PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Zala Mehonić
VPLIV GIBANJA TER PRIPOMOČKOV, KI SPODBUJAJO GIBANJE, NA ŠTUDENTE V PEDAGOŠKEM PROCESU KOT INTERVENCIJA PROTI SEDENTARNEMU NAČINU ŽIVLJENJA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji z angleščino
Zala Mehonić
VPLIV GIBANJA TER PRIPOMOČKOV, KI SPODBUJAJO GIBANJE, NA ŠTUDENTE V PEDAGOŠKEM PROCESU KOT INTERVENCIJA PROTI SEDENTARNEMU NAČINU ŽIVLJENJA
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Vesna Štemberger
Ljubljana, 2021
»It is not the critic who counts; not the man who points out how the strong man stumbles, or where the doer of deeds could have done them better. The credit belongs to the man who is actually in the arena, whose face is marred by dust and sweat and blood; who strives valiantly; who errs, who comes short again and again, because there is no effort without error and shortcoming; but who does actually strive to do the deeds; who knows great enthusiasms, the great devotions; who spends himself in a worthy cause; who at the best knows in the end the triumph of high achievement, and who at the worst, if he fails, at least fails while daring greatly, so that his place shall never be with those cold and timid souls who neither know victory nor defeat.«
(T. Roosevelt)
Hvala Vam, draga mentorica, izr. prof. dr. Vesna Štemberger. Hvala za Vašo pomoč pri ustvarjanju tega magistrskega dela. Hvala za predano strokovno znanje, spodbude, usmeritve, nesebično pomoč in ves vloženi čas. Hvala za vse ponujene izzive na moji študijski poti. Hvala, ker ste ves čas študija verjeli vame in me spodbujali. Hvala, ker ste mi pokazali, kaj pomeni biti srčen učitelj. Iz srca pa se zahvaljujem, ker ste me naučili, kaj in kdo je v življenju res pomemben. Kot pravite: »Bodi z ljudmi, ki jih imaš rada, ki ti vračajo ljubezen in dobroto na enak način, kot jim jo daješ ti, bodi s tistimi, ob katerih se počutiš dobro, in s katerimi si ti ti.«
Hvala Vam, družina, ki ste mi na vsakem koraku pomagali in me spodbujali, da mi je uspelo.
Hvala tebi, mami, ker si me naučila videti lepoto v vseh stvareh – ljudeh, življenju in v novih priložnostih.
Hvala tebi, oči, da si me naučil, kako biti močna, vztrajna in kako ne odnehati – ne glede na to, kaj pride na pot.
Hvala tebi, Ajda, ker mi pomagaš biti boljša in vedno verjameš vame.
Hvala tebi, Tilen. Hvala za vse tople besede, ljubezen, za drobne pozornosti in ker si bil vedno z mano, ko sem to najbolj potrebovala.
Hvala mojim puncam za čudovita študijska leta in neprecenljiva prijateljstva. Prepričana sem, da boste izjemne učiteljice.
Hvala Vam, gospa Smiljana Ivanc, za vse usmeritve in pomoč pri oblikovanju metodološkega dela te magistrske naloge.
Hvala Vam, prof. dr. Mira Metljak, za nesebično pomoč pri dilemah in vprašanjih, ki so se pojavila na poti do oblikovanja metodološkega dela magistrske naloge.
Hvala tebi, Mateja Cafuta, ker si poskrbela, da je izvleček magistrskega dela dobil tudi angleški prevod.
Hvala tebi, »mentorica« in prijateljica Nina Popović, da si me s svojim optimizmom vedno spodbujala in naučila, kako preprosto je lahko življenje.
Hvala vsem prijateljem, ki ste me na tej poti spodbujali, podpirali in verjeli v to, da zmorem.
To magistrsko delo posvečam vsem vam, ki ste verjeli vame, ko sama nisem zmogla.
i
IZVLEČEK
Sedentarni način življenja je postala največja nevarnost sodobne družbe, ki opazno znižuje kakovost življenja posameznika. Ključen korak pri soočanju z nevarnostmi sedentarnih vedenj je ne le promocija in dvig gibalne aktivnosti, pač pa tudi iskanje alternativ sedentarnim vedenjem, ki nas spremljajo v vsakdanjem življenju. V vzgojno-izobraževalnih ustanovah je to oblikovanje fizičnega okolja, ki posameznika spodbuja h gibanju in mu omogoča čim več gibalnih izkušenj.
V magistrskem delu smo ugotavljali, kako pripomočki, ki spodbujajo gibanje, vplivajo na zmanjšanje sedentarnega načina življenja pri študentih UL Pedagoške fakultete in na količino ter intenzivnost gibalne aktivnosti. Poleg tega smo preverili tudi, kakšne vplive imajo pripomočki, ki spodbujajo gibanje na možnost ukvarjanja z gibalno aktivnostjo izven predavanj na daljavo, na koncentracijo, splošno počutje ter na pozitiven odnos do sebe in do svojega zdravja. V teoretičnih izhodiščih smo na začetku opredelili pojem gibalne aktivnosti, pregledali priporočila količine in intezivnosti gibalne aktivnosti Svetovne zdravstvene organizacije, opisali vpliv gibalne aktivnosti ter izpostavili pomen le-te skozi različna življenjska obdobja. V nadaljevanju smo opredelili tudi sedentarni način življenja ter njegove nevarnosti. Opisali smo tudi, kakšno je trenutno stanje sedentarnega načina življenja med otroki in mladostniki. Izpostavili smo tudi dejavnike, ki pomembno vplivajo na pojav gibalne aktivnosti oz. sedentarnega načina življenja. Posebej smo izpostavili šolo kot pomembno fizično okolje pri spodbujanju gibanja ter predstavili nekaj že izpeljanih intervencij pri preprečevanju sedentarnega načina življena v šoli. Nazadnje smo v poglavju opisali kinestetično učilnico ter kinestetične pripomočke.
Empirični del magistrskega dela je vseboval kvazieksperimentalno raziskavo, v kateri je sodelovalo 67 študentk in študentov Oddelka za razredni pouk na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, ki so v študijskem letu 2020/21 obiskovali 3. letnik. Uporabili smo naslednje statistične metode: aritmetično sredino, standardno deviacijo, maksimum in minimum. V programu IBM Statistical Product Solutions 28 (SPSS) smo uporabili Kullbackov 2Î preizkus, Wilcoxonov test predznačenih rangov, t-test za parno primerjavo, Freidmanov test ANOVA ter enosmerno analizo variance ANOVA za ponavljajoče meritve. Normalnost porazdeljevanja podatkov smo preverjali s Kolmogorov-Smirnovim preizkusom. Vzorec smo razdelili v dve skupini, in sicer v eksperimentalno in kontrolno skupino. Kontrolna skupina je na daljavo spremljala predavanja z vključitvijo gibanja, vendar brez uporabe pripomočkov, ki spodbujajo gibanje. Eksperimentalna skupina je predavanja spremljala z vključitvijo gibanja ter z uporabo pripomočkov, ki spodbujajo gibanje. Raziskali smo, kako vključevanje gibanja vpliva na zmanjšanje sedentarnega načina življenja pri študentih in na količino ter intenzivnost gibalne aktivnosti. Obenem smo preverili, če obstajajo razlike v količini in intenzivnosti gibalne aktivnosti med eksperimentalno in kontrolno skupino. Prav tako pa smo z raziskavo ugotavljali, kako uporaba teh pripomočkov med predavanji na daljavo vpliva na možnost ukvarjanja z gibalno aktivnostjo izven predavanj na daljavo, na koncentracijo,
ii
splošno počutje ter na pozitiven odnos do sebe in do svojega zdravja. V intepretaciji povezujemo ugotovitve tudi s pojavom epidemije COVID-19, saj je pomembno vplivala na potek in rezultate raziskave.
Ugotovitve so pokazale, da so se študenti eksperimentalne skupine na zaključnem merjenju počutili slabše kot na uvodnem merjenju. Na zaključnem merjenju so v primerjavi s študenti kontrolne skupine pogosteje izrazili, da sedijo, ker se jim drugega ne da početi. Študenti eksperimentalne skupine so izrazili, da izbirajo sedentarna vedenja predvsem zaradi navade ter ker tako lažje delajo oz. se učijo. Na drugi strani pa so izrazili, da izbirajo gibalne aktivnosti, ker jim le-te omogočajo višjo kakovost življenja, poleg tega pa jim predstavljajo vir boljšega počutja in zdravja. Med meritvama so študenti eksperimentalne skupine zmanjšali količino preživetega časa v sedentarnem položaju med in izven pedagoškega procesa ter čas pasivnega sedenja. Nasprotno pa so povečali čas ležanja, uporabe mobilnega telefona oz. računalnika ter gledanja televizije. Količina gibalne aktivnosti se je v eksperimentalni skupini tekom raziskave dvignila, pri čemer pa smo opazili upad visoke in srednje intenzivnosti ter dvig nizke intenzivnosti gibalnih aktivnosti. Izboljšanje v eksperimentalni skupini se kaže predvsem pri večji pogostosti izvajanja aktivnosti na prostem (pohodništvo, tek, hoja). Med študenti eksperimentalne skupine se je na eni strani tekom raziskave izboljšal nivo visoke koncentracije, vendar na drugi strani poslabšal nivo odnosa do sebe in do svojega zdravja. V splošnem počutju sprememb ni bilo. Kot pomembna dejavnika, ki sta vplivala na koncentracijo, splošno počutje ter odnos do sebe in do svojega zdravja, sta bila vsebina predavanja tistega tedna ter gibanje. Večina študentov eksperimentalne skupine se je s pripomočki srečala redko ali nikoli, kar je vplivalo na to, da so potrebovali kar nekaj časa, da so se na pripomočke navadili. Ocenili so, da bi morala uporaba pripomočkov postati redna praksa v pedagoškem procesu, pri čemer bi imeli učenci oz. študenti prosto izbiro pri uporabi.
