UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Žiga Slejko
Učinkovitost brezpilotnih letal proti srednjim bataljonskim bojnim skupinam: študija primera oboroženega spopada v
Gorskem Karabahu
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Žiga Slejko
Mentorica: doc. dr. Jelena Juvan
Učinkovitost brezpilotnih letal proti srednjim bataljonskim bojnim skupinam: študija primera oboroženega spopada v
Gorskem Karabahu
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Zahvala
Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Jeleni Juvan, za vso pomoč, strokovnost in podporo pri pisanju diplomskega dela. Zahvaljujem se kolegici Tini, ki mi je diplomsko nalogo
velikodušno lektorirala in seveda družini in ostalim, ki so mi ob pisanju diplomskega dela stali ob strani.
Učinkovitost brezpilotnih letal proti srednjim bataljonskim bojnim skupinam: študija primera oboroženega spopada v Gorskem Karabahu
Brezpilotna letala ali droni spreminjajo način sodobnega vojskovanja. Zaradi svojih edinstvenih značilnosti so zelo učinkovito orožje v oboroženih spopadih. Njihova uporaba zajema več kot le bojno delovanje, ampak tudi izvidovanje, zajemanje slik, odkrivanje, logistično podporo … Zaradi širokega razpona uporabe predstavljajo veliko grožnjo bataljonskim bojnim skupinam.
Za obrambo pred tovrstnimi grožnjami morajo bataljonske bojne skupine biti primerno opremljene in oborožene (elektronska orožja, artilerijo …). V diplomskem delu je analizirana tako učinkovitost brezpilotnih letal, kot učinkovitost bataljonskih bojnih skupin ter njihova medsebojna povezanost. Ta povezanost je nato predstavljena še na konkretnem primeru oboroženega spopada v Gorskem Karabahu med Armenijo in Azerbajdžanom, kjer je uporaba brezpilotnih letal pomenila dejansko premoč v oboroženem spopadu in posledično zmago za Azerbajdžan.
Ključne besede: brezpilotno letalo, bojna skupina, učinkovitost, Gorski Karabah
Drone efficiency against middle battalion battle groups: a case study of Nagorno- Karabakh conflict
Unmanned aerial vehicles or drones are changing the way of modern warfare. Because of their unique characteristics, they are considered as very effective weapons in armed conflicts. Their usage covers more than just combat operations, but also reconnaissance, image capture, detection, logistical support,… Due to their widespread use, they present a major threat to battalion battle groups. In order to defend themselves against such threats, battalion battle groups must be armed with suitable defensive weapons (electronic weapons, artillery,…). The Diploma Thesis analysis the efficiency of unmanned aerial vehicles and also the efficiency of battalion battle groups and their interrelation. This interrelation is alaysed on a case study of armed conflict in Nagorno-Karabakh between Armenia and Azerbaijan, where the use of drones has brought decisive superiority and consequently a victory for Azerbaijan.
Key words: Unmanned aerial vehicle, battalion group, efficiency, Nagorno-Karabakh
5 Kazalo
1 Uvod ... 6
1.1 Raziskovalni cilji ... 6
1.2 Hipoteza in raziskovalni vprašanji ... 7
1.3 Metodološki okvir ... 7
1.4 Temeljni pojmi ... 8
1.4.1 Brezpilotno letalo ... 8
1.4.2 Bataljon ... 8
1.4.3 Učinkovitost ... 9
2 Uporaba brezpilotnih letal ... 10
2.1 Uporaba brezpilotnih letal za protiuporniške naloge ... 12
2.2 Revolucionarni pogled ... 12
2.3 Cenovna učinkovitost ... 14
2.4 Prednosti ... 16
2.5 Slabosti ... 18
3 Bataljonska skupina ... 20
3.1 Pehotni del bataljona ... 20
3.2 Učinkovitost bataljonske bojne skupine ... 22
3.3 Zaščita bataljonske skupine pred brezpilotnimi letali ... 24
3.3.1 Proaktiven pristop: ... 24
3.3.2 Obrambni pristop: ... 24
3.3.3 Metode odkrivanja: ... 24
3.3.4 Metode odstranjevanja: ... 25
4 Povezava med brezpilotnimi letali in bataljonsko bojno skupino ... 28
5 Aplikacija ugotovljenih povezav na konkretnem primeru: oborožen spopad v Gorskem Karabahu leta 2020 ... 31
5.1 Naučene izkušnje iz oboroženega spopada v Gorskem Karabahu ... 35
6 Zaključek ... 39
7 Viri ... 42
6 1 Uvod
Brezpilotna letala, znana tudi pod imenom droni, so v zadnjih nekaj letih zelo hitro postala tema veliko pogovorov, tako med civilnim prebivalstvom kot tudi v vojski. Veliko ljudi vidi brezpilotna letala kot nekaj nepogrešljivega v sedanjem svetu, saj nam omogočajo stvari, za katere človek ni usposobljen oziroma jih ne zmore opravljati. V vojaški sferi uporabe brezpilotnih letal se njihov pomen vse bolj zvišuje. Brezpilotna letala so postala nepogrešljiv vir zračne podpore kot tudi uporabe v bojnih namenih. Ker ne potrebujejo posadke, so njihovi operaterji oziroma piloti varni pred možnimi napadi z druge strani. Način vojskovanja, ki ga z uporabo brezpilotnih letal pridobimo, se razlikuje od starih načinov bojevanja. Njihova uporaba v kakršnem koli oboroženem spopadu je velik potencial za vojsko, ki jih uporablja, hkrati pa predstavljajo velik zalogaj težav in problemov na nasprotni strani, če vojska takšnega načina vojskovanja nima. Že nekoč so letalski napadi na bataljone predstavljali težave, sedaj zaradi brezpilotnih letal še toliko bolj.
Moja analiza se bo osredotočila na brezpilotna letala in njihovo učinkovitost proti srednjim bataljonskim bojnim skupinam. To je pomembno predvsem z vidika, da so še vedno, kljub velikemu tehnološkemu napredku v vojaški sferi in drugod, poglavitni del vsake vojaške strukture vojaki, torej živa sila. Njihov način bojevanja se je vedno prilagajal spremembam v okolju, sedaj pa se mora še toliko bolj, prav zaradi vse večje uporabe brezpilotnih letal. Le-ta imajo zaradi svojih edinstvenih značilnosti dobro bojno učinkovitost in uporabnost. Njihova tarča je lahko praktično vsaka stvar, od stavbe do kritične infrastrukture, od vozil, do ljudi, od tanka, do vojaka. Tovrstnim prizorom smo bili priča nedavno nazaj v regiji Gorski Karabah.
Oboroženi spopadi med poglavitnima akterjema, Azerbajdžanom in Armenijo, so pokazali (pre)moč brezpilotnih letal.
1.1 Raziskovalni cilji
Obstajajo torej številni razlogi za uporabo brezpilotnih letal v oboroženem spopadu , še toliko bolj proti bataljonskim skupinam. V diplomskem delu sem si postavil naslednje raziskovalne cilje:
1 Predstaviti pomen, vlogo, doprinos, učinkovitost brezpilotnih letal.
2 Predstaviti vlogo in pomen bataljonske bojne skupine.
7
3 Ugotoviti povezanost med brezpilotnimi letali in bataljonsko skupino in medsebojni vpliv.
4 Ugotoviti, zakaj ima ena stran boljše oziroma slabše verjetnosti za delovanje proti drugi ter njihove posledice.
5 Z analizo oboroženega spopada v Gorskem Karabahu določiti učinkovitost brezpilotnih letal v boju proti bataljonskim bojnim skupinam.
1.2 Hipoteza in raziskovalni vprašanji
Hipoteza: Brezpilotna letala predstavljajo glavno grožnjo bojnemu delovanju srednje bataljonske bojne skupine.
Raziskovalni vprašanji:
1 V katerih okoliščinah so brezpilotna letala glavna grožnja bojnemu delovanju srednje bataljonske bojne skupine?
2 Kako je mogoče zavarovati srednjo bataljonsko bojno skupino pred tovrstnimi grožnjami iz zraka?
1.3 Metodološki okvir
Diplomsko delo je sestavljeno iz različnih raziskovalnih metod. V poglavitnem delu prevladuje analiza sekundarnih virov. Pri tem se opiram na strokovne članke, e-knjige, članke iz revij ter v manjšem delu tudi na članke in prispevke iz poročanj medijev. Tako opravim temeljitejši pregled literature, se seznanim z že odkritimi dejstvi in ugotovljeno apliciram na zastavljene cilje. Po opravljeni analizi slednjo postavim v konkreten primer in tako ugotovljeno apliciram še na primer iz svetovnega dogajanja, natančneje na oborožen spopad med Armenijo in Azerbajdžanom. Poglavitni razlog za izbero sledečega spopada so bile številne objave, številna poročanja ter videoposnetki brezpilotnih letal, ki sem jih zasledil na spletu in so dokazovali (pre)moč brezpilotnih letal. Prav zato sem se odločil zanj, da ga bolje raziščem, analiziram in ugotovim kakšno prednost ima uporaba brezpilotnih letal v oboroženem spopadu.
8 1.4 Temeljni pojmi
1.4.1 Brezpilotno letalo
Dron je v slovarju ameriške vojske definiran kot »daljinsko ali avtomatično upravljano kopensko, vodno ali zračno plovilo« (Bratina, 2016, str. 17). Tako drone ne sestavljajo zgolj leteči predmeti, ampak vsa druga »dronizirana« vozila, od kopenskih in pomorskih, do zračnih in podzemnih. Vsako vozilo, stroj, ki se ga lahko upravlja brez posadke, je nekakšne vrste dron.
