Razumevanje rasizma v okvirju moralne teorije

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA FILOZOFIJO

JANINA KOVAČIČ

Razumevanje rasizma v okvirju moralne teorije

Diplomsko delo

Mentor: red. Prof. dr. Matjaž Potrč Univerzitetni študijski program prve stopnje: Filozofija

Ljubljana, 2021

ZAHVALA

Rada bi se zahvalila vsem, ki so mi priskočili na pomoč pri pisanju diplomskega dela. Mentorju, profesorju Matjažu Potrču, za hitre odgovore na vsa vprašanja in pomoč pri pridobivanju člankov ter gradiva, ki sem ga želela prebrati pri raziskovanju. Profesorju Vojku Strahovniku, za predlaganje literature ter vidikov, ki bi jih lahko ubrala za svoje delo. Profesorju Cleavisu Headleyju, ki mi je olajšal razumevanje teme. Mami, ki mi je vedno v pomoč pri iskanju boljših besed in urejanju raztresenega toka misli. Sestri, ki mi ni samo ponudila svojih ušes za vse negotove misli v povezavi s pisanjem tega dela, ampak tudi rešitve. Prijateljicama Tajdi in Evi, za vse nasvete in predloge za boljše pisanje ter drugačne poglede na temo. Za konec pa bi se rada zahvalila še fantu Bertu, za vse diskusije na temo rasizma, potrpljenje, tolažbo ter spodbudne besede, ki sem jih velikokrat potrebovala.

IZVLEČEK

Diplomsko delo se ukvarja s preučevanjem razumevanja in definiranja rasizma v okviru moralnih teorij. Naprej sem razložila rasizem kot pojem, njegovo zgodovinsko pomembnost in manifestacijo, nato sem se lotila odgovarjanja na raziskovalna vprašanja, ki sem si jih zastavila in predstavila v uvodu. Pri odgovarjanju na prvo raziskovalno vprašanje sem predstavila različne pristope k rasizmu znotraj moralnih teorij, pri drugem sem naštela definicije rasizma filozofov W.

Thomasa Schmida, J. LA Garcie, Joshue Glasgowa ter Lawrencea Bluma. Pri odgovarjanju na zadnje vprašanje sem najprej omenila mnenja zgoraj navedenih filozofov o moralnem statusu rasizma, za konec pa sem vse svoje ugotovitve strnila v zaključno misel.

Ključne besede: moralnost, rasizem, neenakovrednost, institucionaliziran rasizem, rasna skupina.

ABSTRACT

My undergraduate thesis deals with exploring the understanding of racism in terms of moral theory.

Firstly, I explain racism as a term, its historical importance and manifestation, then I answer the research questions I had set. In my first research question I present different approaches to racism in moral theory, in the second one I talk about the definitions of racism as understood by philosophers W. Thomas Schmid, J. LA Garcia, Joshua Glasgow and Lawrence Blum. With my last question I present opinions of the aforementioned philosophers about the moral status of racism. The conclusion of my thesis consists of my main findings and final thoughts.

Key points: morality, racism, inequity, institucional racism, racial group.

ZAHVALA ... 2

IZVLEČEK... 3

ABSTRACT ... 3

1. UVOD ... 5

2. RASIZEM ... 6

3. KAKŠNE PRISTOPE DO RASIZMA POZNAMO ZNOTRAJ MORALNIH TEORIJ? ... 7

3.1. MOTIVACIJSKI PRISTOP ... 7

3.2. BEHAVIORISTIČNI PRISTOP ... 9

3.3. KOGNITIVISTIČNI PRISTOP ... 12

3.4. INSTITUCIONALIZIRAN RASIZEM ... 14

4. KDAJ JE DEJANJE RASISTIČNO IN NE SAMO KRIVIČNO NA PODLAGI RASE? ... 16

4.1. W. THOMASOVA SCHMIDOVA DEFINICIJA RASIZMA ... 16

4.2. J. LA GARCIINA DEFINICIJA RASIZMA ... 17

4.3. GLASGOWOVA DEFINICIJA RASIZMA KOT NESPOŠTLJIVOST ... 19

4.4. LAWRENCE BLUMOVA DEFINICIJA RASIZMA ... 20

5. KAKŠEN JE MORALNI STATUS RASIZMA? ... 22

5.1. GARCIIN VIDIK ... 22

5.2. GLASGOWOV VIDIK ... 23

5.3. BLUMOV VIDIK ... 24

6. ZAKLJUČNE UGOTOVITVE ... 26

POVZETEK ... 28

LITERATURA IN VIRI ... 30

PRILOGA 1 ... 31

Izjava o avtorstvu ... 31

PRILOGA 2 ... 32

1. UVOD

Rasizem je beseda, ki jo danes srečamo na skoraj vsakem koraku, saj nas spremlja na naslovnicah revij, v novicah in na družbenih omrežjih. Po letu 2020 se je bilo skoraj nemogoče izogniti pogovoru o tej temi, saj je ves svet močno pretresla smrt Georga Floyda, ki je umrl zaradi policijske brutalnosti (BBC, 2020). Njegova smrt je bila posredno posledica rasistične stereotipizacije temnopoltih moških kot nevarnih kriminalcev. Takšno obravnavanje ljudi je zelo pogosto dokumentirano na družbenih omrežjih, zato se ni možno sprenevedati, da se pripadnikom drugih ras ne dogajajo krivice.

Sama sem bila zelo razočarana nad svetom in ljudmi, saj nisem uspela razumeti, kako so ljudje lahko tako kruti v svojih prepričanjih in obravnavanju pripadnikov drugih rasnih skupin.

Spraševala sem se, kako ti ljudje lahko živijo sami s seboj in moralizirajo svoja dejanja ter prepričanja. To me je pripeljalo do želje po raziskovanju rasizma v okviru moralne teorije, kar pa sem se odločila storiti skozi odgovarjanje na naslednja tri raziskovalna vprašanja:

- Kakšne pristope do rasizma poznamo znotraj moralnih teorij?

- Kdaj je dejanje rasistično in ne samo krivično na podlagi rase?

- Kakšen je moralni status rasizma?

Odgovore na ta vprašanja sem našla v člankih na temo rasizma znotraj moralne filozofije, osredotočila pa sem se na tiste, ki so ponujali različne vidike in odgovore nanje.

Splošno znano je, da ne obstaja samo rasizem s strani belopoltih, a jaz se bom v svojem diplomskem delu ukvarjala samo z belopoltim rasizmom, saj se nanj nanaša večina člankov, ki sem jih vključila in me ta najbolj zanima.

2. RASIZEM

Rasizem predstavlja prepričanje, da je ljudi možno razlikovati na podlagi fizičnih lastnosti, ki določajo rasno pripadnost posameznika, s čimer se je tako v preteklosti kot v sedanjosti določal status posameznika v družbi. To pomeni, da se rasizem ne uporablja le za razpravljanje o biologiji posameznikov, ampak tudi za opisovanje institucij na področju politike, ekonomije in prava ter za sisteme, ki omogočajo nadaljnjo diskriminacijo na podlagi rase (Smedley, 2021).

Pregled zgodovine nam pokaže, da so pripadniki drugih ras kot je belopolta povečini bili obsojeni na nižje statusne in slabše plačane poklice, saj so člani prevladujoče belopolte rase monopolizirali položaje, ki so bili bolje plačani in so omogočali večjo politično moč, več ekonomskih sredstev in neomejene državljanske pravice. Nadalje tudi osvetli, kako krivično so bili in so, na žalost, še vedno obravnavani pripadniki drugih ras, saj so bili deležni fizičnega in verbalnega nasilja, kar je imelo močan vpliv na njihovo samospoštovanje in družbena razmerja (Smedley, 2021).

Rasizem je fenomen, ki prikazuje, kako globoko zasidrano je prepričanje, da so pripadniki drugih ras, ki ni belopolta, nevredni enake obravnave zaradi fizičnih in kulturnih ter behaviorističnih razlik, ki jih navidezno ločujejo (Smedley, 2021).

Ne glede na vse poskuse povečevanja ozaveščenosti ter ustavnih in legalnih ukrepov, usmerjenih k varovanju pravic rasnih manjšin, večina ljudi v večjih državah kot je Amerika, in precej ljudi celo v manjših državah kot je Slovenija, ohranja rasistična prepričanja, saj je rasa v njihovih očeh povezana s tipičnimi fizičnimi razlikami med ljudmi. Čeprav nekateri znanstevniki menijo, da ne bomo nikoli uspeli iztrebiti tega fenomena, pa se prepričanja in človeške razlike lahko spremenijo, kot se lahko tudi družbeni elementi. (Smedley, 2021)

3. KAKŠNE PRISTOPE DO RASIZMA POZNAMO ZNOTRAJ MORALNIH TEORIJ?

V filozofskem preučevanju rasizma lahko zasledimo veliko različnih pristopov k definiranju ali pojasnjevanju tega fenomena, ki se razlikujejo po različnem opredeljevanju rasizma in po opredelitvah različnih razlogov, ki vodijo rasistična dejanja. Cleavis Headley je v svojem eseju z naslovom Philosophical Approaches to Racism: A Critique of the Individualistic Perspective preučeval institucionalni pristop do definicije rasizma tako, da je poskusil razviti strateško kritiko prevladujočih individualističnih oz. motivacijskih modelov rasizma, s katero je želel podkrepiti stališče institucionaliziranega pristopa do definicije rasizma (Headley, 2000). Večina eseja je posvečena predstavljanju različnih pristopov do rasizma ter W. Thomasovega Schmidovega mnenja o teh pristopih, ki zavrača behavioristično ter kognitivistično definicijo in zagovarja motivacijsko definicijo rasizma. Po njegovem mnenju je le-ta najbolj ustrezna definicija rasizma, saj naj bi predstavljala njegovo bistvo. Skozi tekst avtor nasprotuje Schmidovi priljubljeni definiciji rasizma, saj meni, da sta tako behavioristična kot kognitivistična definicija zakrinkani verziji motivacijske definicije, še več, meni, da je motivacijska definicija pomanjkljiva, saj se zavzema za individualističen pristop k rasizmu. Zatrjuje tudi, da motivacijski pristop ne poda zadostne razlage za historično vztrajnost ter institucionalne manifestacije rasizma, ne glede na to, da naj bi večina ljudi verjela v splošno sprejeti princip enakovrednosti moralnega statusa vseh človeških bitij, ne ozirajoč se na njihovo pripadnost različnim rasnim in etničnim skupinam.