Ključne besede: gibalna aktivnost, kinestetična učilnica, dolgotrajno sedenje, koncentracija.
iii
ABSTRACT
A sedentary lifestyle has become the greatest danger of modern society which evidently lowers the quality of life of the individual. The key in dealing with the dangers of sedentary behaviours is not only the promotion and increase of physical exercise, but also to explore the alternatives of sedentary behaviours that accompany us in everyday life. In educational institutions this would include the creation of physical environment that encourages the individual to move and enables him to have as much movement as possible.
In master thesis we determined how equipments that stimulate the movement affect the reduction of a sedentary lifestyle amongst students UL Faculty of Education and the amount and intensity of physical activity. Furthermore, we also examined the effects of equipments that promote movement on the ability to engage in physical activity outside of distance lectures, on concentration, general well-being, and on a positive attitude towards oneself and one’s health. In theoretical part, we identified the concept of physical activity, reviewed the recommendations for the amount and intensity of physical activity of the World Health Organisation, described the impact of physical activity and highlighted its importance through different periods of life. In the following part, we also defined the sedentary lifestyle and its dangers. We also described the current state of the sedentary lifestyle among children and adolescents. Moreover, we exposed the factors that significantly influence the phenomenon of physical activity or sedentary lifestyle. We also highlighted the school as the important physical environment movement promoter, and presented some interventions already implemented in preventing sedentary lifestyle at school. Finally, we described the kinesthetic classroom and kinesthetic equipments.
The empirical part of master thesis contained a quasi-experimental study in which 67 students participated from Primary School Teaching at the Faculty of Education in Ljubljana, who attended the third year in the academic year 2020/21. We used the following statistical methods: arithmetic mean, standard deviation, maximum and minimum. In IBM Statistical Product Solutions, we used the Kullbackov 2Î test, Wilcoxon test of predicted ranks, the t- test for pairwise comparison, the Freidman test ANOVA and the one-way analysis of ANOVA variance for repeated measurements. We checked the normality of the data using the Kolmogorov-Smirnov test. We divided the study sample in to two groups, the experimental and control group. The control group had remote lectures with inclusion of movement but without the use of movement-enhancing equipments. On the other hand, the experimental group followed the lectures incorporating movement and using movement-enhancing equipments. We researched how the implementation of movement affects the reduction of sedentary lifestyle amongst students and the amount and intensity of physical activity.
Concurrently, we checked whether there were differences in the amount and intensity of physical activity between the experimental and control group. We also used the research to find out how the use of movement-enhancing equipments during distance lectures affects the ability to engage in physical activity outside of distance lectures, concentration, general
iv
well-being and a positive attitude towards oneself and one’s health. In the interpretation, we also connect the findings with the occurrence of the COVID-19 pandemic, as it significantly influenced the course and result of the research.
The findings showed that the students of the experimental group felt worse on the final measurement than on the introductory measurement. At the final measurement, in comparison to the students in the control group, the students of experimental group more often expressed that they were sitting because they were not bothered to do anything else.
The students of experimental group expressed that they choose sedentary behaviour mainly because of the habit and because it is easier to work or study. On the other hand, they expressed that they choose physical activities because these enable them a higher quality of life, and in addition they represent a source of better well-being and health. During the measurements, the students of the experimental group reduced the amount of time spent in a sedentary position during and outside of the pedagogical process and also reduced the time of passive sitting. On the contrary, they increased the time of lying down, using a mobile phone or computer and watching TV. The amount of physical activity in the experimental group increased during the study, at which we saw the decrease in high and medium intensity and an increase in low intensity of physical activity. The improvement in the experimental group is mainly reflected in the higher frequency of outdoor activities (hiking, running, and walking). Among the students of the experimental group, the level of high concentration improved, however the level of attitudes towards themselves and their health deteriorated. There were no changes in general well-being. The main two factors that impacted on the concentration, the general well-being and the attitude towards oneself and one’s health, were the content of the lecture of that week and movement. Most of the students in the experimental group encountered the equipments infrequently or never, which took them some time to get used to the equipments. They evaluated that the use of equipments should become a regular practice in the pedagogical process, whereby younger or older students would have a free choice of using the equipments.
Key words: physical activity, kinestetic classroom, prolonged sitting, concentrartion.
v
KAZALO VSEBINE
1.0 UVOD ... 1
2.0 PREDMET IN PROBLEM ... 3
2.1 Gibalna aktivnost ... 3
2.1.1 Opredelitev gibalne aktivnosti ... 3
2.1.2 Pregled priporočil Svetovne zdravstvene organizacije ... 5
2.1.3 Vpliv in pomen gibalne/športne aktivnosti ... 7
2.1.4 Pomen gibalne/športne aktivnosti skozi različna življenjska obdobja ... 11
2.2 Sedentarni način življenja ... 13
2.2.1 Opredelitev sedentarnega načina življenja ... 13
2.2.2 Nevarnosti sedentarnega načina življenja ... 16
2.2.3 Stanje sedentarnega načina življenja med otroki in mladostniki ... 19
2.3 Dejavniki gibalne aktivnosti in sedentarnega načina življenja ... 19
2.3.1 Osebni oz. individualni dejavniki ... 20
2.3.2 Miselni dejavniki ... 21
2.3.3 Socialni dejavniki oz. socialno okolje ... 22
2.3.4 Okoljski dejavniki oz. fizično okolje ... 22
2.3.5 Značilnosti univerze ... 23
2.4 Šola kot pomembno fizično okolje ... 24
2.4.1 Ergonomija ... 24
2.4.2 Vloga šole pri spodbujanju gibanja ... 26
2.4.3 Predstave učiteljev o vključevanju gibanja v razredu ... 29
2.5 Intervencije pri preprečevanju sedentarnega načina življenja v šoli ... 30
2.5.1 Intervencije v literaturi ... 32
2.6 Kinestetična učilnica ... 34
2.6.1 Kaj je kinestetična učilnica? ... 34
2.6.2 Kinestetični pripomočki ... 35
3.0 CILJI RAZISKAVE ... 38
4.0 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 39
5.0 METODE DELA ... 40
5.1 Vzorec merjencev ... 40
5.2 Vzorec spremenljivk ... 42
5.2.1 Uvodni vprašalnik ... 42
5.2.2 Spremljevalni vprašalnik ... 43
5.2.3 Zaključni vprašalnik ... 44
vi
5.3 Postopki zbiranja podatkov ... 44
5.4 Metode in postopki obdelave podatkov... 46
6.0 REZULTATI IN RAZPRAVA ... 48
6.1 Mnenja študentov o sedentarnem vedenju... 48
6.2 Mnenja študentov o gibalni aktivnosti ... 51
6.3 Razlike v zmanjšanju sedentarnega načina življenja študentov ... 53
6.4 Razlike v povečanju gibalne aktivnosti študentov ... 61
6.5 Vpliv pripomočkov, ki spodbujajo gibanje na študente... 70
6.5.1 Vpliv pripomočkov, ki spodbujajo gibanje, na koncentracijo ... 72
6.5.2 Vpliv pripomočkov, ki spodbujajo gibanje, na splošno počutje ... 75
6.5.3 Vpliv pripomočkov, ki spodbujajo gibanje, na odnos do sebe ter do lastnega zdravja ... 77
6.6 Mnenje študentov o uporabi pripomočkov, ki spodbujajo gibanje ... 80
7.0 SKLEP ... 87
7.1 Sklepne ugotovitve ... 87
7.2 Omejitve raziskave ... 95
7.3 Predlogi za izboljšanje ... 96
8.0 LITERATURA IN VIRI ... 97
9.0 PRILOGE ... 106
9.1 Uvodni anketni vprašalnik ... 106
9.2 Spremljevalni anketni vprašalnik ... 112
9.3 Zaključni anketni vprašalnik ... 117
9.4 Opredelitev spremenljivk ... 123
9.5 Rezultati statističnih obdelav ... 131
9.6 Besedilni odgovori anketiranih ... 148
9.7 Zbirka vaj različnih načinov uporabe kinestetičnih pripomočkov ... 159
vii
KAZALO SLIK
Slika 1: Zaključni konceptualni model terminologije v gibanju ... 15
Slika 2: Pravilna drža pri sedenju ... 25
Slika 3: »Gear-model« aktivne šole ... 27
Slika 4: Časovnica raziskave ... 45
