ODDELEK ZA GOZDARSTVO IN OBNOVLJIVE GOZDNE VIRE
Pia Caroline ADAMIČ
ZAKONODAJA IN PRAVNI OKVIRI GOJENJA TUJERODNIH DREVESNIH VRST V SLOVENIJI
MAGISTRSKO DELO Magistrski študij – 2. stopnja
Ljubljana, 2021
Pia Caroline ADAMIČ
ZAKONODAJA IN PRAVNI OKVIRI GOJENJA TUJERODNIH DREVESNIH VRST V SLOVENIJI
MAGISTRSKO DELO Magistrski študij – 2. stopnja
LEGISLATION AND LEGAL FRAMEWORKS FOR THE CULTIVATION OF NON-NATIVE TREE SPECIES IN SLOVENIA
M. Sc. THESIS Master Study Programmes
Ljubljana, 2021
"Najboljši čas za saditev drevesa je 20 let nazaj. Drugi najboljši čas je zdaj."
(kitajski pregovor)
Magistrsko delo je zaključek magistrskega študija Gozdarstva 2. stopnje na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Komisija za študijska in študentska vprašanja Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire BF je dne 26.3.2021 sprejela temo magistrskega dela. Za mentorja je bil imenovan doc.
dr. Kristjan Jarni in za recenzenta prof. dr. Robert Brus.
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik:
Član:
Član:
Datum zagovora:
Pia Caroline Adamič
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA
ŠD Du2
DK GDK 903+174:182.8+181.1(497.4)(043.2)=163.6
KG tujerodne drevesne vrste, zakonodaja gojenja tujerodnih vrst, gozdni nasadi AV ADAMIČ, Pia Caroline, dipl. inž. gozd. (UN)
SA JARNI, Kristjan
KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Magistrski študijski program 2. stopnje Gozdarstvo in upravljanje gozdnih ekosistemov
LI 2021
IN ZAKONODAJA IN PRAVNI OKVIRI GOJENJA TUJERODNIH DREVESNIH VRST V SLOVENIJI
TD Magistrsko delo (Magistrski študij – 2. stopnja) OP X, 58 str., 7 pregl., 8 sl., 106 vir.
IJ sl JI sl/en
AI Namen naloge je pregled zakonodaje in pravnih okvirjev gojenja tujerodnih drevesnih vrst v Sloveniji. Na ravni Evropske unije so za uvedbo, uporabo in upravljanje tujerodnih dreves pomembni trije pravni instrumenti: Direktiva Sveta o trženju gozdnega reprodukcijskega materiala, Habitatna direktiva in Uredba o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst. V domači zakonodaji področje njihovega vnosa in potencialnega vpliva ureja predvsem Zakon o ohranjanju narave, pomembni pa so še Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), Zakon o gozdovih, Zakon o gozdnem reprodukcijskem materialu, Pravilnik o določitvi semenskih območij in Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah. Ugotovili smo, da za izvajanje gozdarske dejavnosti gojenje tujerodnih dreves v Sloveniji ni prepovedano, saj je doselitev dovoljena, za vnos novih vrst pa je potrebno dovoljenje ministrstva. Slovenska zakonodaja tako ponuja možnosti za gojenje tujerodnih drevesnih vrst, ki bi lahko bile zaradi boljše odpornosti proti biotskim in abiotskim dejavnikom ključne pri prilagajanju na podnebne spremembe, hkrati pa so zaradi hitre rasti in kakovostnega lesa gospodarsko zanimive.
KEY WORDS DOCUMENTATION
DN Du2
DC FDC 903+174:182.8+181.1(497.4)(043.2)=163.6
CX non-native trees, legislation of cultivation of alien species, forest plantations AU ADAMIČ, Pia Caroline
AA JARNI, Kristjan
PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB
University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Forestry and Renewable Forest Resources, Master Study Programme in Forestry and managing forest ecosystems
PY 2021
TI LEGISLATION AND LEGAL FRAMEWORKS FOR THE CULTIVATION
OF NON-NATIVE TREE SPECIES IN SLOVENIA DT M. Sc. Thesis (Master Study Programmes)
NO X, 58 p., 7 tab., 8 fig., 106 ref.
LA sl
AL sl/en
AB The aim of the assignment was to review the legislation and legal frameworks for the cultivation of non-native tree species in Slovenia. In EU, three legal instruments are important for the introduction, use and management of non-native trees: the Council Directive on the marketing of forest reproductive material, Habitats Directive and the Regulation on the prevention and control of the introduction and spread of invasive alien species. In Slovenian legislation, they are regulated with Nature Conservation Act, Decree on Special Protection Areas (Natura 2000 Areas), Forest Act, Forest Reproductive Material Act, Rules on Determining Seed Areas and Decree on Protected Wild Plant Species. We found that the cultivation of non-native trees is not prohibited in Slovenia for the implementation of forestry activities, as immigration is allowed, and the introduction of new species requires the permission of the Ministry. Slovenian legislation thus offers opportunities for the cultivation of non-native tree species that could be crucial in adapting to climate change due to better resilience to biotic and abiotic factors and at the same time, they are economically important due to faster growth and quality wood.
KAZALO VSEBINE
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ... III KEY WORDS DOCUMENTATION ... IV KAZALO VSEBINE ... V KAZALO PREGLEDNIC ... VI KAZALO SLIK ... VII OKRAJŠAVE IN SIMBOLI ... VIII
1 UVOD ...1
1. 1 DEFINICIJA AVTOHTONIH, TUJERODNIH IN INVAZIVNIH VRST ...4
1. 2 RAZLOGI IN ZGODOVINA VNAŠANJA TUJERODNIH DREVESNIH VRST V SLOVENIJO ...4
1. 3 PREDNOSTI IN TEŽAVE TUJERODNIH DREVESNIH VRST ...9
2 AKTI NA RAVNI EU IN ZAKONODAJA GOJENJA TUJERODNIH DREVESNIH VRST PO EVROPI ... 15
3 ZAKONODAJA IN PRAVNI OKVIRI GOJENJA TUJERODNIH DREVESNIH VRST V SLOVENIJI ... 31
3.1 ZAKON O OHRANJANJU NARAVE... 31
3.2 UREDBA O POSEBNIH VARSTVENIH OBMOČJIH (OBMOČJIH NATURA 2000) ... 33
3.3 ZAKON O GOZDOVIH ... 34
3.4 ZAKON O GOZDNEM REPRODUKCIJSKEM MATERIALU ... 35
3.5 PRAVILNIK O DOLOČITVI PROVENIENČNIH OBMOČIJ ... 36
3.6 UREDBA O ZAVAROVANIH PROSTO ŽIVEČIH RASTLINSKIH VRSTAH ... 38
4 RAZPRAVA ... 39
5 POVZETEK... 46
6 VIRI... 49
ZAHVALA ... 59
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Kategorije splošne prepovedi tujerodnih vrst ter države in regije, v katerih veljajo (Pötzelsberger in sod., 2020)... 20 Preglednica 2: Kategorije dovoljenih tujerodnih drevesnih vrst v gozdarstvu ter države in regije, v katerih veljajo (Pötzelsberger in sod., 2020) ... 23 Preglednica 3: Prepovedane tujerodne drevesne vrste ter države in regije, v katerih velja prepoved (Pötzelsberger in sod., 2020) ... 24 Preglednica 4: Kategorije mehanizmov obvezne odobritve v gozdarstvu ter države in regije, v katerih veljajo (Pötzelsberger in sod., 2020) ... 26 Preglednica 5: Kategorije območij izključitve ali primeri, ko so tujerodne drevesne vrste prepovedane ali jih je potrebno odobriti ter države in regije, v katerih veljajo (Pötzelsberger in sod., 2020) ... 28 Preglednica 6: Kategorije zahtev oz. pravil upravljanja, ki jih je potrebno upoštevati pri sajenju tujerodnih drevesnih vrst ter države in regije, v katerih veljajo (Pötzelsberger in sod., 2020) ... 29 Preglednica 7: Tujerodne vrste na listi drevesnih in grmovnih vrst in umetnih križancev, za katere velja Zakon o gozdnem reprodukcijskem materialu ... 36
KAZALO SLIK
Slika 1: Dvostranski sklenjen pinijev drevored pri Strunjanu, zasajen leta 1939, je naravni spomenik in spada v območje Krajinskega parka Strunjan. Pinija (Pinus pinea) je pri nas tujerodna drevesna vrsta, prvič je bila omenjena v Scopolijevem delu Flora Carniolica (1772) (Adamič, 2019). ...3 Slika 2: Zeleni bor (Pinus strobus L.) na Rožniku v Ljubljani, poleg njega od tujerodnih drevesnih vrst uspevata še rdeči hrast in robinija (foto: Adamič, 2021)...5 Slika 3: Leto vnosa izbranih tujerodnih drevesnih in grmovnih vrst na ozemlju današnje Slovenije (Brus in Gajšek, 2014) ...8 Slika 4: Merjenje Pečovniške duglazije, najvišjega drevesa v Sloveniji (Zavod za gozdove Slovenije, 2021a) ... 10 Slika 5: Ostanki smolarjenja na črnem boru pri Divači (foto: Adamič, 2021) ... 11 Slika 6: Zemljevid vseh pravnih enot s splošno prepovedjo tujerodnih vrst (Pötzelsberger in sod., 2020) ... 21 Slika 7: Zemljevid pravnih enot z označenimi kategorijami zahtev za odobritev tujerodnih drevesnih vrst (Pötzelsberger in sod., 2020) ... 27 Slika 8: Zemljevid pravnih enot z označenimi kategorijami intenzivnosti zakonskih omejitev (razredi I – V kažejo na nizko do zelo visoko stopnjo omejitve) glede praktične uporabe tujerodnih drevesnih vrst v gozdarstvu (Pötzelsberger in sod., 2020) ... 30
OKRAJŠAVE IN SIMBOLI
CBD – Convention on Biological Diversity (konvencija Združenih narodov o biološki raznovrstnosti)
EU – Evropska unija
FAO – Food and Agriculture Organization of the United Nations (organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo)
FSC – Forest Stewardship Council (svet za nadzor gozdov) GGN – gozdnogospodarski načrt
GRM – gozdni reprodukcijski material
ICPM – Interim Commission on Phytosanitary Measures (začasna komisija za fitosanitarne ukrepe)
IPPC – International Plant Protection Convention (mednarodna konvencija o varstvu rastlin) MCPFE – The Pan-European Ministerial Conference on the Protection of Forests in Europe (ministrska konferenca o zaščiti gozdov v Evropi)
PEFC – Programme for the Endorsement of Forest Certification (program za potrditev certificiranja gozdov)
TDV – tujerodna drevesna vrsta ZG – Zakon o gozdovih
ZON – Zakon o ohranjanju narave
1 UVOD
Človek je vedno želel spoznavati nove stvari, potovati in raziskovati. Želja po raziskovanju je vodila tudi do odkritja novih, zanimivih vrst, ki si jih je marsikdo prinesel s potovanj.
