DIPLOMSKO DELO

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana, 2022 MARTIN BUČALIČ

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

MARTIN BUČALIČ

ŠENTVIDČANI ALI LJUBLJANČANI Študija identitete prostora

Diplomsko delo

Študijski program:

Mentor: red. prof. dr. Božidar Jezernik Etnologija in kulturna antropologija - E

Ljubljana, 2022

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Božidarju Jezerniku za vse napotke in strokovno pomoč ter za razumevanje pri pisanju diplomskega dela. Prav tako gre zahvala celotnemu Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, ker me je opremil s potrebnim znanjem za pisanje diplomskega dela. Izrekel bi tudi posebne zahvale oddelčnemu tajništvu ter oddelčni knjižnici za vso prijaznost in pomoč tekom študija. Navsezadnje hvala tudi moji družini in prijateljem za vso podporo v času študija ter pisanja diplomske naloge.

IZVLEČEK

Šentvidčani ali Ljubljančani: Študija identitete prostora

V diplomski nalogi obravnavam kraj Šentvid nad Ljubljano skozi prizmo konceptov identitete in prostora. Preučil bom razmerje kraja z mestom Ljubljano. Rdeča nit celotne naloge gre v smeri prikazovanja kraja Šentvida kot zgodovinskega predmestja Ljubljane, vendar s svojo lastno bogato zgodovino ter lastnimi družbenimi procesi. Ti družbeni procesi, kot bomo lahko videli, so za tako majhen kraj, kot je Šentvid, potekali zelo intenzivno. Natančno bom preučil zgodovino kraja. Prikazal bom, kako točno so potekali procesi industrializacije, deagrarizacije, urbanizacije po drugi svetovni vojni ter kakšni so bili demografski trendi kraja skozi čas. Pri vprašanju identitete se ne bom ustavil pri iskanju odgovora na to, ali se krajani štejejo za Šentvidčane ali Ljubljančane. Pač pa bom preko poznavanja zgodovine kraja razčlenil vprašanje identitete. Ugotovil bom, da je vprašanje identitete v kraju, veliko bolj kompleksno, kot samo dve omenjeni možnosti. V diplomski nalogi bom vzporedno preučeval dva procesa.

Najprej se bom posvetil preučevanju procesa produkcije prostora, tudi preko institucij, ki so bile v danem trenutku v Šentvidu najbolj vplivne. Nadaljeval bom z vprašanjem identifikacije v kraju, pri katerem nam veliko pomaga prav poznavanje zgodovinskega razvoja danega območja. Poleg branja literature o kraju ter intenzivnega terenskega dela, so rezultati, ki jih bom predstavil, tudi plod polstrukturiranega intervjuja z Branetom Kopačem, predsednikom Društva Blaž Potočnikova čitalnica.

Ključne besede: Šentvid nad Ljubljano, urbanizacija, demografski razvoj, identiteta, družbeni prostor, družbeni procesi, predmestje.

ABSTRACT

People of Šentvid or people of Ljubljana: The study of the identity of space

In my diploma thesis, I deal with the city district of Šentvid through the prism of the concepts of identity and space. I will examine its relationship with the city of Ljubljana. The entire thesis is centered in the direction of showing the place of Šentvid as a historical suburb of Ljubljana, but with its own rich history and its own social processes. These social processes, as we will be able to see, took place very intensively for such a small area. I will elaborate on the history of the settlement. I will show exactly how the processes of industrialization, deagrarization, urbanization took place after the Second World War and what were the demographic trends of the place over time. When it comes to the question of identity, I will not stop with just answering the question of whether locals are considered to be people of Šentvid or Ljubljana.

However, through my knowledge of the history of the place, I will analyze the bare question of identity itself. I will find that the question of identity in a place is much more complex than just the two allowed possibilities of identity. In my thesis, I will study two processes in parallel.

The first is the study of the production of space also through the institutions that were the most influential in Šentvid at a certain time. The second process is the issue of identification in a place, where knowing the historical development of a given area helps us understand the issue greatly. In addition to reading literature about the area and intensive fieldwork in Šentvid, the results I will present are also the result of a semi-structured interview conducted with Brane Kopač, president of the Društvo Blaž Potočnikova čitalnica.

Keywords: Šentvid above Ljubljana, urbanization, demographic development, identity, social space, social processes, suburb.

Kazalo vsebine

1. UVOD ... 1

2. NAMEN IN CILJI NALOGE... 5

3. PREGLED LITERATURE IN URBANA ETNOLOGIJA ... 7

4. METODOLOGIJA IN TERENSKO DELO ... 10

5. ŠENTVID DANES ... 12

6. PREGLED ZGODOVINE ŠENTVIDA ... 14

6.1. ŠENTVID PRED PRIHODOM SLOVANOV ... 14

6.2. PRVE OMEMBE ŠENTVIDA ... 15

6.3. ZLATO OBDOBJE ŠENTVIDA ... 16

6.4. OBDOBJE SVETOVNIH VOJN ... 20

7. DRUŽBENI TER DEMOGRAFSKI RAZVOJ LJUBLJANE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI ... 31

8. DEMOGRAFSKI RAZVOJ TER URBANIZACIJA ŠENTVIDA ... 37

9. ANALIZA RAZVOJA KRAJA S SODOBNIMI TER ZGODOVINSKIMI ZEMLJEVIDI ………...43

10. PREDSTAVITEV POGOVORA TER ANALIZA ... 48

11. IDENTITETA PROSTORA ... 54

12. ZAKLJUČEK ... 59

13. SUMMARY... 61

14. VIRI IN LITERATURA ... 63

15. SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA ... 69

16. PRILOGE ... 70

1

1. UVOD

Šentvid je moj domači kraj. Opazujem ga že celo svoje življenje, zato me raziskovanje kraja, na začetku, ni kaj dosti zanimalo. Težko je najti ali pa opaziti tisto, kar dela kraj posebno, še posebej, če tam stanuješ že celo svoje življenje. Kot antropolog tekom študija preučuješ razna ljudstva in skupine ljudi iz najbolj odmaknjenih, perifernih prostorov sveta v upanju, da se jih

»globalna roka« še ni dotaknila v takem obsegu, kot se je nas, tukaj, v tako imenovanem zahodnem svetu. Zelo romantične misli, vendar prav tu so za mnoge študente, vključno z mano, tičale najbolj zanimive in berljive teme. Teme, ki jih je bilo vredno omeniti in o njih pisati ter razpravljati.

Kako je torej prišlo do tega, da sem se odločil raziskovati svoj domači kraj, katerega vidim vsakič, ko pogledam skozi okno? To zanimanje je plod raziskovanja kraja pri vajah predmeta Etnološko konservatorstvo, kjer smo, tudi zaradi epidemioloških razmer, bili primorani preučevati domači kraj oz. lastno prebivališče, predvsem skozi prizmo kulturne dediščine. Ker pa živim v bloku iz 1980ih let, sem se moral lotiti stvari iz drugega zornega kota in misliti o kulturni dediščini na nekoliko nekonvencionalen način. V elaboratu sem tako izpodbijal obstoječi, hegemoni diskurz kulturne dediščine, saj predpostavka velike večine ljudi in strokovnjakov je, da dediščina v današnji rabi besede, pomeni nekaj starega, zgodovinskega ali monumentalnega, naj si bo to zgradba, kraj ali celo predmet (Smith 2006: 11). Da bi poudarila nesmiselnost teh predpostavk je arheologinja Laurajane Smith v svoji knjigi Uses of Heritage kontroverzno izrekla, da dediščina v taki preprostosti ne obstaja (prav tam). Dediščina je, v nekem smislu, tudi ideološki aparat, ki opravičuje ohranjanje nekaterih delov naše preteklosti, bolj kot ohranjanje drugih. Tako imajo vladajoči moč odločanja o dediščini in tudi moč odločanja o tem, kaj prenesti prihodnjim generacijam.

Občutek imam, da obstajajo zadržki pred vsem, kar je povezano z našo socialistično preteklostjo. Zakaj pa je temu tako, če upoštevamo, da je bila gradnja večstanovanjskih stavb ali blokov ključna za nadaljnji razvoj in seveda videz kraja, skratka za njegovo zgodovino. Kot sem lahko sam preučil, v svojem primeru, pa ima dediščina vlogo posrednika v samem kulturnem procesu spominjanja. Tako ustvari tudi načine za razumevanje in razmišljanje o naši sedanjosti (Smith 2006: 44). Dediščino je mogoče razumeti kot kulturno določeno

2

komunikacijsko prakso, ker odpira in spodbuja dialog o zgodovinskih poglavjih. In prav to me je dodatno spodbudilo k nadaljnjemu raziskovanju Šentvida.

Zanimiv mi je predvsem čas po drugi svetovni vojni, saj so se takrat, ne samo v Šentvidu, temveč po večini Slovenije, dogajale velike spremembe v prostoru, krajini. Prebivalcev je bilo vedno več, urbani prostor se je večal, infrastruktura se je spreminjala, stari načini življenja in rutine so izginjali. Šentvid se je razvijal iz odmaknjenega predmestnega kraja v povsem integrirano mestno četrt Ljubljane. Ne samo, da me zanima razvoj in potek urbanizacije Šentvida po drugi svetovni vojni, ob tem me najbolj zanimajo dojemanja in doživljanja ljudi, ki so bili tem procesom priča. To se pravi, da me zanimajo tako prebivalci, ki so tu živeli pred spremembami v njihovem prostoru, kajti prostor na katerega so se navadili se je drastično spreminjal, kakor tudi priseljenci iz celotne Slovenije in iz preostalih republik bivše Jugoslavije, ki so v Šentvidu našli svoj novi dom. Privabile so jih novo zgrajene stanovanjske stavbe, vedno bližja Ljubljana in pa tudi seveda delo v vojašnici, v bližnjih tovarnah ali upravi.