Njegovo upravljanje je lahko avtonomno, s pomočjo robotike ali pa ga upravlja človeški upravljalec po načelu daljinskega upravljanja. V večini se uporablja mešana verzija upravljanja, tudi zato ker popolnoma avtonomnega drona vojska še nima. Slednja pa dron raje poimenuje kot »zračno vozilo brez posadke« (angl. Unmanned aerial vehicle – UAV). Če je to opremljeno z orožjem, pa se ga poimenuje kot »bojno zračno vozilo brez posadke (angl. Unmanned combat air vehicle – UCAV) (Bratina, 2016).
Brezpilotno letalo, poznano pod imenom dron, je leteči objekt, ki za upravljanje kot vsako drugo zračno ali talno vozilo potrebuje pilota, le da je ta izven pilotske kabine, nekje, morda celo tisoče kilometrov stran, na varnem, v poveljniškem štabu, kjer z uporabo kontrolne ročice nadzira in upravlja z letalom preko radiofrekvenčnih valov. Ime dron naj bi izhajalo iz njegovih manjših različic, ki naj bi med letom nenehno proizvajali zvok »buzzz«, podobno kot čebele.
Glede na vojaške vede izhaja ime iz njihove uporabe – za pomoč pri treniranju vojaških posadk v času druge svetovne vojne (Brunstetter in Braun, 2011).
1.4.2 Bataljon
Bataljon je taktična vojaška organizacija, sestavljena primarno iz štaba in dveh ali več čet, enot ali podobnih organizacij, ki jim po navadi poveljuje terenski častnik. Izraz se je v vojaškem žargonu skozi zgodovino spreminjal. V 16. in 17. stoletju je bataljon pomenil enoto pehote, ki je bila del bojne črte. V Skupnosti narodov (angl. Commonwealth) je bataljon taktična enota znotraj polkov. V večini primerov vsebuje med 500 in 1.000 vojakov, ki jim poveljuje podpolkovnik. Njegova oblika se je po prvi svetovni vojni spremenila, in sicer iz »kvadratnega«
pehotnega bataljona, sestavljenega iz štirih čet, v »trikotnega«, običajno sestavljenega iz treh puškarskih čet, čete s težkim orožjem in poveljniškega štaba. V začetku 21. stoletja je tipičen bataljon ameriške vojske sestavljen med 500 in 600 vojakov, razdeljenih v poveljniški štab in tri puškarske čete. Podobno so sestavljeni tudi oklepni bataljoni. Od dva do pet bataljonov je
9
sestavilo taktično brigado, okrog deset bataljonov pa je sestavilo divizijo. Pomembna značilnost in prednost bataljona je in mora biti njegova fleksibilnost in hitra reakcija (»Battalion«, b. d.).
1.4.3 Učinkovitost
Učinkovitost pomeni raven najvišje zmogljivosti, ki za doseganje nekega cilja porabi najmanj vložkov (angl. inputs) in hkrati proizvede največje količine izhodnih (angl. outputs) podatkov oziroma stvari. Učinkovitost zahteva zmanjšanje števila nepotrebnih virov, ki se uporabijo za dosego določene proizvodnje, vključno z energijo in osebnim časom. Učinkovitost je merljiv koncept, ki ga lahko določimo z uporabo razmerja med koristno proizvodnjo in celotnim vložkom. Učinkovitost doseže želen cilj, želeno stanje z zmanjšano izgubo virov – tako fizičnih materialov kot tudi energije in časa. Učinkovitost je temeljno zmanjšanje količine uporabljenih virov za proizvodnjo določenega števila storitev ali blaga. Na splošno je neka stvar, oseba ali proces učinkovita, če ni zapravljenih virov in so vsi procesi optimizirani. Na grobo poznamo gospodarsko učinkovitost, kjer gre za optimitizacijo uporabe virov za boljše gospodarstvo;
tržno učinkovitost – v smislu, da cene odražajo razpoložljive informacije; ter operativno učinkovitost, ki predpisuje, kako pretvoriti zastavljene operacije v dobiček (»Banton«, 2015).
10 2 Uporaba brezpilotnih letal
Njihova tehnologija letenja na daljavo obstaja že mnogo let. Prvič so jih uporabili že v času prve svetovne vojne. Njihov primarni namen v takratnem času je bil pomoč učenja vojakov pri obrambi pred zračnimi napadi. Kasneje je njihova vloga prešla iz učnega v bolj napadalno strategijo. V času med in po drugi svetovni vojni, v korejski vojni, so brezpilotna letala uporabljali za napade na nasprotnikove oborožene sile. Šele kasneje, v vietnamski vojni, so uporabo brezpilotnih letal razširili še v izvidniško smer. Sledila so leta izgradnje in nadgradnje brezpilotnih letal (Kaag in Kreps, 2014).
Izumitelj enega izmed svetovno najbolj prepoznavnih brezpilotnih letal – MQ-1 Predator – je bil izraelski inženir Abraham Karem. Povod za izdelavo takšnega stroja je bilo nezadovoljstvo direktorja organizacije CIA, Jamesa Woolseyja leta 1993. Takrat so s pomočjo satelitov spremljali dogajanje v Bosni in Hercegovini. S tako pridobljenimi informacijami pa direktor ni bil zadovoljen in je zato pozval Karema, naj zgradi brezpilotno letalo, s sposobnostjo letenja 50 ali več ur in vrhunskim računalnikom za hitro posredovanje informacij (S. Richard, 2007). Tako je bil prvi dron tipa Predator namenjen zbiranju informacij o stanju v Bosni in o zračnih silah Srbije. Šele kasneje, leta 1999 v času kosovskega problema, so brezpilotno letalo tipa Predator opremili z raketami, tako je njegov izvidniški namen prešel v bojni namen (Brunstetter in Braun, 2011).
Danes je njihova uporaba razširjena na številna področja človekovega življenja. Izven vojaške sfere, kjer je uporaba brezpilotnih letal tako smrtonosne kot nesmrtonosne narave, je njihova uporaba vsestranska. Od iskanja in sledenja preprodajalcem droge, iskanja pogrešanih ljudi v času naravnih nesreč, do kmetijske uporabe. Okoljevarstveniki jih uporabljajo za iskanje nelegalnih lovcev in gozdarjev (Kaag in Kreps, 2014).
Gonilna sila uporabe brezpilotnih letal in njihovega nenehnega razvoja so oborožene sile, vodilna država pa ZDA. Uporaba brezpilotnih letal je tudi v sedanjem času najbolj uporabljena v izvidniških operacijah. Z uporabo tehnološko najnaprednejših kamer, ki pilotu na tleh omogočajo jasno sliko posameznika, kljub temu da je brezpilotno letalo nekje med 9.000 in 15.000 metrov nad tlemi, pridobijo pomembne informacije (Harutyunyan, b. d.). Infrardeče in ultravijolične kamere zajamejo sliko daleč preko spektrov človeškega očesa. Prve kamere zaznajo toploto, idealno za nočne posnetke, druge kamere pa sledijo raketam (Brunstetter in Braun, 2011).
11
S tem, ko so so brezpilotna letala postala tudi bojna, je njihov pomen toliko bolj narasel, saj lahko poleg sledenja in opazovanja tarč tarčo tudi odstranijo (Austen, 2011) Spreminjajoča se narava oboroženih spopadov in njihovo asimetrično vojskovanje prav tako dvigujeta pomen brezpilotnim letalom. Vztrajen nadzor in hitro uničenje tarče sta dva poglavitnejša razloga, zakaj je uporaba brezpilotnih letal prav v ZDA tako priljubljena (Brunstetter in Braun, 2011).
Neobremenjeni s slabostmi človeškega upravljanja, z možnostjo zračnega točenja goriva, lahko brezpilotna letala ostanejo v zraku več dni. Njihovi nadzorni posnetki so kakovostnejši kot človeško oko in opremljeni z lasersko vodenimi raketami. Omogočajo precizno zračno silo v skorajda kakršnem koli okolju in so sposobni izvesti napad na tarčo kilometre stran, brez neposredne nevarnosti za vojake. Zaradi natančnosti se stranska škoda, pa tudi žrtve zmanjšajo (Rogers in Hill, 2014).
Prihod brezpilotnih letal oziroma brezpilotnih vozil/plovil nasploh na bojišču ne spremeni zgolj načina vojskovanja, ampak tudi udeležence boja na osnovnem nivoju. Vojskovanje se je seveda skozi čas nenehno spreminjalo, naj si bo zaradi tehnoloških napredkov ali pa novih vojaških odkritij, a so brezpilotni sistemi povzročili največjo spremembo, saj so korak bližje zamenjavi človeških virov za robote (Shaw in Akhter, 2012). Njihova vsesplošna uporaba pomeni večjo učinkovitost pri izvajanju zastavljenih ciljev. Uporablja se jih za ofenzivne misije, podporne misije in za obrambo (Brunstetter in Braun, 2011).
Uporabljajo jih na tri načine: predstavljajo in izvajajo zračno podporo, nadzirajo, iščejo sumljive dejavnosti in jih odstranijo ter izvajajo tarčne napade. In prav to, da je letalo
»brezpilotno«, je poglavitna in najpomembnejša prednost. Pilot je varno izvzet iz letala, nekje daleč proč v poveljniškem štabu, brez možnosti da bi bil v letalu zadet in uničen ali pa da bi strmoglavil in bil ujet (Benjamin, 2013).