Na prvo zastavljeno raziskovalno vprašanje bom odgovorila s predstavitvijo treh pristopov k rasizmu, ki ponujajo različne definicije ter posebne oblike rasizma, za katere sem opise pridobila v prej omenjenemu spisu avtorja Headleya. Te pristope in obliko bom predstavila, kot so bili predstavljeni v spisu, vključila pa bom tudi mnenja Schmida, ki so v njem izražena, saj odlično prikažejo, kako ti pristopi delujejo v praksi skupaj z njihovimi implikacijami in omejitvami. Ti pristopi in posebna oblika rasizma so motivacijski, behavioristični in kognitivistični pristop ter institucionaliziran rasizem.

3.1. MOTIVACIJSKI PRISTOP

Definicija motivacijskega pristopa je podana s sledečimi besedami: »Na podlagi motivacijskega pristopa je rasizem zadajanje neenakovredne obravnave, ki jo motivira želja po nadvladi, na podlagi rase same. « (Headley, 2000, str. 224).

Definicija izraža, da je po motivacijski definiciji rasizem neenakovredna obravnava pripadnikov drugih rasnih skupin, ki izhaja iz želje po tem, da bi si drugo raso podredili ali ji vladali, izključno zaradi pripadnosti drugi rasi.

Ta pristop je po Schmidovem mnenju najbolj ustrezen, saj povzema vse, kar je najbolj moralno sporno oz. nesprejemljivo glede rasizma, in sicer želeti nekomu škodovati izključno zaradi njegove

rasne pripadnosti. Dodaten razlog, zakaj se Schmid zavzema za motivacijski pristop, je ustrezno predstavljena razlika med »pravim rasizmom«¹, ki predstavlja željo škodovati ali dominirati pripadnikom drugih ras na podlagi njihove rasne pripadnosti; in »vsakdanjim rasizmom«², ki predstavlja neko univerzalno potezo človeške biološke sestave (Headley, 2000).

Schmid motivacijski pristop razširi v definicijo rasizma, ki pravi, da se rasizem lahko razume kot željo po škodovanju in podrejanju drugih na podlagi njihove rasne pripadnosti. Tako definirani rasizem je v popolnem navzkrižju s principom človeške enakovrednosti. Princip človeške enakovrednosti naj bi vključeval dva temeljna elementa, in sicer;

1. »Predpozicijo, da so ljudje, ki pripadajo vsem etničnim in rasnim skupinam, v svojem bistvu enaki, sposobni skrbeti zase in sposobni racionalne presoje.

2. Voljnost razširiti iste osnovne pravice na pripadnike vseh etničnih in rasnih skupin, ne da bi iskali institucionaliziranje pogojev večnega nadvladovanja drugim rasnim in etničnim skupinam.« (Headley, 2000, str. 224).

Ta dva temeljna elementa naj bi prikazovala, da je rasizem ne samo napad na pravico do pravičnosti do sočloveka, ampak tudi napad na njihovo lastno osebnost (Headley, 2000).

Motivacijski rasizem daje velik poudarek na namero dejanja, ki pa pri določanju moralne sprejemljivosti oz. nesprejemljivosti ni vedno relevantna, saj je moralna pomembnost vezana predvsem na sam razplet dejanj, ne pa na namen, ki v ozadju motivira ta dejanja. To pomeni, da sama problematičnost poudarka na namenu za dejanjem ni vedno pomembnejša od posledic določenega dejanja. Včasih lahko nekoga bolj prizadenemo, ko to ni bil namen naših dejanj, po drugi strani pa tudi v manjši meri prizadenemo nekoga, ko mu namenoma želimo povzročiti škodo.

V tekstu je podan primer dveh belopoltih motoristov, ki izjavita rasistično opazko, eden z namenom, da bi temnopoltega motorista prizadel, drugi izjavi isto rasno zmerljivko z namenom, da bi se pošalil. V obeh primerih je temnopolti motorist lahko prizadet, kar je neodvisno od namere, ki je bila za odločitvijo izustiti omenjeno opazko. V primeru, da se dobesedno držimo motivacijskega pristopa, bi samo v prvem primeru govorili o rasističnem dejanju, saj je samo v prvem primeru za besedami stal namen škodovati temnopoltemu motoristu (Headley, 2000).

Pri določanju moralne spornosti in pripisovanju krivde se je pomembno vprašati tudi, kakšno vlogo ima v tem namera, ki stoji za človeškimi dejanji. To je potrebno, saj v vsakdanjem življenju in v pravnem sistemu pripisujemo moralno krivdo na podlagi namere, ki stoji za dejanji. Ko je oseba namerno storila neko dejanje, ji pripisujemo večjo moralno krivdo, medtem ko osebi, ki je nenamerno storila dejanje, pripisujemo manjšo moralno krivdo, ne glede na posledice njihovih dejanj (Headley, 2000). Prav zaradi tega je Hart postavil naslednjo klasifikacijo namernih dejanj:

a) »Nekaj storimo namerno.

b) Nekaj zagrešimo z nadaljnjimi nameni.

c) Gola namera. « (Headley, 2000, str. 226).

1 V izvirniku: »true racism«. (Headley, 2000, str. 224)

2 V izvirniku: »ordinary racism«. (Headley, 2000, str. 224)

V prvem primeru storilec namerno stori dejanje, ko se odloči, da bo nekaj naredil. V drugem primeru posameznik nekaj zagreši z nadaljnjim namenom, ko se odloči neko dejanje zagrešiti na takšen način, da se bo zgodil nek drug dogodek. V zadnjem primeru ima storilec dejanja golo namero, ko nekaj naklepa narediti v prihodnosti, ampak še ni imel priložnosti tega dejanja narediti.

V vseh treh primerih je za ilustracijo dejanj uporabljen primer kamna, ki ga storilec A vrže v žrtev B. V primeru a) A vrže kamen v smer osebe B, ta kamen pa osebo B poškoduje, v primeru b) oseba A kamen vrže na takšen način v smer osebe B, da jo kamen poškoduje; v primeru c) A naklepa vreči kamen v smer B v prihodnosti, ampak še ni uspela najti ustreznega kamna, ali pa se ji še ni pokazala možnost uresničitve svojega načrta (Headley, 2000).

V prvem primeru je oseba A moralno odgovorna za svoje dejanje samo, če je vrgla kamen z namenom, da poškoduje osebo B. V drugem primeru je oseba A moralno odgovorna za svoje dejanje samo, če je kamen vrgla v smer osebe B z namenom, da jo bo kamen zadel. V tretjem primeru pa je oseba A moralno odgovorna za svoje dejanje, če namerava ob priliki tako vreči kamen, da bo osebo B kamen poškodoval (Headley, 2000).

Možno je podati veliko primerov, ki zagovarjajo, da so posledice dejanj, namernih ali nenamernih, pomembnejše od namere, ki stoji za njimi. Samo spraševanje o pripisovanju moralne odgovornosti dejanjem na podlagi namere, ki stoji za njimi, ali na podlagi posledic samega dejanja pa je nepomembno, če privzamemo, da motivacijski pristop do rasizma predstavlja, da govorimo o moralno spornem rasizmu takrat, ko je prišlo do škode pripadnikom drugih ras. V takšnem primeru, sta moralno kriva rasizma oba belopolta motorista, ki sta izustila rasno zmerljivko temnopoltemu motoristu, ne glede na to, s kakšnim namenom sta to storila, saj je bila škoda v obeh primerih povzročena (Headley, 2000).

3.2. BEHAVIORISTIČNI PRISTOP

Schmid poda definicijo behaviorističnega rasizma na sledeč način: »Neuspeh podati enakovredno obravnavo izključno na dejstveni podlagi rasne pripadnosti. « (Headley, 2000, str. 228/229).

Zgornja definicija opredeli behavioristični rasizem za vrsto rasizma, pri kateri posamezniki ne uspejo enakovredno obravnavati človeških bitij, ki pripadajo drugim rasam.

Schmid meni, da je ta definicija pomanjkljiva, saj ne začrta jasne ločnice med pravim in vsakdanjim rasizmom. Njegovo stališče je, da neuspela razširitev enakovredne obravnave na podlagi rase ne zadošča, da bi se lahko kvalificirala kot rasizem. To ponazori s primerom upravnika trgovine, katerega rasni predsodki se manifestirajo v obliki obravnavanja temnopolte mladine kot potencialnih zmikavtov. V tem primeru prizna, da ima upravnik trgovine rasne predsodke, zaradi katerih ne obravnava vseh rasnih skupin enakovredno, ampak vseeno zatrjuje, da ni kriv moralno spornega rasizma, saj njegovi predsodki temeljijo na empiričnih dokazih, ki nakazujejo na večjo verjetnost tatvine s strani temnopolte mladine kot pa s strani belopolte ali azijske. To razširi v trditev, da se upravnik trgovine vede tako iz želje po dobrem poslovanju, kar naj bi pomenilo, da njegovo obnašanje ne izhaja iz namena povzročati škodo ali si druge podrejati. A ravno takšno razmišljanje je izredno pomanjkljivo, saj obravnavanje vseh temnopoltih mladih ljudi kot

potencialnih tatov nakazuje na rasno podrejenost na enak način kot je to v obeh primerih belopoltega motorista, ki je izjavil rasistični vzdevek. V obeh primerih je temnopoltim posameznikom sporočeno, da so belopolti posamezniki upravičeno sumničavi do njihove moralne pokvarjenosti zaradi barve njihove kože. To pomeni, da so sposobni tatvine, če se izkažejo kot tatovi ali če se ne, saj je njihova možnost za krajo predispozicionirana v bioloških lastnostih, ki naj bi jih razlikovale ne samo fizično od pripadnikov drugih ras, ampak tudi moralno, saj po predsodkih upravnika trgovine temnopolti ljudje nimajo enako močnega moralnega čuta. Na takšen način obnašanje upravnika trgovine deluje kot napad na njihovo moralno dostojanstvo, moralno samoupravo in osebnost. To ne pomeni, da bo v vsakem primeru obnašanje upravnika trgovine vodilo v te škodljive posledice, ampak v vsaki situaciji s temnopoltimi mladimi strankami obstaja možnost, da jih bo neupravičeno obravnaval kot zmožne tatvine, ne glede na to, kakšen karakter in obnašanje izražajo (Headley, 2000).

