Političnogeografska analiza Gorskega Karabaha Diplomsko delo Ljubljana, 2021

1

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO

KATJA ANA POKERŽNIK

Političnogeografska analiza Gorskega Karabaha

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

2

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO

KATJA ANA POKERŽNIK

Političnogeografska analiza Gorskega Karabaha

Diplomsko delo

Mentor: izr. prof. dr. Jernej Zupančič Študijski program: Geografija – E

Ljubljana, 2021

3 Izvleček

Političnogeografska analiza Gorskega Karabaha

Diplomsko delo obravnava političnogeografsko analizo Gorskega Karabaha. Njegovo ozemlje, ki so ga že stoletja naseljevali predvsem Armenci, si lastita Armenija in Azerbajdžan. Po sovjetski administrativni razdelitvi leta 1923 je postal etnična enklava v okvirih Azerbajdžana, ki mu danes de jure pripada. Ob razpadu Sovjetske zveze je osamosvajanje Armenije in Azerbajdžana sprožilo vojno v Gorskem Karabahu, ki je trajala vse do leta 1994. Od takrat je izbruhnilo več bojev, ki po so se navadno končali z diplomatskim ruskim posredovanjem. Vse pomembnejša postaja vloga Turčije, ki je pomembna zaveznica Azerbajdžana. Gorski Karabah ostaja nepriznana de facto država. Delo vsebuje fizično- in družbenogeografski oris države, opis zgodovinskega razvoja ter preučitev konflikta, ki zadeva Gorski Karabah.

Ključne besede: politična geografija, Gorski Karabah, etnični konflikt, krizno območje, Kavkaz

Abstract

Political-geographical analysis of Nagorno-Karabakh

The bachelor's thesis discusses political-geographical analysis of Nagorno-Karabakh. Both Armenia and Azerbaijan claim its territory, which has been for centuries inhabited mainly by Armenians. After the Soviet administrative division in 1923, it became an ethnic enclave within Azerbaijan and is now de jure a part of Azerbaijan. With the collapse of the Soviet Union, the independence of Armenia and Azerbaijan triggered a war in Nagorno-Karabakh that lasted until 1994. Since then, several fights have erupted, usually ending with Russian diplomatic intervention. The role of Turkey, which is an immportant ally of Azerbaijan, is becoming increasingly important. Nagorno-Karabakj remains an unrecognized de facto state. The thesis comprises a geographical and historical outline of Nagorno-Karabakh and an examination of conflict regarding Nagorno-Karabakh.

Key words: political geography, Nagorno-Karabakh, ethnic conflict, crisis area, Caucasus

4 Seznam uporabljenih kratic in okrajšav

NKAO – Avtonomna oblast Gorskega Karabaha NKR – Republika Gorski Karabah

OZN – Organizacija združenih narodov BDP – bruto domači proizvod

ZDA – Združene države Amerike SZ – Sovjetska zveza

ZN – Združeni narodi

OVSE – Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi CSTO – Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti

5 Kazalo

1. UVOD ... 1

1.1. Nameni in cilji ... 1

1.2. Hipoteza ... 2

1.3. Metodologija dela ... 2

2. GEOGRAFSKI ORIS GORSKEGA KARABAHA ... 3

2.1. Fizičnogeografske značilnosti ... 3

2.2. Družbenogeografski oris ... 5

2.2.1. Upravna delitev, prebivalstvo in poselitev ... 5

2.2.2. Gospodarstvo, energetika in infrastruktura ... 8

3. ORIS ZGODOVINE GOSKEGA KARABAHA ... 9

3.1. Zgodnja zgodovina Gorskega Karabaha ... 9

3.2. Gorski Karabah pod rusko in sovjetsko oblastjo ... 11

4. GORSKI KARABAH KOT KRIZNO OBMOČJE ... 16

4.1. Časovni razvoj krize v Gorskem Karabahu ... 17

4.2. Dejavniki vpliva na konflikt v Gorskem Karabahu ... 18

4.2.1. Notranji dejavniki ... 18

4.2.2. Zunanji dejavniki ... 22

4.3. Analiza družbenih in prostorskih posledic konfliktov v Gorskem Karabahu ... 25

4.3.1. Oblikovanje političnega sistema ... 26

4.3.2. Posledice vojne leta 2020 ... 30

4.4. Reševanje krize v Gorskem Karabahu ... 34

4.4.1. Prizadevanja za reševanje sporov v letih 2018 in 2019 ... 35

5. SKLEPI ... 37

6. SUMMARY ... 38

7. VIRI IN LITERATURA ... 39

Kazalo slik Slika 1: Lega Gorskega Karabaha znotraj Azerbajdžana. ... 4

Slika 2: Karabah kot del Perzijskega imperija 500 let pr. n. št. ... 9

Slika 3: Karabah kot del Kavkaške Albanije. ... 10

Slika 4: Karabah pod Turki v 11. stoletju. ... 11

Slika 5: Obseg Karabaškega kanata leta 1823. ... 12

Slika 6: Gorski Karabah kot avtonomna provinca v Azerbajdžanski SSR leta 1928. ... 15

1 1. UVOD

Gorski Karabah je sporno ozemlje na območju Kavkaza, ki si ga lastita Armenija in Azerbajdžan. Organiziran je kot Neodvisna republika Gorski Karabah (imenovana tudi Republika Artsakh), ki je danes gospodarsko, kulturno in politično povezana z Armenijo, de jure pa še vedno ostaja del Azerbajdžana. Gorski Karabah je postal etnična enklava v okvirih Azerbajdžana po sovjetski administrativni razdelitvi leta 1923. Ozemlje so že stoletja naseljevali predvsem Armenci. Izolirani armenski etnični otok se je obdržal kljub prevladi Azerbajdžancev (Azerov) v okolici. Nesoglasja med krščansko armensko večino in muslimansko azerbajdžansko manjšino trajajo že stoletja, a vera v sodoben spopadu nima pomembnejše vloge. Večji premiki so se začeli dogajati, ko je nekdanji sovjetski voditelj Josif Stalin večinsko armensko regijo Gorskega Karabaha dodelil Azerbajdžanu. Ne Armencem in ne Azerbajdžancem taka odločitev ni ustrezala, a je čvrsta sovjetska oblast vzdrževala mir.

Podobnih primerov je bilo v Sovjetski zvezi še več in skoraj pri vseh je namerna narodna in jezikovna pomešanost igrala določeno politično vlogo kot del etničnih politik v Sovjetski zvezi.

Etnični konflikti skozi desetletja socialistične ureditve sicer niso bili znani. S tem pa ni rečeno, da ni bilo napetosti. Mnoge so v času sprememb političnega sistema in osamosvojitvenih procesov zapadle v politične krize in neredko tudi medetnične vojne. Težave so nastopile, ko se je v poznih osemdesetih letih začel razpad Sovjetske zveze. To je bil čas, ko je Gorski Karabah postal sod smodnika. Armensko-azerbajdžanski odnosi so kmalu po razpadu Sovjetske zveze zašli v konfrontacijo in odkrite spopade. Etnični Armenci so po izvedenem referendumu (1991) v začetku devetdesetih let razglasili neodvisnost, a Azerbajdžan je temu nasprotoval in izbruhnila je vojna. Azerbajdžan je bil kljub očitni številčni premoči v spopadih za Gorski Karabah poražen. Okrog 4000 km² obsežna enklava je postala samooklicana država, a razen Armenije tega ni nihče priznal. Območje je bilo odvisno od Armenije. Armenskim silam je uspelo osvojiti in vzdrževati kopensko povezavo z enklavo tako, da so zasedali tudi sicer azerbajdžansko etnično ozemlje. Vojno so dejansko prekinile ruske intervencijske sile. Po sporazumu v Biškeku (1994) so ruske sile namreč nadzorovale sklenjeno premirje in preprečevale spopade večjih razsežnosti. Armensko-azerbajdžanski spor je bil neke vrste konzervirana vojna; stanje ne miru in vojne. Ta se je po nekaj letih končala, a na vsakih nekaj let se napetosti in spopadi obudijo. Tako stanje je povzročilo številne posledice v armenski družbi, nanje pa so vplivali številni dejavniki. Mednarodne razmere v širši okolici so se z leti spreminjale. Krepitvi Turčije kot vse bolj izrazite regionalne sile je sledil azerbajdžanski pritisk na enklavo. Azerbajdžan je Turčija močno podpirala, tako politično kakor materialno. Jeseni 2020 so se spopadi obnovili in v krajšem času je Azerbajdžan pridobil nazaj precej ozemlja.

Tudi tedaj je Rusija posredovala, a bolj diplomatsko kot vojaško. Osamljena Armenija je morala pristati na neugodne kompromise. Sedanje stanje je še vedno med mirom in vojno.

Diplomsko delo analizira primer Gorskega Karabaha kot kriznega območja. Po prikazu glavnih geografskih značilnosti in orisa zgodovinskega razvoja širšega območja, kar je pomembno za razumevanje armensko-azerbajdžanskega konflikta, je jedro naloge namenjeno predvsem razvoju konfliktov na tem območju, ter njihovim družbenim in prostorskim posledicam.

Konflikt je podrobneje predstavljen v obsežnem poglavju, ki obravnava tudi dejavnike vpliva na konflikt in posledice konflikta ter prizadevanja za rešitev spora.

1.1.Nameni in cilji

Namen diplomskega dela je političnogeografska analiza Gorskega Karabaha. Za dosego namena so bile analizirane osnovne geografske značilnosti s poudarkom na demografski zgodovini, status paradržave ter konflikt.

2 Diplomsko delo je vsebinsko razdeljeno na tri sklope. V prvem sta predstavljena fizičnogeografski in družbenogeografski oris države. V drugem je opisan zgodovinski razvoj Gorskega Karabaha s poudarkom na času pod rusko in sovjetsko oblastjo. Tretji sklop predstavlja konflikt, ki zadeva Gorski Karabah.

