Zala Šart, Klavdija Trebušak ZANESLJIVOST ODČITAVANJA RADIOGRAMOV ŠTUDENTOV RADIOLOŠKE TEHNOLOGIJE

UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA

RADIOLOŠKA TEHNOLOGIJA, 1. STOPNJA

Zala Šart, Klavdija Trebušak

ZANESLJIVOST ODČITAVANJA RADIOGRAMOV ŠTUDENTOV RADIOLOŠKE TEHNOLOGIJE

diplomsko delo

RELIABILITY OF RADIOGRAPHY STUDENTS REPORTING

diploma work

Mentorica: viš. pred. Tina Starc Recenzent: doc. dr. Nejc Mekiš

Ljubljana, 2021

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujeva mentorici viš. pred. Tini Starc za ves njen čas, ki ga je porabila ob pisanju najine diplomske naloge, ter celotne podpore, strokovnega znanja in usmeritve pri pisanju. Zahvaljujeva se recenzentu doc. dr. Nejcu Mekišu za temeljit pregled najine diplomske naloge.

Zahvaljujeva se tudi študentom 3. letnika radiološke tehnologije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani, za njihov čas, ki so ga porabili pri reševanju ankete in nama s tem omogočili opravljanje meritev.

Posebna zahvala pa gre tudi najinima družinama, ki so verjeli v naju, naju spodbujali in nama stali v oporo skozi celoten študij.

IZVLEČEK

Uvod: Odčitavanje radiogramov je diagnostična praksa odčitavanja radioloških slik, pri kateri ob prvemu pregledu rentgenske slike radiološki inženir poda prvo mnenje (na sliko označi sumljivo mesto) o morebitni patološki spremembi na rentgenogramu in s tem pripomore k hitrejši in učinkovitejši končni diagnozi podani s strani zdravnika. Namen:

Namen diplomskega dela je bil predstaviti zgodovinski razvoj in vlogo pisanja izvidov radioloških inženirjev v radiologiji po svetu in ugotoviti, s kakšnim odstotkom prepoznavanja so študentje 3. letnika radiološke tehnologije ocenili patološke in fiziološke radiograme. Metode dela: V teoretičnem delu smo s pomočjo tujih strokovnih člankov in raziskav, ki so bile izvedene na področju pisanja izvidov rentgenskih slik radioloških inženirjev, predstavili zgodovinsko ozadje in vlogo pisanja izvidov rentgenskih slik radioloških inženirjev v državah, kjer se pisanje izvidov rentgenskih slik radioloških inženirjev uporablja kot del ustaljene prakse. V empiričnem delu pa smo kot merski inštrument uporabili anketni vprašalnik. Anketni vprašalnik je izpolnilo 40 študentov tretjega letnika radiološke tehnologije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Rezultati: Ob analizi rezultatov smo prišli do ugotovitev, da so študentje pravilno prepoznali patološko spremembo v 59 % na radiogramih, ki so vsebovali patološko spremembo. Med tem, ko so pri prepoznavanju fizioloških radiogramov pravilno prepoznali, da gre za radiograme brez patoloških sprememb v 52,8 %. Kar pomeni, da so študentje pravilno diagnostično ocenili radiograme apendikularnega skeleta v 55,9 %. Razprava in zaključek: Ugotovili smo, da je pisanje izvidov rentgenskih slik radioloških inženirjev pomemben del radiološke prakse, ki se dobro obnese. Z označevanjem radiogramov in dopisovanjem komentarjev je vključevanje tovrstne prakse doprineslo k izboljšanju podajanju diagnoz in končnem manjšem številu napak pri pisanju izvidov s strani radiologov in izboljšanju zajemanju radiogramov s strani radioloških inženirjev.

Ključne besede: odčitavanje radiogramov, radiološki inženirji, red dot sistem, študentje, apendikularni skelet.

ABSTRACT

Introduction: Reporting radiography is a diagnostical practice of examing x-ray images in which the radiographer gives the first opinion (marks a suspicious place on the image) about a possible pathological change which contributes to a faster and more effective final report and diagnosis given by the doctor. Purpose: The purpose of diploma work was to present the historical background and development of reporting radiography and to determine with what kind of percentage of recognition did students of the 3rd year of Radiologic technology evaluated normal and abnormal radiograms. Methods: In the theoretical part, with the help of foreign professional articles and research conducted in the field of reporting radiography, we presented the historical background and role of reporting radiography in countries where reporting radiography is used as part of established practice. In the empirical part, we used a survey questionnaire. The survey questionnaire was completed by 40 third-year students of radiologic technology at the Faculty of Health Sciences in Ljubljana. Results: After the analysis, we concluded that the student recognized pathological change on radiograms correctly in 59 % of radiograms of appendicular skeleton that had pathological change. On the radiograms that did not include pathology they correctly recognized that radiograms did not contain any pathological chances in 52,8 %. This means that the students correctly reported x-ray images in 55,9 % Discussion and conclusion: This led us to the conclusion that reporting radiography is an important part of the clinical practice performed in the hospital that contributes enhancement of clinical work. Marking radiograms with red dots and adding reporting in terms of comments helps doctors with their image report and contributed to the improvement of the final inaccuracy of final reports on X-ray images made by Radiologists and leads to improvement of taking X-ray images by Radiographers.

Keywords: Reporting radiography, reporting, radiographers, red dot system, radiography students, appendicular skeleton.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

1.1 Zgodovinski razvoj radiologije ... 1

1.2 Zgodovinski radiološke tehnologije in vloge radioloških inženirjev v Veliki Britaniji ... 2

1.3 Razvoj RDS sistema (ang. Red dot system) ali RADS sistema (ang. Radiographer Abnormality Detection Systems)... 4

1.4 RDS (ang. Red Dot System) ... 6

1.5 Razvoj »Reporting radiography« ... 7

1.6 Kaj je odčitavanje radioloških inženirjev? ... 8

1.7 Izobraževanje na področju odčitavanja radioloških inženirjev danes ... 10

1.8 Raziskave na področju odčitavanja radiogramov ... 10

2 NAMEN ... 16

3 METODE DELA ... 17

3.1 Sestava anketnega vprašalnika ... 17

3.2 Statistične metode ... 18

3.3 Soglasje raziskovanja ... 18

4 REZULTATI ... 19

4.1 Zanesljivost odčitavanja radiogramov študentov tretjega letnika radiološke tehnologije ... 19

4.1.1 Radiogrami s patološko spremembo ... 19

4.1.1.1 Slika 1 ... 19

4.1.1.2 Slika 2 ... 22

4.1.1.3 Slika 3 ... 25

4.1.1.4 Slika 4 ... 27

4.1.1.5 Slika 5 ... 30

4.1.1.6 Slika 6 ... 33

4.1.1.7 Slika 7 ... 36

4.1.1.8 Slika 8 ... 38

4.1.1.9 Slika 9 ... 41

4.1.1.10 Slika 10 ... 43

4.1.2 Radiogrami brez patološke spremembe ... 46

4.1.2.1 Slika 11 ... 46

4.1.2.2 Slika 12 ... 48

4.1.2.3 Slika 13 ... 50

4.1.2.4 Slika 14 ... 53

4.1.2.5 Slika 15 ... 55

4.1.2.6 Slika 16 ... 57

4.1.2.7 Slika 17 ... 59

4.1.2.8 Slika 18 ... 62

4.1.2.9 Slika 19 ... 64

4.1.2.10 Slika 20 ... 66

4.2 Analiza rezultatov anketnega vprašalnika ... 68

5 RAZPRAVA ... 70

6 ZAKLJUČEK ... 74

7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI... 76

8 PRILOGE ... 79

8.1 Anketni vprašalnik ... 79

8.2 Odobritev izvedbe raziskave na Zdravstveni fakulteti ... 97

KAZALO SLIK

Slika 1: Radiogram nadlahtnice s patološko spremembo v predelu kirurškega vratu (vir:

Trauma trainer). ... 20 Slika 2:Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 1 ... 21 Slika 3: Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 1 ... 22 Slika 4:Radiogram stegnenice s patološko spremembo v predelu stegnenice (vir: Trauma trainer). ... 23 Slika 5 Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 2 ... 24 Slika 6 Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 2 ... 24 Slika 7: Radiogram zgornjega skočnega sklepa s patološko spremembo v predelu lateralnega malleolusa (vir: Trauma trainer) ... 25 Slika 8: poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 3 ... 26 Slika 9: Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 3 ... 27 Slika 10 Radiogram zgornjega skočnega sklepa s patološko spremembo v predelu medialnega malleolusa (vir: Trauma trainer). ... 28 Slika 11: poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 4 ... 29 Slika 12: Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 4 ... 30 Slika 13: Radiogram stopala s patološko spremembo v predelu 2,3 in 4 distalne stopalnice (vir: Trauma trainer). ... 31 Slika 14: poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 5 ... 32 Slika 15:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 5 ... 33 Slika 16 Radiogram prstnic na nogi s patologijo v predelu 1. proximalne stopalnice (vir:

Trauma trainer). ... 34 Slika 17:poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 6 ... 35 Slika 18: Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 6 ... 35 Slika 19 Radiogram prsta s patološko spremembo v predelu distalne prsnice (vir: Trauma trainer). ... 36

Slika 20: Poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 7 ... 37 Slika 21:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 7... 38 Slika 22 Radiogram podlahti s patološko spremembo v predelu ulne (vir: Trauma trainer).