Kako so se te skupine ljudi med seboj razumele? Kako so drug drugega dojemali? Ali se je sploh upravičeno spraševati o identifikacijskih razlikah med skupinami prebivalcev? Take vrste vprašanja, poleg dojemanja samega prostora so me najbolj vodila k nadaljnjemu raziskovanju kraja. Ne zanimajo me torej samo fizične spremembe, ki so se zgodile v prostoru, te so seveda najbolj opazne, temveč me zanima percepcija novonastalega prostora z zornega kota vseh prebivalcev Šentvida.

Ob tem se mi tudi poraja vprašanje identitete ljudi oz. identitete prostora. Koncept identitete je še posebej zanimiv, če razumemo položaj Šentvida včasih. Kot sem že omenil, je bil Šentvid tudi še nekaj časa po drugi svetovni vojni, predmestje Ljubljane. Dokaz za to so različne oblike imena, ki se še vedno ponekod uporabljajo za kraj, kot na primer Šentvid pri Ljubljani ali Šentvid nad Ljubljano. Tudi podatek, da je bila Spodnja Šiška šele leta 1914 priključena k občini Ljubljana, priča o tem, kako oddaljen je pravzaprav bil Šentvid (Šuštar 1996: 304). S tem pa dobimo sliko, koliko se je razširilo samo mesto Ljubljana. Ljubljana je bila seveda ključna za razvoj Šentvida tudi, ko ta še de facto ni spadal pod njeno upravljanje. Pa vendar je bil Šentvid v 19. stoletju pomembno kulturno, trgovsko in cerkveno središče v regiji. Delovalo je lahko dokaj samostojno in neodvisno od deželnega glavnega mesta. O pomembnosti kraja za širše območje priča tudi podatek, da je Spodnja Šiška spadala pod pristojnosti župnije Šentvid, še v začetku 19. stoletja (Šilc 2007: 105). Šentvid je torej bil v preteklosti v nekem smislu emancipiran od Ljubljane. Te razlike, med Šentvidom in Ljubljano, pa so skozi leta

3

izpuhtele. Po drugi svetovni vojni so z urbanizacijo in intenzivnejšo gradnjo dosegle, da je Šentvid danes del Ljubljane, ki tvori njen severno-zahodni del. Pomislil sem, da je moral biti koncept Ljubljančana še v tistih prvih desetletjih po vojni popolna novost za večino »starih«

Šentvidčanov in prebivalcev sosednjih krajev. Medtem ko so novi priseljenci najverjetneje bili mnenja, da se selijo v kraj, ki je še vedno v Ljubljani, kljub temu, da je to šele postajal.

Ključni koncept v moji študiji je identiteta prostora in ne identitete posameznika, za to bi namreč potreboval večji vzorec individualnih pogovorov s sokrajani. Identiteta prostora se zdi dokaj abstrakten pojem, še posebej, če o njem poskušamo misliti izven okvira geometrije, pa vendar moramo misliti o prostoru kot o nečem, kar je družbeno konstruirano, torej kognitivno posredovano in dojeto (Kofol po Lefebvre 2016: 9). Ključen znanstven termin v moji nalogi je tudi hegemonija. S terminom opisujemo nadvlado ali prevlado politične, cerkvene, kulturne oblasti nad družbo in vseh njenih spektrov, tudi prostora. Prostor tako ni mogoče »misliti« le v enostavno merljivih fizičnih razsežnostih – obravnavan izolirano je le prazna abstrakcija.

Stalno se soočamo z multitudo med seboj prekrivajočih se prostorov – geografskih, demografskih, ekonomskih, socioloških, političnih, komercialnih. Razna obdobja oz.

ideologije zgodovinskih obdobij, vplivajo na praktične vidike prostora, vse od konstrukcije stavb, do delitve dela, skozi hegemonijo vladajočega razreda, ki institucionalno in idejno trajno deluje na družbo kot celoto, na samo kulturo in znanje. Za vzdrževanje nadvlade oz.

hegemonije se uporablja tudi prostor. Družbene prostore opisujemo z izrazi vsakdanjega diskurza, ki opisujejo njihovo specifično rabo in se s tem nanašajo na prostorsko prakso, ki jo konstituirajo. Ta prostorski kod sestavlja sistem, ki se le posredno, diskurzivno, nanaša na objekte in predstavlja del interakcije med subjekti ter prostorom, ki jih obkroža. Že proizvedeni prostor je tako mogoče dekodirati oz. ga brati. Prostor znotraj obstoječe družbe prevzame lastno razločno realnost. Deluje kot orodje mišljenja in delovanja, produkcijsko sredstvo ter mehanizem nadzora in posledično dominacije ter moči. Kot tak se zaradi inherentne avtonomije stalno nekoliko izmika družbenim in političnim silam, ki ga želijo popolnoma obvladovati. Ker ni le agregat zaznavnih podatkov, postane na neki točki neločljiv od mentalnega in fizičnega prostora. Dejstvo, da je družbeni prostor družbeni proizvod, prikriva dvojna iluzija, da je transparenten in neposredno doumljiv, da torej ne more prikrivati ničesar nevarnega ter, da je naraven in zato stvaren, substantivno resničen (Kofol po Lefebvre 2016: 9).

4

5

2. NAMEN IN CILJI NALOGE

Odgovor na vprašanje, zastavljeno v naslovu diplomske naloge, je zelo preprosto in pravzaprav zelo direktno, ki ne pušča prav veliko prostora za diskusijo. Pa vendar, bistvo teme ni, kdo se smatra za Šentvidčana ali Ljubljančana, temveč ali sploh obstaja primarna identifikacija? Ali še obstajajo Šentvidčani ali pa je identifikacija izginila, odkar je kraj del večjega konglomerata?

In podobno z Ljubljančani, ali obstaja identifikacija ali so se tudi vsi priseljenci prilagodili neki lokalni identiteti?

Z raziskavo sem želel osvetliti povezavo med Šentvidom in Ljubljano, približati obdobje, ko sta se ta dva kraja prostorsko združila. Cilj diplomske naloge je torej opisati spremembe v prostoru, ki so se dogajale predvsem v 1960ih, 1970ih in 1980ih letih v Šentvidu. To sem storil s pregledom literature o Šentvidu, s terenskim delom v Šentvidu in tudi z analizo ter primerjavo zgodovinskih zemljevidov. V diplomski nalogi bom najprej opisal podobo Šentvida danes.

Potem se bom lotil zgodovinskega pregleda kraja, med katerim bom, v posameznem obdobju, tudi opisal in predstavil nekatere znamenitosti kraja. Poglavje bom namenil tudi družbenemu in demografskemu razvoju Ljubljane po drugi svetovni vojni. Menim namreč, da je po končani drugi svetovni vojni potrebno omeniti socialistično družbeno preobrazbo, ki je narekovala nadaljnji razvoj in širitev, še posebej urbanega prostora. Temu bom dodal še poglavje o demografskemu razvoju ter urbanizaciji Šentvida, saj so bile, kot bom poskusil predstaviti, v predmestnih krajih te spremembe v prostoru najbolj opazne. Poskusil bom prostorski razvoj Šentvida opisati tudi skozi zemljevide iz različnih obdobij, da bi pridobili zares vizualno sliko razvoja kraja. Raziskovanje je pomembno predvsem zato, da lažje razumemo tudi tisto bolj metafizično v določenem prostoru ali kraju. Preučil bom različne znanstvene termine, za katere menim, da so ključni za razumevanje moje diplomske naloge. Skozi študijo primera bom skušal pojasniti koncept identitete prostora in kako naj bi se ta nanašal na mojo specifično temo. Cilj in namen naloge je torej čim bolj celostno, strukturirano zaobjeti Šentvid v času po drugi svetovni vojni ter ob pomoči razumevanja tega specifičnega obdobja v krajevni zgodovini pojasniti njegovo dinamiko danes. Cilj in namen naloge je tudi spodbuditi govor o obdobju po drugi svetovni vojni.

K raziskavi bom pristopil objektivno, kar bo pripomoglo k verodostojnosti pridobljenih podatkov in oblikovanih sklepov. Mislim namreč, da prav procesi spreminjanja prostora niso

6

bili deležni dovoljšne pozornosti v raziskovalnih in znanstvenih krogih. Premalo se sprašujemo o reakcijah na te spremembe v okolju, ki so se tako intenzivno dogajale, upoštevajoč, da je bila Slovenija na splošno pred drugo svetovno vojno še v veliki meri ruralna dežela, kjer je večina ljudi živela v vaseh. Prav procesi urbanizacije in demografskih premikov do katerih je prišlo po drugi svetovni vojni, so tehnico med vasjo in mestom nagnili na stran slednjega. Namen naloge je tudi, pokazati na možnosti raziskovanja teh procesov v ostalih krajih po Sloveniji.

Namen naloge je tudi, kot sem že omenil v uvodu, spodbujati dialog o zgodovinskih poglavjih, v mojem primeru, o času socialistične Jugoslavije. To obdobje se mi zdi še posebej spregledano. Na koncu tudi upam, da bo diplomska naloga prišla prav kolegom, ki se bodo s podobno idejo odločili za antropološko raziskavo svojega domačega, ali pa kakšnega drugega kraja.

7

3. PREGLED LITERATURE IN URBANA ETNOLOGIJA

Na tem mestu moram omeniti, da je naslov moje naloge sposojena ideja kolegice Špele Peterke, ki je napisala seminarsko nalogo z naslovom Zaločan ali Ljubljančan. Zalog, kot tudi Šentvid in vsi ostali nekdanji obmestni kraji, so bili deležni zelo podobnega zgodovinskega razvoja. V raziskovalni nalogi pa je, za razliko od mene, s pomočjo ankete ugotavljala vzorec prebivalcev Zaloga o njihovi primarni identiteti. S to seminarsko nalogo o Zalogu, me je seznanil mentor.

Tako sva bila mnenja da bi bilo zanimivo podobno raziskavo, v mojem primeru diplomsko delo, nameniti Šentvidu.