Brezpilotna letala so idealna za tako imenovane »3D misije«, misije, ki so preveč zdolgočasene, preveč nehumane in preveč nevarne (angl. dull, dirty, dangerous) za pilotska letala. Na nevarnejših misijah lahko več ur ali dni nižje in počasneje letijo nad sovražnikom. Z najnaprednejšimi senzorji lahko, kilometre proč, sledijo sumljivemu vozilu ali pa odkrijejo kamufliranega nasprotnika. Zaradi pridobljenega prostora, kjer bi sicer bil pilot, so brezpilotna letala zelo vzdržljiva in se ne utrudijo. Lahko letijo kamor človek ne bi moral oziroma želel, izvajajo gibe, ki bi človeka spravile v nezavest, vse pridobljene informacije pa v le nekaj trenutkih posredujejo četam na terenu (Kaag in Kreps, 2014; Benjamin, 2013).
12
Njihova zmožnost vsega naštetega pomeni, da imajo odgovorne osebe več časa in boljše informacije za nadaljnje odločitve. Te so temeljiteje preučene in posledično so izvedene akcije bolj uspešne, z večjo natančnostjo in posledično manjšim številom smrtnih žrtev. Brezpilotna letala so tudi cenejša kot navadna pilotska letala (Benjamin, 2013).
2.1 Uporaba brezpilotnih letal za protiuporniške naloge
Protiupor (angl. counter-insurgency) je eno izmed številnih področij, kjer so brezpilotna letala prav tako doprinesla učinkovitejše ukrepe. Protiupor opredeljuje celovita vojaška in civilna prizadevanja za sočasno obvladovanje in uničenje uporništva in vzrokov za njegov nastanek (The Military Utility of Drones, 2010). Za uspešen boj proti uporu je potrebna velika količina informacij, saj gre za tekoče dogajanje in veliko količino časa nadzora. Oboje zagotavlja uporaba brezpilotnih letal. Slednja nemoteno delujejo, ne glede na stanje pilota, ki ga nadzira, saj ga v primeru utrujenosti enostavno zamenja drug operater (Oliver R. in Money L., 2001).
Neprekinjen nadzor tarč je neprecenljiv, saj so tarče velikokrat nepredvidljive, skrite in hitre, zato je zbiranje informacij nujno ves čas in vsepovsod (Gregory, 2011). Vsaka visoko ločljiva kamera in napredni senzorji so učinkovitejši od človeškega očesa, njihove slike pa se v realnem času predvajajo na ekranih računalnikov v poveljniškem štabu, nekje na varnem območju (Mayer, 2015). Namen neprekinjenega nadzora je ustanovitev »vzorca življenja« posameznika.
Slednje bo omogočilo filtriranje dejavnosti na sumljive in običajne. Poleg tega bodo zbrane informacije analizirane in posredovane ostalim udeležencem, torej kopenskim silam, poveljnikom, podpornemu osebju idr., ki bodo zato bolje pripravljeni na dogajanja v prihodnosti (Gregory, 2011).
Sistem pa se ne uporablja le za zbiranje in analizo dogajanj, ampak tudi za bojno delovanje, pa naj bo to neposredno uničenje tarč ali pa zračna podpora kopenskim silam. Medtem ko piloti konvencionalnih bomberjev pri izvedbi napadov neposredno ne vidijo nastale škode in ali je bil cilj dosežen z uporabo brezpilotnih letal, opremljenih s pametnimi raketami »Hellfire«, pa njihovi operaterji vidijo posledice in pridobljene informacije posredujejo naprej (prav tam).
2.2 Revolucionarni pogled
»Pravzaprav je tako, kot da bi imel nad seboj Boga. In strela švigne v obliki rakete Hellfire«
(Bratina, 2016, str. 41). Tako je avtorju knjige Teorija drona opisal brezpilotno letalo polkovnik
13
Theodore Osowski. Gre za prispodobo, ki pa se je pri brezpilotnem letalu ne moremo odreči.
Prav brezpilotno letalo v marsikaterem pogledu udejanja nekakšno oko, ki s pomočjo tehnologije učinkovito spremlja dogajanje na nekem terenu. S takšno napravo lahko odkrijemo, kaj je pomembno v nekem omrežju, kako tam ljudje živijo, kdo so njihovi prijatelji in s časoma kakšne so njihove navade. Nato moramo le počakati na pravi trenutek, da se ti posamezniki oddaljijo od skupine in takrat izvedemo zračni napad (Bratina 2016). Zagovorniki brezpilotnih letal vztrajajo pri tej revolucionarni sposobnosti. Vrednost, ki ti jo prinese dejstvo, da imaš nekoga pod budnim očesom vrhunskih kamer, brez nevarnosti izgube življenja, je neprecenljiva (Rogers in Hill, 2014). Gre za revolucijo pogleda, ki jo lahko razčlenimo na več načel:
1. Načelo stalnega nadzora ali trajnega pogleda (angl. the principle of persistent surveillance or permanent watch): Ker je brezpilotno letalo že v svojem imenu prav to, torej letalo brez pilota, to pomeni, da je osvobojeno človeškega vpliva, ki je prisoten pri drugih letalih in je posledično brezpilotno letalo lažje ohraniti v zraku dlje časa, kot bi sicer lahko v zraku bilo letalo s pilotom. Lahko rečemo, da njegov pogled traja 24 ur (Lloyd, 2015). Medtem ko se njegovi upravljalci na tleh izmenjujejo, brezpilotno letalo vseeno patruljira. Odstranitev pilota je temeljito reorganizirala delo. S tehnološkimi podvigi se je potreba po človeških očeh zmanjšala in tako se je zagotovil institucionalni pogled stalnega geoprostorskega nadzora (Bratina 2016).
2. Načelo sinoptičnega vida ali totalizacije perspektiv (angl. the principle of a synoptic viewing or a totalization of perspectives): Gre za totalizacijo trajnosti pogleda – za nadzor širših, večjih področij – vedno videti vse. To so tehnološke naprave, s katerimi je lahko opremljeno brezpilotno letalo. Visoko ločljive kamere in mikrokamere, usmerjene v vse smeri, bi skorajda zagotovile 360 stopinjski pogled nad terenom. Z naprednejšo programsko opremo bi se slike teh kamer združile v en sam pogled realnosti z natančnimi detajli. To pomeni, da bi na ravni mesta ali celotne regije v sedanjem trenutku dobili enakovredno sliko visokoločljivega satelita. To pa upravljalcu omogoča, da po potrebi približa pogled nad želeno tarčo oziroma ciljem.
Brezpilotno letalo je tako primerljivo z omrežjem videonadzornih kamer, razpršenih po celotnem mestu, vidi to, kar bi videle kamere, le da varno leti mestom (prav tam).
3. Načelo ustvarjanja arhiva ali filma vseh življenj (angl. the principle of creating an archive or film of everyone’s life): Poleg zelo pomembnega pogleda – spremljanje situacije v realnem času, pa je tu še pomembna funkcija arhiviranja in snemanja. To omogoča, da sprejete slike shranjujemo in si jih kadarkoli ogledamo. Tako lažje
14
sledimo vozilom in osebam, sčasoma pa se navadimo na te osebke in njihove vsakodnevne stvari ter tako spremljamo morebitne izjeme pri njihovem obnašanju (Lloyd, 2015). Vsak prizor lahko posledično stokrat zavrtimo nazaj, si ga odlegamo, vsakič iz drugačne perspektive, se osredotočimo na drugega posameznika, previjemo naprej, si posnetek ogledamo na dvakratni hitrosti ter ga posredujemo drugim kadrom.
Dogodek upravljamo tako v prostoru kot času. Ko se dogodek zgodi, lahko za nazaj zasledujemo njegovo genealogijo. Arhiviranje nam vnaprej omogoči retrospektivno sledljivost vseh genez in itinerarjev (Bratina 2016).
4. Načelo fuzije podatkov (angl. the principle of data fusion): Vse prejete podatke, ki jih brezpilotno letalo pridobi s snemanjem in celo prestrezanjem drugih elektronskih komunikacijskih radijev, shranjuje, arhivira in združi različne plasti informacij v isti podatek. Dogajanje, razdeljeno na telefonski klic, posnetek in koordinate GPS povežemo v skupen izvleček (Lloyd, 2015).
5. Načelo shematizacije vzorcev življenja (angl. the principle of the schematization of forms of life): Ker nam brezpilotna letala omogočajo, da iz različnih pridobljenih virov podatkov združimo več komponent (kdo, kje, kdaj) v en tridimenzionalen zemljevid, nam to predstavlja lažje zasledovanje tarče. Posledično se lahko osredotočimo na več stvari hkrati ali pa se poglobimo v eno samo in tam preučujemo posameznikovo obliko življenja, njegove vzorce vedenja in tako ustvarimo kritičen pogled v prihodnost (prav tam). Vsako anomalno, sumljivo vedenje lažje zaznamo in pravočasno ukrepamo.
Brezpilotna letala nam omogočijo lažjo identifikacijo posameznikov ter tako lažje sledenje njihovim nadaljnjim korakom ter odkrivanje morebitnih odstopanj, denimo groženj. in morebitno grožnjo (Bratina 2016).
6. Načelo preventivne anticipacije in detekcije anomalij (angl. the principle of the detection of anomalies and preemptive anticipation): Načelo je močno povezano s prejšnjim. Gre namreč za to, da so brezpilotna letala s svojim stalnim pogledom in fuzijo podatkov analitikom omogočila enostavnejše prepoznavanje groženj. Na te smo hitreje, bolje in učinkoviteje pripravljeni, sedaj in v prihodnje, ker imamo učinkovit, hiter in natančen doprinos informacij s strani brezpilotnih letal (prav tam).
