Žana Mahkovič RAZUMEVANJE IN ODNOS DO EVTANAZIJE V EVROPSKEM PROSTORU

UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA

Žana Mahkovič

RAZUMEVANJE IN ODNOS DO EVTANAZIJE V EVROPSKEM PROSTORU

diplomsko delo

UNDERSTANDING AND ATTITUDE TOWARDS EUTHANASIA IN EUROPE

diploma work

Mentorica: viš. pred. dr. Darja Thaler Recenzentka: viš. pred. mag. Darja Ovijač

Ljubljana, 2021

ZAHVALA

Za vse napotke, vodenje, svetovanje in strokovno pomoč se iskreno zahvaljujem mentorici viš. pred. dr. Darji Thaler.

Prav tako se za recenzijo diplomskega dela zahvaljujem viš. pred. mag. Darji Ovijač.

Iskreno se zahvaljujem tudi Irmi Kovač za lektoriranje diplomskega dela.

Posebno zahvalo pa si zasluži moja družina in fant Rok, ki so mi stali ob strani skozi celoten študij, mi pomagali in me spodbujali.

Vsem še enkrat najlepša hvala.

Na svetu si, da gledaš sonce, na svetu si da greš za soncem,

na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.

(Tone Pavček)

IZVLEČEK

Uvod: Procesi evtanazije so se pojavili že zelo zgodaj. Beseda evtanazija ima grške korenine in v dobesednem prevodu pomeni lahko oziroma dobro smrt.Namen evtanazije je olajšati trpljenje umirajočega ali neozdravljivo bolnega človeka na tak način. Posledica evtanazije je, da umirajoči ali neozdravljivo bolni predčasno umre. Namen: Namen diplomskega dela je ugotoviti, kakšno je trenutno stanje na področju ureditve evtanazije v nekaterih državah Evropske unije in kako vpliva evtanazija na procese zdravstvene nege.

Metode: Za izdelavo diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo ter poiskali domačo in tujo literaturo. Podatkovne baze iz katerih smo črpali teoretična izhodišča so:

CINAHL, ScienceDirect, COBISS.SI in Medline/Pubmed. V analizo smo vključili 32 člankov. Rezultati: Nizozemska, Belgija in Francija so države, ki smo jih vključili v raziskavo in imajo metodo evtanazije zakonsko urejeno. V raziskavo pa so bile vključene tudi Velika Britanija, Švica in Slovenija, za katere pa smo ugotovili, da evtanazije nimajo zakonsko uveljavljene. Države se v ureditvi evtanazije precej razlikujejo med seboj. V treh državah, kjer je evtanazija uzakonjena ima glavno besedo zdravnik. Medicinska sestra je v proces odločanja glede postopkov evtanazije vključena le v Belgiji. Glede na trenutno ureditev evtanazije v proučevanih državah ocenjujemo, da je trenutna usposobljenost medicinskih sester za izvajanje zdravstvene nege v zvezi z evtanazijo pomanjkljiva in medicinske sestre bi na tem področju potrebovale več znanja. Predvsem gre za znanje na področju premagovanja stresa v stresnih situacijah. Razprava in zaključek: Z raziskavo smo ugotovili, da imajo uveljavljeno pravico do evtanazije na Nizozemskem in v Belgiji.

Opaziti je mogoče, kako se mnenja avtorjev tako pri nas, kot po svetu razlikujejo, ko nastopi govor o evtanaziji. Ob koncu bolnikovega življenja imajo pomembno vlogo tudi medicinske sestre in na podlagi ugotovitev lahko zaključimo, da proces evtanazije od medicinskih sester ne zahteva dodatnega znanja oziroma posebne specifične usposobljenosti ali veščin, ki bi dopolnjevale njihovo znanje in usposobljenost za izvajanje zdravstvene nege. Potrebujejo pa dodatna usposabljanja, kako stati ob strani pacientom in njihovim svojcem ob teh zelo zahtevnih trenutkih.

Ključne besede: evtanazija, zdravstvena nega, paliativna oskrba, medicinska sestra, evropske države

ABSTRACT

Introduction: Euthanasia appeared very early. The word euthanasia itself originally comes from Greece and it literally means good death. The purpose of euthanasia is to alleviate the suffering of a dying or terminally ill person in such a way that the dying or terminaly ill person dies prematurely. Purpose: The main purpose of the thesis is to review the literature to determine the situation in the field of euthanasia in Europe and see how euthanasia affects the process of nursing or what knowledge and skills euthanasia requires from nurses. Methods: To make the thesis we obtained basic theoretical starting points with a descriptive method and searched for domestic and foreign literature. The databases from which we drew the theoretical starting points are: CINAHL, ScienceDirect, COBISS.SI and Medline/Pubmed. We included 32 articles. Results: The Netherlands, Belgium and France are countries we included in the study that have euthanasia method regulated by the law. Great Britain, Switzerland and Slovenia were also included in the study but we found that euthanasia is not legally established. Countries differ considerably in the regulation of euthanasia. In the three countries where euthanasia is legal the doctor has the main word. Nurses are only involved in the desicion making process regarding euthanasia procedures in Belgium. Given the current regulation of euthanasia in the studied countries we estimate that the current training of nurses to perform nursing in relation to euthanasia is deficient and nurses would need more knowledge in this area. Above all it is about knowledge in the field of overcoming stress in stressfull situations. Discussion and conclusion: Based on the results of the research, we found that they have an established right to euthanasia in the Netherlands and Belgium. It is easy to see how the opinions of authors differ both here and around the world when it comes to euthanasia procedures. At the end of a patient's life nurses also play an important role and based on findings we can conclude that the process of euthanasia does not require nurses additional knowledge or special specific skills or competencies that would complement their knowledge and skills to perform nursing. Howewer they need additional training on how to stand by patients and their relatives during these very difficult moments.

Key words: euthanasia, nursing care, palliative care, nurse, European countries

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

1.1Teoretična izhodišča ... 2

1.2 Opredelitev evtanazije ... 3

1.3 Dileme v zvezi z evtanazijo ... 5

1.4 Zdravstvena nega pri postopkih evtanazije ... 6

2 NAMEN ... 10

3 METODE DELA... 11

4 REZULTATI ... 12

4.1 Evtanazija na Nizozemskem ... 12

4.2 Evtanazija v Belgiji ... 14

4.3 Evtanazija v Veliki Britaniji ... 15

4.4 Evtanazija v Franciji... 16

4.5 Evtanaziji v Švici ... 17

4.6 Evtanazija v Sloveniji... 18

5 RAZPRAVA ... 19

6 ZAKLJUČEK ... 22

7 LITERATURA ... 23

1

1 UVOD

Ena od temeljnih značilnosti sodobne družbe je zanikanje smrti. Smrt in umiranje je vse bolj tabu tema in za opis smrti se pogosto uporabljajo »mehkejši« izrazi, kot npr. je odšel, se je poslovil. Zanikanje smrti se lahko pojavi že v otroštvu. Mnogi starši svoje otroke varujejo pred tem, da bi se soočali s smrtjo. Televizija pa daje vtis, da je smrt nekaj neresničnega, da je le pretvarjanje. Tako si otrok lahko ustvari predstavo, da je smrt le iluzija in vsak dogodek, katerega posledica je smrt nekoga je mogoče razveljaviti. V družbi se pojavljajo šale na račun smrti, ki potrjujejo spoznanje, da se človek želi od smrti izolirati. Evtanazija se je pojavila že zelo zgodaj. Že v času Hipokrata so se glede evtanazije pojavljala sporna vprašanja (Ezekiel, 2008).

Sama beseda evtanazija je grškega izvora in v dobesednem pomenu pomeni prijazno smrt (Zwitter, 2019). Evtanazija pomeni pospešenje smrti z opustitvijo določenih načinov zdravljenja, posegov ali medicinskih postopkov, da bi se trpečemu, neozdravljivemu bolniku skrajšalo trpljenje (Slovenski medicinski slovar, 2012).

Evtanazija je torej ukrep, s katerim bolnika na njegovo izrecno željo usmrtimo, ker tako bolnik kot tudi zdravnik sodita, da je nadaljevanje življenja v trpljenju manj vredno od neobstoja (Zwitter, 2019).