... 39 Slika 23:poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 8 ... 40 Slika 24:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 8... 40 Slika 25 Radiogram podlahti s patološko spremembo v distalnem predelu ulne (vir: Trauma trainer). ... 41 Slika 26:poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 9 ... 42 Slika 27:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 9... 43 Slika 28: Radiogram zgornjega skočnega sklepa z golenjo s patološko spremembo v distalnem predelu tibie (vir: Trauma trainer) ... 44 Slika 29:poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 10 ... 45 Slika 30: Prepoznavanje mesta patološke spremembe na deseti sliki ... 45 Slika 31: Radiogram gležnja brez patologije (vir: Trauma trainer) ... 46 Slika 32:Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na enajsti sliki ... 47 Slika 33:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na enajsti sliki ... 48 Slika 34: Radiogram ključnice brez patologije (vir: Trauma trainer) ... 49 Slika 35: Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na dvanajsti sliki ... 49 Slika 36:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na dvanajsti sliki ... 50 Slika 37: Radiogram medenice brez patološke spremembe (vir: Trauma trainer) ... 51 Slika 38: Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na trinajsti sliki ... 52 Slika 39 Prepoznavanje mesta patološke spremembe na trinajsti sliki ... 52 Slika 40: Radiogram stopala brez patologije (vir: Trauma trainer) ... 53 Slika 41:Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na štirinajsti sliki ... 54 Slika 42: Prepoznavanje mesta patološke spremembe na štirinajsti sliki ... 54

Slika 43: Radiogram petnice brez patologije (vir: Trauma trainer) ... 55 Slika 44:Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na petnajsti sliki ... 56 Slika 45: Prepoznavanje mesta patološke spremembe na petnajsti sliki ... 56 Slika 46: Radiogram prsta brez patologije (vir: Trauma trainer) ... 57 Slika 47:Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na šestanjsti sliki ... 58 Slika 48:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na šestnajsti sliki ... 59 Slika 49:Radiogram podlakti z zapestjem brez patologije (vir: Trauma trainer) ... 60 Slika 50:Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sedemnajsti sliki ... 61 Slika 51:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sedemnajsti sliki ... 61 Slika 52: Radiogram ulne in radiusa brez patologije (vir: Trauma trainer) ... 62 Slika 53:Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. četnika radiološke tehnologije na osemnajsti sliki ... 63 Slika 54:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na osemnajsti sliki ... 63 Slika 55 Slika Radiogram nadlakti brez patologije (vir: Trauma trainer) ... 64 Slika 56:Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologiji na devetnajsti sliki ... 65 Slika 57:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na devetnajsti sliki ... 65 Slika 58: Radiogram zgornjega skočnega sklepa brez patologije (vir: Trauma trainer) ... 66 Slika 59:Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na dvajseti sliki ... 67 Slika 60:Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na dvajseti sliki ... 68

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV

BMA (ang. British Medical Association) Britansko združenje zdravnikov GMC (ang. General Medical Council) Generalna skupščina zdravnikov RADS (ang. Radiographers Abnormality Detection System) sistem

označevanja in prepoznavanja patoloških sprememb na rentgenogramu RDS (ang. Red dot system) sistem označevanja in prepoznavanja patoloških

sprememb na rentgenogramu

SOR (ang. Society of Radiographers) društvo radioloških inženerjev

1 UVOD

Reporting radiography je diagnostična praksa odčitavanja radioloških slik, pri kateri ob prvemu pregledu rentgenske slike radiološki inženir poda prvo mnenje (na sliko označi sumljivo mesto) o morebitni patološki spremembi na radiogramu in s tem pripomore k hitrejši in učinkovitejši končni diagnozi podani s strani zdravnika.

Namen našega diplomskega dela je predstaviti zgodovinski razvoj odčitavanja rentgenskih slik radioloških inženirjev oz. Reporting radiography in predstaviti, kakšna je njegova vloga v radiologiji danes ter ugotoviti, s kakšnim odstotkom prepoznavanja so študentje 3. letnika radiološke tehnologije ocenili patološke spremembe na radiogramu.

V diplomskem delu smo raziskali, kakšno je zgodovinsko ozadje odčitavanje rentgenskih slik radioloških inženirjev in kakšno vlogo ima v državah, kjer to metodo uporabljajo danes.

Za raziskovanje tega področja smo se odločili, saj nas je ob prvi seznanitvi s to metodo diagnosticiranja, zanimalo ozadje in uporaba te metode v radiologiji danes.

1.1 Zgodovinski razvoj radiologije

Nemški fizik Wilhelm Conrad Röntgen je leta 1895 ob naključnem preučevanjem katodnih žarkov odkril posebno svetlobo, ki jo danes poznamo pod izrazom rentgenski žarki oz.

rentgensko sevanje (Medič, 2017). Ker so bile katodne cevi v začetnih letih razvoja rentgenskih žarkov lahko dostopne, so bile študije na področju rentgenske svetlobe lahko ponovljive. Tako so znanstveniki iz celotnega sveta podvojevali Röntgen-ov poskus. V Združenih državah Amerike in Evropi, se je tako pričelo množično izdelovanje rentgenskih aparatov. V šestih mesecih po odkritju so jih začeli najprej uporabljati predvsem na bojiščih za pomoč pri iskanju krogel pri ranjenih vojakih (Reed, 2011).

Pred letom 1913 je bilo rentgenske žarke v medicini težko uporabljati, zaradi visokonapetostne energije, ki je bila potrebna za nastanek ustrezne slike, saj bi visokonapetostna energija, povzročila, okvaro izvora rentgenske cevi. Tako je leta 1913 Coolidge zasnoval visoko vakuumsko rentgensko cev, ki bi lahko služila kot močan in zanesljiv vir, tudi pri uporabi visokonapetostnih energij. To je vodilo k razvitju dodatnih

visokonapetostnih virov, vključno z generatorjem milijon voltov, ki ga je leta 1931 razvilo General Electric Company (Reed, 2011).

Ob ugotovitvi vsestranske uporabnosti rentgenskih žarkov, je njihova uporaba tako rekoč postala vsakdanja. Pri čemer se je takrat, zaradi nepopolnega razumevanja in neraziskanega področja zelo malo upoštevalo morebitne nezaželene učinke izpostavljenosti rentgenskemu sevanju, kot jih poznamo danes. Šele kasneje ob vse večji uporabi ob raziskovanju radioaktivnosti in rentgenskih žarkov so znanstveniki, med katerimi so bili Thomas Edison, Nikola Tesla in William J. Morton, začeli poročati o določenih poškodbah za katere so verjeli, da so posledica uporabe oz. izvajanja poskusov z rentgenskimi žarki. Toda na splošno je bila zgodnja uporaba rentgenskih žarkov razširjena in neomejena celo do te mere, da so v tridesetih in štiridesetih letih dvajsetega stoletja v trgovinah ponujali brezplačne rentgenske žarke s pomočjo katerih so nato lahko kupci preverili, kako se jim čevlji prilegajo (Reed, 2011).

Kljub začetnemu nerazumevanju njihove uporabnosti se je v nadaljnjem raziskovanju njihova uporabnost izkazala, kot ena ključnih metod diagnosticiranja (Reed, 2011).

1.2 Zgodovinski radiološke tehnologije in vloge radioloških inženirjev v Veliki Britaniji

Začetki odčitavanja rentgenskih slik radioloških inženirjev segajo v začetek 20. stoletja, ko je prišlo do definiranja poklica radiologa in radiološkega inženirjev. Pred tem časom, je bilo znotraj poklica čutiti negativni odnos radiologov do radioloških inženirjev, ki se je počasi manjšal. Vendar se je pritisk radiologov na prepoved diagnosticiranja radiogramov radioloških inženirjev večal. Britansko zdravniško združenje (BMA), je postajalo zaskrbljeno, da bo ob koncu prve svetovne vojne veliko radioloških inženirjev oz. laičnih fotografov, ki se bodo hoteli uveljaviti. Celotno zadevo so posredovali na medicinsko- politični odbor (1917), kateri je priporočil, da se ne sme spodbujati pisanja izvidov rentgenskih slik radioloških inženirjev, razen pod neposrednimi navodili zdravnika. Med posamezniki je prišlo tudi do ostrih pisem v katerih so navajali, da bi morali radiološke inženirje, ki se napisanega ne bi držali kaznovat (Price, 2001).