Cilji diplomskega dela vključujejo:

- predstavitev geografskih značilnosti Gorskega Karabaha, - oris zgodovine regije,

- proučitev dogodkov, ki so pripeljali do konflikta,

- proučitev dejavnikov vpliva na konflikt, vključno z vplivom različnih strani (med drugim tudi armenske diaspore).

1.2.Hipoteza

V okviru diplomskega dela je zastavljena hipoteza: »Armenska diaspora je pomembna zaveznica Gorskega Karabaha«.

Armenska diaspora številčno za skoraj trikrat presega število Armencev, živečih na Kavkazu.

Pogosto se jo povezuje z armenskim genocidom in posledičnimi prisilnimi migracijami. A razseljevanje Armencev s tega območja je bilo prisotno že dolgo pred tem. Gorski Karabah ima za armensko diasporo simbolni pomen. Napade nad Armenci v Gorskem Karabahu diaspora smatra kot nadaljevanje genocida, ki se je zgodil med prvo svetovno vojno.

1.3.Metodologija dela

Diplomska naloga je narejena na podlagi pregleda in analize dostopne literature. Zaradi oddaljenosti, aktualnih razmer in politične nestabilnosti v Gorskem Karabahu terensko delo ni bilo izvedljivo. Poslužila sem se kabinetnega dela, ki je vključevalo uporabo interpretacije in analize na podlagi informacij iz literature. Kot avtorica sem si prizadevala ugotoviti potek dogodkov, razmerij ipd. Pri podatkih o škodi, žrtvah ipd. sem uporabila razpoložljive (različne) navedbe.

Uporabljeni viri so večinoma tuji, saj je v slovenskem jeziku razen redkih izjem in medijskih člankov o Gorskem Karabahu malo razpoložljivih virov. Pri pisanju sem se posluževala tujih člankov, objavljenih v strokovnih revijah, in monografij. Podatke sem povzela s spletnih strani o Gorskem Karabahu. Pri pisanju sem uporabljala tudi besedila spletnih novičarskih portalov, tako svetovnih kot regionalnih. Za opisovanje geografskih značilnosti in razlago pojmov sem uporabila enciklopedijo.

3 2. GEOGRAFSKI ORIS GORSKEGA KARABAHA

2.1.Fizičnogeografske značilnosti

Ime Gorski Karabah (armensko Lernayin Gharabagh, azerbajdžansko Dağlıq Qarabağ, rusko Нагорный Карабах oz. Nagornij Karabah) ima turško-perzijski izvor in se prevede v Gorski črni vrt. Pod imenom Arcah ga poznajo Armenci (Zupančič, 2009). Obsega 4.400 km² (Natek, Natek, 2006) in leži v jugovzhodnem delu Malega Kavkaza (Office of the…, 2021b) oz. v regiji Južni Kavkaz, ki se nahaja med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom ter jo od Rusije ločuje Kavkaško gorovje, meji pa tudi na Iran in Turčijo (S. Bowen, Welt, 2021). Glavno mesto Gorskega Karabaha je od azerbajdžanske prestolnice Baku oddaljeno okoli 270 km, od azerbajdžanskega Erevana pa okoli 200 km (Google Earth, 2021). Gorski Karabah z Armenijo povezuje 80 km dolg Lačinski koridor (Current Time, 2020), kasneje preimenovan v Berdzor (Zupančič, 2009). Pokrajina republike je izredno razgibana in gorata, poleg tega pa jo sestavlja še vzhodni del karabaškega platoja, ki se nagiba od zahoda proti vzhodu in združi z dolino Artsakh, ki predstavlja večji del nižavja Kur-Araks. Zaradi nagiba pobočja skoraj vse reke na območju Gorskega Karabaha tečejo od zahodnih in jugozahodnih gora proti vzhodu in jugovzhodu v dolino Artsakh. Skozi stoletja so te hitro tekoče gorske reke oblikovale globoke kanjone in slikovite doline. Med njimi so najbolj pomembne doline rek Tartar, Khachen, Ishkhanaget, Varanda, Honashen, Karkar, Inja in Kavart. Največja je dolina reke Tartar, ki se nahaja v provinci Jraberd. Vzhodni deli provinc Jraberd in Varanda (nekdaj Martakert in Martuni) imajo relativno nizke nadmorske višine. Povprečna nadmorska višina Gorskega Karabaha je okoli 1.000 m (Office of the…, 2021b).

4

Slika 1: Lega Gorskega Karabaha znotraj Azerbajdžana.

Vir: Central Intelligence Agency, 1995.

Karabaško gorovje se razteza od severa do vzhoda vzdolž celotne meje Gorskega Karabaha.

Nekateri deli gorovja se raztezajo od zahoda proti vzhodu regije. Gorovje Mrav se razprostira vzdolž severnega dela in vključuje najvišja vrhova Gomshasar (3.724 m) in Mrav (3.342 m), ki sta locirana v severozahodnem delu province Jraberd. Del Karabaškega gorovja sta tudi vrhova Mets Kirs (2.724 m) in Dizapait (2.479 m). Mets Kirs je lociran na stičišču provinc Shushi in Dizak, Dizapait pa v provinci Dizak. Visokogorje Artsakh je kot celotno Armensko visokogorje seizmično aktivno. Pogoste so sedimentne kamnine iz obdobja jure in krede (Office of the…, 2021b).

Po Köppenovi klasifikaciji ima večji del ozemlja podnebje Dfb (vlažno celinsko podnebje s toplimi poletji), skrajni vzhodni deli ozemlja pa imajo značilnosti podnebja Dfa (vlažno celinsko podnebje z vročimi poletji). Manjši del ozemlja ima podnebje BSk (hladno stepsko podnebje) (Beck, Zimmermann, McVicar, 2018). Letna povprečna temperatura znaša 11 °C.

5 Najtoplejša meseca sta julij avgust s povprečnima temperaturama 22 in 21 °C. Najtoplejši deli Gorskega Karabaha so nižavja v provincama Varanda in Jraberd. Med zimo, januarja in februarja, se temperature gibljejo med -1 in 0 °C. V zimskih mesecih pas hladnega zraka zajame gorovje Mrav, še posebej njegov severni del, a daljših obdobij mraza ali vročine tukaj navadno ni. Najnižje temperature se v nižavjih spustijo do -16 °C, ob vznožju gora do -19 °C in v višavju med -23 in -20 °C. Najvišje temperature se v nižavjih dvignejo do 40 °C in v višavju med 32 in 37 °C. Letno pade med 480 in 710 mm padavin, spomladi in poleti so pogoste nevihte.

Najmanj padavin prejmejo doline in nižavja provinc Jraberd in Varanda (med 410 in 480 mm) ter največ višavja (med 560 in 840 mm), večinoma maja in junija, ko so pogosti tudi nalivi in toča. Megleno je od 100 do 125 dni na leto (Office of the…, 2021b).

V nižinah uspeva stepsko rastje, podnožja in sredogorja pa prerašča gozd (The Editors of…, 2021a). Gozdovi pokrivajo 36 % ozemlja (395.200 ha), najbolj gozdnate so regije Jraberd, Khachen in Dizak. Z gozdovi so pokrite tudi karabške gore, kjer poleg tega rastejo tudi grmovje in trave. Nad zgornjo gozdno mejo na 2.300 m uspevajo gorske rastline, prisotno pa je tudi golo skalovje. Rastlinstvo Gorskega Karbaha je precej raznovrstno, saj tukaj uspevajo več kot 2.000 različnih vrst rastlin. V gozdovih uspevajo hrast, gaber, lipa, jesen in druga drevesa. Na gozdnih jasah uspevajo rože: vijolice, tulipani, divje vrtnice, lilije, nageljni in lokvanji (Office of the…, 2021b).

Raznovrsten je tudi živalski svet Gorskega Karabaha (Office of the…, 2021b). Iz stepskih in gorskih predelov Gorskega Karabaha izvira najstarejša pasma konja južnega Kavkaza – Karabaški konj. Konflikt med Armenijo in Azerbajdžanom negativno vpliva na njegovo populacijo (Zahorka, 2021).

Gorski Karabah je pokrit z gozdovi in bogat z lesom ter nahajališči kovin in premoga (Jakša, 2015), a ozemlje s tega vidika še ni dobro raziskano. Dokazi o premogu so bili najdeni v bližini vasi Maghavuz, Nareshtar in Kolatak v provinci Jraberd. V Karabahu so odkrili številne vrste rud, ki lahko služijo za pridobivanje cinka, svinca, zlata in železa. Večinoma se nahajajo v bližini vasi Mehmana, Drmbon, Gyulatagh, Kusapat, Vank, Ghazanchi, Lisagor, Zardanashen, Mets Tagher, Tsor in Maghavuz, med rekama Tartar in Khachen ter ob vznožju gore Mrav.

Karabah je bogat tudi z marmorjem in marmoriziranim apnencem različnih barv, nahajališča so v bližini mest Xankändi in Šuša ter vasi Karaglukh (Office of the…, 2021b).

2.2.Družbenogeografski oris

2.2.1. Upravna delitev, prebivalstvo in poselitev

Republika Gorski Karabah je razdeljena na sedem regij (Kashatagh, Novi Shahumyan (Karavatchar), Martuni, Martakert, Askeran, Hadrut, Shushi) in na prestolnico republike, Xankändi (European Armenian Federation…, 2011). Sestavlja jo 12 mest in 228 vasi (National Assemly of…, 2021).

Prvi popis prebivalstva na območju sedanje (uradne) enote Gorski Karabah je Rusija izvedla v času prve svetovne vojne, leta 1917: Armenci so predstavljali 72 % celotnega prebivalstva v Karabahu in okoliških ravninah (Karabah je takrat obsegal več okoliških ozemelj) (Ferfila, 2016). Leta 1989 je v regiji živelo 189.000 prebivalcev (77 % Armencev in 22 % Azerbajdžancev) (S. Bowen, Welt, 2021).