Eden od njih je bil tudi Charles Darwin, ki je leta 1831 na potovanju okoli sveta zbral več tisoč primerkov rastlin, živali in fosilov, ter jih poslal domov na nadaljnjo študijo (A Trip Around the World, 2021).
Zadnjih 10.000 let je človekov vpliv na naravo vse večji, saj so že naši davni predniki pri širjenju organizmov namerno ali nenamerno sodelovali. Tako so npr. postopno prišle z Bližnjega vzhoda številne kulturne rastline vse do Skandinavije, podobno so se večala območja gojenja udomačenih živali, vzporedno z njihovim širjenjem pa so se širile tudi številne druge vrste. Pri številnih od teh starih tujerodnih vrst (arheobiota) je danes zelo težko ugotavljati njihov izvor oz. ali so popolnoma avtohtone ali ne, saj so imele več tisoč let časa, da so se prilagodile novim razmeram, prenašanje pa je bilo zelo postopno in v glavnem le nekaj tisoč kilometrov daleč. Prav tako je dokazov o njihovi tujerodnosti razmeroma malo – pisni viri so redki, medtem ko so subfosilno ohranjene le nekatere skupine organizmov. Popolnoma drugače pa je z vrstami, ki so se skokovito širile s pomočjo človeka v zadnjih 500 letih. Te so novonaseljena območja naselile razmeroma nedavno, časa za postopno prilagajanje je bilo tako razmeroma malo, pogosto pa so jih prenesli na tisoče kilometrov daleč na druge celine, ki jih velika večina teh vrst brez pomoči človeka ne bi mogla doseči. Vse selitve vrst v zadnjih nekaj stoletjih so tudi vse bolje dokumentirane s pisnimi viri in zbirkami, tako da o njihovi tujerodnosti praviloma ni nobenega dvoma.
Populacije takih tujerodnih vrst so neredko izpostavljene močnim nihanjem, po eni strani gre lahko za hitra izumiranja majhnih populacij slabo prilagojenih tujerodnih vrst, po drugi strani, kar je še posebej problematično, pa za hitra in nekontrolirana širjenja, večkrat z izpodrivanjem avtohtone biote. Takšnim tujerodnim vrstam se posveča vse več pozornosti, še posebej s strani naravovarstva in biogeografije (Jogan in Kos, 2012).
Prenašanje tujerodnih drevesnih vrst (TDV) po svetu traja že več stoletij, saj je izredno bogastvo drevesnih vrst v Severni Ameriki in vzhodni Aziji že zelo zgodaj zbudilo pozornost evropskih gozdarskih strokovnjakov, dendrologov in ljubiteljev lepega drevja. Sadili so jih večinoma iz estetskih in znanstvenih razlogov, v glavnem po parkih, vrtovih, drevoredih, arboretumih in drugih nasadih (slika 1). Ekonomski razlogi za vnašanje vrst so se pojavili kasneje, v času svetovne krize gozdnega in lesnega gozdarstva (Wraber, 1951).
Podnebne spremembe pomenijo spremembe padavinskega režima, ki bodo verjetno sprožile naraščajočo sušnost poleti in s tem povezano večje vlaganje rastne energije dreves v rizosfero. V skrajno sušnih razmerah to privede do propadanja dreves, izginjanja gozdne odeje in dodatno zaostrovanje klimatskih razmer. S propadanjem dreves se veča količina
goriva v gozdu, posledično pa nevarnost gozdnih požarov. Višje temperature in drevesa v stresu prispevajo k večji aktivnosti škodljivcev in bolezni ter večji izpostavljenosti gostiteljev. Zaradi močnejših nalivov in pogostejših padavin pozimi razmočena tla predstavljajo večjo nevarnost za vetrolome, hkrati pa omejujejo izvedbo del v gozdovih, zlasti s težjo mehanizacijo. Vse pogosteje so prizadeti gozdovi, ki v preteklosti niso doživljali ujm, povečanje jakosti in pogostosti ujm pa pomeni tudi naraščanje tveganja gospodarjenja z gozdovi. Potencialna naravna vegetacija se bo tako zaradi povečane migracije drevesnih vrst spremenila, vse spremembe pa bodo vplivale na sestavo in razvoj gozdnih ekosistemov (Diaci, 2007). Obstaja tudi možnost pojava novih, pri nas do sedaj neznanih bolezni in škodljivcev, ki bi lahko ogrozile katero od naših drevesnih vrst. Te vrste bo potrebno nadomestiti z odpornejšimi, po možnosti avtohtonimi drevesnimi vrstami in njihovimi proveniencami, vendar ni nujno, da bo njihov nabor dolgoročno zadostoval za doseganje vseh ciljev. Zato je pri izbiri ustreznih drevesnih vrst smiselno pripravljati tudi alternative, ki bi jih v določenih primerih lahko predstavljale tujerodne drevesne vrste (v nadaljevanju TDV). Poleg lesnoproizvodnega potenciala in donosnosti je pomembna tudi njihova morebitna dobra sposobnost prilagajanja na podnebne spremembe ter boljša odpornost proti biotskim in abiotskim dejavnikom. Nekatere TDV v Sloveniji že kažejo dobro prilagodljivost na zaostrene razmere, npr. odpornost ameriške duglazije proti žledu, suši in podlubnikom, in izpolnjujejo več funkcij, hkrati pa nimajo negativnega vpliva na okolje. Ameriška duglazija je tako ena redkih TDV, ki jo v Sloveniji gojimo že dovolj dolgo, da bi njen potencial in morebitna tveganja lahko celovito ovrednotili in jo lahko začeli gojiti v nekoliko večjem obsegu kot do sedaj. Pri izboru drugih drevesnih vrst, ki bi lahko uspevale in dolgoročno izpolnjevale vse funkcije ekosistema, bo potrebno upoštevati njihovo rastiščno primernost in ekološko sprejemljivost, donosnost, razpoložljivost in dobavljivost GRM ter način in stroške obnove in nege (Uporabnost ameriške duglazije …, 2021). Glede na najnovejše poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) je človeška dejavnost nepopravljivo spremenila podnebje, zato bi mogoče morali razmišljati že o mediteranskih vrstah, ki so bolj odporne proti suši.
Zaradi podnebnih sprememb se nam lahko zgodi, da se bo zmanjšal delež pomembnih gospodarskih drevesnih vrst in njihov pomen, zato jih moramo nadomestiti, če želimo ohraniti trajnostne ekosisteme, ki bodo izpolnjevali vse funkcije. Ob uporabi TDV pa moramo najprej dobro poznati zakonodajo in pravne okvire gojenja TDV v Sloveniji. Tako kot v večini evropskih držav je tudi pri nas zakonodaja takšna, da na eni strani ohranja in varuje naravo in na drugi omogoča gospodarske dejavnosti s tujerodnimi vrstami, ki nimajo invazivnega potenciala.
Slika 1: Dvostranski sklenjen pinijev drevored pri Strunjanu, zasajen leta 1939, je naravni spomenik in spada v območje Krajinskega parka Strunjan. Pinija (Pinus pinea) je pri nas tujerodna drevesna vrsta, prvič je bila omenjena v Scopolijevem delu Flora Carniolica (1772) (Adamič, 2019).
1. 1 DEFINICIJA AVTOHTONIH, TUJERODNIH IN INVAZIVNIH VRST
Definicij za avtohtone, tujerodne in invazivne vrste je več, osredotočili pa se bomo na tiste, ki jih definirajo zakoni. Zakon o ohranjanju narave (ZON) (1999) v 11. členu, 1. odstavku definira avtohtono vrsto: »Domorodna (avtohtona) živalska ali rastlinska vrsta je tista, ki je v določenem ekosistemu naravno prisotna; od vrst, ki so bile iztrebljene, se za domorodne štejejo tiste, za katere v ekosistemu še obstajajo približno enaki biotopski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo.« Tujerodno rastlinsko vrsto pa definira isti zakon v 11. členu, 22 odstavek: »Tujerodna (alohtona) rastlinska vrsta je tista, ki jo naseli človek in pred naselitvijo ni bila prisotna na ozemlju Slovenije« (ZON, 1999). Zaenkrat noben slovenski predpis ne določa izraza invazivna tujerodna vrsta (Kus Veenvliet in Veenvliet, 2018). Eno izmed definicij je podal De Groot in sod. (2017): invazivna tujerodna vrsta je tista, ki škoduje domorodnim vrstam, ogroža njih, njihovo življenjsko okolje ali ekosisteme, mnoge pa negativno vplivajo tudi na gospodarstvo in zdravje ljudi. V Pravilniku o varstvu gozdov (2009) so pod škodljive organizme uvrščene le rastlinske bolezni in prenamnožene populacije žuželk.