2.3 Cenovna učinkovitost
Čeprav je bojna učinkovitost brezpilotnih letal ključnega pomena pri njihovi vse večji uporabi, ne smemo in ne moremo prezreti stroškov, ki ob zamenjavi pilotov za brezpilotna letala
15
nastajajo. Vojaški proračun ni neomejen, vsa tehnologija, senzorji, kamere in orožja imajo svojo ceno. Potrebno je pravo ravnotežje med vojaško koristjo in stroški. Poleg cenovne učinkovitosti pa je prav tako pomembna tudi operativna učinkovitost. Slednji dve lahko združimo in predstavimo na podlagi naslednjih sklopov: (Lewis, 2002).
1. Stroškovna učinkovitost: Učinkovitost je opredeljena kot sposobnost brezpilotnih (bojnih) letal, da zastavljeno misijo opravijo pozitivno in to na takšen način, da uporabijo kar se da najmanj virov za dosego tega cilja. Stroškovna učinkovitost pa je prav ta bojna učinkovitost v razmerju s porabljenim denarjem. Sem sodi brezpilotno letalo, njegovi potrebni elementi za normalno delovanje, nabava delov in materiala, razvoj ter logistika (S. Richard, 2007). Povprečen seštevek zgoraj naštetih stroškov je pri različnih brezpilotnih letalih v primerjavi z različnimi standardnimi letali manjši (Boyle, 2012).
2. Stroški naročanja: To so stroški proizvodnje letala, podporne opreme, usposabljanja, nadzor kakovosti in rezervni deli. V primeru brezpilotnega letala so stroški opreme in posledično izgradnje letala nekoliko nižji, saj izvzamejo pilotsko kabino (S. Richard, 2007). Tako privarčujejo na prostoru in hkrati na opremi in kljub temu ohranijo zmogljivost, domet in velikost dodatnega tovora letala. S tem pa brezpilotno letalo pridobi na lahkoti, kar pa pomeni, da lahko pridobljeno prosto maso uporabijo za kaj drugega (Yilmaz, 2013). Ker pa je potrebna zemeljska oprema, se tu stroški dvignejo, saj je nabava nadzornih postaj in informacijskih skladišč nujno potrebna. Končen rezultat je torej to, da so takšni stroški med obema vrstama letala relativno enaki (Lewis, 2002).
3. Razvojni in raziskovalni stroški: Gre za stroške, povezane s kakršnimi koli raziskavami, razvijanji opreme, tehnologije, s testiranjem in ocenjevanjem programske in strojne opreme. Zajemajo pa tudi stroške izvedenih študij, simulacije, inženirskih načrtov, modeliranja, montaže, podporno opremo, izdelave, testiranje tako prototipov kot opreme in usposabljanja (Boyle, 2012). Tu so stroški relativno izenačeni, in sicer zato, ker je primaren cilj vsakega novega modela boljša aerodinamika in pogon kot pa človek in elektrotehnika v letalu (Lewis, 2002).
4. Podporni stroški in stroški operacij: Ti stroški so seštevek goriva, olja, mazil, usposabljanja, skladiščenja, rezervnih delov in naprav, potrebnih za vzdrževanje, delovanje in podporo programski in strojni opremi. Ti so manjši kot pri navadnemu letalu, vsaj kar je vezano na operacije. Usposabljanje pilotov za let z brezpilotnim
16
letalom lahko namesto z dejanskimi vajami zamenjamo z vrhunskim simulatorjem, saj je že simulator sam po sebi zelo dober prikaz resničnega letenja (Yilmaz, 2013). Povrh tega pa je v primeru človeške napake pri usposabljanju na simulator le-ta nepomembna.
Tudi potreben čas za usposabljanje se boljše prerazporedi in zmanjša (Lewis, 2002).
5. Operativna učinkovitost: Ta prispeva tako k bojni učinkovitosti kot k povečanju učinkovitosti stroškov. Združuje dejavnike podpore in zanesljivosti, s čimer se ugotovi, kako učinkovito lahko bojno orožje izvede svoj namen v dejanskem okolju, misiji (prav tam).
6. Podpora: Brezpilotna letala so zasnovana tako, da so lahko nedelujoča več let, ko pa jih potrebujemo, jih v zelo hitrem času pripravimo na misijo. Gre torej za enostavno uporabo, ekonomičnost, varnost in mobilnost brezpilotnih letal, ki imajo posledično visoko vrednost podpore, kar prispeva k dvigu bojev in stroškovne učinkovitost (prav tam).
7. Zanesljivost: Brezpilotna letala žal ne slovijo po visoki stopnji zanesljivosti.
Zanesljivost pomeni verjetnost, da bo bojni sistem uspešno opravil svojo nalogo pod določenimi pogoji. Nizka stopnja zanesljivosti, bodisi zaradi povečanih nesreč bodisi zaradi odpovedi strojne ali programske opreme, zmanjšuje bojno učinkovitost (Yilmaz, 2013). Torej je možnost za neuspeh večja, kar pomeni, da je stroškovna učinkovitost slabša, ker morda za dosego cilja potrebujemo več sredstev, vendar pa se z vse naprednejšo tehnologijo zanesljivost brezpilotnih letal veča (Lewis, 2002).
Če potegnemo črto glede cenovne učinkovitosti brezpilotnih letal, ne moremo z gotovostjo trditi, da so brezpilotna letala precej boljša kot navadna. Stroški nabav in razvoja so relativno enaki, stroški usposabljanja in podpore pa nižji. Problem je zanesljivost, ki vrača stroškovno učinkovitost na isti nivo. Vendar pa se moramo zavedati dejstva, da se razvoj na področju brezpilotnih letal nenehno dogaja. Ne gre prezreti niti najosnovnejšega namena brezpilotnega letala, torej to, da je brezpilotno. Človeško življenje, sploh v vojaškem svetu, je in bo neprecenljivo, zato ne moremo podati »cene« za človekovo življenje in že zgolj zato bi lahko rekli, da je brezpilotno letalo stroškovno neprimerljivo z navadnim (S. Richard, 2007).
2.4 Prednosti
Brezpilotna letala so zmožna leteti počasneje kot navadna, kar jim omogoča daljši obratovalni čas. Lahko krožijo nad zastavljenim ciljem in posnamejo vrhunske slike z opremljenimi
17
kamerami in drugimi senzorji. Ker na krovu letala ni pilota, s tem odpravimo eno izmed največjih težav, pri dolgih poletih, utrujenost pilota ter njegovo vpadajočo koncentracijo. Tako so tudi najnevarnejše in časovno dolge misije varneje in učinkoviteje opravljene (Bogovič, 2010).
Druga večja prednost je v tem, da so robotske narave. To pomeni, da v določenih nadzorovanih situacijah zelo hitreje in natančneje namerijo in delujejo na tarčo, kot lahko to storijo piloti. Na tej točki so v vojnem času zelo zaželeni. Tudi zato, ker ne potrebujejo spanca, niso žrtve posttravmatskega stresa, ne potrebujejo hrane, pijače in nasvetov. Ves čas delujejo na zgornji meji zmogljivosti, kar človek preprosto ne more, vsaj za daljše obdobje. Niso omejeni na kognitivne sposobnosti, kot so omejeni ljudje (Hafner, 2011).
Tretja prednost zajema obe zgoraj omenjeni. Prav zato ker ni posadke, lahko brezpilotna letala opravljajo zelo nevarne misije, prenevarne za človeka, npr. prelet območja, kjer je povečana količina radioaktivnih delcev ali pa je sovražnikovo območje delovanja in je verjetnost odkritja in sestrelitve povišana (Bogovič, 2010). Tako poveljnikom ni potrebno razmišljati, kako bi svoje vojake obvarovali pred morebitno zasedo, presenečenjem pri napadih, preiskovanju sumljivih objektov in mnogo več. Posledično lahko vojake, ki bi jih sicer potrebovali za opravljanje teh nalog, prerazporedijo in jih učinkoviteje porabijo nekje drugje, kjer je to bolj potrebno. Izkušeni poveljniki pridobijo neprecenljive informacije, ki jih brezpilotna letala posredujejo, brez neposredne nevarnosti življenj vojakov (Hafner, 2011).
Še ena prednost, ki jo imajo brezpilotna letala je njihovo bojno delovanje v času oboroženega spopada. Mnogi trdijo, da ker so brezpilotna letala natančnejša, lahko razlikujejo med grožnjami ter posledično povzročajo manjšo stransko škodo v primerjavi z navadnim bombardiranjem ali napadi artilerije (Grimal, 2018). Zelo dobro pa se odnesejo tudi pri podpori in izvajanju napadov na tako imenovane časovno občutljive cilje. To so naloge, kot so bližnja zračna podpora, izvidovanje, koordinacija napadov, koordinacija združenih ognjev, torej artilerijskih, letalskih, ladijske artilerije, označitev tarče, cilja ter pregled in ocena škode po opravljenem napadu. Slednje naloge so z uporabo brezpilotnih letal precej lažje opravljene.
Nasprotnik je prisiljen k spremembi lastnega delovanja in je tako njegovo delovanje oslabljeno, izvedba aktivnosti pa časovno daljša (Hafner, 2011).