Republika Gorski Karabah je svoje prvo štetje prebivalstva izvedla oktobra 2005, ko je bilo evidentiranih 137.737 prebivalcev. Podatkov o narodnosti niso zbirali, a po izgonu azerskega prebivalstva in selitvi Armencev, izgnanih iz delov Azerbajdžana v Gorski Karabah, slednji v

6 prebivalstveni sestavi predstavljajo 95 %, (Minority Rights Group…, 2018), ostalih 5 % pa manjšine (Office of the…, 2021a): grška, ruska, ukrajinska, asirska, gruzijska (European Armenian Federation…, 2011), azerbajdžanska, beloruska in avarska (National Assemly of…, 2021). Razen nekaj sporadično naseljenih v Gorskem Karabahu Azerov skorajda več ni. Zadnji uradni popis prebivalstva, izveden leta 2015, je ocenil, da število prebivalcev znaša 150.932.

Tudi tega leta so Armenci predstavljali 95 % večino, poleg njih pa v regiji obstajajo še majhna ruska, ukrajinska, jezidska, gruzijska in sirska manjšina (Minority Rights Group…, 2018).

V začetku leta 2021 je bilo v NGR stalno naseljenih 148.900 oseb, kar je za 0,1 % več kot januarja 2020. Urbanega prebivalstva je 57,2 % in ruralnega 42,8 %. Moških je 49,0 % in žensk 51,0 %. Povprečna starost prebivalstva je 34,2 let (32,6 let za moške in 35,7 za ženske). Eden izmed obstoječih problemov NGR je zelo pospešeno staranje prebivalstva v posovjetskem času;

delež starih 65 in več let znaša 11,0 %¹. Staranje prebivalstva je posledica dolgotrajnih demografskih sprememb, predvsem sprememb rodnosti in umrljivosti ter migracij (The Demographic Handbook…, 2021).

Leta 2020 se je v NGR preselilo 411 oseb, od tega 87,3 % iz Armenije in 12,7 % iz drugih držav. V Armenijo se je iz NGR izselilo 452 oseb. Migracijski saldo je negativen in je v letu 2020 znašal -41 oseb (The Demographic Handbook…, 2021).

V glavnem mestu Xankändi živi 39,5 % stalno naseljenega prebivalstva, v regiji Martouni 14,1

%, Martaker 13,3 %, Askeran 11,4 %, Hadrout 8,0 %, Qashataqh 7,8 %, Shoushi 3,6 % in v regiji Shahoumyan 2,2 % (The Demographic Handbook…, 2021).

2.2.1.1.Etnična in verska sestava prebivalstva

Med Armenci in Azerbajdžanci obstajajo velike razlike glede izvora prebivlastva. Večinsko armensko prebivalstvo v regiji trdi, da ima zgodovinsko prevlado na območju Gorskega Karabaha. V 7. stoletju je bila ustanovljena armenska kneževina Artsak, kamor je v prihodnjih stoletjih pridrlo več različnih zavojevalcev: Arabci v 8. stoletju, Turki v 11. stoletju in Mongoli oz. Tatari med 13. in 15. stoletjem. Tatari so se naseljevali v nižinah, gore in visoke planote pa so poselili Armence (Ferfila, 2016).

Med letoma 1725 in 1727 je bil z namenom ugotavljanja virov dohodka in rednega pobiranja davkov pripravljen »celovit davčni register province Ganje-Karabah«², ki je vseboval imena vseh naselij v provinci. Iz dokumenta je razvidno, da je v času osmanske okupacije veliko ljudi zapustilo svoje domove. Tako je bilo od leta 1179 v provinci naseljenih le 701 vasi, preostalih 478 pa je bilo izpraznjenih. Register je vseboval podrobne informacije o demografskih razmerah v provinci in etnični sestavi njenega prebivalstva. V davčnem registru je bilo na seznamu odgovornih za plačevanje davkov 19.395 oseb. Če predpostavimo, da je vsako družino sestavljalo približno 5–7 ljudi, lahko rečemo, da je v provinci Ganje-Karabah živelo 96.975 ljudi. A »celovit davčni register« ni upošteval vojakov, ki so bili zgolj muslimani ali duhovščina. Če upoštevamo še njih, je potemtakem v začetku 18. stoletja kljub vojnam v Karabahu živelo več kot 100 tisoč ljudi. Osebe, vpisane v »celovit davčni register« so bile glede na njihovo versko pripadnost označene kot muslimani in nemuslimani. Del muslimanskega (azerskega) prebivalstva se je ukvarjal s kmetijstvom, drugi del pa z govedorejo in je zato živel seminomadski način življenja ter pozimi govedo vodil v nižinski Karabah, poleti pa v gorovje

1 Po določilih OZN se prebivalstvo stara, če delež starih 65 in več let v prebivalstveni strukturi predstavlja več kot 7 % (The Demographic Handbook…, 2021).

2 Uradno imenovan »Genje-Qarabaq eyaletinin mufessel defteri« (angl. Comprehensive taxation register of the Ganje-Karabakh province), original hrani vladni arhiv v Istanbulu (Population and ethnic…, 2021).

7 in podnožje gora. Po imenih davkoplačevalcev je mogoče opredeliti njihov etnično pripadnost.

Muslimansko prebivalstvo so sestavljali Azeri (Turki) in Kurdi, katerih narodnost je bila obvezno omenjena v vseh uradnih osmanskih dokumentih, vključno z davčnimi knjigami. V tem času so nemuslimansko prebivalstvo Karabaha že omenjali kot Armence, čeprav so se ti še vedno spominjali svojih starih albanskih korenin. Samo 25 vasi v provinci Ganje-Karabah, ki se nahajajo v okrožjih Shamkurbasan in Beyuk Kuekbasan zahodno od Ganje blizu meje z Armenijo, je bilo v »celovitem davčnem registru« označenih kot »armenska vas«. V gorskem delu Karabaha v okrožjih Khachen, Chelaberd in Varanda ni bilo nemuslimanske vasi, ki bi bila označena kot armensko naselje (Population and ethnic…, 2021).

Pri izračunu narodnostne sestave je bilo ugotovljeno, da je bilo v »celovit davčni register« kot muslimanov vpisanih 11.818 ljudi (od tega 11.068 Azerov (Turkov) in 3.750 Kurdov) in kot nemuslimanov 7.577 ljudi (lahko bi rekli Armencev). Ob predpostavki, da je družina v povprečju štela 5 članov, lahko sklepamo, da je v Karabahu živelo najmanj 55.340 Azerov (Turkov) (57 %), 37.885 Armencev (39 %) in 3.750 Kurdov (4 %). Razlog za takšno sestavo so bile safavidsko-osmanske vojne. Ko so 6. avgusta 1725 osmanske čete zavzele Ganje, so videle, da v mestu ni nikogar. Prebivalstvo je mesto zapustilo in se, kot je navedeno v

»celovitem davčnem registru«, preselilo v sosednje vasi in okrožja. Da mesto ne bi bilo prazno, so Osmani tam ustvarili četrt in vanjo naselili Armence, ki so živeli v bližnji armenski vasici Kilsekend, in jo poimenovali »mahalleyi-Kilsekend« (četrt Kilsekend). Armenci so tako nekaj časa predstavljali večinsko prebivalstvo Ganje, katere muslimansko prebivalstvo ni želelo ubogati Osmanov in se je malo represalij zaradi upora. Podobno je bilo v skoraj vseh delih province Karabah. Del prebivalstva v nižinskem Karabahu se je preselil v Shirvan in nižino Mughan. V gorskih delih in v podnožju je moralo veliko prebivalcev zapustiti svoje vasi.

Izpraznjenih je bilo 40 od 79 vasi v okrožju Keshtek, 21 od 28 v Varandi, 38 od 77 v Dizaku, 21 od 79 v Kechazu, 14 od 19 v Arasbarju, 55 od 71 v Akeri, 20 od 21 v Zarisu, v Keshtasfu pa je bilo izpraznjenih vseh sedem vasi. Do nastanka »celovitega davčnega registra« je v Dizaku ostalo le 49,2 % prejšnjega azerskega (turškega) prebivalstva, v Khachenu 13,1 %, v Varandi 9,7 %, v Ganjebasanu 41,6 %, v Esriku 37,1 % in v Akinji 36,9 %, v okrožjih Gulistan-Talish in Karakaya pa ni ostal niti en sam Azer (Turk). V »celovitem davčnem registru« so bili kraji, kjer so nekoč živeli, označeni kot prazne vasi. Za prvo polovico 18. stoletja je značilno znatno zmanjšanje števila turškega prebivalstva v Karabahu, ki so ga najprej povzročile vojne, v katerih je sodelovalo le muslimansko prebivalstvo, nato pa še množične preselitve zaradi teh vojn. Po drugi strani so armenski meliki (fevdalci) sprejeli osmansko oblast, armensko prebivalstvo pa je ohranilo nevtralen odnos do tekočih spopadov in s tem omogočilo ohranitev in povečanje števila armenskega prebivalstva v danem obdobju (Population and ethnic…, 2021).

Do leta 1832 naj bi Armenci na gorskem ozemlju Gorskega Karabaha predstavljali veliko večino prebivalstva in približno tretjino prebivalstva na širšem območju, ki je bilo del nekdanjega Karabaškega kanata (S. Bowen, Welt, 2021).

V Gorskem Karabahu prevladuje krščanstvo: 95 % prebivalcev je privržencev armenske apostolske cerkve. Nekaj je tudi pravoslavcev in evangeličanov, poleg njih so prisotni tudi Judje (European Armenian Federation…, 2011).

V Gorskem Karabahu živeči Armenci govorijo armenski jezik, ki spada v družino indoevropskih jezikov (Parker, Wilson, 2017), prisotni pa so tudi govorci ruskega jezika (Ferfila, 2020).

