narobe (npr. se je strdil).
Potisni plin v aparatih pod stalnim tlakom ali ogljikov dioksid v CO2 aparatih je potrebno menjati, če masa slednjih pade za več kot 10 % začetne mase.
Vsaj enega od aparatov na prah izpraznimo, da vidimo, kakšno je stanje prahu. Če v aparatu ostane več kot 15 % prahu, je potrebno pregledati vse aparate na prah.
Pregledamo jeklenke potisnega plina za poškodbe in rjo.
Vodo in peno izpraznimo v primerno posodo in preverimo, če sta še primerni za nadaljnjo uporabo.
Če je na aparatu veliko rje, ga je potrebno zamenjati.
(SOLAS regulation II-2/14)
Petletni pregled:
Vsaj en aparat vsake vrste, proizveden v istem letu, izpraznimo med požarno vajo in s tem testiramo, če vse deluje pravilno.
Ob vsaki obnovitvi CLASE aparate pregleda pooblaščeno podjetje in po potrebi zamenja vsebino.
(SOLAS regulation II-2/14)
Desetletni pregled:
Opravimo hidrostatični test.
V celoti pregledamo gasilni aparat pred ponovnim polnjenjem. (SOLAS regulation II- 2/14)
20 3.2.2 GASILNI APARATI NA KOLESIH
Mesečno pregledamo, če so vsi gasilni aparati na kolesih na svojem mestu, pravilno postavljeni in v dobrem stanju.
Vsako leto opravimo naslednje preglede:
Pregledamo vse glede na proizvajalčeva navodila.
Vizualno pregledamo vse zunanje dele, če so nepoškodovani in v dobrem stanju.
Preverimo, kdaj je bil nazadnje narejen hidrostatični test.
Gasilne aparate s kolesi, polnjene s prahom, obrnemo na glavo in premešamo, da razbijemo grude, ki so mogoče nastale v prahu.
(SOLAS regulation II-2/14)
Na vsakih pet let pregledamo zunanje stanje vsaj enega aparata vsakega tipa, proizvedenega v istem letu. Na vsakih deset let mora pooblaščeno podjetje hidrostatično testirati vse gasilne aparate skupaj z njihovo vsebino. (SOLAS regulation II-2/14)
3.2.3 PRENOSNI ROČNIKI IN MEŠALCI ZA PENO
Mesečno pregledamo, če so vsi ročniki in mešalci za peno na svojem mestu in so v dobrem stanju.
Pri letnem pregledu moramo pregledati sledeče:
Preverimo, če je na vseh mešalcih pene nastavljeno pravilno razmerje mešanja vode in koncentrata za peno.
Preverimo, če so vse posode s koncentratom za peno še tovarniško zaprte in še ni pretekel rok uporabe.
Koncentrate za peno, ki ne temeljijo na proteinski osnovi in so tovarniško zaprti, lahko uporabimo brez periodičnih testov kakovosti, ki so zapisani v MSC.1/circ.1312.
Koncentrate, ki temeljijo na proteinski osnovi, je potrebno periodično pregledovati (kot piše v MSC.1/circ.1312), če so starejši od pet let.
Koncentrat v vseh posodah za shranjevanje, ki so že odprte ali je rok uporabe neznan, je potrebno periodično pregledovati, kot piše v MSC.1/circ.1312.
Periodične preglede kakovosti pene, ki se jih izvaja, kot piše v MSC.1/circ1312, mora izvajati pooblaščeno podjetje. (SOLAS regulation II-2/14)
21
3.2.4 FIKSNI NIZKOTLAČNI IN VISOKOTLAČNI SISTEM GAŠENJA S CO2
Pri pregledu fiksnega sistema na CO2 moramo še posebej paziti na varnost, slediti moramo strogim pravilom, da osebe, ki pregleduje sistem, in ostalih članov posadke ne spravimo v nevarnost. Pomembna je zelo dobra komunikacija med osebo, ki opravlja pregled, in ostalo posadko. Potrebno je odstraniti ali zakleniti vse smerne ventile, ali pa zapreti in zakleniti glavni ventil sistema. Vsa posadka mora biti obveščena o poteku pregleda.
Mesečno moramo vizualno pregledati celoten sistem, če so kje kakšne poškodbe. Poleg tega moramo preveriti še:
Da so vsi zaporni ventili zaprti.
Da so kontrole za izpust plina v pravi poziciji in so lahko dostopne za takojšnjo uporabo.
