PEDAGOŠKA FAKULTETA

(1)

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

VEHOVEC TINA

(2)

II

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA SPECIALNO IN REHABILITACIJSKO PEDAGOGIKO

DOSTOPNOST ŠOLSKIH ŠPORTNIH PROSTOROV ZA UČENCE Z GIBALNIMI OVIRAMI NA PODROČJU

OBALNO-KRAŠKE REGIJE

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: doc. dr. Tjaša Filipčič Kandidatka: Vehovec Tina

Ljubljana, januar 2016

(3)

III

Diplomsko delo z naslovom DOSTOPNOST ŠOLSKIH ŠPORTNIH PROSTOROV ZA UČENCE Z GIBALNIMI OVIRAMI NA PODROČJU OBALNO-KRAŠKE REGIJE je rezultat lastnega raziskovalnega dela avtorice Tine Vehovec.

Ljubljana, 20.11.2015

Vehovec Tina

(4)

IV

Iskreno se zahvaljujem mentorici, doc. dr. Tjaši Filipčič, za pomoč in strokovno vodenje pri nastajanju diplomske naloge.

Zahvaljujem se vsem ravnateljem šol, ki so sodelovali in mi omogočili zbiranje podatkov za empirični del diplomskega dela.

Hvala Ireni Draganjec za natančno lektoriranje.

Hvala Maji Širca za prevod povzetka v angleščino.

V nadaljevanju se želim zahvaliti kolegicam Nini Ceglar, Anji Šnuderl in Meti Dolinar za spodbudo in pomoč skozi študij.

Hvala Tei Marič in Špeli Bužinel za prijateljstvo in motivacijo.

Hvala dr. Jovanu Tasiću za pripravljenost pri sodelovanju diplomskega dela.

Hvala Heleni in Juretu za spodbudo in zaupanje.

Posebna zahvala gre vsem domačim – mami, sestri, noni, Luki in Marku, ki so me spodbujali in mi pomagali skozi vsa leta študija in me dodatno motivirali pri nastajanju diplomskega

dela. Predvsem pa hvala mami, ker je name prenesla ljubezen do dela z otroki.

Hvala Roku za pomoč, spodbujanje in brezpogojno ljubezen, ki sem jo skozi ves čas študija prejemala od njega.

Največja hvala pa gre mojemu sončku Ožbeju Svitu, ker mi vsako jutro polepša dan.

(5)

V

Pogoj za uspešno vključitev učencev z gibalno oviranostjo v redne oblike šolanja so ustrezne prilagoditve, kamor sodijo tudi prilagoditve okolja. V okviru diplomskega dela sem preverjala, kako so osnovne in srednje šole na področju Obalno-kraške regije prilagojene za učence z gibalno oviranostjo. Ocenili smo dostopnost do telovadnice ter prilagojenosti le-te.

Poleg omenjenega sem preverjala tudi prilagojenost sanitarnih prostorov ter dostop do šole za učence z gibalno oviranostjo. Preverjala sem prilagojenost garderob ter dostop do zunanjih igrišč. V vzorec sem na področju Obalno-kraške regije zajela 18 osnovnih ter 6 srednjih šol.

Ugotovila sem, da je na izbranih šolah najbolje prilagojen dostop do telovadnic. Najslabše so prilagojene garderobe.

Ključne besede: gibalno ovirani učenci, arhitektonske ovire, športna vzgoja, inkluzija.

(6)

VI

Adaptations are most needed if we want to be successful in inclusion of children with disabilities in motor skills in regular school programs. Among these are also architectonic barriers.

The work studies the adaptation level of primary and secondary schools in Obalno-kraška region. There are eighteen elementary and six secondary schools in this study. The focus is on architectonic barriers at the access to the sport facilities and the adaptation of the gym.

Furthermore, I study the accommodation of the sanitary facilities and the access to the school building, the changing rooms and outdoor sport facilities.

The results show the adaptation is often more frequent at the access to the gym. The changing rooms are less often adapted for physically disabled students.

Key words: physically disabled students, architectonic barriers, physical education, inclusion.

(7)

VII

1 UVOD _________________________________________________________________ 1 2 GIBALNA OVIRANOST ____________________________________________________ 2 2.1 Oblike gibalne oviranosti ______________________________________________ 4 2.1.1 CEREBRALNA PARALIZA ___________________________________________ 4 2.1.2 MULTIPLA SKLEROZA _____________________________________________ 5 2.1.3 POŠKODBA HRBTENICE ____________________________________________ 6 2.1.4 MIŠIČNA DISTROFIJA ______________________________________________ 6 2.1.5 SPINA BIFIDA ____________________________________________________ 7 2.1.6 AMPUTACIJE ____________________________________________________ 8 3 ARHITEKTURNE IN ARHITEKTONSKE OVIRE ___________________________________ 8 3.1 Ovire v grajenem okolju _______________________________________________ 8 3.2 Odpravljanje grajenih ovir ____________________________________________ 10 3.3 Težave, s katerimi se spopadajo osebe z gibalno oviranostjo _________________ 11 3.4 Smernice za grajenje brez ovir _________________________________________ 12 4 VKLJUČEVANJE OSEB Z GIBALNO OVIRANOSTJO V ŠOLO IN ŠPORT ________________ 15 4.1 Inkluzija __________________________________________________________ 15 4.2 Šport, kot predmet v šolskem kurikulumu _______________________________ 17 5 RAZISKAVE NA PODROČJU ARHITEKTURNIH OVIR _____________________________ 18 6 EMPIRIČNI DEL ________________________________________________________ 21 6.1 Cilji raziskave ______________________________________________________ 21 6.2 Hipoteze __________________________________________________________ 21 6.3 Opis vzorca ________________________________________________________ 22 6.4 Merski inštrumentarij _______________________________________________ 22 6.5 Postopek zbiranja podatkov __________________________________________ 23 6.6 Spremenljivke _____________________________________________________ 23 6.7 Obdelava podatkov _________________________________________________ 23 6.8 Prikaz šol, ki imajo ali so imeli gibalno oviranega učenca ____________________ 24 6.9 Prikaz šol glede na letnico izgradnje telovadnic ___________________________ 24 6.10 Rezultati z interpretacijo _____________________________________________ 25 6.10.1 Skupni rezultati spremenljivk ______________________________________ 25

(8)

VIII

6.10.4 Dostop do garderobe ____________________________________________ 33 6.10.5 Prilagojenost sanitarij ____________________________________________ 34 6.10.6 Dostop do športnih pripomočkov in orodij ___________________________ 36 6.10.7 Dostop do zunanjih igrišč _________________________________________ 39 6.10.8 Zgledna šola ___________________________________________________ 41 7 SKLEP ________________________________________________________________ 43 8 LITERATURA IN VIRI _____________________________________________________ 45 9 PRILOGA _____________________________________________________________ 49

Kazalo tabel

Tabela 1: Prikaz šol glede na prisotnost učencev z gibalno oviranostjo ________________ 24 Tabela 2: Prikaz letnic izgradnje telovadnic ______________________________________ 24 Tabela 3: Prikaz rezultatov vseh spremenljivk ____________________________________ 25 Tabela 4: Prikaz rezultatov glede dostopa in vhoda v šolo __________________________ 26 Tabela 5: Prikaz rezultatov glede prilagojenosti dostopa do telovadnice _______________ 30 Tabela 6: Prikaz rezultatov glede dostopnosti garderob ____________________________ 33 Tabela 7: Rezultati glede dostopnosti in prilagojenosti sanitarij ______________________ 35 Tabela 8: Rezultati glede dostopnosti športnih pripomočkov in orodij _________________ 37 Tabela 9: Rezultati glede dostopnosti zunanjih igrišč ______________________________ 39

Kazalo grafov

Graf 1: Vzorec šol glede na raven izobraževanja __________________________________ 22 Graf 2: Prikaz rezultatov vseh spremenljivk ______________________________________ 25

Kazalo slik

Slika 1: Prilagojen vstop v šolo ________________________________________________ 28 Slika 2: Prilagojen vstop v šolo ________________________________________________ 28 Slika 3: Vrata se odpirajo v napačno smer _______________________________________ 29 Slika 4: Neprilagojen vhod zaradi stopnic, pretežkih vrat in previsoko nameščene kljuke __ 29 Slika 5: Prilagojen dostop do telovadnice _______________________________________ 31

(9)

IX

Slika 8: Previsoko nameščena kljuka, preozka vrata in premalo prostora za voziček ______ 34 Slika 9: Sanitarije, ki niso prilagojene učencem z gibalno oviranostjo __________________ 36 Slika 10: Prilagojen dostop do športnih pripomočkov ______________________________ 38 Slika 11: Prilagojen dostop do športnih pripomočkov ______________________________ 38 Slika 12: Široka vrata ob vstopu na zunanje igrišče ________________________________ 40 Slika 13: Preozka vrata in stopnice _____________________________________________ 40 Slika 14: Tlakovana tla in klančina _____________________________________________ 41

(10)

1

1 UVOD

"Živite lahko samo na dva načina. Tako kot da ni nič čudež, ali pa tako, kot da je vse čudež." (Albert Einstein)

V Sloveniji smo spremenili šolsko zakonodajo, ampak to ni dovolj, da se lahko učenec z gibalno oviranostjo nemoteno vključi v šolanje. To lahko storimo tako, da mu zagotovimo okolje, ki ga bo sprejelo takšnega, kot je, in mu omogočilo nemoteno šolanje. Z odstranjevanjem arhitektonskih ovir po nekaterih šolah že gremo temu cilju naproti, vendar bo potrebno vložiti še ogromno truda, da se bodo lahko ti učenci nemoteno vključevani v različne programe izobraževanja.