Do sedaj ni bilo opravljenih raziskav, primerljivih z mojo tematiko. Jaz podobnih raziskav nisem zaznal v znanstveni literaturi. Tudi o Šentvidu ni veliko napisanega, o njegovem razvoju po drugi svetovni vojni pa praktično nič. Večino napisanega v povezavi s samim krajem se navezuje na obletnico raznih društev ali znamenitosti (gimnazija, osnovna šola, gasilsko društvo, Zavod sv. Stanislava, čitalnica, cerkev sv. Vida). Literatura, ki mi je največ pomagala, še posebej pri zgodovinskem pregledu kraja, je zbornik Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor (2007), ki ga je uredil dr. Stane Granda. Pri teoriji pa sem se močno oprl na delo Henrija Lefebvreja The Production of Space (1991). Delo mi je pomagalo pri razumevanju družbene produkcije prostora in s tem grajenju prostorske identitete.

Ker sem pri pisanju diplomske čutil primanjkljaj v obstoječi literaturi, še posebej v razvoju Šentvida po drugi svetovni vojni, sem se ozrl na podobna urbana naselja znotraj Ljubljane, kot so Fužine, Šiška, Dravlje in druge. To je bila dobra odločitev, saj sem z branjem literature o drugih delih Ljubljane, prišel do podobnih odgovorov, ki so mi pomagali razumeti moj primer.

Glavni znanstveni zgled pri pisanju diplomske naloge so mi bile ugotovitve Slavka Kremenška v njegovi doktorski disertaciji iz leta 1964, ki je pozneje postala knjiga z naslovom: Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem, kjer sem se spet obrnil k drugim koncem Ljubljane po pomoč. Raziskovanje Zelene jame je za mojo diplomsko nalogo zanimivo prav zaradi njenega predmestnega značaja, ki jo je Slavko Kremenšek rad poudaril v svojih analizah. Ta predmestni značaj je tudi v skladu z mojim primerom pri raziskovanju Šentvida. Knjiga Slavka Kremenška je zame ključna, ker je bil to prvi poskus etnološko-antropološke študije v urbanem slovenskem okolju.

8

Kremenšek je uvidel, da je v takratni etnografiji obstajal manko pri preučevanju mestnega prebivalstva in njenih form. Napisal je:

Naloga sodobne etnografske vede bi bila predvsem še v tem, da bi predmet svojega preučevanja razširila na tiste ljudske plasti, ki so iz različnih razlogov ostale doslej izven njene obravnave. (Kremenšek 1960: 11)

Kremenšek je bil v tem povojnem obdobju verjetno navdihnjen z duhom tistega časa, kjer je bil proletariat v samem bistvu sistema. V etnologiji se pred tem časom namreč, nihče ni niti poskušal ukvarjati z delavskimi, mestnimi ali industrijskimi prostori. Kremenšek se je prav v svojem spisu Težnje v sodobni etnološki znanstveni teoriji zavzel za: »prizadevanja po pritegnitvi vseh ljudskih plasti v etnografsko proučevanje« (Klobčar po Kremenšek 2012: 40).

Posebej je poudaril nujnost raziskovanja mest:

Vključevanje prebivalstva mest in industrijskih središč v etnografsko obravnavo postaja vse bolj splošna značilnost etnografske vede. Industrijska etnografija, etnografija delavstva, velemestna etnografija itd. se razvijajo v posebna področja enotne etnografske vede. (prav tam)

Znanstvene temelje etnološkega raziskovanja v mestnih okoljih pa je priskrbel Vilko Novak, ki je menil, da so prebivalci mest, enako kot kmetje, »nosilci in gojitelji svojih izročil, bodisi da ta koreninijo v kmečki ali kaki podobni plasti, bodisi da so čisto mestnega izvora« (Novak 1956: 11). V smislu poznega ukvarjanja z mestnim, delavskim prebivalstvom pa slovenska etnografija ni kaj dosti zaostajala za svetovnimi trendi discipline, ta se je še vedno bolj kot ne ukvarjala z »ljudsko«, ruralno kulturo. V Zeleni jami so se prebivalci zaradi dela na bližnji železnici in tudi bližine Ljubljane naseljevali iz vseh koncev Slovenije. Tako je Kremenšek ugotovil, da ni prav nič tradicionalnega v Zeleni jami, termin tradicija, pa še danes veliko uporabljajo v etnologiji. Ko je napisal, da tradicija nima nobene zveze z njegovim preučevanjem Zelene jame, se je malce grobo spraševal:

Zakaj bi bila etnologija po vsej sili omejena le na tiste socialne skupine, ki vsaj dozdevno ne kažejo posebne težnje po razvoju, ki so se omejile na obrambo obstoječega stanja in si iščejo vrednote v preteklosti? Zakaj bi morale biti edino te plasti »ljudske« in predstavljati za etnološko vedo zanimivo »ljudstvo«? (Kremenšek 1970: 130–131)

9

Kaj je torej prinesel prelom, ki ga označuje sintagma »slovo od ljudskega življenja«? Na njegovem začetku stoji načelna preformulacija pojma »ljudstva« (in s tem tudi »ljudskega«), ki ga je po drugi svetovni vojni prinesla retorika nove dobe. Za etnologe je to pomenilo razširiti socialne meje skupin, katerih kulturo so dotlej raziskovali, in upoštevati značilnosti družbenega razvoja, ki vplivajo na podobo kulture. Ljudsko je postalo vse, kjer so ljudje. Omembe v manjšanju razlik med življenjem v mestnem in podeželskem okolju, skladne z načrtovano gospodarsko politiko, potrjuje statistika: v štirih desetletjih, med letoma 1931 in 1971, je delež kmečkega prebivalstva v primerjavi z drugimi družbenimi plastmi padel s pribl. 60 % na pribl.

20 % (Slavec Gradišnik 2008: 18).

Proučevanje mest in urbanizacije je bilo torej utemeljeno s potrebo po zajetju celotne družbene in profesionalne strukture. Zanimivo pa je bilo tudi z metodološkega stališča: »Etnološko preučevanje Ljubljane, kakor tudi drugih in drugačnih mestnih naselij, vsebuje probleme, ki utegnejo biti v resnici teoretično zanimivi« (Kremenšek; cit. v Klobčar 2012: 42). Pri tem se je Kremenšek zavedal zapletenosti prepletanj, ki bi jih danes opredelili kot pripadnost različnim skupinam oz. identitetam. »Vprašanje urbanizacije, deagrarizacije in temu podobno zadevajo potemtakem različne pojavne oblike, še prav pogosto take, ki jim je težko pripisati kakšen koli 'čisti značaj'« (Kremenšek; cit. v Klobčar 2012: 42). Preučevanje mestne delavske kulture je bilo torej neizbežno za etnografijo in pozneje etnologijo, saj se je popolnoma spremenila družbena struktura prebivalstva. Pa vendar je bilo v naslednjih desetletjih (ali še dlje) treba preliti veliko črnila in velikokrat spregovoriti, da se je nova problematika raziskav sodobnega načina življenja in kulture neagrarnih okolij in skupin vendarle zakoreninila kot etnološko relevantna (Slavec Gradišnik 2008: 20). Tudi danes je po mojem mnenju premalo preučevanja mestnega prebivalstva, morda bi si Kremenšek celo mislil, da smo v etnologiji naredili kakšen korak nazaj pri obravnavi mestnega in delavskega prebivalstva v urbanih okoljih.

10

4. METODOLOGIJA IN TERENSKO DELO

Kot sem že omenil na temo razvoja Šentvida in podobnih krajev, ki so jih doleteli podobni procesi po vojni, ni ogromno napisanega. Pa vendar sem se uspel podatkovno in teoretično podkrepiti z branjem literature, ki je vezana predvsem na zgodovino Šentvida, kot tudi z branjem literature o drugih mestnih četrtih po Ljubljani. Pomagalo mi je tudi branje etnoloških in antropoloških zbornikov o urbani etnologiji, saj sem tako uspel spoznati klasične raziskave, ki so bile opravljene v znanstveni stroki. To mi je bilo tudi v pomoč pri moji študiji, saj sem se tudi sam loteval naloge podobnega koncepta. Ker živim v Šentvidu, mi terensko delo seveda ni predstavljalo problema, še posebej ne zaradi večkratnega zapiranja države zaradi epidemije Covida-19. V času zaprtja države in pisanja diplomske naloge, sem res dodobra spoznal svoj lastni kraj. Prav ta čas mi je dal izredno veliko podrobnega znanja o Šentvidu in njegovi zgodovini.

Za odgovarjanje na vprašanje, ki sem si ga zastavil v naslovu naloge, o primarni prostorski identiteti krajanov, sem sprva mislil, da bi si pomagal z anketami, v kateri bi krajani pojasnili svoja stališča glede njihove identitete. Pa vendar sem prišel do spoznanja, da z anketami ne bi mogel doseči vseh oz. večine prebivalcev Šentvida, zato bi bil vzorec metodološko ne reprezentativen in premajhen za posploševanje. Zdelo se mi je irelevantno individualno odgovarjati na to vprašanje, saj je to vprašanje zaprte oblike, tako da je možen odgovor s preprostim da ali ne. Najprej sem se želel prepričati, ali so prebivalci kraja sploh kdaj pomislili na izključno ti dve identiteti. Prav tako me je zanimalo, ali krajani mahajo z »identitetnimi zastavami« Šentvida ali Ljubljane, ali pa to ne igra vloge v njihovem vsakdanjiku? Z anketo seveda to ni bilo možno raziskati, saj sem spraševal le za ti dve možnosti identitete kot edini opciji. S tem bi jim sugeriral odgovor kot izbiro med tema dvema možnostma. Ni pa nujno, da se vsi identificirajo ravno s tema dvema identitetama. Od te ideje sem tako kmalu odstopil in se lotil bolj selektivnega pristopa k terenskemu delu in k iskanju sogovornika.