Da so vse cevi v dobrem stanju in nepoškodovane.
Da so vse jeklenke plina pravilno nameščene in so nepoškodovane.
Da so vse naprave za alarm v dobrem stanju in delujejo pravilno.
(SOLAS regulation II-2/14)
Poleg tega je potrebno na nizkotlačnem sistemu preveriti še:
Da manometer kaže tlak v dovoljenem območju.
Da indikator stopnje tekočega plina kaže vrednost v določenih mejah.
Da je glavni ventil vseh jeklenk zavarovan v odprtem stanju.
Da je ventil za dovod hlapov zavarovan v odprtem stanju.
(SOLAS regulation II-2/14)
Enkrat letno:
Preverimo, da na varovanem območju ni novih odprtin, ki se jih ne da neprodušno zapreti in iz katerih bi lahko uhajal plin in bi bil zato sistem neuporaben.
Preverimo vse jeklenke, da so nepoškodovane, da ne rjavijo in so pravilno nameščene.
Jeklenke, ki puščajo, so poškodovane, zarjavele, vdrte ali imajo izbokline, je potrebno hidrostatično testirati in po potrebi zamenjati.
Cevi sistema je potrebno pregledati, da niso poškodovane ali zarjavele. Pregledamo tudi nosilce cevi. Preverimo, da pred šobami ni ovir, kot so rezervni deli ali nove konstrukcije in stroji.
Pregledamo vse cevi, ki vodijo iz posameznih jeklenk do glavnega voda, da niso poškodovane in so pravilne nameščene in zategnjene.
22
Preverimo, da lahko zapremo vse vhode in odprtine v varovano območje in da so vsi vhodi v varovano območje označeni s pravilno oznako, ki nam pove, da vstopamo na območje gašenja s CO2 in da je ob alarmu potrebna takojšnja evakuacija.
Preverimo, če so ob kontrolah za aktivacijo sistema potrebna navodila in označba, za kateri sistem so kontrole.
(SOLAS regulation II-2/14)
Na vsake dve leti ± tri mesece je potrebno:
Vse jeklenke stehtamo ali na kak drug preverjen način ugotovimo, da je v njih vsaj 90 odstotkov vsebine polne jeklenke. Jeklenke z manj kot 90 % polne vsebine je potrebno ponovno napolniti. Pri nizkotlačnem sistemu moramo preveriti raven tekočega plina, mora ga biti dovolj, da lahko pogasimo največji možen požar vseh varovanih območij.
Na vseh jeklenkah preverimo datum zadnjega hidrostatičnega preizkusa.
Preveriti moramo cevi in šobe, da niso zamašene in da delujejo pravilno. To naredimo tako, da izoliramo posamezno šobo in njeno cev in po njej spustimo suh zrak ali dušik iz testnih jeklenk.
(SOLAS regulation II-2/14)
Dodatni pregledi, ki jih na potniški ladji opravi pooblaščeno podjetje na dve leti, na tovorni ladji pa na pet let, so:
Potrebno je odstraniti vse avtomatske ventile iz jeklenk in jih testirati, če pravilno delujejo pod delovnim tlakom. Prav tako je potrebno pod delovnim tlakom preveriti vse cevi iz posameznih jeklenk do glavnega voda. To storimo tako, da zamašimo posamezno cev in jo testiramo ali pa združimo vse cevi in jih testiramo skupaj. Prednost prvega je, da lahko za vsako cev posebej ugotovimo, ali pušča, pri drugem pa je pregled hitrejši, ampak če kaj pušča, je še vedno potrebno preveriti vsako cev.
Če aktivacija poteka ročno z jeklenicami, moramo preveriti, da so vse jeklenice in škripci na vogalih v dobrem stanju in da se jeklenica prosto premika. Vse jeklenice je po potrebi potrebno nastaviti. Preverimo, če so vse spone jeklenice zategnjene in jih po potrebi zategnemo.
Če se sistem aktivira, pnevmatsko preverimo vse pnevmatske cevi, da ne puščajo in preverimo stanje zraka v jeklenkah s kontrolnim zrakom.
Preverimo, da vse kontrole in alarmne naprave delujejo pravilno. Če ima sistem tudi časovni zamik aktivacije, preverimo, če zamik deluje, kot je nastavljen.
23
Po opravljenem pregledu vse ponovno sestavimo in preverimo, če so vsi ventili v pravilnem položaju in so vezani na pravilen aktuator.