1. 2 RAZLOGI IN ZGODOVINA VNAŠANJA TUJERODNIH DREVESNIH VRST V SLOVENIJO
Slovenija spada med najbolj gozdnate države v Evropi, saj gozd pokriva 58,2 % celotne površine (Zavod za gozdove Slovenije, 2021b). Samoniklih je 71 drevesnih vrst (Brus, 2012). Razlogi za vnašanje in gojenje TDV so različni, od okrasne vrednosti in ekonomskih učinkov do melioracijskih sposobnosti. Naključni vnos je pri drevesnih vrstah redek (Brus in sod., 2016). Kutnar in Pisek (2013) sta po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije ocenila, da je lesna zaloga vseh tujerodnih drevesnih vrst pri nas dobre 3,3 milj. m3, kar je 0,99 % celotne lesne zaloge gozdov v Sloveniji. Šifrant drevesnih vrst v bazi Zavoda za gozdove Slovenije vsebuje naslednje tuje drevesne vrste: sitka (Picea sitchensis (Bong.) Carriere), grška jelka (Abies cephalonica Loudon), zeleni ali gladki bor (Pinus strobus L.) (slika 2), japonski macesen (Larix kaempferi (Lamb.) Carrière sec. Franco), navadna ameriška duglazija (Pseudotsuga menziesii (Mirb.) Franco), Lawsonova pacipresa (Chamaecyparis lawsoniana (A. Murray) Parl.), rdeči ali ameriški hrast (Quercus rubra L.), močvirski hrast (Quercus palustris Münchh.) in robinija (Robinia pseudoacacia L.). Pod posebno kategorijo so uvrščeni topoli, vendar kategorija vključuje tako samonikli vrsti črni in beli topol (Populus nigra L. in P. alba L.) kot tudi tuje vrste, križance oz. klone, kot npr. pogosto omenjeni kanadski topol (Populus × canadensis Moench). Z razmeroma majhnim deležem bi bile lahko TDV vključene tudi v kategorijah »ostali bori« in »ostali iglavci«. Med vsemi TDV je najbolj razširjena robinija (0,60 % celotne lesne zaloge gozdov), nato zeleni bor (0,18 %) in skupina topolov (0,12 % celotne lesne zaloge v Sloveniji). Med bolj razširjenimi sta še ameriška duglazija (0,05 %) in rdeči hrast (0,03 %), delež vseh drugih pa ne dosega 0,01 % celotne lesne zaloge (Kutnar in Pisek, 2013).
Slika 2: Zeleni bor (Pinus strobus L.) na Rožniku v Ljubljani, poleg njega od tujerodnih drevesnih vrst uspevata še rdeči hrast in robinija (foto: Adamič, 2021)
Brus in Gajšek (2014) sta ugotavljala čas in pogostost vnosa TDV v Slovenijo (slika 3). V sredozemskem delu države je bilo že v starih časih gojenih več drevesnih arheofitov vzhodnosredozemskega izvora, kot so oljka, smokva, mandljevec in vednozelena cipresa, vendar za večino teh vrst ni zanesljivih podatkov o tem, kdaj so bile vnesene. Glavni poudarek raziskave je bil vnos neofitov, ki so jih na naše območje prinesli po letu 1500 n.
št.
Ena izmed prvih omemb gojenja TDV na ozemlju današnje Slovenije je povezana z gojenjem sviloprejk (Brus in Gajšek, 2014). Gojenje murve (najverjetneje vrste Morus alba) na Goriškem, je bilo prvič omenjeno že leta 1565 (Ipavec, 2008). Malo preučenih zgodovinskih zapisov vsebuje omembe gojenja velikega števila TDV. Eden najstarejših tovrstnih zapisov je Valvasorjev iz leta 1689 (Valvasor, 2009–2013). Seznam vsebuje 16 različnih tujerodnih drevesnih ali grmovnih vrst (povzeto po Brus in Gajšek, 2014): sliva (Prunus domestica), breskev (Prunus persica), marelica (Prunus armeniaca), višnja (Prunus cerasus), nešplja (Mespilus germanica), navadna kutina (Cydonia oblonga), pomarančevec (Citrus sinensis), limona (Citrus limonia), granatno jabolko (Punica granatum), mandljevec (Prunus dulcis), bela murva (Morus alba), rožmarin (Rosmarinus officinalis), oljka (Olea europaea), smokva (Ficus carica), pušpan (Buxus sempervirens) in navadni divji kostanj
(Aesculus hippocastanum). Na seznamu verjetno niso naštete prav vse takrat prisotne tujerodne vrste. Večina je sadnih dreves, več pa jih lahko štejemo za arheofite. Med okrasnimi vrstami sta omenjena le pušpan in navadni divji kostanj. Vse vrste izvirajo iz Zahodne Azije ali Sredozemlja, nobena pa z Daljnega vzhoda ali iz Amerike.
V 18. stoletju so bili novi vnosi TDV v botanični literaturi še vedno slabo dokumentirani, kar kaže, da so bili še vedno zelo redki ali pa naključni (Brus in Gajšek, 2014). V Terezijanskem gozdnem redu za Kranjsko (1771) je omenjena murva (Morus sp.) kot vrsta, ki se jo uporablja za živo mejo (Terezijanski gozdni red …, 1985). V Scopolijevem delu Flora Carniolica (1772) je omenjenih le 14 tujerodnih drevesnih in grmovnih vrst:
Rosmarinus officinalis, Lonicera periclymenum, Rhamnus ziziphus (Ziziphus jujuba), Grossularia rubra (Ribes rubrum), Aesculus hippocastanum, Rhododendron polifolium (Rhododendron thymifolium), Punica granatum, Prunus cerasus, Mespilus pyracantha (Pyracantha coccinea), Pyrus azarolus (Crataegus azarolus), Buxus sempervirens, Morus alba, Quercus coccifera in Pinus pinea. Delo je sicer obravnavalo avtohtono rastlinstvo, kar pomeni, da so bile nekatere tujerodne vrste verjetno spregledane, še vedno pa ni bila omenjena nobena vrsta z Daljnega vzhoda ali iz Amerike.
V naslednjih letih se je močno povečalo število gojenih tujerodnih vrst. Več vrst je prvič omenjenih v obdobju od leta 1781 do 1836 v parku Brdo pri Kranju (Brus in Gajšek, 2014).
Vrt, ki je danes v državni lasti, je leta 1781 ustanovil botanik Karel Zois, ki je imel stike s številnimi evropskimi botaniki tistega časa, kot so Wulfen, Host, Sternberg in Willdenow (Praprotnik, 1988). V prvih nekaj desetletjih po ustanovitvi vrta je ustvaril pomembno in bogato rastlinsko zbirko. Veliko rastlin na Brdu je prišlo z Nizozemske, nekaj tudi iz Anglije, Italije in Avstrije. Večina sadik dreves izvira iz znanih londonskih drevesnic Conrad Lodigges, iz katerih je leta 1784 Zois prejel obsežno pošiljko rastlin. Leta 1793 je prejel z Dunaja še eno bogato pošiljko rastlin od botanika Hosta. Tudi od raziskovalca Jamesa Cooka je prejel pošiljko z njegovega potovanja na Tahiti, a je med prevozom večina sadik žal propadla. Številčnost rastlinskih vrst v parku je bila večja kot je danes v številnih slovenskih drevesnicah. Arhivsko gradivo na vrtu Brdo sta analizirala Marko Dobrilovič in Nika Kravanja (2003), ki sta naštela skupno 7446 gojenih rastlinskih primerkov, od tega 165 drevesnih in 38 grmovnih vrst, vključno z avtohtonimi. Med njimi je bilo 156 tujerodnih vrst.
To obdobje je pomenilo začetek gojenja tujerodnih vrst zaradi botaničnih, okrasnih, znanstvenih in izobraževalnih namenov in ne samo zaradi njihove vloge v prehrani. To je spodbudilo tudi vnos vrst iz Amerike, ki so danes med najpogostejšimi okrasnimi vrstami, npr. trnata gledičevka (Gleditsia triacanthos), tulipanovec (Liriodendron tulipifera), ameriški ambrovec (Liquidambar styraciflua), rdeči hrast (Quercus rubra), ameriški klek (Thuja occidentalis), katalpa (Catalpa bignonioides) in zeleni bor (Pinus strobus). Nekatere vrste so redke tudi danes, med njimi na primer vrste Halesia tetraptera, Zanthoxylum clava-
herculis, Gymnocladus dioicus, Callicarpa americana, Chionanthus virginicus in Stewartia malacodendron. Zois je bil razmeroma na tekočem s sadilnim materialom, vendar v primerjavi z zahodno Evropo, kjer je bilo največ vnosov vrst na evropski celini, z določenim časovnim zamikom (Brus in Gajšek, 2014).
Drug pomemben vrt je bil v Dolu pri Ljubljani, ki ga je kmalu za vrtom v Brdu ustanovil Joseph Kalasanc Erberg v obdobju 1790–1800. Večina TDV je bila zasajenih okoli leta 1795. Vrt ni več ohranjen, takrat pa je bila to verjetno najbogatejša regionalna rastlinska zbirka, saj je vsebovala kar 206 tujerodnih drevesnih in grmovnih vrst(Strgar, 1992).
