UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Katarina Oblak
Potrošnikovo poznavanje družbeno odgovorne problematike vzdolž prehranskih dobavnih verig
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Katarina Oblak
Mentor/mentorica: prof. dr. Urša Golob Podnar Somentor/somentorica: asist. Nataša Verk
Potrošnikovo poznavanje družbeno odgovorne problematike vzdolž prehranskih dobavnih verig
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Hvala mentorici prof. dr. Urši Golob Podnar in somentorici asist. Nataši Verk za vse nasvete, usmeritve in potrpežljivost.
Hvala staršema in bratu Joštu ker mi vedno stojite ob strani.
Hvala vsem prijateljem, ker mi vsak dan znova vlivate pozitivno energijo.
Potrošnikovo poznavanje družbeno odgovorne problematike vzdolž prehranskih dobavnih verig
Hrana predstavlja enega ključnih virov energije, brez katerega si ne moremo predstavljati življenja. Vendar pa je zaradi današnjega načina pridelave in ravnanja z njo, ogrožena tako njena blaginja, kot tudi blaginja družbe in okolja. Vzdolž prehranskih verig prihaja do ogromno nepravilnosti, ki zahtevajo takojšnje sistemske spremembe vseh členov v dobavni verigi.
Zavedanje in poznavanje problematike pa je ključno za kakršnekoli spremembe. V naši raziskavi smo se zato osredotočili na potrošnike in njihovo percepcijo prehranskih dobavnih verig. Ugotovitve kvalitativne raziskave so jasno pokazali, da prehranska industrija ni predmet zanimanja splošne javnosti, posledično pa je opaziti precejšen manko v potrošnikovem znanju.
Ustrezne institucije bi se zato morale posvetiti promociji družbeno odgovornih praks v vzdolž celotne verige.
Ključne besede: dobavne verige, prehranske dobavne verige, družbena odgovornost, potrošniki, znanje
Consumer knowledge of socially responsible issues along food supply chains
Food is one of the most important sources of energy without which we cannot imagine life.
However, the way it is grown and managed today threatens both its well-being and the well- being of society and the environment. There are huge irregularities along food supply chains that require immediate systemic changes at all links in the supply chain. Awareness and knowledge of the issues is critical to any changes. In our study, we therefore focused on consumers and their perceptions of food supply chains. The results of the qualitative survey clearly showed that the food industry is not of interest to the general public and therefore there is a significant knowledge gap among consumers. Relevant institutions should therefore focus on promoting socially responsible practices throughout the supply chain.
Key words: supply chain, food supply chain, socially responsibility, knowledge
1 Uvod ... 7
2 Dobavne verige in družbena odgovornost ... 9
2.1 Družbena odgovornost ... 9
2.2 Opredelitev dobavnih verig ... 10
2.3 Družbena odgovornost dobavnih verig ... 11
2.3.1 Elementi družbene odgovornosti prehranskih dobavnih verig ... 13
3 Vzpostavljanje družbene odgovornosti v sistemu dobavnih verig... 18
3.1 Odgovornost posameznih členov vzdolž dobavne verige ... 18
3.2 Prenos odgovornosti po dobavni verigi ... 20
3.2.1 Vpeljava kodeksov in standardov poslovanja ... 21
3.2.2 Vidljivost dobavnih verig ... 22
3.3.3 Razmerje moči med kupci in dobavitelji ... 23
4 Vloga potrošnikov v dobavni verigi... 25
4.1 Ozaveščenost potrošnikov in nakupno vedenje ... 26
4.2 Pomen informacij/znanja za potrošnika ... 27
4.2.2 Izogibanje informacijam ... 28
5 Izpeljava raziskovalnega vprašanja ... 30
6 Metode dela ... 31
7 Rezultati ... 32
7.1 Udeleženci ... 32
7.2 Nakupne navade ... 32
7.3 Poznavanje družbeno odgovorne problematike v prehranskih dobavnih verigah ... 33
7.3.1 Poznavanje koncepta dobavnih verig v prehranski industriji ... 33
7.3.2 Poznavanje družbeno odgovorne problematike prehranskih dobavnih verig ... 35
7.3.3 Pripisovanje odgovornosti različnim členom dobavne verige ... 37
7.4 Vloga potrošnika v dobavni verigi ... 39
7.4.1 Pomen znanja za potrošnika ... 40
8 Diskusija ... 41
9 Zaključek ... 49
10 Viri ... 51
Priloge ... 61
Priloga A: Fokusna skupina 1 (16. 5. 2021) ... 61
Priloga B: Fokusna skupina 2 (23. 5. 2021) ... 90
Priloga C: Kodirni sistem in primer kodiranja fokusne skupine ... 113
1 Uvod
Besede in besedne zveze trajnost, družbena odgovornost in etika so si v zadnjih letih izborile nemalo prostora tako v debatah splošne javnosti kot tudi med vrsticami poslanstev in vizij nič koliko podjetij. Zaradi visoke frekvence uporabe pojma njegova kredibilnost pada, dogaja se ogromno zlorab pojma, strokovnjaki pa opozarjajo, da še vedno obstaja vrzel med teorijo in dejansko prakso družbene odgovornosti (Bowen, Cousins, Lamming in Faruk, 2001). Čeprav se že skoraj vsako podjetje okliče za družbeno odgovorno in v svojem komuniciranju nagovarja lastno družbeno odgovornost (z različnimi atributi), pa se zdi, da se besede ne udejanjajo v praksi. V prehranski industriji se dogaja ogromno neprimernih praks, ki negativno vplivajo na posameznike, družbo in okolje. Prebivalci Slovenije letno na primer proizvedejo več kot 140 tisoč ton odpadne hrane (SURS, 2020), medtem ko na svetu približno 690 milijonov ljudi trpi za lakoto (FAO, b. d.). Po poročanju Združenih narodov je na svetovnem nivoju ''v delo prisiljenih 160 milijonov otrok, kar 70 odstotkov jih dela v kmetijstvu'' (United Nations, 2021), na leto zaradi onesnažene hrane eden od desetih ljudi na svetu zboli (WHO, b. d.), prehranska industrija ima izredne negativne učinke na okolje, predvsem z izčrpavanjem naravnih virov in proizvajanjem toplogrednih plinov (Poore in Nemecek, 2018).
Čeprav se danes prehranska varnost mnogim zdi samoumevna, pa to čez nekaj let morda ne bo več. V prehranski industriji so nujne takojšnje spremembe. Spremembe pa se že dogajajo.
Vpeljava družbeno odgovornih konceptov v dobavne verige je tista, ki lahko prinese pozitivne rešitve, to pa je predmet raziskav mnogih strokovnjakov tudi na področju upravljanja dobavnih verig. Upravljanje dobavnih verig se namreč vse pogosteje pojavlja v kombinaciji z besedami ali besednimi zvezami družbena odgovornost, trajnost, zelena (angl. green) in podobno (Beske, Land in Seuring, 2014; Carter in Rogers, 2008; Gold in Schleper, 2017).
Dobavne verige so že v samem bistvu zahteven sistem, z razcvetom globalizacije pa so postale še bolj dinamične in kompleksne, saj vključujejo vse več deležnikov po celem svetu in odgovarjajo na vse več želja potrošnikov (Govindan, 2018). Večina avtorjev poudarja, da je družbena odgovornost dobavnih verig odvisna prav od vseh členov v dobavni verigi, zato je ključno, da vsi v družbeni odgovornosti prepoznajo prednost in z medsebojno pomočjo vzpostavijo družbeno odgovorno dobavno verigo, zaradi katere bodo vsi 'profitirali' (Müller, dos Santos in Seuring, 2009; Pedersen in Andersen, 2006). Avtorji trenutno največ odgovornosti za vzpostavitev bolj družbeno odgovornih praks pripisujejo osrednjim členom verige, ki pa pogosto prenašajo odgovornost navzdol po dobavnih verigah (Müller, Santos in
Seuring, 2009). To je problematično predvsem iz vidika slabe vidljivosti in neuravnoteženosti moči med posameznimi členi (Busse, 2015; Carter, Rogers in Choi, 2015).
Jasno je, da v kompleksnih in razvejanih prehranskih dobavnih verigah prihaja do ogromno nepravilnosti (ključne elemente družbene odgovornosti sta opredelila Maloni in Brown (2006)), v naši raziskavi pa želimo odgovoriti na vprašanje, kako dobro prehranske dobavne verige in tamkajšnjo problematiko poznajo potrošniki. Prav tako nas bo zanimalo, kako potrošniki vidijo različne vloge členov vzdolž dobavnih verig in kakšno vlogo pripisujejo sami sebi. Do sedaj je potrošnikovo poznavanje prehranskih dobavnih verig izredno slabo raziskano, še najbližje naši je raziskava Feuchta in Zanderja (2015), ki sta sklenila, da je potrošnikovo znanje precej šibko.
Raziskovanje poznavanja problematike v dobavnih verigah se nam zdi pomembno predvsem zaradi izrednega pomena, ki ga igra znanje tako v vsakdanjem življenju kot specifično pri nakupih navadah (Govindan in Hasanagic, 2018) in vse bolj 'glasnem' fenomenu sodobne družbe, ki ji pripisujejo izogibanje znanju oziroma odpor do znanja (Golman, Hagmann in Loewnstein, 2017).
2 Dobavne verige in družbena odgovornost
Podjetja se že zadnjih nekaj desetletij trudijo v svoje poslovne modele vpeljati koncept družbene odgovornosti. Celostna implementacija družbene odgovornosti pa je kompleksen in dolgoročen proces, ki je z globalizacijo in hitro vzporedno rastjo prebivalstva postal še bolj dinamičen in zahtevnejši. Dobavne verige so prestopile državne meje in vstopile na veliko večji, pa tudi bolj tekmovalen trg. Proizvodnja je morala zadostiti potrebam vse več potrošnikov, zato se je izredno povečala uporaba zemlje in naravnih virov, prav tako pa se je močno povečalo število členov, kar otežuje nadzor (Govindan, 2018; FAO, 2003). (Prehranska) industrija je bila postavljena pred mnogo izzivov, eden pomembnejših pa je v zadnjih nekaj desetletjih prav konflikt interesov profitabilnosti in družbene odgovornosti.