(SOLAS regulation II-2/14)
Med desetletnim pregledom preverimo:
Jeklenke visokotlačnega sistema je potrebno hidrostatično testirati vsaj vsakih deset let.
Vsaj 10 % jeklenk testiramo po standardu ISO 6406 – Periodic inspection and testing of seamless steel gas cylinders. Če testa ne opravi ena ali več jeklenk, je potrebno testirati še 50 % vseh jeklenk. Če testa ne prestane še kakšna jeklenka, je potrebno testirati vse ostale jeklenke. Hidrostatičen test opravi pooblaščeno podjetje, ki po opravljenem testu na vsako jeklenko napiše datum testa in tlak.
Vse prožne cevi je potrebno menjati po proizvajalčevih navodilih ali vsaj enkrat na vsakih deset let.
Če pri hidrostatičnem testu ne pregledamo vseh jeklenk, moramo čez deset let pregledati druge jeklenke, kot smo jih pred desetimi leti. (SOLAS regulation II-2/14)
Vir:( https://www.marineinsight.com/guidelines/10-precautions-to-take-after-using-fixed-foam-fire-fighting-system-on- ships/)
Slika 10: Shema fiksnega sistema CO2
24
3.2.5 FIKSNI SISTEMI GAŠENJA NA PLIN (NE CO2)
Na teh sistemih tedensko pregledamo, če delujejo vsi indikatorji na kontrolni plošči z uporabo testnega stikala. Preverimo tudi, če so vsi ventili v pravilnem položaju. Mesečno na vseh jeklenkah, ki imajo manometer, pregledamo, če je količina plina v jeklenki v dovoljenih mejah in s tem vidimo, če katera od jeklenk ali napeljava pušča. (SOLAS regulation II-2/14)
Letno moramo na takšnem sistemu pregledati:
Vse vidne komponente sistema, če so v dobrem stanju.
Na zunaj pregledamo vse jeklenke, da niso poškodovane ali zarjavele.
Preverimo, kdaj je bil narejen hidrostatični test na vseh jeklenkah.
Preverimo delovanje vseh vidnih in slišnih alarmov sistema.
Preverimo, če so vsi ventili v pravi poziciji.
Preverimo vse kontrolne cevi, če so dovolj zatisnjene.
Glede na proizvajalčeva navodila pregledamo mehke cevi iz posameznih jeklenk do glavnega voda.
Testiramo delovanje sistema za izklop dotoka goriva, ki je del kontrolne plošče sistema.
Preverimo, da na varovanem območju ni novih odprtin, ki se jih ne da neprodušno zapreti, zaradi česar bi bil sistem neuporaben.
Če so jeklenke nameščene v območju varovanja, preverimo stanje cevi z dvojnim sproščanjem.
(SOLAS regulation II-2/14)
Na vsaki dve leti:
Vse jeklenke gasilnega plina in jeklenke kontrolnega plina je potrebno stehtati ali na nek drug preverjen način ugotoviti količino plina v jeklenkah. Količina plina ne sme pasti pod 95 % normalne vrednosti. Če je količina plina v jeklenkah nižja, jih je potrebno ponovno napolniti.
Cevi in šobe prepihamo s suhim komprimiranim zrakom ali dušikom iz testnih jeklenk in s tem ugotovimo, če je katera od cevi ali šob zamašena. Šobe po potrebi odstranimo.
Na pet let mora pooblaščeno podjetje pregledati vse kontrolne ventile.
Na deset let moramo opraviti:
Hidrostatični test 10 % vseh jeklenk s plinom za gašenje in s kontrolnim plinom. Če ena ali več jeklenk testa ne opravi, moramo testirati še 50 % ostalih jeklenk. Če testa ne
25
prestane še katera jeklenka, je potrebno testirati vse. Test mora opraviti pooblaščeno podjetje.
Gibljive cevi od jeklenk do glavnega voda je potrebno menjati glede na proizvajalčeva navodila, ampak vsaj vsakih deset let. (SOLAS regulation II-2/14)
3.2.6 FIKSNI SISTEMI GAŠENJA NA PRAH
Na fiksnih sistemih na prah vsak mesec preverimo, če so vsi kontrolni in sekcijski ventili v pravilnem položaju in če je tlak potisnega plina v določenih mejah.
Letno::
Vizualno pregledamo vse komponente sistema, ki so dostopne, če so v dobrem stanju.
