UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA
Ines Vojvodić
POMEN PROSTORSKE KOMUNIKACIJE V BOLNIŠNIČNEM OKOLJU
diplomsko delo
THE IMPORTANCE OF SPATIAL COMMUNICATION IN THE HOSPITAL ENVIRONMENT
diploma work
Mentorica: viš. pred. dr. Darja Thaler Recenzentka: viš. pred. dr. Suzana Mlinar
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
V prvi vrsti bi se rada zahvalila mentorici viš. pred. dr. Darji Thaler za vso pomoč, usmeritve pri izdelavi diplomskega dela ter za pridobljeno znanje tekom študija.
Posebna zahvala je namenjena mojemu možu Dejanu, ki me je spodbujal pri študiju in pri pisanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi staršem, mami Hermini in očetu Juriju, ki sta me na svoj način spodbujala pri pisanju diplomskega dela in pomagala pri varstvu sina Alekseja in hčere Line.
Iskrena hvala vsem.
IZVLEČEK
Uvod: Prostor je ključni element, ki vpliva na moralo in produktivnost bolnišničnega osebja, za pacienta pa pomeni hitrejše okrevanje. Te izboljšave so pripisane določenim elementom vizualnega okolja; vključujejo uporabo ustrezne barve pri notranjem oblikovanju. Namen:
Namen diplomskega dela je ugotoviti, ali ima prostor vpliv na pacienta v bolnišničnem okolju. Metode dela: Za doseganje namena diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo, ki temelji na sistematičnem pregledu literature. Pregled literature je potekal od septembra do novembra 2021. Zadetke smo ožili z omejitvenimi kriteriji: obdobje 2011–
2021, jezik besedila angleščina in slovenščina, brezplačna dostopnost primernih člankov na podlagi pregledanih izvlečkov v polnem besedilu in recenzirani prispevki. Rezultati:
Analiza podatkov kaže, da lahko vizualni elementi okolja pri pacientu spodbujajo občutek dobrega počutja. Barva je le eden od vidikov uspešne notranje bolnišnične sobe, vendar s spreminjanjem barve sten in tal lahko najhitreje in stroškovno najučinkovitejše dosežemo rezultate, ki imajo lahko pozitiven učinek na doživljanje pacientov. Razprava in zaključek:
Vloga prostorske komunikacije na počutje pacientov je raznolika, zato naj bi se medicinske sestre v slovenskem prostoru več vključevalo v samo zasnovo bolniškega okolja. Pri tem se je potrebno opirati na izsledke raziskav že obstoječih študij in uporabljati vse naravne razpoložljive vire. Ko se bo v naslednjih nekaj letih zdravstveni sektor soočil z izzivi prenove, širitve in gradnje novih objektov, je dobro upoštevati vse elemente, saj bistveno izboljšujejo počutje pacientov in dokazano skrajšuje ležalne dobe.
Ključne besede: neverbalna komunikacija, prostorska komunikacija, pacient, doživljanje zdravljenja, vplivi okolja
ABSTRACT
Introduction: Space is a key element that affects the morale and productivity of hospital staff, and means faster recovery for the patient. Improve thus attributed to certain elements of the visual environment; involve the use of appropriate colors in interior design. Purpose:
The purpose of the thesis was to determine whether the space has an impact on the patient in a hospital environment. Methods: The diploma thesis uses a descriptive method based on a systematic review of the literature. The literature review took place from September to November 2021. The results were considered with limited criteria: the period 2011–2021, the language of the text in English and Slovene, free access to initial articles based on the reviewed abstracts in full text and peerreviewed papers. Results: Analysis of the data shows that the visual elements of the environment can promote a sense of wellbeing in the patient.
Color is just one aspect of a successful interior hospital room, but by changing the color walls and floors can be the fastest and most costefective way to achieve results that can have a positive effect on patient experience. Discussion and conclusion: The role of spatial communication in the wellbeing of patients is diverse, so nurses in Slovenia should be more involved in the very design of the hospital environment. In doing so, it is necessary to conduct further research of all studies and use all natural resources available. When the healthcare sector faces the challenges of renovating, expanding and building new facilities in the coming years, it is good to use all the elements so that it improves patient wellbeing and has been proven to shorten length of stay.
Key words: nonverbal communication, spatial communication, patient, treatment, environmental influences
KAZALO VSEBINE
1 UVOD...1
1.1 Teoretična izhodišča ...1
1.2 Neverbalna komunikacija ...2
1.3 Prostorska komunikacija v teoriji in praksi ...3
1.4 Vpliv barve prostora na doživljanje zdravljenja ...5
1.5 Ozadje uporabe barv notranjosti bolnišnic v 20. stoletju ...7
1.6 Doživljanje pacienta...8
1.7 Pomen prostora na počutje in zdravje pacientov ...9
2 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA ... 12
3 METODE DELA ... 13
4 REZULTATI ... 16
4.1 Prikaz rezultatov po kategorijah in kodah ... 16
5 RAZPRAVA ... 21
6 ZAKLJUČEK ... 29
7 LITERATURA ... 30
KAZALO SLIK
Slika 1: Diagram Prisma ... 15
KAZALO TABEL
Tabela 1: Prikaz zadetkov pri pregledu literature v ebazah ... 14
Tabela 2: Prikaz kod in kategorij ... 16
Tabela 3: Hierarhija dokazov v znanstvenoraziskovalnem delu ... 17
Tabela 4: Prikaz ključnih ugotovitev analiziranih člankov ... 18
1 UVOD
Hull (2016) pojasni, da kar čutimo, po navadi odražamo in ta občutek se odraža tudi na sogovorniku. Če se počutimo razočarano in jezno, se lahko tudi tisti, ki nas poslušajo, prav tako počutijo frustrirane in jezne. Če smo veseli in izražamo veselje do interakcije s poslušalci, nevede z našimi obraznimi izrazi in telesnimi manirami tudi v sogovorniku vzbudimo veselje. Ravno zato se moramo včasih kar malo psihično prilagoditi oz. spremeniti odnos preden vstopimo v sobo, kjer naj bi komunicirali z enim od naših pacientov. Če nismo srečni, moramo biti srečni. Če smo živčni – no, če smo malo nervozni, nas lahko to ohranja na vrhu naše igre. Nadziranje je pomemben del, medtem Mandal (2014) poudarja, da nebesedno vedenje vključuje vsa komunikacijska dejanja, razen govora. Komunikacija pomeni posredovanje informacij prek signalov. Uporabljamo govorico telesa, ne da bi se tega zavedali, zaznavamo in interpretiramo pa tudi govorico telesa drugih ljudi. Ločimo več nivojev neverbalnega vedenja, in sicer verbalnovokalni, neverbalnovokalni in neverbalno
nevokalni. Več kretenj ponazarja razmerje med verbalno in neverbalno komunikacijo.
Nebesedni pojavi so najpomembnejši pri strukturiranju in ponavljajočih se odnosov.
Ker je po Kendra (2020) precejšen del naše komunikacije neverbalen, strokovnjaki ugotavljajo, da se vsak dan odzovemo na tisoče neverbalnih znakov in vedenj. Tudi naša izbira barv, osvetljenost in temperatura prostora veljajo za sredstvo neverbalne oz.
prostorske komunikacije. Raziskave barvne psihologije so pokazale, da lahko različne barve prikličejo različna razpoloženja. Prostor lahko spremeni tudi fiziološke reakcije organizma na različna bolezenska stanja. Ne le barva prostora, pač pa so tudi predmeti in slike v prostoru orodja, s katerimi se lahko neverbalno komunicira. Neverbalno komuniciramo tudi z uniformami in tako že na prvi pogled dobimo informacije o osebi, s čim se človek preživlja.
Vojak bo oblečen v vojaško obleko, policist bo oblekel uniformo, zdravnik pa bel plašč.
1.1 Teoretična izhodišča
Celo Charles Darwin je bil vključen v preučevanje neverbalne komunikacije. Leta 1899 je objavil "Izražanje čustev pri človeku in živali", v katerem je zaključil, da je neverbalna komunikacija primarni "način podajanja informacij", in besedno komunikacijo postavil kot
preprosto razširitev neverbalne oblike. Tako so naša govorica telesa, izrazi obraza, glas in način, kako drugim predstavimo to, kar govorimo, izjemno močni (Hull, 2016).