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Uporabljeni pripomočki na uvodnem merjenju ... 42Preglednica 2: Datumi zbiranja podatkov ... 45
Preglednica 3: Mnenje študentov o vključevanju pripomočkov, ki spodbujajo gibanje, v redno prakso v študijskem procesu ... 81
Preglednica 4: Predhodne izkušnje vključevanja pripomočkov, ki spodbujajo gibanje, v pedagoški proces z uporabo pripomočkov, ki spodbujajo gibanje ... 83
Preglednica 5: Spremenljivke na uvodnem vprašalniku... 123
Preglednica 6: Spremenljivke na spremljevalnem vprašalniku ... 125
Preglednica 7: Spremenljivke na zaključnem merjenju ... 129
Preglednica 8: Struktura vzorca glede na skupino ... 131
Preglednica 9: Primerjava mnenj o sedentarnem vedenju med uvodnim in zaključnim merjenjem v eksperimentalni skupini ... 131
Preglednica 10: Primerjava prepričanj o sedentarnih vedenjih med eksperimentalno in kontrolno skupino na zaključnem merjenju ... 132
Preglednica 11: Primerjava prepričanj o gibalni aktivnosti med uvodnim in zaključnim merjenjem v eksperimentalni skupini ... 132
Preglednica 12: Primerjava prepričanj o gibalni aktivnosti med eksperimentalno in kontrolno skupino na zaključnem merjenju ... 133
Preglednica 13: Dnevna količina časa (h), preživeta v sedentarnem položaju med pedagoškim procesom v eksperimentalni skupini na uvodnem in zaključnem merjenju ... 133
Preglednica 14: Dnevna količina časa, preživeta v sedentarnem položaju izven pedagoškega procesa v eksperimentalni in kontrolni skupini na uvodnem in zaključnem merjenju... 133
Preglednica 15: Primerjava dnevne količine časa preživete v sedentarnem položaju med pedagoškim procesom in izven njega med eksperimentalno in kontrolno skupino na zaključnem merjenju ... 133
Preglednica 16: Primerjava tedenske gibalne neaktivnosti (h) preteklega tedna na 1., 2. in 3. spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 134
Preglednica 17: Primerjava pogostosti izvajanja sedentarnih dejavnosti med pedagoškim procesom na uvodnem in zaključnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 134
viii
Preglednica 18: Primerjava pogostosti izvajanja sedentarnih dejavnosti med
pedagoškim procesom med kontrolno in eksperimentalno skupino na
zaključnem merjenju ... 135 Preglednica 19: Primerjava pogostosti izvajanja sedentarnih dejavnosti izven
pedagoškega procesa na uvodnem in zaključnem merjenju v
eksperimentalni skupini ... 135 Preglednica 20: Primerjava pogostosti izvajanja sedentarnih dejavnosti izven
pedagoškega procesa med kontrolno in eksperimentalno skupino na
zaključnem merjenju ... 136 Preglednica 21: Primerjava vpliva pripomočkov na zmanjšanje časa preživetega v
sedečem položaju med pedagoškim procesom in izven njega v
eksperimentalni skupini na zaključnem merjenju ... 137 Preglednica 22: Tedenska količina časa gibalne aktivnosti na uvodnem in zaključnem
merjenju v eksperimentalni skupini ... 137 Preglednica 23: Tedenska količina časa gibalne aktivnosti na uvodnem in zaključnem
merjenju v eksperimentalni in kontrolni skupini ... 137 Preglednica 24: Primerjava pogostosti izvajanja tedenske gibalne aktivnosti na
uvodnem in zaključnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 137 Preglednica 25: Primerjava tedenske količine gibalne aktivnost med eksperimentalno in
kontrolno skupino na zaključnem merjenju ... 138 Preglednica 26: Primerjava tedenske gibalne aktivnosti (h) preteklega tedna na 1., 2. in
3. spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 138 Preglednica 27: Primerjava izvajanja gibalnih aktivnosti med uvodnim in zaključnim
merjenjem v eksperimentalni skupini ... 138 Preglednica 28: Primerjava pogostosti izvajanja gibalne aktivnosti na uvodnem in
zaključnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 139 Preglednica 29: Primerjava intenzivnosti gibalnih aktivnosti med uvodnim in zaključnim
merjenjem v eksperimentalni skupini ... 139 Preglednica 30: Primerjava intenzivnosti gibalnih aktivnosti med eksperimentalno in
kontrolno skupino na zaključnem merjenju – Kullbackov preizukus ... 140 Preglednica 31: Primerjava intenzivnosti gibalnih aktivnosti na 1., 2. in 3.
spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 140 Preglednica 32: Rezultati trditev evalvacije eksperimentalne skupine ... 141 Preglednica 33: Primerjava vpliva pripomočkov na samozaznani nivo koncentracije,
splošno počutje ter odnos do sebe in do svojega zdravja na 1., 2. in 3.
spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 141 Preglednica 34: Primerjava samozaznanega nivoja koncentracije na 1., 2. in 3.
spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 142 Preglednica 35: Primerjava samozaznane stopnje koncentracije na 1., 2. in 3.
spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 143
ix
Preglednica 36: Primerjava splošnega počutja na 1., 2. in 3. spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 143 Preglednica 37: Primerjava samozaznane stopnje splošnega počutja na 1., 2. in 3.
spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 144 Preglednica 38: Primerjava odnosa do sebe in do svojega zdravja na 1., 2. in 3.
spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 144 Preglednica 39: Primerjava samozaznane stopnje odnosa do sebe in do zdravja na 1.,
2. in 3. spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 145 Preglednica 40: Pregled pojavov dejavnikov na 1., 2. in 3. spremljevalnem merjenju v
eksperimentalni skupini ... 145 Preglednica 41: Pripomočki, ki spodbujajo gibanje v pedagoškem procesu na fakulteti ... 146 Preglednica 42: Pripomočki, ki spodbujajo gibanje v pedagoškem procesu na daljavo ... 146 Preglednica 43: Primerjava trditve o zamenjavi načina spremljanja predavanja med 1.,
2. in 3. spremljevalnim merjenjem ... 147 Preglednica 44: Pregled izkušenj eksperimentalne skupine z uporabo pripomočkov ... 147 Preglednica 45: Besedilni odgovori o samozaznani koncentraciji na spremljevalnem
vprašalniku ... 148 Preglednica 46: Besedilni odgovori o nivoju splošnega počutja na spremljevalnem
vprašalniku ... 151 Preglednica 47: Besedilni odgovori o odnosu do sebe in do svojega zdravja na
spremljevalnem vprašalniku ... 154 Preglednica 48: Besedilni odgovori o vpeljavi pripomočkov v redno prakso v
pedagoškem procesu na zaključnem merjenju ... 157 Preglednica 49: Besedilni odgovori o izkušnji eksperimentalne skupine na zaključnem
merjenju ... 158
KAZALO GRAFIKONOV
Grafikon 1: Struktura vzorca glede na spol na novembrskem spremljevalnem merjenju ... 40 Grafikon 2: Struktura vzorca glede na skupino v uvodnem in zaključnem merjenju ... 41 Grafikon 3: Struktura vzorca glede na skupino v spremljevalnih merjenjih ... 41 Grafikon 4: Primerjava aritmetičnih sredin mnenj o sedentarnem vedenju na uvodnem
in zaključnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 49 Grafikon 5: Primerjava aritmetičnih sredin mnenj o gibalni aktivnosti med uvodnim in
zaključnim merjenjem v eksperimentalni skupini ... 51 Grafikon 6: Primerjava pogostosti izvajanja sedentarnih dejavnosti med pedagoškim
procesom na uvodnem in zaključnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 55 Grafikon 7: Primerjava izvajanja sedentarnih dejavnosti med pedagoškim procesom
med kontrolno in eksperimentalno skupino na zaključnem merjenju ... 57 Grafikon 8: Pogostost izvajanja sedentarnih dejavnosti izven pedagoškega procesa v
eksperimentalni skupini na uvodnem ter na zaključnem vprašalnik... 58
x
Grafikon 9: Primerjava pogostosti izvajanja sedentarnih dejavnosti izven pedagoškega procesa med kontrolno in eksperimentalno skupino na zaključnem
merjenju ... 59 Grafikon 10: Primerjava vpliva pripomočkov na zmanjšanje časa preživetega v sedečem
položaju med pedagoškim procesom in izven njega v eksperimentalni
skupini na zaključnem merjenju ... 60 Grafikon 11: Tedenska količina časa gibalne aktivnosti na uvodnem in zaključnem
merjenju v eksperimentalni skupini ... 62 Grafikon 12: Tedenska količina časa gibalne aktivnosti na zaključnem merjenju v
eksperimentalni in kontrolni skupini ... 63 Grafikon 13: Pogostost izvajanja gibalnih aktivnosti izven na uvodnem ter na
zaključnem merjenju v eksperimentalni skupini (1. del) ... 65 Grafikon 14: Pogostost izvajanja gibalnih aktivnosti izven na uvodnem ter na
zaključnem merjenju v eksperimentalni skupini (2. del) ... 65 Grafikon 15: Primerjava izvajanja gibalnih aktivnosti med eksperimentalno in
kontrolno skupino na zaključnem merjenju (1. del) ... 67 Grafikon 16: Primerjava izvajanja gibalnih aktivnosti med eksperimentalno in
kontrolno skupino na zaključnem merjenju (2. del) ... 67 Grafikon 17: Vpliv pripomočkov na tedensko gibalno aktivnost v eksperimentalni
skupini ... 69 Grafikon 18: Primerjava (ne)strinjanja s postavkami o koncentraciji, splošnem počutju
ter odnosu do sebe ter lastnega zdravja na zaključni meritvi med
študenti eksperimentalne skupine ... 71 Grafikon 19: Primerjava samozaznane stopnje koncentracije pri merjenju na 1., 2. in 3.
spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 74 Grafikon 20: Primerjava samozaznane stopnje splošnega počutja na 1., 2. in 3.
spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 76 Grafikon 21: Primerjava samozaznane stopnje odnosa do sebe in do zdravja na 1., 2. in
3. spremljevalnem merjenju v eksperimentalni skupini ... 78 Grafikon 22: Mnenje študentov o vključevanju pripomočkov, ki spodbujajo gibanje, v
redno prakso v študijskem procesu ... 81 Grafikon 23: (Ne)strinjanje s postavko o pripomočkih, ki spodbujajo gibanje, kot oviro ... 84 Grafikon 24: (Ne)strinjanje s postavko o času privajanja na pripomočke, ki spodbujajo
gibanje ... 84 Grafikon 25: Pregled izkušenj eksperimentalne skupine z uporabo pripomočkov ... 85
1
1.0 UVOD
»Ustvarjamo nov svet, v katerem telesni napor postaja na videz nepotreben, « je misel, s katero Škof (2010, str. 19) izpostavlja problematiko, ki prežema sodobno družbo. Zdi se, da je sedentarni način življenja postal etiketa, ki jo nosi posameznik moderne družbe.
Učinki gibanja so široki in pestri in sežejo prav na vsa področja, tako na telesni, kognitivni, emocionalni kot tudi na socialni razvoj posameznika (Tušak in Blatnik, 2016; Dolenc in Pišot, 2010). Gibalna dejavnost je ključni člen zdravega življenjskega sloga, ki ima prav v vseh življenjskih obdobjih nenadomestljivo vlogo (Škof, 2010). Poznavanje učinkov gibanja in gibalne aktivnosti za naše fizično zdravje je že dobro raziskano, prav tako pa je ozaveščanje na tem področju na visokem nivoju (Zurc, 2011). Poleg pomembnosti vpliva gibalne aktivnosti pa je potrebno izpostaviti tudi tiste nevarnosti, ki jih nosi filozofija sedentarnega načina življenja. Sedentarni način življenja pomembno vpliva na upad nivoja zdravja posameznika, pri čemer seže tako na področje duševnega kot tudi telesnega zdravja. Slabše delovanje organov, degeneracija mišic, problemi z rameni, poškodbe hrbta, depresija, nizki akademski dosežki ter debelost so le del vplivov, kamor seže »trend moderne družbe«
(Berkowitz, 2015; Lopes, Santos, Mota, Pereira in Lopes, 2016; Hinckson, Salmon idr., 2015;
WHO, 2020).
Podatki kažejo na to, da populacija otrok in mladostnikov ne dosega norm, ki bi bile nujne za njihov skladen razvoj, tj. dnevne priporočene količine gibanja, ki jo predlaga Svetovna zdravstvena organizacija in znaša 60 minut zmerne do intenzivne aerobne telesne aktivnosti dnevno (WHO, 2020). Da bi razumeli, zakaj prihaja do manifestacije manjše telesne dejavnosti med mladimi, je potrebno pod drobnogled postaviti dejavnike gibalne aktivnosti in sedentarnih vedenj. Dejavniki, ki jih zasledimo, se nanašajo na posameznika, njegovo mišljenje, njegovo socialno okolje, fizično okolje ter na značilnosti univerze (Škof, 2010;
Keating, Guan, Piñero,Bridges, 2005; Deliens, Deforceh, Bourdeaudhuij in Clarys, 2015).
Pomemben dejavnik fizičnega okolja je tudi šola. V današnjih časih, ko dinamika življenja spodbuja otroke k sedentarnemu načinu življenja, je pomen te institucije za dvig količine gibanja še toliko večji (Benes, Finn, Sulivan in Yan, 2016). Vloga znotraj te institucije se prenese predvsem na učitelja in na njegovo promocijo gibanja (Škof, 2010). Učitelj na podlagi svojega znanja in izkušenj lahko oblikuje intervencije, s katerimi spodbudi otrokovo dejavnost. Poleg minute za zdravje, aktivnega odmora, pouka z vključitvijo gibanja, vaj sproščanja ter talnih iger pa lahko kot intervencija služi tudi oblikovanje kinestetične učilnice. Gre za prostor, v katerem poteka pouk ob uporabi kinestetičnih pripomočkov, ki spodbujajo posameznike h gibanju (Prgič, 2018; Aminian, idr., 2015). Gre za pripomočke, ki so udobni, varni ter omogočajo učinkovito učenje (Flippin idr., 2020; Culp idr., 2020).
Ker je v tuji literaturi vedno več raziskav (Flippin, 2020; Culp, 2020; Benes, 2016), ki dokazujejo pomembne vplive gibanja ter kinestetičnih pripomočkov na koncentracijo, akademsko uspešnost ter splošno počutje posameznikov, v Sloveniji pa raziskav na to temo
2
na populaciji študentov še nismo zaznali, smo se odločili, da raziščemo področje vključevanja kinestetičnih pripomočkov v pedagoški proces. Raziskava se je osredinila predvsem na vpliv pripomočkov, ki spodbujajo gibanje, vplivajo na zmanjšanje sedentarnega načina življenja pri študentih UL Pedagoške fakultete in na količino ter intenzivnosti gibalne aktivnosti. Poleg tega smo preverili tudi, kakšne vplive imajo pripomočki, ki spodbujajo gibanje na možnost ukvarjanja z gibalno aktivnostjo izven predavanj na daljavo, na koncentracijo, splošno počutje ter na pozitiven odnos do sebe in do svojega zdravja.
3
2.0 PREDMET IN PROBLEM
Poglavje bomo začeli s teoretičnim ozadjem gibalne aktivnosti, tj. opredelitvijo ključnih pojmov, ki jih poznamo v sklopu osnov gibanja v športu. V nadaljevanju bomo pogledali priporočila telesne aktivnosti za različne skupine ljudi, ki jih je izdala Svetovna zdravstvena organizacija. Prav tako bomo opisali, kako gibanje vpliva na različna področja človekovega delovanja ter skozi različna življenjska obdobja. Podrobneje bomo predstavili tudi, kaj je sedentarni način življenja ter katere so njegove nevarnosti. Opisali bomo tudi, kakšno je trenutno stanje sedentarnega načina življenja v tujini in pri nas. V povezavi s prej opisanima področjema, tj. gibalno aktivnostjo ter sedentarnim načinom življenja bomo izpostavili tudi ključne dejavnike, ki na ti dve področji vplivajo, ter predstavili razloge, zaradi katerih se posamezniki za sedentarna vedenja sploh odločajo. Kot pomemben faktor bomo natančneje opisali tudi pomembnost šole kot institucije za spodbujanje gibanja ter predstave učiteljev v povezavi z vključevanjem gibanja v razred. V sklopu preprečevanja sedentarnega načina življenja bomo predstavili obstoječe intervencije za spodbujanje gibanja. Podrobneje bomo opisali tudi kinestetično učilnico ter kinestetične pripomočke.
2.1 Gibalna aktivnost
2.1.1 Opredelitev gibalne aktivnosti
Za razumevanje pojma gibalne aktivnosti je potrebno najprej narediti pregled nad terminologijo na tem področju, z namenom razumevanja različnih definicij. V splošnem se pojavljajo v teoriji osnov gibanja človeka naslednji pojmi: gibalna aktivnost, telesna/športna vadba, šport, telesna zmogljivost ter gibalna učinkovitost.
Gibalna aktivnost (tudi gibalna dejavnost) je pojem, s katerim se v današnjem času vedno več srečujemo, predvsem v povezavi s problematiko pomankanja le-te. V splošnem gre za kakršnokoli gibanje, doseženo z mišičnim delovanjem, ki dvigne energijsko porabo. Količina zahtevane energije za izvedbo določene aktivnosti je odvisna od več faktorjev, in sicer od količine mišične mase, intenzivnosti, trajanja in frekvence mišičnega krčenja (Pajek, 2020). V literaturi se poleg pojma gibalna aktivnost/dejavnost uporablja tudi izraz telesna aktivnost/dejavnost (Škof, 2010).
Avtorji poleg te navajajo naslednje definicije gibalne aktivnosti:
Roberts, Tynjälä in Komkov (2004, str. 91) definirajo gibalno aktivnost kot »vsako aktivnost, ki dvigne srčni utrip in povzroči zasoplost za nekaj časa. Gibalna aktivnost se lahko izvaja v športu, v igri s prijatelji ali pri hoji v šolo«.
Pišot (2004, str. 24) gibalno aktivnost opisuje kot »ki vključuje kakršnokoli gibanje, ki se odraža v večji energetski porabi, kot je to značilno za mirovanje«.
4
WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) (2020, str. 1) opredeli gibalno aktivnost kot
»vsako krčenje skeletnih mišic, ki zahteva porabo energije«.