Preverimo, če vsi regulatorji tlaka delujejo pravilno in so prav kalibrirani.
Prah v jeklenkah zmešamo z dušikom glede na proizvajalčeva navodila, da se ne strdi.
Ker lahko zaradi vlage v prahu nastanejo grude, moramo biti prepričani, da v dušiku, ki ga uporabljamo, ni vlage. (SOLAS regulation II-2/14)
Na dve leti moramo:
Prepihati suh dušik skozi cevi in šobe in s tem preveriti, da niso zamašene.
Testirati vse lokalne in daljinske kontrole in kontrolne ter sekcijske ventile.
Preveriti vsebino vseh jeklenk s potisnim plinom.
Testirati vzorec prahu za gašenje za količino vlage v prahu in opraviti test absorpcije vlage.
Testirati vse jeklenke za prah, varnostne ventile in izpustne cevi na delovni tlak.
Te teste opravi pooblaščeno podjetje.
Vsakih deset let mora pooblaščeno podjetje hidrostatično testirati vse jeklenke s prahom za gašenje in s potisnim plinom. (SOLAS regulation II-2/14)
26
3.2.7 FIKSNI SISTEM GAŠENJA Z AEROSOLOM
Mesečno moramo preveriti:
Če so vse električne ali mehanske povezave za aktivacijo v dobrem stanju in delujejo, kot morajo.
Da sta aktivacijski sistem in kontrolna plošča nastavljena po navodilih proizvajalca.
Letno moramo preveriti, da generatorji kondenziranega aerosola ali aerosola v plinu niso presegli datuma zamenjave. Testirati moramo tudi delovanje pnevmatskih ali električnih aktuatorjev. (SOLAS regulation II-2/14)
Na deset let moramo obnoviti generatorje aerosola glede na proizvajalčeva navodila. Obnovo mora opraviti pooblaščeno podjetje. (SOLAS regulation II-2/14)
3.2.8 FIKSNI SITEM GAŠENJA S PENO
Mesečno moramo na sistemu gašenja s peno preveriti, da so vsi kontrolni in sekcijski ventili v pravilni poziciji in da je tlak potisnega plina v dovoljenih mejah. Na vsake tri mesece moramo preveriti količino koncentrata za peno v cisterni sistema za gašenje.
Letno moramo opraviti naslednje preglede:
Vizualno pregledamo vse dostopne komponente, če so v dobrem stanju.
Testiramo delovanje alarmov sistema.
Testiramo pretok in pritisk črpalk vode in koncentrata. Testiramo tudi, če je v vsaki sekciji sistema dovolj pritiska. Po testu poskrbimo, da so vse cevi dobro sprane z vodo.
Testiramo vse povezave za vodo iz drugih sistemov, če pravilno delujejo.
Preverimo, če vsi razbremenilni ventili črpalk delujejo pravilno, če jih črpalke imajo.
Pregledamo in po potrebi očistimo vse filtre in cedila v sistemu.
Pregledamo, če so vsi kontrolni in sekcijski ventili v pravilnem položaju.
Vse izpustne cevi in šobe za peno prepihamo s suhim komprimiranim zrakom ali dušikom iz testnih jeklenk in s tem preverimo, da ni nobena cev ali šoba zamašena. Po potrebi odstranimo šobe in jih očistimo.
27
Vzamemo vzorec koncentrata za peno in ga pošljemo pooblaščenemu podjetju, da opravi teste, zapisane v MSC.1/Circ.1 za težko peno, in teste, zapisane v MSC/Circ.670, za lahko peno.
Testirati moramo avtomatske ventile za prekinitev dotoka goriva v varovano območje, ki so povezani s sistemom za gašenje.
(SOLAS regulation II-2/14)
Na pet let moramo:
Celoten sistem oprati s sladko vodo, sistem izprazniti in ga prepihati s suhim zrakom.
Preveriti vse šobe, da niso zamašene.
Testirati mešalce koncentrata za vodo, da mešajo v toleranci +30 % -10 % od nazivnega razmerja.
Pooblaščeno podjetje mora pregledati vse kontrolne ventile.
Poleg določenih testiranj koncentrata za peno lahko inšpektor zahteva teste koncentrata, če obstaja sum obstojnosti pene. (SOLAS regulation II-2/14)
3.2.9 FIKSNI SISTEM GAŠENJA Z VODNO MEGLO
Kvaliteta vode v sistemih na vodno meglico je zelo pomembna, zato moramo skrbeti, da je voda v sistemu vedno takšna, kot zapiše proizvajalec. Treba je voditi dnevnik kvalitete vode.