Trditev, da so v takšnem primeru obravnave temnopolti najstniki deležni škodljivih posledic zaradi neupravičenega suma na njihov pomanjkljiv moralni karakter, je možno dodatno ponazoriti s primerom Hannah Arendt, ki razločuje med »pravimi sovražniki in objektivnimi sovražniki«³. Na podlagi Arendtine teorije so pravi sovražniki osebe, ki neprikrito in dejavno nasprotujejo obstoječemu političnemu sistemu, kjer lahko tudi najdemo dokaz, da se posamezniki udeležujejo subverzivnih dejavnosti. Objektivni sovražniki pa so osebe, za katere ne obstajajo dokazi, da se udeležujejo subverzivnih aktivnosti, ampak so samo prepoznani kot nositelji nagnjenj, ki bi potencialno lahko vodila v ideje upiranja državi. Takšni posamezniki ne rabijo zagrešiti kakršnegakoli dejanja, ki bi ogrozilo politični sistem, pa so vseeno označeni za morebitno grožnjo uveljavljenemu političnemu sistemu. Idejo objektivnega sovražnika Arendt intepretira za navezovanje na ljudi, ki so etnično in kulturno drugačni (Headley, 2000).

Na primeru našega rasističnega upravnika trgovine in potencialnih temnopoltih tatov, so temnopolti tatovi objektivni sovražniki zaradi barve njihove kože, saj so sodeč po empiričnih dokazih, ki jih je upravnik trgovine izbral zaradi etničnih, bioloških ali celo kulturnih razlogov bolj dovzetni za opravljanje ilegalnih dejanj kot je tatvina. Če bi temnopolta mladina prišla do spoznanja, da so izpostavljeni in označeni za objektivne tatove, bi bilo njihovo dostojanstvo načeto in bi se lahko počutili izključene iz moralne skupnosti (Headley, 2000).

To idejo je Bernard Boxill predstavil kot »dostojanstvena škoda«⁴, ki je čut za ranjeno dostojanstvo, podrejenost in stigmo, ki jo doživljajo temnopolti. « (Headley, 2000, str. 230). Boxill to idejo predstavi v povezavi s šolskim rasnim ločevanjem, lahko pa jo pripišemo tudi drugim področjem kot je na primer obravnavanje pripadnikov drugih rasnih skupin za manj moralno krepostne zaradi barve njihove kože. Ne glede na to, na kakšne empirične podatke se upravnik trgovine ali kdorkoli drug opira, ko goji takšne rasistične predsodke, se moramo vedno vprašati o zanesljivosti zbranih podatkov, saj se lahko rasistično obravnavanje kaže tudi pri nagnjenju, da bi prijavili vse primere kraje, ki so bili storjeni s strani temnopolte mladine, obenem pa bi zadržali podatek o krajah s strani pripradnikov drugih ras ali celo lastne rasne skupine. Morda upravnik

3 V izvirniku: »real enemies« in »objective enemies« (Headley, 2000, str. 229).

4 V izvirniku: »dignitary harm« (Headley, 2000, str. 230).

trgovine prijavi izključno primere kraje, kjer so storilci pripadniki druge rasne skupine kot njegove, saj se s tem izživlja nad in škoduje drugim rasam (Headley, 2000).

Schmidu se behavioristični pristop k rasizmu ne zdi ustrezen, ker se mu za večino primerov, ki spadajo pod takšen pristop, kot je segregacija v šolah, neenakovredne možnosti zaposlovanja na prevladujoče belskih predelih mesta, slabši pogoji za pridobivanje lastne nepremičnine ter neupravičena sumničavost do dejanj pripadnikov druge rase zdi, da bi jih bilo možno opredeliti kot primere vsakdanjega rasizma. V primeru posameznika, ki ne ponuja enake možnosti zaposlitve vsem ljudem na podlagi njhovega kulturnega in etničnega ozadja, se mu zdi, da lahko razpravljamo le o nepravičnosti dejanja, kar je zanj primer vsakdanjega rasizma. Po njegovem mnenju naj bi večina ljudi raje zaposlovala pripadnike iste rase, saj jih doživljajo kot sebi enake. A ravno, če sprejmemo njegovo idejo pravega in vsakdanjega rasizma, moramo priznati, da pripadniki drugih ras utrpijo škodo v primeru obeh vrst rasizma, saj jim škodujejo tudi dejanja, ki izhajajo iz vsakdanjega rasizma. To pomeni, da so enaka možnost za zaposlovanje, enakovredno obravnavanje moralnega karakterja in enakovredna razpolaga sredstev ključne za enake možnosti v življenju, in da v nasprotnem primeru lahko govorimo o veliki škodi, storjeni tistim, ki so prikrajšani za omenjene stvari v življenju, kar je posledica vsakdanjega rasizma. Glede na to, da se zgoraj omenjene krivice dogajajo brez namerne želje po škodovanju pripadnikom drugih rasnih skupin, bi lahko trdili, da v teh nenamernih primerih škodovanja le-ti doživijo neprimerljivo večjo škodo kot v primerih rasističnih opazk, ki so nanje naslovljene z namenom, da se jih prizadene (Headley, 2000).

Iz tega je razvidno, da Schmid doživlja behavioristični rasizem za vrsto rasizma, ki ni vedno moralno sporna, saj v primeru takšnega tipa rasizma velikokrat ne zaznamo obstoja zle namere, ki bi izhajala iz želje po podrejanju ali škodovanju pipadnikom druge rase; ampak je samo način obnašanja, ki ima večinoma negativne posledice za le-te, ker izhaja iz rasističnih predsodkov.

Ne glede na razloge, ki stojijo za neuspešno razširitvijo enakovredne obravnave na vsa človeška bitja zaradi pripadnosti drugi rasni skupini, imajo dejanja, ki izhajajo iz takšnih dejanj, misli ali obnašanja, škodljive posledice za tiste, ki jih ne obravnavamo enako kot ostale, pa četudi jim nismo namerno želeli povzročiti škode. V primeru motivacijskega in v primeru behaviorističnega pristopa so žrtve oškodovane, kar ju oba naredi moralno sporna.

Razlog za moralno spornost motivacijskega pristopa k rasizmu je bolj jasno začrtan, saj izhaja iz namernih dejanj, ki jih vodi želja po prizadejanju čustvene, materialne ali politične škode pripadnikom drugih ras, zato je v večini primerov lažje identificiran. Motivacijski pristop k rasizmu je tisti, ki ga večinoma obsojamo na družbenih omrežjih, medtem ko je behavioristični pristop težje zaslediti, čeprav enako kot motivacijski izhaja iz prepričanja v temeljno neenakovrednost pripadnikov drugih ras svoji lastni, vendar ta ne izvira iz želje po tem, da se le- te postavi v podrejeni položaj, ali se jim, vsaj v večini primerov, namenoma povzroča kakršnokoli obliko škode, zgolj obstaja v ozadju dejanj, ki jih storijo. To se lahko razume, kot da dejanja behaviorističnih rasistov vodijo pristranska prepričanja, ki izhajajo iz pristranskih podatkov in stereotipnih predstav o ljudeh. Pristranski podatki, na katere se behavioristični rasist nanaša, so npr. statistični podatki o zločinu, ki ga povzročijo pripadniki druge rase, za katere Robert Sampson in William Julius Wilson trdita, da ne prikazujejo resnične slike ozadja za večjo možnost povzročanja zločina s strani določene rase, medtem ko John Hagan in Ruth Peterson menita, da

obstaja dolgotrajna tradicija pridobivanja specifične kriminalne statistike o temnopoltih v primerjavi z drugimi etničnimi skupinami, hkrati pa obstaja nekaj dokazov, da policisti diskriminirajo proti temnopoltim pri odločanju za aretacijo za manjše zločine, ker obstaja nagnjenje policistov, da doživljajo določene rasne skupine za »simbolične napadalce«⁵ (Headley, 2000); Ta pristranska mnenja ali prepričanja vodijo rasistično ali moralno sporno ravnanje, ki ne izhaja vedno iz zavedne in namerne želje po nadvladi ali škodovanju. Primer takšnega ravnanja behaviorističnega rasista je bil predstavljen zgoraj z upravnikom trgovine, ki nenamenoma škoduje temnopolti mladini z doživljanjem le-teh za potencialne zmikavte.

Ne glede na to, ali je dejanje bilo storjeno namenoma (v primeru motivacijskega rasista ali behaviorističnega) ali nenamenoma (ponavadi v primeru behaviorističnega rasista), pa je rasistično obravnavanje pripadnikov drugih ras moralno sporno, kajti v primeru namerne rasistične obravnave kot tudi v primeru nenamerne rasistične obravnave, je oseba, ki je neenakovredne ali rasistične obravnave deležna, oškodovana na čustveni, materialni ali politični ravni.

3.3. KOGNITIVISTIČNI PRISTOP

Kognitivistični pristop ponuja tretjo definicijo rasizma, in sicer: »Neenakovredna obravnava, zaradi prepričanja v podrejenost druge rase. « (Headley, 2000, str. 239).

Tretja definicija rasizma predstavlja pristop, pri katerem se rasizem izrazi kot neenaka obravnava iz prepričanja v podrejenost druge rase. Schmid meni, da je tudi ta definicija pomanjkljiva, saj je po njegovem mnenju prepričanje v podrejenost druge rase (v njegovem primeru je to temnopolta rasa) rasistično, če izhaja iz želje po nadvladi tej rasi. Sam tudi razločuje kognitivistični rasizem od motivacijskega z argumentom, da motivacijski rasizem vključuje element popačene percepcije.