Inkluzija ne pomeni zgolj vključitve učenca s posebnimi potrebami v redno šolanje, temveč je treba prilagoditi tudi okolje tako, da bo učenec s posebnimi potrebami lahko dostopal do šole in šolskih površin. Inkluzija pomeni tudi vključevanje učenca z gibalno oviranostjo v športno vzgojo, kar je pa velikokrat oteženo ali celo nemogoče že zaradi arhitektonskih ovir.

Prvi korak k vključitvi gibalno oviranega učenca v redno šolanje je, da naredimo šolo dostopno.

(11)

2

2 GIBALNA OVIRANOST

Ko slišimo, da je oseba gibalno ovirana, ponavadi pomislimo na invalidski voziček, na osebo, ki ne more hoditi ipd. Vendar je to zgolj eno področje gibalne oviranosti.

V kriterijih Zavoda Republike Slovenije za šolstvo (2015) so otroci z gibalno oviranostjo opredeljeni, kot otroci z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja, ki imajo prirojene ali pridobljene okvare gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja. Posledično imajo težave pri vključevanju v dejavnosti in sodelovanju.

»Glede na gibalno oviranost razlikujemo otroke z lažjo, zmerno, težjo in težko gibalno oviranostjo:

 Otroci z lažjo gibalno oviranostjo

Otrok ima težave na področju gibanja, ki se kažejo kot nekoliko zmanjšane zmožnosti: hodi samostojno tudi zunaj zaprtih prostorov, lahko ima težave pri teku in daljši hoji po neravnem terenu ali pri gibanju v skupini oseb; ima lahko slabše ravnotežje in težave pri koordinaciji gibanja; samostojen je pri vseh opravilih, razen pri tistih, ki zahtevajo dobro spretnost rok;

lahko ima lažje motnje zaznavanja in občutenja dražljajev ter senzomotorične integracije. Ni odvisen od pripomočkov za gibanje, lahko potrebuje manjše prilagoditve izvedbe naloge ali prilagoditve okolja, v katerem izvaja dejavnost. Za izvajanje šolskega dela in pri športu ne potrebuje fizične pomoči, pri nekaterih oblikah dela so potrebne prilagoditve programa in pripomočki (npr. stol, miza, prilagojena pisala, orodje, informacijsko-komunikacijska tehnologija).

 Otroci z zmerno gibalno oviranostjo

Otrok ima težave na področju gibanja, ki se kažejo kot zmerno zmanjšane zmožnosti gibanja – samostojno hodi znotraj zaprtih prostorov ali na krajše razdalje, pogosto je potrebna uporaba pripomočkov za gibanje (posebni čevlji, ortoze, bergle), ima težave na neravnem terenu in stopnicah, kjer je počasnejši, potrebuje nadzor ali oprijemanje. Na srednje in večje razdalje uporablja prilagojeno kolo ali voziček za transport ali na ročni pogon ali pomoč in nadzor druge osebe. Za vstop v stavbe, pri prehajanju med prostori, pri hoji po stopnicah in pri nošenju šolske torbe potrebuje pomoč druge osebe. Spretnost rok je lahko zmerno zmanjšana ali pa je zaradi okvare, delne ali popolne odsotnosti ene roke za funkcijo

uporabna le ena roka. Otrok ima lahko zmerne motnje zaznavanja in občutenja dražljajev ter

(12)

3

senzomotorične integracije. Pri zahtevnejših dnevnih opravilih potrebuje nadzor ali

pomoč, za izvajanje dejavnosti potrebuje pripomočke ali prilagoditve izvedbe dejavnosti ali okolja, v katerem izvaja dejavnosti. Lahko ima motnjo kontrole sfinktrov, ki jo obvladuje sam ali pod nadzorom. Pri športu in izvajanju šolskega dela občasno potrebuje pomoč druge osebe, prilagoditve programa in pripomočke (npr. stol, mizo, prilagojena pisala, orodje, informacijsko-komunikacijsko tehnologijo).

 Otroci s težjo gibalno oviranostjo

Otrok ima težave na področju gibanja, ki se kažejo kot zelo zmanjšane zmožnosti gibanja.

Lahko stopi na nogi ali s pripomočki hodi na kratki razdalji, vendar hoja ni funkcionalna. Od pripomočkov lahko uporablja ortoze in hoduljo. Lahko ima težjo motnjo orientacije, ki mu onemogoča samostojno gibanje med prostori. Za večji del gibanja znotraj in zunaj prostorov potrebuje voziček na ročni pogon, elektromotorni voziček ali prilagojeno kolo. Pri tem potrebuje pomoč ali nadzor druge osebe. Hoja po stopnicah ni mogoča. Spretnost ene ali obeh rok je zelo zmanjšana in pomembno ovira izvedbo grobih in finih gibalnih spretnosti rok. Zaradi okvare, delne ali popolne odsotnosti ene ali obeh rok, je otrok večinoma odvisen od fizične pomoči druge osebe. Lahko ima težje motnje zaznavanja in občutenja dražljajev ter senzomotorične integracije. Pri dnevnih opravilih potrebuje stalen delni nadzor ali pomoč. Za izvajanje dejavnosti potrebuje pripomočke ali prilagoditve izvedbe dejavnosti ali okolja. Lahko ima motnjo kontrole sfinktrov, ki jo obvladuje sam ali pod nadzorom. Pri športu in izvajanju šolskega dela večino časa potrebuje fizično pomoč druge osebe, prilagoditve programa in pripomočke (npr. stol, mizo, prilagojena pisala, orodje, informacijsko- komunikacijsko tehnologijo).

 Otroci s težko gibalno oviranostjo

Otrok ima težave na področju gibanja, ki se kažejo kot povsem zmanjšane zmožnosti gibanja, ki povzročajo popolno funkcionalno odvisnost. Samostojno gibanje ni mogoče. Samostojno se lahko giblje samo z elektromotornim vozičkom. Ima malo funkcionalnih gibov rok. Lahko ima zelo hude motnje zaznavanja in občutenja dražljajev, orientacije ter senzomotorične integracije. V vseh dnevnih opravilih je odvisen od fizične pomoči druge osebe. Lahko se delno hrani sam in nekoliko pomaga pri osnovnih dnevnih opravilih. Mogoče so posebne prilagoditve hranjenja (sonda, gastrostoma). Morebitna motnja kontrole sfinktrov zahteva urejanje s pomočjo druge osebe. Pri športu in izvajanju šolskega dela potrebuje stalno fizično

(13)

4

pomoč druge osebe, prilagoditve izvedbe naloge ali okolja in pripomočke (individualno izdelana sedež in miza, prilagojena informacijsko-komunikacijska tehnologija).« (Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi

potrebami, 2015)

2.1 Oblike gibalne oviranosti

2.1.1 CEREBRALNA PARALIZA

Vrlič (2005) definira cerebralno paralizo kot nenapredujočo trajno možgansko poškodbo oziroma okvaro osrednjega živčevja, katere posledice so različne motnje. Izraz se najpogosteje uporablja za opisovanje motenj gibanja in drže.

Stanton (1992) pravi, da je cerebralna paraliza motnja gibanja. Izraz se nanaša na fizično stanje osebe, ki ima težave pri proizvajanju, preprečevanju ali nadzorovanju gibanja. Motnja se pojavi pri poškodbi možganov, ki nastane pred ali med porodom ali v prvih petih letih življenja.

Keršič (1996) piše, da so najpogostejše oblike cerebralne paralize:

 spastična (je najpogostejša oblika cerebralne paralize, pri kateri so mišice preveč napete),

 atetoidna (konstantni, nekontrolirani gibi okončin, glave, oči),

 ataktična (slab občutek za ravnotežje, zato so padci in opotekanje pogosti),

 rigidna (mišice so tako trde, da jih skoraj ni mogoče premakniti),

 tremor (nekontrolirano tresenje, ki moti koordinacijo).

Cerebralna paraliza ima lahko dolgoročne vplive na življenje prizadete osebe (Keršič, 1996).:

praktične težave (težave pri učenju in življenju zaradi fizičnih omejitev in perceptivnih motenj), socialne težave (pri vzpostavitvi stikov z ostalimi ljudmi) in osebne težave (stres in psihološke težave).