Gibalna aktivnost poleg organiziranih športnih dejavnosti vključuje tudi neorganizirane dejavnosti, ki so bodisi del službe, gospodinjskih hišnih opravil, transporta na oz. z dela ter vse aktivnosti prostega časa. Med neorganizirane dejavnosti tako lahko uvrstimo torej npr.
hojo, kolesarjenje, vožnjo s skirojem itd. (WHO, 2020).
Da lahko rečemo, da je gibalna aktivnost primerna ter zadostna, pa je treba upoštevati tako intenzivnost (npr. nizka, zmerna, visoka), trajanje (npr. 3-krat tedensko) kot tudi tip oz. vrsto gibalne aktivnosti (npr. aerobna, anaerobna) (Tušak in Blatnik, 2016).
Gibalne aktivnosti pa ne smemo zamenjevati s telesno oz. športno vadbo. Telesna oz.
športna vadba je namreč podpomenka gibalne aktivnosti, saj gre za načrtovano, strukturirano, ponavljajočo se vadbo, katere namen je izboljšanje ali ohranjanje ene ali več komponent telesne pripravljenosti (Pajek, 2020).
Posebna vrsta gibalne aktivnosti je šport. Poleg značilnosti načrtovanosti, strukturiranosti ter ponavljanja termin šport vključuje tudi določeno obliko tekmovanja. Ključna lastnost te oblike je agon-rivalstvo, kar pomeni, da je cilj posameznika biti boljši od drugih z uporabo vseh svojih potencialov (Pajek, 2020).
Telesna zmogljivost je pojem, s katerim označujemo raven gibalnih sposobnosti. Pod gibalne sposobnosti uvrščamo moč, gibljivost, koordinacijo, hitrost, ravnotežje, preciznost (Pajek, 2020).
Gibalna učinkovitost je sposobnost posameznika za učinkovito in osredotočeno izvajanje vsakodnevnih opravil, ne da bi se ta prehitro utrudil ter da mu ob tem še vedno ostane dovolj energije za prostočasne dejavnosti ali za premagovanje nadpovprečnih telesnih in duševnih obremenitev (Pajek, 2020).
Telesna pripravljenost je skupek posameznikovih lastnosti, ki se nanašajo na sposobnost opravljanja telesnih dejavnosti (Jakovljević, Knific in Petrič, 2017). Vključuje tako gibalno- funkcionalne sposobnosti posameznika kot tudi morfološko stanje njegovega telesa. K temu pojmu sta vključena dva elementa, in sicer z zdravjem povezana telesna pripravljenost ter z gibalno učinkovitostjo povezana telesna pripravljenost (Pajek, 2020).
Pri definiranju telesne dejavnosti pa je potrebno opredeliti še dva ključna pojma, in sicer intenzivnosti telesne dejavnosti ter pogostost telesne dejavnosti.
Intenzivnost telesne dejavnosti določamo z oceno intenzivnosti napora, ki jo posameznik premaguje. Določimo jo lahko na podlagi objektivnih meritev, in sicer na podlagi: frekvence utripanja srca med naporom (število srčnih utripov na minuto), deleža (%) porabe kisika glede na največjo porabo in na podlagi merjenja vsebnosti laktata, tj. mlečne kisline v krvi.
Pri opredeljevanju intenzivnosti telesne dejavnosti moramo imeti v mislih tudi to, da je napor odziv organizma na dano obremenitev in da enaka obremenitev lahko pomeni
5
različen napor za različne športnike. Bolj vzdržljivi so tisti posamezniki, ki imajo nižjo frekvenco srčnega utripa pri enaki hitrosti gibanja, manjšo vsebnost laktata v krvi ter manjši pljučni volumen izdihanega zraka (Rauter, 2020).
Na splošno intenzivnost telesne dejavnosti lahko opredelimo kot nizko, zmerno ali visoko.
Določamo jo na podlagi razlik v porabi energije pri vadbi in počitku. To imenujemo metabolni ekvivalent (MET) (Prosch, 2018).
»Metabolni ekvivalent (MET) je enota, ki se uporablja za ocenjevanje porabe kisika med telesno dejavnostjo, pri čemer se 1 MET opredeljuje kot poraba energije (kisika) pri sedenju.
1 MET za povprečnega odraslega človeka znaša 1 kcal/kg telesne teže/uro ali3,5 ml O2/kg/min« (Š. Volčanšek in M. Peifer, 2014, str. 604).
Nizka telesna intezivnosti je nivo izvajanja aktivnosti, ki zahteva manj kot 3 MET. Primeri nizke telesne aktivnosti so npr. nakupovanje, hoja po pisarni, sedenje za računalnikom, postiljanje postelje, priprava hrane (Prosch, 2018).
Zmerna telesna intenzivnost je nivo izvajanja aktivnosti, ki zahteva med 3 do 6 MET. Za razliko od nizke telesne aktivnosti te zahtevajo večjo porabo kisika. Primeri zmerne telesne aktivnosti so npr. pometanje tal, počasen ples, sesanje, pomivanje oken, ciljanje košarkarskega koša (Prosch, 2018).
Visoka telesna intenzivnost pa je tista, ki zahteva več kot 6 MET. Visoka telesna intenzivnosti zahteva največjo porabo kisika. Sem uvrščamo npr. plavanje, tek, nogomet, skakanje čez kolebnico (Prosch, 2018).
Pogostost telesne dejavnosti nam pove, kolikokrat na teden športnik vadi. Pogostost vadbe je najbolj pogost in najbolj učinkovit način določanja vadbe intenzivnosti. Pri načrtovanju pogostosti je potrebno upoštevati t. i. načelo cikličnosti in spremenljivosti, kar pomeni, da naj vadba poteka v ciklih, ki ga sestavlja izmenjevanje napora in odmora v določenih vadbenih enotah, ki se dopolnjujejo (Rauter, 2020).
2.1.2 Pregled priporočil Svetovne zdravstvene organizacije
Svetovna zdravstvena organizacija ali SZO (ang. World Health Organization ali WHO) je novembra 2020 izdala posodobljeno zbirko, ki vključuje priporočeno količino gibalnih aktivnosti, z namenom preprečevanja porasta bolezni, pasti sodobnega časa (tj.
sedentarnega načina življenja, zasvojenosti, intoksinacije itd.) ter ohranjanja zdravega načina življenja (WHO, 2020).
Priporočila vključujejo populacijo od 5. leta naprej ter so del globalnega akcijskega načrta aktivnosti. Cilj le-tega je zmanjšanje telesne neaktivnosti za 15 % do leta 2030. Vse države spodbuja k upoštevanju priporočil kot intervencijo upada gibalne aktivnosti populacije (WHO, 2020).
6
V smernicah so vključena priporočila za otroke in mladostnike, odrasle, starostnike, nosečnice, odrasle in starostnike s kroničnimi boleznimi, otroke in mladostnike s posebnimi potrebami ter odrasle s posebnimi potrebami.
Otroci in mladostniki (5 do 17 let) naj bodo gibalno aktivni vsaj 60 minut dnevno.
Priporočena intenzivnosti je zmerna do visoka, izvaja pa naj se vsaj trikrat tedensko.
Aktivnosti naj bodo aerobne, poleg tega pa je potrebno pozornost nameniti tudi aktivnostim za učvrščevanje mišic ter kosti. Poleg tega WHO (2020) svetuje, da naj ciljna skupina omeji čas, namenjen sedentarnim aktivnostim, s poudarkom na dejavnostih, preživetih za zasloni računalnikov, telefonov oz. televizije.
Ista priporočila veljajo tudi za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami. Pomembno je poudariti le to, da naj se otroci in mladostniki te skupine vedno prej posvetujejo s specialistom, ki mu glede na primanjkljaj, oviro oz. motnjo prilagodi tip in količino aktivnosti.
Priporočljivo je, da se po lestvici količine in intenzivnosti telesne aktivnosti gibljejo postopoma (WHO, 2020).
Odrasli (18 do 64 let) naj bodo redno gibalno aktivni. Tedensko naj se gibljejo vsaj 150 do 300 minut v zmerni intenzivnosti ali 75 do 150 min v visoki intenzivnosti. Aktivnosti naj bodo aerobne (npr. kolesarjenje, ples, pohodništvo). Vsaj dvakrat tedensko naj se ukvarjajo z aktivnostmi za krepitev mišic, pri čemer naj vključijo vse glavne skupine mišic. Poleg tega WHO (2020) svetuje, da naj ciljna skupina omeji čas, namenjen sedentarnim aktivnostim ter jih nadomesti z gibalnimi aktivnostmi katere koli intenzivnosti.
Ista priporočila veljajo tudi za odrasle s posebnimi potrebami ter kroničnimi boleznimi.
Pomembno je poudariti le to, da naj se odrasli, ki spadajo v to skupino, vedno prej posvetujejo s specialistom, ki mu glede na primanjkljaj, oviro oz. motnjo prilagodi tip in količino aktivnosti. Priporočljivo je, da se po lestvici količine in intenzivnosti telesne aktivnosti gibljejo postopoma. Odrasli s kroničnimi boleznimi naj vsaj 3 dni v tednu namenijo tudi aktivnostim za razvoj ravnotežja in moči (WHO, 2020).
Za skupino starostnikov (starejši od 65 let) veljajo enaka priporočila kot za odrasle (glej razdelek Odrasli). Poleg teh se starostnikom priporoča, da vsaj 3 dni v tednu namenijo tudi aktivnostim za razvoj ravnotežja in moči. S pomočjo izvajanja teh aktivnosti ohranjajo sposobnost za opravljanje vsakodnevnih opravil ter preprečujejo morebitne padce (WHO, 2020).