To razločevanje obrazloži s primerom posameznika, ki najprej verjame v enakovrednost vseh ras, vendar pod pritiskom s strani tistih, ki imajo nasprotna mnenja ter na podlagi vprašljivih dokazov zavrne svoja prejšnja prepričanja, da so temnopolti enakovredni belopoltim, s čimer preda svojo avtonomijo in sprejme motivacijski rasizem. S tem primerom želi tudi prikazati, kako rasizem lahko ustvari in utrdi sistematsko popačenost percepcije samega rasizma, ki oslabi sposobnost delovanja kot samostojne osebe (Headley, 2000).

Schmid je tudi mnenja, da lahko pogledamo, v čem se razlikujeta in skladata motivacijski in kognitivistični rasizem, s čimer lahko razlikujemo med »pravim rasistom in navideznim rasistom.«⁶ Sam namreč meni, da kognitivistični rasist, ki je pripravljen spremeniti svoje prepričanje glede neenakovrednosti drugih ras, ko mu je dokazano nasprotno od njegovih prepričanj, ni pravi rasist. Kognitivistični rasist, ki ni voljan spremeniti svojih prepričanj, tudi ko mu je dokazano, da so njegova prepričanja o neenakovrednosti in podrejenosti drugih ras napačna, je pravi rasist. Ta sklep naj bi pokazal, da kognitivistični rasist, ki je pravi rasist, želi nadaljevati pogoj nadrejenosti drugim na podlagi njihove rase (Headley, 2000).

5 V izvirniku: »symbolic assailants« (Headley, 2000, str. 231)

6 V izvirniku: »true racist« in »apparent racist« (Headley, 2000, str. 240).

Schmid trdi, da kognitivistični rasist krši samo prvi element principa enakovrednosti, in sicer princip enakovredne percepcije, saj ne doživlja vseh ljudi za enakovredne v svojem bistvu in sposobne samouprave ter razumne presoje, ampak je voljan razširiti enake osnovne pravice na vsa človeška bitja, in ne bo skušal institucionalizirati pogojev večne superiornosti nad njimi. Takšen pristop do pripadnikov drugih ras jih postavlja v negotovo moralno situacijo, v kateri se kognitivistični rasisti do njih obnašajo kot da jim niso enakovredni, hkrati pa jih prepričujejo v to, da so enakovredni. To vodi v življenje z večno grožnjo, da jim bodo člani nadrejene skupine vsak čas lahko začeli povzročati namerno ali nenamerno škodo, ne da bi se jim kdo upiral, kar je tudi razlog, da pripadniki drugih ras niso deležni enakih privilegijev kot belopolti ljudje in posledično ne stremijo k brezskrbnemu uresničevanju svojih ciljev in želja. Prepričanje, da ena skupina ljudi ni zmožna samoupravljanja in razumne presoje, lahko vodi v obliko paternalizma, ki jih lahko trajno naredi popolnoma odvisne od usmiljenosti in prijaznosti drugih. Takšen način skrbi za tiste, ki jih doživljamo za navidezno moralno neenakovredne ima lahko zelo hude posledice za tiste, ki jih varujemo, ne glede na razlog za našo pomoč, saj sistemi rasnega zatiranja delujejo predvsem na predpostavki, da obstajajo nekakšne naravne razlike med superiorno skupino in inferiorno skupino. Hkrati pa dominatna skupina nikoli ne prizna, da namerno škoduje podrejeni skupini (Headley, 2000).

Zgoraj omenjeno odpre vprašanje: »ali podrejena skupina lahko reši svoje težave, če ji primanjkujejo potrebna sredstva za to? « (Headley, 2000, str. 240). V tem primeru določeni ljudje trpijo zaradi pomanjkanja dostopa do primernih sredstev samo zato, ker pripadajo drugi rasni skupini. To, da jim je bila storjena velika krivica, ne spremeni dejstva, da jim je možno pomagati in jim ponuditi enak privilegij. Problem predstavlja, ker nekateri ljudje menijo, da s ponujanjem pomoči zatirajo njihovo samoodločnost, spet drugi pa niso sposobni spoznanja, da ne uživajo v privilegiju enake porazdelitve sredstev in ne razumejo, zakaj si sami niso sposobni pomagati. V prvem primeru s tem, da ne pomagamo, ne izražamo skrbi za njihovo samoodločnost, ampak izražamo ravnodušnost za njihove težave. Medtem, ko nam v drugem primeru primanjkuje dovolj družbene ozaveščenosti, da bi bili zmožni prepoznati, v kakšni stiski so pripadniki drugih rasnih skupin, in da za to stisko niso sami odgovorni. Končni rezultat neenake porazdelitve sredstev pa je, da nekateri posamezniki nimajo enakih priložnosti, da bi naredili nekaj vrednega s svojim življenjem (Headley, 2000).

Takšna perspektiva manjka pri Schmidovemu stališču, ko skuša zagovarjati, da motivacijski pristop ponuja najbolj ustrezno definicijo rasizma. Ravno ta manjkajoča perspektiva pa najbolje prikaže velikost škode, ki je nenamerno povzročena skupinam ljudi, ki pripadajo drugim rasam, ampak je večinoma spregledana, saj je splošno sprejeti odgovor na to krizo, da je rezultat njihove lastne nesposobnosti. »Takšno neškodljivo zanemarjanje dejanskih razmer za nekatere skupine ljudi se skozi čas prelevi v sindrom obtoževanja žrtve za svoje lastne okoliščine, iz katerih se ji ne uspe rešiti.« (Headley, 2000, str. 243).

To vse nam pokaže, da je rasizem fenomen, ki je produkt človeških dejanj, prepričanj in percepcij, je socialna konstrukcija, ki sloni na prepričanjih, načelih, vrednotah in ciljih, zato se ga ne da razložiti skozi dejanja posameznih ljudi, ki namerno škodujejo drugim zaradi njihove rasne pripadnosti. Rasizem namreč izhaja iz kompleksne povezave institucionalnih praks, ki so vzdrževane (Headley, 2000).

3.4. INSTITUCIONALIZIRAN RASIZEM

Je ena izmed oblik rasizma, ki jo je težje zaznati kot tiste, ki izhajajo iz obnašanja. Ta oblika rasizma obstaja bolj v ozadju družbe, ki pa vpliva na veliko različnih elementov v družbi; od zaposlitvenih možnostih do izobrazbe. Institucionaliziran rasizem lahko zasledimo pri delovanju šol ali delovnih položajev, ki delujejo na takšen način, da diskriminirajo ljudi, vključno z otroki, zaradi njihove rase. To pomeni, da ljudje, ki pripadajo določenim rasnim skupinam, ne uživajo enakih privilegijev in jim ni ponujeno enako število možnosti ali pa se jih obravnava drugače kot belopolte ljudi. Ta fenomen opišemo kot sistemski, strukturalni ali institucionaliziran rasizem (BBC, 2021).

»Rasizem je družbena realnost in je fenomen, ki je na prvem mestu odvisen od medosebnih sporazumov in sodelovanja. To pomeni, da se z družbenimi, političnimi in ekonomskimi pogoji skupaj spreminja tudi sam, saj ni neka stabilna entiteta ali naravni objekt, ampak je ustvarjen fenomen, ki je konstantno podvržen spreminjanju in rekonstrukciji. Vedno je prisoten, saj je funkcija človeških običajev, prepričanj, želja in podobno.« (Headley, 2000, str. 244)

V primeru, da bi rasizem in diskriminacija bila samo posamezna izolirana dejanja, ki bi jih naredili naključni posamezniki, bi bilo veliko lažje identificirati in kaznovati takšno vedenje, zato je Robert Blauner interpretiral institucionaliziran rasizem kot »objektivni fenomen, ki ni epifenomen, ki se ga da reducirati na določena posamezna dejanja. « (Headley, 2000, str. 246). Medtem ko je Robert Friedman podobno zatrdil, da rasizem operira na štirih različnih nivojih:

1. »Strukturalni: glavna lastnost, ki določa značaj socialne strukture.

2. Proceduralni: vgrajen v načela in postopke.

3. Sistematski: prisoten v različnih sferah družbe na takšen način, da sestavlja sistem.

4. Ideološki: izraža reprezentacije, ki so napačne in zavajajoče. « (Headley, 2000, str. 246).

Takšna vrste sheme, ki jo predpostavi Friedman, dobro pokaže, kako trdno zakoreninjen je institucionaliziran rasizem, saj deluje na več nivojih, ki se medsebojno podpirajo in dopolnjujejo.

Pri takšni vrsti fenomena je ključno zavedanje, da rasizem ni površinska težava, ki jo je enostavno locirati in še lažje odpraviti s kaznovanjem tistih, ki si drznejo namerno izvajati škodljiva dejanja proti določenim skupinam, ki si v njihovih očeh takšno ravnanje zaslužijo.

Na tem mestu je vredno omeniti, kakšno idejo rasizma sta si zamislila Stokely Carmichael in Charles Hamilton. Po njuno je rasizem: »neprikrit oz. individualističen kot je prikrit oz.

institucionaliziran, saj potrebuje rasizem dve blizu navezujoči si obliki. « (Headley, 2000, str. 249).

Potrebuje tako posamezne belopolte ljudi, ki delujejo proti posameznim temnopoltim ljudem kot dejanja s strani belopolte skupnosti proti temnopolti skupnosti. Ti dve vrsti dejanj imenujemo individualni rasizem in institucionaliziran rasizem. Prvi predstavlja dejanja, ki jih posamezniki izvajajo na neprikrit način, ta so zaslužna za smrti, poškodbe ali nasilno uničevanje posesti in se jih zlahka lahko locira, posname, objavi ter kaznuje. Drugi tip je veliko težje zasledljiv, ampak ni nič manj uničujoč do človeških življenj, saj izvira iz delovanja uveljavljenih in spoštovanih sil v

družbi, in tako prejme veliko manj javnega obsojanja kot prvi tip, zato je tudi težje kaznovan in odpravljen (Headley, 2000).