Prednost pa je tudi v njihovi veličini. Večja brezpilotna letala so boljša pri izvajanju napadov, nadzoru, zagotavljanju obveščevalnih podatkov na odprtih terenih in urbanem območju, saj vse to lahko opravi eno brezpilotno letalo. Manjša pa so pomembnejša za vojaka kot posameznika
18
ali skupino vojakov. Njihovo neposredno izvidniško delovanje v urbanem območju vojakom omogoča vpogled v predele, ki so drugače nepregledni, npr. za obzidjem, za vogalom, preko okna v notranjost stavbe ter mnogo več. Vse to pa za veliko manjšo ceno sistema in brez ogrožanja varnosti vojaka (prav tam).
Natančneje so manjša brezpilotna letala nezahtevna, enostavna za uporabo in vzdrževanje in omogočajo hitre informacije na terenu ter so logistično nezahtevna. Srednja brezpilotna letala so prav tako logistično nezahtevna, kljub temu da za vzlet in pristajanje potrebujejo neko manjše območje, a ne letalske steze (Rogers in Hill, 2014). Prav tako zagotavljajo informacije, ki so pomembne za bojne skupine. Največja brezpilotna letala pa so logistično zahtevnejša in so namenjena bolj specialnim nalogam, so tehnološko naprednejša in delujejo dlje časa. Ne glede na velikost pa so brezpilotna letala precej bolj fleksibilna kot navadna, saj se uporabljajo za več različnih nalog hkrati, te pa se lahko med samim delovanjem spreminjajo (Hafner, 2011).
2.5 Slabosti
Kljub številnim prednostim in širokem spektru uporabe brezpilotnih letal, ti niso brezhibni.
Imajo tudi pomanjkljivosti, med katerimi je največja njihova zanesljivost. Imajo večjo možnost za tehnične napake ali napake v programskem sistemu. V primerjavi z navadnimi letali so bolj podvrženi strmoglavljenju (Rogers in Hill, 2014). Ta možnost se ob slabem vremenu bodisi zaradi nevihte bodisi vetra še bolj poveča. Takrat imajo tudi večji problem pri vzletu in pristajanju, saj njihovi senzorji in kamere ne delujejo, kot bi morale. Prav veter predstavlja največji problem. Ena vrsta vetra, imenovana strižni veter, predstavlja brezpilotnim letalom težavo pri vzletu in pristajanju, med letom pa tudi težavo pilotom, saj jih je težje upravljati.
Prav tako se povečuje operativni čas, namenjen izvršitvi misije in poraba goriva. V primeru hujšega vetra, če je ta večji od hitrosti brezpilotnega letala, ta ne more vzdrževati položaja v zraku. Vpliv na delovanje orožij, senzorjev in kamer pa ima poleg vetra tudi turbulenca. V najslabšem primeru lahko povzroči pregrevanje servomotorjev in strukturno poškoduje letalo.
Letenje pri nizkih temperaturah je prav tako omejeno, saj nimajo vgrajenih protizmrzovalnih sistemov. Število ljudi, ki je potrebnih za brezhibno delovanje brezpilotnega letala, pa je v primerjavi s konvencionalnim letalom večje (Hafner, 2011).
Druga večja slabost izhaja in njihove prednosti, in sicer iz počasnejše hitrosti leta. Že res, da tako pridobijo boljše in natančnejše informacije, vendar to prav tako pomeni, da so bolj ranljivi za talne napade. Protizračna obramba, ena izmed edinih rešitev, kako onesposobiti večja,
19
tehnološko naprednejša brezpilotna letala, je učinkovitejša prav zaradi njihove manjše hitrosti.
Tako ima nasprotnik večje možnosti njegovega uničenja ali pa se odloči za drugo rešitev, manipulacijo – ker ve, da ga nekdo opazuje, lahko to izkoristi v svoj prid. Npr. zamenja ali skrije vozila, prikaže svojo oslabljeno moč, ki je zgolj navidezna, opozori ljudi, naj se skrijejo ali pa se pretvarjajo, da ne vedo, kaj delajo (prav tam)
Tretja slabost je njihov pogled na okolico. Video prikaz, ki ga pošilja kontrolnemu štabu ni tako širok kot bi bil na proste oči, ne omogoča 360 stopinjskega pregleda, ampak je bolj ožje perspektive. Pogled bi se lahko primerjalo z naslednjo prispodobo »kot da bi gledal skozi slamico.« To je sicer dobro v konvencionalnem spopadu, iskanju konvencionalnih sil, a pri iskanju nekonvencionalnih sil, v asimetričnem bojevanju pa brezpilotna letala nekoliko zatajijo.
Povrh vsega pa so zato tudi bolj podvrženi protizračni obrambi, saj pilot težje odreagira.
Brezpilotna letala prav tako ne morejo pridobiti fizičnih dokazov, kot so beležke, komunikacijske naprave, kartografije … Prav tako ne morejo z gotovostjo potrditi, da je v primeru zračnega napada res uničilo zastavljeno tarčo. Za vse to je še vedno najbolj sigurna in primerna talna vojaška enota (Gregory, 2011; Hafner, 2011).
Še ena pomanjkljivost, ki je sicer redkejša, pa so morebitne motnje, v najslabšem primeru celo vdor v povezavo med brezpilotnim letalom in pilotom v bazi (Bogovič, 2010). V primeru vdora lahko sovražnik pridobi informacije, ki se izmenjujejo med bazo in brezpilotnim letalom. Ker po večini delujejo preko radiofrekvenčnih valov, moramo biti pozorni na vrste napak v komunikacijski zvezi (Gregory, 2011). Te so občutljive na elektromagnetne motnje, fizično razdaljo in moč signala, na fizične omejitve in frekvenčne pasove. Ob hujših motnjah lahko pilot zgubi nadzor nad upravljanjem in posledično lahko letalo strmoglavi. V tem primeru je pomembno, da uničeno brezpilotno letalo lociramo in ga hitro odstranimo iz terena, kar pa je lahko na bojišču nevarna naloga (Kaag in Kreps, 2014).
Brezpilotna letala pa imajo tudi moralno pomanjkljivost, zlasti pri načinu delovanja. Mnogi menijo, da je neetičen, saj ni neposrednega stika, kar povzroča številne pomisleke glede njihove uporabe (Hafner, 2011). Njihovo delovanje lahko primerjamo z igranjem videoigre, a s ključnimi razlikami. Prva je ta, da ima igralec pri igranju videoigre vedno na voljo tipko
»resetirati« in lahko spodletelo misijo zavrti nazaj in jo ponovi ali pa si vzame krajši premor in pritisne na tipko »pavza«. Pri brezpilotnih letalih teh tipk ni; smrt v videoigri je le navidezna, brezpredmetna, smrt skozi pogled brezpilotnega letala pa resnična in nekdo mora prevzeti odgovornost (Gregory, 2011).
20 3 Bataljonska skupina
Bataljonska skupina je največja in najpomembnejša taktična podenota kopenskih sil, ki obstaja tudi v drugih vojaških vejah. Šteje nekje med 300 in 1000 vojaki, ki so razdeljeni v več čet nekje med 80 in 250 vojakov (The Infantry Battalion, 2006). Čete so v glavnem sestavljene iz ene vrste bataljona – ali pehotnega ali tankovskega. Obstajajo pa izjeme, torej kombinirane bataljonske skupine. Bataljonska skupina predstavlja osnovno podenoto strukturi kopenskih sil.
Organizirana je tako, da lahko izvede kakršne koli taktične naloge. Njena naloga se iz zgodovine pa do sodobnega časa ni veliko spremenila. Ostaja osnovna bojna enota, katere učinkovitost je odvisna od samostojne manevrske sposobnosti, bojne moči, odpornosti proti nasprotni bojni moči ter fleksibilnosti organizacijske strukture (Drummond, 2019). Osnovna struktura bataljona naj bi bila sestavljena iz naslednjih podenot: poveljniškega štaba in čet za bojno podporo: 2 motorizirani četi, 2 tankovski četi, izvidniška četa, topniška četa, protitankovska četa, protiletalska četa, inženirska četa in logistična četa. Z zgoraj omenjeno strukturo bataljonske skupine bi ta lahko učinkovito izvajala svoje bojne naloge, imela bi izvršilno avtonomijo, ustrezno bojno moč, visoke manevrske zmogljivosti ter bi hkrati ohranila pomembno odpornost proti nasprotnikovi ognjeni moči. Možne so tudi drugačne strukture, ki se med seboj razlikujejo, a njihov glavni koncept ostaja isti, in sicer ohraniti visoko stopnjo ognjene moči, zmožnost boja proti nasprotnikovim zračnim silam, manever logističnih čet ter ohranjanje lastne podpore (Wiecek, 2017).
3.1 Pehotni del bataljona
Pehotni bataljon je zasnovan za napotitev v operacije širokega spektra, specifično za napad, obrambo, stabilizacijsko nalogo in civilno podporno misijo. Kombinacija puškarskih čet in drugih orožij ter posebnih enot, kot so izvidniške čete, čete opremljene z minometi in ostrostrelci, omogočajo učinkovitejše izvajanje operacij (Drummond, 2019).
Pehotni bataljon lahko izvaja vojaške operacije na različnih terenih, kot so gore, puščava, močvirja, gozdovi in urbana območja, in v vseh vremenskih pogojih v celotnem spektru operacije. V taktičnih situacijah si bataljon za krepitev svojih sposobnosti želi težjih, ekstremnejših pogojev. Megla, dež, sneg ali noč ponujajo bataljonu priložnosti za povečanje lastnih taktičnih in tehničnih sposobnosti (Drummond, 2019). Prav tako jim omogočajo naravno kamuflažo in zaščito v primeru oboroženega konflikta. Njihova moč se ob prisotnosti oklepnih
21
vozil, artilerijske podpore, inženirjev letalstva ter drugih kombiniranih formacij izdatno poveča.