Namen evtanazije je mogoče doseči na dva načina:

 z izvedbo dejanja, katerega posledica je smrt posameznika ali

 z opustitvijo dejanj, s katerimi se posamezniku podaljšuje življenje.

»Opustitev neutemeljenega intenzivnega zdravljenja ni evtanazija ampak strokovno, etično in tudi pravno edina pot, ki je sprejemljiva. Bolniku in svojcem se takšna odločitev pojasni na razumljiv način in za to ni potrebnega soglasja. Soglasje je pomembno pri vsakem invazivnem zdravniškem ukrepu, vendar pa ni potrebno kadar gre za opustitev nekega dejanja. Zagovorniki evtanazije za opustitev zdravljenja uporabljajo izraz pasivna evtanazija, kar pa to ni. Gre le za opustitev neutemeljenega intenzivnega zdravljenja, ki je splošno sprejeta strokovna usmeritev (Zwitter, 2019).«

2

Zadnjih nekaj let se po svetu, pa tudi pri nas, veliko razpravlja o upravičenosti oz.

nesprejemljivosti evtanazije, usmrtitev posameznikov iz usmiljenja. Vse več ljudi se zavzema za to, da bi evtanazijo ali samomor posameznikov z zdravnikovo pomočjo, ki so v termalni fazi, uzakonili kot eno od človekovih pravic (Trontelj, 2003).

1.1 Teoretična izhodišča

V praksi smo pogosto lahko priče spoznanju nedoslednosti ali celo enačenju pojmov evtanazija, pomoč pri smrti in pomoč pri samomoru. Prav to daje negativni prizvok evtanaziji in tudi sproža pomisleke glede legalizacije le-te v družbi.

V skladu s predhodno predstavljeno definicijo evtanazije, ki smo jo povzeli po prosto dostopnem slovenskem medicinskem slovarju na svetovnem spletu, ocenjujemo, da je evtanazija proces, sestavljen iz več faz. Predpostavljamo, da so v proces evtanazije, poleg umirajočega in njegovih bližnjih, vključeni posamezniki različnih poklicnih skupin, med njimi so tudi medicinske sestre.

V literaturi je vključenost medicinskih sester v proces evtanazije opredeljena kot njihova pomoč umirajočim posameznikom, ki se odločijo za evtanazijo. Vključenost medicinske sestre ni omejena zgolj na asistiranje zdravniku v procesu izvedbe evtanazije. Vključuje tudi opazovanje umirajočih bolnikov, sodelovanje pri postopku odločanja o evtanaziji, prisotnost in nudenje pomoči bolnikom pri postopku evtanazije ter skrb za bolnikove sorodnike (De Bal, 2008). Povzamemo lahko, da je vloga medicinskih sester v teh procesih večplastna in obsežna, kar zahteva od njih različne veščine, kot so odgovornost do bolnika, čustvena zrelost, empatija ipd.

Ne smemo pa izključiti tudi dejstva, da na medicinske sestre vplivajo različni dejavniki, kot so imeti otroka, dolgoletne delovne izkušnje, na katere vpliva delo z umirajočimi posamezniki, njihova osebna opredelitev za ali proti evtanaziji, odnos do posameznikov, ki so primerni za evtanazijo ali ki želijo umreti in čutijo potrebo po svetovanju (Ay, 2019).

3

Zato smo svoje raziskovanje v okviru izdelave diplomskega dela usmerili v dve ključni področji in sicer v analizo stanja na področju ureditve evtanazije v okviru nekaterih evropskih držav in sicer Nizozemske, Belgije, Velike Britanije, Francije, Švice in Slovenije ter v potrebno znanje ki jih od medicinskih sester zahteva postopek evtanazije v državah, kjer je to pravno uzakonjeno.

1.2 Opredelitev evtanazije

Dokler umiramo, živimo. Pomoč pri umiranju je zato življenjska pomoč. Pomoč, ki traja do konca življenja. Do smrti. Do smrti, kot nečesa, kar je onkraj tako življenja kot umiranja. Smrt nima ne začetka ne konca. Smrt je konec. Toda pričakamo jo lahko, ko se življenje izteka, na dostojanstven ali nedostojanstven način. Kot težko ali lahko smrt. Z veliko bolečine in trpljenja ali brez trpljenja in bolečin. S čim manj strahu in tesnobe (Orfali, 2020).

Smrt pomeni zaključek našega življenja. Tako, kot se konča poglavje v knjigi, se konča tudi naše življenje. In o tem, kako se bo končalo nihče ne razmišlja, vsaj dokler ni tik pred tem ali pa o tem razmišlja zelo veliko. Verjamemo pa, da si nihče ne želi, da se njegovo življenje konča v mukah in bolečini. Res ni nujno da se, saj se ob koncu posameznikovega življenja velikokrat poslužujemo paliativne zdravstvene nege. Ravno paliativna zdravstvena nega pa olajša okoliščine umirajočega posameznika in njegovih bližnjih in je v celoti usmerjena v preprečevanje njegovih bolečin in izboljšanju kakovosti njegovega življenja z neozdravljivo boleznijo. Vse bolj pa se izpostavlja tudi vprašanje evtanazije..

Namen evtanazije je olajšati trpljenje umirajočega posameznika na tak način, da umirajoči oziroma neozdravljivo bolni predčasno umre.

Dandanes še vedno prihaja do različnih mnenj in nesoglasij ali je evtanazija primerna ali ne. Menimo, da bi to morala to biti odločitev vsakega posameznika. Gre za izjemno pomembna vprašanja, kaj je etično in kdo odloča, kaj je etično. Etika se ukvarja tudi s pojmom empatije in še zlasti z vprašanji avtonomije človeka. Torej razumevanje in skrb za stisko druge osebe ter samostojno odločanje o samem sebi.

V bolj tradicionalnih družbah so etična navodila ožja in prevladujeta vpliv kulture in religije, nekatere družbe pa dopuščajo pri teh vprašanjih več različnih mnenj in praks.

Morala se lahko tudi spreminja. Še do nedavnega je veljalo, da ima zdravnik glavno

4

pravico in dolžnost odločanja o zdravljenju bolnika, pri čemer ni potreboval soglasja.

Podrobneje o odnosu med zdravnikom in bolnikom kaže Deklaracija pacientovih pravic (2005), ki se nenehno spreminja in vse bolj daje možnost in celo prednost odločanja bolnikom (Priročnik zdravniške etike, 2016).

Zadnjih nekaj let se po svetu, pa tudi pri nas, veliko razpravlja o upravičenosti oz.

nesprejemljivosti evtanazije, usmrtitev posameznikov iz usmiljenja. Vse več ljudi se zavzema za to, da bi evtanazijo ali zdravnikovo pomoč pri samomoru posameznikov, ki so v termalni fazi, uzakonili kot eno od človekovih pravic (Trontelj, 2003).

Pojmovanje evtanazije se med državami razlikuje, saj obstaja več vrst evtanazije, ki jih bomo spoznali v nadaljevanju. Definicija evtanazije se nenehno spreminja in preoblikuje.

Obstaja več skupin ljudi. Skupina, ki z evtanazijo soglaša in tista, ki ne in pa skupine, ki imajo deljena mnenja glede evtanazije. Mnenja se razlikujejo, zato je potrebnega več raziskovanja in brskanja med podatki, ki bi nam dali jasno sliko.

V praksi smo pogosto lahko priče spoznanju nedoslednosti ali celo enačenju pojmov evtanazija, pomoč pri smrti in pomoč pri samomoru. Prav to daje negativni prizvok evtanaziji in tudi sproža dodatne pomisleke glede legalizacije le-te v družbi.

Ko se človek s polno avtonomijo odloči, da želi končati svoje življenje, lahko v državah, ki to dovoljujejo, za dejanje evtanazije zaprosi drugo osebo, najpogosteje zdravnika. Takšno dejanje se imenuje aktivna evtanazija. Vendar pa sta se izraza »aktivna in pasivna«

evtanazija opustila, se ne uporabljata več in sta se posplošila na izraz evtanazija (Zwitter, 2019).

Dr. Mlinar je v svoji knjigi Evtanazija (2005) predstavil pojme, povezane z evtanazijo in jih razložil. Predstavil je aktivno in pasivno evtanazijo, zdravniško pomoč pri samomoru in posredno evtanazijo. Nekateri izrazi se ne uporabljajo več, definicije evtanazije pa se ves čas spreminjajo.