Če gledamo na rasizem iz individualistične perspektive kot J.LA Garcia in Schmid, potem menimo, da rasizem izhaja iz srca ter ga opredelimo le kot individualna dejanja posameznikov, ki želijo namerno škodovati pripadnikom druge rase. A takšno stališče ne zaobjame tudi drugih krivic, ki se dogajajo tem istim pripadnikom na drugih področjih v življenju, kot je rasno ločevanje v šolah ali rezidenčno ločevanje, ki imata oba večje posledice zanje kot posamezna in izolirana dejanja rasizma, ki so namerno usmerjena proti njim. Posamezni pripadniki drugih rasnih skupin utrpijo neprikrit vpliv posameznih dejanj rasizma, ki so usmerjena proti njim, ampak kot člani drugih rasnih skupin, trpijo zaradi sprejetih načel, ki jih ni možno točno izpostaviti ali imenovati za namerno organizirana dejanja, ki bi jim škodovala ali jim dominirala (Headley, 2000).

Pomembno je tudi omeniti, da je pri gledanju na rasizem kot na dejanja, ki so storjena namerno zaradi rasističnih stališč zelo lahko opredeliti dejanskega rasista in tistega, ki ni sam rasist, ampak deluje v rasistični instituciji. Vendar tudi v primeru, ko sami nismo rasisti in še vedno uveljavljamo in podpiramo enake zakone, običaje in prakse, so omenjene stvari še vedno rasistične. Tako tudi pride do institucionaliziranega rasizma na podlagi J.M.Jonesa, ki pravi, da institucionaliziran rasizem predstavljajo sprejeti zakoni, običaji in prakse, ki sistematično prikazujejo in ustvarjajo rasno neenakovrednost v (ameriški) družbi. Ko se rasistične posledice povečajo v institucionalne zakone, običaje in prakse, postane sama institucija rasistična, ne glede na to, ali so sami posamezniki, ki ohranjajo te prakse, rasisti oz. imajo rasistična nagnjenja (Headley, 2000).

4. KDAJ JE DEJANJE RASISTIČNO IN NE SAMO KRIVIČNO NA PODLAGI RASE?

Na to vprašanje je težko odgovoriti, saj je naš odgovor povsem odvisen od lastne interpretacije rasizma. Kot je bilo že iz prejšnjega vprašanja razvidno, imajo različni filozofi različne poglede na rasizem, kar pomeni, da ga tudi na različne načine definirajo, zato bom v odgovoru na to vprašanje pregledala definicije izbranih filozofov; ter kako sami skozi svoje definicije opredelijo dejanja za rasistična oz. za dejanja rasista ali dejanja rasizma. Ko bom posamezno definicijo filozofa predstavila in opredelila, kako sami s pomočjo definicije označijo dejanje za rasistično ali le krivično, bom definicijo in pristop tudi sama komentirala.

4.1. W. THOMASOVA SCHMIDOVA DEFINICIJA RASIZMA

Prva definicijo rasizma, ki se je bom dotaknila, je Schmidova, omenjena že pri prejšnjem vprašanju. Schmid definira rasizem kot voljo do zatiranja in nadvlade nad drugimi ljudmi na podlagi njihove rase. Ta ponavadi ni izražena skozi dejanja preferenčne koristnosti do ljudi, ki jih doživljamo za del svoje rasne skupine, niti skozi neenakovredno obravnavo, ki sloni na prepričanjih v notranjo dejstveno neenakovrednost ljudi drugih ras, ampak skozi dejanja, ki podrejajo in škodujejo (Headley, 2000).

Že prej smo predstavili Schmidov pogled na rasizem, ki izhaja iz stališča, da je dejanje rasistično le, ko je za njim prisotna želja po nadvladi oziroma škodovanju posamezniku, proti kateremu je usmerjeno. Primeri, ki ponazorijo njegov pogled na označevanje rasističnosti dejanj so bili predstavljeni že v prejšnjem vprašanju, zato bom na tem mestu samo povzela njegovo opredeljevanje rasističnosti dejanj in ne bom podajala novih primerov.

Po Schmidovem mnenju smo rasisti oz. so naša dejanja lahko opredeljena za rasistična takrat, ko naša dejanja motivira izrecna želja po tem, da nekomu povzročimo škodo, ne glede na to, ali je to na čustveni, materialni ali politični ravni. Dokler je rasistično dejanje izsledljivo nazaj k enemu posamezniku, ki želi škodovati pripadnikom drugih ras, je dejanje lahko opredeljeno za rasistično (Headley, 2000).

V primeru, da naša dejanja škodujejo pripadnikom drugih ras, ali imajo negativne posledice za njih, takšna dejanja lahko opredelimo za krivična, saj dejanja ne izhajajo iz namere, da bi se tako razpletla, da bi prišlo do negativnih posledic. Kakršnakoli škoda, ki pa je posledično storjena zaradi teh nenamernih dejanj, je zanj zgolj stranski učinek, ker ni bila vnaprej predvidena ali nameravana posledica dejanj. Pomembno je tudi ponovno izpostaviti, da Schmid razločuje med pravim in vsakdanjim rasizmom, zato so zanj dejanja, pri katerih pripadniki drugih rasnih skupin utrpijo škodo, ko ta ni bila namerna, primeri vsakdanjega rasizma. To pojasni, zakaj dejanja upravnika trgovine, ki rasno profilira temnopolte mladostnike za potencialne tatove in posameznika, ki ne zaposluje drugih rasnih skupin kot svoje lastne, označi le za nepravična ali krivična, ne pa

rasistična, saj jih na nekakšen način opravičuje z opredeljevanjem kot vsakdanji rasizem (Headley, 2000).

Moje mnenje je sledeče, ne glede na to, zakaj izrečemo nekaj, kar bi nekoga lahko potencialno prizadelo, ni moralno sprejemljivo in bi moralo biti označeno za rasisitično, če je zmerljivka nesramna do drugih rasnih skupin, mi pa jo izrečemo pripadniku dotične rasne skupine. V trenutku, ko izrečemo nekaj, kar se izrecno tiče rasne pripadnosti nekoga, jih izoliramo iz skupine, kjer smo vsi člani iste družbe, v kateri smo enakovredni. Seveda je to odvisno od situacije, v kateri je izrečena neka izjava npr. ko nekoga sprašujemo nekaj v povezavi z njihovo etnično pripadnostjo ali kulturo, je to sprejemljivo in ni potencialno žaljivo, če naše vprašanje ali tema ne izhaja iz želje po škodovanju in smo pridobili potrditev sogovornika, da so vprašanja v povezavi z njihovo kulturo in etnično pripadnostjo sprejemljiva. Uporaba čustveno zaznamovanih besed, ki učinkovito izolirajo posameznika in ga opredelijo za manjvrednega kot druge, pa absolutno ni sprejemljiva in bi morala biti vedno označena z izrazom rasizem. Hkrati želim dodati, da se mi Schmidovo razločevanje med pravim in vsakdanjim rasizmom zdi kot označevanje različnih krivičnih dejanj, ki so bolj ali manj rasistična, za dejanja sprejemljivega rasizma (v primeru vsakdanjega rasizma), ker so del vsakdana za pripadnike drugih ras in bi jih morali trpeti, saj večinoma takšna dejanja niso namerno povzročena ali ni namere za njimi, da bi prišlo do negativnih posledic; in dejanja nesprejemljivega rasizma (v primeru pravega rasizma), ki so tako krivična, da jih ni možno spregledati. S takšnim razločevanjem se po mojem mnenju do neke mere opravičuje rasistično obravnavo drugih ras, saj je na videz nedolžna, ko jo ocenimo skozi kriterij namere, in se posledično zanika moralno odgovornost posameznikov za njihova dejanja.

4.2. J. LA GARCIINA DEFINICIJA RASIZMA

Garciino stališče se ukvarja z določanjem tega, kar je moralno največjega pomena v rasni domeni in pravi, da je oznaka rasist danes temeljito moralizirana. Ko osebo, institucijo, načelo, dejanje, projekt ali željo okličemo za rasistično, to pomeni, da je zlobna in nesprejemljiva. Po njegovo bi pogled na rasizem moral pojasniti, zakaj je vedno nemoralen, ne da bi to potrdil skozi definicijo.

Meni, da se rasizem manifestira v dveh različnih, ampak povezanih oblikah; v obliki slabonamernosti na podlagi rase ter ravnodušnosti na podlagi rasizma ali rasno informirani ravnodušnosti. Rasizem je moralno sporen, ker je vrsta moralne pokvarjenosti iz vidika nasprotovanja določenim vrednotam, predvsem dobrohotnosti in pravici (Blum, 2004).

Po njegovem prepričanje v podrejenost pripadnikov drugih ras ni samo po sebi rasistično, dokler ne vsebuje rasne slabonamernosti, vendar ne poda razloga, zakaj ne bi mislili, da je obnašanje do drugih in doživljanje drugih za rasno podrejene samo po sebi rasistično. To nam pokaže, da obstaja povezava med slabšalnim odnosom in rasno slabonamernostjo in sicer, da ti dve obliki nista različni, ampak je podrejanje oblika slabonamernosti ali brezbrižnosti. Garcia ne pojasni, da se stvari na področju rase lahko ponesrečijo, ne da bi bile rasistične. Obstajajo določeni rasni fenomeni, ki so problematični, ampak presegajo definicijo rasizma. Primer takšnega rasnega feonomena so stereotipični predsodki o pripadnikih drugih rasnih skupin, ker z njimi ljudi doživljamo bolj kot pripadnike skupin namesto kot posameznikov. Garciine razprave o teh

fenomenih nikoli popolnoma ne priznajo, da so ti rasni fenomeni lahko moralno napačni, ne da bi bili primeri rasizma ter, da so moralno napačni zaradi drugih razlogov kot so tisti, ki rasizem delajo spornega. En primer tega je »temnopolta pomanjkljivost«⁷. To je pomanjkljivost, ki jo temnopolti doživljajo, saj se večina delavcev zaposli na podlagi priporočil drugih, ki so po večini belopolti.