Ko sem morebitnim sogovornikom omenil, da bi se pogovarjal o Šentvidu po drugi svetovni vojni, mi je večina ljudi začela razlagati in pripovedovati o najbolj splošno znanih zgodovinskih dogodkih v Šentvidu, kot so: Vižmarski tabor, gradnja zavodov, arheološke najdbe in tako dalje … To pa zato, ker o Šentvidu po drugi svetovni vojni in procesih, ki so se odvijali, sploh niso mislili.

11

Tako sem vedel, da potrebujem sogovornika, že zaradi pomanjkanja informacij o urbanizaciji v Šentvidu, kot tudi o procesu priključitve kraja urbani Ljubljani. Prav o tem času sem hotel izvedeti več, zato sem iskal sogovornike v institucijah, za katere sem vedel, da bi mi znali kaj več povedati. Klical sem v Zavod sv. Stanislava, tam so mi predlagali, naj se obrnem na tamkajšnjega profesorja zgodovine, s katerim sva se sestala in imela krajši pogovor, ki pa je tekel predvsem o mojem terenskem delu in iskanju sogovornikov. Profesor mi je dal vrsto zelo premišljenih napotkov in celo več kosov literature, ki sem jih nato naknadno prebral. Prav to srečanje mi je dalo možnost opravljanja terena v Zavodu sv. Stanislava, kar je bilo že samo po sebi zanimivo, saj je to stavba z ogromno zgodovine in ob tem terenu me je prešinilo, da so Škofovi zavodi popoln primer identitete prostora. Te ugotovitve, kot tudi zgodovino stavbe, bom postopoma pojasnil v nadaljevanju naloge. Po neuspelem poskusu, da pridobim sogovornika, sem nato poklical v Četrtno skupnost Šentvid. Prav v upanju, da mi lahko posredujejo nekoga, ki je domačin in živi tukaj že celo življenje, tako da je lahko bil priča tem procesom, katere preučujem v svoji študiji. Tam so mi posredovali tri kontakte, za katere so bili mnenja, da bi mi znali, kaj več povedati. Žal se je od teh treh kontaktov samo eden odzval na vabilo za pogovor. Tako sem stopil v stik z gospodom Branetom Kopačem, s katerim sva se pozneje sestala na pogovoru v enem od šentviških lokalov. Sogovornik je zelo informiran o svojem kraju, kar pa ni čudno, saj je bil od vedno zelo angažiran v lokalni skupnosti, in to v različnih vlogah. Izredno sem bil zadovoljen z informacijami, ki sem jih uspel pridobiti s pogovorom, ki je trajal 47 minut. Z dovoljenjem sogovornika sem pogovor snemal in ga za potrebe diplomske naloge tudi transkribiral. Pogovor je bil polstrukturirane vrste, saj menim, da prav ta način prispeva k bolj sproščeni komunikaciji, ker vprašanja lahko sproti dopolnjuješ ali sogovorniku podrobneje razložiš nerazumljiva vprašanja. Razen mogoče prvega splošnega vprašanja, v katerem se je sogovornik na kratko predstavil, so bila vprašanja po večini odprtega tipa. Med pogovorom nisem sledil vrstnemu redu vprašalnika. Sledil sem toku pogovora, prilagajal sem jih glede na situacijo, ob tem sem pa tudi poskušal misliti na cilje, ki sem jih želel doseči s pogovorom. Vprašanja odprtega tipa omogočajo sogovornikom, da se izrazijo z lastnimi besedami, in ne sugerirajo odgovorov, prav tako pa dobi sogovornik občutek, da mu raziskovalec ne sugerira odgovorov. Moj vprašalnik je bil sestavljen iz 12 vprašanj, ki sem ga sestavil sam. Ta pogovor, kot tudi lastne ugotovitve, bom po predstavitvi kraja ter njegovega razvoja prav tako predstavil v samostojnem poglavju.

12

5. ŠENTVID DANES

Šentvid je danes del urbane Ljubljane in spada pod Mestno občino Ljubljana. Nosi ime četrtne skupnosti, ki vključuje tudi mestne četrti: Pržan, Vižmarje, Brod, Podgora, Poljane in bližnje samostojne vasi-naselja: Stanežiče, Medno, Gunclje, Dvor. Območje četrtne skupnosti zajema skrajen severno-zahodni del ljubljanske občine. Naravne meje četrtne skupnosti so: Šentviški hrib na desni strani ter reka Sava na severni strani, ki jo razmejuje od Četrtne skupnosti Šmarna Gora. Skoraj polovico površine Četrtne skupnosti Šentvid, ki meri skoraj 16 km² (natančneje 1583 ha), pokriva prav gozdnata površina Šentviškega hriba. Po najnovejših podatkih, ki so iz leta 2014, ima četrtna skupnost 14.025 prebivalcev (ČS Šentvid: spletni vir).

Sami občini Ljubljana je bil Šentvid priključen šele po vojni leta 1991. Šentvid je bil samostojno naselje z lastno občino do leta 1961, dokler niso z odredbo 4. januarja 1961 združili doslej samostojna naselja Podgora, Poljane, Trata, Zapuže, Pržan, Šentvid, Vižmarje in Brod v naselje Šentvid. Leta 1963 je sledila še priključitev novega skupnega naselja Šentvid k občini Šiška (Škrbinc 2011: 7). Četrtna skupnost Šentvid je bila ustanovljena kot ena izmed sedemnajstih četrtnih skupnosti z aktom o Spremembah in dopolnitvah statuta Mestne občine Ljubljana, ki ga je mestni svet sprejel na svoji seji, dne 15. januarja 2001 (ČS Šentvid: spletni vir). Šentvid je danes predvsem znan kot izobraževalno središče s tremi osnovnimi šolami, dvema gimnazijama in pa ločeno enoto višje šole, prav tako je znan po šentviškem predoru, ki nemalokrat povzroča probleme dnevnim migrantom, ki odhajajo ali prihajajo v službo iz Ljubljane. Podobno je s Celovško cesto, katero ljudje tudi asociirajo s krajem, ta se začne prav v Četrtni skupnosti Šentvid.

13

Slika 1: Šentvid ter Prušnikova ulica v smeri proti cerkvi sv. Vida (Hrastar 2017)

V preteklih letih se je veliko ljudi, kot tudi družin, odločilo za bivanje v Šentvidu, saj so s tem vsaj nekoliko pridobili na ceni nepremičnin in najema stanovanja v primerjavi s cenami nepremičnin znotraj obvoznice. Temu danes ni več tako, je pa Šentvid še vedno zaželen kraj za bivanje predvsem zaradi bližine Ljubljane. Danes so cene skoraj podobne tistim v preostalih mestnih četrtih Ljubljane, saj smo skozi leta videli neprestano astronomsko rast cen nepremičnin, tudi v četrtih nekoliko izven strogega središča mesta. Kraj torej privablja nove prebivalce zaradi dostopnosti do centra Ljubljane, avtocestne obvoznice, kot tudi do gorenjske avtoceste. Poleg omenjenih izobraževalnih ustanov ima kraj Šentvid tudi več enot vrtca, svoj zdravstveni dom, lekarno, trgovine, gasilski dom, knjižnico, skratka vse potrebne storitve in infrastrukturo. Za lažje razumevanje Šentvida in njegovega razvoja v to, kar je danes, pa bom v naslednjem poglavju, naredil pregled zgodovine kraja, ki je velikokrat povezan prav z določeno šentviško znamenitostjo ali zgodovinskim dogodkom.

14

6. PREGLED ZGODOVINE ŠENTVIDA

V tem poglavju bom naredil celovit pregled zgodovine kraja, ki je pravzaprav zelo bogata, kot tudi pomembna za preostali slovenski prostor. Šentvid je majhen kraj, zato se njegova zgodovina zelo veliko prepleta z drugimi bližnjimi kraji. Prav zaradi tega ni mogoče razčleniti zgodovine kraja strogo po neki kronološki časovni premici. Zgodovinski pregled bom zaključil z obdobjem druge svetovne vojne, saj so se po tej vojni začeli procesi intenzivne urbanizacije in posledično demografske rasti. Te procese bom opisal v ločenem poglavju. Pregled zgodovine bom začel s starejšo preteklostjo, in sicer s Šentvidom pred prihodom Slovanov.

6.1. ŠENTVID PRED PRIHODOM SLOVANOV

Šentvid je prav gotovo bil naseljen že v kameni dobi, sicer ne poznamo nobenih najdb iz tistega časa, pa vendarle lahko sklepamo, da je bil ta prostor od nekdaj selitveno, kot tudi pozneje trgovsko, ključen, saj poteka skozi te kraje naravni prehod, ki povezuje Celovško kotlino z Ljubljansko. Šentvid se je zgodovinsko razvijal ob hribu Velika Trata, na katerem je v nekem obdobju stala celo prazgodovinska trdnjava, ki ustvarja naravno pregrado ob zahodni strani naselja in je del Polhograjskih dolomitov. Vidnejše ostanke so na hribu in njegovi okolici pustila mnoga ljudstva in kulture (Savnik 1971: 386). Na območju Četrtne skupnosti Šentvid je kar sedem arheoloških najdišč, vpisanih v register kulturne dediščine. Koncentracija najdišč je gotovo posledica prav ozkega naravnega prehoda pri Mednem, ki ga je ustvarila reka Sava.

Ta prehod je moral biti že v preteklosti ena bolj prometnih poti. Ne pretiravam, če rečem, da so se skozi ta prehod premikala in selila vsa pomembnejša ljudstva, ki so se kadarkoli znašla na slovenskih tleh.