Zasnova ter botanično in vrtnarsko bogastvo rastlinskih zbirk in vrtov Dol so bili v mnogih pogledih (zlasti glede števila različnih taksonov) pred primerljivimi srednjeevropskimi vrtovi. Bogastvo rastlinskih zbirk kaže tudi Erbergove dobre odnose in povezave z njegovimi botaničnimi sodobniki iz drugih evropskih držav, zaradi česar je imel strokovno znanje o botaničnih novostih tistega časa.
Vnos TDV na ozemlje današnje Slovenije se s časom ni enakomerno povečeval. Proti koncu 18. stoletja so bile zbirke drevesnih vrst v parkih Brdo in Dol še vedno bogatejše od zbirk, ki so bile analizirane nekaj desetletij pozneje. V popisu ljubljanskega botaničnega vrta iz leta 1812 je naštetih le 21 tujerodnih drevesnih ali grmovnih vrst (Praprotnik, 2010), v Fleischmannovem delu (1844) pa je vključenih le 48 TDV, kar kaže na slabo uveljavljeno izmenjavo vrst. Iz vseh podatkov lahko sklepamo, da je na splošno vnos TDV na ozemlje današnje Slovenije slabo dokumentiran, znani podatki pa ne odražajo nujno pravega tempa vnosa. Jasno je, da je bila v večini primerov pogostnost sajenja vnesenih vrst zelo nizka in omejena na posebne zbirke ali vrtove, ne pa na pogozdovanje ali pogosto sajenje. Nizka pogostnost sajenja TDV je poleg trajnostnega gospodarjenja z gozdovi eden od pomembnih razlogov, da se več drevesnih vrst, ki so invazivne na drugih evropskih območjih, razen določenih izjem, ni razširilo na velika območja današnje Slovenije (Brus in Gajšek, 2014).
Slika 3: Leto vnosa izbranih tujerodnih drevesnih in grmovnih vrst na ozemlju današnje Slovenije (Brus in Gajšek, 2014)
Svetlo siva barva: domnevna prisotnost vrste od prvega zapisa naprej; temno siva: kasnejši zapisi v virih.
Evropsko gozdarstvo je začelo z intenzivnejšim vnosom TDV ob koncu 19. stoletja.
Francozi in Angleži so bili med prvimi, ki so okoli leta 1850 začeli uvajati TDV in so se z njimi tudi bolj sistematično ukvarjali. V letih od 1880 in 1890 se je začelo načrtno vnašanje TDV v državne gozdove Nemčije in Avstrije, v tem obdobju pa so bili osnovani tudi prvi nasadi na slovenskih tleh. V večjem obsegu se je TDV pri nas začelo vnašati v času med obema svetovnima vojnama (Wraber, 1951b).
O primernosti in možnostih sajenja številnih TDV je že v prvem letniku Gozdarskega vestnika razmišljal Sotošek (1938a, 1938b), ki je naštel vrste, ki so bile takrat potencialno zanimive za vnos v naše gozdove. Med iglavci omenja omoriko/Pančičevo smreko (Picea omorika (Pančić) Purkyne), cemprin (Pinus cembra L.), alepski/beli bor (Pinus halepensis Miller), primorski bor (Pinus pinaster Aiton), gladki/zeleni bor (Pinus strobus L.), muniko/pepelnati bor (Pinus heldreichii H.Christ), moliko (Pinus peuce Griseb.), japonski macesen (Larix kaempferi (Lamb.) Carrière sec. Franco), ameriško duglazijo (Pseudotsuga menziesii (Mirb.) Franco). Med listavci posebej izpostavlja ameriški jesen (Fraxinus americana L.), črni oreh (Juglans nigra L.), kanadski topol (Populus × canadensis Moench) in robinijo (Robinia pseudoacacia L.) (Sotošek, 1938b).
1. 3 PREDNOSTI IN TEŽAVE TUJERODNIH DREVESNIH VRST
Od vnašanja TDV v gozdove imamo lahko več neposrednih koristi – to so na primer les in lesni sortimenti, smola ter drugi stranski proizvodi (Kutnar, 2012). Glavni razlog za njihovo vnašanje v povojnem obdobju je bilo predvsem pridobivanje lesa. Les posameznih tujerodnih vrst je lahko izredno kakovosten in v nekaterih primerih celo boljši od lesa domačih vrst, odločilen dejavnik za gojenje pa je bila predvsem hitra rast, npr. pri topolih (Kutnar in Pisek, 2013). Med najbolj cenjenimi je bil tako les ameriške duglazije, ki je eden najboljših od vseh ameriških iglavcev (Rakušček, 1950; Miklavžič, 1951). Je trden, a mehak, na naravnih rastiščih se po lastnostih primerja z macesnovino, na evropskih z borovino.
Stabilnost je zelo dobra, jedrovina pa je odporna proti atmosferilijam, glivam in insektom (Čufar, 2006). Ameriška duglazija ima tudi v Evropi bujno rast, njen volumenski prirastek dosega do 19,4 m3/ha leto, kar je krepko nad zmožnostmi avtohtonih iglavcev (Sauter, 2008).
Največjo gospodarsko prednost ima na kislih borovih rastiščih, kjer je do 50 % boljša od smreke in do 100 % boljša od bora (Jasser, 2008). Ameriške duglazije spadajo med najvišja drevesa v Evropi, višji so le evkalipti (Monumental trees, 2021). Tudi v Sloveniji dosega ameriška duglazija izjemne višine, tako je aprila 2021 novo najvišje izmerjeno drevo v Sloveniji postala Pečovniška duglazija iz Mestnega gozda v Pečovniku pri Celju. Izmerili so ji višino kar 67,02 m (slika 4). S prvega mesta je tako izrinila Sgermovo smreko iz Pohorja, ki je visoka 62,70 m (Monumental trees, 2021). Prve duglazije so v Pečovniku posadili leta 1883, večletne raziskave dreves v Mestnem gozdu pa so pokazale, da na tem območju rastejo gozdovi najvišjih duglazij, ki dosegajo skoraj dvakratno povprečno višino dreves srednjeevropskih gozdov (Zavod za gozdove Slovenije, 2021a). Omeniti velja tudi smreko sitko. Njen les po kakovosti le malo zaostaja za lesom duglazije, poleg tega je razmeroma lahek in zelo primeren za stavbni les, saj nima smole (Urbas, 1951). S sitkinim lesom je enostavno delati, uporablja pa se za glasbene instrumente, ograje, v ladjedelništvu in za druge konstrukcije (Euforgen, 2021). Za potrebe pridobivanja večjih količin biomase pa so bili v preteklosti osnovani tudi številni gozdni in zunajgozdni nasadi različnih vrst in klonov topola (Kutnar in Pisek, 2013).
Slika 4: Merjenje Pečovniške duglazije, najvišjega drevesa v Sloveniji (Zavod za gozdove Slovenije, 2021a)
Med najpogostejšimi motivi za vnašanje TDV v povojnem obdobju je bilo tudi pridobivanje smole (Kutnar in Pisek, 2013). Beltram (1947) navaja možnosti in nekatere izkušnje pri gojenju TDV za pridobivanje smole, kjer poleg domačih vrst bora omenja obmorski bor (Pinus pinaster Aiton), iz katerega v Franciji pridobivajo večje količine smole. Sadili bi ga lahko znotraj nasadov črnega bora na Krasu (slika 5), prav tako pa omenja še alepski ali beli bor (Pinus halepensis Miller) in abruški ali brucijski bor (Pinus brutia Ten. = sin. Pinus halepensis Mill. subsp. brutia (Ten.) Holmboe) in njegove križance (Beltram, 1947). Čokl (1947) omenja prve poskuse načrtnega in organiziranega smolarjenja na Štajerskem, kjer je bilo vključenih 584 dreves rdečega in 6 dreves črnega bora ter 48 dreves gladkega ali zelenega bora (Pinus strobus L.).
Slika 5: Ostanki smolarjenja na črnem boru pri Divači (foto: Adamič, 2021)
Pomembni so tudi drugi stranski proizvodi TDV, kot so gozdni sadeži, zdravilni učinki in čebelja paša (Kutnar, 2012). Med najbolj medovite TDV spadajo pavlovnija (Paulownia tomentosa (Thunb.) Steud.), amorfa (Amorpha fruticosa L.) in ameriška katalpa (Catalpa bignonioides Walter) ter nekatere sajene vrste iz rodu Prunus (višnja, mandljevec in sliva) (Društvo urbani čebelar, 2020). V zadnjem času pa med čebelarji zbuja veliko zanimanja tudi evodija (Tetradium daniellii (Benn.) T. G. Hartley), vrsta, ki izvira iz severne Kitajske in Koreje, saj cveti med julijsko in avgustovsko brezpašno dobo in tako čebelam zagotavlja kakovostno hrano za pripravo na zimo (Andrejka, 2020).