Hkrati je večina znancev, ki jih imajo ljudje, enorasnih, zato so temnopolti ljudje primerljivo manj priporočani za službe in posledično imajo manj priložnosti za novo delo. Garcia izpostavi, da je takšna praksa morebitno nezaželjena in morda celo nepravična, ni pa nujno rasistična. Neprikrita rasna diskriminacija je ena stvar, medtem ko imajo druge oblike diskriminacije lahko zelo malo povezave z raso v svojem notranjem karakterju ali se morda tičejo rase, same po sebi pa niso problematične. Po Garciino so samo faktorji, ki izhajajo iz rasističnega duha ali brezbrižnosti, lahko šteti za rasizem. In sicer sam pravi, da: »Rasizem ni samo verjetno nemoralen, ampak je dokončno nemoralen, medtem ko vse, kar postavlja temnopolte v slabši položaj, ni dokončno nemoralno. « (Blum, 2004, str. 74). A ta argument tudi ne pojasni, ali doživlja slabši položaj temnopoltih sam po sebi za moralno problematičen. Kajti dejstvo, da določena praksa sama po sebi ni moralno in rasno problematična, ne pomeni, da ne more prispevati k rasni nepravičnosti, zaradi česar je lahko moralno problematična v tem smislu. (Blum, 2004)

Zraven Garciine definicije rasizma je ustrezno omeniti in predstaviti še njegovo stališče o institucionaliziranem rasizmu, ki nam na posebni obliki rasizma osvetli, kako določa, kdaj je dejanje krivično na podlagi rase in ne rasistično. Njegovo stališče o institucionaliziranem rasizmu je: »institucionaliziran rasizem obstaja, ko in samo ko je institucija rasistična v svojih ciljih, načrtih in podobno, še posebej, ko njihov rasizem vodi njihovo obnašanje... Pomembno je, da rasistični odnosi okužijo delovanje institucije: ni pomembno, kakšen je bil prvotni namen, kaj so njegovi stvaritelji želeli z njim narediti. Če ne izhaja iz tistih (rasističnih) motivov, potem ne uteleša institucionaliziranega rasizma. « (Glasgow, 2009, str. 72).

Zgoraj prikazana definicija pomeni, da ne glede na to, da noben zastopnik institucije ni rasističen v trenutku izvajanja načel, praks ter delovanj institucije, ki so rasistične v naravi, saj so bile s tem namenom sprejete; je težavna preteklost razlog, da je drugače pravična institucija odgovorna za vzdrževanje rasne nepravičnosti, kar pomeni, da jo to kvalificira za nepravično. Ta razlaga ponazarja, da ves institucionaliziran rasizem izhaja iz rasizma na podlagi enega agenta, kar avtor članka Racism as Disrespect, Joshua Glasgow, imenuje redukcionistična teorija⁸, ter dokaže, da v primeru antiredukcionizma lahko dokažemo čiste primere rasizma na nivoju institucij. Za primer uporabi nepremičnine, saj belopolta rasa in temnopolta rasa nimata enakih izhodiščnih točk za pridobivanje nepremičnine, pomembne kreditne institucije pa vzdržujejo obstoječo neenakost, tako da še naprej ohranjajo socioekonomsko strukturo, v kateri so člani določenih ras sistematsko in nepravično upravičeni do večjega dostopa do bivališč, primerljivo bolj dostopnega sredstva za širjenje osebnega premoženja, ter do vira neke dojete varnosti in dobrega počutja kot člani drugih rasnih skupin (Glasgow, 2009).

Garcia zagovarja genetsko tezo, pri kateri je vsaka institucija, ki prakticira institucionaliziran rasizem rasistična, ker so jo v nekem času sestavljali rasistični člani, ki so sprejeli rasistična načela,

7 V izvirniku: »black disadvantage« (Blum, 2004, str. 75).

8 Redukcionizem je poenostavljanje fenomena, tako da se ga reducira na bolj enostavno razložljive in osnovne fenomene. (Ney)

pravila ter običaje, ki jo kvalificirajo za oznako rasitična. Po tej tezi takšne institucije ne moremo več označevati za rasistično, ko umre zadnji rasist v njej, ne glede na to, ali so njene prakse, pravila in običaji nespremenjeni. Iz tega sledi, da Garcia meni, da je škoda, ki je povzročena nenamerno, moralno sporna le, če izhaja iz hib kot so malomarnost, zanemarljivost ali nespamet, za kar smo lahko odgovorni v primeru, da verjamemo, da je rasizem vedno moralno sporen. To predpostavi, da škoda, storjena iz nenamerno strukturirane institucije, ki ni povzročena zaradi malomarnosti, ignorance ali nespameti, nikoli ni upravičeno oklicana za rasistično. Torej v primeru institucij, ki nenamerno ohranjajo rasistične prakse, običaje in pravila, teh institucij ne moremo oklicati za rasistične, saj škodo povzročajo nenamerno, vendar ne iz malomarnosti, ignorance ali nespameti (Glasgow, 2009).

Moje mnenje o Garciinem stališču je, da je zelo jasno zastavljeno, kaj doživlja za rasistično in česa ne, ter zelo dobro pojasni, da vse, kar je moralno krivično na področju rase, še ni rasistično.

Obenem pa ne pojasni, ali je določena stvar, ki po njegovem mnenju ne ustreza nivoju krivičnosti, ki ga terja izraz rasizem, pravzaprav nemoralna ali moralno napačna. Ima tudi zelo individualističen pristop k rasizmu, in sicer, da rasizem izhaja iz posameznikovih dejanj, za katerimi stoji neka slabonamernost. Iz tega vidika se mu tudi institucionaliziran rasizem zdi preveč ambiciozna politična kategorija, saj je po njegovo preveč široko zastavljen fenomen, ki se ga ne da reducirati na lažje pojasnljiva dejanja določenega posameznika, glede na to, da sam daje zelo velik poudarek na namero, ki vodi naša dejanja. Zanj rasizem ne vključuje samo naših prepričanj in njihovo racionalnost ali neracionalnost, ampak tudi naše želje, namere, kar imamo radi in česar nimamo, ter njihovo distanco do moralnih vrlin (Headley, 2000). Glede njegove teorije o institucionaliziranem rasizmu se moje mnenje sklada z Glasgowovim, in sicer, da bi vseeno institucije, ki še vedno ohranjajo rasistične prakse, načela in običaje vsaj označili z besedo nepravične, saj se moralni okvir ne razteza samo na individualno etiko, ampak pokriva tudi družbeno pravičnost. To pomeni, da imamo prostor označiti institucije za nepravično rasistične, ne glede na to, ali je možno izslediti moralno napačno dejanje pri enem samem zastopniku teh institucij. Kot družba smo odgovorni za obravnavanje ne samo posameznih članov družbe, ampak tudi institucij, ko prihaja do primerov diskriminacije zaradi določenih zastavljenih pravil ali običajev. To vse pa je možno spremeniti v skladu z našimi trenutnimi prepričanji, ki so odraz naše spremembe na podlagi družbe in prepričanj v njej (Glasgow, 2009).

4.3. GLASGOWOVA DEFINICIJA RASIZMA KOT NESPOŠTLJIVOST

Njegova definicija izhaja iz problema lokacije, saj je težko določiti, od kod rasizem izvira.

Različne definicije naštevajo različne lokacije, motivacijska se nanaša na željo po škodovanju, behavioristična se nanaša na odnos do pripadnikov drugih skupin, kognitivistična pa se nanaša na človeška prepričanja o manjvrednosti drugih ras, zato se je Glasgow želel spomniti takšne definicije, kjer bi bila lokacija nevtralna. Definicija, ki po njegovem zaobjame vse primere rasizma, zaradi česar je lokacija rasizma nevtralna, se glasi: »f je rasist če in samo če je f nespoštljiv do članov rasne skupine R kot Rji. « (Glasgow, 2009, str. 81). Torej to pomeni, da je posameznik rasist samo v primeru, ko je nespoštljiv do ljudi kot članov neke rasne skupine (Glasgow, 2009).

Po tej definciji rasizma je nespoštljivost tako široko zastavljena, da zaobjame vse od institucij, do zastopnikov in govora, ker so vsi ti primeri relevantni za rasizem. Primeri rasizma, ki so izrecno podani v besedilu, so sistematično zatiranje Rjevih političnih pravic, diskriminacija do Rjev na delovnem mestu, izjavljanje rasnih vzdevkov, itd (in tako dalje). Rasizem oz. po tej definiciji nespoštljivost ni omejena samo na delovanje institucij in dejanja posameznih zastopnikov, ampak kot je zgoraj omenjeno, se navezuje tudi na govor, oz. bolj specifično, na objekte naših propozicij.

Ti so lahko neodvisno rasistični in nemoralni (npr. propozicija; »Vsi temnopolti so odraščali brez očeta.«), to velja tudi za simbole kot je svastika, ki sama po sebi ni simbol za rasistično obravnavanje določenih skupin, ampak pridobi takšen pomen, ko jo začnemo nositi in kazati na specifičen način. Pomembno je izpostaviti, da se rasni identiteti ni potrebno nanašati na kakršnokoli lastnost rasne skupine, ki jo rasist doživlja za bistveno tej skupini, saj je lahko nespoštljiv do rasne skupine, ker jo doživlja za vredno nespoštovanja. Lahko pa je tudi nespoštljiv do njih, saj meni, da so Rji npr. skopušni in meni, da je skopušnost vredna nespoštljivosti (Blum, 2004).

Moje mnenje o analizi nespoštljivosti oz. Glasgowovi definiciji rasizma kot nespoštljivost je, da kljub abstraktnosti in široki zastavljenosti izraza nespoštljivosti z namenom, da bi lahko zaobjel vse oblike rasizma, lahko tudi kdaj prehitro nekaj označi za rasistično. Po tej definiciji je že rasistična šala dovolj, da se tistega, ki jo je izjavil, okliče za rasista, čeprav ta oseba lahko sploh nima nobenega rasističnega nagnjenja, ampak je le želela izraziti neko šalo na podlagi rasističnih stereotipov. Iz tega vidika se strinjam z Blumovim mnenjem, da definicije kot je Glasgowova prispevajo k prenasičenosti uporabe izraza rasizem oz. označevanje vseh krivic na področju rase za rasistične.