Kavkaški Albanci so bili etnično podobni prvotnim prebivalcem Karabaha in so govorili jezik Lezgic Udi. Armensko in (kavkaško) albansko abecedo je ustvaril armenski Mesrop Mashtots.

8 Današnji Azeri govorijo jezik, ki sodi v zahodno turško jezikovno skupino, kar je deloma posledica postopne turkifikacije prvotnih kavkaških in iranskih ljudstev pod vplivom Turkov med srednjim vekom. To je bila pomembna sprememba, ki je ločila današnje Azere in Armence (Parker, Wilson, 2017).

2.2.2. Gospodarstvo, energetika in infrastruktura

Večina industrije je propadla po razpadu Sovjetske zveze in sledeči vojni (Jakša, 2015). Pred pandemijo Covid-19 je imel NKR majhno, a zelo raznoliko gospodarstvo, ki je bilo močno odvisno od rudarske panoge (Martin, 2020). Leta 2019 je kmetijstvo predstavljalo 9 % BPD-ja, pridobivanje mineralov 12 % in prav toliko tudi proizvodnja energije (Aris, 2020). V dolinah se intenzivno razvijajo vinogradi, sadovnjaki in murve za sviloprejke. Pridelujejo žita ter gojijo govedo, ovce in prašiče (The Editors of…, 2021). V sovjetskih časih je bil Gorski Karabah pomemben pridelovalec pšenice, grozdja in živalskih proizvodov, poleg tega pa tukaj uspevajo tudi fige, agrumi in granatno jabolko. Kmetijski potencial je zaradi pomanjkanja opreme in gnojil premalo izkoriščen, a investicije naraščajo. Poteka tudi iskanje rudnih nahajališč in njihovo izkoriščanje (Parker, Wilson, 2017). V regiji je nekaj lahke industrije in veliko obratov prehranske industrije, glavno industrijsko središče je Xankändi (The Editors of…, 2021).

Armenija že leta podpira NGR: v zadnjih letih je polovico proračunskih prihodkov prispeval Erevan (Aris, 2020). Tri četrtine izvoza je poslanega v Armenijo, kjer lahko izdelke označijo z

»Narejeno v Armeniji« in preostanek v Rusijo (Martin, 2020).

V letu 2019 je BDP znašal 603 milijone evrov, kar je manj kot v primeru nekaterih karibskih in pacifiških otokov. NKR je med preteklim desetletjem ohranjal 10 % gospodarsko rast, leta 2017 pa je bila rast kar 17 %. Strogi ukrepi zaprtja in zdravstvene krize zaradi pandemije Covid- 19 so prizadeli lokalne oskrbne verige, zaradi česar je veliko izvoza NGR obtičalo v Armeniji.

Gospodarstvo se je leta 2020 skrčilo za 1,5 % in bo zaradi konflikta verjetno še bolj nazadovalo.

Ustavilo se je cvetoče gradbeništvo, ki ga financirajo armenske vladne subvencije in nakazila diaspore. Do nedavnega je gradnja novih vasi in mest predstavljala način za selitev etničnih Armencev v NGR, kjer bi si lahko ustvarili boljše življenje. Preden se je konflikt razplamtel, so bili povprečni dohodki v NGR nekoliko višji kot v Armeniji, življenje v NGR pa je bilo zaradi obsežne poslovne, gradbene, rudarske in proizvodne dejavnosti razmeroma dobro (Martin, 2020).

Velik naklon površja gorskega sveta in obstoječi vodni viri omogočajo razvoj manjših hidroelektrarn (Parker, Wilson, 2017). NGR je samozadosten z električno energijo in presežek energije iz svojih hidroelektrarn od leta 2018 izvaža v Armenijo (Aris, 2020).

Iz armenskega mesta Goris, ki leži v najjužnejši armenski pokrajini Syunik, je do karabaškega Xankändija speljana nova cesta, ki je bila zgrajena s finančno podporo armenske diaspore.

Cestno omrežje Gorskega Karabaha je v splošnem precej slabo, izjema so le nekatere glavne ceste (Ferfila, 2020).

9 3. ORIS ZGODOVINE GOSKEGA KARABAHA

3.1.Zgodnja zgodovina Gorskega Karabaha

Karabaško okrožje Khojavand velja za eno najstarejših arheoloških najdišč na svetu (Ferfila, 2019). Zgodovina karabaške regije sega v prazgodovinski čas: leta 1968 so v jami Azikh na območju Gorskega Karabaha našli čeljustnico, ki sega v leto 300.000 pr. n. št. Odkritje namiguje, da je bil eden najzgodnejših primerov proto-človeškega prebivališča v Evraziji prav na območju Gorskega Karabaha (Parker, Wilson, 2017). V jami je bilo najdeno tudi paleolitsko kamnito orodje in starodavna ognjišča. Preostali arheološki ostanki pričajo govorijo o obstoju živinoreje in poljedelstva med 4000 in 6000 let pr. n. št. (Ferfila, 2019).

V starodavnih časih so Gorski Karabah poseljevali pripadniki kavkazijskih plemen, ki so govorili jezik Lezgic. Locirano med konkurenčnimi državami Urartu, Asirija in Medes so si regijo v 6. stoletju pr. n. št. priključili Perzijci pod vodstvom Kira II. Ni natančno znano, kdaj so gorska območja Karabaha prvič prišla pod armenski vpliv, a meje armenske province Artsakh, ki so bile vzpostavljene leta 189 pr. n. št., povečini ustrezajo današnjemu, povečanemu teritoriju Gorskega Karabaha. Armenija še danes to območje imenuje »Artsakh« (Parker, Wilson, 2017).

Slika 2: Karabah kot del Perzijskega imperija 500 let pr. n. št.

Vir: Karabakh in Maps…, 2021b.

Leta 387 je bilo armensko kraljestvo po obširni vojni razdeljeno med rimski in perzijski imperij.

Artsakh je bil dodeljen sosednji državi Albaniji³ – ki se jo pogosto naziva »Kavkaška Albanija«, da ne pride do zamenjevanja z moderno državo na Balkanu – kot nagrada za njegovo lojalnost sasanidskim kraljem Perzije (Parker, Wilson, 2017).

Leta 461 se je Kavkaška Albanija zlila z Arranom, provinco Sassanidskega imperija (Parker, Wilson, 2017).

3 Albanija je bila starodavno kraljestvo, sestavljeno iz več plemen. Njeno ozemlje se je v določeni meri skladalo z današnjim ozemljem Azerbajdžana (Agha, 2021).

10

Slika 3: Karabah kot del Kavkaške Albanije.

Vir: Karabakh in Maps…, 2021c.

Arabska invazija Kavkaza je sledila v 7. in 8. stoletju. Upori armenskih knezov proti Arabcem so v zgodnjem 9. stoletju vodili do ustanovitve kneževine Khachen na ozemlju nekdanje province Artsakh. Kneževina Khachen je pozneje prestala pritiske Bizantinskega imperija z zahoda in vrsto vdorov nomadskih plemen z vzhoda: Seldžuki v 11. in 12. stoletju, Mongoli v 13. stoletju ter turški plemenski zvezi Kara Koyunlu in Aq Quyunlu v 14. in v začetku 16.

stoletja. To se je končalo v sredini 16. stoletja, ko je Turška država območje zavzela in ga dala v nadzor drugemu turškemu narodu, Kadžarom. A armensko politično in kulturno življenje se je ohranjalo znotraj petih delno samostojnih kneževin, imenovanih melikdomi, ki so se oblikovali v višavju Gorskega Karabaha, kjer so bile armenske naselbine najmočnejše (Parker, Wilson, 2017).

11

Slika 4: Karabah pod Turki v 11. stoletju.

Vir: Karabakh in Maps…, 2021c.

Ozemlja na Kavkazu, ki so bila v lasti Perzije, so bila leta 1724 razdeljena med Ruski imperij in Turško državo, najbolj vzhodna provinca slednje pa je postal Gorski Karabah. Čez 12 let je regijo s pomočjo armenskih melikdomov ponovno zavzel perzijski šah Nader. Armenske kneževine so bile zato nagrajene z večjo neodvisnostjo od Kadžarov. Melikdomi so se nato borili za oblast; Varanda Melikdom se je povezal s turškim voditeljem Karabaškega kanata Panah-Ali Khanom. Nazadnje se je vseh pet melikdomov priključilo turškemu Karabaškemu kanatu, čemur so sledile množične emigracije Armencev in imigracije Turkov, še posebej na območje karabaških dolin (Parker, Wilson, 2017).

3.2.Gorski Karabah pod rusko in sovjetsko oblastjo

Ob koncu 18. stoletja je Perzija ponovno želela vzpostaviti oblast nad Karabaškim kanatom, a neuspešno. Za neuspeh je bila kriva pomoč Ruskega imperija kanatu. Leta 1805 je kanat Karabah postal protektorat Ruskega imperija (Yunusov, 2005). Rusiji je bil priključen leta 1813, leta 1823 pa je ruska oblast tukaj oblikovala karabaško provinco. Rusi so oblikovali davčni register, ki je razkril, da so bila kljub azerbajdžanski večini v Karabahu – leta 1845 so predstavljali dve tretjini prebivalstva – gorska območja v večini poseljena z armenskimi vasmi.

A spregledali so, da je večina karabaških Azerov živela nomadsko življenje in poletja preživljala v višavju Gorskega Karabaha. Raziskave so bile navadno izvedene v zimskem času, zaradi česar v njih ni bilo zaznati prisvajanja površin Gorskega Karabaha s strani azerskih pastirjev (Parker, Wilson, 2017).

12

Slika 5: Obseg Karabaškega kanata leta 1823.

Vir: Karabakh in Maps…, 2021a.