Ta fleksibilnost omogoča poveljnikom učinkovitejšo uporabo bojne moči v določenem času, na določenem kraju (The Infantry Battalion, 2006).
Primarno poslanstvo pehotnega bataljona je zatrtje sovražnika s pomočjo manevrskih sposobnosti in ognjene moči, z namenom uničiti, ujeti, odbiti napade z ognjeno močjo, ali bližnjim spopadom ali/in protinapadom (Drummond, 2019). Bataljon je lahko hitro nameščen in za delovanje potrebuje skromno podporno strukturo. Izvajajo operacije proti konvencionalnim in nekonvencionalnim silam na vseh terenih in ob vseh vremenskih pogojih.
Sestava in usposabljanje bataljona edinstveno pripravijo bataljon k opravljanju misije. Poleg glavne bojne misije pa ima bataljon vse sposobnosti za izvajanje tudi drugih, sekundarnih misij.
Med njimi so podpora civilu, stabilizacijske misije, vzdrževanje razmerja moči v propadlih država (angl. failed states) ter druge vrste operacij (The Infantry Battalion, 2006).
Relativno majhna in lahka organizacija pehotnega bataljona mu omogoča hitre in strateške premike. Ker je bataljon manjša vojaška struktura kot brigada, so njegove zmožnosti in misije tesno povezane z brigado. Ta izvede temeljito zbiranje obveščevalnih informacij, upravljanje z ognjem in nadzorom in vodenjem sistema (Drummond, 2019). To za bataljon pomeni, da bo njihova napotitev na teren, kot prvi udeleženec, relativno varno opravljena. Omogočijo mu manever do prednostnega položaja brez fizičnega stika s sovražnikom. Tako bo namesto vsesplošnega boja izvedel natančne premike in namenske taktične bojne operacije. To doseže z uporabo lastnega vojaškega bojnega poveljniškega sistema, tako da:
• hitro dostopa do obveščevalnih podatkovnih baz brigade in višjih struktur;
• ohranja jasno sliko lokacij prijateljskih enot;
• komunicira na daljavo z uporabo satelitov in digitalnih tehnologij ter
• hitro sprejme ukaze brez potrebe po usklajevanju iz oči v oči.
Vsi pehotni bataljoni imajo enako strukturo organizacije in opreme ter lahko izvajajo operacije zračnih napadov. Nekateri so redno, intenzivno in specializirano deležni usposabljanj za zračne napade in zračne operacije (The Infantry Battalion, 2006).
Pehotni bataljon pa ni brez omejitev. Ko je enkrat napoten na območje operacije, je ena od omejitev hitra mobilnost. Medtem ko so sredstva za dopolnjevanje različna, so vsi pehotni bataljoni večinoma pehotno mobilni vojaki in za to potrebujejo podporno enoto vozil, s katerimi lahko izvedejo boljši premik lastnih enot in opreme na terenu (Biddle, 2017). Poleg tega jim primanjkuje ognjena moč in zaščita napadalno usmerjenih bojnih enot ali težkih bojnih enot.
22
Med samim premikanjem je bataljon izredno občutljiv na neposredne napade ter napade s kemičnim, jedrskim in biološkim orožjem. Prav tako ne more izvajati samostojnih operacij na daljše časovno obdobje. Vzdrževanje bataljona mora biti preučeno, osredotočeno na količine rezerv, ki so takoj na voljo bataljonu, znane zahteve in znan načrt razdelitve, ki je istočasno sinhroniziran z načrtom manevriranja (The Infantry Battalion, 2006).
3.2 Učinkovitost bataljonske bojne skupine
Učinkovitost bataljonske skupine pa je odvisna od več faktorjev, ki neposredno vplivajo na njeno bojno zmogljivost. Ločimo jih lahko na naslednje elemente, in sicer na:
1. učinkovitost ognjene moči in njene razpršenosti, 2. količino ognjene moči in njeno natančnost, 3. tehnologijo,
4. številčnost,
5. učinkovitost in zaznavnost.
Z upoštevanjem zgoraj omenjenih elementov vplivanja na učinkovitost bojne skupine lahko učinkovitost povečamo še s podelementi, kot so: uporaba brezpilotnih letal, sposobnost boja proti letalskim silam, učinkovitost inženirjev in poveljniškega štaba, uporaba vodenega streliva, maskiranje in prekrivanje lastnih enot ter sposobnost logistične podpore pri zagotavljanju logistike. (Drummond, 2019). Ne glede na to, pa to niso edini dejavniki, ki lahko pomenijo zmago enega subjekta nad drugim. Dodati moramo še druge dejavnike, ki niso zgolj tehnološke narave. Poznamo otipljive dejavnike – to so bojni potencial, manevrska in ognjena moč ter sposobnost delovanja v osredotočenem omrežju. Otipljivi dejavniki so neposredno povezani z bataljonsko sposobnostjo uničenja sovražniških čet in jih lahko matematično ocenimo (Wiecek, 2017).
Prvi od teh otipljivih dejavnikov je odvisen bojni potencial. Pri njem gre za vsoto obstoječih bojnih sredstev in njihove kvantitativne vrednosti, njihov rezultat pa se izraža v učinkovitosti in sposobnosti doseganja cilja. Kako visok je bojni potencial, je torej odvisno od tehničnih in taktičnih parametrov orožja, bojnih sredstev in odpora do sovražnikovega napada. Višja kot je kakovost in višja kot je kvantiteta posedovane opreme bojne skupine, višji bo njen bojni potencial (prav tam).
23
Drugi otipljiv dejavnik so ognjene zmogljivosti. Natančneje gre za sposobnost izpopolnjevanja zastavljenih nalog v določenem časovnem obdobju z uporabo namenske količine streliva.
Bataljonska ognjena moč bo nizka, če ne bo imela pravilnih sredstev za boj proti oklepnim vozilom, torej protioklepnega orožja, in hkrati visoka, če bo za boj proti zračnim silam uporabljala protizračna orožja (prav tam).
Tretji otipljiv dejavnik pa je manevrska sposobnost, ki pomeni zmogljivost bataljona, da izvede učinkovit bojni in strelski premik. Slednji pa je visoko pogojen s sposobnostjo poveljnikov in ravnjo usposobljenosti vojakov ter hitrostjo posredovanih informacij med njimi. Z uporabo tehnologije pa lahko praznino med potrebno sposobnostjo poveljnikov in bataljona za pozitiven manevrski podvig zmanjšamo (Biddle, 2017). Bojni premik pa predstavlja zmožnost učinkovitih krajših in daljših premikov, ne glede na vremenske pogoje in čas. Če torej bataljonska skupina nima sposobnih poveljnikov, njej pa primanjkuje usposobljenosti, bo učinkovit manever težko izvedljiv (Wiecek, 2017).
Koncept osredotočenega omrežja temelji na združevanju senzorjev, specializiranih bojnih sistemov ter poveljnikov v en vrhoven organizem s primarnim namenom dobiti boljši in hitrejši dostop do informacij, povečati odzivnost ukazov, skrajšati reakcijski čas ter pridobiti boljše možnosti operativne sinhronizacije. S takšno uporabo se zagotovi večja sinergija pri izvajanju vojaških operacij in vodenju spopada. To pa posledično vpliva na nasprotnikovo stran, saj se različne bojne komponente združijo v en koherenten sistem (prav tam).
Na drugi strani pa imamo neotipljive dejavnike, ki so bolj človeške narave, ki prav tako vplivajo na učinkovitost bojne skupine. Sem sodijo sposobnosti in znanja, ki jih premore poveljnik bataljona, aplikacija omenjenih tehnoloških dejavnikov pri vsakem posamezniku in njegove lastne pripravljenosti in usposobljenosti, od morale in volje do boja, vse do poznavanja nasprotnikovih zmožnosti (Biddle, 2017). Neotipljivi, težje ocenjeni, pa imajo močan vpliv na možnosti in metode uporabljanja in realizacije otipljivih dejavnikov. Posledično sta obe vrsti opisanih dejavnikov drug drugemu pomembni in ju moramo obravnavati kot nedeljivo celoto (Wiecek, 2017).
24
3.3 Zaščita bataljonske skupine pred brezpilotnimi letali
Primarno dejanja zaščite pred brezpilotnimi letali je zakonodaja1. A zakonodaja predstavlja pisni dokument, ki pa v realnem času in realnem kraju ne more zaščititi posameznika ali skupino pred zračnimi napadi brezpilotnih letal (Kratky in Farlik, 2018).
Tako v civilnem svetu kot v vojaški sferi obstajajo številna območja, ki jih je nujno potrebno zaščititi pred tovrstnimi napadi. Žal pa je tako, da so načini, kako se spoprijeti s takšnimi grožnjami, zelo odvisni od številnih dejavnikov. Bolj kot je brezpilotno letalo sofisticirano in napredno, opremljeno z raznovrstnimi tehnologijami ali celo orožji, večjo grožnjo predstavlja.
Če temu dodamo še možnost roja brezpilotnih letal, je zaščito zelo težko zagotoviti, tako za ljudi kot objekte. Osnovni koncept strategije zagotavljanja varnosti je sestavljen tako iz proaktivnega kot iz obrambnega pristopa (Mlezivova, 2018).