Med najbolj zaskrbljenimi je bil radiolog Hernam-Johson, sekretar britanskega združenja za radiologijo in fizioterapijo, ki je bil aktiven pri ugotavljanjem razlik med radiološkimi

inženirji in radiologi. Rezultat celotnega dogajanja, pa je pripeljal do ustanovitve društva radioloških inženirjev (SOR). Vsebovala je pet zdravnikov in sedem radioloških inženirjev.

Ti so se posvetovali z Generalnim zdravniškim svetom (GMC), ki pa ni bil pristojen za radiološke inženirje. Generalni zdravniški svet je zahteval, da je obveščen o vseh spremembah. Tako je društvo radioloških inženirjev leta 1923 izdal brošuro, s katero so poskušali opredeliti izraz radiološki inženir in radiolog. O čemer je poročal Lancet: »Da bi odpravili zmedo glede izrazov »radiološki inženir« in »radiolog«, je zdaj splošno dogovorjeno, da se izraz »radiolog« uporablja za člane medicinske stroke, ki opravljajo radiološko diagnozo in zdravljenje z rentgenskimi žarki, medtem ko se izraz radiološki inženir uporablja za njihove nemedicinske asistente« (Price, 2001).

Vendar je brošura še vedno pustila nekatere nejasnosti, ki pa jih je naslednji predsednik društva dr. Stanley Melville dokončno razjasnil in določil, da radiološki inženir na noben način ne sme opravljati dolžnosti radiologa. 10.1.1924 se je obravnaval predlog Barberja, o tem, da lahko diagnozo postavljajo samo zdravniki in ne radiološki inženirji in podal predlog, da ob morebitni kršitvi posameznikov tega odloka, osebo, ki to krši odpustijo iz društva. Predlog ni bil sprejet, vendar je društvo radioloških inženirjev istega leta, aprila sprejel resolucijo, da članstvo v društvu ne pomeni, da ima član potrebno medicinsko znanje ali usposabljanje za dejanje diagnostičnih poročil in da mora biti za diagnozo odgovoren pristojen zdravnik za primer (Price, 2001).

Ker stvari še vedno niso bile dorečene so ponovno sklicali skupščino maja. G. Camobell Swinton je predlagal spremembo, ki se je zdela kot rešitev dolgoletnega problema. Podal je predlog, da radiološki inženirji lahko odčitavajo rentgenske slike, če se je pričetek njihovega članstva v društvu radioloških inženirjev začel pred letom 1920. V podporo spremembi je bil naveden močan argument, da so mnogi radiološki inženirji na nekaterih delih države delovali brez prisotnosti radiologov in delo uspešno opravljali. Tako se je pritisk na radiološke inženirje ponovno stopnjeval. Položaj pa je še dodatno otežila odvisnost društva od Britanskega inštituta za radiologijo, glede finančne podpore društvu. Inštitut, v katerem so prevladovali radiologi, ni podpiral odčitavanja rentgenskih slik radioloških inženirjev in ker so bili radiologi imenovani v svetu društva, so imeli več kot privilegiran položaj. Zato bi bilo presenetljivo, če bi inštitut zavzel drugačno stališče, kot pa, da zaščitijo zdravstveni položaj. Njihovo stališče je bilo, da radiološki inženirji nimajo pravice do odčitavanja rentgenskih slik oz. postavljanja diagnoze (Price, 2001).

Srečanj še vedno ni bilo konca. Istega leta junija so se ponovno sestali, z novim predlogom, ki je radiološkim inženirjem odvzel vse pravice pri prevzemanju pacientov in predvsem pri podajanju mnenja oz. diagnoze. Predlagano je bilo, da se kršitelje odstrani iz članstva SOR.

Sprejeto pravilo pa naj ne bi držal za člane zaposlene v radiološkem delu vsaj 15 let (Price, 2001).

Odbor se je ponovno posvetoval z GMC, ta pa je nasprotoval tudi temu, da radiološki inženirji z 15-letnim dokazanimi izkušnjami pri pisanju izvidov rentgenskih slik ne smejo sodelovati. Septembra 1925 so imeli ponovno srečanje, kjer je Blake, ki je bil dolgoletni zagovornik pisanja izvidov radioloških inženirjev, vedel, da zgublja bitko za ohranitev odčitavanja radioloških inženirjev. Tako se je pritisk na radiološke inženirje, s strani GMC- ja in zdravstvenih članov združenja večal in radiološki inženirji so popustili. Tako je leta 1944 C. W. Furbaz stanje povzel, da je glavna naloga radiološkega inženirja, da je radiologu v največji meri v pomoč. Naloga radiologa pa je odčitavanje in diagnosticiranje rentgenograma (Price, 2001).

1.3 Razvoj RDS sistema (ang. Red dot system) ali RADS sistema (ang. Radiographer Abnormality Detection Systems)

Z razvojem diagnostike se je pričel razvoj radiologije kot medicinske vede. S tem pa se je odprlo veliko novih vprašanj glede vloge posameznih zdravstvenih delavcev (Price, 2001).

Prva poročanja o povečanju vloge radioloških inženirjev segajo že v leto 1965, ko je Shanks začel poročati o primanjkovanju radiologov in povečanju diagnostične vloge radioloških inženirjev pri izvajanju kliničnih preiskav, vendar je bila takrat vloga radioloških inženirjev še vedno dokaj neopredeljena in nepomembna. Tri leta kasneje je tudi Lodwick začel razpravljati o problematiki pomanjkanja zdravnikov radiologov. Takratni sistem je temeljil na tem, da so bili zdravniki radiologi, skoraj popolnoma vključeni v klinično delo in izvajanju specialnih postopkov. Posledično jim je primanjkovalo časa za odčitavanje radiogramov, za poučevanje, izobraževanje novih radiologov in možnost opravljanja novih raziskav na področju radiologije. Nezadovoljstvo in kadrovska problematika je dosegla vrh v začetku sedemdesetih let. Radiološki inženirji so se počutili nezadovoljne, saj je bila njihova vloga v diagnostiki zelo mala, na drugi strani pa so bili zdravniki radiologi preobremenjeni. Leta 1969 je bila na področju kadrovske problematike, s strani 63 radiološkimi inženirji, opravljen intervju s katerim so želeli ugotoviti, kaj si radiološki

inženirji mislijo o njihovem trenutnem delavnem mestu, karieri in trenutni vlogi pri bolnišničnem delu. V takratnem intervjuju je le 3 % anketirancev navedlo, da so s svojim delom zadovoljni. Navajali so, da je glavno področje nezadovoljstva izviralo predvsem iz takratne rutinske narave njihove klinične vloge. Dellar in Hay-wood omenjata tudi monotonost in občutek pomanjkanja izkoristka osebnega strokovnega znanja radioloških inženirjev. V večini so radiološki inženirji opravljali obsežna pisarniška dela, največji vir nezadovoljstva pa je izhajal iz pomanjkanja izkoristka tehničnih elementov dela in odgovornosti pri izvajanju. Tako so zdravniki radiologi začeli razmišljati o tem kako bi našli način, da se njihovo delo razbremeni in poveča vloga radioloških inženirjev, saj so bili tudi oni mnenja, da je delo radiološkega inženirja neizkoriščeno (Rudd, 2003).

Tako je leta 1971 Swinburne podal predlog z namenom izboljšanja radioloških oddelkov in reševanja kadrovske problematike, da bi radiološke inženirje zdravniki na radiogramih naučili prepoznati razliko med običajnim in nenormalnim (Rudd, 2003).

S tem je Swinburne (1971) postal prvi, ki je v zgodovinskih začetkih poklica radiološkega inženirja podal pobudo, ki je dejansko v praksi privedla do sprememb, da radiološki inženirji sodelujejo pri procesu odčitavanja rentgenskih filmov.

Menil je, da imajo radiološki inženirji večji potencial, kot je bilo takrat splošno priznano.

Trdil je, da bi lahko radiologi takrat, če bi bil takšen program usposabljanja uspešen, svoje delo bolj usmerjali na praktično delo na oddelkih, za katerega so bili takrat usposobljeni. S tem bi se lahko tudi posvetili izobraževanju novih radiologov in času za poučevanje.

Takraten cilj ni temeljil samo na tem ali lahko radiologi priučijo radiološke inženirje do prepoznavanja med običajnimi in neobičajnimi spremembami na radiogramih, ampak v tem kako daleč bi jih lahko ta doktrina dela pripeljala v prihodnosti (Rudd, 2003). Tako se je v poznih letih 20. stoletja v Veliki Britaniji začel uvajati tako imenovani »Red dot system » (RDS).