2.1 Družbena odgovornost
Bowen (Bowen, Bowen in Gond, 2013), večkrat poimenovan kot oče in začetnik pojma družbene odgovornosti podjetij, je postavil definicijo družbene odgovornosti na podlagi razmišljanja o moči oziroma vplivu, ki jo ima poslovnež. Jasno je opozoril, da odločitve, ki jih sklepajo v poslovnem svetu, ne vplivajo le na interne in eksterne deležnike podjetja (delovno silo in kupce), pač pa imajo vpliv na svet kot celoto, na širšo dobrobit držav, družbe, sveta. Tudi svoboda, pravi, ki je ena pomembnejših vrednot sodobne družbe, ima svoje meje v poslovnem svetu. Poleg upoštevanja državnih in ostalih zakonov bi moralo vsako podjetje delovati v skladu z interesom širše družbe. Kot družbeno odgovornost torej razume ''obvezo poslovnežev, ki naj delujejo v skladu s cilji in vrednotami družbe'' (Bowen, Bowen and Gond, 2013, str. 3–7).
Pomemben prispevek k razumevanju družbene odgovornosti je podal tudi Carroll (1999), ki je poudaril, da morajo podjetja preseči in zavreči tradicionalno razumevanje svojega delovanja, ki temelji zgolj na ustvarjanju profita in spoštovanju temeljnih zakonov. Podjetje mora delovati etično in prevzeti vlogo dobrega državljana.
Za opisovanje in raziskovanje izredno podobnega fenomena se je v teoriji pojavilo več različnih konceptov (Andersen in Skjoett-Larsen, 2009, str. 77). Poleg družbene odgovornosti se najpogosteje pojavi pojem trajnost, ki sloni na teoriji ''tripple bottom line'' (ang. Triple bottom line). Triple bottom line v ospredje delovanja podjetij izpostavi 3 P-je: planet, dobiček in ljudi (ang. planet, profit, people) (Elkington, 2004). Predvsem v evropskem prostoru je uveljavljena definicija Evropske Komisije, podana v t. i. Zeleni knjigi (angl. Green paper). Ta družbeno odgovornost razume kot koncept, ki ga prevzemajo podjetja, ko v svoje poslovanje in sodelovanje z različnimi deležniki vključijo skrb za okoljske in družbene probleme (European
Commission, 2001, str. 8). Tudi v nadaljevanju bomo za namen naše raziskave izhajali iz pojma družbene odgovornosti1, ki se bo opiral na koncept delovanja podjetja v skladu s skrbjo za širšo družbo in okolje.
2.2 Opredelitev dobavnih verig
Če je trgovanje včasih potekalo v lokalnem okolju, z omejenim številom trgovcev in kratkimi dobavnimi potmi, pa je danes svetovna trgovina postala veliko kompleksnejša (Luoma in Meixell, 2013; Andersen in Skjoett-Larsen, 2009 ). Trgovanje poteka med različnimi akterji po celem svetu. Vzpostavlja se neskončna mreža različnih akterjev, ki skrbijo za pretok blaga.
Govorimo o dobavnih verigah, ki jih Mentzer in drugi (2001, str. 4) definirajo kot ''serijo treh ali več akterjev ali organizacij, ki so direktno vpletene v pretok produktov, storitev, financ ali informacij navzgor ali navzdol od vira do potrošnika''. Z akterji2 (= členi) mislimo na vse lokalne in globalne dobavitelje, ki so zadolženi za proizvodnjo, logistiko in transport, distribucijo ali prodajo (Andersen in Skjoett-Larsen, 2009; Schneider in Wallenburg, 2012).
Vse te organizacije, ljudje, viri in informacije oblikujejo mrežo, ki je med seboj prepletena in močno soodvisna (Hutchins in Sutherland, 2008). Najnovejše opredeljevanje teorije dobavnih verig in odnosov znotraj njih opozarjajo na kompleksnost in relativnost dobavnih verig ter pomen razumevanja dobavnih verig kot kompleksnega spreminjajočega se sistema (angl.
complex adaptive system). Kompleksnost se kaže predvsem v tem, da so dobavne verige zelo
1V literaturi se pojavljajo različni termini in ključne besede: trajnostne dobavne verige, okolju in družbi prijazne dobavne verige, zelene dobavne verige, etičnost dobavnih verig, družbena odgovornost in dobavne verige. Z namenom poenotenja in jasnosti bomo vse te pojme družili in uporabljali en termin - družbeno odgovorne dobavne verige, ki jih razumemo kot dobavne verige, v katerih vsi členi delujejo v skladu z načeli družbene odgovornosti.
2 Natančneje jih lahko opredelimo kot akterje organizacije oziroma poslovni subjekte, ki so ''pozicioniran/i/ na specifični točki v dobavni verigi in imajo možnost sklepanja odločitev in maksimizacije lastnih dobičkov v skladu s parametri, v katerih poslujejo'' (Carter, Rogers in Choi, 2015, str. 90).
razvejane, prepletene med sabo, členi v dobavni verigi pa so hkrati lahko členi več različnih dobavnih verig (Carter, Rogers in Choi, 2015, str. 90-91; Trienekens, Wognum, Beulens in van der Vorst, 2012, str. 56 ).
Avtorji dobavne verige preučujejo z različnimi pristopi. Med bolj uveljavljenimi je mogoče izpostaviti pristop menedžmenta dobavnih verig (angl. Supply Chain Management), ki pod enim pojmom združuje procese dobave, procesiranja in distribucije ter se ukvarja z raziskovanjem in upravljanjem odnosov, interakcij in procesov v dobavnih verigah (Handfield in Nichols, 1999, Mentzer in ostali, 2001) ali pa menedžmenta življenjskega cikla izdelka (ang.
life cycle menegment). Slednji se podrobneje posveča posameznim stopnjam izdelka vse od nastanka pa do zavrženja oziroma ponovne uporabe izdelka (Hutchins in Sutherland, 2008).
Ko se je splošna javnost v zadnjih nekaj desetletjih začela bolj posvečati varovanju okolja, so proizvodni in pridelovalni obrati, pomembni v dobavnih verigah, hitro postali oklicani za 'sovražnike' okolja. Jasno je bilo, da mora priti do pomembnega premika v razumevanju dobavnih verig (Beamon, 1999, str. 332). To je spodbudilo tudi strokovnjake in raziskovalce na področju dobavnih verig, da so začeli ogromno pozornosti posvečati različnim vidikom družbene odgovornosti (vzdolž) dobavnih verig.
2.3 Družbena odgovornost dobavnih verig
Ogromne spremembe so posledica globalizacije in hitre rasti prebivalstva. Kratke in lokalne dobavne verige niso več kos globalnim potrebam (Beamon, 1999, str. 332), z daljšimi in kompleksnejšimi dobavnimi verigami, ki povezujejo poslovne entitete po celem svetu, pa se je povečala stopnja tveganja. (Manuj in Mentzer, 2008). Ključna tveganja, ki se prepletajo, prekrivajo in ''nadaljujejo eden v drugega'' (Manuj in Mentzer, 2008, str. 200), se navezujejo predvsem na kvaliteto, varnost, predvidevanje nabave, čas prevoza, preživetje podjetja, poslovne težave, poznavanje kulturnih značilnosti, oportunizma (Manuj in Mentzer, 2008, str.
200) in nastanka monopolov, pa tudi izčrpavanje naravnih virov in uničevanje okolja (Govindan, 2018; Beamon, 1999). Zavedanje, da ima masovna proizvodnja in globalnost dobavnih verig velike posledice za okolje in družbo, je vzpodbudilo razvoj koncepta družbene odgovornosti v dobavnih verigah (Govindan, 2018, str. 419). V sodobni literaturi se je tako vse pogosteje začel pojavljati pojem trajnostno upravljanje dobavnih verig (angl. Sustainable Supply Chain Management), ki skrbno varuje vse tri dimenzije trajnostnega razvoja – ekonomsko, okoljsko in družbeno blaginjo (Seuring in Müller, 2008). Uspešnost procesa pretoka blaga, kapitala in informacij od surovine do končnega (u)porabnika se ne meri več zgolj v ekonomskem profitu,
pač pa tudi v učinkovitem varovanju okoljske in družbene blaginje (Handfield and Nichols, 1999; Pedersen in Andersen, 2006; Andersen in Skjoett Larsen, 2009). To pa je mogoče le pod pogojem, da členi v verigah razumejo medsebojno odvisnost. Posamezen člen namreč ni 'izoliran otok', pač pa njegovo vedenje vpliva tudi na vse ostale člene. Razumevanje medsebojne soodvisnosti se kaže v vse pogostejši praksi vzpostavljanja kodeksa poslovanja, ki bi se ga naj držali vsi členi verige (Pedersen in Andersen, 2006), kritiki kodeksov pa se ukvarjajo predvsem z vprašanjem, kdo je tisti, ki bo kodeks napisal.