(14)

5 2.1.2 MULTIPLA SKLEROZA

Multipla skleroza je bolezen centralnega živčevja. Graham (2001) pravi, da multipla skleroza vključuje ali vse ali pa katerega koli od bolezenskih znakov, ki so:

 mravljinci kjerkoli v telesu,

 težave pri hoji, vlečenje noge za seboj,

 izguba koordinacije,

 slabo občutenje katerega koli dela telesa,

 občutek, kot bi bili narejeni iz vate ali želeja,

 okornost,

 dvojni ali nejasni vid, lahko tudi slepota,

 nerazločen govor,

 težave z uriniranjem.

Denišlič (2006) med dejavniki, ki lahko vplivajo na poslabšanje multiple skleroze, uvršča:

 toploto in hlad,

 telesno obremenitev,

 vnetja,

 cepljenja,

 poškodbe,

 izpostavljenost na delovnem mestu in

 kirurške posege ter anestezijo.

Denišlič (2006) zapiše, da z zdravili skušamo odpravljati težave in izboljšati kakovost bolnikovega življenja, vendar vzroka bolezni ne poznamo, zato je tudi pozdraviti še ne znamo. Z zdravili skušamo delovati na vnetno dogajanje, propustnost možgansko-žilne pregrade in dogajanje v osrednjem živčevju. S tem želimo zmanjšati število zagonov, vplivati na simptome in znake ter preprečiti prizadetost.

(15)

6 2.1.3 POŠKODBA HRBTENICE

Neuman (1984) navaja med najpogostejše zunanje vzroke nastanka paraplegij in tetraplegij nezgode pri delu, prometne nezgode, šport in rekreacijo, obolenja hrbtenice in hrbtnega mozga.

Herman in Vesel (b. d.) sta zapisala, da lahko simptome poškodbe hrbtenice spregledamo, ker so lahko zelo prikriti. Hrbtenica se ob poškodbi odziva podobno kot možgani. Nevrološki izpadi se kažejo v obliki nevroloških izpadov. Lahko pa se pojavi tudi mravljinčenje po udih in trupu.

V publikaciji, ki jo je izdal Univerzitetni klinični center Ljubljana (2013), so zapisali znake in vrste poškodbe hrbtenice:

Znaki:

 bolečina v predelu poškodbe,

 mravljinčenje,

 slabša moč v rokah ali nogah,

 težave z odvajanjem vode in blata,

 delna ali popolna ohromelost pod nivojem poškodbe.

Vzroki:

 zvin hrbteničnih vezi,

 izpah vretenc,

 zlom vretenc,

 poškodbe hrbtenjače.

2.1.4 MIŠIČNA DISTROFIJA

Stoppard (2007) pravi, da je mišična distrofija skupina genskih motenj, zaradi katerih mišice šibijo in krnijo. Društvo distrofikov Slovenije mišično distrofijo poimenuje kot skupino dednih, napredujočih, degenerativnih miopatij. Osnovna značilnost je postopno propadanje mišičnih vlaken. Loči:

 Duchennova oblika mišične distrofije, ki prizadene dečke in se pokaže do petega leta starosti. Značilna je napredujoča simetrična oslabelost mišic medeničnega in

(16)

7

ramenskega obroča, otroci hitro izgubijo sposobnost hoje ter imajo težave z dihanjem. Prav tako je možna srčna prizadetost.

 Beckerjeva oblika mišične distrofije je podobna zgoraj omenjeni, le da je počasneje napredujoča in je prizadetost mišic blažja.

 Ramensko medenična mišična distrofija najbolj prizadene mišičje medeničnega in ramenskega obroča pri obeh spolih. Obolenje se lahko začne v kateri koli starosti.

 Facioskapulohumeralna oblika mišične distrofije (FSH) se pojavi v otroštvu ali zgodnji odrasli dobi, lahko pa tudi kasneje. Gre za prizadetost mišic obraza, ki so najprej prizadete, mišic ramenskega obroča in lopatic.

 Miotonična distrofija (MID) je najpogostejša distrofija odrasle dobe. Pogosteje prizadene moške kot ženske. Prvi znaki obolenja se lahko začnejo v zgodnjem otroštvu ali po petdesetem letu starosti. Najizrazitejše se opazi v mišicah obraza, žvekalkah, mišicah jezika, žrela, mišicah obračalkah glave. Prizadeta so lahko tudi druga tkiva, ne zgolj mišice.

 Kongenitalne miopatije so redka obolenja, ki se pokažejo že ob rojstvu.

2.1.5 SPINA BIFIDA

Rainer (b. d.) poimenuje spino bifido kot deformacijo razcepljene in v popolnosti nezaraščene hrbtenice, kar pomeni, da je pri težjih oblikah zunanjim vplivom izpostavljen hrbtni mozeg. Nekatere oblike so blage, najpogosteje pa gre za resno stanje. Loči:

 Bifida occulta je blaga motnja in redko se pokažejo hujši simptomi, ki so poraščenost nad prizadetim mestom, nabiranje maščobnega tkiva, zadebelitev kože in razširitev kapilar. Motnja se nahaja na ledvenemu delu hrbtenice.

 Spina bifida cystica – aperta pomeni, da skozi odprt defekt vretenc izpade nervna ovojnica z ali brez tkiva hrbtenjače. Na hrbtu je vidna cista. Ta tip delimo na podtipa:

o Meningokela spinalis je najredkejša oblika spine bifide. Cista na hrbtu vsebuje živčno ovojnico in možgansko tekočino.

o Mielomeningokela je oblika spine bifide, kjer izstopi še živčevje in hrbtenjača.

Hrbtenjača je poškodovana in nepravilno razvita. Povzroča paralizo pod prizadeto regijo.

(17)

8 2.1.6 AMPUTACIJE

Na spletni strani Svet ortotike in protetike so zapisali, da je amputacija »odstranitev (dela) uda. Lahko je prirojena (kongenitalna), posledica poškodbe (travmatska) ali kirurška.« O njej govorimo, ko moramo okončino ali njen del operativno odstraniti.

Žmavc (2008) pravi, da je amputacija prekinitev tkivnega stika okončine, običajno med amputiranim delom in telesom.

3 ARHITEKTURNE IN ARHITEKTONSKE OVIRE

3.1 Ovire v grajenem okolju

Za večino ljudi je neodvisno življenje nekaj samoumevnega. Osebe z gibalno oviranostjo težijo k samostojnosti. V vsakdanjem življenju potrebujejo prilagoditve znotraj in tudi zunaj prostorov.

Vovk (2000) je ovire v grajenem okolju razdelila na ovire pri oblikovanju zunanjega okolja ter ovire pri oblikovanju notranjega prostora.

V nadaljevanju razlaga, da grajene ovire pri oblikovanju zunanjega prostora gibalno ovirani osebi preprečujejo gibanje na prostem. Ovirani so na cesti, pločnikih, postajališčih, podhodih

…, za te ovire pa so odgovorni oblikovalci, izvajalci, gradbeniki …

Grajene ovire pri oblikovanju notranjega prostora pa drugače imenuje tudi arhitekturne ovire. Slednje onemogočajo dostop v prostor in njegovo uporabo. Zavedati se moramo, da največkrat ni težava zgolj v eni oviri, vendar se le-te med seboj povezujejo in dopolnjujejo.

Vovk (2000) je zapisala, da oviro na področju samostojnosti oseb z gibalno oviranostjo predstavlja slaba dostopnost, nezadostna prostornost in zapletenost okolja. V nadaljevanju bomo podrobneje zapisali zakaj.

(18)

9 DOSTOPNOST

Stavba je lahko nedosegljiva zaradi arhitekturnih ovir (preozka vrata, stopnice …) ali grajenih ovir v zunanjem okolju (preozka pot, brez klančine …). Močno je povezana s prostornostjo in je ključnega pomena za osebe z gibalno oviranostjo.

V Pravilniku o zahtevah za projektiranje objektov brez grajenih ovir (1999) je v 4. členu zapisano, da mora dostopna pot omogočati varen in neoviran dostop do objekta z vsake površine, ki pripada objektu, vključno s parkiriščem. Dostopna površina mora biti dovolj široka, da se na njej lahko uporablja invalidski voziček. Pri nivojskih razlikah terena mora biti poleg stopnic tudi položna klančina ali mehanska dvižna naprava.

V priročniku Together we rock (2010) je zapisano, da se pojem dostopnost nanaša predvsem na to, kako je nekaj dostopno za vse. Ko je nekaj dostopno, imajo to možnost koristiti vsi.

Besedo dostopnost ponavadi največkrat uporabljamo v kontekstu nezmožnosti oziroma ovire.

V nadaljevanju nam predstavi, zakaj je dostopnost pravzaprav pomembna. Naša skupnost je znana po tem, da daje veliko poudarka na enakost med ljudmi ne glede na raso, vero, spol … Ne moremo pa govoriti o dostopnosti, ne da bi ob tem omenili ovire, ki so lahko:

 fizične in arhitekturne (dostop, stranišča …),

 vedenjske (stereotipi …),

 tehnične (računalniki …),

 informacijske in komunikacijske (oznake …) in

 pravne (zakoni …).