Namen uvedbe tega sistema je temeljil predvsem na razbremenitvi radiologov, katerega so predlagali sami, saj je bil pritisk nanje previsok, izkoristek radioloških inženirjev pa premajhen. Z ustreznim izobraževanjem so bili radiološki inženirji sposobni razlikovati zdravo od patološkega. S samim sistemom pa niso želeli samo razbremenitve, vendar tudi doprinesti do novega znanja in razvoja radioloških inženirjev (Coelho, Rodrigues, 2011).

RDS sistem je bil prvič v praksi preizkušen leta 1981 v Londonu v Združenem Kraljestvu v bolnišnici Ealing in kmalu zatem tudi v bolnišnici Northwick park. Deloval je po principu, da so radiološki inženirji napotenemu radiologu sporočili, da na sliki zaznavajo sumljive spremembe tako, da so na radiogram pritrdili majhno rdečo nalepko oz. rdečo piko. Ta sistem se je izkazal za uspešnega in s tem se je tudi povzdignila pomembnost vloge radioloških inženirjev predvsem na področju urgentne radiologije, kjer je ključnega pomena čas obravnave pacienta (Bickle, 2017).

1.4 RDS (ang. Red Dot System)

Red dot system (RDS) oz. tako imenovan sistem rdeče pike, je bil sistem odčitavanja radiogramov, pri katerem je radiološki inženir ob pregledu radiograma ob zaznanju sumljivega mesta oz. patološke nepravilnosti označil z rdečo piko in s tem opozoril radiologa na morebitno »sumljivo mesto« na sliki (Nezman et all., 2017).

Ob raziskovanju uporabe tega področja v radiologiji se je izkazalo, da je sistem doprinesel veliko izboljšav. Ena ključnih prednosti tega sistema je bila povečana komunikacija med radiološkim inženirjem in zdravnikom radiologom v bolnišničnem okolju. Slike, ki so vsebovale rdečo piko so od zdravnikov zahtevale večji nadzor in natančnost in na ta način pripomogle k zmanjšanju števila napak, pri odčitavanju radiogramov, še posebej na oddelkih za nujne primere (Bickle, 2017).

V sistemu pa so zaznali tudi morebitne slabosti. Do dilem je prišlo kadar radiološki inženirji na radiogramih, ki so bili po njihovem mnenju sumljivi niso prejeli rdeče pike oz. so veliko teh radiogramov preprosto spregledali in jim niso posvečali nadaljnje pozornosti. V Veliki Britaniji so tako razvili sisteme za odkrivanje nepravilnosti radiogramov, ki so ponujali možnost komentiranja radiološkega inženirja. V splošnem je veljalo, da je komentar samo pripomogel h končni diagnozi podani s strani zdravnika in nikakor ni nadomestilo zdravniške diagnoze. To je vodilo k razvoju odčitavanja rentgenskih slik radioloških inženirjev (Bickle, 2017).

1.5 Razvoj »Reporting radiography«

V prvih letih razvoja so bili: zdravstveni člani društva, britanski inštitut za radiologijo in GMC, vodilni pritiski na SOR, da je spremenil svoj status. Uspelo jim je preprečiti odčitavanje radioloških inženirjev. Kot je bilo omenjeno, se je leta 1971 ponovno pričela razprava. V naslednjih 20 letih je bilo v radiološki in medicinski literaturi objavljenih več publikacij, iz katerih je bilo jasno razvidno, da se v zdravstveni skupnosti veliko razpravlja o tem, ali je sploh primerno za radiologe, da poskušajo pisati izvide vseh radiogramov. Glede na to da so že radiološki inženirji, ki so opravljali ultrazvočno slikanje, začeli poročati zdravnikom. Sprva so bila ta poročila v obliki številčnih podatkov, postopoma pa so se začele oblikovati v bolj interpretacijski naravi. SOR se je na to odzval in leta 1988 spremenil Kodeks poklicnega ravnanja in zapisal, da lahko radiološki inženir zagotovi opis slike, meritve in numerične podatke, zlasti pri ultrazvočni diagnostiki. Leta 1994 je ponovno prišlo do popravka, ki je radiološkim inženirjem dal možnost, da pacientu lahko ustno pripomnijo na videz slike in da morajo referenčnemu zdravniku predložiti pisni izvid (Thomas, 2005).

Tako je že leta 1992 Hugh Saxton v uvodniku Clinical Radiology, v katerem je obravnaval probleme radiološke obremenitve izjavil, da ni dvoma o tem, da bi lahko radiološki inženir z ustreznim usposabljanjem odčitaval rentgenske slike, zlasti na področju: mamografije, travme in urgence. Tako se je po skoraj 100 letih prepričevanja odčitavanja rentgenskih slik radioloških inženirjev, stroka ponovno vračala k tej ideji (Thomas, 2005).

V zgodnjih devetdesetih letih je prišlo do veliko raziskav. Leta 1994 je Loughtan objavil poročilo o interni shemi usposabljanja za radiologijo travme za skupino radioloških inženirjev. Nato je leta 1995 prišlo do objave rezultatov projekta o razširjeni vlogi radioloških inženirjev. Ponovno je postalo jasno, da lahko z ustreznim usposabljanjem radiološki inženirji odčitavajo rentgenske slike na visokem standardu. Največji doprinos k celotni zadevi pa je bila objava poročila revizijske komisije Improving your image leta 1995.

Ta dokument je poskušal obravnavati naraščajoči problem radiološke obremenitve, vendar je njegov predlog, da bi radiološke inženirje uporabili za zapolnitev pomanjkanja kadra na področju odčitavanja rentgenskih slih v radiološki literaturi, izzval malo odziva (Thomas, 2005).

Tako je od tega trenutka bilo jasno, da radiologi niso samo zaznali in dokumentirali potrebe po nadomestitvi radiologov na področju odčitavanja radiogramov, ampak je obstajala tudi

baza dokazov, ki je potrjevala, da bi lahko radiološki inženirji to vlogo tudi opravljali na visokem standardu. Tu se je razprava preusmerila iz ˝Ali naj to storijo?˝ na ˝Bi to lahko storili?˝. Naslednji korak je bil razvoj podiplomskih tečajev odčitavanja rentgenskih slik radioloških inženirjev na diagnostiki travme. Vodilno vlogo so prevzeli: Canterbury Christ Church College in univerze Brad-ford, Hertfordshire, Salford in South Bank. Ti tečaji so bili skupni izziv med univerzitetnim osebjem, kliničnimi radiološkimi inženirji, vodji radioloških inženirjev in skupine radiologov, ki so se zavzemali za razširitev vloge radioloških inženirjev (Thomas, 2005).

Tečaj je akreditiral College of Radiographers dokaj enostavno po prelomnem delu Canterbury Christ Church. Pri tečaju je sodelovalo 6 radioloških inženirjev in po končanem izobraževanju so želeli objektivno oceniti njihove sposobnosti. Študija je potrdila, da je bila skupina, s standardnim naborom slik iz travme, bistveno boljša od specializantov, ki so v radiologiji delovali 2 leti in enaka kot pri specializantov, ki so v radiologiji delovali 3 leta (Thomas, 2005).

Pri tem pa je profesor Nigel Thomas izpostavil tri področja. Prvo področje je vpliv na izobraževanje radiologov. V tem času je začela naraščati zaposlenost in količina radiološkega dela, kar je privedlo do poskusa, da se poveča število radioloških poročevalcev (radiološki inženirji, ki odčitavajo radiograme) na delovnem mestu, s povečanim številom v programih usposabljanja. Drugo zaskrbljujoče področje je bilo po njegovem mnenju, pomankanje študentov radiološke tehnologije. Samo nadaljnjo izobraževanje je pritegnilo veliko radioloških inženirjev in s tem bi lahko povzročili, da bi imeli premalo radioloških inženirjev, ki bi opravljali prvotno delo. Tako bi se lahko ponovila situacija iz 19. stoletja, vendar v tem primeru znotraj iste poklicne skupine. Tretjo obravnavano področje pa vključuje ohranjanje heterogenosti radiološke stroke. Izpostavil je, da je zelo ponosen, da sodeluje z multidisciplinarno posebno skupino za odčitavanje rentgenskih slik radioloških inženirjev in da bo še naprej počel vse kar je v njegovi moči, da bi pospešil razširitev vloge radioloških inženirjev (Thomas, 2005).

1.6 Kaj je odčitavanje radioloških inženirjev?

»Reporting radiography« oz. Odčitavanje rentgenskih slik radioloških inženirjev je kakršna koli oblika označb, besed oz. komentarjev na radiogramu, vključno z red dot sistemom. Ta

je podana, s strani radiološkega inženirja, ki pripomore k dokončni diagnozi, podani s strani zdravnika radiologa, ter omogoča nadaljnjo odločanje o obravnavanju pacienta (Thomas, 2005).