4.4. LAWRENCE BLUMOVA DEFINICIJA RASIZMA

Blum izpostavlja, kako prenasičena je postala raba izraza rasizem za vsako krivico na področju rase. Po njegovem mnenju bi morali rabo izrazov rasizem in rasistično omejiti samo na najhujše rasne krivice, ki so povezane z rasno apatijo in podrejanjem (Blum, 2004).

Primer, ki ponazarja njegove omejite pripisovanja izraza rasizem krivičnemu dejanju na podlagi rase, je omenjen v spisu Alberta Urquideza, ki se imenuje What Accounts of Racism Do, kjer srednješolski učitelj prosi temnopoltega haitijskega učenca, da poda temnopolto perspektivo na nek rasno vezan problem. Pri vprašanju, ali je učitelj ravnal rasistično, bi Blum odgovoril, da je njegova izjava lahko označena za rasno ignorantno in neobčutljivo, in bi se takšne vrste krivico lahko razumelo za vrsto moralne spornosti, ampak ne bi menil, da je dovolj krivično, da bi bila označena za rasistično, je le rasno ignorantna. Glasgow bi v tem primeru menil, da je učitelj ravnal nespoštljivo do učenca in temnopolte rase, s tem, ko je ravnal z dijakom, kot da je predstavnik homogenizirane skupine, kot da temnopolta perspektiva predstavlja pogled, ki ga imajo vsi temnopolti ljudje. Takšna vrsta prakse homogenizacije pa je nespoštljiva po njegovem mnenju, saj ji ne uspe prepoznati ljudi za neodvisne in različne posameznike, kar je zanj dovolj krivično, da se označi za rasistično (Urquidez, 2018).

Moje mnenje glede Blumovega stališča je, da se njegov pogled še najbolj sklada z mojim lastnim, saj je z njim izraz rasizem rezerviran samo za specifične primere, kjer je za dejanji ali besedami dejansko neka želja po podrejanju in je neka apatija do težav, s katerimi se pripadniki drugih ras vsakodnevno spopadajo. Njegova definicija se tudi dotakne problema, da smo vsi že kdaj bili krivi rasne ignorance, saj se nismo zavedali realnosti težav, s katerimi se tisti, ki so bili na koncu naše šale ali izjave, dejansko spopadajo. Ne glede na to, kako resnično je, da smo vsi že kdaj bili rasno neobčutljivi, to ni dovolj, da se okličemo za rasiste, saj za našimi besedami velikokrat ni stala neka slabonamernost. Dobro tudi izpostavi, da samo zato, ker nismo rasisti zaradi takšnih izjav, to še ne pomeni, da so takšna dejanja moralno sprejemljiva. Še več, želi da razširimo in izkoristimo svoj moralni besedni zaklad, da bomo znali bolje opredeliti, zakaj in kako je določena izjava ali dejanje napačno, ter se s tem lahko bolje zavedamo kategorične mnogoterosti predmetov kategorij v rasni domeni.

5. KAKŠEN JE MORALNI STATUS RASIZMA?

Rasizem je po mnenju večine moralno sporno dejanje, vendar so različna mnenja glede tega, zakaj in kdaj točno je dejanje rasizma moralno vprašljivo. Obstajajo različna mnenja glede tega, kaj se kvalificira za dovolj moralno sporno dejanje na področju rase, da se označi za rasizem, vsi pa niso mnenja, da so vsa dejanja rasizma vredna enake moralne teže (Blum, 2004). V tem razdelku si bomo zato pogledali tri poglede treh različnih filozofov, ki so bili najbolj pogosto omenjeni skozi članke, ki sem jih predelala, in katerih poglede so najbolj kritizirali.

V prejšnjem vprašanju smo razdelali, da vsa nepravična dejanja na področju rase niso nujno primeri rasizma, tu pa si bomo pogledali, kdaj in zakaj je določeno rasistično dejanje nemoralno ali moralno sprevrženo, kakšno je današnje razumevanje moralnosti rasizma, in ali imajo vsa rasistična dejanja enako moralno težo. Primeri, ki jih bom predstavila, se bodo navezovali na to, kar je bilo predstavljeno v prejšnjih dveh raziskovalnih vprašanjih. To vprašanje se bo predvsem ukvarjalo s tem, zakaj je določeno rasistično dejanje nemoralno, in z razlogi, zaradi katerih so rasne nepravičnosti slabe, skupaj s tem, ali so slabe iz istih razlogov. Odgovor se bo razlikoval zaradi različnih definicij in mnenj predstavljenih filozofov, nekateri odgovori pa se tudi dotaknejo problematike občasne neustrezne rabe izraza rasizma za določeno nepravično dejanje.

5.1. GARCIIN VIDIK

V prejšnjem vprašanju smo že odkrili, da za Garcio rasizem izhaja iz srca, in sicer iz posameznikove namerne želje, prepričanja, dejanja in zavednih premislekov, ki vodijo njegovo rasistično dejanje. Rasizem je zlonamernost, maščujoč in zlovešč sklop želja, dejanj, preferenc škodovati tistim, ki pripadajo drugim rasam (Headley, 2006). Rasizem je zanj nemoralen takrat, ko se nekaj kvalificira za storjeno iz zlonamernosti, brezbrižnosti ali želje po podrejanju na področju rase. Torej je zanj rasistično dejanje nemoralno samo takrat, ko ga je možno izslediti nazaj v neko očitno namerno posameznikovo dejanje, ki ga vodi nenaklonjen odnos. Še več, zanj je dejanje rasistično samo takrat, ko je bilo storjeno z namenom, da drugi osebi škodujemo zaradi njegove rase. Če bi nenamerno nekoga prizadeli in bi se naše dejanje lahko opredelilo za rasno nepravično, ali celo rasistično, bi bilo zanj to dejanje samo nepravično, in po tej definiciji tudi ne bi bilo nemoralno. Garcia tudi navaja, da je dejanje rasizma moralno sporno predvsem, ali morda celo izključno iz razloga, da zlonamernost na podlagi rase izhaja iz hibe zlonamernosti. Iz tega vidika pa je dejanje storjeno iz zlonamernosti enako slabo ne glede na to, zakaj je bilo storjeno. To bi lahko razumeli, kot da je enako slabo, če nekoga preziramo iz ljubosumja, ali če ga preziramo zaradi njegove rasne pripadnosti, saj je rasizem v takšnem pogledu samo izrazita nenaklonjenost, ki je nasprotje vrednotam kot sta dobrohotnost in pravica. Iz tega razloga je potem nemoralen, saj izhaja iz moralne hibe, oz. je moralno sporen, ker je vrsta moralne pokvarjenosti (Blum, 2004).

Garcia tudi meni, da je izraz rasizem zelo moraliziran, saj ga uporabimo, ko nekaj (institucijo, osebo, načelo, dejanje, projekt ali željo, itd) želimo predstaviti kot zlobno in nesprejemljivo (Blum, 2004). Iz tega izhaja tudi njegovo mnenje, da vse škode na področju rasne nepravičnosti ne smemo

obsoditi za rasizem, saj se določene rasne krivice zakrivi iz malomarnosti, ignorance ali nespameti, kar se mu zdi, da lahko označimo le z besedo nepravično in ne rasizem (Glasgow, 2009).

Dodatno tudi izpostavlja, da še ne obstaja univerzalno mnenje o tem, kaj je rasizem, kaj ga sestavlja in definira, zato ne moremo trditi, da je zmerljivka na račun neke kulturne skupine lahko označena za rasistično in ne samo za neprimerno in nesramno. Potrebno je razlikovati med opisom, ki določa sestavo rasizma in opisom, ki trdi, da določena definicija rasizma vsebuje tudi druge družbene, psihološke in institucionalizirane lastnosti (Blum, 2004). To bi lahko tudi razumeli, kot da je težko določiti moralnost in nemoralnost nepravic na področju rase, kaj šele moralno spornost rasizma, dokler ne obstaja neko splošno sprejeto mnenje o njem, ki podaja dovolj ustrezen opis, na podlagi katerega lahko podajamo meje moralne (ne) sprejemljivosti.

5.2. GLASGOWOV VIDIK

Glasgow je svojo teorijo rasizma predstavil kot nespoštljivost na področju rase. Zanj je rasizem prav vedno izraz za moralno neodobravnanje, torej je prav v vsakem primeru moralno sporen. Iz tega vidika se strinja z mnenji Bluma in Garcie o tem, da je rasizem vedno vsaj neoporečno moralno sporen. V svojem članku Racism as Disrespect predstavi vidike treh filozofov, ki menijo, da bi rasizem morali opredeliti na nemoralni način. Njegov pogled na moralni status rasizma bom poskusila predstaviti s pomočjo vidikov teh treh filozofov, ki jih sam omeni v svojem članku in je podal svoje mnenje o njihovih vidikih.

Prvi pogled na moralni status rasizma poda skozi mnenji Shelbyja in Millsa, ki se strinjata, da bi bilo koristno najprej definirati rasizem na nemoralni način, s čimer bi lahko neodvisno identificirali njegov moralni status. Po njunem mnenju je samo en primer, pri katerem bi lahko konceptualno povezali nemoralnost z rasizmom, in to je v primeru »ponosnega rasista«⁹ Takšen rasist ne samo veselo sprejme svoj rasizem, ampak celo verjame, da je njegov rasizem moralno upravičen. Na to Glasgow odgovori s tem, da ta oseba naredi napako, ali s tem, ko misli, da ni rasist, ali pa s tem, ko se ima za rasista, ne pa za moralno pokvarjenega. Takšna oseba se po njegovem mnenju moti, ko meni, da ni moralno pokvarjena, ker je rasizem moralno sprevržen že po definiciji, zato ne more trditi, da njegove želje po nadvladi niso rasistične in da niso napačne (Glasgow, 2009).