Nosečnice naj bodo gibalne vsaj 150 min tedensko v aktivnostih zmerne intenzivnosti.
Vključene naj bodo aerobne aktivnosti ter aktivnosti za krepitev mišic. Poleg tega je priporočljivo tudi vključevanje razteznih vaj. Enako kot velja za skupino posameznikov s posebnimi potrebami, pa naj se tudi nosečnice pred izvajanjem posvetujejo glede tipa in količine vadbe s strokovnjakom (WHO, 2020).
7 2.1.3 Vpliv in pomen gibalne/športne aktivnosti
Potreba po gibanju je ena glavnih človekovih potreb ter sestavni del kakovosti življenja posameznika. Dobro znano je, da so učinki gibanja ter gibalne aktivnosti široki in pestri (Tušak in Blatnik, 2016). Vpliva ne le na ustrezen telesni razvoj otroka, pač pa tudi na posameznikov kognitivni, emocionalni in socialni razvoj (Dolenc in Pišot, 2010).
Gibalna aktivnost pozitivno vpliva na preprečevanje pojava srčnožilnih bolezni, pojava rakavih bolezni ter diabetesa, ki so v današnjem času zaradi modernega načina življenja še toliko bolj ogrožujoče za populacijo (WHO, 2020). Nezdrav življenjski slog namreč močno vpliva na splošno umrljivost, pri čemer je odgovoren kar za 3,5 % bolezni in 10 % vseh smrti v Evropi. Na podlagi teh rezultatov jo uvrščamo med deset glavnih najpogostejših dejavnikov tveganja, ki vplivajo na umrljivost (Tušak in Blantik, 2016).
Pozitivni vplivi gibalne aktivnosti se močno dotikajo tudi dviga kakovosti psihičnega zdravja.
Gibalna aktivnost naj bi namreč pozitivno vplivala kar na več segmentov, tj. samopodobo, razpoloženjska stanja, osebnostne lastnosti, motivacijo ter stres (Tušek in Blatnik, 2016).
Pozitivni rezultati se kažejo tudi na področju izboljšanja stanja anksioznost ter depresije pri posamezniku (WHO, 2020). Lahko rečemo, da je telesna aktivnost tista, ki močno vpliva tako na ohranjanje kot tudi na vzpostavljanje duševnega ravnovesja pri posamezniku (Tušek in Blatnik, 2016).
Gibalna aktivnost na podlagi ugotovitev Svetovne zdravstvene organizacije vpliva tudi na dvig kognitivnih sposobnosti ter učenja (WHO, 2020). Vse od časov Stare Grčije in do danes velja, da je gibalna aktivnost osnova intelektualnemu razvoju posameznika. Večje delovanje možganov in z njim boljše kognitivno delovanje je po raziskavah povezano z ukvarjanjem s športom (Zurc, 2008). Pomembna komponenta kognitivnih sposobnosti pa je tudi koncentracija, ki je ključna za uspešni proces pomnjenja. Rezultati raziskav namreč kažejo na to, da gibalna aktivnost izboljšuje osredotočenost na nalogo, ustvarjanje pozitivnih izkušenj učenja za učence ter dviguje nivo koncentracije (Nowak, Bożek in Blukacz, 2019).
Walker (2005) je dokazal, da je šolski uspeh boljši pri otrocih in mladostnikih, ki so gibalno aktivni, hkrati pa ima ista skupina ljudi tudi več energije ter koncentracije v primerjavi s posamezniki, ki so gibalno neaktivni.
2.1.3.1 Vpliv gibalne aktivnosti na zdravje
Dokazano je, da gibalna aktivnost pozitivno vpliva na zdravje populacije in preprečuje nastanek bolezni. Redna in kakovostna telesna aktivnost namreč vpliva na uravnavanje krvnega pritiska in krvne lipide, na srčno-žilne procese ter preprečuje obolenja dihal ter pljučne bolezni. Gibalna aktivnost bistveno izboljša tudi nivo zdravja skeleta, kar v kasnejših obdobjih vpliva na zmanjšanje možnosti pojava osteoporoze. Nenazadnje pa telesna aktivnost preprečuje pojav povečanja telesne mase posameznika (Zurc, 2011).
8
Problematika porasta srčnih bolezni se pod vplivom stresnega življenja vedno bolj veča.
Marušič (2002) navaja, da je bilo v Sloveniji leta 2002 kar 100 000 bolnikov s srčno-žilnimi boleznimi, čez 20 let od objave raziskave pa se pričakuje kar 50 % porast teh bolezni. Na podlagi tega lahko sklepamo, da bo v naslednjih dveh letih ta številka narasla na 200 000 bolnikov. Ena od intervencij pri izboljšanju stanja je sprememba življenjskega sloga in z njo povezana gibalna aktivnost. Namreč gibalna aktivnost zmanjša tveganje za umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni za četrtino, nevarnost nenadne srčne smrti pa kar za tretjino (Marušič, 2002).
Sodoben način življenja, ki temelji predvsem na promociji sedentarnega načina življenja, predstavlja veliko nevarnost za porast pojava debelosti. Nekateri to dobo opisujejo kot
»epidemijo debelosti otrok«, katere glavni vzrok je povečano vključevanje v aktivnosti, ki jih opišemo kot sedentarne aktivnosti, to so sedenje, ležanje, gledanje televizije, igranje računalniških iger itd. (Aminian, Hinckson in Stewart, 2015). Ključno je poudariti to, da obstaja močna povezava med tveganjem pojava bolezni srčno-žilnega sistema ter povečane telesne mase posameznika. To je vidno predvsem pri nalaganju maščobnega tkiva v predelu pasu ter vsebnostjo glukoze v krvi na tešče (Korošec, Gabrijelčič in Robnik, 2015).
Učinkovit ukrep pri preprečevanju je sprememba življenjskega sloga, pri čemer je na prioritetni lestvici zagotovo vključevanje gibalnih aktivnosti v življenje posameznika (Klemenčič, 2020). Raziskave so pokazale, da je že 80 minut krajši čas, preživet za zaslonom, dnevno zmanjšal ITM (indeks telesne mase) kar za 0,5 kg/m2 (Aminian idr., 2015).
Zavedanje staršev o pomenu spodbujanja zdravega načina življenja pri učencih je ključno, saj z ozaveščanjem o pomenu telesne aktivnosti lahko preprečimo pojav debelosti pri otrocih in s tem povezane nevarnosti v kasnejšem življenju (Šetina, Dolenc in Šimunič, 2015).
2.1.3.2 Vpliv gibalne aktivnosti na duševno zdravje
Zavedanje o pomembnosti gibanja in gibalne aktivnosti za naše fizično zdravje je že znano, prav tako pa je ozaveščanje na tem področju na visokem nivoju. Vendar pri vsem tem ne smemo pozabiti še na drugo komponento zdravja, tj. duševno zdravje. Gibalna aktivnost ima namreč prav tako kot na telo vpliv tudi na naše psihološko zdravje (Zurc, 2011). Koristi le-te se kažejo na več področjih, in sicer dokazano vpliva na zmanjšanje emocionalne labilnosti, opazna pa je tudi večja sposobnost samoobvladovanja (Tušak in Blatnik, 2016). V pomembni meri ima vpliv tudi na oblikovanje socialnega ter fizičnega jaza (Tušak in Kandare, 2004).
Redna telesna aktivnost se povezuje tudi z boljšo mentalno pozicijo posameznika. Pri telesni aktivnosti gre namreč za gibanja, ki telo sprostijo, posledično pa omogočijo zmanjšanje stresa ter lajšanje občutkov tesnobe. Povezava med telesno aktivnostjo in boljšo mentalno formo je preprosta. Človek je v življenju stalno v iskanju smisla. Mnogi najdejo smisel v gibanju. Le-to izboljša telesno zdravje, posledično dvigne raven samopodobe, kar poveča motivacijo, ne le na področju ukvarjanja s telesno aktivnostjo, pač pa vpliva tudi na
9
izboljšanje na drugih področjih. Sem uvrščamo prej omenjena stanja, kot so anksioznost, depresija in ostale psihosomatske težave (Tušak in Blatnik, 2016).
Kot pomembna komponenta duševnega zdravja, ki se izoblikuje v zgodnjem otroštvu, je samopodoba posameznika. Izkušnje posamezniku vlijejo moč ali dvom v fizične in socialne spretnosti. Kot navajata Tušak in P. Blatnik (2016) je »samopodoba telesni in psihični odsev človeka, ki oblikuje človekov fizični jaz, družinski jaz, socialni in moralno-etični ter osebnosti jaz« (str. 5). Na podlagi vseh teh odsevov se izoblikuje človekova samopodoba (Tušak in Blatnik, 2016). Intervencije gibalne aktivnosti imajo tako pri otrocih kot tudi pri odraslih pozitiven vpliv na samopodobo posameznika. Številne študije kažejo na to, da imajo mladostniki, ki se bolj redno ukvarjajo s telesno aktivnostjo, tudi višje samospoštovanje, na kar vplivata tako telesna ter globalna samopodoba (Dolenc in Pišot, 2016).