PROSTORNOST

Potrebno je prilagoditi mere stanovanjskih prostorov, vež …, paziti, kako je nameščeno pohištvo ter da so prehodi med prostori dovolj široki in prilagojeni, da omogočajo nemoten prehod. Vse je zelo pomembno, saj potrebuje oseba z gibalno oviranostjo dovolj prostora za odlaganje raznih pomagal, ki jih uporablja.

(19)

10 ZAPLETENOST OKOLJA

Okolje, v katerem se oseba z gibalno oviranostjo ne znajde, prav tako ni dostopno. To pomeni, da se zaradi pregosto izpolnjenega okolja ter okolja, ki ni opremljeno z jasnimi znaki, oseba z gibalno oviranostjo ne znajde in ne najde poti.

3.2 Odpravljanje grajenih ovir

Vovk (2000) omenja, da bi bilo potrebno sistematično:

 odstranjevanje že zgrajenih ovir (adaptiranje) ter

 preprečevanje nastajanja novih grajenih ovir, kar bi lahko dosegli z zakonodajo.

V nadaljevanju zapiše, da bo proces dolgotrajen, težak in drag in da v celoti ne bomo mogli nikoli odstraniti vseh ovir. Obstoječe ovire v že grajenem okolju so največji kamen spotike za vse osebe z gibalno oviranostjo. Na največje težave z grajenimi ovirami naletijo prav osebe na invalidskih vozičkih, kar lahko privede do izničenja rezultatov rehabilitacije ter zmotnega občutka o nepremagljivosti invalidnosti. Za nemoteno upravljanje z invalidskim vozičkom ter samostojnost pri premikanju potrebujejo več prostora, dovolj veliko površino, skratka primerno oblikovano okolje.

Smolej (2010) predstavlja navedbe konkretnih predlogov predstavnikov invalidskih organizacij in invalidov, s katerimi bi po njihovem mnenju zmanjšali ovire v grajenem okolju, ki so:

 ureditev dovozov in dostopov,

 ureditev vhodov in izhodov v javnih stavbah,

 nadomestitev stopnic znotraj stavb,

 prilagoditev in ustrezna opremljenost notranjih prostorov (sanitarije …),

 redno servisiranje dvigal,

 popravilo obstoječih gradenj v skladu s potrebami invalidov,

 natančen popis javnih zgradb na terenu,

 zagotovitev tesnega sodelovanja stroke in izvajalcev z invalidi,

 ureditev zakonodaje,

 zagotovitev finančnih sredstev za ureditev problematike …

(20)

11

3.3 Težave, s katerimi se spopadajo osebe z gibalno oviranostjo

Smolej (2010) navaja rezultate empirične raziskave o ovirah, s katerimi se srečujejo invalidi v grajenem okolju. Na področju izobraževanja in usposabljanja so najbolje prilagojeni vrtci, najslabše pa osnovne šole in prostori, kjer se izvajajo usposabljanja. Kot glavne ovire v grajenem okolju na področju izobraževanja navaja stopnice, pomanjkanje klančin in dvigal, nepotrebne pragove, vhode in izhode iz stavb, preozka vrata …

Osebe z gibalno oviranostjo imajo največ težav pri hoji, odpiranju in zapiranju vrat, preprijemanju ter premagovanju višinskih razlik.

HOJA

Vovk (2000) v priročniku zapiše, da gibalno oviran človek za razliko od neprizadetega težko dviguje noge, z njimi podrsava in jih komaj dviguje. Lahko ima spremenjeno obliko stopal in vsaka nepravilna izvedba talne površine povzroča možnost za dodatno nesrečo.

ODPIRANJE IN ZAPIRANJE VRAT

Vovk v nadaljevanju (prav tam) opozori, da je odpiranje vrat za gibalno oviranega človeka težavno, še posebej če je vratno krilo težko, saj lahko spodnese berglo ali drugo oporo. Pri osebi na invalidskem vozičku pa je poglavitnega pomena to, da so vrata dovolj široka, da omogočajo prehod. Prav tako poudari pomen oblike kljuke ali ročaja pri vhodnih vratih.

PREMAGOVANJE VIŠINSKIH RAZLIK

Ljudje, ki uporabljajo ortopedske pripomočke, imajo velike težave pri premagovanju višinskih razlik. Za osebe na invalidskem vozičku pa je že samo ena stopnica nepremostljiva (Vovk, 2000). Stopnice morajo biti pravilno oblikovane, klančine pa morajo imeti pravilen naklon in ne smejo biti predolge.

(21)

12 PREPRIJEMANJE

Za osebe z gibalno oviranostjo so zelo pomembni razni držaji in ročaji , saj jim omogočajo večjo ravnotežje in stabilnost.

Vovk (2000) opozarja, da morajo biti tovrstni pripomočki dobro pritrjeni in smotrno oblikovani, da ima roka zanesljiv oprijem in laket dobro oporo.

3.4 Smernice za grajenje brez ovir

DOSTOPI DO NESTANOVANJSKIH STAVB

Če povzamemo po Vovk (2000), mora biti pot do vhoda ravna ali imeti blag naklon (1 : 20 oziroma 5 %). Večji naklon je že mišljen kot klančina, ki je nujna, kjer so stopnice. Parkirno mesto mora biti na razdalji največ 50 m do javne stavbe.

VHODI

V Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavbah (2003) je določeno, da morajo biti objekti brez ovir projektirani tako, da je funkcionalno oviranim osebam omogočen dostop do njih in vstop v njih neposredno z javne površine, da se funkcionalno ovirane osebe lahko samostojno gibljejo, v prostorih, ki so v javni rabi, da njihovi konstrukcijski elementi ne pomenijo nevarnosti pri gibanju v posameznih javnih oziroma skupnih prostorih in da so na vratih razločno vidne, dosegljive in uporabne kljuke.

Vovk (2000) svetuje, da mora biti pred vhodom dovolj prostora za obračanje invalidskega vozička. Minimalna širina vrat mora biti vsaj 90 cm, prostor pred in za vrati pa mora biti vodoraven. Predpražniki in podobni predmeti ne smejo pomeniti ovir, vrata naj bodo brez pragov oziroma naj bodo ti nižji od 2 cm. Najprimernejša so vrata z avtomatskih odpiranjem, kjer mora biti vsaj 4–6 sekund časa za prehod. Vsa notranja vrata morajo biti široka vsaj 80 cm, ročaji in kljuke pritrjeni v višini 75–80 cm od tal. Najprimernejši ročaj je okrogel, dolžine 30 cm.

V nadaljevanju Vovk (prav tam) opozarja, da morajo biti hodniki široki vsaj 160 cm ter izdelani in nedrsečih materialov.

(22)

13

V priročniku, ki so ga izdelali že leta 1981, v mednarodnem letu invalidov, Designing with Care, priporočajo tri glavne postavke za oblikovanje klančin:

 naklon naj bi bil 1:20 oziroma naj ne bi presegal razmerja 1 : 12,

 dolžina klančine naj ne bi presegala 6 m, pri naklonu 1 : 12. Daljše klančine morajo biti prekinjene s počivališči,

 oblikovanje: robovi klančin morajo preprečiti zdrs vozička čez rob, ki naj bo visok vsaj 5 cm. Na obeh straneh naj bo oprijemalna ograja. Tla ne smejo drseti.

V Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavbah (2003) je določeno, da mora biti naklon klančin čim manjši; pri klančinah dolžine 6 m in več je lahko največji naklon 1 : 15 oziroma 6,5 %, pri krajših klančinah je dovoljen naklon do 1 : 13 oziroma 7,0 %.

Albreht in sodelavci (2010) predlagajo en vhod, ki je primeren za vse uporabnike. Če pa to ni mogoče, naj bo prilagojen vhod čim bližje glavnemu vhodu.

STOPNICE

Velikokrat se gibalno ovirane osebe soočajo z nepremagljivi ovirami, med katere sodijo tudi stopnice. Še posebej za osebe na invalidskem vozičku je to nemogoča ovira, ki jim onemogoča prehod med prostori ali pa že dostop do neke stavbe.

Za lažje gibalno ovirane osebe Vovk (2000) predlaga največ 12 stopnic, če jih je več, mora biti vmes počivališče, dolgo 150 cm. Najožja in najvišja dopustna mera stopnic je 17/29 cm.

Opremljene morajo biti z držaji na obeh straneh, ki se jo mora nadaljevati tudi v počivališče in ne smejo drseti.

Kot rešitev za nadomestitev stopnic Vovk (2000) omenja tekoče stopnice, tekoče klančine in tekoče trakove, ki pa morajo biti prav tako prilagojeni.

»Poševne dvižne naprave so vedno vgrajene na stopnišče. Delimo jih na stopniščne dvižne stole in stopniščne dvižne ploščadi. Poznamo tudi poševne dvižne naprave, ki niso vgrajene na stopnišču, to so stopniščni vzpenjalci.

 Stopniščni dvižni stol uporabljamo pri prilagajanju dostopnosti v že obstoječih stavbah. Ni pa uporaben za ljudi na invalidskem vozičku.

(23)

14

 Stopniščna dvižna ploščad je predvsem primerna za nestanovanjske objekte, kjer ni dvigala. Uporabljajo jo lahko ljudje na invalidskem vozičku. Večinoma jo uporabljamo za premagovanje manjših višinskih razlik.