Tedensko moramo pregledati:
Da vsi indikatorji na kontrolni plošči in alarmi delujejo.
Vizualno pregledamo črpalko in njene priključke.
Preverimo pozicijo ventila pumpe.
(SOLAS regulation II-2/14)
Mesečno pregledamo:
Da so vsi ventili pumpe, kontrolni in sekcijski ventili v pravilnem zaprtem ali odprtem položaju.
Da je v tankih z vodo za sistem dovolj vode.
Testiramo avtomatski zagon črpalk sistema.
Preverimo, če je stalen pritisk v sistemu v mejah normale.
28
Testiramo ventile izbrane sekcije sistema, če imajo dober pretok, če se pravilno odpirajo in če se alarmi pravilno prižgejo ob aktivaciji sekcije. Sekcije izbiramo tako, da v enem letu pregledamo vse.
(SOLAS regulation II-2/14)
Na tri mesece testiramo kvaliteto vode v tanku sistema in na izhodu iz pumpe, če ustreza parametrom proizvajalca.
Letno moramo:
Testirati delovanje celotnega sistema s pomočjo sekcijskih ventilov za testiranje.
Vizualno pregledati vse dostopne komponente, če so v dobrem stanju.
Pregledati vse jeklenke pod visokim tlakom, da niso poškodovane ali zarjavele.
Preveriti, kdaj so bile visokotlačne jeklenke hidrostatično pregledane.
Testirati delovanje vizualnih in zvočnih alarmov.
Preveriti, če sistemi proti zmrzovanju delujejo pravilno.
Testirati vse povezave za vodo iz drugih sistemov.
Preveriti, če so varnostni ventili na črpalkah pravilno nastavljeni in delujoči.
Pregledati in po potrebi očistiti vse filtre in cedila v sistemu.
Preveriti, če so vsi kontrolni in sekcijski ventili v pravi poziciji.
Suhe sisteme prepihati s suhim zrakom ali dušikom ali drugače preveriti, da nobena cev ali šoba ni zamašena. Po potrebi šobe odstranimo in jih očistimo.
Testiramo ventil za dovod vode v sili, če je vgrajen v sistem.
Podrobneje pregledamo vse šobe v območjih z agresivno atmosfero (savne, kopališča, kuhinja) in tiste, ki so na območju, kjer je nevarno, da se fizično poškodujejo
(telovadnice, igralnice, sobe za prtljago). Tudi če je poškodovana samo barva, šobo zamenjamo in je ne vključimo v poročilo o številu testiranih šob, ki ga delamo po diagramu poteka iz MSC.1/circ.1516 part 1 – basic testing in part 2 – extended testing.
Pregledamo, da ni kakšna šoba zakrita z novimi konstrukcijami ali čim drugim.
Testiramo vsaj eno sekcijo sistema, tako da skozi spustimo vodo. Sekcije izbiramo tako, da v petih letih testiramo vse.
Testiramo avtomatske šobe po diagramu poteka iz MSC.1/circ.1516 part 1 – basic testing in part 2 – extended testing.
(SOLAS regulation II-2/14)
29 Na pet let moramo:
Na ro-ro ladjah sprati cevovod potopnega sistema z vodo, ga izprazniti in prepihati z zrakom.
Pooblaščeno podjetje mora testirati vse kontrolne in sekcijske ventile.
Preveriti moramo stanje vseh baterij v sistemu in jih po potrebi menjati.
Na deset let mora pooblaščeno podjetje hidrostatično testirati vse jeklenke za vodo ali plin, kot je zapisano v EN 1968:2002 +A1 (SOLAS regulation II-2/14)
3.2.10 GASILNI SISTEM KUHINJE IN CVRTNIKA
Letno pregledamo, če so na sistemu poškodbe in če je vse po specifikacijah proizvajalca.
(SOLAS regulation II-2/14)
3.2.11 SPLOŠNI ALARM IN SISTEM ZA OBVEŠČANJE POTNIKOV
Tedensko testiramo, če vsi alarmi in sistem obveščanja potnikov delujejo.
(SOLAS regulation II-2/14)
3.2.12 POŽARNA VRATA
Tedensko s stikalom za testiranje preverimo vse indikatorje na kontrolni plošči, če delujejo pravilno. Na tri mesece moramo testirati delovanje vseh vertikalnih protipožarnih pregrad.