Potrebno pa se je zavedati, da ukvarjanje s športom ne pomeni nujno pozitivne samopodobe, pač pa lahko nakazuje tudi na paradoksno situacijo, tj. nezdravo ukvarjanje s športom zaradi prenizke samopodobe. Neugodna telesna samopodoba lahko namreč pomeni nevarnost pojava motenj hranjenja, kjer ne gre le za ogroženost fizičnega zdravja posameznika, pač pa tudi za ogroženost psihičnega zdravja. Vrednotenje telesnega videza in telesne teže ima velik vpliv na samopodobo in samospoštovanje osebe z motnjo hranjenja.
Za »masko« zdravega načina življenja se namreč velikokrat skriva nezdravo ukvarjanje s fizično aktivnostjo, ki ne povzroča niti užitka niti občutka prijetnosti (Šolar, 2006). Telesna aktivnost naj bi nosila konotacijo zdravja in ne bolezni, kot jo zaznamo pri bolnikih, ki se spopadajo z motnjami hranjenja. V teh primerih gibanje za njih predstavlja sredstvo za realizacijo svojih nevrotičnih tendenc (Tušak in Blatnik, 2016).
Posameznik se mora pri športni aktivnosti počutiti prijetno, zadovoljnega ter uspešnega. Če se pri tem navežemo na gibanje otrok, so občutki prijetnosti ključni za otrokovo odločitev o nadaljnjem ukvarjanju z vadbo. Neprijetne izkušnje lahko pri posameznikih – predvsem pri gibalno manj uspešnih – razvijejo frustracije ter stres in posledično tudi odklonilno vedenje do gibanja, kar pa je dolgoročno lahko zelo ogrožujoče (Tušak in Blatnik, 2016).
Eksperimentalne situacije, v katerih so bili posamezniki v stanju gibalne neeaktivnosti, so pokazale negativne učinke, ki jih ima izostanek gibanja na posameznika. Primer takšne raziskave je študija simulirane breztežnosti, pri katerem je bilo predvideno mirovanje v ležečem položaju. Skrajna gibalna neeaktivnost, ki je bila sprožena v eksperimentalnih pogojih, je pokazala na spremembe v slabšem razpoloženju, povečanem stresu ter doživljanju napetosti. Japonski raziskovalci so leta 1997 naredili eksperiment, pri katerem so dokazali, da so se po 20-dnevnem mirovanju udeležencev v raziskavi v urinu pojavile bistveno zvišane ravni kortizola, tj. stresnega hormona. To pomeni, da že kratkotrajno pomanjkanje gibanja povzroči spremembo, tj. upad v nivoju psihološkega zdravja (Dolenc, Tušak, Dimec in Pišot, 2009).
Pozitivne učinke gibalne aktivnosti na duševno zdravje dokazuje tudi naslednja raziskava.
Znano je, da migrantske selitve povzročijo veliko stresa, tesnobe, bolečine, padec kakovosti
10
življenja, kar pri nekaterih vodi tudi v posttravmatske stresne motnje. V raziskavi je sodelovalo 45 migrantov, ki so živeli v migrantskem centru v Grčiji. Kot intervencija situaciji je bila skupina ljudi, ki je tam živela, povabljena sodelovati v 8-tedenskem eksperimentu, v okviru katerega so v njihovo življenje vpeljali načrtovano vadbo. Rezultati kažejo v prid izboljšanja splošnega stanja tako pri primerih depresije, tesnobe ter samopodobe migrantov. Poleg tega se je povečal tudi nivo zdravja, kar se nanaša predvsem na kakovost posameznikovega življenja. Prav tako pa je bilo zaznanih manj primerov, ki so vodili v pojav posttravmatske stresne motnje (Knappe, Colledge in Gerber, 2019).
2.1.3.3 Vpliv gibalne aktivnosti na koncentracijo in učenje
Koncentracija je kognitivna zmožnost, ki omogoča posamezniku ohranjanje zbranosti pri neki določeni nalogi. Ob koncentraciji naj bi bil posameznik zmožen zagotoviti ter ohranjati uspešnost tako na področju učenja kot tudi na področju športa ter socialnih stikov.
Koncentracijo v grobem razdelimo na osredotočeno, trajno, izmenično, razdeljeno ter selektivno pozornost (Reigal idr., 2020). Pri tem je velikega pomena predvsem delovni spomin, ki velja za središče pozornosti in kontrole nad aktivnostjo, predvsem ko gre za pomnjenje in priklic informacij ter manipulacijo z njimi, z namenom uspešnega reševanja nalog. Priporočena vrednost telesne aktivnosti, ki naj bi nakazovala na pozitivne vplive na kognicijo posameznika, je vsaj 3 ure gibanja tedensko (Nobrega, Hillman, Cirera in Ribera, 2017).
Gibalna aktivnost ima veliko pozitivnih učinkov tudi na področju učnih dosežkov, pri čemer se je največji vpliv pokazal kot dvig ravni koncentracije, izboljšanje matematičnih, bralnih ter pisnih testnih rezultatov ter zmanjšanje motečega vedenja (Zurc, 2008). Govorimo lahko o močni povezavi med redno telesno aktivnostjo ter dvigom kognitivnih zmožnosti predvsem v obdobju otroštva in mladostništva. Povezava se kaže predvsem na področjih izboljšanja pozornosti, koncentracije, spomina, miselne fleksibilnosti ter dviga hitrosti procesiranja (Reigal idr., 2020). Marques, D. A. Santos, Hillman in Ribera navajajo (2017), da gibalna aktivnost pozitivno vpliva na dvig koncentracije, spomina ter na boljši potek izvršilnih funkcij.
Znano je, da učenci kar 10 % do 50 % časa v šoli niso skoncentrirani na pouk. Zmožnost učencev, da regulirajo obnašanje, prezrejo motilce pozornosti, sledijo razrednim pravilom ter aktivno sodelujejo pri aktivnostih, odraža njihovo zmožnost opravljanja izvršilnih funkcij.
Le-te vključujejo nadzor pozornosti oz. koncentracije, delovanje spomina, sposobnost ignoriranja določenih motilcev pozornosti. Pomembni so predvsem pri mlajših učencih, pri katerih je aktivnost oz. koncentracija pri pouku ključnega pomena za njihovo šolsko uspešnost (Flippin, Clapham in Tutwiller, 2020).
Vpeljevanje gibanja v razred zagotovo povečuje raven koncentracije, na kar kažejo tudi rezultati raziskave uporabe kinestetičnih pripomočkov, ki spodbujajo h gibanju. Raven
11
pozornosti učencev je bila namreč pred vpeljavo intervencije s pripomočki povprečno 60 %, medtem ko je pri uporabi pripomočkov med poukom narasla kar na 90 % (Flippin idr., 2020).
Na nivo koncentracije pri posamezniku v veliki meri vpliva količina kisika v možganih posameznika. Več kot je namreč kisika v možganih, večja je zbranost posameznika in hkrati višja njegova učna učinkovitost. Za razumevanje vpliva telesne aktivnosti na raven kisika pa je potrebno razumeti zgradbo človekovih možganov. Možgani, hrbtenjača in živci sestavljajo živčevje človeka, ki je odgovorno za prenos signalov po telesu človeka. V grobem živčni sistem razdelimo na centralno ter periferno živčevje. V centralnem živčevju poteka zaznavanje dražljajev, njihovo sprejemanje, mišljenje, oblikovanje odziva na ta dražljaje, organizacija vedenja ter učenje. V perifernem živčnem sistemu pa živčna vlakna omogočajo prenos informacij od zaznavnih receptorjev do osrednjega živčevja ter nazaj. Centralni živčni sistem je zgrajen iz možganov ter hrbtenjače. Glavni gradniki naših možganov so nevroni, ki se med seboj povezujejo v sinapse (Bajrović, 2012).
Človeški možgani so sestavljeni iz sive in bele snovi, ki ji rečemo možganovina. Siva možganovina oz. sivina se nahaja na zunanjem delu možganov, medtem ko se bela možganovina oz. belina nahaja v notranjosti možganov. Sivina se iz možganov razširja tudi po celotni hrbtenjači v notranjosti, medtem ko se belina nahaja na površini hrbtenjače. V sivini se nahaja veliko sinaps, tj. stikov med živčnimi celicami, katerih glavna vloga je nadzor nad gibanjem, spominom, pozornostjo, učenjem ter čustvi. Za razliko od sivine pa je belina tista, ki omogoča, da signali oz. dražljaji po telesu potujejo hitreje (Mercadante in Tadi, 2020).
Velik vpliv na strukturo in funkcijo možganov ima prav telesna aktivnost. Vpliva namreč na:
1. gostejšo sivo v območju hipokampusa ter gostejšo belo možganovino, ki podpira t. i.
izvršilne funkcije ter dviga sposobnost samoregulacije;
2. spremembe v plastičnosti možganov;
3. dvig ravni pozornosti, spomina in izvršilnih funkcij (Maruwes, Santos, Hillman, Sardinha, 2017).
Boljša miselna sposobnost pri posameznikih, ki se ukvarjajo s športom, pa je povezana tudi z dejstvom, da športna aktivnost povečuje količino kisika v predelih možganov, ki so odgovorni za učenje ter spomin. Večja količina kisika v možganih je namreč ključna za uspešno procesiranje informacij, tj. učenje, pomnjenje (Blake, Zhao, Benden in Wendel 2015).