Sam izvid lahko v celoti temelji na verbalni komunikaciji, to se pravi neposredno s pogovorom z referenčnim zdravnikom iz oči v oči ali preko telefonskega klica. Začasen oz.

ne preverjen izvid lahko radiološki inženir tudi zapiše v opombe. Dokončno odčitavanje radioloških inženirjev pa je videti kot natisnjeno besedilo na standardnemu obrazcu ali v elektronski obliki (Thomas, 2005).

Profesor Thomas je v svojem poročilu podal nekaj smernic radiološkim inženirjem pri pisanje izvidov rentgenskih slik. Pri pisanju izvidov se moramo jasno odločiti kaj bomo vključili vanj. Predvsem pri travmi, kako se bomo spopadali na primer s prisotnostjo starih zlomov, osteoartritisa, žilnih kalcinacij. Seveda pri vsem tem nimamo nekega jasnega odgovora, kaj vključiti v izvid, je pa smiselno upoštevati nekatere smernice. Na primer, če nekaj na sliki povzroči zmedo ali imamo nepričakovano patologijo pri bolniku določene starostne skupine (prezgodnja artroza ali žilna kalcinacija) je to primerno omeniti. Pozval je k razumevanju, svojih kolegov radioloških inženirjev, ki pridobivajo slike, da včasih situacije niso optimalne, zaradi katerih ne morejo pridobiti optimalne radiograme (Thomas, 2005).

Opozoril je tudi na načelo pri odčitavanju rentgenskih slik. Pregledati je potrebno celotni radiogram, tako kosti kot mehka tkiva. Nagovoril jih je naj bodo pri pregledu čim bolj temeljiti in naj se stvari lotevajo sistematično. Predlagal je naj delo opravljajo mirno, v ustreznem prostoru ter z uporabo vseh sredstev, ki jim pomagajo pri pregledu radiograma.

Po splošnem pregledu pa sledi uporaba tehnike treh D-jev, kateri služi kot nekakšni okvir.

Pomen treh D-jev je naslednje: opišite (describe), postavi diagnozo (diagnose), če je prisotna patologija pojasnilo za katero gre in usmeritev (direct) ali bo potrebna nadaljnja obravnava.

(Thomas, 2005).

Po končani oceni celotnega radiograma pa sledi oblikovanje izvida. Pri tem je opozoril, da naj radiološki inženirji pomislijo, katere besedne zveze, zdravniki s katerimi sodelujejo uporabljajo. Pri celotnem postopku pisanja izvida radioloških inženirjev pa je opozoril še na komunikacijo. Priporočal je naj razvijejo svoj slog pisanja, ki je najbolj primeren za

zdravnike s katerimi sodeluje. Pomembno je, da dolžina izvida ni predolga, vendar kratka in čimbolj jedrnata (Thomas, 2005).

1.7 Izobraževanje na področju odčitavanja radioloških inženirjev danes

The College of Radiographers v Veliki Britaniji je leta 2006 prvi predstavil uradni izobraževalni podiplomski študij na področju odčitavanja rentgenskih slik radioloških inženirjev. Trenutno izobraževanje radioloških inženirjev reporterjev poteka v Veliki Britaniji kot oblika podiplomskega študija. V povprečju traja izobraževanje približno 2. leti.

Sestavljeno je iz različnih modulov. Večinoma je poudarek na izvajanju odčitavanja rentgenskih slik radioloških inženirjev, vodenja in pisanja izvidov. Po zaključenem podiplomskem študiju se lahko nato vsak posameznik odloči, katero področje bo podrobneje preučil in se v tisti smeri izobrazil. Po končanem podiplomskem študiju je na voljo tudi magistrski študij, ki je osredotočen na raziskovanje znotraj odčitavanja radioloških inženirjev (Cantenbury Christ Church University, 2021).

1.8 Raziskave na področju odčitavanja radiogramov

Leta 1985 je bila izvedena raziskava, kjer so ocenili delovno prakso, ki je bila uvedena v bolnišnici Ealing in nato še v bolnišnici Northwick Park. Delovna praksa je delovala po principu red dot sistema, kjer so radiološki inženirji označili radiograme na katerih so bile vidne patološke spremembe. V raziskavi niso bili vključeni študentje radiološke tehnologije.

Delovna praksa je delovala od avgusta leta 1982 do decembra 1983. Januarja 1984 so radiologi končali z pregledom vseh 1628 pacientov in njihovih obrazcev (dokument na katerega so podali poročilo o diagnozi pacientov). Rezultati so pokazali, da je bilo 93 obrazcev nepopolno dokončanih in 39 obrazcev, ki so bili označeni kot da jim je zmanjkalo časa. Vsi ti obrazci so bili natančno pregledani. Od kasneje 1496 ocenjenih radiogramov je bilo 1278 (85 %) bolnikov napotenih na daljne preiskave. Radiološki inženirji so v 68 primerih od vseh primerov, zgrešili patološke nepravilnosti. Prav tako pa so osemindvajset radiogramov, katere so zdravniki odčitali napačno, radiološki inženirji odčitali pravilno. Od teh osemindvajsetih radiogramov je bilo kar šestnajst takih, ki so bili klinično pomembni.

Poudarili so, da je potrebno upoštevati, da so označbe na radiogramih neformalne, vendar je

uvedba te prakse doprinesla k manjšimi napakami in bi lahko bila v pomoč radiologom ( Berman et all., 1985).

Leta 2000 se je Manning odločil narediti raziskavo na področju odčitavanja rentgenskih slik radioloških inženirjev. Izpostavil je, da je prišlo do sprememb v praksi, poklicnih vlogah in v sprejemanju odgovornosti. Poudaril je, da se je treba zaveda, da ključno komponento dobrega upravljanja spremembe igra informiranost in posvetovanje vseh vpletenih, kar pa lahko dosežemo z raziskavami in s tem zmanjšamo nepristransko informiranost. Izpostavil je pomembno vprašanje: Kdo si pravzaprav želi odčitavanje rentgenskih slik radioloških inženirjev? Ugotovitve so pokazale, da prihaja do nesoglasji med radiološkimi direktorati, saj si nekateri prizadevajo izvajanje le tega, drugi pa se z izvajanjem ne strinjajo najbolje.

Vendar nekih specifičnih raziskav na samem področju ni bilo izvedenih, zato je izpostavil, da bi morali raziskavo opraviti na nacionalni ravni, da bi lahko dobili neko jasno sliko.

Izpostavil je, da z nobeno jasnostjo ne morejo govoriti, kako natančno je samo odčitavanje radioloških inženirjev in da bi bilo potrebno uvesti neko standardno merilo, ki bi zagotovilo bolj natančno merjenje uspešnosti. Zavedal se je, da je odčitavanje rentgenskih slik radioloških inženirjev vplivalo na delovanje običajnega dela radioloških inženirjev, vendar je izpostavil, da bo potrebno še nekaj časa spremljati celotno dinamiko same prakse, ter jo bolje razumeti in s tem bolj natančno opisovali sam učinek le te. V sami raziskavi je izpostavil nekaj takratnih trenutnih raziskav na podlagi samega odčitavanja radioloških inženirjev. Leta 1999 se je izvajala raziskava, katere avtorji so raziskovali razvoj učnega načrta za odčitavanja rentgenskih slik radioloških inženirjev. Sodelovalo je 6 centrov, ki so pokazali podoben pristop k zadovoljevanju kliničnih potreb, vendar so se razlikovali po vsebini tečaja. Izpostavil je, da bi se naslednje raziskave morale usmeriti na enotnost standardov s posebnim poudarkom na akademski in klinični ravni uspešnosti. V naslednji raziskavi je izpostavil spremljanje učinkovitosti. Zavedal se je, da je učinkovitost potrebno spremljati, vendar so bile vse dotedanje raziskave narejene predvsem na posameznikih oz.

majhnih skupinah. Te so imele nekakšen pomen, vendar še vedno nekako niso dajale celotne slike, kako lahko pisanje izvidov radioloških inženirjev vpliva na celotno prakso v radiologiji. Preučil je še eno raziskavo, katera je raziskovala, kako radiološki inženirji delujejo v delavnem okolju. Ta raziskava je prikazala, da samo 14 radioloških inženirjev, deluje na področju odčitavanja rentgenskih slik radioloških inženirjev v povprečju 5 ur na teden. Tako lahko zaznamo, da odčitavanje radioloških inženirjev še ni bilo splošno sprejeto.

Lotili so se tudi raziskave na področju uspešnosti strokovnega in ne strokovnega pisanja

izvidov radioloških inženirjev. Ta je prikazala, da pri lahkih patologijah radiološki inženirji zaznajo patologijo, pri bolj kompleksnih patologijah kot je mamografija, pa je njihovo znanje ni primerljivo z zdravnikom radiologom. Na koncu je še povzel, da je število sprememb, ki jih prinaša razvoj nove vloge radioloških inženirjev možno dobro obvladovati, vendar pod pogojem, da so na tem področju izvedene številne raziskave ( Manning, 2000).