Neverbalna komunikacija je po Hull (2016) lahko močnejša in včasih celo vplivnejša od verbalne. Strokovnjaki medosebne komunikacije so ocenili, da neverbalna komunikacija predstavlja približno 70 odstotkov celotne komunikacije. Z drugimi besedami, le približno 30 odstotkov komunikacije vključuje dejanske besede, ki jih uporabljamo. Nekateri so ocenjevali, da naj bi neverbalna komunikacija predstavljala celo 93 odstotkov, a ker je bilo to precej visoko ocenjeno, je primernejše govoriti o 80 odstotkih, kar pa je še vedno zelo impresivna številka. To pomeni, da le 20 odstotkov vpliva naše komunikacije izhaja iz besed, ki jih uporabljamo.
Annemans in sodelavci (2018) navajajo, da se bo v naslednjih nekaj letih zdravstveni sektor soočil z izzivi prenove, širitve in gradnje novih objektov. Vključevanje zdravstveno negovalnega osebja se pri načrtovanju teh objektov povečuje. Strokovnjaki so se veliko ukvarjali s pomenom barve urgentnih centrov na izkušnje pacientov z obravnavo.
Najnovejša spoznanja kažejo na to, da so za urgentne paciente pogosto značilna negativna čustva. Prednjačijo ranljivost, tesnoba, stres in strah. Negativne izkušnje pacientov in svojcem so se pojavljale med čakanjem predvsem zaradi neprijetnega prostora in opreme.
1.2 Neverbalna komunikacija
Austin in Sweller (2014) navajata, da socialna interakcija steče med dvema takrat, ko gre za izmenjavo verbalnega govora in neverbalnega vedenja. Rezultati njune študije kažejo, da je prisotnost geste med kodiranjem sestavni del učinkovitega sporočanja informacij o smeri prostorske poti, zlasti za otroke.
Nebesedni vidiki komunikacije so bili nedvomno pomemben del posredovanja informacij, ko se je Homo sapiens v prazgodovini začel ukvarjati z družbenim vedenjem, poudari Hull (2016). Nebesedni vidiki komunikacije so že od začetka temeljni za preživetje. Tako so naša govorica telesa, naša mimika, naš glas in način, kako to, kar povemo, izjemno močni. Znati se moramo predstaviti na pozitiven in konstruktiven način. Nebesedna komunikacija ima različne oblike, od tega, kako vstopimo v sobo za preglede, kjer naj bi potekal razgovor z
novim pacientom, do tega, kako sedimo, ko komuniciramo z drugimi, in kretnje, ki jih uporabljamo, ko govorimo.
Hull (2016) razlaga, da je to, kar imenujemo "pravilo dveh minut", kritično pomemben del neverbalne komunikacije. Ko vstopimo v sobo za preglede, kjer bomo obiskali pacienta, ali vstopimo v sejno sobo na razgovor za novo delovno mesto, bodo prisotni v prvih dveh minutah po vstopu v njihov prostor določili svojo oceno o nas. To vključuje naš način oblačenja, kako vstopimo v sobo, naš očesni stik, kako stojimo ali sedimo in kako uporabljamo kretnje, ko govorimo. In to začetno oceno je težko izbrisati. Ohranjanje ravnotežja in pomirjujoče telesne manire bosta pripomogla k ustvarjanju tolažilnega vzdušja za tiste, s katerimi komunicirate. Če ste živčni, ko vstopite v sobo, bodo prisotni to začutili in verjetno to izrazili. To je nalezljivo. Prav tako bodo nervozni kot vi in verjetno ne bodo uživali v tem, kar imate za povedati.
Charles Spurgeon, eden največjih komunikatorjev prejšnjega stoletja, je svojim študentom pogosto govoril “Ko govorite o nebesih, naj vaš izraz obraza izraža veselje in navdušenje.
Ko govorite o peklu, bo izraz na obrazu spontano prišel.” Na precej humoren način namreč pove, da komunikacija vključuje veliko več kot le besede – vključuje naš videz, našo umirjenost in način, kako se predstavimo tistim, s katerimi komuniciramo, poudarja Hull (2016).
1.3 Prostorska komunikacija v teoriji in praksi
Park (2013) s študijo ugotavlja vpliv barve prostora pediatrične klinike na počutje otrok.
Primerjal je tudi vpliv kulture na želje po izbiri barve. Avtor pove, da je bilo veliko obstoječih raziskav na področju oblikovanja okolja osredotočenih na okolje za zdrave otroke in odrasle, vendar poudari, da teh ugotovitev ni mogoče uporabiti v okoljih za pediatrične paciente. Rezultati predhodnih študij so običajno temeljili na zaznavanju majhnih barvnih vzorcev, ki se razlikujejo od videza barve na stenskih površinah. Ugotovil je, da je le bela barva izstopala pri izboru za prostor in je tudi v povezavi s kulturnimi razlikami. Korejskim pediatričnim pacientom je bela barva ljubša od Američanov. Poleg bele barve pa prednjačita pri izboru modra in zelena. Med spoloma ni prihajalo do bistvenih razlik, ker so moški
pacienti dajali nižje ocene za rdečo in vijolično kot ženske. Avtor poudari, da lahko ti rezultati pomagajo izvajalcem zdravstvenih storitev in strokovnjakom, da bolje razumejo ustrezne barve za pediatrično populacijo.
Liu in sodelavci (2014) so poročali, da je barva eden najmočnejših vidikov okolja in spodbuja človekovo prilagajanje okolju ter krepi prostorsko obliko. Barva prostora lahko spremeni zaznano velikost in toploto prostora, izzove asociacije, poveča introvertiranost ali ekstroverzijo, spodbudi jezo, sproščenost in vpliva na fiziološke odzive. Za proučevanje psihološkega vpliva barve je bilo izvedenih več študij, katerih izsledki so, da tople barve zagotavljajo vizualno aktivacijo in stimulacijo, hladne barve pa sporočajo subtilnost in sprostitev. Prostor je nujen ključni element, ki vpliva na moralo in produktivnost bolnišničnega osebja; poročajo celo, da je izboljšano vizualno okolje pomenilo za pacienta hitrejše okrevanje za kar 10 %. Dejansko so bile te izboljšave pripisane določenim elementom vizualnega okolja; vključujejo uporabo ustrezne barve pri notranjem oblikovanju. Pri načrtovanju bolnišnic lahko barva vpliva na dojemanje ljudi in odzive na okolje ter vpliva tudi na stopnjo okrevanja pacientov, izboljšuje kakovost in splošno izkušnjo pacientov, osebja in obiskovalcev. Barva prostora lahko spodbuja tudi občutek dobrega počutja in neodvisnosti.
Po Liu in sodelavci (2014) obstajajo številne študije na področju psihologije, ki dokazujejo razmerje med človeškim vedenjem in barvo. Študij barv na področju okoljskega oblikovanja pa skoraj ni. Kljub temu so ugotovili, da otroci kažejo pozitivna čustva na svetle barve (roza, rdeča, rumena, zelena, vijolična ali modra) in negativna čustva na temne barve (rjava, črna, siva). Pomemben zagon za naraščajočo mednarodno ozaveščenost o oblikovanju prostorov zdravstvenih ustanov so vedno večji znanstveni dokazi, da lahko nekatere strategije okoljskega oblikovanja prispevajo k boljšim izidom zdravljenja.
Barton in Rogerson (2017) navajata, da se je na globalnem področju pojavila potreba po dostopni in stroškovno učinkoviti infrastrukturi za duševno zdravje. Javne zelene površine obstajajo od 19. stoletja in veljajo prepričanja, da bi lahko prinesle koristi za zdravje. Zeleni prostor oz. zelena površina je izraz, ki se uporablja za opis ohranjenih ali neobdelanih okoljskih površin, ki lahko vključujejo naravne rezervate, divja okolja in urbane parke.
Pogosto so zeleni prostori, zlasti v urbanih okoljih, namensko zasnovani zaradi svojih rekreacijskih ali estetskih lastnosti. Globalna urbanizacija je zmanjšala dostop do zelenega
prostora, vendar obstajajo dobri dokazi o pozitivnem razmerju med ravnmi zelenega prostora v okolju ter duševnim zdravjem in blaginjo. Posamezniki imajo manj duševnih stisk, manj tesnobe in depresije, boljše počutje in bolj zdrave profile kortizola, če živijo v urbanih območjih z več zelenega prostora. Poročajo o velikih razlikah o razširjenosti bolezni pri primerjavi prebivalcev z bolj zelenimi in manj zelenimi okolji. Alock in sodelavci (2014) dodajajo, da posamezniki, ki se preselijo iz manj zelene v bolj zeleno površino, kažejo bistveno boljše duševno zdravje v treh letih po selitvi.