3.3.1 Proaktiven pristop:
Proaktiven pristop je na splošno namenjen ugotavljanju, prepoznavanju in sprejemanju sovražnih akcij, preden pride do same izvedbe napada oziroma izvedbe sovražnega dejanja (Kratky in Farlik, 2018). V tem delu so najpomembnejše varnostne službe, primarno informacijska in obveščevalna služba. Slednji morata učinkovito pridobiti vse potrebne informacije in jih oceniti, kako pomembne so, kakšno nevarnost lahko predstavljajo in kako se z njimi najhitreje in učinkovitejše spoprijeti. Pristop zelo dobro deluje v primeru večjih skupin, z določeno strukturo, v primeru posameznika pa je ta manj učinkovit (Mlezivova, 2018).
3.3.2 Obrambni pristop:
Obrambni pristop zajema oba pristopa k zaščiti pred nevarnostjo brezpilotnega letala: ukrepi, s katerimi zmanjšujemo posledice napada, ter ukrepi, s katerimi se osredotočimo direktno na uničenje ali zmanjšanje učinkovitosti grožnje. Prvi korak, ki ga je nujno potrebno zagotoviti, pa je odkritje in prepoznavanje prihajajoče grožnje (prav tam).
3.3.3 Metode odkrivanja:
Metode odkrivanja brezpilotnih vozil nasploh so tesno povezane tako z okoljem kot z značilnostmi brezpilotnega vozila. Najbolj uporabljeni sistemi za odkrivanje tovrstnih vozil so radarji. Natančneje dve konfiguraciji radarja:
1 Omenjena zakonodaja ni predmet moje analize.
25
a) Aktivni radar: Tu je predvsem najbolj uporabljen PNR radar (primaren nadzorni radar;
angl. PSR - Primary Surveillance Radar). Deluje tako, da oddaja signal, ki se nato odbije od objekta nazaj do sprejemnika. Njegova prednost je to, da lahko poleg osnovnega zaznavanja objekta zazna tudi njegove značilnosti, kot so njegova velikost, oblika ter smer in hitrost gibanja (Kratky in Farlik, 2018).
b) Pasivni radar: Ta je neučinkovit pri zaznavanju avtonomnih brezpilotnih vozil, saj deluje tako, da zazna kakršno koli radiofrekvenčno sevanje. Ne glede na to, pa je njegova največja prednost v tem, da zazna predmet, ne glede na njegovo velikost. Ker pri tem ne oddaja kakršnega koli signala, mu ne moremo določiti mesta delovanja ali pa ga prestrezati (prav tam).
c) Ostali sistemi: Sem sodijo drugi, sekundarni sistemi, s katerimi lahko prav tako odkrivamo brezpilotna vozila. To so predvsem zvočni, optični ali infrardeči senzorji.
Zgoraj naštete metode odkrivanja so močno povezane s številnimi drugimi dejavniki.
Posledično je ena izmed možnih rešitev, da se poveča učinkovitost naprav pri zaznavanju, integracija različnih načinov odkrivanja, in s tem zagotovi zanesljivejše rezultate. Povrh vsega pa kombinacija več načinov pripomore tudi pri natančnejši identifikaciji tarč, kajti čimprej je potrebno zaznavati in odkrivati brezpilotna vozila, ki so morda grožnje, ter si tako povečati čas za pravilen odgovor. Seveda je zbiranje takšnih informacij v kratkem času težko, ampak vsak delček pripomore pri zaznavanju in odkrivanju ter kasneje preprečevanju posledic morebitne prihajajoče grožnje (Mlezivova, 2018).
3.3.4 Metode odstranjevanja:
Nobena univerzalna rešitev ali način odstranjevanja ne nujno tudi predstavlja zagotovljen uspeh odstranitve grožnje (Kratky in Farlik, 2018). Vendar pa vseeno obstajajo številni načini, kako lahko onesposobimo morebitno zračno grožnjo. V večini primerov pa je onesposobiti na način – brez uničenja dela ali celote – to težko storiti. Kljub temu poznamo morebitne postopke ali protidronska orožja, ki služijo kot aktivna obramba:
1. Mrežne pištole: Ena najosnovnejših, najenostavnejših in najcenejših in zato tudi najbolj omejenih metod onesposobljenja brezpilotnih letal. Deluje le na majhnih, lahkih in nizko letečih dronih. Izvedemo jo lahko z uporabo ročne mrežne puške s tal ali pa z uporabo drugega drona (Mlezivova, 2018).
2. »Ptice dron uničevalke«: Gre za drag sistem, ki je po svoji omejenosti skoraj enak mrežnim pištolam. Usposabljanje tovrstnih ptic –lovilk je zelo drago in zapleteno.
26
3. Strelno orožje: Strelno orožje predstavlja še en preprost in poceni način, kako hitro onesposobiti dron. Njegova učinkovitost pa je pogojena z materialom, iz katerega je dron, in pa kot pri zgoraj omenjenih načinih – z velikostjo, hitrostjo in višino leta drona.
Dodatek temu pa je še omejenost dosega puške. S takšnim onemogočanjem pa pride lažje do morebitne novo nastale grožnje. Samo streljanje drona je nevarno dejanje, v primeru zadetka pa je škoda neznana, zato let drona postane nepredvidljiv, s čimer lahko ogrozi posameznika ali skupino na terenu (prav tam).
4. Radiofrekvenčni motilci signala: Poznamo dva načina: 1. da zmotimo signal med dronom in njegovo poveljniško bazo; ter 2. da zmotimo signal GPS. V primerjavi z zgoraj omenjenimi načini, so motilci signala precej boljši način zaustavitve dronov (Yaacoub, Noura, Salman in Chehab, 2020). Precej bolje zaščitijo določena območja ter to storijo na večjih in hitrejših dronih, kot npr. mrežna pištola ali ptice lovilke. V primeru da onemogočimo signal med kontrolnim štabom in dronom, potem dron aktivira predhodno nastavljene nastavitve. Slednje so povečini nastavljene ali na nastavitev vrnitve domov ali na nadaljevanje sledenju zastavljene tarče (Mlezivova, 2018). V primeru da dron deluje avtonomno, lahko zmotimo le signal GPS, kar pa pomeni, da se dronu vklopi varen način delovanja. Učinkovitost delovanja motilcev signala pa je s tehničnega vidika odvisna od a) oddajne moči tako brezpilotnega letala kot kontrolnega štaba; b) moči in višine antene, saj višje in močnejša, kot je antena, učinkovitejši je domet motilca; ter c) nivo radiofrekvenčne stopnje v okolju. Kljub temu motenje deluje dokler je radiofrekvenčna stopnja motilca signala nad tistim iz nadzornega centra. V nasprotnem primeru motilec signala ne deluje (Kratky in Farlik, 2018).
5. Prevzetje nadzora: Ta metoda je zelo odvisna od stopnje tehnološke sofisticiranosti brezpilotnega letala. Loči se na: prevzetje nadzora poveljniškega kanala ter vdor v komunikacijske signale, s čimer se ustvari lažen signal GPS. To pa pomeni, da v večje, bolj sofisticirane drone ne moremo enostavno, če sploh, vdreti in jim prevzeti kontrolo.
Ti namreč delujejo na profesionalni in močno šifrirani komunikaciji (Yaacoub in drugi, 2020). Še dodatno pa v primeru avtonomnega delovanja niti v to ne moremo vdreti, lahko le ustvarimo lažen signal GPS in tako poskušamo onesposobiti zastavljen dron.
Edina prednost, ki jo ima slednja metoda, je v primeru uspešnega prevzema, takrat lahko dron varno zaustavite kjerkoli in kadarkoli. Ker gre za točno določeno tarčo, ni nevarnosti za druge elektronske naprave v bližini, kot se to lahko zgodi z motilci signala (Mlezivova, 2018).
27
6. Protizračno orožje: Gre za metodo, ki se v večini uporablja v vojaški sferi. Metoda je namreč namenjena za srednja, srednja do velika ter velika brezpilotna letala. Uporaba te tehnologije je enaka kot pri uporabi protizračnega orožja proti navadnim letalom. Je zelo draga, uničevalska in popolnoma neprimerna za manjše drone, a v večini primerov edina učinkovita metoda za zagotavljanje obrambe proti brezpilotnim bojnim letalom (NATO Support and Procurement Agency, b. d.).
Vsaka zgoraj omenjena metoda aktivne obrambe pa ima svoje pomanjkljivosti in prednosti.
Njihova učinkovitost je močno povezana z okoliščinami, terenskimi pogoji ter samo grožnjo.
Uporaba določene metoda mora sovpadati z ustrezno situacijo (Mlezivova, 2018).
28
4 Povezava med brezpilotnimi letali in bataljonsko bojno skupino
Po pregledu številnih virov s področja brezpilotnih letal in s področja bataljonske skupine, sem prišel do številnih ugotovitev in skupnih točk. Učinkovitost brezpilotnih letal je odvisna od številnih značilnosti njihove uporabe v času, kraju, namenu, velikosti, opremi … in tudi od številnih značilnosti bataljonskih skupin, torej njihove usposobljenosti, opreme, logistike, orožij za izvajanje ofenzivnih in defenzivnih operacij, morale, manevrskih sposobnosti, bojnega potenciala … Posledično so brezpilotna letala bolj oziroma manj učinkovita glede na zgoraj omenjene značilnosti obeh strani. V nadaljevanju se bom osredotočil na učinkovitost brezpilotnih letal, natančneje kdaj je njihova učinkovitost na najvišji stopnji in hkrati kdaj je učinkovitost bataljonske skupine na najvišji stopnji, torej so brezpilotna letala manj primerna za uporabo.