Aktivna evtanazija je pospešenje smrti težko bolnih ljudi, ki to bodisi zahtevajo sami bodisi o tem odloča tretja oseba (zdravnik, sorodniki, država). Zdravniška pomoč pri samomoru poudarja da gre za samomor, vendar vključuje zdravnikovo pomoč. Posredna (indirektna) evtanazija pomeni isto kot pasivna. Pri le tej gre za pozornost, ki je usmerjena v namen, ne v dejavnost kot tako. Gre za nenamerno pospešitev prihoda smrti, ki je

5

posledica sredstev za lajšanje bolečin in pomirjeval. Pasivna evtanazija je nasprotje aktivne evtanazije in izraža prekinitev posebne zdravniške nege/obravnave pri umirajočih, ki niso več sposobni sami privoliti v končanje nekega postopka. Lahko pomeni, da se (nova) intenzivna nega sploh ne začne, misleč, da z zdravstveno nego ni mogoče obnoviti dostojnega življenja, mogoče pa je umirajočega spremljati na prag smrti (Mlinar, 2005).

Orfali (2020) meni, da je pasivna evtanazija zakonita, saj bolnik ne zahteva izrecno, da se njegovo življenje konča. Namesto tega zgolj to, da se končajo postopki, ki mu podaljšujejo življenje. Nikogar ne prosi za pomoč pri samomoru. Namesto tega preprosto uveljavlja pravico, da se odreče zdravljenju – vključno s podaljševanjem življenja. Nato umre po naravni poti.

Avtor Zwitter v svoji knjigi (2019) odločno nasprotuje izrazoma »aktivna in pasivna«

evtanazija. Zagovorniki evtanazije takšno izkušnjo uporabijo kot primere, ko naj bi bila upravičena opustitev zdravljenja, po njihovem »pasivna« evtanazija. Pasivno evtanazijo je razložil, kot opustitev zdravljenja, ki se ga zdravniki poslužujejo, kadar gre zaradi poslabšanja bolezni posameznika, le za podaljševanje trpljenja. Opuščanje neutemeljenega intenzivnega zdravljenja je splošno sprejeta strokovna usmeritev, morebitno nespoštovanje tega pravila pa ne more biti argument v podporo evtanaziji. Avtor meni, da gre za opustitev zdravljenja zato ni zahteve po soglasju posameznika. Soglasje je potrebno le pri vsakem invazivnem zdravniškem ukrepu, ne pa tudi pri opustitvi ukrepa.

1.3 Dileme v zvezi z evtanazijo

»Dileme ob koncu življenja so zelo obsežne in segajo od poskusov podaljševanja življenja umirajočih posameznikov s pomočjo visoko eksperimentalnih načinov, kot je na primer vsaditev živalskih organov, pa do prizadevanj predčasnega končanja življenja s pomočjo evtanazije ter zdravniške pomoči pri samomoru. Med temi skrajnostmi je veliko polemik glede uporabe ali opustitve zdravljenja, ki bi lahko podaljšalo življenje, glede oskrbe terminalno bolnih posameznikov in glede uporabe vnaprejšnjih navodil (Williams, 2016).«

Tudi zdravnika lahko prevzame občutek nemoči. Obstajajo situacije, v katerih je težko verjeti, da z vso sodobno medicino, ki nam je danes na voljo, včasih ni mogoče pomagati posamezniku, ki ima neozdravljivo bolezen. Najtežje je, kadar posameznikovega trpljenja

6

ni mogoče olajšati, ob njem pa so svojci, ki dajejo še dodaten pritisk in s katerimi je potrebno sočustvovati (Trontelj, 2003).

1.4 Zdravstvena nega pri postopkih evtanazije

V zadnjem obdobju posameznikovega življenja se prepletajo različni pristopi k zdravljenju: aktivno zdravljenje osnovne bolezni, paliativno zdravljenje, zdravniška pomoč v obdobju umiranja, v nekaterih državah pa se tem postopkom pridružujeta tudi evtanazija in zdravniška pomoč pri samomoru (Zwitter, 2019).

Paliativna oskrba je področje dela v zdravstvenem varstvu in je usmerjena v oskrbo pacientov z napredovalo kronično boleznijo in njihovih bližnjih z namenom izboljšati kakovost življenja in zmanjšati trpljenje (Peternelj, 2010). Paliativna oskrba izhaja iz pridevnika paliativen, ki pomeni blažiti simptome in lajšati bolečine, ne zdravi pa same bolezni (Slovenski medicinski slovar, 2012).

V zadnjem času Svetovna zdravstvena organizacija definira paliativno oskrbo kot aktivno, celostno oskrbo, ki s preventivo, preprečevanjem trpljenja, zgodnjim odkrivanjem ter učinkovitim ocenjevanjem in zdravljenjem bolečine in drugih težav (npr. fizičnih, psihosocialnih in duhovnih) izboljšuje kakovost življenja bolnikov in njihovih svojcev ob soočanju z neozdravljivimi boleznimi (Hermsen, Ten Have, 2002).

V letih 2009 do 2010 je bil v Sloveniji izveden pilotni projekt Izvajanje celostne paliativne oskrbe v ljubljanski, pomurski in gorenjski regiji (Peternelj, 2010). Namen projekta je bil preizkusiti predlagan model organizirane paliativne oskrbe v Državnem programu paliativne oskrbe, v treh različnih regijah. Rezultati projekta so pokazali, da so v okolju prepoznane potrebe po paliativni oskrbi večinoma pri pacientih z rakavimi obolenji in z zelo napredovalo boleznijo ali pa pri tistih, ki umirajo. Pri posameznikih z drugimi neozdravljivimi boleznimi se paliativna oskrba velikokrat pozabi. Še vedno se takšna oskrba enači z umiranjem in ne s procesom, ki se mora pričeti s postavitvijo neozdravljive kronične bolezni. Vzroki za takšno stanje so pomanjkanje strokovnega znanja, nepoznavanje kriterijev za vključitev paliativne oskrbe, prevelika obremenjenost zdravstvenih delavcev, pomanjkanje timskega dela in slaba koordinacija na horizontalni in vertikalni ravni med izvajalci, ki se vključujejo v obravnavo (Peternelj, 2010).

7

Etične razprave o evtanaziji se pogosto osredotočajo izključno na vlogo zdravnikov, medtem ko je v formalnih dokumentih in praksi še vedno veliko nejasnosti glede vloge medicinskih sester pri evtanaziji. Potrebne so dodatne raziskave, da bi bilo možno ugotoviti, kako se odločitve ob koncu življenja, vključno z evtanazijo, izvajajo v institucijah (Gastmans et al., 2006).

Medicinske sestre imajo vsekakor zelo pomembno vlogo pri zdravstveni oskrbi bolnikov, ki zahtevajo evtanazijo. Njihova vloga in pripravljenost za sodelovanje pri postopkih evtanazije se razlikuje od države do države in od posameznika do posameznika. Avtorji te raziskave (Cayetano-Penman et al., 2020) pravijo, da so potrebne nadaljnje raziskave na tem področju, ki bi razjasnile kakšni so stališča medicinskih sester po svetu do postopkov evtanazije.

Vrednote v zdravstveni negi so povezane s telesnimi, duševnimi in družbenimi razsežnostmi človeka. V praksi so večkrat zapostavljene predvsem duševne in družbene vrednote človeka, kot so: spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva, njegove avtonomnosti, veljave, tajnosti, intimnosti, spoštovanje človekove bolečine, trpljenja, upanja. Razlikovati je potrebno med etiko in moralo (Grbec, 1992).

Ko nastopi končna faza v življenju pacienta in je smrtna tesnoba lahko še večja, velikokrat privede do okoliščin, ki so težke tako za pacienta in kot tudi za zdravstvene delavce. V tem procesu imajo medicinske sestre izredno pomembno vlogo (Ay, 2019).

Dolžnosti medicinske sestre so razširjene in pomembno je, da se bolnika obravnava kot subjekt. Potrebno je vključiti splet telesnih, čustvenih in socialnih potreb umirajočega (Slak, 2009).