V Šentvidu je bila najdena bronasta sulična ost, ki sodi v čas kulture žarnih grobišč, periodično torej v čas pozne bronaste dobe. Nobenih podatkov pa na žalost nimamo, ob kakšni priliki je bila najdena, podrobnejše ne poznamo niti mesta najdišča. To pa je po dosedanjih odkritjih najstarejši predmet, ki izpričuje prisotnost človeka v Šentvidu (Gabrovec 2007: 160). Drugo odkrito gradivo iz šentviškega območja je že mlajše. To je preluknjan brusni kamen, ki je bil v uporabi v halštatskem obdobju. V ta čas sodi še puščična ost. Viri obe najdbe uvrščajo v Šentvid, natančnega nahajališča pa ne poznamo. Pod arheološka najdišča v Šentvidu lahko tudi štejemo gradišče Velika Trata nad Pržanom. Domnevamo lahko, da je bilo na tem hribu

15

zanesljivo halštatsko naselje. Ta kraj je torej že poselilo prebivalstvo stare železne dobe, ki je ustvarilo kulturo, ki je bila ena vodilnih tega časa v tem delu Evrope. Na hribu lahko še vedno poznavalec vidi ostanke obrambnih nasipov iz tega časa (Gabrovec 2007: 161). Iz poznega latenskega obdobja, to je čas tik pred prihodom Rimljanov, je bil odkrit keltski novec, najden je bil v gramozni jami pred Šentvidom. To so skromni podatki, ki jih imamo o prostoru današnjega Šentvida do prihoda Rimljanov. Njihov prihod pa označuje ustanovitev Emone (Gabrovec 2007: 161). Emona je nedvomno neposredno pogojevala tudi življenje v svoji okolici, s tem tudi današnje šentviško območje. O tem nam govori predvsem emonski vodovod, ki ima svoje zajetje v Zlatem studencu, ki so ga ljudje lokalno imenovali kar »Slatek«. Viri navajajo, da so na šentviško področje vezane tudi najdbe rimskega denarja. Tako so našli, 17.

avgusta 1852, pri cerkvi sv. Roka v Dravljah, v skalni razpoki, kakšnih 50 srebrnikov, celo zlatnikov iz tretjega stoletja po Kr. (Gabrovec 2007: 162). V Dravljah so najdena tudi vzhodnogotska grobišča, kjer je bilo pokopanih 48 njihovih pripadnikov, pokopanih v njihovi noši in z njihovimi statusnimi simboli. Nekropola sodi v čas zadnjih desetletij 5. stoletja po Kr.

S tem lahko naš pregled zgodovine Šentvida, do prihoda naših prednikov Slovanov, zaključimo. O njihovem življenju na prostoru današnjega Šentvida nimamo nobenih podatkov.

Vemo pa, da je pozneje, s sprejemom krščanstva postala cerkev tista odločilna ustanova, ki je že prebivalcem srednjeveškega Šentvida narekovala način življenja ter oblikovala njihov jezik in kulturo (Gabrovec 2007: 162).

6.2. PRVE OMEMBE ŠENTVIDA

Kraj Šentvid oz. cerkev v Šentvidu je v pisnih virih prvič omenjena leta 1262 kot (plebanus Sancti Viti), čeprav naj bi po vsej verjetnosti naselje in župnija na današnjem območju obstajala že vsaj od 11. stoletja. Beseda Šentvid je sicer zloženka besede šent sveti in Vitus oz. Vid, svetnik, kateremu je posvečena župnijska cerkev (Snoj 2009: 411). Dolga leta se je za naselje uporabljalo nemško obliko imena Sankt Veit. Kot župnija Šentvid nad Ljubljano, pa je neposredno omenjena leta 1274 (plebs sancti Vitti supra Laybacum) (Pirnat 2007: 241). Ker ima naselje prastaro naselbinsko kontinuiteto, se domneva, da je prva predromanska pokopališka kapela stala pod Šentviškim hribom že v 10. stoletju. Kasnejši cerkvi, obstajali naj bi vsaj dve, romanska (konec 11. stol) in pozno gotska (začetek 16. stol), pa sta bili pomaknjeni bolj v ravnino. Stali sta na prostoru, kjer je danes Celovška cesta, za stavbo bivše tovarne Galant. Za predromansko in večjo romansko stavbo nimamo arheoloških dokazov, vendar o obstoju govori lokacija starega župnišča, ki je bil v uporabi vse do leta 1913 in stoji pod

16

Šentviškim hribom. Drugi argument je ustno izročilo očividcev, ki so bili priča rušenju neidentificiranih zidov, ki so jih našli ob gradnji Celovške ceste. Lokacijska kontinuiteta je med najbolj trdnimi konstantami v gradnji cerkva, ki se pogosto vežejo celo na poganska svetišča. Zato je obstoj romanske cerkve na tem območju dokaj verjeten (Pirnat 2007: 241). Ti podatki pričajo tudi o tem, kako je bilo umeščeno staro naselje Šentvid pod samim hribom, od katerega je zaradi gradnje ceste ostalo bolj malo starih stavb. Med leti 1408 in 1584 so, zanimivo, Šentvid pogosto celo napadali in požigali Osmani. Navsezadnje o nevarnosti

»turških vpadov« nam pričata bližnja Grmada ter Šmarna gora, na katerih so imeli vedno pripravljeno grmado na svojem vrhu, zagorela pa je takoj, ko je straža zagledala kresove na hribih v daljavi. S tem so opozarjali na prihajajočo nevarnost. To je bila nadvse domiselna ljudska signalizacija (Kunaver 2007: 26). Razsajala pa je tudi kuga, ki je zlasti sredi 17. stoletja terjala veliko življenj. Zaradi te bolezni so se že sredi 16. stoletja mestne in cerkvene oblasti umaknile v Kamnik oz. Gornji Grad (Župnija Šentvid: spletni vir). Družbeno in kulturno življenje je na tem območju dirigirala župnija Šentvid, ki ni bila pomembna le za prostor, ki ga obsega moje preučevanje, temveč tudi za sosednje kraje. Današnja cerkev, ki lahko rečemo, da je ena od glavnih znamenitosti Šentvida, stoji na temeljih gotske cerkve, ki je bila verjetno zgrajena v prvi polovici 15. stol. V matrikuli iz leta 1749 je omenjeno, da je v zvonik treščila strela, ubila zvonarja in povzročila požar, ki je zvonik uničil. Cerkev je bila v renovacijah v naslednjih desetletjih vedno bolj barokizirana. Zaradi nesreč, prezidav in pomanjkanja prostora so se leta 1793 odločili za gradnjo nove cerkve, ki je stilno tipični primer avstrijskega baročnega klasicizma. V grobem so cerkev dokončali leta 1797, ko je bila posvečena. Leta 1855 so se odločili za povečanje cerkve. Potres 1895. leta, ki je močno poškodoval prezbiterij, je prenovo samo še pospešil (Pirnat 2007: 242).

6.3. ZLATO OBDOBJE ŠENTVIDA

Druga polovica 19. stoletja je za Šentvid pomenila nekakšno »zlato obdobje« – tako poimenovanje se mi zdi primerno za opis časa, če upoštevamo, kaj vse je sam kraj pridobil v kratkem obdobju, sicer v veliki meri zahvaljujoč progresivnemu vodenju župnije Šentvid z Blažem Potočnikom na čelu. Cerkev je podobno kot stoletja pred tem držala primat v kulturnem oblikovanju kraja. Kar se v Šentvidu ni izkazalo za slabo stvar, saj so si v 1860ih letih kar sledile letnice pomembnih dogodkov ali pa raznih ustanovitev, ki so bile ključne za narodno zavest njegovih prebivalcev, v času, ko so se v večini slovensko govorečih dežel prizadevali za zedinjeno Slovenijo. To je bilo po obdobju represije v obliki Bachovega absolutizma, ko so

17

bile politične želje Slovencev potlačene, zato se je moralo narodno prebujanje preseliti na kulturno področje.

Ko so bile oktobra leta 1860 vrnjene avstrijskim narodom ustavne svoboščine, je tudi v slovenskih deželah zavladalo živahno kulturno življenje. Zgodil se je pravi razmah čitalništva.

Čitalnice so bile ustanovljene že leta 1861 v Trstu, Mariboru in Ljubljani (Hudolin, Lesar in Zdravlje 2016: spletni vir). Dokaj kmalu po ustanovitvi čitalnic v večjih slovenskih centrih je Blaž Potočnik, župnik Šentvida skoraj 40 let, na prigovarjanje pobudnika slovenskih čitalnic dr. Janez Bleiweisa leta 1866 ustanovil čitalnico v Šentvidu. Redno so prirejali »besede« in s tem vnesli v Šentvid popolnoma nov duh in kulturno življenje. Narodna čitalnica v Šentvidu je bila prvo slovensko društvo na vasi (Poje 2007: 216). Čitalnica je postala predhodnica knjižničarstva v Šentvidu, saj je tudi s pomočjo čitalnice bralna kultura postajala vse višja. In prav iz čitalnice so leta 1908 ustanovili »Ljudsko knjižnico v Št. Vidu nad Ljubljano«.

Knjižnica je bila samostojna, neodvisna, torej ni delovala pod okriljem Blaž Potočnikove čitalnice. Knjižnica je skozi leta velikokrat zamenjala lokacijo, pa vendar je bogata zbirka knjig končno našla dom leta 1949 v stavbi, kjer je še danes, na koncu Prušnikove ulice. Knjižnica danes deluje v okviru Mestne knjižnice Ljubljana (Kunaver 2007: 9). Ker je bila dvorana, v kateri je prej delovala čitalnica po koncu prve svetovne vojne v zelo slabem stanju, so leta 1926 zgradili nov, 154 kvadratnih metrov velik Ljudski dom, v njem so se odvijale predvsem mnoge gledališke predstave. Z ustanovitvijo knjižnice je namreč čitalništvo zamiralo in ni imelo več potrebe po svojih lastnih prostorih. Ljudski dom je tako služil za gledališko igro in do začetka druge svetovne vojne se je v njem odvijalo tudi po šest predstav na leto (Arhar 2007: 439). V Ljudskem domu, ki je bil zgrajen ob šestdesetletnici ustanovitve čitalnice, se še danes vrstijo mnoge predstave, koncerti, razni krožki, praznovanja in valete.