Naslednja raziskava je bila opravljena leta 2007. Vloga, radioloških inženirjev v zvezi s pisanjem izvidov radiogramov, se je znotraj klinične prakse povečevala. Tako je kolegij radioloških inženirjev prišel na idejo, da bi po letu 2010 vsi radiološki inženirji podali takojšni izvid o skeletu na oddelku travme. V tej raziskavi pa so preverjali pripravljenost programov za izobraževanje o odčitavanju radioloških inženirjev. Poštni vprašalnik je bil poslan 25 visokošolskimi ustanovam v Združenem kraljestvu, ki so zagotavljale dodiplomsko izobraževanje. Iskali so informacije v zvezi med vrsto izobraževanja o pisanju izvidov radioloških inženirjev na pred diplomskem in podiplomskem študiju. Skupaj so prijeli 19 odgovorov (76,0 %). Tako so kljub manjšemu številu visokošolskih zavodov v Združenem Kraljestvu dosegli visoko stopnjo odziva. Prišli so do odgovorov da, so visoke šole sprejele potrebo po izobraževanju radioloških inženirjev za odčitavanje radiogramov v radiologiji. Pri tem pa so ugotovili, da prihaja do razlik v sami širini programa. Predvsem se to kaže pri ponujanju akademskega in kliničnega usposabljanja. Prišlo je do razlik med nekaterimi visokošolskimi ustanovami, ki ponujajo celotno paleto predmetov in ravni ali celo zagotavljajo šolanje na daljavo. Tako se opazi, da je še vedno veliko možnosti za nadaljnji razvoj izobraževalnih programov. Prizadevajo pa si, da bi bilo do leta 2010 omogočeno vsem radiološkim inženirjem, da izvedejo začetno izobraževanje za interpretacijo radiogramov mišično skeletne travme ( Hardy et all., 2007).

2011 je bila v Veliki Britaniji izvedena raziskava. Njen namen je bil ugotoviti prispevek radioloških inženirjev pri odčitavanju radiogramov v Veliki Britaniji na ravni posamezne bolnišnice. Sama zasnova ankete je bila izvzeta iz podobne raziskave, ki je bila izvedena leta 2007. Da bi ugotovili razlike v praksi, je vzorec zajemal vsa posamezna bolnišnična območja v Veliki Britaniji, Kanalskih otokov in na otoku Man, ki so imeli radiološko in travmatološko službo (MIU) ali oddelek za nujne primere (ED). Dosežena je bila 63,7 % stopnja odzivnosti.

Izpolnjene vprašalnike je vrnili 191 (58,8 %) radioloških inženirjev iz ED oddelkov in 130 (40 %) radioloških inženirjev iz MIU oddelkov. Ugotovljeno je bilo, da je na MIU bistveno manj zaposlenih radioloških inženirjev, ki bi odčitavali rentgenske slike, kot na ED oddelku.

Geografske razlike so bile očitne pri sprejemanju radioloških inženirjev poročevalcev in njihovega obsega dela. Te spremembe so bile očitne tako na nacionalni ravni kot na regionalni ravni. Raziskava je pokazala, da so radiološki inženirji, ki so delovali kot poročevalci na mišično skeletni diagnostiki, večinoma pregledovali skelet (24 %). Ugotovili so tudi da samo 27 mest zasedajo radiološki inženirji, ki odčitavajo rentgenske slike notranjih organih (prsnega koša in trebuha). Na skoraj polovici lokacij so radiološki inženirji odčitavali rentgenske slike, ki so zahtevali dodatne napotitve (48,0 %). Le 49 mest je bilo namenjenih radiološkim inženirjem, da odčitavajo rentgenske slike vseh napotitev. Bila je tudi opaženo, da se obseg prakse širi z naraščanjem števila radioloških inženirjev, ki odčitavajo rentgenske slike. Ta študija je dokazala, da radiološki inženirji še naprej pomembno prispevajo k pisanju izvidov radiogramov v Veliki Britaniji ( Snaith et all., 2008).

Leta 2015 je bila v Veliki Britaniji izvedena raziskava, na področju odčitavanja radiogramov s strani radioloških inženirjev. Zanimalo jih je, kakšne so potencialne omejitve in potencialne izboljšave znotraj odčitavanja po vsej Veliki Britaniji. Tako je bil leta 2015 izveden spletni vprašalnik z uporabo Bristol Online Surveys sistema. Po izvedeni raziskavi so poročali o naslednjih rezultatih. Prejeli so 264 odgovorov, od tega je bilo 5 odgovorov pozneje izključenih, saj niso izpopolnjevali meril za vključitev. Tako je ostalo 259 veljavnih odgovorov. Od tega je v anketi sodelovalo 63,9 % (163) žensk in 34,6 % (92) moških, 1,5

% (4) sodelujočih svojega spola ni navedlo. Anketo so sestavljali naslednji zaposleni, glede na vlogo dela: 9 radioloških inženirjev, ki svetujejo pri odčitavanju radiogramov, 41 direktorjev, 4 predavatelji na področju odčitavanja in 205 radioloških inženirjev reporterjev oz. poročevalcev. Povprečna starostna skupina anketirancev je bila 43,3 leta (od 25 do 64 let), pri čemer so se starosti vseh zaposlenih glede na vlogo opravljanja (radioloških inženirjev, ki svetujejo pri odčitavanju radiogramov, direktorjev, predavateljev na področju reportinga in radioloških inženirjev reporterjev oz. poročevalcev) razmeroma enakomerna razporejena. Skoraj vsi anketiranci 96 %, ki so bili vključeni v raziskavo so aktivno vadili odčitavanje radiogramov. Ugotovljeno je bilo, da pri odčitavanju radiološki inženir porabi približno 42,9 % službenega časa za odčitavanje. Tako je povprečen čas odčitavanja znašal 14,5 ure na teden. V anketi so sodelujoči navedli tudi zakaj trenutno ne izvajajo odčitavanja.

Skupna tema odgovorov je nakazovala, da so glavni razlogi za to pomanjkanje osebja in časa. Ugotovljeno je bilo, da se je povprečen čas, ki so ga radiološki inženirji porabili za odčitavaje povečal v primerjavi z letoma 2007 in 2011. Ugotovljeno je bilo, da je

pomembno, da se več odčitavanja izvaja na visceralnih radiogramih, saj so ugotovili, da se na tem področju odčitavanje ni bistveno napredovalo. Vsekakor pa jasno vidijo možnosti za nadaljnji razvoj odčitavanja na področju radiologije (Milner et all., 2016).

Leta 2004 je bila s strani Oddelka za Radiologijo na The College of Radiographers v Londonu izvedena raziskava, v kateri so analizirali rezultate podanih diagnoz pri 6592 preiskavah mišično-skeletnega sistema, ki so jih po opravljenem podiplomskem študiju podali 3 usposobljeni radiološki inženirji reporterji in jih primerjali z podajanjem diagnoz s strani radiologov. Pipper in Pattersom sta preučevala stopnjo statistične občutljivosti in specifičnosti, ki so jih radiološki inženirji dosegli pri podajanju diagnoz. Ocene za obe statistični spremenljivki sta znašali več kot 97 %. Robinson je ocenjeval kakšna je natančnost skupine treh usposobljenih radioloških inženirjev za odčitavanje in ugotovil, da se niso bistveno razlikovali od skupine radiologov zdravnikov. Pri odkrivanjem zlomov je Loughran ugotovil, da so se radiološki inženirji, ki so se ponovno izobraževali v šestih mescih izboljšali. Njihova stopnja napak se je z 8 % po šestih mesecih zmanjšala na 5,3 % in stopnjo izboljšanja specifičnosti in senzitivnosti na 95,9 % in 96,8 %. Ti rezultati so bili statistično primerljivi z rezultati odčitavanj s strani zdravnikov radiologov. Lougan je tudi ugotovil, da so se standardi odčitavanja radioloških inženirjev v študiji ohranili in izboljšali v obdobju osmih mesecev. Pri pregledu 5566 rentgenskih posnetkov se je stopnja neskladnosti v primerjavi s poročilom zdravnika radiologa zmanjšala iz začetnih 4,6 % na 3,2 % ob koncu raziskave. Študija je tako pokazala, da je odčitavanje radioloških inženirjev primerljivo z odčitavanjem zdravnikov radiologov, ter da izobraževanje in praksa dela prinašata velike izboljšave pri odčitavanju (Piper et all., 2005).