Pomemben začetek v razvoju bolj družbeno odgovornih dobavnih verig je že samo razumevanje strukture dobavnih verig. Enosmerne linearne dobavne verige so se že in se bodo še morale prestrukturirati v bolj zaokrožen model, saj naš planet ne bo prenesel tako intenzivnega izčrpavanja naravnih virov in kopičenja odpadkov. Razvoj v smeri krožne ekonomije (angl.
ciccular economy) tako predvideva, da se dobavne verige ne zaključijo pri potrošniku, pač pa se logistika in procesi nadaljujejo v upravljanje z odpadki, pa naj si gre za zbiranje, reciklažo ali ponovno uporabo izdelka (Beamon, 1999; Govindan in Hasanagic, 2018). Dalje gre razvoj (v prehranski industriji) predvsem v smeri iskanja okolju prijaznejših alternativnih možnosti pridelave in predelave izdelkov – npr. v smeri zmanjševanja ogljičnega odtisa in zmanjševanja odpadkov (Yadav, Kumari, Kumar in Sakar, 2021), v smeri vzpodbujanja bolj družbeno odgovornih prehranskih navad (MacdiarMid, Douglas in Campbell, 2016), digitalne transformacije dobavnih verig (Kersten, Blecker, Ringle, 2019) in izpopolnjevanja tehnologij za nadzor in sledljivost dobavnih verig (Beske, Land in Seuring, 2013; Saberi, Kouhizadeh, Sarkis in Shen, 2018). Obenem stroka pogosto izpostavlja prednosti krajših dobavnih verig, ki se kažejo v zmanjševanju stroškov prevoza in posledično manjšem ogljičnem odtisu, pa tudi spodbujanju biotske raznovrstnosti in razvoju primestnega (angl. periurban) kmetijstva (Loiseau, Colin, Alaphilippe, Coste in Roux, 2020; Canfora, 2016).
Zagotovo smo v zadnjem času priča mnogim pozitivnim spremembam, vendar pa še vedno velja, da med teorijo in prakso oziroma med željo in dejansko implementacijo trajnostnega koncepta obstaja vrzel (Bowen, Cousins, Lamming in Faruk, 2001). To v praksi pomeni, da sploh velike korporacije prevečkrat ostanejo le pri besedah in obljubah (Andersen in Skjoett- Larsen, 2009), ali pa da podjetja do družbene odgovornosti še vedno pristopajo zelo strateško (in utilitaristično), pri čemer je osrednji cilj usmerjen h grajenju ugleda in imidža znamke, ki ga prinaša naziv družbeno odgovornega podjetja (Cruz, 2013); z drugimi besedami: gre za vztrajanje pri pristopu k družbeni odgovornosti, ki naj bi podjetju prinašal profit. Ogromno študij se namreč ukvarja z vprašanjem, kako biti profitabilen in hkrati družbeno odgovoren
oziroma 'kaj se splača'. Namesto, da so vse oči uprte v (finančni) uspeh podjetja, bi bilo potrebno pozornost (pre)usmeriti k ekološkemu razmišljanju (Gold in Schleper, 2017, str. 427), kajti le tako bi dosegli 'resnično' družbeno odgovornost (Gold in Schleper, 2017).
2.3.1 Elementi družbene odgovornosti prehranskih dobavnih verig
Različne industrije se spopadajo z različnimi problematikami vzdolž dobavne verige, saj so dobavne verige specifične za vsako industrijo, še več, za vsak produkt. Maloni in Brown (2006) sta kategorizirala in identificirala glavne elemente družbene odgovornosti dobavnih verig v prehranski industriji: dobro počutje živali, biotehnologija, zdravje in varnost, nabava, pravična trgovina, skupnost, okolje ter delovna sila in človekove pravice.
Dobro počutje živali
Podjetja bi morala poskrbeti, da v postopku pridelave ne bi prišlo do kakršnegakoli trpljenja živali, pa naj si gre za vzgojo, nastanitev, transport ali zakol živali (Maloni in Brown, 2006, str.
39). Pravice živali med drugim ščiti direktiva Evropske unije o zaščiti rejnih živali3 (1998), zapisana že v letu 1998, ki od lastnikov ali rejcev zahteva zagotavljanje dobrega počutja živali.
Živali ne smejo biti ''izpostavljene nepotrebnim bolečinam, trpljenju in poškodbam''. (European Commission, n. d).
Biotehnologija
Kar nekaj izzivov izhaja tudi iz problematične uporabe bioloških procesov (npr. kloniranje, stimulacija rasti, gensko testiranje, modificiranje DNK, uporaba antibiotikov …) v proizvodnji produktov, ki so lahko izvedeni na živalih ali rastlinah (Maloni in Brown, 2006, str. 40). Eden izmed potrošniku najbolj znanih procesov je zagotovo gensko spreminjanje organizmov
3 Uradni list Evropske unije: Direktiva sveta z dne 20. julija 1998 o zaščiti rejnih živali.
oziroma gensko spremenjeni produkti, ki se uporabljajo za pridelavo krme in živil (Popek in Halagarda, 2017).
Zdravje in varnost
Različni akterji vzdolž dobavne verige v prehranski industriji se soočajo z mnogimi izzivi in prevzemajo veliko odgovornosti tudi v zagotavljanju varnosti produkta, ki med potrošniki velja za enega najpomembnejših atributov prehranskih izdelkov (Trienekens, Wognum, Beulens in van der Vorst, 2012). To seveda ni presenetljiv podatek, saj varnost in kvaliteta produkta zelo direktno vplivata na potrošnika in njegovo zdravstveno stanje.
Po podatkih mednarodne zdravstvene organizacije WHO na leto zaradi onesnažene hrane eden od desetih ljudi na svetu zboli, približno 420.000 ljudi pa umre. Nevarni prehranski izdelki, ki vsebujejo škodljive bakterije, viruse, parazite ali kemijske substance, lahko namreč povzročijo več kot 200 različnih bolezni (WHO, n. d.). Debelost je primer sodobne bolezni, s katero se sooča vse več držav po svetu, in čeprav se zdi, da dobavne verige ne vplivajo direktno na njen razvoj, je direktor FAO jasno poudaril, da je varnost hrane skrb vseh, od kmetov, dobaviteljev, procesorjev, prevoznikov in trgovcev (WHO, 2019). Vsekakor je veliko pritiska pogosto usmerjenega prav direktno na trgovce, ki upravljajo s ponudbo oziroma so odgovorni za vse akterje vzdolž dobavne verige, tako v smislu odločanja za dobavitelje kot tudi za sam asortima produktov, ki ga umeščajo na svoje police, saj lahko med drugim s ponudbo izdelkov vplivajo na prehranske navade ljudi (Maloni in Brown, 2006, str. 42; Evropska Komisija, 2002). Dejstva, da različne prehranske navade vplivajo na zdravje ljudi, se zavedajo tudi pomembne institucije, kot je Evropska komisija. Eden od pomembnih ciljev evropske strategije ''Od vil do vilic'' 4 (European Commission, 2020) je ravno zagotavljanje prehranske varnosti vseh prebivalcev. Ta
4 European Commission. (2020, 20. maj). COMMUNICATION FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT, THE COUNCIL, THE EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE AND THE COMMITTEE OF THE REGIONS A Farm to Fork Strategy for a fair, healthy and environmentally- friendly food system. COM/2020/381.
cilj se ne veže le na zmanjšanje uporabe pesticidov – ''do leta 2030 za 50 % zmanjšati uporabo kemičnih in ostalih nevarnejših pesticidov'' – in zmanjšanje uporabe antimikrobov pri gojenju živali (European Commission, 2020), pač pa tudi na ozaveščanje o zdravih prehranskih navadah in zagotavljanje zadostne in raznolike ponudbe varne in hranljive hrane vsem prebivalcem (European Commission, 2020).
Nabava (ang. Procurement)
V procesu izbiranja dobaviteljev in sklepanja pogodb pogosto pride do zlorabe moči in neenakih možnosti za vse. To se kaže v lobiranju, podkupovanju, zavajanju, prikrivanju ali zlorabi (zaupnih) informacij … (Maloni in Brown, 2006). Podrobneje se bomo razmerju in zlorabi moči med dobavitelji in kupci posvetili v poglavju 3.3.3 Razmerje moči med kupci in dobavitelji.
Pravično trgovanje
Temelj pravične trgovine sta pravična cena in plačilo dobaviteljev, ki je pogoj ne le za izogibanje revščini, pač pa tudi za stabilno dolgoročno poslovanje (Maloni in Brown, 2006, str.
41–42 ) Izredno pomembno je tudi določanje pogojev izstopa ali vstopa na trg, od obdavčitev in subvencij pa vse do varovanja konkurence in zagotavljanje ekonomske stabilnosti kmetijske panoge (European Commission, b. d. ; WTO, b. d.).
Skupnost
Akterji v dobavnih verigah morajo skrbeti tudi za dobrobit lokalne skupnosti okolja, v katerem delujejo oziroma iz katerega prihajajo zaposleni v organizaciji. Organizacije morajo spoštovati in upoštevati vrednote, norme in zakonodajo lokalnih okolij in hkrati spodbujati diverzifikacijo in nadaljnji razvoj skupnosti, pa naj si gre za dobrodelne dejavnosti, (finančno in nefinančno) podpiranje njihovih programov, aktivno sodelovanje podjetja v lokalni skupnosti in obratno, razvoj lokalne infrastrukture ... (Maloni in Brown, 2006, str. 4), (Smith, 2007; Carter in Rogers, 2008; European Commission, b. d.).
Okolje
Že nekaj časa je jasno, da prehranska industrija pušča opazen negativen okoljski odtis in med drugim pomembno prispeva k podnebnim spremembam. Znanstveniki opozarjajo predvsem na uporabo energije in posledično kopičenje škodljivih plinov (CH4 in CO2), ki onesnažujejo ozračje in prispevajo k učinku tople grede, pa tudi na onesnaževanje in izčrpavanje (zakisovanje
in evtrofikacija) naravnih virov, kot sta voda in prst, uničevanje biotske raznolikosti (npr.
deforestacija gozdov in posledična manjša biotska raznolikost, uničevanje habitata živalskih vrst ipd.) (Beamon, 1999; Poore in Nemecek, 2018; Čučeka, Klemeša, in Kravanja, 2012;
Notarnicola, Tassielli, Renzulli, Castellani in Sala, 2017). Prehrambena industrija prispeva skoraj četrtino vseh (26 %) toplogrednih plinov, od tega živalski izdelki 58 %, pri čemer izstopata govedina in jagnjetina. Največ negativnih posledic na okolje nastane v prvi fazi – tj.
v kmetijstvu (npr. v/pri pridelavi/vzreji), ki med drugim intenzivno izkorišča naravne vire, med katerimi še posebej izstopajo obdelovalne površine in vodni viri (Poore in Nemecek, 2018, str.