Kot sem ugotovil ob pregledu virov, so brezpilotna letala zelo odvisna od njihove uporabe v času. Ker je odstranjen človeški vpliv, torej njegov pogled, so brezpilotna letala zaradi svojih kamer in senzorjev vrhunski način spremljanja nasprotnikov, ne glede na čas dneva. Srednja in manjša brezpilotna letala so učinkovitejša v nočnih časih, saj jih je zaradi slabe vidljivosti težje opaziti, medtem pa infrardeče kamere zaznajo vsakega posameznika. Pri večjih je zaradi njihovega delovanja na visokih nadmorskih višinah nepomembno kdaj delujejo, saj so načini, kako jih zaznati, omejeni na radar ter morebitna druga letala v bližini. Ker so brezpilotna, se ne utrudijo in imajo hkrati daljši operativni čas. To pa predstavlja nenehno grožnjo bataljonski skupini na terenu, saj je njihova lokacija, ne glede na čas, znana nasprotniku. Za učinkovito obrambo potrebujejo radarske sisteme ali druga orožja obrambe za srednja in manjša brezpilotna letala. Če tega nimajo, potem je učinkovitost brezpilotnih letal visoka.
Učinkovitost brezpilotnih letal v različnih krajih, v različnih okoliščinah je prav tako odvisna od različnih dejavnikov. Gre za njihovo uporabo na področjih, kjer je teren oziroma so okoliščine drugačne, posebne, torej območja, ki bi bila za človeka prenevarna. Ugotovil sem, da večjih omejitev s tega področja nimajo. Če je področje prenevarno za človeka, potem so brezpilotna letala edini učinkovit način, kako pridobiti informacije s takšnega področja. So pa omejena glede na vreme. V primeru neurij in močnega vetra imajo težave pri vzletu, med letom in pristajanjem. Na drugi strani pa so pripadniki bataljonske skupine usposobljeni za delovanja v vsakršnih vremenskih pogojih. Učinkovitost bataljonske skupine se tako poviša in hkrati se učinkovitost brezpilotnih letal zmanjša.
29
Namen brezpilotnih letal je odvisen od njihove zastavljene misije. Lahko je zgolj izvidniške narave, lahko je bojne. Odvisen je od njihove velikosti. Manjša so boljša za urbana območja in so bolj primerna za pridobivanje informacij, sploh v primerih »za kotom stavbe«, srednja so primerna tako za izvidniške kot bojne namene in večja prav tako. Seveda mora biti brezpilotno letalo opremljeno z bojnim orožjem za namen bojnega delovanja. Za pridobivanje natančnih in zanesljivih informacij pa morajo imeti napredne senzorje in kamere. Vnovič je učinkovitost brezpilotnih letal zaradi vsestranske uporabljanosti visoka. Zmanjša se v primeru, ko ima nasprotnikova stran primerne načine obrambe. Za bojno usmerjena brezpilotna letala je potrebna aktivna obramba, orožja elektronskega bojevanja, protizračna artilerija in drugo, da se lahko zaščitimo, saj zgolj radarsko odkrivanje ni dovolj – je pa vseeno zelo pomembno.
Pravočasno odkritje pomeni dodaten čas bataljonski skupini, da se pripravi in izvede primerno protiakcijo. Ko gre za manjša letala, potem posedovanje obrambnih orožij manjša učinkovitost brezpilotnih letal. Če bataljonska skupina ve, da jih bo nekdo opazoval, se lahko nekam poskrije in v primeru da letalo ni opremljeno z infrardečimi kamerami, potem jih ne bo opazil. Lahko si tudi priredi okoliščine in prikaže lažne informacije. A na koncu je učinkovitost brezpilotnega letala, ne glede na namen, odvisna od njegove opreme in primanjkovanje le-te pri bataljonski skupini.
Ključna elementa učinkovitosti brezpilotnih letal sta tudi velikost in oprema. Ni vsako brezpilotno letalo učinkovito za vsako misijo, saj ni nujno, da je za določeno misijo tudi primerne velikosti in ima primerno opremo. Manjša so zato boljša v nebojnih operacijah.
Podobno lahko trdimo za bataljonsko bojno skupino. Oprema in velikost le-te so zelo pomembna elementa bataljonske skupine, oprema še toliko bolj. Če med opremo bataljonska skupina nima orožij za obrambo proti brezpilotnim letalom oziroma nima podpore artilerije za večja letala, potem ne more učinkovito izvajati obrambnih operacij. Ker je oprema vsakega vojaka že tako določena, je dodajanje opreme za obrambo pred brezpilotnimi letali oteženo. Tu pride v poštev njena velikost. Lažje opremimo večjo bataljonsko skupino z vsaj enim obrambnim orožjem kot lahko to storimo pri manjši. Torej je učinkovitost brezpilotnih letal zelo visoka, če je brezpilotno letalo primerno oboroženo in opremljeno in je hkrati bataljonska bojna skupina slabše opremljena in obratno, če ima bataljonska bojna skupina orožja obrambe in je brezpilotno letalo pomanjkljivo opremljeno, potem je njegova učinkovitost manjša, kot bi sicer lahko bila.
Na strani bataljonske bojne skupine pa so poleg opreme in velikosti pomembni še številni drugi dejavniki, kot so bojni potencial, manevrska in ognjena moč ter sposobnost delovanja v
30
osredotočenem omrežju, usposobljenost vojakov, poveljnikov ter mnogo več. Vse to dviguje njihovo učinkovitost, če so naštete značilnosti učinkovitosti prisotne.
Bojni potencial je odvisen od tehničnih in taktičnih parametrov orožja, bojnih sredstev in odpora do sovražnikovega napada. Vse to pa je povezano tudi z opremo. Višja kot je kvaliteta opreme, višja bo učinkovitost. Temu lahko dodamo še ognjeno sposobnost. Obrambna orožja so pred brezpilotnimi letali ključnega pomena pri zagotavljanju obrambe – primerno orožje za primerno tarčo. To pomeni ognjena sposobnost, da imamo orožja, ki so namenjena za obrambo pred orožji nasprotnikovih oboroženih sil.
Pomembna je tudi manevrska sposobnost bataljonske skupine. Če je neuspešna pri premikih na bojišču, potem imajo brezpilotna letala lažjo nalogo izvidovanja ali uničenja, še posebej ko gre za utesnjena področja bojišča. Slednje je precej odvisno tudi od sposobnosti poveljnikov in pridobljenih informacij. Z uporabo tehnologije pa lahko nekoliko zmanjšamo pomanjkljivosti omenjenih elementov in tako povečamo manevrsko sposobnost. Če bataljonska bojna skupina tega ne more zagotoviti pravočasno, potem je učinkovitost brezpilotnih letal visoka, saj je trditev, da se lahko premakne kasneje, ker se bo pilot utrudil, brezpredmetna.
31
5 Aplikacija ugotovljenih povezav na konkretnem primeru: oborožen spopad v Gorskem Karabahu leta 2020
Konflikt v Gorskem Karabahu je najdaljši trajajoči konflikt na Evraziji po razpadu Sovjetske zveze. Že leta 1988 so si etnični Armenci, prebivalci Gorskega Karabaha, želeli zamenjavo oblasti, torej izpod azerbajdžanske oblasti k armenski. Po razpadu Sovjetske zveze so se napetosti med državama zaostrile in kmalu zatem je izbruhnila vojna. Leta 1994 so se leta trajajoči boji končali, številne regije, med njimi tudi Gorski Karabah, pa so v celoti ali deloma pripadle armenskim oboroženim silam. Več kot milijon ljudi je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove. Armenci so zapustili svoje domove v regijah pod azerbajdžansko oblastjo, azerbajdžanski prebivalci Gorskega Karabaha in bližnjih regij pa so pobegnili izpod armenske oblasti.
A spopadi se niso popolnoma zaključili in možnost nove vojne je bila še vedno prisotna. To so v času med 1994 in 2020 podpirali občasni smrtonosni incidenti na frontnih črtah, kjer so bila uporabljena brezpilotna letala in druga težka orožja za izvajanje posebnih vojaških operacij.
Aprila leta 2020 so se vneli štiri dnevni spopadi na mejni črti, dokaz torej, da so napetosti še kako prisotne.
Napetost se je med državama stopnjevala vse do 27. septembra 2020, ko je izbruhnila nova polnopravna vojna. Krvavi spopadi so trajali šest tednov, vse do 10. novembra, ko so ob prisotnosti Ruske federacije v zgodnjih urah le dosegli prekinitev ognja. Dogovor je bil vse prej kot pa jasen in stabilen, a je regiji končno prinesel konec najsmrtonosnejših bojev v zadnjih treh desetletjih. Po predpisanih pogojih dogovora je oblast nad sedmimi izgubljenimi regijami leta 1994, torej tudi nad Gorskemu Karabahu, čeprav ne v popolni celoti, znova pripisana Azerbajdžanu. Ravnotežje zagotavljajo ruske mirovne sile ter regijske samooklicane lokalne oblasti (International Crisis Group. b. d.).
Armenija in Azerbajdžan sta tradicionalna sovražnika, ki v zadnjem desetletju krepita svoje oborožene sile. Gorski Karabah je bil mednarodno priznan kot del Azerbajdžana, a je od dogovora o prekinitvi ognja leta 1994 pod armensko etnično silo, s katerim so ustavili takratno dve leti trajajočo vojno, v kateri je bilo pobitih na deset tisoče ljudi in kar sto tisoče ljudi je ostalo brez domov (Eckel, 2020; Gatopoulos, 2020). Zmagoslavna Armenija je po propadu azerbajdžanskih oboroženih sil zasedla številna ozemlja. Azerbajdžanski predsednik Ilham Aliyev je izrazil željo po vrnitvi teh ozemelj nazaj pod rodno azerbajdžansko oblast