Med prazniki in vikendi se po Wright (2020) skoraj vedno zadržujemo nekje na pokrajinah, pa naj gre za plaže ali gozdove, jezera ali gore. Ni naključje, da za mnoge od nas rekreacija in prosti čas v takšni ali drugačni obliki vključuje stik z naravo. Izkazalo se je, da je bližina narave povezana z nižjo stopnjo stresa in tudi z zmanjšanjem simptomov depresije in tesnobe. V eni od novozelandskih študij so zdravniki sedečim pacientom dali "zeleni recept", pisni načrt, ki priporoča reden sprehod po parku za izboljšanje njihovega zdravja, in ugotovili, da so pacienti znatno povečali svojo telesno aktivnost. Povzamemo torej, da so zelene površine pomemben dejavnik zdravja, ne samo zato, ker omogočajo telesno aktivnost, ampak tudi zato, ker dokazano spodbujajo višjo raven duševne blaginje in socialne povezanosti.
1.4 Vpliv barve prostora na doživljanje zdravljenja
Od začetka zapisanega časa (in verjetno še prej) človek verjame v zdravilno moč barve. Moč sonca in mavrice sta bili povezani z božanskimi silami. V mnogih primitivnih religijah so častili sonce. Naši predniki so že zgodaj opazili, da sončna svetloba vzdržuje vse življenje in da bi brez njega obstajala smrt. Ljudje, ki študirajo teorijo barv in psihologijo barv, so ugotovili, da uporaba barve tako v stanovanjskih kot poslovnih prostorih lahko vpliva na razpoloženje ljudi. Nekako gre verjeti, da na primer oranžna barva vzbuja občutek lakote, medtem ko vijolično barvo povezujemo s kraljevsko družino (Austin & Sweller, 2014).
Vse barve imajo pomen in so lahko povezana z določenimi razpoloženji in temperamenti.
Horsburgh (1995) prav tako predstavlja svojo teorijo, s katero meni, da se lahko stopnja fizičnega stresa pacientov in njihovih družinskih članov poviša v bolnišničnem okolju, ki vpliva na kognitivno dojemanje in proces zdravljenja.
Vansteelant (2018) je mnenja, da se v sobi s stenami, ki so pobarvane modro, počutimo mirnejše. Študije kažejo, da je modra barva pomirjujoča in lahko celo zniža naš srčni utrip in krvni tlak, medtem ko rdeče stene dvigujejo raven energije. Ne glede na to, ali se to zgodi zavestno ali nezavedno, ima lahko barva psihološki vpliv na naše razpoloženje in vedenje, dodaja.
Barva ima še posebej pomembno vlogo za ljudi, ki živijo z demenco ali Alzheimerjevo boleznijo v domovih ali bolnišnicah, razlaga Vansteelant (2018). Od spodbujanja mirnejšega razpoloženja do pomoči stanovalcem, da samostojno najdejo pot do jedilnice ali rekreacijske sobe, lahko barva sten, tal in drugih elementov močno vpliva na kakovost življenja in udobje v tovrstnih okoljih. Nekatere barve (zelena, modra) so pomirjujoče in delujejo pomirjujoče za ljudi, ki so v prostorih odete s temi barvami. Študije kažejo, da lahko roza barva pomaga pomiriti paciente z agresivnimi nagnjenji, rdeča barva pa je dobra izbira za prostore, kjer se spodbuja duševna stimulacija, kot so npr. sobe za rekreacijo. Rumeni in rožnati odtenki so dobri za kopalnice, saj dajejo laskavi sijaj in povečujejo pozitivnost.
Vansteelant (2018) poudarja pomen kontrastnih barv za poudarjanje stopnic, pragov, vrat in drugih možnih ovir, saj jih naredi izstopajoče, zaradi česar so stanovalci varnejši. Nekaj tako preprostega, kot je sprememba barve pokrova straniščne školjke od straniščne školjke, lahko pomaga pacientom tako z demenco kot z okvarami vida. Enako velja za stole, mize itd.
Pohištvo, ki je v kontrastu s stenami in tlemi, olajša gibanje po prostoru, poleg tega pa skupaj z mizami in stoli poudari funkcijo prostora. Barvo lahko uporabimo tudi za varnost stanovalcev, saj lahko ista barva vrat kot prostora omogoča zlivanje sten in tako pacienti ne bi pomotoma zapustili prostora. Da se zmanjšuje zmeda, so lahko prostori obarvani različno.
Prednosti različnih barv je po Vansteelant (2018) tako mogoče uporabiti za bolnišnice in klinike. Modra in zelena barva lahko na primer zelo učinkovito “pomirjata živce” v sprejemnih čakalnicah. Kontrastne barve se lahko uporabijo za poudarjanje določenih elementov (kopalnic, informacijskih miz, parkirnih površin itd.). Kot že rečeno, načela oblikovanja, ki naredijo oznake bolj vidne in čitljive za paciente, pa jim lahko pomagajo, da lažje najdejo pot. Ko gre za izbiro barv in oblikovnih elementov za bolniško okolje, je treba upoštevati še marsikaj, poleg tega, da je videti privlačno. Pri prostoru je najprej potrebno
pretehtati potrebe ciljnih skupin. Kot izhodišče za prostor se vzame standardni pristop kot in se gradi na tem, z prilagajanjem, da se v celoti podpre potrebe pacientov.
1.5 Ozadje uporabe barv notranjosti bolnišnic v 20. stoletju
Nikolić in Nikolić (2012) razlagata, da je teorija uporabe barve v notranjosti bolnišničnih objektov in njen vpliv na okrevanje pacientov izhajalo iz uporabe barve pri zdravljenju pacientov in njenih učinkov na njihove psihične in fizične sposobnosti. Pred letom 1918 so bile barvne sheme v bolnišnicah omejene na pobeljene stene nad višino vodoravnih desk, pritrjenih na steno, ki so ščitile pred poškodbami zaradi uporabe stolov ali drugega pohištva.
Pod temi letvicami je bila običajno temno rjava. V dvajsetih letih prejšnjega za stoletja je uvedba pralnih barv za stene prinesla spremembe pri uporabi barv v bolnišnicah, a še vedno omejena le na belo sijajno (zaradi laka) barvo. Pod belo barvo so še vedno prevladovale temne barve, ki prekrivajo madeže, kot je temno zelena ali rjava. Zaradi tovrstne sheme je bilo prisotno prepričanje, da se zgoraj na beli pralni barvi težje pojavijo madeži, a če se, se zlahka sperejo, medtem ko se na temnejših barvah stene madeži sploh ne opazijo. To je še posebej veljalo v operacijskih sobah.
V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja je postala modna popolnoma bela, v naprednejših bolnišnicah pa so temne barve zamenjale bele ploščice. Kasneje so razmišljanja o uporabi barve v bolnišnicah šla v smer zagotavljanja ozadja, na katerem bo umazane dele zlahka opaziti, saj vemo, da vsaka umazanija povzroča bakterijsko kontaminacijo. Prav tako so v notranjost bolnišničnih prostorov uvedli barve, ki so zagotavljale udobno vzdušje za bivanje in okrevanje pacientov ter delo zaposlenih, še razložita Nikolić in Nikolić (2012).
Psihološki učinek barv v prostoru je doživel razvoj kasneje v 50. letih 20. stoletja. S tem se je ukvarjal Faber Birren, ameriški znanstvenik, in z raziskavo ugotovil, da imajo ekstravertirani posamezniki raje tople barve, medtem ko introvertirani hladne barve. Wells (2003) je nato poskušal določiti razpoloženje, ki ga izzove posamezna barva. Ugotovil je, da oranžna barva povzroča najbolj intenziven občutek vznemirjenja, zelena pa je najbolj pomirjujoča. Tako je bila poleg bele zelena desetletja najpogostejša barva v notranjosti bolnišnic in prisotna je nemalo kje tudi danes povesta Nikolić in Nikolić (2012).