Ruske oblasti so imele raje krščanske Armence kot Azerbajdžance, ki so imeli verske in jezikovne vezi z Osmani. Ruska politika je tokom 19. stoletja podpirala vztrajno naraščanje armenske populacije na območju karabaških dolin. Vse večje število muslimanov se je začelo izseljevati v Iran in Turčijo, kar je demografske procese, ki so se dogajali v času turškega Karabaškega kanata, obrnilo v nasprotno smer. Leta 1897 je prebivalstvo Gorskega Karabaha – ki je obsegal precej manjše območje kot Karabaški kanat – predstavljalo 43 % Armencev in 55 % Azerbajdžancev (Parker, Wilson, 2017).

Napetosti med prebivalci so se v času ruske vladavine povečale in številni Armenci so se takrat izselili v urbana območja v nižavju. V času ruske revolucije so napetosti leta 1905 prerasle v etnični konflikt: na tisoče Azerbajdžancev in Armencev je bilo ubitih v množičnih spopadih, ki sta jih na območju mešane poselitve vršili obe strani (Parker, Wilson, 2017). Istega leta je prišlo tudi do prvih spopadov med Armenci in Tatari (Ferfila, 2016).Večji boji so potekali v mestu Šuša, kjer so večinsko prebivalstvo predstavljali Azeri. Ruske oblasti so začele v to mesto naseljevati vedno več Armencev, kar so lokalni prebivalci začeli doživljati kot grožnjo svojemu nacionalnemu obstoju (Ferfila, 2020).

13 Nasilje se je v veliko večjem obsegu ponovilo ob propadu Ruskega imperija leta 1917 (Parker, Wilson, 2017), ko so se Azerbajdžanci in Armenci v kratkem obdobju neodvisnosti po ruski boljševiški revoluciji borili za nadzor nad Gorskim Karabahom (S. Bowen, Welt, 2021) – tukajšnje armensko prebivalstvo je želelo priključitev k Armeniji (Ferfila, 2020) – in drugimi ozemlji (S. Bowen, Welt, 2021). Armenska vojska je dobila bitko pri Abdallyarju in premagala Azerbajdžan ter začela z zavzemanje ozemlja Karabaha. Nato so vmes posegle britanske sile in armensko vojsko prisilile k umiku, saj naj bi bil status Karabaha določen na pariški mirovni konferenci. Zasedle so Karabah, vlada Azerbajdžana pa je imenovala svojega začasnega generalnega guvernerja, ki je pričel nad armenskim prebivalstvom nemudoma vladati z lakoto in terorjem (Ferfila, 2020).

Azerbajdžan, ki je bil zdaj neodvisen, je leto kasneje za nasilje okrivil Karabah, čemur so se uprle province Gorskega Karabaha z večinsko armenskim prebivalstvom in oblikovale Armenski nacionalni odbor Karabaha. V regiji nameščene britanske sile so v upanju, da državo iztrgajo iz sovjetskega vpliva in pridobijo dostop do njihovih pomembnih naftnih zalog, podprle Azerbajdžan (Parker, Wilson, 2017).

Armenci še danes trdijo, da je 30. novembra 1920 sovjetska vlada Azerbajdžana kot dobrodošlico za zmago sovjetskih sil v državi sprejela deklaracijo o priznanju Gorskega Karabah kot sestavnega dela Sovjetske Armenije, medtem ko je 21. junija 1921 vlada sovjetske Armenije na podlagi na podlagi deklaracije Azerbajdžana in sporazuma z azerbajdžansko vlado izdala uredbo o priznanju Gorskega Karabaha kot sestavnega dela sovjetske Armenije.

Armenska stran nadalje trdi, da so bili ti dokumenti zajeti v resoluciji Društva narodov⁴ z dne 18. decembra 1920 in v letnem poročilu Ministrstva za zunanje zadeve Rusije za leto 1920/1921. Potem ko je 28. aprila 1920 boljševiška Rusija okupirala Demokratično republiko Azerbajdžan, je 19. junija 1920 vodja kavkaškega urada Centralnega komiteja Ruske komunistične (boljševiške) partije Ordžonikidze poslal telegram Čičerinu, ljudskemu komisarju za zunanje zadeve Ruske sovjetske federativne socialistične republike, ki je dejal, da je v Karabahu in Zangazurju razglašena sovjetska oblast in da se imajo za del Sovjetske republike Azerbajdžan. Dokument Centralnega državnega arhiva Rdeče armade iz 5. avgusta 1920 je omenjal, da ozemlje Azerbajdžana vključuje celotno provinco Ganja in vse ujezde⁵ Surmali, Nakičevan, Sharur-Daralayaz v provinci Erivan ter južni del pokrajine Erivan z vasicami Kamarli, Bovuk-Vedi in Davali ter vzhodni del Novo Bayazeta (The Nagorny Karabakh…, 2021).

Armensko revolucionarno federacijo (ARF), katere neodvisnost je zaradi naraščajoče grožnje boljševikov 19. januarja 1920 priznalo Društvo narodov (sedem dni po de facto razglasitvi Azerbajdžana in Gruzije) je v zimi 1920/1921 hitro nadomestila sovjetska Armenija. 1.

decembra 1920 je N. Narimanov, predsednik ljudskih komisarjev Sovjetske socialistične republike Azerbajdžan, podal deklaracijo ob razglasitvi sovjetske oblasti v Armeniji, v kateri je bil zahodni del Zangazurske ujezde dodeljen Armeniji. Poleg tega pa je deklaracija kmetom Gorskega Karabaha dala pravico do samoodločbe. A deklaracija nasprotno od razumevanja armenske strani ni omenjala priznanja Gorskega Karabaha kot sestavnega dela sovjetske Armenije. Dokument priča, da do 2. decembra 1920 celoten Karabah razen ujezde Zangazur ni bil del Armenije. Poleg tega armenska stran izkrivlja besedilo odloka Sovjetske Armenije z dne 21. junija 1921 in ga predstavlja kot odlok, ki priznava Gorski Karabah kot sestavni del Armenije. A uredba potrjuje, da Gorski Karabah do junija 1921 ni bil del Armenije (The Nagorny Karabakh…, 2021).

4 predhodnica Organizacije združenih narodov (The Editors of…, 2021).

5 Ujezda je bila administrativno-teritorialna enota v Rusiji vse do vzpostavitve Sovjetske zveze (Uezd, 2021).

14 Junija 1919 je bilo v vaseh ob Šuši pobitih 600 Armencev, čemur je sledil armenski upor, ki ga je zatrla azerbajdžanska vojska. (Ferfila, 2020). Zaradi strahu pred sovražnikovo obkolitvijo (Parker, Wilson, 2017) je marca 1920 armenski del karabaške policije med praznovanjem muslimanskega praznika napadel azerbajdžanski del skupne policije (Ferfila, 2020). Kot odgovor na to so bile armenske četrti v Šuši, največjem mestu v Gorskem Karabahu, popolnoma uničene, poleg tega so maščevalni Azeri pobili številne armenske civiliste. Azerbajdžanska vojska je okupirala Gorski Karabaha in v Bakuju ostala malo številčna. To so v svoj prid izkoristile boljševiške sile, ki so aprila 1920 zavzele azerbajdžansko prestolnico. Leta 1921 je bil že celotni južni Kavkaz pod sovjetsko kontrolo. Z odhodom Britancev je začelo kazati, da bo Gorski Karabah postal del Armenije, a se je geopolitična situacija z normalizacijo odnosov med Sovjetsko zvezo in Turčijo leta 1921 spremenila (Parker, Wilson, 2017). Reševanje spora se je iz vojnih bojišč preneslo na diplomacijo. Kavkaški biro komunistične partije je leta 1921 zavoljo nacionalnega miru med Armenci in muslimani ter zaradi gospodarske povezave med gornjim (goratim) in spodnjim (ravninskim) delom Karabaha določil, da mora Gorski Karabah ostati v azerbajdžanski sovjetski socialistični republiki. Tako bo imel zagotovljeno obširno regionalno avtonomijo, njegovo administrativno središče bo mesto Šuša (Ferfila, 2020).

Leta 1923 je bila v okviru azerbajdžanske sovjetske socialistične republike ustanovljena avtonomna regija Gorski Karabah, katere upravno središče je postalo mesto Stepanakert – imenovano tudi Xankändi –, ki je bilo poimenovano po armenskem komunističnem funkcionarju Stepanu Shaumyanu (prej Khan Kendi) (Ferfila, 2020).

Za kompenzacijo do Turčije, ki se je bala močne armenske države (Parker, Wilson, 2017), je Stalin leta 1917 Gorski Karabah odvzel Armeniji (Ferfila, 2020) in ga kot avtonomno provinco priključil Azerbajdžanski sovjetski socialistični republiki (Parker, Wilson, 2017). Podporo priključitvi Gorskega Karabaha k Armeniji so izražali tudi na miroljubnih protestih v Erevanu (Ferfila, 2020). Azerbajdžanska emigracija se je v obdobju ruske revolucije nadaljevala in tako je provinco leta 1926 v 94 % sestavljalo armensko prebivalstvo. Sezonska prisotnost Azerbajdžancev je bila še bolj okrnjena med proti nomadskimi kolektivizacijskimi kampanjami v 30 letih 20. stoletja. Vse to je krepilo armenske zahteve po teritoriju (Parker, Wilson, 2017).

15

Slika 6: Gorski Karabah kot avtonomna provinca v Azerbajdžanski SSR leta 1928.

Vir: Karabakh in Maps…, 2021d.

Armensko večino v Gorskem Karabahu je kmalu zmotilo pretirano vmešavanje Azerbajdžancev: čeprav so imele avtonomne regije v Sovjetski zvezi teoretično široko kulturno in jezikovno svobodo, so se lahko učitelji armenskega jezika izobraževali le v Xankändi, (glavno mesto Gorskega Karabaha) ali Bakuju (glavno mesto Azerbajdžana), nikoli pa jim azerbajdžanski uradniki niso dovolili študija v Erevanu (glavno mesto Armenije) (Parker, Wilson, 2017).