Drugi pogled na moralni status rasizma poda skozi Arthurjevo doživljanje moralnosti rasizma.

Zanj so glavni razlogi za dojemanje normativnega statusa rasizma iz vidika pomanjkanja epistemične ali razumske upravičenosti, da si lahko predstavljamo rasista, ki je rasist proti svoji volji. Takšen rasist prezira svoj lastni rasizem in svojo rasistično vzgojo, a se ne glede na najboljši trud skozi napeto terapijo, s pomočjo katere se trudi znebiti svojega rasizma, ne more izogniti svoji rasistični sovražnosti. Po Arthurjevemu mnenju takšne osebe ne bi smeli kriviti za njihov rasizem, ampak bi jih morali dojeti za nejevoljnega rasista, ki vztraja v epistemični napaki. Izraz rasist pa po Glasgowovemu mnenju tudi v tem primeru nosi moralno težo, saj lahko rečemo, da je nejevoljni rasist vsaj odgovoren za svojo sovražnost, ne glede na njegov odpor proti njej. Težko je določiti,

9 V izvirniku: »proud racist« (Glasgow, 2009, str. 78).

kdaj smo odgovorni za svoje odnose, ampak vsaj po nekaterih teorijah odgovornosti za odnose je nejevoljni rasist lahko odgovoren za svoj odnos, in je iz tega vidika moralno sporno, da ga ima (Glasgow, 2009).

Ta dva primera iz Glasgowovega besedila sem se odločila predstaviti, saj pokažeta, da tudi v moralni sprevrženosti nečesa tako nesprejemljivega kot je rasizem, lahko naletimo na sivo cono, kot je nejevoljni rasist in pa na področje neke logične napake, kot je ponosni rasist. Ta dva primera dobro pokažeta meje določanja moralnosti ali nemoralnosti rasističnih dejanj, hkrati pa tudi dokazujeta, da se tudi na ta dva primera lahko gleda iz neke moralne definicije rasizma, skozi katero ju lahko opredelimo za moralno napačna ali ne.

5.3. BLUMOV VIDIK

Blum je popolnoma prepričan v moralno sprevrženost rasizma, ampak skuša določiti, ali je vredno vsako neopravičljivo dejanje na področju rase opredeliti za rasistično, saj prihaja do izredne prenasičenosti tega izraza, ki se v današnjem času velikokrat uporabi za oblike rasne nepravičnosti z relativno manjšo moralno težo kot so bistvene oblike tega, kar razumemo pod rasizmom. Tako se zdi, da je edini način, na katerega lahko obsodimo rasne nepravičnosti, če predvidevamo, da so vse pomembne oblike rasne nepravičnosti enako slabe iz istih razlogov. A ravno takšno razumevanje rasizma naj bi nas po njegovem mnenju potisnilo v dve nezadovoljivi smeri, in sicer, da povzdignemo manjše rasne nepravičnosti na enak nivo kot so večje; ali pa, da se tako močno osredotočimo na manjše primere rasizma, da jih izločimo iz obravnave rasističnih dejanj, ker ne zadostujejo moralni obsodbi, ki jo terjajo večji in bolj resni primeri rasizma, zaradi česar postanejo za nas nevredni moralnega premisleka. To se zgodi, ko neko rasistično izjavo določene osebe branimo z izgovorom, da so ignorantni ali da imajo predsodke v povezavi z raso. Takšen odziv implicira, da to nista zelo škodljivi zadevi, zaradi česar jima ni pripisan moralni status za razločno, moralno pomembno rasno nepravičnost (Blum, 2004).

V svojem članku What Do Accounts of Racism Do? predstavi tri različne rabe izraza rasizma znotraj kontektsa današnjih razmer:

1. »Prva definicija za rasizem iz leta 1930 je odgovorna za rabo izraza rasizem za neko ideologijo biološko mišljene superiornosti in inferiornosti. A ta izraz ne zaobjame tega, kar si večina ljudi dandanes misli, ko poseže po izrazu rasizem.

2. Druga raba je odgovorna za prenasičeno rabo izraza rasizem in rasistično v današnjem času, saj se v njenem primeru poseže po njima, ko se nekaj navezuje na karkoli slabega v rasni domeni brez pomisleka o tem, kako zelo moralno sporno je to slabo dejanje na področju rase. Če podajamo stereotipne generalizacijske opise določenih etničnih ali kulturnih skupin, po Blumovem mnenju še ni potrebno poseči po izrazu rasizem.

3. Zadnja raba se nanaša na podskupino prejšnje rabe in sicer vključuje le najbolj šokantne oblike rasne nepravičnosti ali spornosti. « (Blum, 2004, str. 59/50).

Te tri različne rabe izraza rasizem in rasistično prikazujejo, zakaj Blum misli, da je rasizem postala beseda, po kateri še prehitro posežemo, ko se nam nekaj zdi, da je krivično do pripadnikov drugih rasnih in etničnih skupin. A ravno s takšnim ravnanjem lahko potencialno demoraliziramo rabo tega izraza, saj ne moremo trditi, da je neko dejanje kot je uporaba rasističnega vzdevka enako slaba kot je podajanje nekega stereotipičnega generalizacijskega opisa o določeni rasni skupini.

Torej to, da izrazimo generalizacijsko mnenje kot je: »Vsi pripadniki latinoameriške kulturne skupine imajo družine, ki so zelo močno povezane. « (Blum, 2004), ni enako nesprejemljivo kot je zmerjanje nekoga s čustveno obarvano besedo. Zato bi morali bolj izkoristiti moralni besednjak, da lahko primerno izrazimo ne samo, da so vsi primeri krivične obravnave drugih rasnih skupin nesprejemljivi, ampak tudi, da so določene neprimerljivo bolj sporne, zaradi načina, kako so storjene in zaradi količine škode, ki jo povzročijo. Ravno škoda, ki je povzročena tem ljudem je razlog, da se mora vse rasne krivice opredeliti in kaznovati, saj lahko včasih neka navidezno nedolžna opazka ali gesta povzroči veliko več škode kot se nam zdi. Hkrati to ne pomeni, da jo je treba postaviti na enak nivo kot je npr. uboj pripadnika druge rase zaradi pripadnosti drugi rasni skupini.

6. ZAKLJUČNE UGOTOVITVE

Namen mojega diplomskega dela je bilo ugotavljanje, kako se rasizem opredeli, razume in obrazloži znotraj moralne filozofije in njenih teorij. To sem poskušala doseči skozi iskanje odgovorov na tri raziskovalna vprašanja, ki sem si jih zastavila. Ta so bila naslednja: Kakšne pristope do rasizma poznamo znotraj moralnih teorij?, Kdaj je dejanje rasistično in ne samo krivično na podlagi rase?, ter Kakšen je moralni status rasizma? Skozi iskanje in zapisovanje odgovorov na ta vprašanja sem se ne samo naučila veliko stvari o samem fenomenu rasizma, ampak sem prišla do ugotovitev skozi odgovore. Glavne ugotovitve, do katerih sem prišla, so naslednje:

- Namera za našimi dejanji ni odločilni ali včasih celo relevantni faktor pri pripisovanju moralne odgovornosti in krivde. Včasih lahko skozi nenamerno dejanje veliko bolj škodujemo drugim kot bi jim škodovali, če bi bilo naše dejanje namerno. Samo zato, ker nismo namerno rasistični še ne pomeni, da ne ohranjamo rasizma in rasne neenakosti, kar je najbolje razvidno v primeru institucionaliziranega rasizma. Dejstvo, da današnji voditelji in predstavniki insitucij, ki ohranjajo rasistična načela in prakse, nimajo več enakih teženj, ne spremeni vse rasne neenakosti in rasisitične obravnave, ki so je še vedno deležni pripadniki drugih ras. Nenamerno rasistični niso samo tisti, ki drugače ne verjamejo v rasno neenakost med pripadniki različnih ras, nenamerno rasistični so lahko tudi tisti, ki verjamejo v inherentno podrejenost drugih manjvrednih ras svoji lastni. Ti pogosto povzročijo večjo škodo, ko nezavedno uveljavljajo svoje rasistične predsodke skozi dejanja, ki so navidezno nedolžna ali upravičena (npr. primer upravnika trgovine, ki ne zaposluje izven svoje lastne rasne skupine zaradi dobrega poslovanja oz. primer upravnika trgovine, ki neenakovredno obravnava temnopolte mladostnike za potencialne tatove na podlagi njihove rasne skupine in jim s tem ne želi škodovati).

- Veliko dejanj je možno opredeliti za krivične na podlagi rase, a vseeno ni malo primerov dejanj, ki jih lahko označimo z besedo rasizem. A ravno ta ustreznost pripisovanja izraza rasizma veliko primerom rasne krivičnosti nakazuje na morebitno prenasičenost rabe tega izraza. Večina filozofov se strinja, da je rasizem moralno sporen sam po sebi, ne glede na to, kakšno definicijo mu pripišejo. Splošno sprejeto prepričanje o moralni spornosti rasizma ter dejstvo, da ne obstaja splošno sprejeta definicija rasizma, nakazuje na to, da moramo tehtno premisliti o tem, kako lahko pripisujemo stopnjo nemoralnosti posameznim dejanjem rasizma. Vsa dejanja rasizma ne nosijo enake moralne teže, zato ne bi smela biti ustrezna raba enakega izraza za različne stopnje zločina, ki je storjen v rasni domeni. Ne moremo reči, da je šala na račun rasne generalizacijske stereotipizacije enako rasistična, kot je uporaba izraza »črnuh« v pogovoru s temnopolto osebo, ali celo hujše, naslavljanjem temnopoltih s tem rasističnim vzdevkom. Moj predlog je, da moramo razširiti moralno besedišče na področju govora o rasizmu na takšen način, da bi lahko pokrili, obsodili in pojasnili rasistična dejanja, ki imajo manjšo, srednjo ali večjo moralno težo.

- Skozi prebiranje vseh različnih definicij rasizma sem ugotovila, da filozofi kot sta Garcia in Dummet ne doživljajo malomarnosti, ignorance in zanemarljivosti na področju rase za