Sodobne študije raziskav barv v notranjosti zdravstvenih ustanov se večinoma izvajajo v laboratorijih pri zdravih ljudeh. Rezultate je tako težko posploševati na zdravljenje bolnih v bolnišnici, a vseeno je mogoče dobiti uvid v njihovo psihofizično stanje. Učinek barve prostora na pacienta mora biti merljiv in dokazan z različnimi parametri, kot so zmanjšana anksioznost, čas bivanja v bolnišnici, količina protibolečinskih zdravil ipd., saj bomo le imeli idealno barvno shemo za posamezne klinike ali diagnoze. Do zdaj je mogoče z gotovostjo trditi le, katere barve se pri nekaterih pacientih ne smejo uporabljati, ker je dokazano, da njihova uporaba poslabša stanje. Na primer v dermatologiji oranžna ni priporočljiva kot barva prostorov, ker pacienti v prisotnosti rdeče in pomarančne barve čutijo srbenje. Istih barv se ne sme uporabljati na oddelkih za duševne bolezni. V kardiologiji modre barve ne smemo uporabljati, ker poslabša stanje nekaterih diagnoz. V porodnišnicah naj se ne bi uporabljala rumena, ker predstavlja oviro za diagnozo zlatenice pri otrocih. Leta 1976 je Marccela Graham opredelila šest kategorij, ki predstavljajo človekov odziv na barvo, ta kategorizacija pa je bila izhodišče za številne nadaljnje študije, poudarjata Nikolić in Nikolić (2012).
1.6 Doživljanje pacienta
Nemalokrat se v rumeni sobi počutimo tesnobno, modra barva prostora pa na nas vpliva umirjeno in sproščeno, pove Cherry (2020). Umetniki in notranji oblikovalci že dolgo verjamejo, da lahko barva zelo vpliva na razpoloženje, občutke in čustva. "Barve, tako kot značilnosti, sledijo spremembam čustev," je nekoč pripomnil umetnik Pablo Picasso.
Avtorica navaja, da je leta 1666 angleški znanstvenik Sir Isaac Newton odkril, da ob prehodu bele svetloba prehaja skozi prizmo in se ob tem loči na vse vidne barve. Newton je tudi ugotovil, da je vsaka barva sestavljena iz ene valovne dolžine in je ni mogoče ločiti na druge barve. Nadaljnji poskusi so pokazali, da se lahko barvna svetloba kombinira in pri tem nastane nova barva. Na primer rdeča svetloba, pomešana z rumeno svetlobo, ustvari oranžno barvo. Vsi smo že kdaj slikali in pri tem opazili, kako lahko določene barve mešamo, da ustvarimo drugo.
Elliot in Aarts (2011) sta leta 2011 opozorila, da je glede na razširjenost barv psihologija barv slabo razvito področje. Presenečalo ju je, da je bilo opravljenih malo raziskav na to temo in še tisto, kar je bilo, je šlo večinoma za posledico praktičnih pomislekov, ne
znanstvene strogosti. Kasneje se izkaže, da postane koncept psihologije barv vroča tema v marketingu, umetnosti, oblikovanju in na drugih področjih, tudi v zdravstveni negi. Večina dokazov na tem področju je bila do nedavno v najboljšem primeru anekdotična, vendar so raziskovalci in strokovnjaki v zadnjem času naredili nekaj pomembnih odkritij in opažanj o psihologiji barve in njenem učinku na razpoloženje, občutke in vedenje pacientov.
Elliot in Aarts (2011) tudi ugotavljata, da je večina občutkov glede barv osebno zakoreninjena v posameznikih in njihovi kulturi. Večina psihologov na barvno terapijo gleda s skepticizmom in poudarja, da so domnevni učinki barve pogosto močno pretirani. Tudi barve imajo v različnih kulturah različne pomene. Raziskave so v mnogih primerih tudi pokazale, da so učinki barve, ki spreminjajo razpoloženje, lahko le začasni. Modra soba lahko sprva povzroči občutek umirjenosti, vendar učinek po kratkem času izgine.
Taylor in sodelavci (2013) pa omenijo še barvo uniforme na počutje pacientov in oseb, in sicer so temnejše uniforme povezovali z bolj negativnimi lastnostmi. Barvne preference oblačil, ki jih nosijo zdravstveni delavci, sporočajo, kako želimo, da nas drugi ljudje dojemajo. Barve torej vplivajo na počutje in delovanje ljudi, a učinki so odvisni od osebnih, kulturnih in situacijskih dejavnikov.
1.7 Pomen prostora na počutje in zdravje pacientov
Roxberg in sodelavci (2020) se strinjajo, da je potrebnih veliko strokovnjakov različnih disciplin, ki se ukvarjajo s problematiko prostora na počutje pacientov. Pri konceptualizaciji prostora je potrebno sodelovanje več raziskovalcev s področij, kot so javno zdravje, geografija, arhitektura, oblikovanje, sociologija, reproduktivno zdravje in znanost za razpravo in nadaljnjo obravnavo večdimenzionalnega razumevanja prostora in prostora za zdravje in nego. Prostor in kraj sta splošna pojma, ki se pogosto uporabljata tudi v znanosti zdravstvene nege. Vendar avtorji menijo, da obstaja težnja, da jih jemljemo kot samoumevne in jih uporabljamo v zadevah zdravja in oskrbe na načine, ki izrecno ne upoštevajo širšega spektra konceptualnih in teoretičnih alternativ, ki obstajajo v humanističnih in družboslovnih znanostih. To je precej drugače v primerjavi s prejšnjimi časi, ko sta tako kraj kot prostor bolj označevala pasivno ozadje človeškega družbenega življenja in sta delovala kot pasivni členi oziroma referenčni okviri, iz katerih so izhajala načela zdravja in oskrbe.
Kako razumemo in uporabljamo koncepta kraja in prostora, ima torej pomembne posledice za razumevanje oskrbe in zdravja. Če konceptualiziramo prostor (ali kraj) zgolj kot »nekje«, lokacijo na zemeljskem površju, potem postane tudi le malo več kot pasivno ozadje za zdravje in oskrbo. Če pa namesto tega konceptualiziramo kraj (ali prostor) kot aktiven člen, potem postane udeležen pri samem oblikovanju skrbi in zdravja. To ponazarja, da sta koncepta prostora in kraja ključnega pomena za razvoj znanja o zdravju in skrbi zanje.
Posledično je zelo pomemben pristop za napredek znanosti o zdravju in oskrbi. To se ujema z disciplinarnim ciljem, odkar je Andrews (2003) navedel jasen potencial za interdisciplinarno raziskovanje prostora in zdravja. Kasneje je avtor prepoznal razvoj raziskav zdravstvene nege, ki se izrecno ukvarjajo s prostorskimi vidiki in geografskimi pristopi v zadnjih 20 letih (Andrews, 2016).
Eshel in sodelavci (2016) razlagajo, da bolnišnice nikoli niso bile zasebni prostori. Na starodavnem Bližnjem vzhodu so bolnišnice postavljali na odprtih dvoriščih, v srednjeveški Evropi pa so bile kar del kapelic. Do 19. stoletja so številne bolnišnice obsegale velike odprte oddelke z desetimi posteljami v eni sobi. Občasno so postelje ločevale zavese; pogosto ni bilo niti vizualne ovire. Po drugi svetovni vojni so ameriški pacienti pridobili nekaj zasebnosti, saj so bile sodobne bolnišnice zasnovane z 2 in 4 posteljnimi sobami na obeh straneh dolgih hodnikov. Do osemdesetih let prejšnjega stoletja se je ta trend nadaljeval, saj sta zdravstvena oskrba in večja skrb glede zasebnosti pacientov spodbudila razvoj zasebnih in pol zasebnih (t. i. dvoposteljnih) bolnišničnih sob po vsej državi. Danes je skoraj vsaka nova bolniška postelja v Ameriki v enoposteljni sobi, saj so smernice zahtevale, da so vse nove bolnišnične sobe zasebne, razen če obstaja posebna potreba po dvoposteljni ureditvi.
Kljub temu Eshel in sodelavci (2016) pojasnjujejo, da so v večini bolnišnic pacienti nastanjeni v zasebnih in pol zasebnih sobah. Kadar je pacient nastanjen v sobi še s kom, ga ni vedno mogoče odpeljati v drugo ordinacijo na razgovor ali fizični pregled. Poleg tega je med intervjujem težko prositi sostanovalca, da zapusti sobo. Medtem ko so zdravniki deležni obsežnega usposabljanja o vprašanjih zasebnosti v zvezi z razpravo o informacijah o pacientih na hodnikih ali dvigalih, je kader zdravstvene nege deležen le malo usposabljanja, če sploh kaj, o tem, kako pristopiti k vprašanju zasebnosti v skupnih bolnišničnih sobah.