Prebivalci Gorskega Karabaha so si prizadevali za večjo avtonomijo, a so morali zaradi stroge hierarhije sovjetskega administrativnega sistema svoje zahteve nasloviti na Azerbajdžan, ki jih je dosledno zavračal (Parker, Wilson, 2017).

Ko so Armenci začutili, da se njihov položaj slabša, se je armenska rodnost znižala in mnogi so zapustili regijo ter se zaposlili v večjih mestih. Podeželsko prebivalstvo tega območja je s pomočjo bakujskih programov, ki so spodbujali azerbajdžansko naseljevanje tega območja, spet dobilo vse bolj azerbajdžanski značaj. Leta 1979 so približno četrtino prebivalcev Gorskega Karabaha predstavljali Azerbajdžanci. To je pripomoglo k zaostritvi napetosti, ki so eskalirale v retoriki lokalnih političnih voditeljev. Armenski in azerbajdžanski zgodovinarji tistega časa so prav tako začeli širiti radikalno različne poglede na zgodovino in kulturo regije (Parker, Wilson, 2017).

16 4. GORSKI KARABAH KOT KRIZNO OBMOČJE

Stoletja so si muslimanski Azeri in krščanski Armenci nasprotovali glede nadzora nad regijo.

Območje je leta 1823 prišlo pod vladavino Ruskega imperija in ko je slednji leta 1918 razpadel, so ponovno zavladale napetosti med neodvisno Armenijo in Azerbajdžanom. Tri leta kasneje je komunistična Rusija neodvisne države s Kavkaza začela vključevati v bodočo Sovjetsko zvezo (Blakemore, 2020).

Sprva je bilo odločeno, da bo Gorski Karabah del Armenske sovjetske socialistične republike, kar bi naj zagotovilo armensko podporo sovjetski oblasti (Blakemore, 2020). A Josif Visarionovič Stalin in Vladimir Lenin sta leta 1921 s pomočjo Kavkaškega urada Ruske komunistične partije sporno ozemlje Gorskega Karabaha dodelila Azerbajdžanu in tako pokušala vzpostaviti mir z vodjem Turške nacionalistične vojske Mustafom Kemalom (Druckman, Mooradian, 1999). Turčija je bila v prvi svetovni vojni na strani centralnih sil in bila tako na nasprotni strani kot Rusija. Med prvo svetovno vojno (1915 in dalje) je Turčija izvajala genocid nad Armenci (ki ga doslej še ni priznala) v Turčiji (United States Holocaust…., 2021). Tako je bila armenska vključitev v Sovjetsko zvezo pogojena tudi z motivom večje varnosti pred Turčijo. Različne svetovne velesile (britanska, ruska oz.

sovjetska in turška) so na Armence gledale pragmatično. Odločitev je razjezila armenske voditelje, ki so prisiljeni vključitve v Sovjetsko zvezo izvedeli, da se Stalin ne bo ukvarjal z njihovimi pritožbami (Druckman, Mooradian, 1999). Leta 1923 je Gorski Karabah postal avtonomna upravna regije Azerbajdžanske sovjetske socialistične republike, čeprav je bilo takrat kar 94 % prebivalcev ozemlja Armencev (Blakemore, 2020). Konflikt je tako v Stalinovem času ostal skrit, zaradi česar se je zdelo, da sosednje sovjetske republike ohranjajo bratsko sodelovanje (Druckman, Mooradian, 1999). Pod boljševiško vladavino so bili spopadi med Armenijo in Azevajdžanom pod nadzorom, a se je ta z razpadom Sovjetske zveze končal (Global Conflict Tracker, 2020).

Po Stalinovi smrti leta 1953 (Hingley, 2021) je oblast prevzel Nikita Hruščov in armenski voditelji so dobili priložnost, da izrazijo svoje nezadovoljstvo zaradi vključenosti Gorskega Karabaha v okvire Azerbajdžana. Moskva je postala prizorišče protestov Armencev, živečih v Gorskem Karabahu, in na tisoče njih je podpisalo peticije za priključitev Gorskega Karabaha k Armeniji. Sovjetske oblasti so vse nacionalne poskuse potlačile s silo in potrebe posameznih narodov glede urejanja administrativno-političnih zadev gladko namenoma prezrle. Gorbačov je vodil odprto politiko in protesti so tako predstavljali nacionalizme narodov v okviru SZ, ki so sledili uresničevanju interesov svojih skupnosti. (Druckman, Mooradian, 1999). Kljub temu da je uradno del azerbajdžanskega ozemlja, je leta 1988 zakonodajno telo Gorskega Karabaha sprejelo sklep o pridružitvi k Armeniji (Global Conflict Tracker, 2020). Leta 1990, tik pred razpadom Sovjetske zveze, se je konflikt med Armenijo, v Gorskem Karabahu živečimi Armenci in Azerbajdžanom stopnjeval ter postal prvi in verjetno najsilovitejši konflikt med posovjetskimi republikami (Druckman, Mooradian, 1999). Decembra 1991 je bil v Gorskem Karabahu izveden referendum, ki ga je azerbajdžansko prebivalstvo v Karabahu bojkotiralo, a Armencem je uspelo izglasovati samostojnost, ki je bila nato razglašena januarja 1992 (Ferfila, 2020).

Pozimi leta 1992 se je začela vojna (Ferfila, 2020), v kateri je imela azerbajdžanska vojska veliko premoč – imela je več vojakov, tankov, letal in helikopterjev kot armenska in karabaška stran skupaj. Dohodki od prodaje nafte iz Kaspijskega morja so Azerbajdžanu omogočali najem plačancev iz drugih muslimanskih držav. Sovjetska armada je namreč diskriminirala Azerbajdžance pri služenju vojaškega roka in jih razporedila v zaledne enote, zaradi česar jim je primanjkovalo vojaških izkušenj, kar je bila njihova velika pomanjkljivost na začetku vojne.

Armencev je veliko težavo predstavljala turška meja – Armenci so se bali turške invazije, zato

17 je bil večji del armenske vojske v času vojne v Gorskem Karabahu lociran ob meji (Ferfila, 2016). Do leta 1994, ko so se spopadi končali, je armenski vojski uspelo zasesti celotno ozemlje Gorskega Karabaha in nekaj okoliških okrožij, ki so še danes v armenskih rokah. Na strani Armenije je vojna terjala približno 6.000 mrtvih in 20.000 ranjenih vojakov ter 1260 smrtnih žrtev med civilisti. Na azerbajdžanski strani je bilo ubitih med 20.000 in 30.000 vojakov ter ranjenih 50.000, poleg tega je bilo ubitih še 160 do 760 civilistov. Iz Armenije in Gorskega Karabaha so pregnali več kot 720.000 Azerbajdžancev, iz Azerbajdžana in mejnih območij pa je bilo pregnanih med 300.000 do 500.000 Armencev. V dogajanje je leta 1994 posegla Rusija, ki je uspela prekiniti vojno (Ferfila, 2020) in pomagala pri vzpostavitvi premirja (Global Conflict Tracker, 2020).

Sovjetska vojska je ob razpadu SZ s pomočjo lokalnih azerbajdžanskih milic pričela s preseljevanjem Armencev iz vasi v eni izmed karabaških regij, kar je Armeniji dalo znak za vsesplošno mobilizacijo, tako da so začeli z napadanjem azerbajdžanskih vasi (Ferfila, 2020).

Decembra 1991 v Gorskem Karabahu ni bilo več enot sovjetskega ministrstva za notranje zadeve. SZ je razpadla, Armenija in Azerbajdžan pa sta se že pripravljala na vojno. Orožje so pridobili iz razpadajoče sovjetske vojske in njenih skladišč orožja, Azerbajdžan pa so z orožjem zalagale arabske države in Turčija. Armenski vojski je pri nakupu orožja finančno pomagala armenska diaspora, na svojo stran pa so pridobili tudi ZDA (Ferfila, 2020).

4.1.Časovni razvoj krize v Gorskem Karabahu

Konflikt je nastal leta 1988, ko so v Gorskem Karabahu živeči Armenci poskušali prenesti jurisdikcijo regije na Armensko sovjetsko socialistično republiko. Sovjetske zvezne oblasti niso želele preoblikovati meja, toda prizadevanja in množična mobilizacija so sprožili konflikt med Armenci v Gorskem Karabahu, ki sta ga podpirala tako Armenija kot tudi Azerbajdžan. Boj je privedel do razseljevanja Armencev in Azerbajdžancev izven Gorskega Karabaha. Konflikt se je še stopnjeval leta 1991, ko je začelo kazati, da bo Sovjetska zveza razpadla. V Gorskem Karabahu živeči Armenci so takrat razglasili neodvisnost od Azerbajdžana, slednji pa je odpravil avtonomni status Gorskega Karabaha (S. Bowen, Welt, 2021).

Septembra 1991 je Moskva izgubila nadzor nad sovjetskimi republikami. Pobudo za prevzem oblasti sta prevzela bodoči predsednik Ruske federacije Jelcin in kazahstanski predsednik Nazarbajev. K posredovanju v konfliktu so ju verjetno bolj gnale osebne ambicije kot usoda Gorskega Karabaha. Tri mesece po posredovanju je predsednik Sovjetske zveze – entitete ni bilo več, njeno dediščino je prevzela Ruska federacija – Gorbačov odstopil in pozornost mediatorjev se je usmerila drugam (Druckman, Mooradian, 1999).

Po razpadu Sovjetske zveze decembra 1991 so se armenske in azerbajdžanske sile neposredno bojevale, pri čemer so azerbajdžanske sile utrpele nekaj večjih porazov. Med spopadi, ki so povzročili okoli 20.000 smrtnih žrtev (S. Bowen, Welt, 2021) in v katerih je več kot milijon ljudi zbežalo s svojih domov, so Azeri – pred vojno so predstavljali 25 % celotnega prebivalstva – pobegnili iz Gorskega Karabaha in Armenije, Armenci pa so zapustili ostale dele Azerbajdžana (BBC, 2020). Med razseljenimi je bilo približno 500.000 Azerov iz Gorskega Karabaha in okoliških območij, približno 185.000 Azerov, živečih v Armeniji, in več kot 350.000 Armencev iz Azerbajdžana (S. Bowen, Welt, 2021).