Če se za malenkost vrnemo k temi zedinjene Slovenije in narodnega prebujenja, pa ne moremo mimo dogodka, ki se je zgodil le nekaj let po ustanovitvi čitalnice. Leta 1867 je bila v dunajskem parlamentu sprejeta centralistična ustava. Pri vseh nenemških narodih se je proti tej ustavi pojavil odločen upor. Kmalu so se začeli tabori tudi v Sloveniji. To so bila predvsem politična zborovanja na prostem. Vodili so jih tako imenovani »mladoslovenci«. Tako se je imenovala liberalno usmerjena struja, ki je bila zbrana okrog časopisa Slovenski narod. Za Šentvid je pomembno to, da je največji tabor bil prav Vižmarski tabor, ki se je zgodil 17. maja 1869 na binkoštni ponedeljek na Vižmarski gmajni. Udeležilo naj bi se ga okoli 30.000 ljudi iz vseh slovenskih koncev. Vodil ga je »staroslovenec« dr. Janez Bleiweis, za njegov uspeh pa

18

je imel velike zasluge tudi takratni šentviški župnik Blaž Potočnik. Na taboru so zahtevali avtonomno, zedinjeno Slovenijo in enakopravnost slovenskega in nemškega jezika (Župnija Šentvid: spletni vir). Ker so tabori krepili slovenski nacionalizem, jih je konservativna Avstro- Ogrska vlada že leta 1871 prepovedala. Tabori so bili pomembni zaradi sporočila, ki so ga pošiljali, poudarjali so namreč združevanje slovenskih pokrajin ter zvezo z ostalimi jugoslovanskimi narodi v monarhiji. Tabor je, četudi samo za kratek čas, zbližal slovensko politiko k enotnosti. Ta je bila namreč v letih poprej v hudem boju zaradi deželnih volitev.

Organizatorji so se na vsak način poskušali izogibati nasprotjem med klerikalci in liberalci, te so namreč razdvajale narod. Zdi pa se, da je postal narod v letih po taborskem gibanju razdvojen kot še nikoli poprej. V letih po taborih se je spet podobno bil hud politični boj. Obe politični struji sta zaradi taborskega gibanja uspeli obdržati shode kot eno od sredstev za nagovarjanje ljudi, a najpomembnejše sredstvo je ostal časopis. Zgodile so se tudi spremembe v politični taktiki. Prva je bila ta, da se liberalci niso več naslanjali na podeželje v želji po političnih točkah, pač pa pri meščanstvu. Konservativna politika pa je zaznala, da ima velik potencial med podeželskim prebivalstvom, in ti osnovni elementi taborov, so se z velikimi političnimi shodi znova pojavljali na prizorišču (Kosmač: spletni vir). Osrednji stranki na Kranjskem, katoliška narodna in narodno napredna stranka, sta tako še na začetku 20. stoletja nepopustljivo vztrajali pri tako imenovanem kranjskem prepiru (klerikalno – liberalnem sporu), saj je prevladovalo vprašanje, katera načela, katoliška ali svobodomiselna, liberalna, naj bodo temelj narodovega življenja. Spor je odločilno opredeljevalo idejne in politične cilje obeh strank (Perovšek 2005: 13). Stališča obeh polov bodo postala vidna tudi pozneje pri gradnji Škofovih zavodov v Šentvidu.

Začetki šolstva v Šentvidu segajo v daljno leto 1836, ko je župnik Blaž Potočnik ustanovil zasebno šolo. Že pred tem naj bi obstajala nedeljska šola, na kateri so poučevali v slovenskem jeziku. Blaž Potočnik se pred letom 1848 ni pretirano zavzemal za državno šolo, saj bi v njej pouk moral potekati v nemščini. Tako je lahko v zasebni šoli otroke iz Šentvida in okoliških krajev učil v maternem jeziku (Okoliš 2007: 310–311). Po letu 1848 je prišlo do sprememb politike Avstrijskega cesarstva, saj je ta zaradi vojaškega poraza s Prusijo popustilo liberalnim zahtevam, med katerimi so bile na vidnem mestu prav ljudsko šolske zahteve. Šentvid je tako po dolgih letih prizadevanja dobil svojo ljudsko šolo, zgrajena je bila leta 1866. Leta 1868 se je začel redni pouk na šoli. Šola se je nahajala nasproti cerkve sv. Vida v Šentvidu. Ob ustanovitvi šentviške šole je šolska občina zajemala območje celotne župnije Šentvid, ki sta jo sestavljali krajevni občini Šentvid in Zgornja Šiška. Všolani pa so bili tudi otroci iz bolj

19

oddaljenih krajev kot recimo iz Spodnje Šiške, Polhovega Gradca in Medvod. Skratka, šola je pokrivala veliko večje območje (Okoliš 2007: 321). Kasneje leta 1911 so zgradili novo, večje poslopje, v katerem šola deluje še danes. Leta 1956 so ji podelili ime, po narodnem heroju Francu Rozmanu-Stanetu, ki ga nosi še danes. Na območju šentviške občine so se ob ustanovitvi šole leta 1868 ob nenehnem večanju prebivalstva in širjenju matične šole v Šentvidu ustanovile tudi druge samostojne osnovne šole. Če je bila ustanovitev šole v Zgornji Šiški leta 1882 predvsem posledica tradicionalnih nasprotij med Šentvidčani in Šiškarji, pa je potrebno ugotoviti, da je nastanek vseh drugih šol tesno povezan z urbanizacijo prostora, kot tudi s priseljevanjem prebivalstva, ki je bilo intenzivno zlasti po drugi svetovni vojni. Nove šole so tako dobile tudi nekdanje vasi, zdaj mestne četrti, Vižmarje – Brod (1976), Koseze (1977), Dravlje (1980), prav tako je sam Šentvid že leta 1958 dobil svojo drugo osnovno šolo, potem ko je takoj po vojni leta 1945 dobil svojo gimnazijo (Okoliš 2007: 324). Drugi osnovni šoli so podelili herojsko ime Alojza Kebeta, ki so jo po letu 1991 spremenili preprosto v Osnovna šola Šentvid. Ugotovimo lahko, da je Šentvid tudi v preteklosti bil izobraževalno središče, saj so šele pozneje sledile ustanovitve drugih osnovnih šol. To pomeni, da so dolga leta otroci iz sosednjih krajev, celo drugih občin, potovali v šolo v Šentvid nad Ljubljano.

V Škofijskem listu je 30. avgusta 1898 ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič v članku z naslovom Poziv častiti duhovščini nepričakovano objavil novico, da razmišlja o gradnji katoliške gimnazije oz. zavoda v Ljubljani. Da z gradnjo misli resno, so opozarjali tudi vsi zapisi in pozivi, ki jih je v naslednjih mescih naslavljal na vernike in duhovnike v svoji škofiji.

Napovedana gradnja je med politično liberalno oz. svobodomiselno usmerjenim polom slovenske politike, že po nekaj tednih, naletela na odkrito nasprotovanje (Jernejčič 2007: 325).

Gradnji je najbolj nasprotoval dr. Ivan Tavčar, ki je v ideji škofovih zavodov videl predvsem

»duševno zasužnjenje naroda« (Okoliš po Hribar 2005: 78). Takratni ljubljanski župan in liberalni politik dr. Ivan Hribar je bil za razliko od Tavčarja škofovi pobudi zelo naklonjen. Bil je eden redkih članov liberalne stranke, ki je gradnjo v mestu brez zadržka pozdravil. Po zgledu češke Prage je imel pred očmi predvsem povečanje in polepšanje mesta, ki bi ga zavodska poslopja mestu nedvomno prinesla. To je bil namreč tudi moto vsega njegovega županskega prizadevanja (Okoliš 2005: 77). Posebej skeptičen je bil do gradnje tudi ljubljanski kapitelj, ki je sicer podpiral zamisel o ustanovitvi šole in spremljajočega zavoda za dijake, a se je bal prevelikih stroškov in se je bolj nagibal k povečanju že obstoječega Alojzijevišča v stari Ljubljani. Ob vseh pomislekih, ki so spremljali Jegličev projekt, se je zdelo, da bo vprašanje lokacije bodoče gimnazije še najlažje rešljivo. Od prve javne pobude je bil Jeglič trdno

20

prepričan, da bo zavod stal na škofijskem posestvu okoli cerkve sv. Petra v Ljubljani. To zemljišče konec 19. stoletja, če odštejemo nekaj škofijskih hlevov, še ni bilo pozidano in je imelo izrazito kmečko podobo. Gradnja na tej lokaciji je padla v vodo zaradi tega, ker je občina Ljubljana že imela v načrtih gradnjo cest na tem območju, ki pa bi jih gradnja večjega poslopja onemogočila (Jernejčič 2007: 326). Kandidati za lokacijo in gradnjo zavoda so postali mnogi kraji iz vseh koncev osrednje Kranjske. Med drugimi tudi Medvode, Ježica, Logatec in Vrhnika. Kasneje se je škof za gradnjo zavoda odločal med dvema lokacijama, Kamnikom in Šentvidom. Vendarle se je, ob težkih finančnih in lokacijskih dilemah odločil za gradnjo v Šentvidu. Ključen faktor za začetek gradnje zavodov v Šentvidu je bila tudi bližina Ljubljane.

Gradnja se je pričela leta 1901 in končala leta 1905, ta se je na koncu izkazala za mnogo dražjo kot so sprva predvidevali. Ne glede na vse, se je pouk v novem poslopju začel že septembra leta 1905. Tako so zavodi postali prva popolna (8-letna) gimnazija s slovenskim učnim jezikom (Okoliš 2005: 93). Slabih 10 let so zavodi nemoteno delovali. Šentvid in njeni prebivalci pa so v naslednjih nekaj desetletjih občutili nekatere grozote, ki jih prinese vojna. V obeh vojnah pa so imeli Škofovi zavodi vidno, vendar dokaj tragično vlogo.