Takšni prelomi v zaupnosti in zaupanju so še posebej pomembni v psihiatriji, kjer pacienti razpravljajo o svojih najglobljih mislih.
Eshel in sodelavci (2016) so se ukvarjali z vprašanjem navzočnosti drugih ljudi v prostoru na doživljanje pacienta in pri tem želeli osvetliti nekatere od mnogih načinov, kako lahko sostanovalci v bolnišnici vplivajo na oskrbo pacientov, tako v pozitivni kot v negativni smeri. Pacienti in njihovi sostanovalci so seznanjeni z zelo osebnimi podatki, med drugim lahko poslušajo, opominjajo, opazujejo, diagnosticirajo, podpirajo in se jezijo. Lahko olajšajo zdravljenje ali pa poslabšajo zdravstvene težave. Ker se bolnišnice odmikajo od več posteljnih sob v korist enot z izključno zasebnimi sobami, je vredno razumeti prednosti in slabosti tega prehoda. Pomisleki glede zasebnosti so eden od mnogih argumentov v prid zamaha k enoposteljnim sobam. Enoposteljne sobe zmanjšujejo verjetnost prenosa bolnišničnih okužb, zmanjšujejo nesprejemljiv hrup, motnje spanja, stres in tesnobo, kar lahko poveča zadovoljstvo pacientov. Z vidika bolnišnice zasebne sobe zmanjšujejo stroške zdravljenja, saj skrajšajo bivanje. Obstajajo dokazi, da pacienti v več posteljnih sobah prikrijejo del podatkov o zdravstvenem stanju ali zavrnejo fizični pregled zaradi občutka pomanjkanja zasebnosti. Zasebne sobe tako omogočajo natančnejšo diagnozo in učinkovitejše zdravljenje.
2 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA
Namen diplomskega dela je bil na osnovi pregleda strokovne literature in postavljenih ciljev ugotoviti, ali ima prostor vpliv na pacienta v bolnišničnem okolju.
Postavili smo si naslednje cilje:
o predstaviti vpliv barve na počutje pacienta, o predstaviti oblike prostora na počutje pacienta, o ugotoviti, kakšen je vpliv okolja na počutje pacienta,
o ugotoviti, v kolikšni meri se pri nas upošteva vpliv okolja na počutje pacienta v primerjavi s tujino.
3 METODE DELA
V diplomskem delu je uporabljena deskriptivna metoda, ki temelji na sistematičnem pregledu literature v obdobju od septembra do novembra 2021. Izbrana literatura je bila pisana v slovenskem in angleškem jeziku. Pri iskanju literature smo si pomagali s podatkovnimi bazami in se poslužili COBISSa, CINAHLa, PubMeda, Google učenjaka in Obzornika zdravstvene nege. V podatkovni zbirki COBISS smo iskali slovensko literaturo s ključnimi besedami vpliv prostora na počutje pacientov in v CINAHL s ključnimi besedami the impact of the environment AND patient's wellbeing. Omejitveni kriteriji so bili leto izida od 2011 in elektronsko dostopna literatura ter recenzirana dela. Na tem mestu smo dobili 3624 zadetkov, katere smo pregledali glede na naslov in povzetek ter izbrali tri članke, ki so vsebinsko ustrezali naši temi. Z istimi ključnimi besedami smo iskali v Google brskalniku. Dobili smo 2437 zadetkov, izločili prestare in vsebinsko neustrezne vire, ker pa je bilo zadetkov vseeno preveč, smo pregledali le del od 2437ih in uporabili štiri vire, ki so ustrezali našim kriterijem. V podatkovni bazi Google učenjak smo iskali s ključnimi besedami neverbalna komunikacija in doživljanje pacienta. Omejitveni kriteriji so bili brezplačna dostopnost člankov, leto izida in članki v polnem besedilu. V podatkovni zbirki smo poleg slovenske literature pridobili tudi hrvaške članke, ki jih nismo vključili v raziskavo. Pridobili smo 565 zadetkov, ki smo jih takoj izločili glede na naslov besedila. Po hitrem branju naslova, vira in povzetka smo jih izbrali osem.
Literaturo, pisano v angleškem jeziku, smo iskali v podatkovnih bazah Pubmed in Wiley Online Library, in sicer s ključnimi besedami the impact of the environment AND patient's wellbeing. Uporabili smo Bollov operater AND s ciljem oženja dobljenih zadetkov.
Omejitveni kriterij je bila brezplačna dostopnost primernih člankov na podlagi pregledanih izvlečkov, v polnem besedilu, izdanih v obdobju 2011–2021. Skupaj smo dobili 241.641 zadetkov. Ugotovili smo veliko podvajanje člankov v obeh podatkovnih bazah, zato smo za pregled izbrali šest angleških virov, ki smo jih tudi uporabili v diplomskem delu.
Dobljeni starejši viri v podatkovni bazi Obzornik zdravstvene nege niso ustrezali omejitvenim kriterijem. Ker smo vire začeli iskati leta 2021, smo ob koncu pregledovanja uporabili nekaj virov iz leta 2006 in 2008, saj je bila njihova vsebina – čeprav niso v našem omejitvenem območju – zelo pomembna za našo tematiko dela.
Rezultate, ki smo jih dobili s pregledom literature, prikazujemo v tabeli 1 in z diagramom PRISMA, v sliki 1.
Tabela 1 prikazuje ključne besede, ki so bile uporabljene pri posamezni podatkovni bazi, število zadetkov in končnih izbranih zadetkov za pregled v polnem besedilu. Sprva smo dobili 1.382 zadetkov, kar je bilo zelo veliko, z uporabo omejitvenih kriterijev pa smo prišli do končnega števila pregledanih in uporabljenih virov: 21.
Tabela 1: Prikaz zadetkov pri pregledu literature v ebazah
Ebaza Ključne besede Zadetki Vključeni
zadetki
Google učenjak Prostorska komunikacija 565 8
COBISS in CIHNAL
the impact of the environment, patient's wellbeing
3624 3
Google brskalnik patient's wellbeing 2437 4
Pubmed patient's wellbeing, nonverbal communication
770 2
Wiley Online Library
II 240.871 4
Skupaj 5 248.267 21
Diagram PRIZMA na sliki 1 prikazuje potek natančno dobljenega končnega števila zadetkov. Z bistvenimi besedami smo pridobili n = 248.267 elektronskih virov raziskovalnih člankov. Najprej smo izločili n = 248 157 virov. Za nadaljnjo raziskavo nam je ostalo n = 115. Z omejitvenimi kriteriji smo prišli do n = 94 zadetkov, od katerih smo natančno pregledali n = 21 zadetkov in jih vključili v tabelo 3. Za prikaz poteka pregleda literature smo uporabili diagram PRISMA (Page et al., 2020).
Slika 1: Diagram PRISMA
Vključeno PresejanjeIdentifikacij a Upravičen ost
Študije primerne za kvalitativno sintezo (n=21)
Zadetki iskanja identificirani s podatkovnimi bazami (n=248 267)
Število virov s polno dostopnim besedilom (n=94)
Število virov, primernih za natančno analizo (n=33)
Zadetki izključeni za nadaljno sintezo
(n=21)
Izključeni zadetki z ne polnim dostopom
(n=61) Pregled člankov in izločitev podvojenih ali
neprimernih za sintezo (n=115)
4 REZULTATI
Obdelava podatkov pregleda tuje in slovenske literature je potekala s pomočjo pregleda znanstvene literature, ki je temeljila na ustreznosti virov. Uporabili smo kvalitativno analizo podatkov (Vogrinc, 2008). Na podlagi pridobljenih člankov smo po temeljitem branju prispevkov pripravili vsebinsko analizo.
4.1 Prikaz rezultatov po kategorijah in kodah
V tabeli 2 so rezultati prikazani v dveh kategorijah: vpliv prostorske komunikacije in doživljanje pacienta, ki sta razdeljeni na 18 kod.