Specifične naloge medicinske sestre v paliativni zdravstveni negi so (Slak, 2009):

 prepoznavanje in načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege pri simptomih napredovale bolezni,

 načrtovanje in izvajanje postopkov za podporno zdravljenje in zdravstveno nego v fazi paliativne oskrbe (spremljanje učinkov protibolečinske, antiemetične, antikolvulzivne terapije, psihotropnih zdravil, rokovanje s podkožno elastomerno črpalko itd.),

8

 aktivno vključevanje pacientov in njihovih svojcev v načrtovanje paliativne zdravstvene nege in oskrbe, ponujanje predlogov, pojasnjevanje možnosti, opogumljanje pacienta in svojcev, da storijo tisto kar želijo, kar jim veliko pomeni,

 prepoznavanje in načrtovanje aktivnosti ob bližajoči se smrti, socialnih, duhovnih, čustvenih in telesnih potrebah,

 podpora družini in skrbnikom, poznavanje procesov žalovanja ter prepoznavanje in ukrepanje ob patoloških načinih žalovanja,

 vključevanje v paliativni tim v smislu predstavitve pacientovih problemov tako na fizični kot socialni ravni, s ciljem timskega in celovitega pristopa k reševanju pacientovih težav,

 učenje in informiranje pacientov in svojcev za sodelovanje v procesu paliativne oskrbe in preprečevanje zapletov zdravljenja in zdravstvene nege v fazi paliativne oskrbe,

 prakticiranje celostne in z dokazi podprte zdravstvene nege,

 zagovorništvo, predvsem poudarjanje stališč pacienta in njegovih svojcev,

 zdravstveno vzgojno delo,

 povezovanje z izven bolnišničnim paliativnim timom.

V nekaterih deželah si prizadevajo za večjo povezanost med zdravstvenimi delavci in duhovniki ali pa preprosto ljudmi, ki jih umirajoči posamezniki želijo imeti ob sebi ob koncu življenja. Opravljanje verskih obredov je za mnoge ljudi zelo pomembno, še toliko bolj pa je pomembno, kadar je človek hudo bolan. Medicinska sestra umirajoče posameznike čim bolj upošteva in spoštuje njihova verska prepričanja. Posredno sodeluje pri duhovni oskrbi: če pacient ali svojci želijo pokliče duhovnika ali osebo, ki jo umirajoči posameznik želi imeti ob sebi, omogoči čas za molitev, omogoči prisotnost svojcev oziroma pomembnih drugih in po potrebi pomaga do bolniške kapele (Šolar, Zajec, 2007).

Duhovnost in duhovna oskrba sta danes pomembna elementa celostne in psihosocialne obravnave posameznika. Duhovna oskrba posameznikov naj bi vodila k duhovnemu blagostanju pacienta v največkrat najhujših trenutkih njegovega življenja, ko zaradi bolezni ali poškodbe izgubi smisel, pomen in namen življenja. V raziskavi (2019) so avtorji ugotovili, da zaposleni v zdravstveni negi povezujejo duhovnost predvsem z razumevanjem samega sebe, s sposobnostjo živeti življenje v vsakem trenutku, najmanj pa z religijo, z vero v Boga ali drugo višje bitje ter z obiskom sakralnih objektov. Podobna raziskava je bila izvedena tudi v Veliki Britaniji (Montanič Starc et al., 2019).

9

V proces zdravstvene nege je vključena obširna paleta zdravstvenih delavcev, med katere spadajo tudi študentje zdravstvene nege. Leta 2007 je bila v Ljubljani izvedena raziskava na temo, kako se študentje spopadajo s hudo bolnimi, umirajočimi bolniki in z vprašanjem evtanazijo. Raziskava je pokazala, da študentje ne zaupajo svojemu znanju o zdravstveni negi umirajočih in pogrešajo izkušnje s tega področja, hkrati pa pod pojmom evtanazija razumejo različne pomene. Težko najdejo argumente za ali proti evtanaziji, kar kaže na pomanjkanje znanja o njej. Avtorja sklepata, da bi bilo potrebno dopolniti študijski program s tega področja. Študente zdravstvene nege je potrebno spodbujati k razmišljanju in razpravam o odnosu do hudo bolnih in umirajočih ter o evtanaziji. Zelo pomembno se je truditi vsak dan in razvijati dobro paliativno oskrbo (Bohinc, Trupi, 2007).

10

2 NAMEN

Osnovni namen diplomskega dela je ugotoviti, kakšno je stanje na področju ureditve evtanazije na Nizozemskem, v Belgiji, Franciji, Veliki Britaniji, Švici in Sloveniji ter kako vpliva evtanazija na procese zdravstvene nege oziroma, kakšna vloga se pričakuje od medicinskih sester v državah, kjer je evtanazija legalizirana.

V skladu z namenom smo pri izdelavi diplomskega dela iskali odgovore na zastavljene cilje:

 V katerih evropskih državah obstaja formalna podlaga za izvajanje evtanazije?

 Kakšne so razlike v ureditvi in v izvajanju evtanazije med posameznimi evropskimi državami?

 Kakšno vlogo imajo medicinske sestre v procesih evtanazije v izbranih državah, kjer je evtanazija legalizirana?

 Ali zaradi procesov evtanazije medicinske sestre potrebujejo dodatno znanje in kakšno ter kakšna vloga se od medicinskih sester pričakuje?

11

3 METODE DELA

Za izdelavo diplomskega dela smo pridobili osnovna teoretična izhodišča z deskriptivno metodo, s študijem strokovne literature v domačem in tujem okolju, objavljene med leti 1986 in 2020. Tema se je navezovala na evtanazijo v evropskem prostoru. Vire za izdelavo diplomskega dela smo začeli zbirati junija 2020 in končali januarja 2021.

Vire smo iskali v digitalni knjižnici Univerze v Ljubljani in s pomočjo podatkovnih baz iz katerih smo črpali teoretična izhodišča: CINAHL, ScienceDirect, COBISS.SI, Medline/Pubmed. Po pregledu naslovov in izvlečkov smo v ožji izbor uvrstili 35 enot literature, od katerih smo jih za pisanje diplomskega dela uporabili 32. V slovenskem jeziku je napisanih 14 enot literature, ostalih 18 pa je zapisanih v angleškem jeziku.

Literaturo smo iskali z naslednjimi ključnimi besedami: euthanasia, nurse, palliative care, Europe. Slovensko literaturo smo iskali s ključnimi besedami: evtanazija, medicinska sestra, paliativna oskrba, evropske države.

Kriteriji za vključitev so bili članki neposredno povezani z evtanazijo. Izključeni so bili članki, ki niso bili objavljeni v angleščini ali slovenščini, niso prosto dostopni v celotnem besedilu, duplikati, članki, ki so vključevali živali in članki, ki so vključevali populacijo otrok. Pregledali smo še reference posameznih člankov in sicer pri tistih, pri katerih smo že iz naslova razbrali, da se neposredno navezujejo na našo temo z namenom poiskati še ostale članke, ki jih iskalnik ni ponudil.

Metoda kompilacije je bila uporabljena za povzemanje sklepov stališč različnih avtorjev in sintetizacija za povezovanje ugotovitev v celoto.

12

4 REZULTATI

V ruskem kazenskem zakoniku je bila evtanazija leta 1922 prvič dekriminalizirana. Vanj so zapisali, da ni mogoče kaznovati tistega, ki je nekoga usmrtil na njegovo prošnjo iz motivov sočutja in usmiljenja. Po petih mesecih so to ukinili in takšni primeri so ponovno postali kaznivi (Bošnjak, 1996).

Kasneje se je o evtanaziji v Evropi precej začelo razpravljati, ko je postala legalizirana na Nizozemskem in v Belgiji leta 2002 in kasneje v Luksemburgu leta 2009. V drugih evropskih državah pa se vprašanje o njeni legalizaciji pojavlja le v medijih in strokovnih krogih, občasno pa se evtanazija znajde tudi v politiki (Cohen et al., 2014).

Napredek v medicini je povečal odgovornost za posameznika, družino in zdravstvene delavce pri sprejemanju težkih odločitev ob koncu življenja. Posameznik se lahko odloči za zavrnitev ali preklic zdravljenja, ki pripomore k podaljševanju življenja ali pa se celo odloči za hitrejšo smrt (Cohen et al., 2014). V nadaljevanju je predstavljena trenutna pravna ureditev evtanazije in njena sprejetost v nekaterih evropskih državah in sicer na Nizozemskem, v Belgiji, Veliki Britaniji, Franciji in Švici.