1–2).
Ker različne prehranske navade ljudi različno vplivajo na obseg negativnih okoljskih vplivov, prehrambna industrija išče alternativne načine proizvodnje oziroma alternativne izdelke, ki bodo imeli manjši okoljski odtis. Nekatere raziskave napovedujejo, da bo proizvodnja in poraba mesa v naslednjih letih (v bolj 'razvitih' državah že v letu 2025) dosegla vrh, od takrat naprej pa bo, prvič v zgodovini, poraba klasičnega mesa začela padati, v vse večji meri pa se bodo pričele na trgu pojavljati različne alternative klasičnih proteinov (BCG, 2021).
Delovna sila in človekove pravice
Delavcem na delovnih mestih na vsakem delu dobavne verige morajo biti zagotovljene osnovne človeške pravice, med drugimi ustrezna higiena, pravično plačilo, ustrezne delovne razmere ipd. (Maloni in Brown, 2006, str. 43). Globalne dobavne verige so izredno problematične, ker podjetja pogosto svoje proizvodnje selijo v oddaljene in revnejše države, kjer je razmere težko nadzorovati, posledično pa se lahko ob tem pojavi več kršitev zgoraj omenjenih standardov (Gold, Trautrims in Trodd, 2015).
V zadnjem času se med strokovnjaki pogosto pojavlja termin sodobno suženjstvo (Caruana, Crane, Gold in LeBaron, 2020; Gold, Trautrims in Trodd, 2015; New, 2015). Sodobno suženjstvo znotraj koncepta upravljanja dobavnih verig je tako definirano kot ''izkoriščanje oseb, ki jim je odvzeta osebna svoboda kjer koli v dobavni verigi, vse od pridobivanja surovin do končnega kupca, z namenom zagotavljanja storitev ali same proizvodnje'' (Gold, Trautrims in Trodd, 2015, str. 487). Če lahko okoljske posledice ali varnost produkta z različnimi metodami že precej natančno izračunamo, pa so podatki o delovnih razmerah oziroma potencialnem izkoriščanju delavcev še posebej težko dostopni (New, 2015; Caruana, Crane, Gold in LeBaron, 2020). Čeprav pravice delavcev varujejo različni zakoni in tudi interni kodeksi, pa se pojavljajo neskladja in zmeda, do kje v dobavni verigi podjetja zares odgovarjajo za pravice delavcev
oziroma koga štejejo še za svojega delavca (New, 2015). Vzdolž dobavne verige (sploh na njihovem začetku) obstaja kar nekaj 'nikogaršnjih delavcev' oziroma delovne sile, ki ni zabeležena v nobenem registru katerekoli organizacije v dobavni verigi. Primer take prakse je prekupčevanje delovne sile – gre za agencije, kriminalne skupine ali posameznike znotraj dobavne verige, ki skrbijo za pritok delavcev in so nekakšen ilegalen 'skriti del dobavne verige', žrtve katerega so največkrat ilegalni priseljenci ali otroci. Te priskrbijo delovno silo za določenega proizvajalca, v resnici pa ti delavci niso zaposleni pri dotičnem podjetju in posledično nimajo urejenih pravic, ki jim pripadajo. Ker gre za ilegalna, celo kriminalna dejanja, ki lahko prerastejo v več kot le izgubo ugleda podjetja, jih podjetja želijo izkoreniniti oziroma prekinejo zveze z dobavitelji. Res pa je, da imajo osrednje organizacije na tej točki izjemno težko nalogo, saj je ta dejanja izredno težko odkriti. Po eni strani se ilegalni delavci bojijo ustrahovanja, nasilja in izgube 'službe', po drugi strani pa že same kriminalne družbe skrbijo za varovanje skrivnosti (New, 2015, str. 699).
Razdelava različnih elementov družbene odgovornosti nakazuje, da je stopnja tveganja za neprimerne (družbeno neodgovorne) prakse izredno visoka. Členi v dobavni verigi morajo biti izredno pozorni na različne vidike, kar pomeni, da čeprav se v teoriji za družbeno odgovorna podjetja okliče ogromno podjetji, je verjetno le malo tistih, ki bi si zares zaslužila ta naziv.
Podjetje se namreč lahko okliče za družbeno odgovornega pod pogojem, da so družbeno odgovorni vsi členi, s katerimi skupaj tvorijo dobavno verigo.
3 Vzpostavljanje družbene odgovornosti v sistemu dobavnih verig
Vedno znova se pojavi dejstvo, da je vzpostavitev družbeno odgovornih dobavnih verig kompleksen in dolgotrajen proces. Se pa na tej točki pojavijo pomembna vprašanja: Kdo je sploh odgovoren za vzpostavitev družbeno odgovornih praks? Komu zunanji deležniki pripisujejo največ odgovornosti? Koliko avtonomije ima posamezen člen v dobavni verigi oziroma ali je lahko prenašanje odgovornosti po verigi navzdol (npr. od osrednjih podjetij proti vsem dobaviteljem) problematično? Na to vprašanje bomo skušali odgovoriti v naslednjih poglavjih.
3.1 Odgovornost posameznih členov vzdolž dobavne verige
Izraz dobavne verige včasih poimenujemo tudi veriga dodane vrednosti5 (Folkerts in Koehors, 1998), saj skozi aktivnosti in procese vzdolž dobavne verige izdelek gradi svojo konkurenčno prednost. Vsak člen v dobavni verigi torej prispeva pomemben delež h končni vrednosti izdelka (Trienekens, Wognum, Beulens in van der Vorst, 2012). Družbena odgovornost podjetij ni omejena le za ''štiri stene'' izbranega podjetja (Andersen in Skjoett‐Larsen, 2009, str. 77) pač pa bi morali vsi členi in procesi vzdolž dobavne verige delovati v skladu z družbeno odgovornimi načeli. Podjetje je namreč toliko družbeno odgovorno, kolikor družbeno odgovorna je celotna dobavna veriga oziroma kot je močan najšibkejši člen dobavne verige (Trienekens, Wognum, Beulens in van der Vorst, 2012). Vedno znova je pomembno poudariti, da so ti členi izredno
5 Folkerts in Koehorst (1998, str. 11) prehranske dobavne verige definirata kot ‘’set med seboj odvisnih akterjev, ki sodelujejo z roko v roki pri upravljanju pretoka blaga in storitev po verigi dodane vrednosti (angl. Value-added chain) kmetijskih in živilskih produktov, da bi dosegli vrhunsko vrednost za kupce, z najmanjšimi možnimi stroški’’.
soodvisni drug od drugega. Čeprav ima vsak člen specifično funkcijo, pa bo njegovo vedenje vplivalo na naslednji člen oziroma končno vrednost.
V spodnji tabeli Tabela 1: Vloga različnih členov v zagotavljanju družbene odgovornosti v prehranski dobavni verigi so predstavljeni ključni akterji v prehranskih dobavnih verigah in odgovornosti, ki so jim v teoriji pripisane.
Tabela 3.1: Vloga različnih členov v zagotavljanju družbene odgovornosti v prehranski dobavni verigi (Smith, 2007, str. 851; Busse, Schleper, Weilenmann in Wagner, 2017; Poore in Nemeck, 2018, str. 5).
KMETJE TRANSPORT IN
DISTRIBUCIJA
PROCESIRANJE IN
PROIZVODNJA
TRGOVCI POTROŠNI-
KI
VLADNE INSTITU- CIJE
- Uporaba DO izdelkov (gnojila, krma)
- DO
uporaba naravnih virov - skrb za dobrobit in varnost živali -
natančen nadzor in deljenje
- zmanjševanje uporabe energije oziroma uporaba obnovljivih virov energije
- skrb za dobrobit in varnost živali -primerno
ravnanje z odpadki
-pravično trgovanje
- Uporaba DO izdelkov (različni dodatki,
konzervansi, embalaža)
- zmanjševanje uporabe energije oziroma uporaba obnovljivih virov energije
- zagotavljanje primernih
delovnih razmer
za delavce
(higiena,
izobraževanja) in pravično plačilo
- Uporaba DO
izdelkov (dostopnost
do DO
produktov) -
postavljanje standardov - natančen nadzor in deljenje kredibilnih informacij -
komunicira
- Uporaba DO izdelkov (prehranske navade) - informiranje o izdelkih -primerno ravnanje z odpadki
-
postavljan je visokih DO
standardo v
-
nadzorova nje
akterjev in praks v dobavnih verigah ter morebitne sankcije -
(finančno)
kredibilni h
informaci j
-ravnanje v skladu s DO standardi -primerno ravnanje z odpadki -pravično trgovanje
- natančen nadzor in deljenje kredibilnih
informacij -primerno
ravnanje z
odpadki -pravično trgovanje
nje o DO izdelkov -primerno ravnanje z odpadki -pravično trgovanje
vzpodbuja nje DO praks -skrb za pravice delavcev in živali -skrb za pravični trg
3.2 Prenos odgovornosti po dobavni verigi
Sploh z vse večjo razvejanostjo in kompleksnostjo globalnih dobavnih verig je jasno, da posamezen člen v dobavni verigi ne more sam učinkovito parirati družbeno odgovornim izzivom (von Geibler, 2013, str. 39). V literaturi je vse bolj prisotno mnenje, da morajo osrednji členi (največkrat so to v linearnem modelu trgovci) prevzemati odgovornost za svoje dobavitelje (Spence in Bourlakis, 2009; Smith, 2007; Andersen in Skjoett-Larsen, 2009).