Leta 1993 je Varnostni svet ZN sprejel štiri resolucije o azerbajdžansko-armenskem konfliktu.

Poleg zahteve po prenehanju sovražnosti so resolucije ponovno potrdile suverenost in ozemeljsko celovitost Azerbajdžana ter drugih držav v regiji. Prav tako so potrdile nesprejemljivost uporabe sil za pridobitev ozemlja. Resolucije so pozvale k umiku okupatorskih

18 sil z nedavno okupiranih območij Azerbajdžana (S. Bowen, Welt, 2021). S pomočjo ruskega posredovanja (BBC, 2020) sta Armenija in Azerbajdžan maja 1994 podpisala premirje, s katerim sta armenskim oz. karabaškim silam prepustila nadzor nad večino ozemlja Gorskega Karabaha in nekaterimi okoliškimi ozemlji, ki skupaj predstavljajo približno 14 % azerbajdžanske kopne površine (S. Bowen, Welt, 2021).

V začetku aprila 2016 je prišlo do najhujših spopadov po letu 1994, povzročili so več kot 300 smrtnih žrtev (Global Conflict Tracker, 2020). Azerbajdžan je prevzel nadzor nad dvema strateškima višavjema na ozemlju, ki je prej pripadalo Armeniji. (S. Bowen, Welt, 2021). Po štirih dneh spopadov (Global Conflict Tracker, 2020) se je stranema s pomočjo ruskega posredovanja (S. Bowen, Welt, 2021) uspelo dogovoriti o novem premirju, a sta ga nato večkrat prekršili (Global Conflict Tracker, 2020).

Od premirja je konflikt vse do septembra 2020 miroval (BBC, 2020). Od konca septembra do začetka novembra 2020 je šesttedenska vojna temeljito preoblikovala dinamiko desetletja starega konflikta. Vojna se je začela z azerbajdžansko ofenzivo za ponovno zavzetje ozemelj, ki jih je Azerbajdžan izgubil v zgodnjih 90 letih 20. stoletja ob razpadu SZ. Z več napori so v bojih od septembra do novembra 2020 azerbajdžanske sile zavzele ozemlje in sčasoma tudi strateško locirano mesto Šuša. Potem, ko je Armenija pristala na sporazum o premirju, ki ga je posredovala Rusija, je bil Azerbajdžan pripravljen napasti tudi urbano središče Xankändi. V tem vojaškem spopadu je bil Azerbajdžan nedvomno bolje pripravljen nasprotnik.

Azerbajdžanske sile so bile ne le precej številčnejše (to so bile sicer tudi v vojni 1991–1993), temveč predvsem mnogo bolje opremljene, oborožene in izurjene kot pred dobrega četrt stoletja. Veliko je pomagala zlasti Turčija in sicer z vojaško opremo in orožjem. Spopad so analitiki opredelili kot izrazito asimetrično vojno. Azerbajdžanske sile so bile sicer že tako v premoči, a so kljub temu operirale na tehnično in taktično nov način, z brezpilotnimi letali in droni ter seveda tudi »klasično«. Sporazum je armenske oz. gorskokarabaške sile obvezal, da se umaknejo z ozemelj, ki so jih nadzorovale od 90 let 20. stoletja, in na območje konflikta vpeljal približno 2.000 ruskih vojakov, ki bi naj delovali kot mirovne sile. Rusija je bila tod navzoča že leta 1991 in po letu 1994, ko je bilo podpisano premirje. A zdaj se ji je na prej več kot stoletje ruskem strateškem območju pridružila Turčija, odločen zaveznik in mecen Azerbajdžana. Turčija je delovala ne glede na članstvo v Natu in se tudi ne vojaško in ne diplomatsko ni ozirala na poglede zaveznikov. Vojna jeseni 2020 je bila kratek, a surov konflikt, a ni uspela razrešiti spornega političnega statusa Gorskega Karabaha. Lokalne in regionalne posledice vojne se še naprej razvijajo. Konflikt je privedel do smrti vsaj nekaj tisoč pripadnikov oboroženega osebja na vsaki strani in poleg tega povzročil na desetine smrtnih žrtev med civilisti. Azerbajdžan si je povrnil ozemlja, ki so mu bila več kot četrt stoletja izgubljena, azerbajdžanska vlada pa je obljubila izvedbo naložb, ki bodo omogočile, da se bo na sto tisoče Azerov, razseljenih v 90 letih 20. stoletja, vrnilo v to regijo. V Gorskem Karabahu živeči Armenci so s tem dobili nov občutek negotovosti, ki ga umirja prisotnost ruskih sil, mnogi pa še vedno ostajajo razseljeni. Med Azerbajdžanom in Armenijo obstaja novo razmerje moči, svoj vpliv pa sta povečali regionalni sili Rusija in Turčija (S. Bowen, Welt, 2021).

4.2.Dejavniki vpliva na konflikt v Gorskem Karabahu

4.2.1. Notranji dejavniki

4.2.1.1.Ozemeljske zahteve in spori med Armenijo in Azerbajdžanom

Armenija in Azerbajdžan različno pristopata k ozemeljskim vprašanjem. Upoštevajoč politično-zgodovinske študije je ta geopolitični problem zakoreninjen v politični filozofiji

19 projekta »Velika Armenija«. Zgodovinske študije razkrivajo, da Armenci pravzaprav niso imeli nobene političnogeografske organizacije in da jim primanjkuje integritete. Razpršeni so bili po ozemlju Osmanskega cesarstva ter današnjega Irana in Rusije, dokler se Rusi niso pomaknili proti Južnemu Kavkazu. Armenske verske elite in voditelji z neonacionalističnim razmišljanjem so v 19. stoletju uvedli projekt »Velike Armenije«. Menili so, da bo ta projekt zagotovil, da se bodo znebili razpršenosti v kontekstu zgodovinskih in političnih dogodkov. A Armenija v tem obdobju ni imela posebnih geografskih in pravnih meja ter ozemlja, ki bi lahko tvorilo ozemlje Velike Armenije (Karimi, Valigholizadeh, 2016).

Konflikt se je začel in Armenci so razgrajali na osmanskih ozemljih, zato jih je bilo veliko pobitih in izgnanih. Analize kažejo, da so se Armenci zanašali na vrsto psihologije, da bi preprečili svoj etnično-geografski kolaps. Zato se zdi, da armenske ozemeljske zahteve in spori v Karabahu izvirajo iz želje Armencev po ohranjanju svojih nedavno naseljenih ozemelj, ki se danes nahajajo izven državnih meja, medtem ko zgodovinsko-geografski koncept Armenije ni skladen s starodavnimi naselitvenimi območji Armencev (Karimi, Valigholizadeh, 2016).

Ozemeljske zahteve Armenije po Gorskem Karabahu lahko razlagamo tudi v okviru projekta Velika Armenija, katerega cilj je bil armenska prevlada na starodavnih armenskih ozemljih v skladu z ruskim geopolitičnim pristopom. Projekt oblikovanja velike Armenije na sedanjem armenskem ozemlju in nekaterih delih Gruzije, Azerbajdžana, Irana ter Turčije je predstavil Dashanks, ki je bil glavna prioriteta armenskih aktivistov, še posebej po ruski prisotnosti v regiji, zlasti v okviru ruskih geopolitičnih pristopov (soočanje z vplivom Turčije in Irana na Kavkazu ter razvoj strateškega prehoda za dostop do sladkih voda) in njihove strateške podpore.

Problem utemeljujejo na ta način: v prvem stoletju našega štetja je na prej omenjenih ozemljih obstajala država, imenovana Armenija, ki jo je bilo treba oživiti. Zato se zdi, da so bili mejni spori med Gruzijo in Armenijo, sovražni odnosi Armenije s Turčijo in projekt priključitve Gorskega Karabaha k Armeniji ter okupacija drugih delov Azerbajdžana le del poti k uresničitvi projekta Velike Armenije. Armenska geopolitika se je skozi zgodovino v primerjavi z obrobnimi ozemlji oblikovala v okviru zaničujoče narodnostno-ozemeljske psihologije in tako poskušala uresničiti težnje po ozemeljski identiteti (Karimi, Valigholizadeh, 2016).

Na ozemeljske spore in zahtevke obeh držav pomembno vpliva tudi problem nelegitimnosti in dvoumnosti glede mejne črte – to je bilo tudi eno najbolj problematičnih vprašanj v Sovjetski zvezi. V sovjetski zvezi so bile meje držav določene ne glede na homogene etnične značilnosti in so temeljile zgolj na nacionalno-političnih odločitvah Rusov. Problem legitimnosti meja Karabaha izhaja iz dejstva, da se Karabah geografsko gledano nahaja poleg Armenije, a ga od nje ločuje ozek pas ozemlja. Enako stališče velja za Nakičevan, ki je večinoma naseljen z Azerbajdžanci, a ga od Azerbajdžana ločuje armensko ozemlje (Karimi, Valigholizadeh, 2016).

Zaradi enake in geografske narave spora je vprašanje Karabaha postalo nacionalen problem med obema narodoma. Azerbajdžanci po eni strani menijo, da je Karabah dopolnilno ozemlje njihove države in trdijo, da je Karabah azerbajdžansko ime, ki kaže na njegovo pripadnost Turkom. Po drugi strani Armenci zahtevajo lastništvo nad Karabahom in menijo, da so na tem ozemlju Armenci s svojim zgodovinskim imenom »Artsakh« prisotni že od zgodnje krščanske dobe. Glede na naravo geopolitičnih predpostavk o Karabahu se zdi, da bi se v primeru rešitve krize v korist Azerbajdžana armenska vlada soočila s številnimi izzivi – vojna je Armeniji povzročila krizo, prisotnost korupcije in brezposelnosti itd. (Karimi, Valigholizadeh, 2016).