6.4. OBDOBJE SVETOVNIH VOJN

Slovenski kraji in ljudje so gorje prve svetovne vojne občutili vseobsegajoče. Od 28. junija 1914, od dne, ko je pod streli Gavrila Principa v Sarajevu padel avstro-ogrski nadvojvoda in prestolonaslednik Franc Ferdinand, se je sleherna slovenska družina negotovo in šepetajoče spraševala, ali bo diplomacijam evropskih držav uspelo obdržati mir, ali pa se bodo evropske države spopadle v vojni. Smrt avstrijskega prestolonaslednika, za katerega so mnogi slovenski politiki verjeli, da bo rešil južnoslovansko vprašanje v monarhiji, je Ljubljano odela v črne zastave, slovenski častniki pa so izšli z črnim robom (Svoljšak 2007: 535). Na nedeljo, 26.

julija 1914 je zvonjenje cerkvenih zvonov, raznašanje letakov, nabijanje oglasov oznanilo mobilizacijo. Avstro-Ogrska je Srbiji napovedala vojno. Na bojni klic naj bi se leta 1914 odzvalo 30.000 Slovencev, ki so postali pripadniki 3. korpusa. Vse skupaj naj bi v vojni sodelovalo okoli 160.000 slovenskih vojakov (Svoljšak 2007: 537). Na začetku vojne so bili večinoma poslani in situirani na Galicijski fronti, nekateri pa so tudi služili na bojišču v Srbiji in Črni gori. Pomlad 1915. leta je mnoge slovenske vojake pripeljala na novo bojišče, braniti so namreč prišli domače slovensko ognjišče, saj se je ob Soči 24. maja odprla nova fronta.

Italija je svoji nekdanji zaveznici napovedala vojno in ob Soči je potekal južni del 600- kilometrske fronte med Italijo in Avstro-Ogrsko (Svoljšak 2007: 540). Tekom vojne se je tudi

21

ogromno šentviških mož odzvalo na cesarjev poziv k mobilizaciji. Podatka o tem, koliko mož iz območja župnije je sodelovalo v vojni, nisem zaznal. Seznam padlih, ki ga je sestavil Jože Arhar s pomočjo matične knjige v župnijskem arhivu, pa vsebuje imena 91 padlih vojakov, kar pomeni 1.93 % prebivalstva celotne župnije Šentvid. Ta je bila takrat sestavljena iz dveh občin, in sicer občine Šentvid in občine Zgornja Šiška. Zaradi izgube mož, bratov, očetov in prijateljev so prebivalci še kako občutili utrip vojne v svojem lastnem kraju.

Na novo zgrajena stavba, v kateri je od leta 1911 delovala ljudska šola, je med vojno postala vojašnica in tudi improvizirana zasilna bolnišnica. Podobno usodo so doživeli še dokaj novi Škofovi zavodi. Po mobilizacijskem načrtu je avstrijska oblast predvidevala le 191 vojaških zdravstvenih ustanov s skupno kapaciteto 16.708 ležišč, kar je smešno malo. Spričo vojne takšnih razsežnosti je tako za vse večje število ranjencev, ki so prihajali s front, začelo primanjkovati prostora, zato so često za potrebe ranjencev in v škodo civilnega prebivalstva, uporabljali bolnišnice civilnega značaja (Šimac 2005: 144). Ljubljanski knezoškof Jeglič se je zavedal, da je Zavod sv. Stanislava zaradi svoje odlične lege tik ob železnici in zaradi svoje prostornosti lahko zelo vabljiv za vojaške oblasti. Ker je želel, da ne bi zasegli vseh Škofovih zavodov, saj bi tako lahko nadaljevali s poukom, je škof Jeglič sam ponudil del stavbe v vojne namene. V prvih mesecih spopadov se zavoda še ni dotaknila senca vojne (Šimac 2005: 144).

Prvi ranjenci so namreč v zavod prispeli šele 28. decembra 1914 (Šimac 2005: 145). Do močno povečanega števila ranjencev je prišlo z vzpostavljeno soško fronto, maja leta 1915. Do konca vojne se je tako v zavodih zdravilo več kot 38 tisoč ranjencev iz različnih koncev monarhije (Šimac 2005: 150). Mnogi od teh ranjencev so se vrnili domov v nove države in domovine, tako tudi slovenski vojaki, ki so se vračali z bojišč ali iz ujetništva. Škofovi zavodi pa so, kakor je škof Jeglič hotel, nadaljevali s poukom vsa vojna leta.

Ime velika vojna je torej za Slovence in njihovo vojno izkušnjo povsem upravičen termin, saj moremo edino s takšnim poimenovanjem svetovne vojne zajeti mnogoobraznost velikega spopada, v katerem je umrlo več kot 10 milijonov vojakov, od tega pa tudi okoli 35.000 Slovencev ter jih je še enkrat toliko pohabila, preživele pa zaznamovala za celo življenje (Svoljšak 2007: 535). Prebivalci slovenskih dežel so prvo svetovno vojno izkusili kot vojaki, vojni ujetniki, za katerih usodo je trepetala prenekatera slovenska družina, postali so begunci, občutili so pest tuje vojaške okupacije in živeli v neposredni bližini jeklene toče, ko je v slovensko zemljo zarezala soška fronta, njen odjek pa so slišali tudi prebivalci v notranjostih

22

slovenskih dežel. Pestili so jih lakota, pomanjkanje, bolezen … in neusahljivo upanje na konec vojne (Svoljšak 2007: 544).

Šentvid je bil poleg cerkvenega in kulturnega centra v širšem prostoru tudi gospodarsko in obrtno središče. Kraj je bil poleg sosednjih Vižmarij znan po svojih lesnih obrteh, predvsem po mizarjih. V slovenskem prostoru imamo poleg Solkana le še v Šentvidu z okolico zbranih toliko mizarjev na enem mestu. Sodarstvo pa lahko zasledimo predvsem v krajih bolj proti reki Savi (Vižmarje, Brod, Tacen). Z lesom bogati gozdovi, bližina Ljubljane in lega ob pomembnih kopenskih in vodnih prometnicah iz Ljubljane na Gorenjsko so prispevali k razvoju lesnih obrti v Šentvidu in krajih, povezanih z njim. Sicer pa začetek mizarske obrti povezujemo z letnico 1840, ko je Lovrenc Koman iz Vižmarij odprl prvo mizarsko delavnico v kraju in njegovi okolici (Brodnik 2007: 484). Pomembno vlogo za razvoj obrti je imel tudi kleparski mojster in župan Šentvida Anton Belec, ki je sicer najbolj znan po tem, da je izdelal Aljažev stolp. Belec je bil pobudnik ustanovitve društva rokodelskih pomočnikov leta 1883, kot tudi pobudnik in mentor prvi kranjski mizarski zadrugi v Vižmarjah leta 1900 (Društvo BPČ: spletni vir).

Prizadeval si je za ustanovitev zadruge, da bi se tako mizarji zaščitili pred velikimi podjetji.

Vpliv mizarjev v Šentvidu in okolici je bil od ustanovitve prve mizarske delavnice do konca stoletja vedno večji. Leta 1895 so na zborovanju v Narodni čitalnici odstavili celo župana Jožeta Matjana, ker se je preveč opiral le na kmete, za obrtnike pa se ni menil (Brodnik 2007:

498). Leta po prvi svetovni vojni je mizarstvo v Šentvidu in Vižmarjah doseglo hiter vzpon.

To si je moč razlagati s tem, da je Ljubljana pridobila na pomenu, saj se je uveljavila kot kulturno, politično in gospodarsko središče Slovencev in ne le eden od njegovih centrov. Nova tržišča v Jugoslaviji, kot tudi v sosednjih državah so še dodatno prispevala k razvoju in napredku mizarstva v Šentvidu in Vižmarjah. (Brodnik 2007: 487). V letih 1921–1931 so številni mizarji posodobili svoja podjetja z novimi stroji, ki so delovali brez gonilnih jermenov, mizarske delavnice so postale bolj moderne. Delo je bilo vedno tudi nevarno. Pogoste so bile poškodbe na strojih, vdihovali pa so tudi droben lesni prah, hlape lepil in lakov (Brodnik 2007:

490). Mizarski delavci so bili večinoma domačini, prihajali pa so tudi iz bolj oddaljenih slovenskih krajev, saj so se prišli izučiti te obrti prav v Šentvidu. Štirje so v obdobju med obema vojnama organizirali tudi tovarniško proizvodnjo in začeli poslovati z v naprej določenimi cenami. Tovarne so bile: Mizarstvo Černe, Erman & Arhar, Andrej Kregar in sinova ter Škrbinc

& Comp (Brodnik 2007: 493). Naročila so prejemali iz vsepovsod in tukaj je moč zaslediti že proces množične proizvodnje, ki ga prej ni bilo. Tukaj lahko začnemo govoriti o zametkih industrializacije kraja. Poleg tovarn s poudarkom na lesnih izdelkih je v Šentvidu in okolici

23

obstajala še tovarna dekorativnih tkanin – Stora, elektrarna na Brodu – Česenj, kot tudi več livarn in celo žganjarna. Za nadaljnje razlaganje kraja je to poglavje pomembno že zaradi pojava nove družbeno socialne skupine: delavca v proizvodnji, ta še vsaj v prvi polovici 19.

stoletja ni obstajala, saj je prevladovala predvsem agrikultura oz. kmetijstvo.

V obdobju med obema vojnama lahko rečemo, da se je razmerje med kmeti in delavci izenačilo.

Kmetij je bilo vedno manj, medtem ko je bilo tovarn, drugih proizvodnih obratov ter poklicnih obrtnikov vedno več. Razmerje v Šentvidu in okolici se je prav v tem času prevesilo v prid delavca v plačilnem odnosu, ta je namreč postal večinska družbeno socialna skupina kraja, kot se je to dogajalo tudi po drugih urbanih in primestnih krajih širom Slovenije. Ti procesi so tudi prispevali k priseljevanju v kraj, čeprav v manjši meri kot po drugi svetovni vojni, pa vendarle se je Šentvid kot prostor spreminjal tudi po prebivalstveni strukturi. Tako kot po drugih krajih, kjer je bilo prisotno kmečko ter delavsko življenje, so bile velikokrat tudi prisotne nasprotne si politične ideje in dognanja. Sklepamo lahko, da je prav v teh časih cerkev oz. sama župnija pričela izgubljati na lokalni veljavi.