 Stopniščni vzpenjalec je naprava, ki ni vgrajena. Je izredno mobilen, saj ima elektroakumulatorski pogon, ki zadostuje za premagovanje stopnic osebe na invalidskem vozičku celo do pet ali šest etaž« (Vovk, 2000, str. 78, 79).

V Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavbah (2003) je določeno, da morajo biti stopnice oblikovane tako, da jih lahko uporabljajo tudi ljudje s težavami pri hoji in starejši ljudje; prav tako morajo biti opremljene tudi z ograjo ali oprijemali. Prosti robovi stopnišč s pet ali več stopnicami morajo biti zavarovani z varnostno ograjo višine vsaj 100 cm. Podobno je zapisano tudi v Pravilniku o zahtevah za projektiranje objektov brez grajenih ovir (1999).

DVIGALO

Najprimernejša prilagoditev za gibalno ovirane osebe je vsekakor dvigalo. Vovk (2000) nam ponuja naslednje smernice za pravilno oblikovanje dvigala:

 dimenzionirano mora biti za vsaj 5 oseb,

 notranje mere kabine so 110 x 140 cm,

 širina vrat je 90 cm,

 ustavljati se mora v isti ravnini, kot so etažna tla,

 v kabini mora biti pritrjen držaj okroglega profila v višini 90 cm od tal,

 pred dvigalom naj bo zadostna površina (150 x 150 cm).

V Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavbah (2003) je določeno, da mora biti v stavbah, ki imajo več kot tri nadstropja, vgrajeno najmanj eno osebno dvigalo. V stavbah, ki imajo pritličje in več kot osem nadstropij, morata biti vgrajeni najmanj dve osebni dvigali.

Albreht in sodelavci (2010) predlagajo tudi, naj bo dvigalo čim bližje stopnicam in naj ima na eni strani vhod, na drugi pa izhod. Če pa to ni mogoče, naj ima obvezno ogledalo, ki omogoča vzvratno vožnjo.

(24)

15 SANITARIJE

Vse javne zgradbe bi morale imeti vsaj eno stranišče prilagojeno za invalidom ter jim s tem omogočiti nemoteno in neoteženo opravljanje osnovnih življenjskih potreb.

Ob tem Vovk (2000) opozarja, da moramo pri načrtovanju skrbno preučiti manevriranje osebe na invalidskem vozičku.

V pravilniku o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb (2003) je zapisano, da mora biti v vsaki javni stavbi tudi prostor za sanitarije brez ovir. V 9. členu določa, da mora biti sanitarna površina velika najmanj 3,50 m², pri čemer mora biti krajša stranica prostora dolga vsaj 1,60 m. V takšnem sanitarnem prostoru morajo biti:

 sanitarna školjka, opremljena s konzolnim ali zidnim držalom za roke,

 konzolni umivalnik na višini 80 - 85 cm in odmaknjen od stranskega zidu vsaj 20 cm,

 sanitarna školjka in umivalnik postavljena tako, da je med njima vsaj 80 cm prostora,

 nagibno ogledalo,

 obešalnik za obleko, dosegljiv z invalidskega vozička.

Enako je določeno tudi v Pravilniku o zahtevah za projektiranje objektov brez grajenih ovir (1999).

4 VKLJUČEVANJE OSEB Z GIBALNO OVIRANOSTJO V ŠOLO IN ŠPORT

4.1 Inkluzija

V Ustavi Republike Slovenije (2013) je v 14. členu zapisano, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Pred zakonom so vsi enaki. V nadaljevanju je v 52. členu zapisano, da je invalidom varstvo ter usposabljanje za delo.

Otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe imajo

(25)

16

pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi, ki se financira iz javnih sredstev.

Podobno je zapisano tudi v Zakonu o osnovni šoli (2013). V 49. členu omenjenega zakona je zapisano tudi, da imajo starši otroka s posebnimi potrebami pravico vpisati v osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva, razen če je otroku z odločbo o usmeritvi določena druga ustrezna osnovna šola. Po 56. členu tega zakona pa je določeno tudi, da ima otrok s posebnimi potreba pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost prebivališča, če je tako odločeno v odločbi.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2013) v 4. členu pravi, da vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami temeljita na zagotavljanju največje koristi otroka, na celovitosti in kompleksnosti vzgoje in izobraževanja, enakih možnosti, s hkratnim upoštevanjem različnih potreb otrok, individualiziranim pristopom, čim prejšnjo usmeritvijo v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, takojšnjo in kontinuirano podporo in strokovno pomoč, organizacijo vzgoje in izobraževanja čim bližje kraju bivanja, zagotavljanju ustreznih pogojev, ki omogočajo optimalen razvoj posameznega otroka. V nadaljevanju tega zakona pa je opredeljeno, da je otrokom s posebnimi potrebami potrebno prilagoditi prostor in pripomočke v skladu z navodili za prilagojeno izvajanje programov in v skladu s prilagojenimi programi, ki jih sprejme ali določi pristojni strokovni svet. Te pripomočke pa mora zagotoviti ustanovitelj javnega zavoda. Težje in težko gibalno oviranim, ki so usmerjeni v programe za predšolske otroke in izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem z dodatno strokovno pomočjo, se lahko za izvajanje fizične pomoči dodeli stalni ali začasni spremljevalec.

V Konvenciji o pravicah invalidov (2008) države pogodbenice priznavajo invalidom pravico do izobraževanja. Zagotavljajo vseživljenjsko učenje, ki je usmerjeno v polni razvoj človekovih zmožnosti, občutek dostojanstva in lastne vrednosti ter krepitev spoštovanja človekovih pravic, temeljnih svoboščin in človeške raznolikosti, največji mogoči razvoj osebnosti, nadarjenosti in ustvarjalnosti ter duševnih in telesnih sposobnosti invalidov in hkratno omogočanje učinkovitega sodelovanja invalidov v sodobni družbi.

Omenjene pravice so zapisane tudi v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov (2010).

V Madridski deklaraciji (2003) so zapisali, da bi morale šole prevzeti vodilno vlogo pri širjenju sporočila o razumevanju in sprejemanju pravic invalidov, pomagati pri premagovanju strahov, mitov in napačnih razlag ter pri podpiranju aktivnosti v celotni družbi.

(26)

17

V Lizbonski deklaraciji (2007) pa so zapisali, da je pomembno, da si vsak posameznik svobodno izbere, kje se bo izobraževal. Menijo, da je inkluzivno izobraževanje vzajemno koristno za vsakogar v družbi.

4.2 Šport, kot predmet v šolskem kurikulumu

Peljhan (2014) v svojem članku piše, zakaj je športna vadba pomembna za celotno biopsihosocialno delovanje človeka.

 Telesni vidik: krepimo in izboljšamo različne sisteme (od kardiovaskularnega, mišičnega, imunskega …). Izboljšuje se fizična moč, koordinacija in vzdržljivost.

 Psihološki vidik: težnja po gibanju se pojavlja skozi vse življenje. Šport nas umirja in sprošča, daje nam občutek notranjega ravnovesja, uspešnosti, zadovoljstva. Prav tako vpliva na našo samopodobo, lažje uredimo lastne misli.

 Socialni vidik: omogoča nam druženje, sklepanje novih poznanstev, daje nam občutek pripadnosti. Lahko smo udeleženi na različne načine (kot igralec, trener, sodnik, gledalec …). Uči nas sodelovanja, strpnosti, upoštevanja pravil, podrejanja, zmagovanja in prenašanja porazov.

»Pri vključevanju gibalno oviranega otroka v proces športne vzgoje je potrebno skrbno načrtovanje in izbor vsebin, ki so izvedljive in omogočajo otroku prijetno doživljanje športne vadbe ter razvoj različnih sposobnosti in spretnosti. Vadbo je potrebno voditi tako, da mu omogoča vključevanje k ostalim, prav tako pa ostalim približati aktivnosti tako, da se prilagodijo gibalno oviranemu otroku« (Lah, b. d., str. 1).

Vute že leta 1989 kot dobre lastnosti športnih aktivnosti za osebe z gibalno okvaro našteje:

boljša splošna kondicija, večji interes za lastno usposabljanje, boljše sodelovanje, zmanjšanje psihičnih reakcij, povečanje koordinacije gibov, večja samostojnost in samoiniciativa.

Velikokrat pomislimo, da sta gibalna oviranost in šport dva različna pojma, ki se ju ne da povezati. Osebe z gibalno oviranostjo v stereotipih niso zdrave, fizično se niso sposobne ukvarjati z nobenim športom, morajo biti doma in se ne vključevati v tovrstne aktivnosti.