Glede na časovno razliko izvedenih raziskav na področju odčitavanja radioloških inženirjev, lahko zaznamo opazne razlike med začetnimi leti razvoja, kjer so največje razlike opazne predvsem na področju izobraževanja, same prakse izvajanja odčitavanja radioloških inženirjev in dela, ter vloge radioloških inženirjev v tej praksi. V raziskavah, ki so bile opravljene v zadnjih letih, lahko opazimo povečanje vloge odčitavanja radioloških inženirjev znotraj diagnosticiranja. Zaradi razvoja dobre izobraževalne prakse in bolj temeljito dodeljenih vlog je odčitavanje radioloških inženirjev v veliki meri postalo primerljivo z odčitavanje zdravnikov radiologov, kot je navedeno v zgornjih raziskavah in se je izkazal kot dobra praksa pri diagnosticiranja patologij, saj se je z uvedbo odčitavanja radioloških inženirjev zmanjšalo število spregledanih diagnoz s strani zdravnikov, ki so bile klinično

pomembne. Glede na opravljene raziskave je razvidena pozitivna praksa odčitavanja radioloških inženirjev v radiologiji. Še vseeno pa znotraj prakse ostaja ogromno prostora za izboljšavo. Glavno problematiko na področju odčitavanja radiogramov trenutno predstavlja pomankanje kadra, urnik odčitavanja radiogramov in zaupanja v izvajanje te prakse.

2 NAMEN

Namen je bil predstaviti zgodovinski razvoj in vlogo odčitavanja radioloških inženirjev v radiologiji po svetu in ugotoviti, s kakšnim odstotkom so študentje 3. letnika radiološke tehnologije ocenili patološke spremembe na radiogramu. V raziskovanju smo si postavili naslednji raziskovalni vprašanji:

1. Kašen je bil zgodovinski razvoj »reporting radiography« v radiološki tehnologiji ? Ta del je podrobneje preučila študentka Klavdija Trebušak

2. S kakšnim odstotkom študentje 3. letnika radiološke tehnologije prepoznajo patološke spremembe na radiogramu? Ta del je podrobneje preučila študentka Zala Šart

3 METODE DELA

V našem diplomskem delu smo za izvedbo uporabili dve metodi raziskovanja in sicer deskriptivno metodo, ki je vsebovala pregled literature in empirično metodo, ki je vsebovala anketni vprašalnik. Vire, ki smo jih uporabili, so bili tuji strokovni članki in raziskave, ki so bili opravljeni na področju »reporting radiography« v angleškem jeziku. Literaturo smo pridobili s pomočjo strokovnih knjig in učbenikov ter podatkovnih baz kot so: Radiography, Sciencedirect, Google Učenjak, Digitalna knjižnica Univerze v Ljubljani in EBSCOhost. Pri iskanju smo uporabili naslednje ključne besede: »reporting radiography«, »reporting«,

»radiography«, »red dot system«, »RDS«, »history of reporting radiography«, »history of x- ray«.

Za izvedbo empiričnega dela smo uporabili anketni vprašalnik. Anketni vprašalnik smo izvedli s pomočjo spletnega vprašalnika 1KA. Spletna anketa je bila dostopna od 22.

februarja 2021 do 22. marca 2021. Spletna povezava je bila posredovana 45 študentom 3.

letnika radiološke tehnologije 1. stopnje dodiplomskega študija leta 2020/2021. Radiograme smo pridobili s pomočjo računalniškega programa Trauma trainer, ki je namenjen izobraževanju radiologov oz. radioloških inženirjev za prepoznavanje patologije na radioloških slikah. Študentje so bili pred izpolnjevanjem ankete seznanjeni o anonimnosti.

3.1 Sestava anketnega vprašalnika

Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz 20 radiogramov apendikularnega skeleta. Od tega je 10 vprašanj vsebovalo patološko spremembo, 10 vprašanj pa je bilo brez patoloških sprememb. Študentje so imeli možnost izbire med tremi odgovori in sicer med: Da, ne in ne morem se opredeliti. Če so študentje na radiogramu opazili patološko sprememba, nas je nato zanimalo na katerem mestu se patološka sprememba nahaja po njihovem mnenju.

Korektnost opazke o patološki spremembi smo ugotavljale z uporabo if stavka pri katerem so imeli študentje več možnosti o izbiri mesta, kjer se patološka sprememba nahaja.

3.2 Statistične metode

Po anketiranju je sledila analiza odgovorov in statistična obdelava rezultatov. Pridobili smo jih s pomočjo 1KA in Microsoft Office Excel-a. Podatke smo nato prikazali v obliki slik in grafov.

3.3 Soglasje raziskovanja

Za raziskavo smo potrebovali soglasje s strani dekana Zdravstvene fakultete doc. dr.

Andreja Starca. Zagotovili smo anonimnost in anketo omogočili izpolnjevati preko internetne povezave.

4 REZULTATI

Anketo je izpolnilo 40 študentov tretjega letnika radiološke tehnologije (100%). V anketnem vprašalniku nas je zanimalo s kakšnim odstotkom lahko študenti tretjega letnika radiološke tehnologije prepoznajo patološko spremembo apendikularnega skeleta brez predhodne izobrazbe.

4.1 Zanesljivost odčitavanja radiogramov študentov tretjega letnika radiološke tehnologije

Anketni vprašalnik je vseboval 20 vprašanj, vsako vprašanje je vsebovalo radiogram. Od tega je bilo 10 radiogramov takšnih, ki so vsebovali patološko spremembo, 10 radiogramov pa ni vsebovalo nobenih sprememb. Študentje so tako morali na vsaki sliki naprej prepoznati ali gre za patološko spremembo ali ne, nato pa so morali v primeru, da so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo določiti mesto patologije s pomočjo podvprašanja, kjer so lahko izbirali med različnimi anatomskimi strukturami in mesti.

4.1.1 Radiogrami s patološko spremembo

Z analizo smo pričele z radiogrami, ki so vsebovali patološke spremembe.

4.1.1.1 Slika 1

Prva slika, ki je vsebovala patološko spremembo je bila slika apendikularnega skeleta nadlahtnice.

Slika 1: Radiogram nadlahtnice s patološko spremembo v predelu kirurškega vratu (vir:

Trauma trainer).

Slika 2 prikazuje število študentov radiološke tehnologije, ki so prepoznavali patološko spremembo na sliki apendikularnega skeleta nadlahtnice (slika 1). 39 (98 %) študentov je odgovorilo pravilno in prepoznalo patološko spremembo na radiogramu, en študent se ni mogel odločiti ali radiogram vsebuje patološko spremembo ali ne (2 %) med tem ko se noben študent ni bil menja, da na radiogramu ni prisotna patološka sprememba (0 %).

Slika 2:Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 1

Študentom, ki so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo je bilo nato zastavljeno vprašanje kje se patološka sprememba nahaja. Izbirali so med štirimi anatomskimi področji: V inferiornem delu nadlahtnice, v distalnem delu nadlahtnice, v predelu Clavicule in v predelu kirurškega vratu nadlahtnice.

Slika 3: Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 1

34 študentov (85 %) je odgovorilo pravilno in so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo v predelu kirurškega vratu nadlahtnice. 2 študenta (5 %) sta bila mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo v predelu clavicule. 2 študenta (5 %) sta bila mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo v distalnem delu nadlahtnice in 1 študent (3 %) je bil mnenja, da se patološka sprememba nahaja v inferiornem delu nadlahtnice.

4.1.1.2 Slika 2

Druga slika, ki je vsebovala patološko spremembo je bila slika apendikularnega skeleta stegnenice.

Slika 4:Radiogram stegnenice s patološko spremembo v predelu stegnenice (vir: Trauma trainer).

Slika 5 prikazuje število študentov radiološke tehnologije, ki so prepoznavali patološko spremembo na sliki apendikularnega skeleta stegnenice (slika 4). 39 študentov (98 %) je odgovorilo pravilno in prepoznalo patološko spremembo na radiogramu, 1 študent (3 %) je bil mnenja, da radiogram ne vsebuje patološke spremembe med tem ko se noben študent (0

%) ni odločil, da se ne more opredeliti ali je na radiogramu prisotna patološka sprememba ali ne.

Slika 5 Prepoznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 2

Študentom, ki so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo je bilo nato zastavljeno vprašanje kje se patološka sprememba nahaja. Izbirali so med štirimi anatomskimi področji: V predelu humerusa, v predelu fibule, v predelu stegnenice in v proksimalnem delu tibie.

Slika 6 Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 2

Slika 6 prikazuje mnenje študentov o lokaciji patologije na radiogramu. 39 študentov (100

%) je odgovorilo pravilno in so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo v predelu stegnenice. Noben (0 %) študent ni bil mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu humerusa. Noben študent (0 %) ni bil mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu fibule. Prav tako noben (0 %) študent ni bil mnenja, da se patološka sprememba nahaja v proksimalnem delu tibie.

4.1.1.3 Slika 3

Tretja slika, ki je vsebovala patološko spremembo je bila slika apendikularnega skeleta zgornjega skočnega sklepa.