Slika 2: Šentvid nad Ljubljano, pred drugo svetovno vojno (tramvaj po tedanji Celovški cesti so speljali leta 1932) (Valenčič 2016)

Nemčija je 6. aprila 1941 napadla Jugoslavijo. V dneh, ki so sledili so Nemci brez hujšega odpora zasedli Gorenjsko, Štajersko, Zasavsko in Posavsko. 11. aprila sta se v vojno vključili tudi Madžarska in Italija. Madžari so zavzeli Prekmurje in Italijani so zavzeli večino Dolenjske, Notranjsko ter Ljubljano. Vse, kar so okupirali Nemci, je tako postal tretji rajh, medtem ko so Ljubljana in druge priključene pokrajine, postale del italijanske Ljubljanske province. Šentvid

24

se je znašel na meji obeh okupatorskih območij, prostor Šentvida so tako razmejili. Nova nemško-italijanska meja se je na območje Šentvida zarezala v živo tkivo naseljenega prostora.

Nemški zunanji minister Joachim von Ribberntrop in italijanski zunanji minister grof Galeazzo Ciano sta namreč 21. in 22. aprila 1941 na Dunaju določila natančno mejo med nemškim in italijanskim zasedenim območjem (Griesser-Pečar 2005: 195). Dokončna razmejitev med Nemčijo in Italijo je bila realizirana 3. maja 1941 na osnovi uredbe med Italijo in Nemčijo.

Toško čelo so priključili Nemčiji, Dolnice, Glince, Kamno Gorico, Podutik pa pod ljubljansko upravo (Dežman 2007: 560).

Razdelitev okupiranega ozemlja je bila brutalno dejanje. Meja je bila postavljena kot meja dveh trajnih imperijev. V varovalnem mejnem pasu je bilo tudi v šentviški občini podrtih nekaj stavb. Ob meji so bili postavljeni tudi številni objekti, izsekan je bil gozd, lastniki niso mogli obdelovati zemlje čez mejo in na sami meji, kjer so bile postavljene minirane žične ovire. Od Toškega čela do ravninskega dela je bilo postavljenih sedem visokih stražnih stolpov. Na štirih velikih betonskih blokih je stala lesena konstrukcija. Vsak stolp je imel na vrhu pokrito stražarsko gnezdo, za več mož, ki je imelo dvajset centimetrov debelo protistrelno zaščito.

Stolpi so bili elektrificirani. Žične ovire so bile sestavljene iz treh kolutov žice – dva spodaj, tretji na spodnjih dveh. Meja je bila minirana, mine so bile razporejene po obmejnem pasu enakomerno (Dežman 2007: 560). Meja je potekala po Šentviškem hribu navzdol, severno je Šentvid skupaj s Poljanami in Podgoro ostal v nemški okupirani coni, medtem ko sta Pržan in Trata bila odrezana od Šentvida in sta po novem spadali v italijansko okupirano cono. En mejni prehod se je nahajal na križišču današnje Celovške cesta in ceste Andreja Bitenca, preden je cesta zavila na današnjo Prušnikovo ulico. Drugi mejni prehod pa je bil na današnji Podgorski cesti, torej zelo blizu. Razlog za dva prehoda sta omenjeni cesti. Celovška cesta je bila glavna mestna cesta s tramvajem (kateremu so Nemci leta 1941 prepovedali prestop meje), Podgorska cesta pa je bila zelo široka prometnica, ki je povezovala Gorenjsko in Trst, po kateri so furmani vozili les (Renton: spletni vir). Meja se je potem od Celovške ceste nadaljevala do Kleč, ki pa so prav tako ostale v Ljubljanski provinci. Za gradnjo mejnega pasu na meji z Italijo so leta 1942 prisilno vpoklicali številne Gorenjce, tudi nekatere iz Šentvida, veliko jih je bilo vpoklicanih tudi pri utrjevalnih gradnjah obrambe proti koncu vojne. Mejni položaj Šentvida je pomenil tudi pomembne infrastrukturne posege. Okupator je zgradil obvozno cesto (Nemška cesta), da se je izognil meji z Italijo ter obvozno železniško progo Vižmarje – Črnuče – Laze, da se je izognil Ljubljani. Zgradili so tudi stanovanja za železničarje. To je prizadelo številne lastnike zemljišč, prišlo je do rušenja stavb. Do lastninskih sprememb je prišlo tudi na

25

italijanski strani (Dežman 2007: 561). Nemško-italijanska meja je prerezala mnoge življenjsko pomembne stike prebivalcev nemškega in italijanskega okupacijskega ozemlja. V Šentvidu je to pomenilo za mnoge izgubo dela in zaslužka. Dovoljenja za prehod čez mejo so bila tudi sredstvo v vojaško-političnem spopadu. Zaradi meje je prišlo do pobegov čez mejo v Ljubljansko provinco, preselitev družin ali do ločenega življenja družinskih članov na eni in drugi strani meje (Dežman 2007: 561). Dogajanje na meji je bilo izredno živahno. Begunci, tihotapci, pripadniki partizanskega gibanja in drugi so na skrivaj prehajali čez mejo. To je bilo vseskozi nevarno početje, saj so bile meje dobro zastražene in zavarovane, obdane so bile namreč tudi z bunkerji (Dežman 2007: 561). Samo po Celovški cesti pa je bil možen prehod med okupiranima conama, zato je bil ta mejni prehod še posebej dobro zastražen. Pripadniki odporniškega gibanja so zaradi tega prehajali mejo preko Toškega Čela. Preko območja Šentvida so potekale pomembne zveze partizanskega gibanja med Ljubljansko provinco in Gorenjsko (Dežman 2007: 563). Lahko rečemo, da je meja na nek način prinesla kraju dodatno pomembnost, saj kljub temu da je kraj stal na meji, je bil na nek način potencirano deležen vsega vojnega dogajanja.

Slika 3: Mejni prehod na Celovški cesti med drugo svetovno vojno, leta 1942/1943 (spletni vir, Renton, 2013)

Zavod sv. Stanislava je podobno kot v prvi svetovni vojni zaradi strateško pomembne lokacije ob železnici ter ob novi meji kot tudi velikih prostorov zavoda postal zanimiv za vojsko, v tem primeru za okupacijske sile. Italijanska vojska je 11. aprila pritlične prostore zasedla, pouk je

26

bil tako omejen na prvo in drugo nadstropje. Dne 26. aprila pa sta dva gestapovca poveljniku italijanske posadke v Šentvidu, ki je imela pisarne v prostorih Škofijske gimnazije, prišla najavit prihod nemške tajne policije, kar je pomenilo, da se je italijanska vojska morala umakniti za vzpostavljeno mejo (Griesser-Pečar 2005: 195). Dva dni pozneje, 28. aprila 1941, sta dva častnika nemške tajne policije od direktorja zahtevala, da vsi profesorji in prefekti zapustijo stavbo v roku ene ure, dijaki pa v dveh. Nekateri izmed njih so, ker ni bilo večernih vlakov, bili primorani prenočiti še tisti dan v zavodu ali pa pri dobrih ljudeh v Šentvidu (Griesser-Pečar 2005: 195). V stavbo se je vselila nemška vojska. Šentviški obrtniki so za ta namen morali izdelovati vojaške postelje, stojala za puške in druge vojaške potrebščine. Po koncu vojne je bila škoda za gimnazijo ogromna, saj je veliko dragocenosti izginilo. Nemci so namreč boljšo opremo in dragocenejše stvari, npr. klavirje, preproge, slike, razne zbirke, zaplenili in odpeljali v Kranj, na Bled deloma tudi v Nemčijo (Griesser-Pečar 2005: 196).

Šentvid je bil pomembna postojanka za okupacijske sile. V zavodu je bila kasarna, predvsem za vadbo različnih enot. V Šentvidu je bila orožniška postaja in oporišče gestapa. Kot obmejni kraj je imel posadko obmejne straže, carinike. Leta 1942 je bilo tako v osrednjem oporišču 11 carinikov, v vzhodnem oporišču 35 obmejnih stražnikov, v zahodnem oporišču 49 obmejnih stražnikov (Dežman 2007: 588).

Nemci so takoj po prihodu zaprli in odpeljali večino duhovščine v Ljubljano, tako da maše niso več potekale v Šentvidu. Verniki so tako bili primorani prečkati mejo z Italijo in hoditi na mašo v cerkev sv. Roka v Dravlje (Dežman 2007: 559). Po izgonu iz Šentvida je prišel Zavod sv.

Stanislava v napol gotovo Baragovo semenišče v Ljubljani. Tam so stanovali dijaki, prefekti in večina profesorjev. Pouk je bil dokaj reden vendar, odvisno od vojne situacije v Ljubljani, je število dijakov znalo nihati. Za primer, leta 1941 je bilo v zavodu vpisanih 145 dijakov, 10.

februarja 1944 pa še 126. Pri tem moramo upoštevati, da so všteti tudi dijaki domobranci, ki so sicer vodeni kot redni dijaki, a niso bili prisotni (Griesser-Pečar 2005: 197). Med tem so Nemci po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 zavzeli Ljubljansko provinco. Ob zaprisegi domobrancev na ljubljanskem stadionu, 20. aprila 1944, dijaki niso imeli pouka. Delegacija petih dijakov se je udeležila razvitja slovenske zastave na vladni palači, vsi drugi pa so prisostvovali povorki na Dunajski cesti, ko so se domobranske čete vračale od prisege na stadionu, na Kongresni trg. Sredi aprila je bilo 33 dijakov Škofijske klasične gimnazije vključenih v Slovensko domobranstvo, zato je bilo število učencev na pouku še znatno nižje, kot to kažejo številke redno vpisanih dijakov (Griesser-Pečar 2005: 200).