Peljhan (prav tam) nam v nadaljevanju svojega članka predstavi teze, zakaj je nujno potrebno, da se osebe z gibalno oviranostjo ukvarjajo s športom in so telesno aktivne. Prav tako kot fizično neprizadeti ljudje imajo tudi osebe z gibalno oviranostjo običajne življenjske potrebe (po zdravju, zabavi, druženju, tekmovanju in nenazadnje tudi športu). Zlasti otroci z

(27)

18

gibalno oviranostjo naletijo v življenju na ogromno ovir in negativnih izkušenj ter so za marsikaj prikrajšani, doživljajo bolečine in poraze, kar vpliva na različna področja njihovega življenja. Velikokrat so predmet posmehovanja, ne morejo samostojno sodelovati v igri z vrstniki in so največkrat poraženi. V športu pa lahko najdejo vir številnih možnosti za uspeh.

Prilagajajo se lahko pravila, kar omogoča osebi z gibalno oviranostjo enakovredno vključevanje v igro in družbo. Prav tako pa šport igra pomembno vlogo v rehabilitacijskem smislu, saj veliko pripomore k okrevanju in razvijanju prizadetih, motoričnih funkcij.

Podobno zapiše tudi Vute (1989), ki pravi, da gibalna oziroma športna aktivnost pomeni pomemben del procesa rehabilitacije oseb z okvaro gibal, poleg medicinske rehabilitacije, ki zajema fizioterapijo, delovno terapijo, protetiko in ortotiko. Osebe z gibalno okvaro tako lažje pozabijo na svoj oboleli del in se hitreje vključijo v rehabilitacijo.

Vendar pa nas Peljhan (prav tam) opozarja, da vključevanje oseb z gibalno oviranostjo ni vedno tako enostavno. Otroka moramo celostno spoznati (medicinska diagnoza, koordinacijske sposobnosti, osebnost, interesi, motivacija …). Nato moramo z njim vzpostaviti odnos, ki mora temeljiti na zaupanju, spoštovanju, predvsem pa strokovnosti. Če želimo, da se oseba z gibalno oviranostjo enakovredno vključi v športne aktivnosti, moramo poznati njena močna področja. Pravila lahko prilagajamo, lahko pa prilagodimo tudi pripomočke in rekvizite, ponudimo pomoč druge osebe ali pa tako osebo vključimo v t. i.

»invalidski šport«.

Šport pa mora zagotavljati celosten razvoj otroka in ga navdajati s pozitivnimi izkušnjami.

Predvsem pa moramo vedno izhajati iz posameznika, upoštevati njegove zmožnosti ter biti pozorni na vsak majhen napredek.

5 RAZISKAVE NA PODROČJU ARHITEKTURNIH OVIR

Podpečan (2012) je raziskovala prilagojenost šol za otroke z gibalno oviranostjo v Savinjski, Zasavski in Spodnjeposavski regiji. V raziskavo je vključila 2 srednji in 19 osnovnih šol.

Ugotovila je, da je na področju odpravljanja arhitektonskih ovir v šolah, zlasti telovadnicah, potrebno vložiti še veliko truda in sredstev, če želimo, da se v pouk športne vzgoje vključujejo tudi otroci z gibalnimi ovirami. Med najpogostejše arhitektonske ovire je uvrstila visoke pragove in stopnice, kar pa je pri novejših gradnjah (po letu 2003) odpravljeno.

(28)

19

Najboljši rezultat je dobila pri dostopu do telovadnice (52,4 % šol ima dober dostop) in športnih orodij. Največjo težavo pa predstavljajo sanitarije, in sicer zaradi dostopnosti ali prostornosti. Zapisala je, da otroke s tovrstnimi ovirami prikrajšamo za tkanje prijateljskih vezi, ki lahko nastanejo med poukom športne vzgoje.

Verhovnik (2012) je raziskavo izpeljala na 20 šolah v Podravski regiji ter ugotovila, da je večina šol slabo dostopna za učence z gibalnimi ovirami. Najslabše je bila ocenjena dostopnost šol, saj je bila večina opremljena z nepremostljivo oviro ali kombinacijo le-teh za gibalno ovirane učence.

Krivec (2013) je za vzorec vzela 26 osnovnih šol s prilagojenim izvajanjem. To je bila tudi prva in zaenkrat edina tovrstna raziskava na šolah s prilagojenim izvajanjem. Najslabše rezultate je dobila v starejših šolah, in sicer pri dostopu do telovadnice. Najpogostejše ovire pri tem so visok prag, preozka ali pretežka vrata ter stopnice. Druga največja ovira pa je prostornost sanitarij.

Vardič (2012) je preverjala 22 šol v Gorenjski regiji, od tega 20 osnovnih in 2 srednji šoli.

Najmanj je prilagojen sam dostop do šole ter do zunanjih igrišč. Kot najboljšo dostopnost pa je ocenila športne prostore, ki so prilagojeni in prostorni. Sanitarije so v večini neprilagojene in predstavljajo težavo za učence z gibalno oviranostjo.

Štiftar (2014) je raziskavo delala v Podravski regiji, vendar zgolj na srednjih šolah. Vključila je 18 srednjih šol in ugotovila, da dijaki, ki so gibalno ovirani, nimajo enakih možnosti za vpis na srednje šole, saj le te niso prilagojene. Pod najslabše prilagojeno uvršča dostopnost do šole in zunanjih igrišč.

Stojko (2012) je izpeljala raziskavo v Osrednjeslovenski regiji. Vanjo je vključila 16 osnovnih in 5 srednjih šol. Za razliko od prej omenjenih raziskav je ugotovila, da so v tej regiji zelo slabo dostopna orodja in športni pripomočki. Sanitarije imajo preozka vrata in premalo prostora za manevriranje z invalidskim vozičkom. Največja ovira pri dostopnosti do šole naj bi bile stopnice. Sama ugotavlja, da se največje ovire pojavljajo pri starih šolah, ki so bile zgrajene pred letom 1999.

Pri vseh zgoraj omenjenih raziskavah pa zasledimo skupno nit: stremeti bi morali k izenačevanju možnosti invalidov ter upoštevati zakone in predpise glede pravic in standardov gradnje.

(29)

20

Zgornje raziskave so potekale v sodelovanju s Fakulteto za šport Univerze v Ljubljani, ki je bila nosilka študije Analiza šolskega športnega prostora s smernicami za nadaljnje investicije, ki jo je izvedel Jurak s sodelavci (2012).

Urbanistični inštitut RS in Inštitut RS za socialno varstvo sta izvedla raziskavo (Sendi in Kobal, 2010), katere glavni namen je bila izvedba obsežne analize stanja invalidskega varstva v Sloveniji. Analizirali so dostopnost grajenega okolja in v kolikšni meri cilji iz strategije Dostopna Slovenija in Akcijski program za invalide 2007–2013 zagotavljajo invalidom prosto gibanje ter omogočajo vključevanje v družbo. Ugotavljajo, da se invalidi najpogosteje srečujejo z grajenimi ovirami v osnovnih šolah. Sendi in Kobal (2010) sta na podlagi anket med invalidi in invalidskimi organizacijami kot najpogostejše ovire grajenega okolja identificirala stopnice. Avtorja poudarjata, da so starejše stavbe na področju izobraževanja še posebej neprilagojene invalidom.

Satler (2007) je v svoji specialistični nalogi z naslovom Otroci s posebnimi potrebami v občini Lenart ugotovila, da so šole v občini Lenart nedostopne za učence z gibalnimi ovirami in da bi bilo potrebno zgraditi dvigala ter tako rešiti problematiko stopnic.

(30)

21

6 EMPIRIČNI DEL

6.1 Cilji raziskave

Skladno z raziskavo sem si zastavila cilje, na podlagi katerih bom skušala potrditi ali zavrniti sledeče hipoteze, in sicer_

1. Ugotoviti, ali imajo na izbranih šolah v Obalno-Kraški regiji ustrezen vstop v objekt.

2. Ugotoviti, ali imajo na izbranih šolah v Obalno-Kraški regiji ustrezen dostop do telovadnice.

3. Ugotoviti, ali imajo na izbranih šolah v Obalno-Kraški regiji ustrezen dostop do garderobnih prostorov in prilagojenost le-teh za pripravo gibalno oviranega učenca na pouk športne vzgoje.

4. Ugotoviti, ali imajo na izbranih šolah v Obalno-Kraški regiji ustrezno urejene sanitarne prostore za invalide.

5. Ugotoviti, ali imajo na izbranih šolah v Obalno-Kraški regiji ustrezen dostop do športnih orodij in pripomočkov.

6. Ugotoviti, ali imajo na izbranih šolah v Obalno- Kraški regiji ustrezen dostop do zunanjih igrišč.

7. Poiskati in predstaviti zgledno urejeno šolo glede dostopnosti šolskih športnih prostorov za gibalno ovirane učence in dijake.

6.2 Hipoteze

Glede na zapisane cilje sem si zastavila naslednje hipoteze:

H1: Vstop v objekt ni ustrezen za učence z gibalno oviranostjo; vrata niso dovolj široka, imajo previsok prag.

H2: Dostop do telovadnice ni prilagojen za učence z gibalno oviranostjo.

H3: Garderoba je dobro dostopna in omogoča učencem z gibalno oviranostjo dovolj prostora za pripravo na pouk športne vzgoje.

H4: Sanitarije niso dostopne in prilagojene učencem z gibalno oviranostjo.