4.1 Evtanazija na Nizozemskem

Na Nizozemskem zakon o evtanaziji velja od aprila 2002. Zdravnikova pomoč pri samomoru in evtanazija nista kaznovani, če je za to poskrbel zdravnik, ki izpolnjuje vse pogoje in se ravna po navodilih zakona (Steck et al., 2013).

Na Nizozemskem dovoljujejo evtanazijo tudi za nepolnoletne osebe, stare med 12 in 18 let, vendar morajo starši oziroma njihovi skrbniki podpisati soglasje. Evtanazija za mlajše od 12 let ostaja nezakonita. Za otroke pod enim letom starosti pa je evtanazija dopustna, če je izpolnjen Groningenski protokol. Ta določa, da v primerih, ko je trpljenje otroka nevzdržno, lahko na pobudo staršev zdravniški konzilij odobri evtanazijo (Zwitter, 2019).

Od leta 1991 morajo nizozemski zdravniki poročati o vseh primerih pri katerih je šlo za evtanazijo ali zdravnikovo oziroma medicinsko pomoč pri umiranju in samomoru (Steck et al., 2013).

13

Nizozemska je tako postala prva država na svetu, ki je dekriminalizirala zdravnikovo oziroma medicinsko pomoč pri umiranju in samomoru (medicinsko asistirano smrt). Ne glede na to pa je aktivna evtanazija na Nizozemskem še naprej pojmovana kot kriminalni napad na življenje, le da se je v kazenski zakonik vnesel dodatek, da se medicinsko asistirana smrt pod določenimi pogoji ne bo obravnavala kot kriminalno dejanje. (Mlinar, 2005).

Kadar zdravnik premišljuje o tem, da bi posamezniku ugodil željo o evtanaziji, se mora po zakonu posvetovati še z drugim samostojnim zdravnikom, ki bo podal neodvisno strokovno mnenje o tem, ali so bila merila ustrezno izpolnjena pred končanjem življenja ali asistirano smrtjo in sestavi poročilo o tem. Namen tega je zagotoviti skrbno sprejemanje zdravnikove odločitve. Drugi samostojni zdravnik pacienta pregleda, da zagotovi, da zdravnik ni spregledal ničesar. Ta zdravnik ne sme biti v družinskem razmerju s posameznikom ali v delovnem razmerju s prvim zdravnikom ali pa biti član istega zdravstvenega tima (Berghmans, Widdershoven, 2015).

»Zdravnik ne bo sodno preganjan, če se bo držal naslednjih omejitev:

 Zdravnik se je prepričal, da je bolnikovo trpljenje nevzdržno in brez obetov za izboljšanje.

 Zdravnik se je prepričal, da je bolnik zahtevo za evtanazijo podal prostovoljno, po skrbnem premisleku in brez vpliva drugih oseb.

 Zdravnik je bolnika seznanil z njegovim zdravstvenim stanjem in z vsemi možnostmi zdravljenja.

 Zdravnik in posameznik sta skupaj prišla do sklepa, da ni druge možnosti zdravljenja.

 Opravljen je bil posvet z drugim neodvisnim zdravnikom, ki je moral bolnika pregledati in podati svoje mnenje.

 Dejanje, ki je privedlo do smrti posameznika, je bilo storjeno na medicinsko primeren način.

 Pokojnika je pregledal mrliški oglednik.

 Zdravnik je izpolnil prijavo in jo poslal odboru (Zwitter, 2019).«

Leta 2015 je bila na Nizozemskem izvedena raziskava (Francke et al., 2015) glede zdravstvenih delavcev in njihove povezave z evtanazijo. Od skupno 587 anketirancev se

14

316 anketirancev strinja, da so aktivno vključeni v proces evtanazije in od skupno 587 anketirancev jih 405meni, da bi se zdravnik moral o prošnji evtanazije posvetovati tudi z medicinskimi sestrami, ki bolnika tudi najbolje poznajo. Medicinske sestre bi si namreč želele, da bi se njihovo mnenje upoštevalo. Rezultati raziskave kažejo, da je bil precejšen delež negovalnega tima vključen v proces evtanazije skupaj z zdravnikom in bolnikom.

Pogosto so zdravstveni delavci prve osebe, na katere se bolnik obrne, kadar želi odgovore na vprašanja povezana z evtanazijo. Raziskava je bila izvedena več kot desetletje po začetku veljavnosti zakona o evtanaziji na Nizozemskem in pred tem je bilo opravljenih že več drugih raziskav na temo vključenosti medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev pri procesu evtanazije. Avtorji predpostavljajo, da so se rezultati v vseh teh letih spremenili in so hkrati posledica spremenjenih strokovnih smernic (Francke et al., 2015).

4.2 Evtanazija v Belgiji

Evtanazija v Belgiji se je legalizirala istega leta, kot na Nizozemskem in sicer septembra leta 2002. Četudi sta si državi po ureditvi evtanazije podobni, je razlika o zakonu evtanazije, med obema državama občutna. Belgija je zakon o evtanaziji razvila pod še bolj strogimi pravili, kot Nizozemska.

Belgijski zakon izključuje zdravniško pomoč pri samomoru in govori le o evtanaziji.

Belgijska zakonodaja je namenoma izpustila asistirani samomor, češ da je podoben evtanaziji. Eden od motivov za to je dejstvo, da samomor v belgijski zakonodaji ni prepovedan, medtem ko je bil na Nizozemskem predmet kazenskega zakonika. Zdravnik mora pacienta obvestiti o njegovem zdravstvenem stanju, zdravstveno stanje mora presojati zdravnik sam in se v posameznih primerih posvetovati z drugim zdravnikom.

Zakon določa, da mora biti ta pacient v zdravstveno brezupnih pogojih nenehnega in neznosnega fizičnega in duševnega trpljenja, ki ga ni mogoče več blažiti. Belgijski zakon ima ta pravila v zakoniku zapisana manj natančno od nizozemskega, natančnejši pa je glede zdravnikovih obveznosti v postopku, da ne povzroči kriminalnega dejanja (Mlinar, 2005).

V Belgiji se lahko evtanazije poslužujejo osebe katerekoli starosti, vendar pa mora oseba to odločitev razumeti. Obstaja zahteva, da bi morali imeti otroci, ki se za evtanazijo odločijo, neozdravljivo bolezen (Green et al., 2020).

15

V zakonu so sprva postavili omejitev na starost nad 18 let, od leta 2014 dalje pa ni več starostne omejitve. Pri otrocih je potrebno soglasje staršev in otroka, če je po mnenju otroškega psihologa sposoben razumeti svoje stanje (Zwitter, 2019).

Medicinske sestre v Belgiji sodelujejo v različnih fazah zdravstvene nege med evtanazijo.

V fazi opazovanja, mora medicinska sestra temeljito prisluhniti prošnji bolnika za evtanazijo in sprejemati aktivne ukrepe za odkrivanje skritih pomenov, ki stojijo za to prošnjo. O nezadovoljenih potrebah, ki so povod za takšno odločitev, se posvetuje z zdravnikom in drugimi sodelavci. Med fazo odločanja medicinske sestre sodelujejo v razpravi z zdravniki in drugimi zdravstvenimi delavci, vendar pa se to ne zgodi vedno in tudi ni samoumevno. Pri končni odločitvi imajo malo besed in njihovo sodelovanje se večkrat omeji na posvetovanje z bolnikom in skupaj z njim še enkrat pretehta vse možnosti za zdravljenje, ki so mu na voljo. Njena največja vloga pri postopku evtanazije je izkazovanje podpore in sočutja do bolnika in njegovih svojcev (Dierckx de Casterle et al., 2010).

Zdravstvena nega posameznika, ki zahteva evtanazijo še naprej ostaja zelo intenzivna izkušnja za medicinske sestre v Belgiji. Evtanazija je nekaj nenaravnega in načrtovanega, s seboj pa je prinesla ogromno vprašanj in dvomov. Medicinske sestre se trudijo prispevati k čim bolj dostojanstvenemu koncu življenja. Kadar pa medicinske sestre niso sposobne izvajati dobre zdravstvene nege ob evtanaziji, se kažejo močni negativni občutki in frustracije (Bellens, 2019).