Osrednji členi niso več odgovorni le za v Tabeli 1 izpostavljene naloge, pač pa se morajo vplesti globlje/dlje v dobavno verigo, kot je načeloma nujno zgolj iz ekonomskih razlogov (Seuring in Müller, 2008, str. 1703; Meixell and Luoma, 2015). Trgovska podjetja oziroma ponudniki blaga končnim porabnikom so zunanjim deležnikom najbližji in najbolj viden člen dobavne verige,
zato so deležna tudi največ njihove pozornosti in pritiska.6 Pritisk po vzpostavitvi bolj družbeno odgovornih praks tako po navadi trgovci prenašajo naprej po dobaviteljih (Müller, Santos in Seuring, 2009; Bregman, Peng in Chin, 2015), kar največkrat pomeni postavljanje določenih zahtev svojim dobaviteljem oziroma vsem, ki so pozicionirani nižje od njih v dobavni verigi.
Govorimo o prenašanju odgovornosti po dobavni verigi, ki je pogosto deležno kritik, predvsem iz vidika neuravnoteženosti moči, postavljanja previsokih zahtev, ki jih ostali členi ne morejo izpolniti, pa tudi oteženega nadzora ipd.
3.2.1 Vpeljava kodeksov in standardov poslovanja
Eden najbolj vidnih in razširjenih instrumentov za vzpostavljanje družbene odgovornosti vzdolž dobavne verige, za katerega je značilno prenašanje odgovornosti po dobavni verigi, je vpeljava kodeksa ravnanja (angl. Code of Conduct), v katerem so navadno zapisani različni pogoji in standardi poslovanja. S temi standardi podjetja svojim dobaviteljem postavijo pogoje poslovanja z njimi. Tipični elementi pogodb so standardi kakovosti (v prehranski industriji so med pomembnejšimi ISO 14001, SA8000, FLA) in družbeno odgovorni standardi (npr. Fair Trade), pogoji dostave (npr. čas), cene, pogostost in čas naročil, pogoji plačila, embalaža, poreklo, sledljivost, trajanje pogodbe in morebitne sankcije v primeru neizpolnjevanja pogodbe (Trienekens, Wognum, Beulens in van der Vorst, 2011, str. 60). Standardi služijo kot sredstvo za vzpodbudo in nadzor členov v dobavni verigi, hkrati pa povečajo stopnjo legitimnosti med deležniki (Müller, dos Santos in Seuring, 2009; Schenider in Wallenburg, 2012). Podjetja lahko postavijo svoje interne standarde, ki pa morajo biti vsaj v skladu z minimalnimi standardi, ki jih postavljajo različne organizacije, kot so na primer Evropska komisija, Svetovna zdravstvena organizacija, Svetovna trgovinska organizacija (Trienekens, Wognum, Beulens in van der Vorst, 2011, str. 60).
6 Negativne posledice, ki prizadenejo trgovce, se odražajo v škodljivi publiciteti, izgubi dobrega imena, profita ali celo v pravnih posledicah (Bregman, Peng in Chin, 2015).
Kritike na račun standardov se dotikajo predvsem nezadostnega vključevanja vseh zainteresiranih deležnikov podjetij, nadzora, transparentnosti rezultatov in integracije ter sodelovanja vseh členov v dobavni verigi (Müller, dos Santos in Seuring, 2009). Problemi z nadzorom in transparentnostjo izvirajo iz izredno slabe vidljivosti v dobavnih verigah, nesorazmerna razporeditev moči med členi v dobavni verigi pa preprečuje boljšo integracijo in sodelovanje med njimi.
3.2.2 Vidljivost dobavnih verig
Za dobavne verige je značilna izredno slaba vidljivost oz. preglednost nad dogajanjem, vezanim na posamezni člen verige (Carter, Rogers in Choi, 2015; Busse, Schleper, Weilenmann in Wagner, 2017; Caruana, Crane, Gold in LeBaron, 2020). Osrednje organizacije po navadi razpolagajo le z informacijami7 o dogajanju na prvi stopnji (ang. first-tier) navzgor in navzdol po sistemu dobavnih verig (Carter, Rogers in Choi, 2015, str. 90). Vidljivost se manjša s številom povezav oziroma razvejanostjo dobavne verige in povečevanjem fizične in kulturne razdalje (Carter, Rogers, Choi, 2015, str. 93–94).
Z razvojem tehnologije, ki omogoča vse večjo transparentnost, se vidljivost izboljšuje, vendar pa strokovnjaki, novinarji ter ostali zunanji deležniki še vedno opozarjajo, da je izredno težko priti do dokumentov in podrobnih informacij, ki se tičejo procesov v podjetjih, delovnih razmerah ipd. saj podjetja navajajo, da so tovrstne informacije poslovne skrivnosti8, posledično pa je nadzor izredno slab (New, 2015; Busse, Schleper, Weilenmann in Wagner, 2017; Caruana, Crane, Gold in LeBaron, 2021; Žiberna, 2021). Če je morda še razumno, da potrošnik ne more
7 Z informacijami mislimo na ‘’lastnosti produktov, procesov in virov ter njihovih odnosov, informacija v kontekstu transparentnosti pa se nanaša na poštenost – navedene informacije o the produktih, virih, procesih morajo biti v skladu z navedenimi specifikacijami’’(Trienekens, Wognum, Beulens in van der Vorst, 2012, str.
56)
8 Tudi sami smo se obrnili na največje prehranske trgovske verige (Hofer, Lidl, Spar in Mercator) s prošnjo za sodelovanje pri diplomski nalogi (intervjuji s pristojnimi organi), vsi pa so sodelovanje zavrnili, češ da gre za poslovne skrivnosti oziroma se na prošnjo niso odzvali.
dostopati do vseh informacij, pa je bolj zaskrbljujoče dejstvo, da tudi varuh odnosov v prehranskih verigah v Sloveniji – tj. oseba, ki je zadolžena za varovanje dobavnih verig in zaščito najšibkejših – ne mora dostopati do želenih informacij. V nedavnem intervjuju namreč izpostavi: ''Težava s katero pa se srečujem ves čas in s katero se varuh srečuje že od same ustanovitve, pa je, da nima te pristojnosti, da bi lahko pogledal vse dokumente. Ampak, če deležnik – pravna ali fizična oseba – smatra, da je določen podatek poslovna skrivnost, bo to opredelil kot poslovno skrivnost in jaz kot varuh do tega podatka nimam dostopa'' (Žiberna, 2021).
3.3.3 Razmerje moči med kupci in dobavitelji
Vzpostavljanje čim tesnejših, iskrenih in dolgoročnih odnosov ter uravnavanja moči je ključ do uspeha tako za osrednje člene (npr. trgovce) kot tudi dobavitelje, saj bodo le s skupnim sodelovanjem vsi dosegli želen rezultat (npr. trgovci bodo prodali kakovostne izdelke, saj jim potrošniki lahko zaupajo, kmetje pa bodo še naprej dobavljali mleko, saj so si pridobili zaupanje s strani trgovcev) (Carter in Jennings, 2004; Müller, dos Santos in Seuring, 2009). Če se v teoriji to sliši enostavno, pa je v praksi vse prej kot to. V dobavnih verigah namreč nastopajo akterji z različno stopnjo moči, ki je pogosto zlorabljena zavoljo lastne koristi (Busse, 2015). Vedno je nekdo od členov v bolj podrejenem položaju oziroma je v večji meri odvisen od drugega (Cox, 2004). Če so produkti dobavitelja ključni za kupca, ima dobavitelj večjo pogajalsko moč, v kolikor pa ima kupec na voljo več izbire, se pogajalska moč prevali na kupca (Pedersen in Andersen, 2006). Tisti z manjšo pogajalsko močjo po navadi nima druge izbire kot sprejeti pogoje močnejšega (Cox, 2004). Načeloma so kupci tisti, ki posedujejo večjo moč, zaradi oportunističnih teženj pa jo pogosto tudi izrabijo. Zlorabe moči se največkrat kažejo v krivičnem nadzorovanju cen (npr. pritisk na dobavitelje, da zmanjšajo cene), pregledu zalog (npr. kupci od dobaviteljev zahtevajo produkte tik pred zdajci ali pa v več manjših količinah) ali pa pri nadzorovanju poslovanja (npr. neizvedljive zahteve po upoštevanju standardov glede kvalitete ter okoljskih in družbenih standardov) (Munson, Rosenblatt in Rosenblatt, 1999, str.
56–58). Vmešavanje osrednjih členov (kupcev) v delo dobaviteljev, pa čeprav gre za vzpodbujanje odgovornih praks pri dobaviteljih, nekateri avtorji opredeljujejo kot sebično dejanje izkoriščanja moči (Busse, 2015; Spence in Bourlakis, 2009, str. 298) oziroma celo kot krepitev izkazovanja moči kupcev nad dobavitelji (Preuss, 2000, str. 152). Obenem je šibkejšim členom v dobavni verigi na ta način odvzeta avtonomija (Amaeshi, Osuji in Nnodim, 2008, str.
227).
Nerealno je pričakovati (popolno) izenačitev moči, vseeno pa bi morala podjetja lastno moč izkoristiti tako, da pozitivno vplivajo na šibkejše člene (Amaeshi, Osuji in Nnodim, 2008, str.
227), pa naj si bo z zgledom, izobraževanjem dobaviteljev (Amaeshi, Osuji in Nnodim, 2008) ali celo s tehnično ter finančno podporo slednjim (Smith, 2007, str. 857). Nekateri členi dobavne verige namreč niso finančno dovolj močni, da bi lahko vzpostavili bolj družbeno odgovorne prakse in ugodili standardom, ki jih postavljajo osrednji členi (npr. zagotavljanje boljših plač delavcev, uporaba okolju prijaznejših tehnologij in materialov, okolju prijazno ravnanje z odpadki …) ali pa zgolj ne morejo zagotoviti tako hitrih sprememb (Pedersen in Andersen, 2006; Smith, 2007, str. 857).