Vsako leto testiramo delovanje daljinskega odpiranja in zapiranja požarnih vrat. (SOLAS regulation II-2/14)
3.2.13 FIKSNI DETEKTORJI IN ALARMI POŽARA
Tedensko:
Testiramo indikatorje detektorjev in alarma s stikalom za testiranje.
Preverimo, če so vsi kontrolni in sekcijski ventili v pravem položaju.
30
Mesečno testiramo del detektorjev in ročnih prožilcev alarma. Katere detektorje in ročne prožilce bomo testirali, izberemo tako, da v petih letih testiramo vse. (SOLAS regulation II- 2/14)
Pri letnem pregledu moramo:
Testirati vse sisteme za zaznavo požara in sisteme za avtomatsko proženje sistemov gašenja, če delujejo pravilno.
Pregledati vse detektorje, če jih je kdo spreminjal, poškodoval ali s čim prekril.
Testirati sistem preklopa na napajanje v sili. (SOLAS regulation II-2/14)
3.2.14 VENTILACIJA IN POŽARNI DUŠILCI
Na tri mesece moramo testirati pravilno ročno zapiranje vseh dušilcev požara.
Vsako leto moramo:
Testirati delovanje daljinskega upravljanja z dušilci.
Pregledati in po potrebi očistiti maščobe in olje iz filtrov kuhinjske nape.
Preveriti, da vse kontrole ventilacije, povezane z protipožarnim sistemom, delujejo pravilno. (SOLAS regulation II-2/14)
3.2.15 SISTEM ČRPANJA MORSKE VODE ZA GAŠENJE, POŽARNE ČRPALKE, CEVI, ROČNIKI IN HIDRANTI
Mesečno moramo pregledati:
Da so vse cevi in ročniki na svojem mestu, pravilno pospravljeni in v dobrem stanju.
Da hidranti niso ovirani in so v dobrem stanju.
Da vse črpalke proizvedejo želen tlak in ga vzdržujejo dovolj dolgo.
Da ima črpalka v sili delujoč dotok goriva in hlajenje.
Na vsake tri mesece moramo pregledati mednarodne priključke z obalo, da so v delujočem stanju in niso poškodovani. (SOLAS regulation II-2/14)
31 Letno moramo:
Vizualno pregledati vse cevi, ročnike, hidrante in črpalke, če so v delujočem stanju.
S preizkusom pretoka testirati pritisk in pretok vseh črpalk in testirati črpalko v sili z zaprtimi izolacijskimi ventili.
Preizkusiti ventile hidrantov, če pravilno delujejo.
Tlačno preizkusiti del cevi pri največjem tlaku gašenja. Cevi izbiramo tako, da so v petih letih testirane vse.
Preveriti, če so vsi varnostni ventili pravilno nastavljeni.
Pregledati vse filtre in cedila in jih, če so zamazani, očistiti.
Če so ročniki ob ceveh prave velikosti in tipa (da jih ni kdo menjal). (SOLAS regulation II-2/14)
Vir: (Konsberg MC90-v simulator)
Slika 11: Shema ventilov in črpalk gašenja z morsko vodo 3.2.16 JEKLENKE S KISIKOM ZA ZDRAVSTVENO UPORABO
Ladje, ki spadajo pod stolpec A in B v Medical first aid guide (MFAG) dodatek 14 – lista opreme, morajo na krovu imeti jeklenke s kisikom za zdravstveno uporabo. MFAG upoštevamo skupaj z IMDG pravilnikom, IMSCB pravilnikom, EmS pravilnikom, IBC pravilnikom in IGC pravilnikom. (SOLAS regulation II-2/14)
Letno mora jeklenke pregledati pooblaščeno podjetje. Poleg tega jih pregleda tudi višji častnik, če so na ladji navodila proizvajalca za pregled jeklenk.
32 Na tri leta:
Kisik v vseh jeklenkah mora biti menjan vsaj na vsake tri leta oziroma ne kasneje, kot je rok uporabe kisika. Jeklenke je potrebno ponovno napolniti, če vsebina kisika v jeklenkah pade za več kot 10 %.
Tlačne cevi, ki povezujejo jeklenke in regulatorje, moramo tlačno testirati. Če proizvajalec zapiše drugače, jih moramo pregledati pogosteje. Test mora opraviti pooblaščeno podjetje.