4.3 Evtanazija v Veliki Britaniji

Angleška zakonodaja je jasna glede pravnih posledic evtanazije. Je nezakonita, saj krši kazenski zakon. Če se osebi namerno vzame življenje se to smatra kot zločin in posledično se prestaja dosmrtno zaporno kazen. Prav tako je pomoč osebi pri samomoru kaznivo dejanje in se ga kaznuje s 14. letno zaporno kazen. Četudi je oseba podpisala kakršnokoli soglasje o predčasnem odvzemu življenja, se to smatra kot kaznivo dejanje. Angleško pravo še vedno ne vidi razlike med načelom evtanazije in namernim ubijanjem (Mlinar, 2005).

16

Vendar pa obstajata dve okoliščini, ko zakon dovoljuje drugačen, manj oster odziv na dejanje evtanazije. Prvič gre za okoliščine, kadar oseba ubije trpečega sorodnika. Takrat sodišče pogosto zniža kazensko obtožbo z umora na uboj, zaradi zmanjšane odgovornosti.

Možnost je, da ta oseba do zaporne kazni sploh ne pride. Drugič pa gre za okoliščine, ko zdravnik lahko predpiše bolniku zdravila za lajšanje bolečin, tudi če takšna zdravila skrajšujejo življenjsko dobo. Gre za zagotavljanje zdravnikovega primarnega motiva, ki je lajšanje trpljenja bolnika. Sodišča ta zakon jasno sprejemajo in zdravnikom se ni potrebno bati, če ravna razumno pri lajšanju bolečin, pa če gre za lajšanje fizične ali duševne bolečine (Grubb, 2001).

4.4 Evtanazija v Franciji

Francoska zakonodaja o zdravstveni oskrbi je bila spremenjena leta 2016, ko je parlament sprejel nove pravice za posameznike ob koncu njihovega življenja. Okrepili so že obstoječo pravico, ki pravi, da je končanje življenja neozdravljivo bolnih dovoljeno v primeru, da le to ni agresivno. Pravico do smrti imajo vse bolne osebe, tudi če gre za težke situacije. Vsakdo ima pravico umreti dostojanstveno in brez trpljenja, zdravstveni delavci pa so tisti, ki morajo to omogočati. Zdravnik uvede protibolečinsko in pomirjevalno zdravljenje za lajšanje trpljenja posameznikom s kronično ali neozdravljivo boleznijo, čeprav lahko takšno zdravljenje vpliva na njihovo življenje (Mlinar, 2005).

Francoski parlament je sprejel nov zakon, ki zdravniku omogoča izvesti obliko sedacije, ki poteka neprekinjeno do posameznikove smrti. Za takšno vrsto sedacije se zdravnik lahko odloči, kadar posameznik trpi. Posameznik se za takšno sedacijo lahko odloči sam, če je smrt pričakovana v nekaj urah ali dneh (to je določeno s strani strokovnih smernic) in je globoka sedacija edino sredstvo, ki preprečuje trpljenje ter lajša več drugih neobvladljivih simptomov. Posameznik se lahko za globoko sedacijo odloči tudi, kadar želi prekiniti vso drugo zdravljenje, ki mu podaljšuje življenje. V primerih, ko bi opustitev zdravljenja sčasoma lahko prinesla nevzdržno trpljenje in bolečino, zato je globoka sedacija tudi v tem primeru dovoljena. Kadar se pacient ni sposoben odločiti sam, zaradi bolečin ali pridruženih bolezni, se zdravnik posvetuje z ostalimi strokovnjaki in oni presodijo, če se bodo odločili za takšno vrsto terapije (Aubry, 2016).

17

V Franciji je bila leta 2008 (Bendiane, 2008) izvedena raziskava, ki nudi vpogled v mnenje francoskih medicinskih sester glede legalizacije evtanazije in njihovega osebnega mnenja.

Vključili so 1502 medicinskih sester in rezultati kažejo, da od tega števila 48%

medicinskih sester podpira evtanazijo in zdravniško pomoč pri samomoru. Potrebno bi bilo izboljšati strokovno znanje o paliativni oskrbi, kar bi pripomoglo k izboljšanju situacij ob koncu življenja bolnikov in pomagalo razjasniti pomen evtanazije (Bendiane et al., 2008).

4.5 Evtanaziji v Švici

Švica ima nenavadno stališče do zdravniške pomoči pri samomoru. Zakonsko je dovoljena, lahko pa jo izvajajo tako zdravniki, kot tudi laiki. Na drugi strani pa ostaja evtanazija nezakonita, čeprav poteka razprava o dekriminalizaciji evtanazije pa tudi o sodelovanju laikov pri medicinski pomoči pri samomoru. O vprašanjih, glede legalizacije evtanazije in pomoči pri samomoru, razpravlja Švicarska nacionalna svetovalna komisija za biomedicinsko etiko, ki meni, da bi laiki storili manj škode kot zdravniki. Sprememba zakonodaje je v bližji prihodnosti manj verjetna. Švica je edina država, ki dovoljuje medicinsko pomoč pri samomoru, pri kateri ni nujno, da jo izvede zdravnik in jo smatra kot nekaznivo dejanje. Švicarska zakonodaja zdravniške pomoči pri samomoru ne šteje za kaznivo dejanje ali kot sostorilstvo pri kaznivem dejanju. Odprto sprejemanje prostovoljne smrti ni povsem po načelih medicine, pa vendar se ga ljudje v Švici poslužujejo, javnost pa to podpira (Hurst, Mauron, 2003).

Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s področjem evtanazije v Švici so zelo neenotni, zato razprave o evtanaziji potekajo že vrsto let. Zaradi nejasnih zakonov je takšna praksa privedla k novi obliki turizma. Ljudje iz tujine prihajajo v Švico, posebno v Zurich, da bi bili deležni medicinske pomoči pri samomoru. V Švici je to povsem zakonito, vendar pa se ljudje, ki se ne strinjajo s takšno prakso, zavzemajo za zakonsko omejitev takšnega turizma. Zavzemajo se za zdravniško pomoč pri samomoru pri posameznikih, ki imajo stalno prebivališče v Švici (Guillod, Schmidt, 2005).

18

4.6 Evtanazija v Sloveniji

V mnogih državah po Evropi je želja po pravici do evtanazije vse večja. Ljudje si predvsem želijo smrti na dostojanstven način, način brez trpljenja. Oseba naj bi si s pravico do življenja sama krojila, kako bo živela, ni pa velikokrat tako lahko, saj si mnogo stvari v življenju ne izbiramo sami. V treh evropskih državah (Nizozemska, Belgija, Luksemburg) so evtanazijo legalizirali, v Sloveniji pa evtanazija nima pravne podlage.

Umreti je v današnjih časih, kljub dobri protibolečinski terapiji, lahko težje kot kdaj prej.

Nekoč je bilo umiranje življenjski dogodek, ljudje so bili bolj povezani z naravo in umirali so naravne smrti. Danes se je umiranje močno spremenilo, na svetu nas je vse več in tudi vse več je ostarelih. Smrt je izgubila veliko nekdanjega pomena in obeležja. Ljudje so vse manj pripravljeni trpeti telesne in duševne bolečine. Glavni razlog za evtanazijo ni vedno neznosno trpljenje, bolj gre za slabo kvaliteto življenja, ki pa se zdi nekaterim ljudem nesprejemljiva (Trontelj, 2003).

Ko gre za javno podporo uzakonitvi evtanazije, Slovenija ni izjema. V dveh raziskavah (Časopisna hiša Delo in Slovenski utrip) javnega mnenja v letu 2015 je evtanazijo podprlo več kot 50 odstotkov anketirancev. Javnost je premalo seznanjena z dejstvom, da lahko vsak posameznik odkloni vsako zdravljenje. Lahko ga odkloni, ko mu je predstavljeno, lahko pa ga odkloni vnaprej za primer, da kasneje svoje volje ne bo mogel izraziti. Takšna zavrnitev zdravljenja ni evtanazija, pač pa v zakonu zapisana pravica vsakega posameznika, da izrazi vnaprejšnjo voljo (Zwitter, 2019).