Vse večkrat izpostavljen pristop 'od spodaj navzgor' bi lahko do neke mere zamenjal dosedanjo prevlado pristopa 'od zgoraj navzdol'. Širše gledano 'od spodaj navzdol' spremembe lahko razumemo v smislu, da se na primer kmetje sami od sebe odločijo za bolj zeleno proizvodnjo in tako vstopijo na trg kompetentni in z več moči. Ožje gledano pa se 'od spodaj navzdol' pristop vzpodbuja tudi v smislu medsebojnega sodelovanja, sklepanja kompromisov in upoštevanja zmožnosti obeh strani pri postavljanju kodeksa ravnanja in standardov (Pedersen in Andersen, 2006, str. 238). Na ta način naj bi se med kupcem in dobaviteljem v idealnem smislu vzpostavil zaupanja vreden in stabilen odnos, ki je ugoden za oba, saj bosta tako oba akterja samozavestno investirala v razvoj družbeno odgovornih praks, inovacij, znanja (Smith, 2007, str. 854).
Vprašanje oportunizma (Spence in Bourlakis, 2009) pa bi postalo neumestno, saj bo družbena odgovornost tako globoko zasidrana v odnosih vzdolž dobavne verige.
4 Vloga potrošnikov v dobavni verigi
V grobem ima potrošnik pri pridobivanju, uporabi in odlaganju izdelkov/storitev, dve ključni odgovornosti, in sicer potrošnik je odgovoren drugim deležnikom, da v odnosu (ena na ena) z njimi ravna etično, hkrati pa je odgovoren tudi za družbo in okolje, v katerem živi, da jim ne bo škodoval, oziroma da bo deloval v njihovo dobrobit (Vitell, 2015, str. 768).
Večina teorije obravnava družbeno odgovornost potrošnikov zgolj iz vidika njihovih nakupnih vedenj. Caruana in Chatzidakis (2014) pa opozarjata na 'ozkost' takšnega koncepta, saj človek v življenju 'igra' veliko več (pomembnejših) vlog kot le vlogo potrošnika na trgu. Vsak človek je tudi državljan, pripadnik lokalne skupnosti, član družine, zaposlen v podjetju, član društva …, meje med različnimi vlogami in vlogo potrošnika pa so vedno bolj zamegljene (Caruana in Chatzidakis, 2014). To je pomembno razumeti ravno v kontekstu 'igre vlog' organizacij in potrošnikov. Klasično so se organizacije posluževale pristopa potisnega mehanizma, kjer so z različnimi iniciativami in produkti skušali vplivati na nakupno vedenje potrošnikov. Danes pa se vse pogosteje izpostavlja 'potisni mehanizem', kjer so potrošniki tisti, ki 'sodijo organizacijam' oziroma nastopijo v vlogi vršilca pritiska (Hingley, Lindgreen, Reast in Manning, 2013; Meixel in Luoma, 2014). Same nakupne navade namreč niso dovolj močno 'orožje' za boj proti multinacionalkam oziroma ostalim močnejšim členom.
Da potrošniki dosežejo svoj cilj, pa mora priti do sodelovanja različnih deležnikov na makro ravni in prepletanja potrošnikovih vlog. Caruana in Chatzidakis (2014) podata primer označevanja izdelkov, kjer ''vlada prevzame vlogo varovalnega sistema ali pa določanja pravil, civilne organizacije (npr. Greenpeace, Amnesty International) predajajo informacije do ljudi ali delujejo v vlogi pritiska na druge člane' (Caruana in Chatzidakis, 2014, str.). Pomembno bi bilo priti do spremembe v obravnavanju družbene odgovornosti potrošnika, ki zreducira njegovo
vlogo zgolj na vlogo potrošnika. 9 Na ta način namreč potrošnik dobi lažen občutek, da lahko le s svojimi nakupnimi navadami spremeni dovolj, pozabi pa na druge vidike družbeno odgovornega vedenja.
4.1 Ozaveščenost potrošnikov in nakupno vedenje
Na motivacijo in potencialni nakup prehranskega izdelka vplivajo različni faktorji. Če so bili v preteklosti najpomembnejši atributi cena, varnost, udobnost in izgled izdelka (Stepptoe, Pollard in Wardle, 1995, str. 282), pa v zadnjem času na nakupne odločitve vedno bolj vplivajo tudi atributi, vezani na družbeno odgovornost produkta (Golob in Kronegger, 2019; Grunert, Hieke in Wills, 2014; Bray, Johns in Kilburn, 2011; Loo, Caputo, Nayga in Verbeke, 2014). Ljudje pojem družbene odgovornosti v prehrambni industriji največkrat povezujejo z varovanjem okolja (uporaba tal/obdelovalne površine in vode, vplivi proizvodnje na okolje), vidikov, ki se tičejo družbene dimenzije (otroško delo, delovne razmere), pa se zavedajo manj pogosto (Grunert, Hieke in Wills, 2014). Potrošniki so vedno bolj ozaveščeni in zahtevajo tudi vedno več informacij o izvoru in vplivu izdelka, v kolikor pa izdelek prepoznajo kot družbeno odgovoren, so zanj tudi pripravljeni plačati več (Loo, Caputo, Nayga in Verbeke, 2014). Vseeno pa se med željami, namerami in dejanskimi nakupnimi dejanji pogosto pojavi kar nekaj vrzeli.
Izredno pomembno vlogo za nakup še vedno igra cena, preferenca določene znamke in tudi možnost oziroma razpoložljivost alternativne izbire (Nicholls in Lee, 2007, str. 382)10. Zaenkrat še ni pravega dokaza, da bi ljudje kupovali izdelke zgolj zaradi družbeno odgovornega vedenja proizvajalcev, brez drugih koristi za potrošnika, med katere na primer prištevamo kvaliteto, ceno in udobje (Caruana, Crane, Gold in LeBaron, 2020, str. 265). Kljub temu je ozaveščenost oziroma dobra informiranost potrošnika izredno pomembna za potencialno nakupno namero.
9 Vseeno se v nadaljevanju večinoma navezujemo na (ozko) razumevanje potrošnikov zgolj v vlogi kupcev, saj je zaenkrat na voljo izredno malo 'drugačne' literature.
4.2 Pomen informacij/znanja za potrošnika
Že znani latinski rek 'scientia potentia est' pravi, da je v znanju moč. Znanje (oziroma informacije) lahko pomembno vpliva/jo na sklepanje odločitev za družbeno odgovorno potrošnjo (Edenbrandt, Lagerkvist in Nordstroem, 2021, str. 1). Seveda pa morajo potrošniki informacije najprej zaznati kot pomembne oziroma uporabne (Stigler, 1961), še prej pa jim morajo biti te informacije dostopne. Prav pomanjkanje znanja lahko predstavlja pomembno oviro na poti do bolj etičnega vedenja, potrošnje in celo aktivizma (Govindan in Hasanagic, 2018). Kljub temu da so posamezniki na splošno vedno bolj okoljsko ozaveščeni, pa raziskave ugotavljajo, da ljudje pri izbiri produkta le redko uporabljajo (berejo) dane informacije, ki se tičejo družbene odgovornosti produkta (različne oznake, certifikati) (Grunert, Hieke in Wills, 2013, str. 183 – 187). Kot kaže, potrošniki še ne prepoznajo prednosti družbene odgovornosti v prehranski industriji.
Vpliv dosedanjega informiranja oziroma komuniciranja je vprašljiv tudi iz preprostega psihološkega vidika. Zaenkrat prevladujejo informacije, ki naslavljajo pozitiven vidik izdelka (npr. delavci so za izdelek prejeli pravično plačilo). Po drugi strani pa pri/na družbeno neodgovornih izdelkih ni jasno poudarjeno, kakšne škodljive učinke ustvarjajo (npr. med procesom izdelave izdelka je bila v reko x spuščena škodljiva x snov).11 Ker imajo na ljudi negativna sporočila večji vpliv kot pozitivna, pravzaprav označevanje zelenih izdelkov s certifikati nima tako močnega učinka, kot bi si želeli (Borin, Cerf in Khrisnan, 2011, str. 81).
Certifikati in ostala orodja za podajanje informacij so pogosto izpostavljeni kritikam tudi zaradi 'poplave' različnih certifikatov na trgu, ki sprožajo dvome o njihovi zanesljivosti in zmanjšujejo zaupanje vanje med potrošniki, hkrati pa prenasičenost z informacijami za potrošnika pomeni
11 Nek napredek v pozitivno smer na primer predstavlja obvezno označevanje hranilnih snovi izdelka, čeprav je povprečnemu potrošniku vseeno težko razumeti, kaj ti podatki pomenijo (Borin, Cerf in Khrisnan, 2011, str. 81).
vse večjo zmedo (Loo, Caputo, Nayga in Verbeke, 2014, str. 147).12 Zato je toliko bolj pomembno vzpostaviti manjše število poenotenih certifikatov, jih temeljito nadzorovati in potrošnike seznaniti s kredibilnimi informacijami. Izredno kritični do označevanja izdelkov so tudi v slovenskem prostoru, kjer Sindikati kmetov in podobne organizacije opozarjajo na okoljsko zavajanje, pa naj si gre pri označevanju in oglaševanju ''slovenskosti'' izdelkov kot tudi oglaševanju družbeno odgovornih dobavnih verigah (MMC, 2020).To je pomembna točka strategije Od vil do vilic (2020), ki obljublja, da se bo zavzemala za obvezno usklajeno označevanje hranilne vrednosti izdelka na sprednji strani embalaže in razvoj okvirja družbeno odgovornih oznak, ki bo zaobjel hranilne, podnebne, okoljske in družbene vidike prehranskih produktov13.