H5: Učenci z gibalno oviranostjo lahko brez težav dostopajo do športnih orodij in pripomočkov.

(31)

22

H6: Zunanja igrišča so slabo dostopna za gibalno ovirane učence.

H7: Na področju Obalno-kraške regije obstaja zgledno urejena šola za gibalno oviranega učenca.

6.3 Opis vzorca

V raziskavo je bilo vključenih 24 šol na področju Obalno-kraške regije. Od tega je bilo 18 osnovnih in 6 srednjih šol.

Graf 1: Vzorec šol glede na raven izobraževanja

6.4 Merski inštrumentarij

Za raziskovanje Obalno-Kraške regije sem uporabila vprašalnik, ki so ga izdelali v okviru ciljnega raziskovalnega projekta Konkurenčnost Slovenije 2006—2010 (Jurak s sod., 2012).

Vprašalnik je vseboval tudi osnovne podatke o objektu, leto izgradnje telovadnice in leto posodobitve, če je le-ta bila izvedena. Za vsako šolo sem dobila podatek, če so v preteklosti ali pa v tekočem letu imeli vključenega učenca z gibalnimi ovirami. Vprašalnik sem nekoliko priredila glede na že opravljene raziskave in ga nekoliko skrajšala. Vanj nisem vključila preverjanja prilagojenosti sanitarij za mlajše učence, saj sem predpostavila, da le-ti ne sodijo v skupino učencev z gibalno oviranostjo in pa preverjanja ustrezno urejenega prehoda za

OSNOVNA ŠOLA 67 % SREDNJA ŠOLA

33 %

Vzorec šol glede na raven

izobraževanja

(32)

23

vnos športnih pripomočkov v telovadnico, saj menim, da je to že preverjeno pod točko dostopa do športnih pripomočkov ter orodij.

6.5 Postopek zbiranja podatkov

V aprilu in maju 2015 sem po predhodnem dogovoru z ravnatelji obiskala 24 šol na področju Obalno-kraške regije ter jih s pomočjo zgoraj omenjenega vprašalnika ocenila z vidika dostopnosti do šol, telovadnic, garderob, sanitarij, športnih pripomočkov ter orodij in zunanjih igrišč za gibalno ovirane učence. Prav tako sem dobila podatek, če imajo ali so imeli na šoli gibalno oviranega učenca.

6.6 Spremenljivke

V raziskavo sem zajela šest spremenljivk, in sicer:

 ocena dostopnosti vhoda v šolo,

 ocena dostopnosti telovadnice,

 ocena prilagojenosti garderob,

 ocena prilagojenosti sanitarij,

 ocena dostopnosti športnih pripomočkov in orodij,

 ocena dostopnosti zunanjih igrišč.

6.7 Obdelava podatkov

Vsako spremenljivko sem ocenila z ocenami od 1 do 3, pri čemer pomeni:

 1 – nimajo ustrezne rešitve za gibalno oviranega učenca,

 2 – obstajajo nekatere ovire,

 3 – dober dostop.

Podatke sem obdelala s programom Microsoft Office Excel 2010. Šole sem primerjala glede na število doseženih točk za vsako spremenljivko ter jih pretvorila v odstotke. Rezultati so prikazani grafično, v tabelah, s slikami ter opisno.

(33)

24

6.8 Prikaz šol, ki imajo ali so imeli gibalno oviranega učenca

Tabela 1: Prikaz šol glede na prisotnost učencev z gibalno oviranostjo PRISOTNOST GIBALNO OVIRANEGA UČENCA ŠTEVILO ŠOL

Imajo 2

So imeli 12

Niso imeli 10

6.9 Prikaz šol glede na letnico izgradnje telovadnic

Šole bomo prikazali glede na to, ali so bile telovadnice zgrajene pred izdajo Pravilnika o zahtevah za projektiranje objektov brez grajenih ovir (1999), med leti 1999 in 2003 ali pa so bile grajene po letu 2003, ko je bil izdan Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavbah.

Tabela 2: Prikaz letnic izgradnje telovadnic

LETNICA IZGRADNJE ALI PRENOVE ŠTEVILO ŠOL

Pred letom 1999 15

Med leti 1999 in 2003 3

Po letu 2003 6

(34)

25

6.10 Rezultati z interpretacijo

6.10.1 Skupni rezultati spremenljivk

Tabela 3: Prikaz rezultatov vseh spremenljivk

SPREMENLJIVKA N

ŠTEVILO

TOČK MIN MAX

ARITMETIČNA SREDINA

STANDARDNI ODKLON

Dostopnost šole 24 35/72 1 3 1,4 0,82

Dostop do

telovadnice 24 36/72 1 3 1,5 1,04

Prilagojenost

garderob 24 26/72 1 3 1,1 0,61

Prilagojenost sanitarij 24 30/72 1 3 1,2 1,01

Dostop do športnih pripomočkov in

orodij 24 33/72 1 3 1,3 0,93

Dostop do zunanjih

igrišč 24 30/72 1 3 1,2 1,01

Graf 2: Prikaz rezultatov vseh spremenljivk

05 1015 2025 3035 40

OCENA

Dostopnost šole Dostop do telovadnice Prilagojenost garderob Prilagojenost sanitarij

Dostop do športnih pripomočkov in orodij

(35)

26

Iz rezultatov, ki so prikazani v preglednici 3 in grafu 2, lahko vidimo, da imajo izbrane šole najbolje prilagojen dostop do telovadnic. Tri izmed šol nimajo svoje telovadnice, vendar imajo v najemu športne dvorane v bližini šol. Zato so te telovadnice dobile oceno 1.

Visoko število točk pa ima tudi spremenljivka dostopnosti šol, katerih seštevek je skupno 35 točk.

Najnižje število točk ima spremenljivka prilagojenost garderob. Nobena izmed 24 šol ni dobila ocene 3.

6.10.2 Prilagojenost dostopa in vhoda v šolo

H1: Vstop v objekt ni ustrezen za učence z gibalno oviranostjo; vrata niso dovolj široka, imajo previsok prag.

Prilagojenost dostopa in vhoda v šolo sem ocenjevala z ocenami od 1 do 3. Oceno 1 smo dodelili šolam, ki nimajo ustreznega dostopa ter vhoda v šolo (stopnice, preozka vrata, neustrezne klančine …). Oceno 2 so dobile šole, ki ima nekatere ovire, vendar se jih lahko odstrani in jih učenec z gibalno oviranostjo lahko premosti (visok prag, previsoko nameščena kljuka, samozapiralni mehanizem vrat …). Oceno 3 smo pripisali šolam, ki imajo dostop in vhod v šolo prilagojen učencem z gibalno oviranostjo (dovolj široka vrata, nizek prag, klančine, vrata se odpirajo na ustrezno stran).

Tabela 4: Prikaz rezultatov glede dostopa in vhoda v šolo

OCENA FREKVENCA ODSTOTEK

1 (ni ustrezne rešitve) 7 29,2 %

2 (obstajajo nekatere ovire) 13 54,2 %

3 (dober dostop) 4 16,7 %

Skupaj 24 100 %

Iz preglednice 4 lahko razberemo, da 7 od 24 šol nima ustrezno prilagojenega dostopa in vhoda v šolo. Največ je šol, pri katerih obstajajo nekatere ovire, ki bi se jih dalo premostiti, vendar tega zaenkrat še niso storili. Odstotek omenjenih šol je 54,2 %, kar pomeni več kot

(36)

27

polovica šol v Obalno-kraški regiji. Popolnoma prilagojen dostop in vhod imajo le 4 šole od 24. Rezultati so primerljivi in skladni z rezultati raziskave Podpečan (2012) ter Štiftar (2014).

Rezultati so v nasprotju s Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavbah (2003) ter Pravilnikom o zahtevah za projektiranje objektov brez grajenih ovir (1999).

Na večini šol se kot glavna ovira pojavljajo stopnice ali težka vrata, ki se odpirajo v napačno smer. Nekatere šole imajo sicer dober dostop, vstop vanjo pa je otežen ali nemogoč zaradi preozkih vrat. Veliko šol ima več arhitektonskih ovir hkrati. Te so previsok prag, previsoko nameščena kljuka, neprilagojen dovoz, stopnice …

Razlog za take rezultate je na večini šol leto izgradnje, saj je kar 19 od 24 šol zgrajenih pred letom 1999, ko je bil izdan Pravilnik o zahtevah za projektiranje objektov brez grajenih ovir.

4 izmed teh šol, so sicer bile prenovljene po izdaji Pravilnika, vendar niso upoštevale vseh prilagoditev.

Na Slikah 1 in 2 lahko vidimo prilagojena dostopa do šole na eni srednji in eni osnovni šoli v Obalno- kraški regiji, ki sta bili zgrajeni po letu 2003 ter sta upoštevali standarde, ki so zapisani v zgoraj omenjenih Pravilnikih.

Na Slikah 3 in 4 pa lahko vidimo neprilagojena dostopa do šole za učence z gibalno oviranostjo. Na sliki 3 vidimo vrata, ki se odpirajo v napačno smer. Na sliki 4 pa več ovir hkrati – preozka in težka vrata, previsoko nameščena kljuka ter stopnice.