Na podlagi pregledane literature smo uspeli identificirati nekaj vsebinsko pomembnih kod, ki smo jih razdelili v dve večji kategoriji in podkategorije, prikazane v tabeli 2. Kategorija 1: prostorska komunikacija; ki smo jo razdelili v podkategorije: neverbalna komunikacija, barve notranjih prostorov, temperatura prostora, zelene površine bolnišničnega okolja, več posteljna soba, zasebnost v prostoru, barva uniforme, barve stene bolniške sobe, pogled skozi okno, osvetljenost prostora, kontrast barv. Kategorija 2: doživljanje pacienta; ki smo jo razdelili v podkategorije: celostna oskrba, pacient, svojci, diplomirana medicinska sestra, individualen pristop, ukrepi izboljšanja počutja pacientov, transdisciplinaren tim in skrb za pacienta.
Tabela 2: Prikaz kod in kategorij
Kategorija Kode Avtorji
Kategorija 1:
prostorska komunikacija
Neverbalna komunikacija barve notranjih prostorov temperatura prostora zelene površine
bolnišničnega okolja več posteljna soba zasebnost v prostoru barva uniforme barve stene bolniške sobe pogled skozi okno
osvetljenost prostora kontrast barv
Babin (2013), Han & Lee (2017), Lim et al., (2020), Grant & Collier (2018), Nikolić & Nikolić (2012), Edgerton et al., (2010),
Eshel et al., (2016), Wiener, Pazzaglia (2021), Rousek, Hallbeck (2011), Stanzani Maserati et al., (2019) Kategorija 2:
doživljanje pacienta
celostna oskrba pacient svojci diplomirana medicinska sestra individualen pristop ukrepi izboljšanja počutja pacientov transdisciplinaren tim skrb za pacienta
Eminovič et al., (2021), Lankston et al., (2010), Roxberg et al., (2020), Ulrich et al., (2008), Dalke et al., (2006), Dijkstra et al., (2008), Ghamari, Amor (2016), Blumberg, Devlin (2006), Park (2013), Andrade et al., (2017), Papoulias et al., (2014)
Izbor literature temelji na vsebinski ustreznosti in aktualnosti. Vključili smo raziskave in pregledne članke, ki temeljijo na temi pomena prostorske komunikacije v bolnišničnem okolju. V diplomskem delu smo uporabili dokazne raziskave, katerih kakovost smo prikazali po hierarhiji dokazov Politu in Becku (2008). V končno vsebino smo vključili 21 zadetkov, ki so ustrezali vsem kriterijem iskanja, in sicer: recenzirani članki, celotno besedilo in leto objave.
Tabela 3: Hierarhija dokazov v znanstvenoraziskovalnem delu
Raven Hierarhija dokazov
Raven 1 Sistematičen pregled randomiziranih kliničnih študij Število vključenih strokovnih besedil = 0
Sistematičen pregled nerandomiziranih kliničnih študij Število vključenih strokovnih besedil = 0
Raven 2 Posamezne randomizirane klinične študije Število vključenih strokovnih besedil = 1
Raven 3 Sistematičen pregled študij s korelacijskih/opazovalnih študij Število vključenih strokovnih besedil = 0
Raven 4
Posamezne korelacijske/opazovalne študije Število vključenih strokovnih besedil = 0 Raven 5
Sistematični pregledi opisnih/kvalitativnih/fizioloških študij Število vključenih strokovnih besedil = 16
Raven 6
Kvalitativno zasnovane študije
Število vključenih strokovnih besedil s tehniko zbiranja podatkov: anketni vprašalnik =1
Število vključenih strokovnih besedil s tehniko zbiranja podatkov: fokusna skupina =3
Raven 7 Mnenja avtorjev
Število vključenih strokovnih besedil = 0
V nadaljevanju so prikazani rezultati pregleda literature. V tabeli 4 je prikazan končni nabor literature oz. vključenih 21 virov, ki so ustrezali našim kriterijem. Od teh je vseh enaindvajset tujih virov.
Tabela 4: Prikaz ključnih ugotovitev analiziranih člankov
Avtor, Letnica
Metodologija in vzorec Ključna spoznanja
Eminovič et al., 2021
V prospektivno randomizirano študijo je bilo vključenih 80 pacientov, po popolni artroplastiki kolka ali kolena, starejši od 50 let. Bili so razdeljeni v dve skupini, in sicer kontrolno (oskrba je potekala v običajnih sobah) in poskusno skupino (oskrba je potekala v obarvanih sobah).
Podatki so bili zbrani predoperativno in pooperativno (3 in 6 dni po operaciji). Merili so razpoloženje, anksioznost in depresijo, kakovost življenja in bolečino.
Pacienti na intenzivni negi so bili izključeni.
Rezultati so pokazali bistveno boljše kazalnike kakovosti življenja v poskusni skupini 6 dni po operaciji, saj so izmerili bistveno boljše zbirne ocene kakovosti življenja v primerjavi s kontrolno skupino (37,1 ± 5,0 proti 34,1 ± 6,7; p = 0,029 in ocena duševne komponente 51,6 proti ± 6); ± 8,4; p = 0,015).
Babin, 2013 Namen projekta te kvantitativne študije je bil ugotoviti, kako lahko barva vpliva na človekovo dojemanje medicinskega okolja.
Rezultati so vključevali dojemanje anketiranih na estetske preference in značilnosti želene zdravstvene ustanove.
Raziskava se je najprej osredotočila na splošno dojemanje zdravstvenega okolja, nato nadaljevala na osebne preference in kako bi to lahko vplivalo na
idealno medicinsko okolje. Na splošno je vsaka anketirana oseba mnenja, da verjamejo temu, da ima barva sposobnost vpliva na človekovo razpoloženje.
Lankston
et.al., 2010
V tej kvantitativni študiji so avtorji preučevali dokaze, ki podpirajo izjavo z leta 2006, da naj bi imela umetnost velik doprinos pri zagotavljanju boljšega zdravja, dobrega počutja in izboljšanje izkušnje za paciente. Ocenjevali so vizualno umetnost treh najnovejših škotskih bolnišnic:
kraljeve bolnišnice v Edinburghu, nove bolnišnice Stobhill in nove bolnišnice Victoria v Glasgowu.
Ugotavljajo, da na umetnost v bolnišnicah na splošno gledajo pozitivno tako pacienti kot osebje. Učinki so lahko izzvani s psihološkimi odzivi na barvni odtenek, svetlost in nasičenost.
Barve, ki povzročajo visoko raven užitka z nizko stopnjo vzburjenja, najverjetneje povzročijo stanje umirjenosti, medtem ko lahko tiste, ki povzročajo nezadovoljstvo in visoko stopnjo vzburjenja, izzovejo tesnobo.
Nikolić &
Nikolić, 2012
Avtorja sta pri pregledu literature, pri opisu uporabila šest različnih virov literature.
Barva je le eden od vidikov uspešne notranje bolnišnične sobe, vendar s spreminjanjem barve
sten in tal lahko najhitreje in stroškovno najučinkovitejše dosežemo rezultate, ki imajo lahko pozitiven učinek na doživljanje pacientov.
Roxberg et al., 2020
Kvantitativna raziskava osebne izkušnje avtorjev različnih akademskih disciplin, ki razpravljajo in demonstrirajo konceptualno prepoznavanje prostora in mesta v raziskavah zdravstvenih in negovalnih znanosti na podlagi lastnega dela in izkušenj.
Raziskovanje konceptov prostora in za zdravje in oskrbo je raziskovalno prizadevanje izjemnega pomena, pri katerem bi bilo potrebno v prihodnje sodelovanje strokovnjakov iz različnih disciplin. Poleg tega vključevanje v relacijske in topološke percepcije prostora in kraja predstavlja metodološke izzive, ki jih je treba premagati v prihodnjih raziskavah o zdravju in oskrbi.
Blumber &
Devlin 2006
V kvalitativni študiji je sodelovalo je 100 srednješolcev, starih od 12 do 14 let.
V sklopu zdravstvene obravnave imajo mladostniki raje svetle barve prostorov.
Han & Lee,
2017
V kvalitativni študiji je sodelovalo 20 zdravih mladih študentov v 20ih letih. Povprečna starost, višina in teža oseb je bila 22,7 ± 1,8 let, 169,2 ± 5,3 cm in 71,9 ± 10,8 kg.
Preiskovanci so bili izpostavljeni različnim odtenkom svetlobe (modri, rdeči, beli in rumeni). Pojavljala so se različna stanja razpoloženja, in sicer depresija, jeza, sovražnost in zmedenost.
Rezultati so pokazale večje pojavljanje teh občutij ob rdeči in rumeni barvi, kot ob modri in beli.