Pri nas se je v zadnjem desetletju precej izpostavilo društvo Hospic, ki močno pomaga ljudem pri soočanju s smrtjo, trpljenjem, umiranjem in osamljenostjo. Slovensko društvo Hospic so ustanovili leta 1995. Cilj Hospica je skrbeti za umirajoče ljudi in lajšati duševno in fizično trpljenje (Mlinar, 2003).

»Okolje intenzivnega oddelka je popolno nasprotje tega, kar potrebuje posameznik z neozdravljivo boleznijo. Posameznik ob koncu življenja potrebuje mir, prisotnost bližnjih, pomoč osebja, ki zna poskrbeti za njegove potrebe. Poleg tega pa je oskrbni dan na intenzivnem oddelku najmanj petkrat dražji od oskrbnega dneva v hospicu (Zwitter, 2019).«

19

5 RAZPRAVA

Zanimalo nas je, v katerih evropskih državah obstaja formalna podlaga za izvajanje evtanazije. Pri proučevanju smo se omejili na šest držav: Nizozemsko, Belgijo, Francijo, Veliko Britanijo, Švico in Slovenijo. Ugotovili smo, da imajo evtanazijo zakonsko urejeno le v treh državah in sicer na Nizozemskem, Belgiji in Franciji. Pri tem velja pripomniti, da podobno kot Velika Britanija in Švica tudi Slovenija nima formalno urejenega področja evtanazije. Z raziskavo smo na podlagi rezultatov ugotovili, da v primeru, če posameznik prosi za evtanazijo, ima v dveh državah glavno besedo zdravnik, medicinska sestra le poda svoje mnenje, ni pa nujno da ga bodo v celoti upoštevali. V Belgiji pa se je delo medicinske sestre razvilo do te mere, da se upošteva njeno mnenje in sodeluje pri evtanaziji. Ugotovili smo razliko v ureditvi evtanazije v Veliki Britaniji, ki se močno povezuje s stanjem na slovenskih tleh. V obeh državah je namreč evtanazija protizakonita in ne opravičuje nikakršnega dejanja povezanega z evtanazijo. Tudi v Švici je dejanje evtanazije protizakonito. Iz tega izključuje zdravniško pomoč pri samomoru, ki pa je v Švici legalizirana.

Kakor je že znano, obstaja v Sloveniji zakon, ki evtanazijo zdravnikom prepoveduje.

Trontelj (2003) pravi, da je zaupanja v zdravnike pri nas manj, kot po drugih državah.

Slovenci smo nadpovprečno nagnjeni k depresivnosti, agresivnosti proti samim sebi in samomorilnosti. Ne moremo mimo dejstva, da bi se to najverjetneje poslabšalo v primeru uzakonjenja evtanazije. Poleg tega obstaja strah, da bi se evtanazijo zlorabljalo. Vse več je posameznikov, ki se bojijo smrti, ne želijo biti v breme zdravstvu, želijo pa si smrti brez bolečine in trpljenja in kot rešitev vidijo evtanazijo. Dejstvo je, da se največ denarja porabi za zdravstvo v zadnjih nekaj mesecih življenja, ko gre za paliativno zdravljenje, kar se nekaterim pač zdi nesprejemljivo.

Še vedno obstaja več skupin ljudi. Prva skupina jasno stoji proti evtanaziji, druga skupina se s postopki evtanazije strinja in si želi, da bi bila nekoč uzakonjena, tretja skupina pa je nekje vmes. Stališča nasprotnikov evtanazije je v svoji raziskavi (1996) dobro predstavil Marko Bošnjak. Zapisal je, da se nasprotniki evtanazije bojijo zmotne ocene bolnikovega stanja, dejstva, da njegove želje ali zahteve ni mogoče upoštevati, ker je bolnik pod trenutnim vplivom nevzdržne bolečine ali pa ne morejo bolnikove odločitve prenesti na sorodnike, ki so že tako čustveno prizadeti. Druga stran nasprotnikov evtanazije stoji za

20

verskimi prepričanji, ki ljudem odrekajo pravico do odločitve za smrt. Poudarjajo, da človek ne mara razumeti in sprejeti trpljenja in zato beži pred njim v smrt. Mlinar je (2003) evtanazijo primerjal s splavom in jo imenoval tradicionalen etični problem. Torej tako kot evtanazija tudi splav stoji v senci verskih prepričanj, ni pa to edino dejstvo, ki razlikuje splav od evtanazije. Obe temi sta zelo zahtevni in pri razpravi velikokrat ni vse črno belo.

Ne moremo mimo paliativnega zdravljenja, kateremu v Sloveniji pripisujemo velik pomen in lahko rečemo, da je na nek način tudi najbližje evtanaziji. Gre za zdravljenje, ki se izvaja do smrti in olajšuje življenje bolniku, ki se spopada z neozdravljivo boleznijo ter izboljšuje kakovost življenja posameznika. Paliativno zdravljenje se izvaja v ustanovah, imenovanih Hospic, na določenih oddelkih znotraj bolnišnic ali na posameznikovem domu.

Društvo sprejema umiranje, kot naravno dogajanje in del življenja. Ne podaljšujejo življenja, temveč skrbijo za čim boljšo kakovost življenja bolnika z neozdravljivo boleznijo. Paliativno oskrbo opisuje tudi Trontelj (2003), ki trdi, da bi morala vsaka država in družba učinkovito poskrbeti za potrebe umirajočega in njegove družine. To ne pomeni le lajšanja bolečin in drugega telesnega trpljenja, lajšanja tesnobe in žalosti, duhovne tolažbe.

Podpreti je treba tudi družino. Bolnik naj svoje zadnje dni preživi med najbližjimi svojci in prijatelji. Trontelj (2003) med drugim omenja tudi, kaj bi se lahko zgodilo v Sloveniji, če bi evtanazijo legalizirali in sicer bi lahko prišlo do resnih zlorab in tako bi se na primer starejši, invalidni ali socialno prikrajšani že pred smrtno boleznijo začeli čutiti pod pritiskom, resničnim ali umišljenim, da čim prej sami zaprosijo za svojo usmrtitev.

Evtanazija bi bila tako najpreprostejši in najučinkovitejši način reševanja problema hudo bolnih posameznikov, ker je najcenejši. Zgodnje usmrtitve neozdravljivih posameznikov bi pomenile velik prihranek javnega denarja za zdravstvo.

Primerjava vloge medicinskih sester pri procesih evtanazije pri nas in v proučevanih državah ni mogoča, saj evtanazija pri nas ni uzakonjena. Lahko pa na podlagi zbranih rezultatov ugotavljamo, da so medicinske sestre v večini proučevanih držav neformalno vključene v proces zdravstvene nege osebe, ki je v procesu evtanazije s posebnim poudarkom na Belgiji, kjer je medicinska sestra vključena že v sam proces odločanja glede izvedbe evtanazije. Glede na raziskave, ki so bile izvedene v preteklosti lahko trdimo, da je trenutna usposobljenost medicinskih sester za izvajanje zdravstvenih postopkov evtanazije pomanjkljiva. Ne smemo pa izključiti pomena čustvene zrelosti medicinske sestre in sposobnost čutiti empatijo do umirajočih posameznikov in njihovih svojcev.

21

Poslanstvo in namen medicinskih sester in zdravstvenih delavcev je namreč zdravstvena nega in prizadevanje za povrnitev zdravja ter s tem ohranjanja življenja. Evtanazija pa to ni. Prav ta konflikt lahko v posamezniku sproži stresno situacijo. Zato se zdi, da bi bilo treba znanje medicinskih sester dopolniti v smislu izbranih področij filozofije in etike, poznavanja inštituta ugovora vesti ter delavnic za osebno rast, asertivnega vedenja, psihičnega ravnovesja in ustreznega soočanja z zahtevnimi in stresnimi situacijami.

Poklic medicinske sestre je časten poklic. V široki paleti zdravstvenih delavcev imajo medicinske sestre izredno pomembno vlogo ob koncu posameznikovega življenja. Vanj je potrebno vliti ogromno znanja in potrpežljivosti, empatije in razumevanja. Obkroža nas krog življenja od rojstva do smrti. Zato je potrebno na smrt pomisliti še preden se z njo srečamo bodisi v bolnišnici ali v družini. Takrat se vprašamo, kaj bi se dogajalo z nami.