Robinija je zaradi svojih pionirskih in svetloljubnih lastnosti ter nezahtevnosti idealna za prekrivanje jalovišč, utrditev plazišč, melišč in sipin, uspeva pa celo na zasoljenih tleh (Torelli, 2002). Zaradi poganjkov iz panja jo uporabljajo za pogozdovanje in zaščito ogolelih tal, utrjevanje hudournikov in nestabilnih rastišč. Les robinije je kakovosten - težek, trden, elastičen in lep (Brus, 2004). Je zelo trajen, tudi v vodi, zaradi izvlečka črnjave pa izjemno odporen proti glivam in insektom. Raba robinijevine je zaradi slabe oblikovanosti debel omejena, uporablja se za parket, pri dobri oblikovanosti tudi za rezan furnir. Odlična je za vodne gradnje, vrtno pohištvo, železniške pragove, pilote, kole za ograje, vinogradniško kolje, sode, ročaje za orodje, športno orodje in kot jamski les, saj pri obremenitvah glasno poka (Torelli, 2002). Njena skorja je bogata z mineralnimi snovmi, zato jo je priporočljivo po poseku v gozdu olupiti in pustiti na gozdnih tleh (Brus, 2012). Robinija je med najbolj medonosnimi drevesnimi vrstami in ponuja dobro čebeljo pašo z dnevnim donosom medu do 7 kg na panj. Mlada socvetja lahko v manjših količinah uživamo presna, še boljša so ocvrta, iz njih pripravljamo tudi različne pijače (Brus, 2015). Simić in Kromar (1951) sta ocenila, da bi lahko v naših gozdovih poleg 40.000 kg lipovega cvetja nabrali tudi 13.000 kg cvetja robinije. Ima določene zdravilne učinke (Petauer, 1993), v preteklosti pa so jo uporabljali tudi za krmo živini (Torelli, 2002). Cenjena je kot okrasno drevo, znanih je več različnih sort, npr. breztrnata »Umbraculifera« in »Inermis«, »Bodnant« z rdečimi cvetovi ter »Frisia« z vse leto lepo rumenim listjem (Brus, 2012). Robinija pa se ponekod močno razrašča med avtohtono vegetacijo in postaja nadležna invazivka, ki jo je težko zatreti.
Zaradi najvišje porabe mineralov (kot so kalcij, kalij in fosfor) med listavci robinija osiromaši tla, kljub temu, da jih bogati z dušikom (Brus, 2012). Rudolf (2004) opozarja, da je robinija zaradi padanja podtalnice in njenega pospeševanja s strani zasebnih lastnikov gozdov na večih mestih v Murski nižini nadomestila izpadanje hrasta, ponekod tudi vrbe, topola in jesena, kar pa predstavlja velik problem, ki se kaže v večji spremenjenosti drevesne sestave in manjšim izkoriščanjem rastiščnih potencialov, ki lahko vodijo v degradacijo sestojev. Kutnar in Kobler (2013) ugotavljata, da se bo ob povečanju povprečnih temperatur zraka v prihodnosti, delež lesne zaloge robinije postopoma še povečeval na vzhodnem in severovzhodnem ter jugozahodnem delu Slovenije. Večji delež lahko pričakujemo tudi v nižinskem in gričevnem delu osrednje Slovenije. Do konca stoletja bi se po napovedih lesna zaloga robinije lahko najmanj podvojila glede na današnje stanje, v gozdarstvu pa bo
potrebno na čim bolj optimalen način usklajevati med nezaželenostjo te invazivne tujerodne vrste in njenimi številnimi koristmi ter interesi lastnikov (Kutnar in Kobler, 2013).
Prilagoditev TDV na novo okolje je različna, nekatere vrste so povsem neuspešne, druge se dobro prilagodijo, vendar ne kažejo nenadzorovanega širjenja, medtem ko se nekatere začnejo uspešno širiti in postanejo invazivne (Brus in sod., 2016). O invazivnih tujerodnih vrstah govorimo takrat, ko vrsta postane številna in začne povzročati okoljsko ali gospodarsko škodo. Invazivne tujerodne vrste vplivajo na domorodne vrste ali povzročijo spremembo življenjskih okolij in ekosistemov. Veliko je hitro rastočih, prav tako se hitro razmnožujejo, pogosto pa v novem okolju nimajo plenilcev in bolezni, ki bi uravnavale njihovo populacijo. Vplivi invazivnih rastlin so zelo opazni, saj oblikujejo goste sestoje, ki v kratkem času spremenijo videz pokrajine. Zaradi njihove goste rasti druge rastline ne morejo uspevati, saj jim primanjkuje svetlobe v spodnjih plasteh, nekatere pa celo izločajo kemične snovi, ki zavirajo rast vseh drugih rastlin. Na takšen način se krči življenjski prostor avtohtonih vrst. Goste sestoje invazivnih rastlin vidimo v številnih gozdovih vzdolž slovenskih rek in potokov, kjer otežujejo obnovo gozda in s tem močno spreminjajo njegovo podobo. Nekatere tujerodne vrste imajo tudi neposredne vplive na zdravje ljudi, saj so lahko alergene, strupene ali prenašajo različne bolezni (De Groot in sod., 2017).
Uvoz živih rastlin je najpogostejša primarna pot vnosa tujerodnih vrst, od škodljivcev do naključno prisotnih vrst. S širjenjem TDV se tako hkrati vnaša tudi tujerodne škodljivce, najbolj pogosto so to žuželke, ki se lahko hranijo z rastlinami (objedanje listov in plodov ali vrtanje v les) in tako drevesu povzročijo delno sušenje, zmanjšano semenenje ali celo propad. Nekatere žuželke napadajo le določene rastline, ki lahko zaradi tega lokalno izginejo, druge pa napadajo večje število rastlinskih vrst, zato se lahko še hitreje širijo in povečujejo svoje populacije. Tujerodne žuželke so lahko tudi plenilci domorodnih živali (npr. harlekinska polonica), zajedavci domorodnih rastlin ali živali ali pa nanje prenašajo različne bolezni. Veliko škodo lahko povzročijo tudi tujerodne vrste gliv, ki lahko v novem okolju preidejo tudi na nove rastlinske vrste ali pa celo s križanjem nastajajo nove vrste gliv.
Na nova območja se hitro širijo s trosi, najpogosteje pa povzročajo bolezni listov, poganjkov in korenin, lesno trohnobo, rakava obolenja ali poškodbe skorje ter debla. Zaradi poškodb na drevju se lahko zmanjša vrednost lesa ali pa je nujen sanitarni posek večjega števila dreves, ki vodi do spremenjenih vodnih in podnebnih razmer. Poveča se erozijska ogroženost, rečne brežine, prerasle z invazivnimi rastlinami, so tudi manj stabilne, saj nadzemni deli številnih tujerodnih rastlin pozimi odmrejo in izpostavijo brežine deroči vodi, ki odnaša prst in jih tako spodjeda. Škoda zaradi tujerodnih vrst ima zato lahko velik gospodarski vpliv (De Groot in sod., 2017).
Kutnar in Pisek (2013) menita, da bi bilo treba več strokovne pozornosti nameniti vsesplošno razširjeni robiniji in spremljati dinamiko njenega širjenja ter iskati ustrezne možnosti za omejevanje visokega pajesena. Poleg invazivnih drevesnih vrst bo potrebno več načrtnega
dela tudi z invazivnimi grmovnimi in zeliščnimi vrstami, ki v nekaterih predelih že zelo ovirajo normalen razvoj gozdov (npr. naravno pomlajevanje, izrinjanje avtohtonih vrst) (Kutnar in Pisek, 2013).
Visoki pajesen (Ailanthus altissima (Mill.) Swingle) je poleg robinije in ameriškega javorja (Acer negundo L.) ena od TDV, ki jih najpogosteje uvrščajo na sezname invazivnih rastlinskih vrst. Pri nas ga najdemo na seznamu invazivnih vrst Ministrstva za okolje in prostor RS (Veliki pajesen…, 2021) drugih seznamih (Spletni portal Invazivke, 2021). Brus in sod. (2016) so potrdili, da ima visoki pajesen raznovrstno razmnoževalno sposobnost, saj se tudi v zanj novem okolju uspešno razmnožuje generativno in vegetativno. V prihodnosti se bo širil predvsem na opuščenih kmetijskih površinah in na različnih degradiranih rastiščih, ob njegovi veliki razmnoževalni sposobnosti pa je vse bolj aktualno vprašanje smiselnosti njegovega zatiranja, ki ni uspešno. Verjetno bo potrebno sprejeti dejstvo, da postaja del našega naravnega okolja (Brus in sod., 2016).
V Evropi so različne države, kot tudi posamezne regije znotraj držav, različno naklonjene tujerodnim drevesnim vrstam. V magistrski nalogi je prikazan pregled evropske zakonodaje, namen naloge pa je podroben pregled zakonodaje in pravnih okvirjev gojenja TDV v Sloveniji. Še zlasti želimo izpostaviti prepovedi, usmeritve in možnosti za gojenje TDV v Sloveniji.
2 AKTI NA RAVNI EU IN ZAKONODAJA GOJENJA TUJERODNIH DREVESNIH VRST PO EVROPI
Tujerodna drevesa se že dolgo uporabljajo v evropskih krajinah, gozdarstvu in kulturi.
Vnesena so bila iz različnih razlogov, kot so okrasni nameni, pridelava hrane, melioracija in stabilizacija tal ter proizvodnja lesa. V zadnjih letih se vse bolj raziskuje potencial uporabe TDV za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo ublažitev (Bolte in sod.., 2009;
Vor in sod.., 2015; Brang in sod.., 2016; Correia in sod.., 2018; Stanturf in sod., 2018).
Zaveze iz Pariškega sporazuma spodbujajo gozdne plantaže po vsem svetu, zato je pričakovana rast površin s tujerodnimi drevesnimi vrstami, saj skoraj 20 % nasadov po vsem svetu sestavljajo tujerodna drevesa z velikimi deleži predvsem v Južni Ameriki, Oceaniji in južni ter vzhodni Afriki (Payn in sod., 2015).