Se nadaljuje
nadaljevanje tabele 3
se nadaljuje
Eshel et al., 2016
Kvalitativna raziskava, v kateri avtorji predstavljajo 5 primerov, da izpostavijo vprašanja (pozitivna in negativna), ki se lahko pojavijo pri posvetovanju z pacienti v več posteljnih sobah.
V enoposteljnih sobah je zagotovljena večja intimnost pacientu, a prednosti več posteljnih sob so pogosto spregledane. Pacienti cenijo socialno podporo, ki jo nudijo sostanovalci. Sostanovalci pomagajo ublažiti občutke osamljenosti ali izolacije, nudijo pomoč v težkih trenutkih, povečajo varnost, tako da pozorno spremljajo stanje drugega pacienta, in so lahko vir koristnih informacij.
Ghamari &
Amor, 2016
Gre za pregled literature in za kvalitativno raziskavo. Namen je bil pregled člankov iz revij več disciplin, vključno z zdravstvenim varstvom, medicine, psihologije, okolja in notranje opreme, okoljske psihologije.
Ugotovitve kažejo, da je barva zapleten koncept, ki je prepleten s svetlobnimi pogoji,
individualne pristranskosti. Ugotavljata tudi, da ljudje lahko ocenjujejo, zaznavajo in
reagirajo na barve v resničnih okoliščinah drugače v laboratorijih.
Dijkstra et al., 2008
Kvantitativna raziskava, v kateri sta bili narejeni dve študiji z 89 in 44 preiskovanci, s katerimi so želeli ugotoviti, kako barva okolja vpliva na čustven odziv (t. i. stres, vzburjenje) in kognitivno ocenjevanje.
Oranžne (pastelne) stene so bolj vplivale na vzburjenje pacientov in pojav stresa kot zelene (pastelne) stene.
Ulrich et al., 2008
V kvantitativno študijo so bili vključeni pacienti po holecistektomiji, nastanjeni v različnih sobah (pogled na opečnate stene in s
pogledi na drevesa).
Pacienti s pogledom na drevesa so imeli krajše pooperativno bivanje v bolnišnici, imel so manj negativnih
pripomb, pri njih je bilo zaznati tudi manjše potrebe po analgetični terapiji in nižje pojavljanje pooperativnih zapletov.
Dalke et al., 2006
V kvalitativn študiji so preučevali vpliv posebnih elementov okolja, vključno z uporabo
primernih barv pri notranjem oblikovanju, prikazom nekaterih vrst umetnin in zagotavljanjem sončne svetlobe in privlačnim pogledom ven.
Vizualni elementi okolja
lahko spodbujajo pri pacientih občutek dobrega počutja.
Rousek, Hallbeck 2011
Kvalitativna študijia ,v kateri sta avtorja preučevala moč barvnih kontrastov v bolnišničnem okolju.
Avtorja poročata, da lahko barvni kontrasti
pomagajo izboljšati razumevanje oznak. Za najboljši barvni kontrast sta se izkazali kombinacija belega ozadja in rdeče ali črne pisave. Opozoriti je treba, da so pisava, velikost, obseg in barvni kontrast zelo
pomembni elementi prostorske komunikacije, skupaj z razumljivostjo same oblikovalske grafike.
Edgerton et
al., 2010
Opazovalna sistematična študija, kjer so opazovali vedenje pacientov v štirih različnih prostorih.
Barva je bila ena od komponent sprememb na hodniku psihiatrične bolnišnice, ki naj bi zmanjšala »institucionalno«
občutek prostora in zagotavljanja »občutka narave«.
Wiener &
Pazzaglia 2021
Kvalitativna študija z pregledom znanstvenih
člankov. Pri stanovalcih z demenco uporaba barv pozitivno vpliva na
stanovalce in jim pomaga najti svoje sobe.
Park, 2013 V kvalitativni študiji je avtor z raziskavo želel
preučiti barvne preference pri pediatričnih ambulantnih in zdravih otrok ter poskušal ugotoviti statistično značilne razlike v preferenci barv med skupinama otrok.
Preference zdravih otrok se ne razlikuje bistveno od preferenc bolnih, vendar pa je bela pri obeh skupinah otrok najmanj zaželena barva.
Stanzani Maserati et al., 2019
S kvantitativno študijo so preučevali čustveno stanje pacientov s kognitivno motnjo in Alzheimerjevo boleznijo ter naredili primerjavo s kontrolno skupino.
Pacienti s kognitivno motnjo so izbrali predvsem pomožne barve, predvsem vijolično in rjavo, zavračali pa črno in sivo.
Pacienti in kontrolne skupine so imeli večji pojav anksioznosti na sivi mizi, kontrolne skupine pa so imele večjo frustracijo in ambivalenco, tj. psihično kompleksnost, na osnovnih barvnih tabelah.
nadaljevanje tabele 3
Andrade et al., 2017
Kvantitativna raziskava, kjer je bilo v terenski študiji na več lokacijah (pet bolnišničnih enot iz dveh držav) ocenjenih 57 bolnišničnih sob glede na število ugodnih oblikovnih značilnosti, 187 pacientov pa je odgovorilo na vprašalnik po operaciji.
Regresijska analiza na več ravneh je pokazala, da večje kot je število ugodnih oblikovnih značilnosti prostora, manj je zaznati stres pri pacientih.
Papoulias et al., 2014
Pregled literature, kjer je bilo pregledanih 23 študij, ki so spremljale učinke oblikovanja oddelka na rezultate pacientov ter dobro počutje pacientov in osebja.
Močne vzročne povezave med zasnovo in kliničnimi rezultati niso bile ugotovljene. Zasebni prostori in domače okolje lahko prispevajo k dobremu počutju pacientov. S strani pacientov se pojavljajo različni interesi, ki lahko doživijo oblikovanje oddelka na nasprotujoče si načine; oblikovanje ima za paciente simbolno in socialno razsežnost.
Han & Lee, 2017
V kvalitativni študiji je sodelovalo 20 zdravih mladih študentov v 20ih letih. Povprečna starost, višina in teža oseb je bila 22,7 ± 1,8 let, 169,2 ± 5,3 cm in 71,9 ± 10,8 kg.
Preiskovanci so bili izpostavljeni različnim odtenkom svetlobe (modri, rdeči, beli in rumeni). Pojavljala so se različna stanja razpoloženja, in sicer depresija, jeza, sovražnost in zmedenost.
Rezultati so pokazale večje pojavljanje teh občutij ob rdeči in rumeni barvi kot ob modri in beli.
Lim et al., 2020
Gre za večmetodno kvalitativno študijo, ki je vključevala intervjuje, ankete ter opazovanje.
Raziskava je bila narejena v dveh različnih ustanovah primarnega zdravstvenega varstva na primestni lokaciji in na podeželju. V obeh klinikah je bilo intervjuvanih skupaj 36 uslužbencev.
Oblikovanje in postavitev timskih prostorov pomembno vplivata na način, kako člani ekipe sodelujejo. Organizacijski cilji zdravstvenega sistema, zlasti katerih uslužbenci morajo najpogosteje sodelovati, bi morali voditi specifično oblikovno rešitev.
5 RAZPRAVA
Namen pregleda literature je bil ugotoviti, ali ima prostor vpliv na pacienta v bolnišničnem okolju. S pregledom angleške in slovenske literature smo želeli ugotoviti, ali barva bolniške sobe vpliva na počutje pacientov.
Eminovič in sodelavci (2021) trdijo, da je uporaba barv v bolnišničnih sobah učinkovit poseg za izboljšanje počutja in hitrejšo rehabilitacijo. Lahko bi celo dokazali pozitiven učinek barv na pacientovo pooperativno kvaliteto življenja, merjeno s kazalci kakovosti. V svoji študiji so raziskovali vpliv barve okolja bolniške sobe na počutje pri rehabilitaciji pacientov po artroplastiki kolka ali kolena ter ugotovili v intervencijski skupini bistveno boljše zbirne ocene kakovosti življenja v primerjavi s kontrolno skupino. To je bila ena izmed prvih študij, ki je ocenjevala učinke barv in umetnosti v bolniških sobah na počutje kirurških pacientov.