Na vsakih pet let moramo hidrostatično testirati jeklenke, razen če proizvajalec napiše, da jih je potrebno testirati pogosteje. Regulatorje pritiska je potrebno pregledati in servisirati. Oboje mora opraviti pooblaščeno podjetje. (SOLAS regulation II-2/14)
3.3 TESTIRANJE KONCENTRATA ZA PENO
Pravila v tem poglavju veljajo za testiranje koncentrata za peno, namenjenega fiksnim sistemom gašenja s peno, ki morajo biti na tankerjih glede na SOLAS predpis II-2/10.8 in poglavje 14 mednarodnega pravilnika o sistemih za požarno varnost (International Code for Fire Safety Systems – FSS code) in na kemičnih tankerjih glede na SOLAS predpis II-2/1.6.2.1.2 in mednarodni pravilnik za konstrukcijo in opremo ladij, ki prevažajo nevarne kemikalije (International code for contruction and equipment of ships carrying dangerous chemicals in bulk – IBC Code). Ta pravila veljajo tudi za fiksne sisteme gašenja s peno v strojnici glede na poglavje 6 FFS pravilnika in za prenosne aplikatorje pene glede na poglavje 4 FFS pravilnika.
Ko jemljemo vzorce, jih spravimo v označene posodice, da je jasno razvidno, od kod je vzorec.
Za tipne teste potrebujemo vsaj dvakrat 20 litrov koncentrata (po navadi dve celi posodi s koncentratom), za periodične teste pa 2 litra koncentrata. (SOLAS regulation II-2/14)
3.3.1 TESTI ZA POTRDITEV TIPA KONCENTRATA
Te teste opravi proizvajalec in z njimi ugotovi, če je koncentrat primeren za uporabo na ladji.
V naslednjem poglavju bom opisal periodične teste, ki se opravljajo po nakupu koncentrata, z njimi pa se ugotavlja, če koncentrat še dosega standarde, ki jih je dosegel na testiranju tipa.
(SOLAS regulation II-2/14)
33 3.3.2 PERIODIČNI TESTI KONCENTRATA
Nepravilno shranjevanje, previsoka ali prenizka temperatura, kontaminacija koncentrata ali nepravilno napolnjen tank za koncentrat lahko vodijo do njegovega hitrejšega staranja. Zaradi teh dejavnikov mora poslati lastnik ali uporabnik ladje koncentrat na testiranje v pooblaščen laboratorij. Razlike rezultatov med periodičnimi testi in tipnimi testi morajo biti v dovoljenih mejah. Vse teste, razen testa kemične stabilnosti za proteinske koncentrate, odporne na alkohol, moramo opraviti vsaj na tri leta, test kemične stabilnosti proteinskega koncentrata, odpornega na alkohol, pa opravimo, ko koncentrat pride na barko, potem pa vsako leto. (SOLAS regulation II-2/14)
3.3.2.1 SEDIMENTACIJA
Koncentrat mora biti pred testom najprej za sedem dni segret na 60 °C, potem pa mora biti en dan na sobni temperaturi. Vsak sediment, ki pri tem nastane, mora preiti skozi 180 µm cedilo.
Volumen sedimentov ne sme presegati 0,25 % celotnega volumna testiranega koncentrata. Za test se uporabljajo: stopenjske epruvete za centrifugo, centrifuga, ki deluje pri vsaj 6000 obratih, 180 µm cedilo po standardu ISO 3310-1 in plastenka za izpiranje. Vzorec dajo za deset minut v centrifugo. Nato ugotovijo volumen sedimentov in če je v dovoljenih mejah. Potem precedijo in sperejo vzorec čez cedilo. Če se sediment s pomočjo curka iz plastenke spere skozi cedilo, vzorec prestane test. Če je koncentrat nenewtonska tekočina, ta test ni primeren. (SOLAS regulation II-2/14)
3.3.2.2 PH VREDNOST
Pred testiranjem pH vrednosti mora biti koncentrat segret na 60 °C za sedem dni in potem ohlajen na sobno temperaturo za en dan. Po tem mora biti pH vrednost med 6 in 9.5 pri temperaturi 20 ± 2 °C. (SOLAS regulation II-2/14)
3.3.2.3 RAZMERJE EKSPANZIJE
Test se opravi s simulirano morsko vodo pri 20 °C. Za test se uporablja: plastična posoda, ki ima znan volumen do ± 16 ml in ima na dnu pipo za praznjenje (slika 12), zbiralec pene (slika 13) in opremo za proizvajanje pene s šobo, ki ima pretok navadne vode 11,4 l/min, pri pritisku
34
6,3 ± 0,3 bara. Pred testiranjem preverijo, če je cev od mešalca do šobe polna mešanice vode in koncentrata. Šobo postavijo horizontalno pred zbiralec pene 3 ± 0,3 metre od roba zbiralca. Ko odprejo ventil, morajo prilagoditi višino šobe tako, da pena zadane sredino zbiralca. Ko šobo pravilno namestijo, sperejo zbiralec pene. Potem peno izlivajo še 25-30 sekund, da se curek stabilizira. Potem spodaj postavijo posodo za zbiranje, dokler se ne napolni. Ko je posoda polna, jo umaknejo, obrišejo peno, ki je preko roba ali zunaj, in jo stehtajo. Iz zbranih podatkov lahko ugotovijo, če je ekspanzija pene zadovoljiva. Isto posodo in peno se uporabi še za preverjanje časa iztekanja. Pipo na spodnjem delu posode odprejo in merijo čas iztekanja 25 % pene.