V evropskih gozdovih je trenutno 4 % ali 8,5 Mha TDV z velikimi regionalnimi razlikami (Pötzelsberger, 2018; Brus in sod., 2019). Medtem ko so prva tujerodna drevesa v Evropo prinesle starodavne družbe, je bilo veliko več drevesnih vrst odkritih in uvoženih v zadnjih 400 letih, predvsem iz Amerike, Avstralije in vzhodne Azije (Nyssen in sod., 2016;
Pötzelsberger, 2018). Nekatere najpogostejše TDV so navadna robinija (Robinia pseudoacacia L.), sitka (Picea sitchensis (Bong.) Carr.), navadna ameriška duglazija (Pseudotsuga menziesii (Mirb.) Franco) in različne vrste evkaliptov.
Uporaba TDV je lahko sporna, saj lahko povzroči velike okoljske spremembe, predvsem kadar gre za obsežne nasade ali ko se razširijo izven kraja vnosa v naravne ekosisteme.
Znano je, da več TDV tekmuje z avtohtonimi vrstami, in da lahko povzročijo številne spremembe v mnogih evropskih habitatih. Takšna primera sta robinija in visoki pajesen (Ailanthus altissima (Miller) Swingle), ki se v splošnem štejeta za invazivni vrsti in v skladu s splošno dogovorjenimi definicijami invazivne tujerodne vrste negativno vplivata na okolje (Blackburn in sod., 2011; Wilson in sod., 2014, 2018; Medina-Villar in sod., 2015; Vítková in sod., 2017).
Zaradi morebitnih negativnih vplivov TDV so se evropske države odzvale s številnimi mednarodnimi pogodbami, pravno nezavezujočimi konvencijami in samoregulativnimi orodji ali standardi, ki zagotavljajo smernice za uporabo in upravljanje TDV. Razlikujemo lahko med pravnimi instrumenti, ki obravnavajo tujerodna drevesa na splošno, in instrumenti, ki obravnavajo invazivne tujerodne vrste (vključno z invazivnimi tujerodnimi drevesnimi vrstami) (Pötzelsberger in sod., 2020).
Instrumenti, ki na splošno obravnavajo TDV, večinoma vključujejo standarde, smernice, merila in kazalnike za trajnostno gospodarjenje z gozdovi. V zadnjih nekaj desetletjih so jih razvili medvladni procesi, kot so Forest Europe (Ministrska konferenca o zaščiti gozdov v Evropi, MCPFE), mednarodne organizacije, sistemi certificiranja gozdov (npr. FSC, PEFC)
(Masiero in sod., 2015) in nacionalne vlade. Ta orodja veljajo za vse gozdove, vključno s plantažami, zaradi česar je bilo gozdarstvo prepoznano kot oblika trajnostne rabe zemljišč in pomembno za boj proti podnebnim spremembam. Večina standardov certificiranja se nanaša na uporabo ustreznih izvorov, sort in vrst za pogozdovanje. Avtohtone vrste so vedno prednostne, tujerodne pa so dovoljene v primeru, ko so bistveno boljše za doseganje ciljev gospodarjenja z gozdovi (Stupak in sod., 2011). V to skupino spada tudi Alpska konvencija iz leta 1991, večnacionalna pogodba, ki so jo podpisali in ratificirali EU in osem držav na območju Alp, katere namen je varovanje občutljivih alpskih ekosistemov ter regionalnih kulturnih identitet, dediščine in tradicij v Alpah za prihodnje generacije (Alpska konvencija, 2021). Priloženi protokol Gorski gozdovi iz leta 1996 v 1. členu države zavezuje, da bodo v gorskem gozdu skrbele za uporabo avtohtonega gozdnega reprodukcijskega materiala.
Protokol Gorski gozdovi, enega izmed osmih protokolov, ki izvajajo posebne ukrepe za zaščito Alp, so doslej ratificirale Avstrija, Nemčija, Francija, Italija, Lihtenštajn in Slovenija ter podpisali Švica in Monako, vendar ne še EU.
Pravni instrumenti, katerih namen je obravnava invazivnih tujerodnih vrst, vključujejo številne konvencije: Mednarodna konvencija o varstvu rastlin (IPPC) iz leta 1951, Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES), podpisana leta 1973, Konvencija Sveta Evrope o ohranjanju prosto živečih živali in naravnih habitatov (Bernska konvencija) iz leta 1979 in Konvencija Združenih narodov o biološki raznovrstnosti (CBD) iz leta 1992 ter tudi regionalno veljavna Okvirna konvencija o zaščiti in trajnostnem razvoju Karpatov (Karpatska konvencija) iz leta 2003.
Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD) v 8. členu navaja, da vsaka pogodbenica, kolikor je to mogoče in primerno, prepreči vnos, nadzoruje ali izkorenini tujerodne vrste, ki ogrožajo ekosisteme, habitate ali vrste. Od leta 2001 je namerno vnašanje invazivnih tujerodnih drevesnih vrst v gozdarstvo izpostavljeno kot pomemben vir bioloških invazij.
Pod vplivom CBD je druga ministrska konferenca o zaščiti gozdov v Evropi MCPFE (junij 1993, Helsinki) (Forest Europe, 1993) izjavila, da je treba dati prednost domačim vrstam in lokalnim poreklom, kjer je to primerno. Uporabe vrst, provenienc, sort ali ekotipov zunaj njihovega naravnega območja razširjenosti je odsvetovano, če bi njihov vnos ogrozil pomembne ali dragocene avtohtone ekosisteme, floro in favno. Vnesene vrste se lahko uporabljajo, kadar so njihovi potencialni negativni vplivi ocenjeni in ovrednoteni v primerno dolgem času in kadar zagotavljajo več koristi kot avtohtone v smislu proizvodnje lesa in drugih funkcij. Kadar se vnesene vrste uporabljajo za nadomestitev vrst lokalnih ekosistemov, je treba hkrati ustrezno ukrepati za ohranitev avtohtone flore in favne.
Upravni organ Mednarodne konvencije o varstvu rastlin (IPPC), Začasna komisija za fitosanitarne ukrepe (ICPM), je na svojem drugem zasedanju (ICPM 2) leta 1999 obravnavala temo biološke varnosti in zaključila, da ima koncept invazivnih tujerodnih vrst precejšnje posledice za IPPC, in da je za preprečitev nasprotujočih si pogledov potrebno
usklajevanje med vladnimi organi na nacionalni in mednarodni ravni (FAO, 1999). Kot rezultat teh razprav je bila ustanovljena neformalna odprta delovna skupina za obravnavo vprašanj v zvezi z gensko spremenjenimi organizmi, biološko varnostjo in invazivnimi tujerodnimi vrstami. ICPM navaja, da je treba vrste, ki so lahko invazivne in neposredno ali posredno vplivajo na rastline ali rastlinske proizvode, oceniti, spremljati in po potrebi upravljati v skladu z določbami IPPC.
Leta 1997 je Resolucijska konferenca CITES 13.10 (Rev. CoP14) za trgovino z invazivnimi tujerodnimi vrstami priporočila, da se vprašanje invazivnih vrst upošteva pri razvoju nacionalne zakonodaje in predpisov, ki urejajo trgovino z živimi živalmi ali rastlinami.
Bernska konvencija je leta 2003 sprejela Evropsko strategijo o invazivnih tujih vrstah, katere cilj je evropskim vladam zagotoviti natančna navodila glede vprašanj invazivnih tujerodnih vrst (Genovesi in Shine, 2004); leta 2017 je sprejela kodeks ravnanja za invazivne tujerodne drevesne vrste (Brundu in Richardson, 2016, 2017). Kodeks ravnanja priporoča, da bi za vsako novo TDV ali izvor, ki je načrtovan za vnos in še ni bil ocenjen, izvedli oceno ali analizo tveganja, da bi upoštevali s tem povezane priložnosti in tveganja.
Karpatska konvencija, ki so jo podpisale in ratificirale Češka, Madžarska, Poljska, Romunija, Srbija in Ukrajina, v nasprotju z Alpsko konvencijo poziva k politikam, katerih cilj je preprečevanje vnosa tujerodnih invazivnih vrst. Poleg tega Protokol o trajnostnem gospodarjenju z gozdovi k Okvirni konvenciji o zaščiti in trajnostnem razvoju Karpatov (ki je Poljska do zdaj še ni podpisala) poudarja pomen in spodbuja sonaravno gospodarjenje z gozdovi, vključno z ohranjanjem in obnovo drevesne sestave avtohtonih vrst (Pötzelsberger in sod., 2020).
V Evropski uniji države članice izvajajo gozdne politike v jasno opredeljenem okviru uveljavljenih lastninskih pravic in z dolgo zgodovino nacionalnih in regionalnih zakonov in predpisov, ki temeljijo na dolgoročnem načrtovanju. Čeprav pogodbe EU ne predvidevajo skupne gozdne politike, obstaja že dolga zgodovina ukrepov EU, ki podpirajo nekatere dejavnosti, povezane z gozdovi, usklajene z državami članicami predvsem prek Stalnega odbora za gozdarstvo (European Commission, 2003).
Na gozdove in plantaže vpliva širok spekter politik in pobud skupnosti, ki izhajajo iz različnih sektorskih politik EU (npr. Schmithüsen in sod., 2000). Okoljske funkcije gozdov že nekaj desetletij vse bolj zbujajo pozornost predvsem v okviru varstva biotske raznovrstnosti in v zadnjem času v okviru vplivov in blaženja podnebnih sprememb. V javni percepciji so gozdovi poleg tradicionalne proizvodnje lesa in nelesnih gozdnih proizvodov vse bolj cenjeni po svoji vlogi javnih dobrin, rezervoarjev za biotsko raznovrstnost, regulatorjev podnebja in lokalnega vremena, virov čiste vode, zaščite pred naravnimi nesrečami in obnovljivi viri energije (European Commission, 2003).