4.2.2 Izogibanje informacijam
Med strokovnjaki na področju nakupnih vedenj potrošnikov se vse pogosteje pojavlja pojem aktivnega izogibanja informacijam (Golman, Hagmann in Loewnstein, 2017; Edenbrandt, Lagerkvist in Nordstroem, 2021), ki bi bil lahko eden izmed razlogov za manj družbeno odgovornih nakupov oziroma za nekritičnost in pasivnost potrošnikov.
Standardna ekonomska teorija pravi, da so informacije za potrošnika dragocene le v obsegu, v katerem vodijo do boljših odločitev, torej naj se posamezniki ne bi nikoli izogibali informacijam, razen ko neznanje prinaša strateško prednost (Golman, Hagmann in Loewenstein, 2017, str. 96).
Ljudje se na primer izogibajo neprijetnim informacijam in informacijam, ki niso v skladu z njihovim razumevanjem sveta, saj povzročajo tesnobo, strah, obžalovanje, krivdo in ostala negativna čustva (Sharot in Sunstein, 2020; Golman, Hagmann in Loewenstein, 2017).
Posledica izogibanja informacijam pa je v najširšem pomenu besede ta, da ljudi ''oropa potencialno koristnih informacij, ki bi jih lahko uporabili za sklepanje boljših odločitev''
(Golman, Hagmann in Loewenstein, 2017, str. 128). V našem primeru to pomeni, da v kolikor potrošnik odvrača pozornost od informacij o družbeno odgovornih atributih produkta, ti ne morejo vplivati nanj oziroma na družbeno odgovorno potrošnjo.
Potrošniki se lahko izogibajo informacijam tudi zaradi občutka lastne nemoči (''nič ne morem narediti, da bi bilo drugače'') (Meerza, Brooks, Gustafson in Yiannaka, 2021, str. 9), kar je 'nevarno' za še večjo pasivnost potrošnika, ki jo povežemo s teorijo upravičevanja sistema. Gre za to, da ljudje upravičujejo status quo (zagovarjajo obstoječi družbni, ekonomski ali politični sistem) in se sprijaznijo s stanjem, kakršno je, saj je to lažje, kot soočiti se z neprijetnimi občutki (Jost, Banaji in Nosek, 2004). Če skušamo to projicirati na primer dobavnih verig, lahko predvidevamo, da je ljudem 'lažje živeti', če ignorirajo negativne vidike dobavnih verig, se sprijaznijo z obstoječim stanjem in se pretvarjajo, da je vse v redu in tako živijo 'miren vsakdan'.
Vidik izogibanja informacijam v povezavi z nakupovanjem družbeno odgovornih prehranskih izdelkov je bil pred kratkim predmet raziskovanja Meerza, Brooks, Gustafson in Yiannaka (2020) ter Edenbrandta, Lagerkvista in Nordstroema (2021). Obe raziskavi omenjenih avtorjev sta potrdili, da se nekateri potrošniki aktivno izogibajo informacijam o okolju in družbi škodljivih praksah vzdolž dobavne verige, to pa vpliva na njihov nakup.
5 Izpeljava raziskovalnega vprašanja
Iz pregleda teorije je razvidno, da družbena odgovornost v dobavnih verigah med strokovnjaki pridobiva vedno večji pomen. Na voljo je ogromno literature, ki se ukvarja s problematičnimi vidiki dobavnih verig, pa tudi konkretnimi predlogi za vzpostavitev in upravljanje družbeno odgovornih dobavnih verig. Zdi pa se, da primanjkuje raziskav, ki bi obravnavale polje potrošnikove percepcije in poznavanja problematike dobavnih verig v prehranski industriji. Raziskave so osredotočene na specifične procese, problematike ali člene v dobavnih verigah14. Na podlagi obravnavane teorije in izkazane vrzeli v raziskavah smo se odločili izpeljati ključno raziskovalno vprašanje:
• Kakšna je raven zavedanja in poznavanja o problematiki etičnih dobavnih verig pri slovenskih potrošnikih? Oziroma
• Kakšne vrzeli glede poznavanja problematike je moč opaziti med slovenskimi potrošniki?
Podrobneje bomo skušali razumeti, kako dobro slovenski potrošnik pozna družbeno odgovorno problematiko v prehranskih dobavnih verigah, kako slovenski potrošnik sploh razume koncept dobavnih verig in kakšno odgovornost oziroma vlogo pripisuje različnim deležnikom znotraj dobavnih verig, tudi sebi, in pomenu njihovega znanja.
14 Liu, Anderson in Cruz (2012) na primer raziskujejo široko polje okoljske ozaveščenosti, Rana in Paul (2017) obravnavata potrošnikov interes za organske produkte, spet drugi se ukvarjajo s pomenom znanja na nakupne namere (Taufique, Siwarb, Chamhuri in Sarah, 2015), nekaj raziskav je usmerjenih v poznavanje in vrednotenje družbeno odgovornih označb (Grunert, Hieke in Wills, 2014).
6 Metode dela
Za empirični del smo uporabili kvalitativno metodo zbiranja podatkov, ki se nam zdi najbolj smiselna za poglobljeno razumevanje potrošnikov. Z metodo fokusnih skupin smo iskali vzorce, stališča in prepričanja potrošnikov o družbeni odgovornosti prehranskih dobavnih verig, Preko spletne platforme Zoom smo izvedli dve fokusni skupini, eno s šest, drugo pa s pet udeleženci. Vzorčenje je potekalo namensko, s ciljem nabrati demografsko raznoliko publiko, ki se med seboj ne pozna. Pred fokusno skupino udeleženci niso izvedeli specifičnega naslova raziskovanja, da bi dobili čim bolj kredibilne informacije. Predstavljeno jim je bilo le, da bo pogovor tekel o prehranskih navadah in prehranski industriji. Fokusni skupini sta potekali v nedeljo 16. in 23. maja 2021, trajali pa sta dve uri oziroma uro in pol. Po končani fokusni skupini so vsi udeleženci rešili še kratko spletno anketo, vezano na njihove demografske značilnosti.
Analize vsebine smo se lotili s transkripcijo fokusnih skupin, transkript pa smo nato kodirali po vnaprej zastavljenih kategorijah in podkategorijah, ki smo jih opredelili na podlagi teorije.15 Ključne ugotovitve iz naše raziskave smo na koncu kritično ovrednotili in jih interpretirali s pomočjo obravnavane teorije.
15 Kodirni sistem in primer kodiranja fokusne skupine sta priložena v prilogi - Priloga C: Kodirni sistem in primer kodiranja fokusne skupine.
7 Rezultati 7.1 Udeleženci
Skupaj se je fokusnih skupin udeležilo 11 udeležencev, med njimi je bilo dobrih 36 % udeležencev moškega spola (4 udeleženci) in približno 64 % (6 udeleženk) ženskega spola.
Starostno gledano je šest udeležencev (55 %) prihajalo iz starostne skupine 18–29 let, trije (27 %) so bili stari med 30 in 49 let, dva udeleženca (18 %) pa sta ustrezala starostni skupini 50–64 let. Več kot polovica ljudi je prihajala iz ruralnega okolja (63 %). Približno 55 % sodelujočih je glede na zanimanje oziroma izobrazbo naravoslovcev, 36 % je družboslovcev, eden (9 %) pa se je opredelil kot 'nekaj vmes'. Sicer pa jih je sedem zaključilo univerzitetni ali višji program, dva udeleženca sta dokončala srednjo šolo, eden pa ima opravljeno višjo šolo.
Dobro polovico udeležencev je zaposlenih (55 %), ostali pa so študentje (45 %). Udeleženci so se morali opredeliti tudi glede na posebnosti prehranjevalnih navad, kjer se je le eden opredelil za vegetarijanca in eden za vegana, večina (82 %) pa se ni opredelila za nobeno od naštetih ''posebnih'' prehranjevalnih navad.
7.2 Nakupne navade
Uvodni sklop vprašanj je vključeval enostavna vsakdanja vprašanja, ki so se nanašala na nakupovalne navade prehranskih izdelkov udeležencev. Njegov namen je bila sproščena vpeljava v tematiko, hkrati pa smo na ta način pridobili kar se da objektivne podatke glede atributov, ki so posameznikom najpomembnejši pri sklepanju odločitev za nakup izdelka oziroma na družbeno odgovorne vrednote. Skušali smo se namreč kar se da izogniti družbeno zaželenim odgovorom v nadaljevanju intervjuvanja. Udeleženci v tistem trenutku še niso vedeli, da bomo govorili o družbeno odgovornih vidikih.
Izkaže se, da so cena, kvaliteta in udobnost (bližina, hitrost nakupa, navada, okus) še vedno daleč najpomembnejši faktorji pri sklepanju nakupnih odločitev. Eden izmed udeležencev na primer izpostavi: ''Mi se pa poslužujemo tistega, kar se skoraj najhitreje, prevečkrat. To pomeni kakšen Hofer, da hitro opraviš stvari ali pa okej, če je pa kaj večjega gremo v Spar, žena gre pa recimo velikokrat v manjši Mercator, ker ji ustreza, ker je recimo najbolj pri roki'' (DD, 2021,
23. junij) ali pa ''Potem v Mercator gremo, ker nam je drugače najbližji sosed, čeprav so cene malo višje. Tja gremo torej predvsem iz praktičnosti'' (C, 2021, 16. junij)16.
Izredno pogosto udeleženci omenijo tudi slovensko (oz. lokalno) poreklo, ki mu bolj zaupajo ter ga asociirajo predvsem z bolj zdravim, bolj kvalitetnim, bolj svežim, bolj okusnim. Hkrati pa na ta način izkažejo pomembno podporo in hvaležnost domačim pridelovalcem. Kot enega izmed vidikov prednosti slovenskosti prepoznajo tudi zmanjševanje CO2 v transportu.