Simulirano morsko vodo pripravijo tako, da zmešajo 0,9584 kilograma vode s 25 grami natrijevega klorida (NaCl), 11 grami magnezijevega klorida (MgCl2), 1,6 grami kalcijevega klorida (CaCl2) in 4 grami natrijevega sulfata (Na2SO4). (SOLAS regulation II-2/14)
Vir: (St. Vincent and the Grenadines maritime administration) Slika 12: Posoda za merjenje časa iztekanja
Vir: (St. Vincent and the Grenadines maritime administration) Slika 13: Naprava za zbiranje pene
35
4 NESREČE ZARADI NEIZPRAVNE POŽARNE OPREME
V tem poglavju bom raziskal, zakaj je tako pomembno, da je požarna oprema vedno pregledana, brezhibna, dostopna in uporabna. Poiskal bom, kaj se zgodi, če ni tako.
4.1 NESREČA – MS SCANDINAVIAN STAR
MS Scandinavian Star je bila zgrajena leta 1971 v Franciji pod imenom MS Massaila, njena IMO številka je bila 7048219.
Tabela 8: Podatki o Scandinavian Star
Bruto tonaža 10513
Dolžina 142,24 m
Širina 22,2 m
Ugrez 5,5 m
Hitrost 20 vozlov (37 km/h)
Vir: (Norwegian official report (1991). Stran 32)
V letih do za 159 ljudi usodne nesreče je menjala tri lastnike. V tem času sta se na ladji zgodila še dva požara, ki pa se nista končala tragično. Leta 1985 je zagorelo v kuhinji zaradi cvrtnika, leta 1988 pa je zaradi počene cevi za olje zagorelo v strojnici, zaradi česar je bila ladja brez elektrike. Sistem kisika v stiski ni deloval pravilno, kar je zaviralo gašenje požara. Prav tako se potniki in posadka niso mogli dobro sporazumevati, kar je privedlo do zmede in panike ob evakuaciji. Incident se kljub vsemu ni končal tragično. Maja leta 1990 je ladjo kupilo podjetje VR Dano Group in jo začelo uporabljati kot trajekt med Oslom, Norveška in Frederikshavnom (Danska). Poleg predelave plovila za namen prevoza avtov in potnikov so na ladji zamenjali skoraj celotno posadko razen devetih strojnikov. Nova posadka je imela samo deset dni za treniranje in privajanje na novo ladjo. Prvega aprila je ladja ponovno začela s plovbo in je brez incidenta delovala do šestega aprila, ko se je zgodila usodna nesreča. Na zadnji plovbi je bilo na njej 383 potnikov in 99 članov posadke. 7. aprila okoli dveh zjutraj so pred kabino 416 odkrili majhen požar, ki so ga hitro pogasili. Malo po drugi uri se je začel drug požar v zadnjem delu tretjega krova. Ker se tretji krov ni uporabljal, ladja pa zaradi starejše izdelave in drugačnih pravil v tem času ni imela detektorjev požara, ga niso dovolj hitro zaznali in pogasili. Ob 02:24 je ladja poslala klic v sili in svojo pozicijo, ob 03:20 pa je kapitan presodil, da požara ni mogoče pogasiti in izdal ukaz za zapuščanje ladje. Požar se je zaradi materiala, uporabljenega na stenah,