Na ravni Evropske unije so za uvedbo, uporabo in upravljanje tujerodnih dreves pomembni predvsem trije pravni instrumenti: (1) Direktiva Sveta 1999/105/ES z dne 22. decembra 1999 o trženju gozdnega reprodukcijskega materiala (GRM), (2) Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (znana kot Habitatna direktiva) in (3) Uredba (EU) št. 1143/2014 o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst.
Direktiva Sveta 1999/105/ES v Prilogi I navaja drevesne vrste in umetne hibride, ki so pomembni za gozdarstvo. Med njimi je več TDV, npr. navadna robinija, navadna ameriška duglazija, monterejski bor (Pinus radiata D. Don) in druge. Države članice EU lahko pri sprejemanju ukrepov Direktive spremenijo seznam iz Priloge I, pravne posledice seznama pa se lahko med državami razlikujejo.
Direktiva o habitatih v členu 22.b določa, da države članice EU zagotovijo, da je namerno vnašanje katere koli vrste v naravo, ki ni avtohtona na njihovem ozemlju, nadzorovano in, če menijo, da je to potrebno, tak vnos prepovedo. Ta direktiva predstavlja temelj evropske politike ohranjanja narave skupaj z Direktivo o pticah in vzpostavlja mrežo zavarovanih območij Natura 2000 po vsej EU, ki jo je treba zaščititi pred potencialno škodljivim razvojem.
Izbira drevesnih vrst na območju Natura 2000 in stopnja, do katere se lahko spodbuja ali omejuje prisotnost nekaterih vrst, je odvisna od ekoloških zahtev vrst in habitatnih tipov, za katere je območje določeno, pa tudi od posebnosti območja in cilji ohranjanja (Campagnaro in sod., 2018). Na območjih, katerih cilj je izboljšati stopnjo ohranjenosti določenega habitatnega tipa ali vrste, je možen ohranitveni ukrep prizadevanje za zmanjšanje površine, ki jo zasedajo tujerodne vrste, da se obnovi kontinuiteta naravnega habitata ali njegove strukture. Po drugi strani pa je na območjih, katerih cilj je vzdrževanje gozdov v njihovem sedanjem stanju in razširjenosti, mogoče obdržati obstoječe tujerodne vrste, če to ne ovira doseganja cilja ohranjanja območja. Območja Natura 2000 pokrivajo 18 % evropskega kopenskega območja (European Commission Directorate-General for Environment, 2021), vključno z 37,5 Mha gozdov, in so postala ključni instrument v celotni agendi EU za ohranjanje narave. Vendar pa države članice ravnajo s tujerodnimi drevesi na območjih Natura 2000 na različne načine.
Uredba (EU) št. 1143/2014 je na ravni EU uvedla prepoved namernega ali nenamernega vnosa v Unijo ter reprodukcije, gojenja, prevoza, nakupa, prodaje, uporabe, izmenjave, vodenja in sproščanja invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo. Invazivne tujerodne vrste, za katere velja prepoved, so navedene na Seznamu invazivnih tujerodnih vrst, ki je bil prvič objavljen leta 2016 (Izvedbena uredba Komisije EU 2016/1141 z dne 13. julija 2016).
Po posodobitvi seznama Unije leta 2019 (Izvedbena uredba Komisije EU 2019/1262 z dne 25. julija 2019) so prve štiri TDV, visoki pajesen, vrbolistna akacija (Acacia saligna (Labill.)
HLWendl.), mehiški meskit (Prosopis juliflora (Sw.) DC.) in kitajski lojevec (Triadica sebifera (L.) Small), zdaj uradno prepovedane v vsej EU.
Upravljanje ohranjanja narave, gozdnogojitvena praksa in dojemanje javnosti v zvezi s TDV se po Evropi bistveno razlikujejo, pa tudi z njimi povezani pravni instrumenti in pristopi, ki zagotavljajo okvir za vsakodnevno ravnanje v gozdarstvu in ohranjanju narave. V mnogih evropskih državah nekatere TDV prepoznavajo kot grožnjo, npr. na norveškem črnem seznamu (Alien species in Norway …, 2012), medtem ko se druge države s tem vprašanjem še niso ukvarjale. Znanje o zakonodaji v zvezi s tujerodnimi drevesi bo nepogrešljivo za razpravo o možnostih za skupne evropske strategije, predvsem zaradi prihodnjih izzivov, ki jih predstavljajo biološke invazije, podnebne spremembe in veliko povpraševanje po lesu (Pötzelsberger in sod. 2020).
V študiji Pötzelsbergerjeve in sod. (2020) so v 40 evropskih državah analizirali zakonodajo, ki uravnava uporabo tujerodnih dreves v gozdarstvu. Skupaj je bilo kategoriziranih 116 pravnih enot - držav in regij. Pregledali so več sto zakonodajnih aktov in opredelili 335 nacionalnih in regionalnih instrumentov, pomembnih za regulacijo tujerodnih dreves v Evropi.
Na podlagi vseh opredeljenih ustreznih pravnih instrumentov so v študiji opredelili pet kazalnikov zakonodaje (splošna prepoved, dovoljene TDV v gozdarstvu, odobritev, izključitev in zahteve), ki zagotavljajo urejen sistem pregleda evropske zakonodaje glede tujerodnih dreves. Dodali so še sintezni kazalnik o intenzivnosti zakonskih omejitev glede praktične uporabe tujerodnih dreves v gozdarstvu, kjer so določili pet kategorij intenzivnosti.
Kazalnik zakonodaje »B (general ban) – splošna prepoved« zajema primere, ko vsem tujerodnim vrstam, ne le drevesnim vrstam, prepovemo uvoz ali vnos v naravo, gojenje ali pa za to potrebujemo dovoljenje (preglednica 1). Prepoved je lahko dopolnjena z izrecnim izvzetjem tujerodnih vrst iz prepovedi za gozdarstvo ali gozdna drevesa. Kazalnik zakonodaje splošna prepoved je bil ugotovljen 75-krat. Vsi pravni instrumenti, razen dveh, so zakoni o ohranjanju narave, vključno s petimi zakoni, ki zadevajo tujerodne vrste. Samo za dve regiji je prepoved urejena z gozdarskim zakonom - v Furlaniji – Julijski krajini (Italija) in Flandriji (Belgija) (le državni gozdovi). Zemljevid vseh pravnih enot s splošno prepovedjo tujerodnih vrst je prikazan na sliki 6. Kategorija B1 pomeni prepoved vseh tujerodnih vrst (uvažanje, vnos v naravo, gojenje ali podobno); vendar je iz prepovedi izrecno izvzeta uporaba v gozdarstvu in gozdne drevesne vrste, zato prepoved nima neposrednega vpliva na gozdarstvo. Kategorija B1-PM pomeni, da vse tujerodne vrste potrebujejo dovoljenje (za uvoz, vnos v naravo, uporabo ali podobno); vendar je iz prepovedi izrecno izvzeta uporaba v gozdarstvu in gozdne drevesne vrste, zato prepoved ponovno nima neposrednega vpliva na gozdarstvo. Kategorija B2 pomeni prepoved vnosa vseh tujerodnih vrst v naravo, B2 –PM pa pomeni, da vse tujerodne vrste potrebujejo dovoljenje za vnos v
naravo. Kategorija B3-PM pomeni prepoved vseh tujerodnih vrst (uvažanje, vnos v naravo, gojenje ali podobno) brez pozitivne ocene tveganja in uradnega dovoljenja.
Preglednica 1: Kategorije splošne prepovedi tujerodnih vrst ter države in regije, v katerih veljajo (Pötzelsberger in sod., 2020)
Kategorije Pojasnilo Države (število regij na decentralizirano državo)
Število držav + regij
Število držav + regij z zakonodajo B1 Prepoved vseh tujerodnih vrst
(uvažanje, vnos v naravo, gojenje ali podobno); vendar je iz prepovedi izrecno izvzeta uporaba v gozdarstvu in gozdne drevesne vrste
Avstrija (1), Belgija (1), Nemčija (1), Estonija, Združeno kraljestvo (1)
1+4 1+4
B1-PM Vse tujerodne vrste potrebujejo dovoljenje (za uvoz, vnos v naravo, uporabo ali podobno);
vendar je iz prepovedi izrecno izvzeta uporaba v gozdarstvu in gozdne drevesne vrste
Avstrija (5), Hrvaška, Češka, Nemčija (15), Islandija, Luksemburg, Slovaška, Švica
6+20 7+6
B2 Prepoved vnosa vseh tujerodnih vrst v naravo
Italija (21) 0+21 1+2
B2-PM Vse tujerodne vrste potrebujejo dovoljenje za vnos v naravo
Belgija (1), Bosna in Hercegovina (2), Bolgarija, Ciper, Španija (6), Litva, Moldavija, Črna gora, Severna Makedonija, Norveška, Poljska,
Portugalska, Srbija, Slovenija
11+9 11+9
B3 Vse tujerodne vrste so
prepovedane (uvažanje, vnos v naravo, gojenje ali podobno)
- 0 0
B3-PM Prepoved vseh tujerodnih vrst (uvažanje, vnos v naravo, gojenje ali podobno) brez pozitivne ocene tveganja in uradnega dovoljenja
Belorusija, Španija (1), Rusija 2+1 2+1
Decentralizirane države Avstrija, Belgija, Bosna in Hercegovina, Nemčija, Italija, Nizozemska, Španija in Združeno kraljestvo se štejejo samo na regionalni ravni.