2.1.4 Pomen gibalne/športne aktivnosti skozi različna življenjska obdobja
Športna aktivnost ima zelo močan vpliv prav v vseh življenjskih obdobjih. Da pa zagotovimo željo po ukvarjanju s športom čez vsa ta obdobja, pa je potrebno začeti na začetku, že v otroštvu. Miselna struktura, ki jo namreč ustvarimo v otroštvu, vpliva na miselno strukturo v
12
odraslosti. J. Zurc (2011) navaja, da: »Vedenjski vzorci gibanja in športnega udejstvovanja, pridobljeni v otroštvu, se namreč po večini ohranijo celo življenje in tako sooblikujejo temelje za dejavno in zdravo življenje« (str. 127). Gre za obdobje, v katerem je posameznik maksimalno dojemljiv ter se odziva na zunanje vplive, ki vodijo v pridobivanje gibalne pismenosti ter želje po gibanju (Zurc, 2011).
Najpomembnejšo vlogo pri vzbujanju interesa za ukvarjanje s športno aktivnostjo imajo zagotovo starši. Starši so tisti, ki zavedno ali nezavedno, posredno skrbijo za ohranjanje ter izboljševanje kompetenc o gibanju (Pišot, 2016). Pišot (2016) meni, da »gibalno kompetenten otrok pomeni tudi gibalno kompetentne starše« (str. 14). Starši namreč lahko že v otroštvu otroku predstavijo telesno aktivnost kot vrednoto, le-ta pa se jim skozi razvoj umesti v njegov vrednostni sistem (Tušak in Blatnik, 2016). Pri tem je ključno tudi razumevanje kompleksnosti podpore staršev, ki se deli na spodbude (čustvena podpora), vpetost staršev v gibalno aktivnost (zgled) ter pomoč pri zagotavljanju gibalne aktivnosti otrok (finančna podpora). Kljub temu, da je pomembnost staršev v otroštvu velika, pa obstaja le šibka povezanost med gibalno aktivnostjo staršev ter otrokom, kar pomeni, da ne moremo trditi, da aktiven starš pomeni tudi aktivnega otroka (Dolenc in Pišot, 2016).
V obdobju mladostništva je pomembno poudariti tudi povezavo med vplivom staršev in vrstnikov. Po mnenju V. L. Kropej (2007) ima vpliv vrstnikov in okolja pomembnejšo vlogo pri oblikovanju interesov in hobijev kot pa skupno okolje, tj. družina. Velja namreč, da bo otrok športno dejaven, ko odraste, ne glede na vpliv skupnega okolja. Vendar pa je velika možnost, da bo vpliv oz. zaviranje individualnega okolja pri izražanju svoje nagnjenosti, tj.
ukvarjanja s športom tako močna, da v odraslosti ne bo več športno dejaven. Starši na tej točki lahko vplivajo le na to, da otroka vpišejo na organizirano športno vadbo oz. v športni klub, na željo po nadaljevanju pa bo imelo največji vpliv individualno okolje, tj. vrstniki. Po drugi strani pa v pregledni študiji Meesterja, van Lentheja, H. Spittaels, N. Lien ter I. De Bourdeaudhuij (2009) izpostavljajo, da so v intervencijah spodbujanja gibanja pri mladostnikih velik vpliv na izboljšanje imeli prav starši. Podobno je z vplivom vrstnikov, ki s spodbudami pozitivno vplivajo na povečanje telesne aktivnosti pri posamezniku (Meester idr., 2009). J. Zurc (2008) meni, da se z leti šolanja in naraščanjem starosti zmanjšuje pogostost gibalne aktivnosti, kar nakazuje na resnost problema, ko otrok vstopi v obdobje mladostništva.
Ob prehodu iz srednje šole na fakulteto se pojavi veliko sprememb. Ena izmed glavnih sprememb je zagotovo sprememba načina življenja, kar povzroči tudi padec količine telesne aktivnosti. Kritičnost tega obdobja zaznamuje tudi porast nezdravih razvad, tj. poseganje po alkoholu ter kajenje. Na podlagi raziskave na Češkem le 9 % študentov dosega kriterij 10 000 korakov vsak dan v tednu. Najnižje število korakov je pri študentih opaziti med vikendom, predvsem ob sobotah. Velik vpliv na telesno aktivnost študentov v času študija imajo izkušnje ukvarjanja s športno aktivnostjo v preteklosti (Sigmundová, Chmelík, Sigmund, Fetlová in Frömel, 2013).
13
2.2 Sedentarni način življenja
2.2.1 Opredelitev sedentarnega načina življenja
Moderni način življenja nas vedno bolj spodbuja k sedentarnemu načinu življenja ter sedentarnim vedenjem. Posledično se vedno več ljudi zateka k telesni neaktivnosti, ne le službeni, pač pa tudi prosti čas preživijo v sedečem položaju.
Sedentarni način življenja je postal etiketa moderne družbe in vedno bolj ogroža zdravje posameznikov. Sedentarno vedenje oz. sedentarni način življenja vključuje vse aktivnosti, pri katerih je energijska poraba manjša ali enaka 1,5 metabolnega ekvivalenta1 bodisi med sedenjem ali med ležanjem (Nobrega idr., 2017). Razlogi za porast sedentarnega življenja se skrivajo predvsem v razvoju moderne tehnologije, vedno večji uporabi pasivnega transporta (tj. avto, avtobus, vlak) in v spremembah preživljanja prostega časa. Poleg tega ima velik vpliv na vključevanje v sedentarne aktivnosti tudi računalnik, telefon ter vpetost v socialne medije, ki veljajo za močne motilce pozornosti (Hegarty, Mair, Kirby, Murtagh in Murphy, 2016).
Študija na Nizozemskem (Hidding idr., 2017) je raziskovala, zaradi katerih razlogov se posamezniki odločajo za sedentarna vedenja. V raziskavo so bili vključeni otroci in njihovi starši. Raziskovalci so jim zastavili dve vprašanji. Otroke so vprašali, kateri so tisti primarni razlogi, da izbirajo aktivnosti, ki jih spodbujajo k telesni neaktivnosti oz. sedentarnemu vedenju. Starše so vprašali, kateri razlogi so po njihovem mnenju tisti, zaradi katerih otroci izbirajo aktivnosti, ki jih spodbujajo k telesni neaktivnosti oz. sedentarnemu vedenju.
Med otroki so prevladovala naslednja mnenja:
»Sedim, ker tako lažje delam oz. se igram.«
»Sedim, ker je to norma.«
»Sedim, ker se tako počutim bolje.«
»Sedim, ker sem utrujen/a in se želim odpočiti.«
»Sedim, ker ni nikogar, ki bi se igral z mano.«
»Sedim, ker so aktivnosti sede zanimive.«
Med starši so prevladovala naslednja mnenja:
»Moj otrok sedi, ker je utrujen in se želi odpočiti.«
»Moj otrok sedi, ker tako lažje dela oz. se igra.«
»Moj otrok sedi, ker je to norma.«
»Moj otrok sedi, ker so aktivnosti sede zanimive.«
1 Metabolni ekvivalent (MET) je enota, ki se uporablja za ocenjevanje porabe kisika med telesno dejavnostjo, pri čemer se 1 MET opredeljuje kot poraba energije (kisika) pri sedenju. 1 MET za povprečnega odraslega človeka znaša 1 kcal/kg telesne teže/uro ali3,5 ml O2/kg/min (Š. Volčanšek in M. Peifer, 2014, str. 604).
14
Največji procent razlogov, ki vodijo otroke v aktivnosti, ki spodbujajo sedentarno vedenje, se navezuje predvsem na psihološko, kognitivno in čustveno področje. Poleg tega se kar nekaj odgovorov navezuje tudi na socialno, kulturno ter okoljsko področje. Najmanj odgovorov pa je tistih, ki se navezujejo na demografsko ter biološko področje. Odgovorov, ki bi se navezoval na vedenjsko področje, pa v tej raziskavi ni bilo (Hidding idr., 2017).
Tremblay in sodelavci (2017) so za boljše razumevanje terminologije znotraj sedentarnega vedenja izdelali model, ki so ga poimenovali »Final conceptual model movement-based terminology«, ki bi ga lahko opisali kot »Zaključni konceptualni model terminologije v gibanju«.
Notranji krog tega modela se razdeli na 3 dele glede na energijsko porabo, ki jo določena aktivnost zahteva, in sicer na spanje, telesno aktivnost ter sedentarno vedenje. Za spanje je značilen približno 1 metabolni ekvivalent, za telesno aktivnost več kot 1,5 metabolnega ekvivalenta, medtem ko je za sedentarna vedenja značilno enako ali manj kot 1,5 metabolnega ekvivalenta. Znotraj telesne aktivnosti se notranji krog razdeli še na intenzivnosti, ki jo določena telesna aktivnost povzroči, in sicer na visoko, srednjo in nizko intenzivnost telesne aktivnosti. Zunanji krog se razdeli na več delov glede na položaj, ki ga pri določeni aktivnosti izvajamo. Terminov znotraj zunanjega kroga je več, in sicer stanje, sedenje, naslanjanje, ležanje ter ostale aktivnosti (Tremblay idr., 2017).