Slika 7: Radiogram zgornjega skočnega sklepa s patološko spremembo v predelu lateralnega malleolusa (vir: Trauma trainer)

Slika 8 prikazuje število študentov radiološke tehnologije, ki so prepoznavali patološko spremembo na sliki apendikularnega skeleta zgornjega skočnega sklepa (slika7). 39 (98 %)

študentov je odgovorilo pravilno in prepoznalo patološko spremembo na radiogramu, 1 študent (3 %) je bil mnenja, da radiogram ne vsebuje patološke spremembe. Med tem ko se noben študent ni odločil, da se ne more opredeliti ali je na radiogramu prisotna patološka sprememba ali ne (0 %).

Slika 8: poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 3

Študentom, ki so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo je bilo nato zastavljeno vprašanje kje se patološka sprememba nahaja. Izbirali so med štirimi anatomskimi področji: V predelu medialnega malleolusa, v predelu latelarnega malleolusa, v predelu proksimalne goleni in v predelu medialnega in latelarnega melleolusa.

.

Slika 9: Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 3

Slika 9 prikazuje mnenje študentov o lokaciji patologije na radiogramu. 7 študentov (18 %) je bilo mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo v predelu medialnega malleolusa. 28 študentov (70 %) je odgovorilo pravilno in so bili mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu lateralnega malleolusa. 2 študenta (5 %) sta bila mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu proksimalne goleni. Prav tako sta bila 2 študenta (5

%) mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu lateralnega in medialnega malleolusa.

4.1.1.4 Slika 4

Četrta slika, ki je vsebovala patološko spremembo je bila slika apendikularnega skeleta zgornjega skočnega sklepa.

Slika 10 Radiogram zgornjega skočnega sklepa s patološko spremembo v predelu medialnega malleolusa (vir: Trauma trainer).

Slika 11 prikazuje število študentov radiološke tehnologije, ki so prepoznavali patološko spremembo na sliki apendikularnega skeleta zgornjega skočnega sklepa (slika 10). 16 študentov (40 %) odgovorilo pravilno in so bili menja, da se na radiogramu nahaja patološka sprememba, 11 študentov (28 %) je bilo mnenja, da radiogram ne vsebuje patološke spremembe. Med tem ko se 13 študentov (33 %) ni moglo opredeliti ali je na radiogramu prisotna patološka sprememba ali ne.

Slika 11: poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 4

Študentom, ki so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo je bilo nato zastavljeno vprašanje kje se patološka sprememba nahaja. Izbirali so med štirimi anatomskimi področji: V predelu zgornjega skočnega sklepa, v predelu medialnega malleolusa, v predelu lateralnega malleolusa in v predelu distalne goleni.

Slika 12: Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 4

Slika 12 prikazuje mnenje študentov o lokaciji patologije na radiogramu (slika 10). 2 študenta (5 %) sta bila mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo v predelu zgornjega skočnega sklepa. 9 študentov (23 %) je odgovorilo pravilno in so bili mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu medialnega malleolusa. 3 študenti (8 %) so bili mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu lateralnega malleolusa in 2 študenta (5

%) sta bila mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu distalne goleni.

4.1.1.5 Slika 5

Peta slika, ki je vsebovala patološko spremembo je bila slika apendikularnega skeleta stopala.

Slika 13: Radiogram stopala s patološko spremembo v predelu 2,3 in 4 distalne stopalnice (vir: Trauma trainer).

Slika 14 prikazuje število študentov radiološke tehnologije, ki so prepoznavali patološko spremembo na sliki apendikularnega skeleta stopala (slika 13). 12 študentov (30 %) je odgovorilo pravilno in so bili mnenja, da se na radiogramu nahaja patološka sprememba, 20 študentov (50 %) je bilo mnenja, da radiogram ne vsebuje patološke spremembe. Med tem ko se 8 študentov (20 %) ni moglo opredeliti ali je na radiogramu prisotna patološka sprememba ali ne.

Slika 14: poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 5

Študentom, ki so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo je bilo nato zastavljeno vprašanje kje se patološka sprememba nahaja. Izbirali so med štirimi anatomskimi področji: V predelu 2., 3. in 4. distalne stopalnice, v predelu 2., 3. in 4.

proksimalne stopalnice, v predelu prve klinaste kosti in v predelu calcaneusa.

Slika 15:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 5

Slika 15 prikazuje mnenje študentov o lokaciji patologije na radiogramu. 8 študentov (20 %) je odgovorilo pravilno in so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo v predelu 2., 3. in 4. distalne stopalnice. 3 študenti (8 %) so bili mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu 2., 3. in 4. proksimalne stopalnice. Noben študent (0 %) ni bil mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu prve klinaste kosti in 1 študent (3 %) je bil mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu calcaneusa.

4.1.1.6 Slika 6

Šesta slika, ki je vsebovala patološko spremembo je bila slika apendikularnega skeleta prstnic na nogi.

Slika 16 Radiogram prstnic na nogi s patologijo v predelu 1. proximalne stopalnice (vir:

Trauma trainer).

Slika 17 prikazuje število študentov radiološke tehnologije, ki so prepoznavali patološko spremembo na sliki apendikularnega skeleta prstnic na nogi (slika 16). 30 študentov (75 %) je odgovorilo pravilno in so bili mnenja, da se na radiogramu nahaja patološka sprememba.

10 študentov (25 %) je bilo mnenja, da radiogram ne vsebuje patološke spremembe. Med tem ko se nobeden od študentov (0 %) ni odločil za odgovor ne morem se odločiti.

Slika 17:poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 6

Študentom, ki so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo je bilo nato zastavljeno vprašanje kje se patološka sprememba nahaja. Izbirali so med štirimi anatomskimi področji: V predelu 1. proksimalne prstnice, v predelu sezamoidne kosti, v predelu 2. stopalnice in v predelu 5. distalne prstnice.

Slika 18: Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 6

Slika 18 prikazuje mnenje študentov o lokaciji patologije na radiogramu. 27 študentov (68

%) je odgovorilo pravilno in so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo v

predelu 1. proksimalne prstnice. 3 študenti (8 %) so bili mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu 2. stopalnice. Nihče od študent (0 %) ni bil mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu sezamoidne kosti in prav tako nihče od študent (0 %) ni bil mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu 5. distalne prstnice.

4.1.1.7 Slika 7

Sedma slika, ki je vsebovala patološko spremembo je bila slika apendikularnega skeleta prsta.

Slika 19 Radiogram prsta s patološko spremembo v predelu distalne prsnice (vir: Trauma trainer).

Slika 20 prikazuje število študentov radiološke tehnologije, ki so prepoznavali patološko spremembo na sliki apendikularnega skeleta prsta (slika 19). 31 študentov (78 %) je odgovorilo pravilno in so bili mnenja, da se na radiogramu nahaja patološka sprememba, 8 študentov (20 %) je bilo mnenja, da radiogram ne vsebuje patološke spremembe. Med tem ko se 1 študent (3 %) ni mogel opredeliti ali je na radiogramu prisotna patološka sprememba ali ne.

Slika 20: Poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 7

Študentom, ki so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo je bilo nato zastavljeno vprašanje kje se patološka sprememba nahaja. Izbirali so med štirimi anatomskimi področji: V proksimalnem delu dlančnice, v predelu distalne prstnice, v predelu proksimalne prstnice in v predelu medialne prstnice.

Slika 21:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 7

Slika 21 prikazuje mnenje študentov o lokaciji patologije na radiogramu. 30 študentov (75

%) je odgovorilo pravilno in so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo v predelu distalne prstnice. 1 študent (3 %) je bil mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu proksimalne prstnice. Nihče od študentov (0 %) ni bil mnenja, da se patološka sprememba nahaja v proksimalnem delu dlančnice in prav tako nihče od študentov (0 %) ni bil mnenja, da se patološka sprememba nahaja v predelu medialne prstnice.

4.1.1.8 Slika 8

Osma slika, ki je vsebovala patološko spremembo je bila slika apendikularnega skeleta podlahti.

Slika 22 Radiogram podlahti s patološko spremembo v predelu ulne (vir: Trauma trainer).

Slika 23 prikazuje število študentov radiološke tehnologije, ki so prepoznavali patološko spremembo na sliki apendikularnega skeleta podlahti (slika 22). 40 študentov (100 %) je odgovorilo pravilno in so prepoznali patološko spremembo na radiogramu. Nihče od študentov (0 %) ni bil menja, da na radiogramu ni prisotne patološke spremembe. Prav tako se nihče od študentov (0 %) ni odločil za odgovor ne morem se odločiti.

Slika 23:poznavanje patološke spremembe študentov 3. letnika radiološke tehnologije na sliki 8

Študentom, ki so bili mnenja, da radiogram vsebuje patološko spremembo je bilo nato zastavljeno vprašanje kje se patološka sprememba nahaja. Izbirali so med štirimi anatomskimi področji: v predelu ulne, v predelu radiusa, v proksimalnem delu ulne in v predelu humerusa.

Slika 24:Prepoznavanje mesta patološke spremembe na sliki 8