Česa bi si sami želeli? In tako nam bo lažje skrbeti za umirajočega posameznika in mu pomagati ustvariti okoliščine, ki bodo pacientu tudi to izjemno življenjsko obdobje napolnile z lepoto, mirom in ljubeznijo.

22

6 ZAKLJUČEK

S pregledom literature smo v diplomskem delu prikazali stanje na področju ureditve evtanazije v šestih evropskih državah in ugotavljali, kako evtanazija vpliva na procese zdravstvene nege.

Raziskali smo stanje na Nizozemskem, v Belgiji, Franciji, Veliki Britaniji, Švici in Sloveniji. Izkazalo se je, da imajo zakonsko urejeno evtanazijo le na Nizozemskem, Belgiji in Franciji. V državah, kjer je evtanazija uzakonjena, odločitve glede dejanja evtanazije predlaga umirajoči posameznik, o tem pa odloča zdravnik. Medicinske sestre so v proces odločanja vključene le v Belgiji, na Nizozemskem in v Franciji pa medicinske sestre pri tem ne sodelujejo.

Medicinske sestre imajo ključno vlogo ob koncu posameznikovega življenja in da je res tako so potrdile številne raziskave, ki smo jih omenili v diplomskem delu. Prišli pa smo do zaključka, da imajo medicinske sestre premalo znanja za izvajanje zelo zahtevne zdravstvene nege posameznika ob koncu življenja in ob dejanju evtanazije. Medicinske sestre bi pri svojem delu potrebovale pridobiti izkušnje, ki bi jim pomagale prebroditi težke trenutke na njihovem poklicnem področju in zmanjševale stres, ki ga ob postopkih evtanazije doživljajo. Ne želimo si, da se zaradi dejanj, kot je evtanazija, zdravstveni delavci spremenijo v robotska bitja in do posameznikov ne kažejo čustev, ki so primerna za dano situacijo. Najboljše zdravilo, ki ob težkih trenutkih vedno pomaga, je pogovor.

23

7 LITERATURA

Adamič Š, Arnež Z, Balažič J et al. (2012). Slovenski medicinski slovar. Ljubljana:

Medicinska fakulteta.

Dostopno na: https://www.termania.net/slovarji/95/slovenski-medicinski-slovar

<11.11.2020>

Aubry R (2016). End of life, euthanasia and assisted suicide: an update situation in France.

Rev Neurol 172(12): 719–24. doi: 10.1016/j.neurol.2016.09.007.

Ay MA, Oz F (2019). Nurses attitudes towards death, dying patients and euthanasia: a descriptive study. Nurs Ethics 26(5): 1442–57. doi: 10.1177/0969733017748481.

Bellens M, Claessens F, Debien E, Dierckx de Casterle B, Gastmans C (2019). “It is still intense and not unambiguous.” Nurses' experiences in the euthanasia care process 15 years after legalisation. J clin nurs 29(3-4): 492–502. doi: 10.1111/jocn.15110.

Bendiane KM, Bouhnik A, Galinier A, Favre R, Obadia Y, Peretti-Watel P (2008). French hospital nurses' opinion about euthanasia and physician-assisted suicide: a national phone survey. J Med Ethics 35(4): 238–44. doi: 10.1136/jme.2008.025296.

Berghmans LPR, Widdershoven AMG (2015). Euthanasia in the Netherlands: consultation and rewiev. Kings law journal 23(2): 109–20. doi: 10.5235/KLJ.23.2.109.

Bošnjak M (1996). Nekaj misli o problemih evtanazije. Obzor Zdr N 30(1/2): 7–11.

Cayetano-Penman J, Malik G, Whittall D (2020). Nurses' perceptions and attitudes about euthanasia: a scoping review. J Holist Nurs 0(0): 1–19. doi: 10.1177/0898010120923419.

Cohen J, Carpentier N, Deliens L, Landeghem P (2014). Public acceptance of euthanasia in Europe: a survey study in 47 countries. Int J Public Health 59(1): 143–56.

doi: 10.1007/s00038-013-0461-6.

De Bal N, Casterle de Dierckx de Casterle B, Gastmans C (2008). Nurses' involvement in the care for patients requesting euthanasia. Int J Nurs Stud 45(4): 626–44.

doi: 10.1016/j.ijnurstu.2007.06.009.

24

Dierckx de Casterle B, Denier Y, De Bal N, Gastmans C (2010). Nursing care for patients requesting euthanasia in general hospitals in Flanders, Belgium. J Adv Nurs 66(11): 2410–

20. doi: 10.1111/j.1365-2648.2010.05401.x.

Ezekiel J. Emanuel (2008). Goldman's cecile medicine. Philadephia: Saunders Elsevier, 4–

9.

Francke L. Anneke, Albers G, Bilsen J, JE de Veer A, Onwuteaka-Philipsen DB (2015).

Nursing staff and euthanasia in the Netherlands. A nation-wide survey on attitudes and involvement in decision making and the performance of euthanasia. Patient Educ Couns 99(5): 783–9. doi: 10.1016/j.pec.2015.11.008.

Gastmans C, Lemiengre J, Dierckx de Casterle B (2006). Role of nurses in institutional ethics policies on euthanasia. J Adv Nurs 54(1): 53–61.

doi: 10.1111/j.1365-2648.2006.03790.x.

Grbec V (1992). Etika v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 26(1): 3–6.

Green G, Reicher S, Herman M, Raspaollo A, Spero T, Blau A (2020). Attitudes towards euthanasia – dual view: nursing students and nurses. Death Stud, 1–8.

doi: 10.1080/07481187.2020.1716887.

Grubb A (2001). Euthanasia in England – a law lacking compassion? Eur J Health Law 8(2): 89–93.

Guillod O, Schmidt A (2005). Assisted suicide under Swiss law. Eur J Health Law 12(1):

25–38.

doi: 10.1163/1571809054663140.

Hermsen MA, Ten Have HAMJ (2002). Euthanasia in palliative care journals. J Pain Symptom Manage 23(6): 517–25. doi: 10.1016/S0885-3924(02)00401-3.

Hurst Samia A, Mauron A (2003). Assisted suicide and euthanasia in Switzerland:

allowing a role for non-physicians. Br Med J 326(7383): 271–3.

doi: 10.1136/bmj.326.7383.271.

25

Mlinar A (2003). Razprava o evtanaziji v Sloveniji. Bogoslovni vestnik 63(1): 41–63.

Mlinar A (2005). Evtanazija. Ljubljana: Študentska založba, 95–105.

Montanič Starc T, Karnjuš I, Babnik K (2019). Stališča do duhovnosti in duhovne oskrbe med zaposlenimi v zdravstveni negi v bolnišnicah. Obzor Zdr N 53(1): 31–48. doi:

10.14528/snr.2019.53.1.313.

Orfali R (2020). Smrt z dostojanstvom. Mengeš: Ciceron, 59–86.

Peternelj A (2010). Paliativna oskrba ne sme biti prezrta pravica pacientov z napredovalo kronično boleznijo. Obzor Zdr N 44(3): 162.

Slak J (2009). Zdravstvena nega pacienta ob napredovalih kroničnih boleznih v paliativni oskrbi. Kranj: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Gorenjske, 41–3.

Steck N, Egger M, Maessen M, Reisch T, Zwahlen M (2013). Euthanasia and assisted suicide in selected European coutries and US states: systematic literature review. Med Care 51(10): 938–44. doi: 10.1097/MLR.0b013e3182a0f427.

Šolar B, Mihelič Zajec A (2007). Vloga medicinske sestre v procesu umiranja in duhovni oskrbi v splošni bolnišnici Jesenice. Obzor Zdr N 41(2/3): 137–46.

Trontelj J (2003). Razmišljanja o evtanaziji v Sloveniji in Evropi. Obzor Zdr N 37(4): 253–

8.

Trupi M, Bohinc M (2007). Odnos študentov zdravstvene nege do hudo bolnih, umirajočih in evtanazije. Obzor Zdr N 41(1): 25–31.

Williams RJ (2016). Priročnik zdravniške etike. Maribor: Medicinska fakulteta, 8–56.

Zwitter M (2019). Pogovarjajmo se o evtanaziji. Ljubljana: Slovenska matica, 12–43.