Armenija vsakršno fleksibilnost v karabaškem vprašanju dojema kot veliko izdajo Armencev.

Prepovedana je celo uporaba izraz »okupirano ozemlje« za obrobna ozemlja Karabaha, saj uporabo izraza spremljajo negativne politične posledice (Karimi, Valigholizadeh, 2016).

20 4.2.1.2. Razseljevanje prebivalstva v Karabahu

V kontekstu ruskih nacionalističnih pomislekov in geopolitičnih strategij je potrebno raziskati geografsko-kulturne dejavnike geopolitične krize v Karabahu, ki je povezana z inženiringom politične geografije ter etničnih skupin in nacij, ki so bile naseljene v Sovjetski zvezi. Sovjetski voditelji so ločevali različna ljudstva, ki so jih razselili v novoustanovljene upravne in politične enote. Rezultat »narodnostnega inženiringa« je nevarna kombinacija narodov in etničnih skupin, ki trenutno obstajajo v različnih državah. Pogled na nove republike na Kavkazu razkriva, da so premiki etničnih skupin in posledično umetna narava in kompleksnost družbeno- kulturnih in političnih meja možen razlog za potencialno krizo v regiji, ki lahko negativno vpliva tudi na (geo)politično stabilnost regije. S tega vidika je Karabah ena najpomembnejših regij, ki je v okviru geografsko-politične in upravne strukture SZ doživela razseljevanje prebivalstva – to se danes kaže v geopolitični krizi, ki vlada v Gorskem Karabahu. A tudi to razseljevanje prebivalstva je bilo izvedeno v sladu z ruskimi geopolitičnimi premisleki (Karimi, Valigholizadeh, 2016).

Karabah se je po prevladi Rusov soočal s težavnimi političnimi in etničnimi dogodki. Rusija je na to območje naselila različne skupine, ki bi živele v skupnostih, ki jih je želela uporabiti kot lastne vojaške baze. Kavkaz je za Rusijo bistvenega pomena. Zato so vedno poskušali povečati število armenskega prebivalstva v regiji in tako končati tukajšnjo prisotnost Turkov in Irancev – armenska krščanska identiteta je namreč velik privilegij za Rusijo. Na podlagi tega pristopa in v zvezi z verskimi spori bi Armenci lahko ohranili ruske interese v regiji. Zato pridružitev novih skupin Armencev h Gorskemu Karabahu utira pot prisotnosti Rusov na Kavkazu. Ko so Rusi prišli v karabaško regijo, so namreč večino njenega prebivalstva predstavljali muslimanski Turki, nato pa se je situacija spremenila, zato danes tukaj prevladujejo krščanski Armenci (Karimi, Valigholizadeh, 2016).

Rusija je med letoma 1825 in 1826 v Karabah naselila 18.000 Armencev. Do leta 1827 so večinsko prebivalstva Erevana predstavljali Turki. Genocid in prisilna selitev muslimanskega prebivalstva sta Rusiji pripravila ustrezno podlago za preseljevanje iranskih in osmanskih Armencev v regijo. Statistične študije kažejo, da so pred rusko zasedbo regije Armenci predstavljali 20 % prebivalcev na vzhodu, preostalih 80 % pa muslimani. A selitve 57.000 iranskih in osmanskih Armencev v regijo ter 35.000 muslimanov iz vzhoda Armenije so spremenile geografijo prebivalstva v regiji. Po razpadu SZ so Armenci prisilili karabaške Azerbajdžance k selitvi v Azerbajdžan (Karimi, Valigholzadeh, 2016).

4.2.1.3.Verski in etnični spori med Armenci in Azerbajdžanci

Po selitvah prebivalstva v Karabahu so se v okviru sporov, katerih korenine segajo v versko- etnični spor med krščanskimi Armenci in muslimanskimi Azerbajdžanci, oblikovali geografsko-kulturni dejavniki. Nekateri komentatorji menijo, da so spori med družbami, ki imajo kulturna protislovja, hujši in globlji, ker je kultura med najučinkovitejšimi spremenljivkami v političnih, družbenih in gospodarskih interakcijah narodov, sestavljena pa je iz različnih elementov, vključno z narodnimi obredi, skupnimi zgodovinskimi običaji, jezikom in vero, vsak od njih pa ima pomembne učinke na narodovo razumevanje različnih pojavov in medsebojno sodelovanje. Skupne kulturne značilnosti lahko imajo pomembno vlogo pri skupnem razumevanju regionalnih in globalni interakcij, prav tako pa lahko utirajo pot do doseganja sporazuma. A kulturna protislovja so pokazatelj osnovnih sporov med narodi in so spremenljivka, ki preproste spore spremeni v hude, v nekaterih primerih pa celo v nerešljive.

Tudi dokazi iz preteklosti kažejo, da je lahko le nekaj skupnosti s kulturnimi protislovji sobivalo v miru (Karimi, Valigholzadeh, 2016).

21 Kar zadeva kazalnike spora med dvema narodoma, je karabaška kriza posledica verskih in etničnih konfliktov. Razlike med armensko in azerbajdžansko versko in etnično identiteto so zelo velike. Azerbajdžanci so del tako islamskega sveta (v velikem obsegu) kot tudi sveta turškega jezika (v omejenem obsegu). Sebe dojemajo kot velik narod, ki ga ni mogoče zmanjšati. Večina jih pripada šiitski veji islama in ima zato poseben položaj v islamskem svetu, prav tako pa imajo poseben položaj tudi v turškem svetu. Po drugi stran pa imajo tudi Armenci zaradi svoje posebne verske identitete (pravoslovje) enak položaj v krščanskem svetu. A Armenci imajo zaradi bivanja v nekrščanskem okolju (med muslimani) in doživljanja različnih vrst napetosti ter sporov občutek, da so obkroženi in da so propadli kot manjša versko-etnična skupina (Karimi, Valigholzadeh, 2016).

Zanikanje identitete drugih v svetu povzroča spopade civilizacij, verske konflikte in narodne spore, ki lahko pripeljejo do mrtve točke. Ta problem je viden pri Armencih in Azerbajdžancih.

Obstaja nekaj spornih točk v povezavi z genocidom in etničnim čiščenjem. Oba naroda menite, da sta bila žrtev fašistične politike druge strani. Azerbajdžan se sklicuje na okupacijo 20 % svoje ozemlja s strani Armenije in na razseljevanje milijona Azerbajdžancev, ki so se naselili v Karabahu, ter meni, da so bili njegov nacionalni ugled in teritorialne pravice v okviru teh etničnih sporov popolnoma prizadeti. Azerbajdžanci prav tako ne pozabljajo, da je nekatere dele njihovega ozemlja Armeniji dodelila Rusija, neprijetni zgodovinski spomini pa so tudi krvavi spori leta 1905 in zavezništvo Armenije in Rusije proti Azerbajdžanu leta 1918.

Nasprotno Armenci ne morejo pozabiti genocida iz leta 1915, zaradi katerega zelo sovražno gledajo na Turke. Težava je v tem, da Armenci Azerbajdžance povezujejo z dogajanjem leta 1915, saj Azerbajdžancev ne ločujejo od Turkov. Zaključimo lahko, da so bili poleg zgodovinskega ozadja njihovega sovraštva najpomembnejši dejavnik državotvornega procesa Azerbajdžana armenske ozemeljske zahteve po Karabahu, ki so dodatno zaostrile etnična nasprotja in spore. Po drugi strani (Karimi, Valigholzadeh, 2016).

4.2.1.4.Vloga strateški potencialov in gospodarska pomembnost Gorskega Karabaha v bilateralnih sporih

Velikokrat se o karabaški krizi govori v okviru versko-etničnih in teritorialnih sporov, a potrebno je poudariti, da imajo strateški potenciali in gospodarska pomembnost Karabaha pomemben vpliv na zapletenost in podaljšanje krize. Karabah je strateškega in gospodarskega pomena tako za Armenijo kot tudi za Azerbajdžan. V regiji so razširjena travišča, ki skupaj z velikimi zemljišči, primernimi za pridelavo, in primernim podnebjem zagotavljajo ugodno okolje za proizvodnjo različnih rastlin in poljščin. Prav tako se tukaj prisotni dragi rudniki kamna, ki povečujejo pomembnost regije. Poleg tega se v regiji nahajajo številne reke in izviri, ki tečejo proti Azerbajdžanu, ki so bistvenega pomena za državno gospodarstvo in regijski ekosistem. Zato se Azerbajdžanu povzroča škoda, v kolikor vodne vire v regiji nadzoruje katera druga država. Azerbajdžan je nad temi rekami namreč zgradil različne jezove, s pomočjo katerih proizvede večino svoje vodne energije. Tudi nekatere pomembne armenske reke, ki s svojo vodo napajajo jezero Sun v Armeniji, izvirajo v karabaškem gorovju (Karimi, Valigholizadeh, 2016). Gospodarski in ključni pomen Karabaha na Kavkazu se povečuje.

Gospodarske sankcije in ozemeljska izolacija Armenije s strani Turčije je ustvarila velike težave v armenskem regionalnem in mednarodnem gospodarsko-političnem sodelovanju.

Izločitev Armenije iz pomembnih transportnih in energetskih projektov na južnem Kavkazu je Armeniji povzročilo nepopravljivo gospodarsko škodo. Zaradi odsotnosti Armenije v teh projektih se odlagajo gospodarske priložnosti, ki so potrebne za začetek novih postopkov, ki bi Armeniji pomagali rešiti nacionalno gospodarsko krizo. Gospodarske sankcije in ozemeljska izolacija Armenije s strani Turčije in Azerbajdžana so Armeniji v regionalnem in mednarodnem ekonomsko-političnem sodelovanju povzročile velike težave. Izločitev Armenije iz