Z raziskavo so predpostavljali, da pacienti po operacijah v sodobnejši bolniški sobi pooperativno bolje okrevajo, rezultati pa kažejo, da obarvane bolniške sobe pozitivno vplivajo na pooperativno počutje pacientov. Primerljivi rezultati niso bili na voljo, ker je študij na to temo bilo premalo. Babin (2013) se z njimi strinja in pravi, da je sicer na temo barv narejenih veliko študij, a nobena ni bila prav usmerjena v počutje pacientov. Prav tako mi nismo z iskanjem po podatkovnih bazah našli takšne raziskave. Le redki so preučevali povezavo barve s temperamentom, zlasti na medicinskem področju. Avtor meni, da si je pri preučevanju vpliva barv na paciente v medicinskem svetu treba zastaviti dve ključni vprašanji. Najprej, kako barva vpliva na razpoloženje ljudi v vsakdanjem življenju ter občutki, ki se pri ljudeh pojavljajo ob določenih barvah. Drugič pa, kako se to odraža v zdravstvenem okolju, t.i. v zdravniških ordinacijah, bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah.
Lankston in sodelavci (2010) so se ukvarjali s koristmi vizualne umetnosti v bolnišnicah in vpliv umetnin na pacientovo počutje za čas zdravljenja. Rezultat študije daje pozitivne učinke ne le na dobro počutje pacientov, ampak tudi na izide zdravljenja, kot sta dolžina bivanja v bolnišnici in prenašanje bolečine. Opažanja avtorjev, izvedena v treh škotskih bolnišnicah, potrjujejo ta pogled, kjer so številni lepi primeri vizualne umetnosti tudi dobro umeščeni v prostor. Vsekakor je potrebno nadaljnje raziskovanje na tem področju. Pokazalo se je, da so pacientom bolj všeč motivi slik s krajinskimi in naravnimi prizori, kar gre povezovati z nekaterimi evolucijskimi psihološkimi teorijami, ki napovedujejo pozitivne čustvene odzive na cvetoča naravna okolja. Tako imenovana hipoteza "biofilije" kaže, da je
sposobnost prepoznavanja zdravega naravnega okolja osnova, ki nam omogoča preživetje.
To sposobnost je neizogibno spodbujala naravna selekcija med evolucijo človeštva in je bila podkrepljena s pozitivnimi čustvenimi odzivi. Drugi možni razlog, zakaj imajo pacienti raje slike, ki prikazujejo naravne prizore, je lahko povezan z barvo. V naravnih prizorih pogosto prevladujejo modre in zelene barve, te barve pa povzročajo več užitka in manj vzburjenja kot rdeče in rumene.
Han in Lee (2017) celo poudarjata, da je pomembno sprejeti ukrepe za preprečevanje negativnih učinkov, ki jih imata lahko modra in rdeča svetloba na razpoloženje pacienta.
Avtorja trdita, da je notranjost zdravstvenih ustanov ključnega pomena za izboljšanje zadovoljstva pacientov, je pa potrebno upoštevati tudi njihove psihološke potrebe. Pacienti običajno zaznajo, da čas v bolnišnicah mineva in se želijo zdraviti tako dolgo, kot je potrebno, vendar želijo tudi čim krajšo ležalno dobo, temu ustrezno pa je primerljivo tudi njihovo zadovoljstvo. Na dojemanje časa zdravljenja dokazano vpliva barva notranjih prostorov, poleg tega različni psihološki odzivi na notranje barve vplivajo na rezultate zdravljenja in zadovoljstvo pacientov. Svetloba in barva ne vplivata le na vizualno okolje, ampak tudi na fiziološko in psihično zadovoljstvo. Avtorja sta opisala, da je izpostavljenost modri svetlobi privedla do povečanja sprostitve in psihičnega udobja, poročala pa sta tudi, da so bile tople barve uporabljene za osvetlitev, povezane z zaznanim hitrim odzivnim časom, vendar zmanjšano natančnostjo.
Han in Lee (2017) glede na rezultate poskusov dodajata, da ni bilo bistvenih razlik med faktorji napetost/anksioznost in utrujenost/inercija, kar je mogoče razložiti z zavedanjem pacientov in njihovo seznanjenostjo. Eksperimentalni laboratorij pa je bil identično opremljen kot soba za zdravljenje, ki so jo pogosto obiskovali, zaradi česar so se preiskovanci lahko sprostili. Avtorja razpoloženjskemu stanju napetosti in utrujenosti bolj verjetno pripisujeta posledici delovne intenzivnosti ali delovne usposobljenosti kot svetli barve sobe. Nekatere prejšnje študije so poročale, da je modra barva osvetlitve po navadi sprožila negativna čustvena stanja, kot je depresija, medtem ko je rumena sprožila pozitivna čustvena stanja veselja in prijetnosti, dodajata avtorja. V tej študiji so bili rezultati dejavnikov depresije, žalosti, jeze, sovražnosti in zmedenosti bistveno višji za modro svetlobo kot za rumeno svetlobo, medtem ko je bila ocena faktorja živahnosti bistveno nižja za modro svetlobo kot za rumeno. Njune ugotovitve zagotovo kažejo, da so pacienti lahko bolj dovzetni za depresijo, jezo in zmedenost pod izpostavljenostjo modri svetlobi v
kliničnih okoljih. Nasprotno pa je bilo ugotovljeno, da lahko rumena in bela luč pomagata pacientom, da so pozitivni, stabilnega razpoloženja, aktivni in osredotočeni na zdravljenje.
Lahko bi zatorej dejali, da je uporaba rumenih luči lahko primerna za okolja, kjer je potrebna aktivna terapija, vključno s prostori za fizioterapijo. Njuna raziskava je zajemala tudi paciente s kožnimi boleznimi, kot je npr. luskavica, pri katerih so opazili večji pojav depresije, ki jo gre povezovati tudi s posledico družbene in čustvene ločenosti od drugih. Ti pacienti so že tako ali tako podvrženi svetlobni terapiji z uporabo ultravijoličnih žarkov, zlasti naravne modre svetlobe. S študijo avtorja ponujata možnost, da lahko takšna terapija z modro svetlobo povzroči, da se pacienti počutijo bolj depresivno. Zato je pomembno sprejeti potrebne ukrepe za preprečevanje negativnih učinkov, ki jih ima terapija z modro svetlobo na razpoloženje pacienta. Za zaščito pacientovega razpoloženja lahko na primer priporočamo nošenje barvnih očal, ki ne prepoznajo modre barve ali namestitev zaslona za onemogočanje zaznavanja modre svetlobe. Avtorja predlagata, da se trudijo v prihodnje študije biti bolj usmerjene na večje število oseb z bolj raznolikimi boleznimi.
Nikolić in Nikolić (2012) sta v zadnjih letih izvedla rekonstrukcijo številnih ambulant preko projekta energetike učinkovitosti, preko enakih ali drugih projektov izvedenih in prilagojenih interjerjev v večini ambulant pa ne. Veliko je bilo doseženega pri ustvarjanju vizualne identitete, pacienti pa morajo ostati v prostoru skladno z načeli oblikovanja prilagojene njihovi diagnozi. Notranjost bolnišnice ne ustvarjajo menedžerji bolnišnice ali izvajalci, ampak strokovnjaki, specialisti za notranjo opremo bolnišnic. Poudarjata namreč, da se je samo na ta način mogoče izogniti do sedaj storjenim napakam in preprečiti njihovo nadaljnje pojavljanje. Klinika za kožne in spolne bolezni (dermatološka klinika), Klinika za nefrologijo, Oddelek za motnje duševnega zdravja, niso predstavljene v njunem prispevku, vendar imajo te klinike zapostavljeno in neharmonično notranjost, ugotavljata avtorja. Barva je le eden od vidikov uspešne notranje bolnišnične sobe, a vendar s spreminjanjem barve sten najhitreje in stroškovno najučinkovitejše dosegamo rezultate, ki imajo lahko viden pozitiven učinek. Velik problem v notranjosti klinike, kjer so delali raziskavo, je pomanjkanje zasebnosti pacientov (preveč šest posteljnih sob, premalo prostora med ležišči), minimalno sodelovanje družine pri zdravljenju, okrevanju, kjer njihova prisotnost ni predvidena s prejšnjo zasnovo prostorov, z neustreznimi in nezadrževanimi stranišči. Če želi Klinični center v Nišu postati zares vodilna sodobna specialistična zdravstvena ustanova za območje južne in vzhodne Srbije, mora poleg novih tehnik zdravstvene oskrbe spremeniti bolnišnico storitev oskrbe. Te spremembe je mogoče izvesti šele po temeljiti analizi, ki bi