Kar nekajkrat se med razlogi za nakup pojavi tudi možnost izbire izdelkov in pa moč navade, češ da človeku pride v navado, kateri izdelek mu ustreza, kateri izdelek je zaupanja vreden, oziroma da posameznik pozna trgovino.
7.3 Poznavanje družbeno odgovorne problematike v prehranskih dobavnih verigah 7.3.1 Poznavanje koncepta dobavnih verig v prehranski industriji
V nadaljevanju fokusne skupine smo za začetek želeli izvedeti, ali potrošniki sploh razmišljajo, od kje in kako izdelek pride v njihove roke. Vidi se, da zastavljeno vprašanje o izvoru in nastanku izdelka potrošnike vidno preseneti, kar nakazuje na dejstvo, da dobavne verige ne segajo v polje potrošnikovega zanimanja, oziroma da potrošniki izredno redko razmišljajo o življenjskem ciklusu izdelka. Je pa zanimanje oziroma poznavanje življenjskega cikla izdelkov odvisno predvsem od vrste oziroma predelanosti izdelka. Sadje, zelenjava, mlečni in mesni izdelki so primeri produktov, o katerih ljudje razmišljajo bolj podrobno in poglobljeno.
Četudi pa so o izvoru nekega produkta razmišljali in poznajo ključne faze nastanka izdelka ter prepoznajo prednosti in slabosti nekega produkta, to ni nujno podatek, ki vpliva na njihovo nakupno odločitev. To potrjuje odgovor enega izmed sodelujočih: ''Mislim, jaz o kakšnih takih izdelkih, kot si jih ti naštela, ne razmišljam, včasih razmišljam recimo pri nakupu sadja, mogoče
16 Transkript obeh fokusnih skupin je na voljo v prilogi. Imena udeležencev so bila anonimizirana zaradi varovanja osebnih podatkov.
raje vzamem slovensko sadje. Tako da bolj za sadje in zelenjavo, pa za mleko mogoče, za druge izdelke se pa ne sprašujem''(A, 2021, 16. maj).
Dobavne verige v največji meri povezujejo s krajem/državo izvora. Kar nekaj udeležencev namreč izpostavi, da jim je sploh pri produktih pomembno, da so pridelani v Sloveniji. Do lokalnih produktov razvijajo višjo stopnjo zaupanja. Zdi se, da čeprav (s skupnimi močmi) znajo poenostavljeno opredeliti življenjski cikel izdelka in ključne člene17, pa ne razumejo soodvisnosti in prepletanja različnih členov, ki je značilno za dobavne verige (Hutchins in Sutherland, 2008). Njihovo razumevanje dobavnih verig je zelo parcialno. Vsako fazo razumejo kot neodvisen in ločen proces. Sistem dobavnih verig razumejo tudi precej poenostavljeno, ne razmišljajo o prepletu različnih dobavnih verig (npr. da je za čokolado potrebnih več različnih sestavin, oni se osredotočijo zgolj na kakavovec in razvoj tega vira). Preden se debata ne razvije, pa tudi kasneje se zdi, da najbolje poznajo procese v 'prvi fazi' dobavnih verig (npr. izčrpavanje naravnih virov, gojenje rastlin, vzgoja živali, uporaba pesticidov …). Dlje po verigi navzgor gremo, manj konkretnejših procesov prepoznajo. Dobavne verige v večini še vedno dojemajo kot linearen sistem, ki se zaključi na trgovskih policah. Le eden izmed udeležencev omeni tudi vidik ravnanja z odpadki, torej namiguje, da se dobavne verige ne zaključijo pri nastanku in uporabi izdelka (krožni model). Udeleženec jasno izpostavi, da bi moral biti proizvajalec tisti, ki skrbi tudi za razkroj izdelka: ''Potem je pa tu še embalaža, ki jo proizvajalci zapakirajo in jim je vseeno, oni to naredijo, zapakirajo, prodajo in jim je vseeno prej kaj se s tem dogaja. Jaz mislim, da bi moral vsak proizvajalec, za tisto, kar je naredil, skrbeti do konca, kako se bo to razgradilo, če ne pa pač plačaj ne vem koliko davka zraven, a ne'' (EE, 2021, 23. maj).
17 Omenijo kmete (oz. pridelovalce začetnih surovin), transport, proizvodnje obrate in tamkajšnje delavce, grosiste in distributerje, trgovine, potrošnike, pa tudi inšpekcijo in zadolžene za promocijo.
7.3.2 Poznavanje družbeno odgovorne problematike prehranskih dobavnih verig
Konkretneje nas je zanimala tudi kritičnost do prehranske industrije oziroma poznavanje neprimernih praks, ki se tam dogajajo. Celoten transkript fokusnih skupin smo kodirali na podlagi elementov družbene odgovornosti v prehranski industriji, ki sta jih definirala Maloni in Brown (2009): dobro počutje živali, okolje, biotehnologija, delovna sila in človekove pravice, zdravje in varnost, dobava, pravična trgovina in skupnost.
Spet se vidi, da sicer sami od sebe ne izpostavijo negativnih vidikov prehranske industrije, prehranske industrije na prvi vtis ne asociirajo direktno z družbeno neodgovornimi praksami, ko pa jim konkretno zastavimo vprašanje, so vsi mnenja, da pušča prehranska industrija kar nekaj negativnih vidikov, mnoge od njih znajo tudi našteti.
Izkaže se, da ljudje največkrat izpostavijo vidike, ki sodijo v kategorijo zdravja in varnosti izdelkov ter okolja. Vezano na okolje prepoznajo predvsem posledice, medtem ko iz vidika varnosti govorijo predvsem o vzrokih (npr. vsebnost škodljivih snovi). Iz odgovorov dobimo vtis, kot da izpostavljena področja sicer poznajo, vendar pa jih poznajo zgolj površno, le dva udeleženca (ki sta tekom študija obravnavala tematiko) znata podrobneje razložiti vzročno- posledični odnos problematike.
Frekvenca omemb ostalih elementov je občutno manjša. Po padajočem vrstnem redu si sledijo pravično trgovanje, delovna sila, dobrobit živali in nabava. Vidikov, ki sodijo v kategorijo skupnosti in biotehnologije, pa skoraj ne izpostavijo. V spodnji tabeli Tabela 7.2: Potrošnikovo poznavanje različnih družbeno odgovornih problematik vzdolž prehranske dobavne verige je razvidno, katere ključne pojme ljudje povezujejo z različnimi elementi družbene odgovornosti.
Tabela 7.2: Potrošnikovo poznavanje različnih družbeno odgovornih problematik vzdolž prehranske dobavne verige
ELEMENTI DRUŽBENE
ODGOVORNOSTI
Ključni izpostavljeni pojmi
zdravje in varnost • predelanost izdelka
• uporaba pesticidov
• uporaba dodatkov (barvila, sladkor, konzervansi …)
• vpliv na zdravje/bolezen
• prehranske navade
• lakota
okolje • onesnaževanje narave s pesticidi
• izsekavanje gozdov
• proizvajanje CO2
• izčrpavanje zemlje z gojenjem le ene monokulture
• intenzivno kmetijstvo
• krma in reja živali (uporaba (naravnih) virov)
• umetni posegi v naravo
• ravnanje z odpadki
• proizvajanje metana v živinoreji
• izčrpavanje naravnih virov
pravično trgovanje • plačilo delavcev
• subvencioniranje panoge
delovna sila • ravnanje z delavci, delavske razmere (zaščita pred nevarnimi snovmi, urejanje delovnih razmer)
• suženjstvo in izkoriščanje ljudi
dobrobit živali • ravnanje z živalmi v mesni industriji
• pašna reja
nabava • manipulacija in pritiski na ceno in dobavne roke
• lobiji
• mafija
• izkoriščanje moči posameznih akterjev BIOTEHNOLOGIJA • gensko spremenjena semena
SKUPNOST • 'kraja' naravnih surovin lokalnim skupnostim
7.3.3 Pripisovanje odgovornosti različnim členom dobavne verige Vladni organi
Neposredno na vprašanje, koga krivijo za neprimerne prakse vzdolž dobavnih verig oziroma kdo je odgovoren za pozitivne spremembe, najpogosteje omenijo vladne institucije na državni in naddržavni ravni. To je tudi (skoraj) edini primer, kjer razumejo visoko stopnjo vpliva (soodvisnosti) enega deležnika (vladni organi) od drugega (proizvajalci). Le v njihovi moči naj bi še bilo kljubovati ogromnim multinacionalkam, jih nadzorovati in regulirati. Po njihovem mnenju so oni tisti, ki bi morali postavljati primerne zakone in pravila, ki se jih morajo držati ostali člani verige. Konkretneje, od njih pričakujejo, da bodo z urejanjem zakonodaje poskrbeli za različne vrste problematik od boljšega plačila kmetov (oziroma ostalih delavcev) do obdavčevanja oziroma prepovedi zdravju ter okolju škodljivih izdelkov in embalaže, pa izkoreninjenju zavajajočega komuniciranja. Poleg tega pa bi morali najti načine, kako vzpodbujati dobre prakse v kmetijstvu (npr. s subvencijami), pa tudi v sami komunikaciji.
''Potem pa, če gremo na evropskem nivoju ali pa na svetovnem nivoju, pa mislim, da se morajo bolj striktno vsi skupaj zmenit, pa to kar sem že prej rekel, omejit določene izdelke, ki vsebujejo preveč negativnih stvari notri ali pa to kar je prej Simon govoril o embalaži, enostavno obdavčit embalažo, sploh ne vem, zakaj tega še ne naredijo. Obdavčit izdelke, ki škodujejo zdravju še bolj'' (DD, 2021, 23. maj).