(37)

28 Slika 1: Prilagojen vstop v šolo

(Vir: Vehovec, 2015)

Slika 2: Prilagojen vstop v šolo

(38)

29 Slika 3: Vrata se odpirajo v napačno smer

Slika 4: Neprilagojen vhod zaradi stopnic, pretežkih vrat in previsoko nameščene kljuke

(39)

30

Na podlagi rezultatov Hipotezo 1 potrjujemo, saj ima 83,4 % šol na področju Obalno-kraške regije neprilagojen dostop in vhod v šolo in odstotek predstavlja večino.

6.10.3 Dostop do telovadnice

H2: Dostop do telovadnice ni prilagojen za učence z gibalno oviranostjo.

Dostop do telovadnice smo ocenjevali z ocenami od 1 do 3, pri čemer je ocena 1 pomenila neprilagojen dostop do telovadnice za učenca z gibalno oviranostjo (ovire so stopnice, preozka vrata, preozek hodnik – manj kot 150 cm …), ocena 2 pomeni, da pri dostopu obstajajo nekatere ovire, ki pa jih lahko učenec z gibalno oviranostjo premosti (previsoko nameščena kljuka, visok prag, ovire na hodniku …) ter ocena 3, ki pomeni, da je dostop do telovadnice popolnoma prilagojen in brez ovir za učenca z gibalno oviranostjo (dovolj široka vrata, nizek prag, prazen hodnik …).

Tabela 5: Prikaz rezultatov glede prilagojenosti dostopa do telovadnice

1 (ni ustrezne rešitve) 12 50 %

Skupaj 24 100 %

Iz preglednice 5 lahko razberemo, da kar 12 od 24 šol nima ustreznega dostopa do telovadnice za učence z gibalno oviranostjo, kar predstavlja 50 % pregledanih šol v Obalno-kraški regiji. Pri veliko šolah se do telovadnice pride zgolj po stopnicah ali preozkih hodnikih. Pri nekaterih šolah pa se pojavljata obe oviri hkrati, poleg pa še visok prag ali prepolni hodniki.

Ustrezen dostop do telovadnice ima 10 šol, kar predstavlja 41,7 %. Te šole imajo bodisi klančino bodisi dvigalo, ki učencu z gibalno oviranostjo omogoča dostop do ustreznega nadstropja, kjer se nahaja telovadnica. Hodniki so široki in brez ovir.

Rezultate lahko primerjamo z rezultati raziskave Štiftarjeve (2014), ki je raziskovala srednje šole na področju Podravske regije. Podpečanova (2012) je z raziskavo ugotovila, de je na

(40)

31

izbranih šolah na področju Savinjske, Zasavske in Spodnjeposavske regije dostop do telovadnice prilagojen na kar 52,4 % šol. Podobne rezultate je dobila tudi Krivec (2013).

Razloge za take rezultate lahko ponovno najdemo v letnicah izgradnje telovadnic. Čeprav je bilo veliko teh telovadnic obnovljenih po izdaji Pravilnika o zahtevah za projektiranje objektov brez grajenih ovir (1999), očitno niso upoštevali nasvetov ali so prenovili zgolj parket itd.

Slika 5 prikazuje ustrezen dostop do telovadnice – vrata, ki se na široko odprejo. Na slikah 6 in 7, pa vidimo neustrezen dostop do telovadnice – visok prag ter ozka vrata in veliko stopnic.

Slika 5: Prilagojen dostop do telovadnice

(41)

32 Slika 6: Previsok prag in preozka vrata

Slika 7: Stopnice na poti do telovadnice

Na podlagi rezultatov Hipotezo 2 potrjujem, saj večina šol nima prilagojenega dostopa do telovadnice za učence z gibalno oviranostjo.

(42)

33 6.10.4 Dostop do garderobe

H3: Garderoba je dobro dostopna in omogoča učencem z gibalno oviranostjo dovolj prostora za pripravo na pouk športne vzgoje.

Dostopnost garderobe smo ocenjevali z ocenami od 1 do 3, pri čemer je ocena ena pomenila neustrezno prilagojenost (preozka vrata, ni prostora za invalidski voziček …), ocena dve, da obstajajo nekatere ovire, ki imajo rešitev (neprilagojeno mesto za odlaganje oblačil …) ter ocena tri popolnoma prilagojen dostop do garderobe (dovolj prostora za invalidski voziček, prilagojen prostor za odlaganje oblačil, široka vrata).

Tabela 6: Prikaz rezultatov glede dostopnosti garderob

1 (ni ustrezne rešitve) 13 54,2 %

3 (dober dostop) 0 0 %

Skupaj 24 100 %

Na podlagi rezultatov, ki so prikazani v tabeli 6, lahko vidimo, da 13 od 24 šol nima ustreznega dostopa do garderobe. Niti ena od 24 šol pa nima ustreznega dostopa do garderobe za učence z gibalno oviranostjo.

Ovire, ki se večinoma pojavljajo, so preozka vrata, premalo prostora za invalidski voziček, neustrezen prostor za odlaganje oblačil. Šole kot prilagoditev navajajo tudi to, da se učenec z gibalno oviranostjo preobleče kar v razredu.

Če rezultate primerjamo z ostalimi raziskavami, opažamo velike razlike. Na področju Podravske regije je kar 69,6 % izbranih šol, ki imajo prilagojene garderobe za učence z gibalno oviranostjo (Verhovnik, 2012). Gorenjska regija ima 68,2 % izbranih šol, ki imajo prilagojene garderobe (Vardić, 2012). Stojko (2012) pa je v raziskavi izbranih šol Osrednjeslovenske regije ugotovila, da ima garderobo prilagojeno učencu z gibalno oviranostjo 57,2 %.

(43)

34

Podobne rezultate, kot smo jih dobili z raziskavo šol na področju Obalno-kraške regije, je dobila tudi Podpečan (2012), ki je prilagojenost garderob zasledila zgolj na 19 % izbranih šol na področju Savinjske, Zasavske in Spodnjeposavske regije.

Na sliki 8 lahko vidimo neprilagojeno garderobo z več ovirami hkrati – preozka vrata, previsoki obešalniki, premalo prostora za invalidski voziček.

Slika 8: Previsoko nameščena kljuka, preozka vrata in premalo prostora za voziček

Na podlagi rezultatov hipotezo 3 zavračamo, saj niti ena šola na področju Obalno-kraške regije nima prilagojene garderobe za učence z gibalno oviranostjo.

6.10.5 Prilagojenost sanitarij

H4: Sanitarije niso dostopne in prilagojene učencem z gibalno oviranostjo.

Prilagojenost sanitarij na področju Obalno-kraške regije smo ocenjevali z ocenami od 1 do 3.

Oceno ena smo dodelili šolam, ki nimajo prilagojenih sanitarij za učence z gibalno oviranostjo (preozka vrata, preozko posamezno stranišče, stopnice …). Oceno 2 so dobile šole z

(44)

35

dostopnimi sanitarijami, vendar še vedno obstajajo manjše ovire (visok prag, premalo prostora za obračanje z invalidskim vozičkom, kljuka nameščena previsoko …). Oceno 3 pa smo dodelili šolam, ki imajo dobro dostopne in prilagojene sanitarije za učence z gibalno oviranostjo.

Tabela 7: Rezultati glede dostopnosti in prilagojenosti sanitarij

1 (ni ustrezne rešitve) 15 62, 5%

Skupaj 24 100 %

Iz rezultatov, ki so prikazani v tabeli 7, lahko razberemo, da večina šol nima prilagojenih sanitarij za učence z gibalno oviranostjo. 62,5 % šol ima na poti do sanitarij ali v samih sanitarijah ovire, ki jih učenec z gibalno oviranostjo ne more premostiti. Največkrat oviro predstavljajo preozke sanitarije s premalo prostora, da bi učenec na invalidskem vozičku nemoteno prišel do njih. Na veliko šolah se je pojavilo več ovir hkrati. Učenec z gibalno oviranostjo bi moral najprej premagati stopnice, da bi prišel do sanitarij, nato doseči previsoko nameščeno kljuko, nato pa bi ugotovil, da so sanitarije preozke.

7 šol od 24 ima sanitarije prilagojene in dostopne, kakor je to določeno v Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavbah (2003).

Če rezultate primerjamo z že narejenimi raziskavami, lahko ugotovimo, da je podobne rezultate dobila tudi Verhovnik (2012), ki je ugotovila, da 91,4 % izbranih šol v Podravski regiji nima prilagojenih sanitarij za gibalno ovirane učence. Krivec (2013) pa je zapisala, da ima 42,3 % izbranih šol s prilagojenim programom prilagojene sanitarije, čeprav je pričakovala večji odstotek. Z našimi rezultati lahko primerjamo še rezultate, ki sta jih dobili Vardić (2012) ter Podpečan (2012).

Na sliki 9 lahko vidimo neprilagojene sanitarije za učenca z gibalno oviranostjo – preozke za obračanje z vozičkom, neprilagojena straniščna školjka …