Slika 6: Zemljevid vseh pravnih enot s splošno prepovedjo tujerodnih vrst (Pötzelsberger in sod., 2020) Opomba: Kosovo je kartirano kot del Srbije - brez poseganja v status Kosova.
V študiji so obravnavali tudi vprašanje, katere TDV se lahko uporabljajo v gozdarstvu - vrste, ki jih gozdar lahko izbere za sajenje ali pa jih predlaga v gozdnogospodarskem načrtu (GGN) (kazalnik odobritev) (preglednica 2). Pri tem lahko veljajo dodatne omejitve glede sajenja (prikazane pri kazalnikih izključitev in zahteve). Rezultati so pokazali, da v 46 državah ali regijah (ali 40 % od 116 preiskovanih pravnih enot) ni splošne prepovedi izbire drevesne vrste (N1). V 41 pravnih enotah (35 % vseh pravnih enot) je na splošno navedeno, da ni dovoljena nobena invazivna ali škodljiva tujerodna drevesna vrsta (N2), od katerih 27 pravih enot posebej ne prepoveduje nobene TDV. Po drugi strani pa je 19 pravnih enot sprejelo pravni instrument, s katerim prepovedujejo uporabo določene TDV ali želijo omejiti njeno širitev in jo lokalno odstraniti (N3). Trda zakonodaja je odgovorna za 15 teh prepovedi, medtem ko učinkovita mehka zakonodaja prepoveduje tujerodne drevesne vrste v štirih pravnih enotah. Takšna prepoved nekaterih TDV velja za 35 pravnih enot (30 % od 116 preiskovanih držav in regij). Skupno je prepovedano uporabljati 24 drevesnih vrst in dve rodovni skupini (Acacia spp. in Eucalyptus spp.) za pogozdovanje (preglednica 3).
Visoki pajesen je najpogosteje prepovedana vrsta, saj 11 zakonskih enot prepoveduje
njegovo uporabo, sledita pa ameriški javor (Acer negundo L.) in robinija z devetimi prepovedmi. V zakonodaji niso vključene spremembe, ki po zadnji posodobitvi seznama Unije zdaj vključuje visoki pajesen in vrbolistno akacijo Acacia saligna (Labill.) H. L.
Wendl. V 29 pravnih enotah obstaja t.i. »beli seznam« - seznam TDV, dovoljene za gozdarstvo (N4). Za 10 držav in regij velja, da so dovoljene TDV, ki so bile uporabljene že prej (N5). Ena država (Ciper) in ena regija (Berlin - Nemčija) prepoveduje uporabo vseh TDV v gozdarstvu (N6). Za devet držav in regij ni mogoče določiti, ali so na splošno dovoljene nekatere, vse ali nobene TDV (N7), v sedmih primerih mora vsaka plantaža tujerodnih dreves opraviti poseben postopek odobritve, za katerega je potrebna ocena tveganja za posamezno plantažo, v dveh primerih pa so drugi razlogi. Poleg tega 11 pravnih enot bolj ali manj podrobno opisuje postopek, ki omogoča vključitev prej nedovoljene TDV med splošno dovoljene, večina pa vključuje tudi določeno stopnjo ocene tveganja (N8) (Pötzelsberger in sod., 2020). V slednjo skupino smo po naši presoji dodali tudi Slovenijo, saj 2. odstavek 17. člena Zakona o ohranjanju narave (1999) pravi, da lahko ministrstvo izjemoma dovoli naselitev rastlin ali živali tujerodnih vrst, če se v postopku presoje tveganja za naravo ugotovi, da poseg v naravo ne bo ogrozil naravnega ravnovesja ali sestavin biotske raznovrstnosti.
Preglednica 2: Kategorije dovoljenih tujerodnih drevesnih vrst v gozdarstvu ter države in regije, v katerih veljajo (Pötzelsberger in sod., 2020)
Kategorije Pojasnilo Države (število regij na decentralizirano državo)
Število držav + regij
Število držav + regij z zakonodajo N1 Vse tujerodne drevesne
vrste so dovoljene (z nekaj izjemami)
Danska, Grčija, Irska, Islandija, Italija (16), Nizozemska (12), Španija (9), Švedska, Švica, Združeno kraljestvo (3)
6+40 10+40
N2 Tujerodne drevesne vrste, ki veljajo za invazivne ali škodljive (splošna izjava), niso dovoljene, jih je treba omejiti ali nadzorovati (brez določenih tujerodnih drevesnih vrst)
Avstrija (1), Albanija, Belgija (1), Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Češka, Nemčija (16), Italija (3),
Moldavija, Severna Makedonija, Nizozemska (1), Poljska, Slovaška, Slovenija, Španija (6), Turčija, Ukrajina, Združeno kraljestvo (1)
12+29 13+14
N3 Posamezne tujerodne drevesne vrste so prepovedane (ali jih ni dovoljeno širiti)
Belgija (1), Belgija (1)!’,
Belorusija, Ciper!, Danska, Italija (3), Litva, Črna gora!, Severna Makedonija!, Nizozemska (1), Norveška, Poljska, Portugalska, Slovaška, Španija (18), Švica
11+24 12+7
N4 Določene tujerodne drevesne vrste so dovoljene (na belem seznamu)
Avstrija (9), Belgija (1)’, Bosna in Hercegovina (2), Hrvaška, Nemčija (1)’, Estonija, Finska’, Francija’, Madžarska, Italija (3)’, Latvija, Litva’, Črna gora, Poljska, Romunija, Slovaška, Španija (1), Združeno kraljestvo (1)
11+18 12+9
N5 Dovoljene so tujerodne drevesne vrste, ki so bile uporabljeni že prej, ni nujno, da obstaja popoln seznam dovoljenih vrst
Bosna in Hercegovina (2), Litva’, Severna Makedonija, Srbija, Slovenija, Španija (3), Portugalska
5+5 5+5
N6 Nobene tujerodne drevesne vrste niso dovoljene
Ciper, Nemčija (1) 1+1 1+1
N7 Brez splošnega opisa dovoljenih tujerodnih drevesnih vrst
Belorusija, Bolgarija, Češka, Italija (1), Norveška, Rusija, Španija (4)
4+5 4+5
N8 Nove tujerodne drevesne vrste lahko dobijo dovoljenje za vnos po določenem postopku, ki običajno vključuje oceno tveganja
Bosna in Hercegovina (2),
Hrvaška, Italija (1), Litva, Severna Makedonija, Norveška,
Portugalska, Romunija, Srbija, Združeno kraljestvo (1), Slovenija*
7+4 7+4
Decentralizirane države Avstrija, Belgija, Bosna in H., Nemčija, Italija, Nizozemska, Španija in Združeno k.
se štejejo samo na regionalni ravni; ’označuje države, kjer izbrana kategorija ne velja v celoti (npr. ker velja le za državne gozdove); ! označuje, da dodelitev temelji na veljavnem mehkem zakonu; * na novo dodana.
Preglednica 3: Prepovedane tujerodne drevesne vrste ter države in regije, v katerih velja prepoved (Pötzelsberger in sod., 2020)
Vrsta (lat. ime) Pravne enote: države – regije Število
držav + regij
Acacia spp. Mill. Portugalska, Španija – Galicija 1+1
Acacia dealbata Link Španija 1+0
Acacia saligna (Labill.) H.L.Wendl.
Ciper1 1+0
Acer negundo L. Belorusija, Italija – Lombardija2 in Piemont, Litva, Severna Makedonija1, Črna gora1, Nizozemska-Flevoland,
Portugalska, Slovaška
6+3
Ailanthus altissima (Mill.) Swingle
Belgija – Valonija1, Ciper1, Italija – Lombardija2, Piemont in Toskana, Severna Makedonija1, Črna gora1, Poljska,
Portugalska, Slovaška, Španija
7+4
Broussonetia papyrifera (L.) L’Hér. ex Vent.
Italija – Lombardija2 in Piemont, Severna Makedonija1, Črna gora1
2+2
Catalpa ovata G. Don Italija – Piemont 0+1
Catalpa speciosa (Warder ex Barney)
Warder ex Engelm.
Italija – Piemont 0+1
Elaeagnus angustifolia L. Severna Makedonija1 1+0
Eucalyptus spp. L’Hér. Italija – Toskana 0+1
Gleditsia triacanthos L. Portugalska 1+0
Leucaena leucocephala (Lam.) de Wit
Ciper1, Portugalska 2+0
Parkinsonia aculeata L. Ciper1 1+0
Paulownia tomentosa (Thunb.) Steud.
Italija – Piemont, Portugalska 1+1
Pittosporum undulatum Vent.
Portugalska 1+0
Populus balsamifera L., P.
× berolinensis K.Koch
Norveška 1+0
Prunus serotina Ehrh. Belgija – Flandrija, Valonija1, Italija - Lombardija2 in Piemont, Litva, Danska
2+4 Quercus rubra L. Belgija – Flandrija, Italija – Lombardija2 in Piemont 0+3 Robinia pseudoacacia L. Belgija – Flandrija, Belorusija, Litva, Italija – Lombardija2,
Piemont3 in Toskana3, Severna Makedonija1, Črna gora1, Portugalska
5+4
Rhus typhina L. Italija – Piemont, Češka 1+1
Salix euxina I.V.Belyaeva, S.× fragilis L.
Norveška 1+0
Ulmus pumila L. Italija – Piemont 0+1
Zabeleženo stanje pred posodobitvijo seznama EU invazivnih tujerodnih vrst, ki je bila julija 2019; 1 – prepoved temelji na učinkovitem mehkem zakonu; 2 – ni dovoljeno širjenje, potreben nadzor in lokalna odstranitev vrst; 3 – prepovedano, vendar z izjemami.
