UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Rok Hlede
Objektivna kredibilnost informacijske socialne opore v spletnih zdravstvenih skupnostih
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Rok Hlede
Mentor: prof. dr. Gregor Petrič
Objektivna kredibilnost informacijske socialne opore v spletnih zdravstvenih skupnostih
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Zahvala Zahvaljujem se prof. dr. Gregorju Petriču za vso pomoč in usmerjanje tekom pisanja magistrskega dela.
Zahvaljujem se tudi družini, predvsem vama, ati in mami, za vso podporo skozi moj celoten študijski proces.
Hvala tudi celotnem Cimrovju za motivacijo, spodbudo in podporo.
Objektivna kredibilnost informacijske socialne opore v spletnih zdravstvenih skupnostih Magistrsko delo raziskuje kredibilnost informacij na temo bolezni raka v spletni zdravstveni skupnosti Med.Over.Net. Osredotoča se na kredibilnost informacijske socialne opore, ki jo izmenjujejo uporabniki spletnih zdravstvenih skupnostih. Kredibilnost informacijsko socialne opore sestavlja več dimenzij, in sicer natančnost, celovitost, berljivost/razumljivost in zaupanje. Na podlagi pregleda literature o kredibilnosti spletnih (zdravstvenih) informacij in informacijske socialne opore ter kvantitativne analize vsebine na osnovi kodirne sheme je cilj magistrske naloge usmerjen v ugotavljanje, kakšna je objektivna kredibilnost informacijsko socialne opore v spletni zdravstveni skupnosti, ali obstajajo razlike med dimenzijami socialne informacijske opore in ali obstajajo razlike med kredibilnostjo informacijske socialne opore glede na vrsto uporabnika. Empirični del naloge sloni na sekundarnih podatkih, ki so bili zbrani v okviru projekta Pasti in priložnosti spletnih zdravstvenih skupnosti za zdravstvo (Center za metodologijo in informatiko). Enota analize je sporočilo informacijske opore s spletne strani Med.Over.Net za obdobje 2015-2019. Ocenjena je bila zanesljivost kodiranja, raziskovalna vprašanja pa so bila obravnavana s faktorsko analizo in z uporabo metod za preverjanje domnev o enakosti povprečij. Izkazalo se je, da je objektivna informacijska socialna opora v spletni zdravstveni skupnosti Med.Over.Net visoka in da obstajajo statistično značilne razlike med večino dimenzijami kredibilnosti informacijske socialne opore.
Statistično značilna razlika med sporočili, ki jih objavljajo moderatorji in navadni uporabniki, je prisotna zgolj pri eni dimenziji informacijske socialne opore, in sicer pri dimenziji točnosti.
Ključne besede: kredibilnost, informacijska socialna opora, spletne zdravstvene skupnosti, zdravstvene informacije
Objective credibility of informational social support in online health communities
The master's thesis reveals the crediblity of information on the topi cof cancer in the online health community Med.Over.Net. It focuses on the credibility of informational social suport, which is exchanged between users of online health community. The credibility of informational social support consists of several dimensions, namely: accuracy, completeness, readability/comprehensibility and trust. On the based rewiev of the literature, on the credibility of online (health) information, and informational social support based on the coding scheme a quantitative analysis of content was preformed. The aim is to determine objective credibility of informational social support in online health community, and whether there are differences between the credibility of informational social support according the author of the message. The data was prepared and collected in collaboration with the Center for Methodology and Informatics within the project Traps and Opportunities of Online Health Communities. The unit of analysis is an informational support message from the MedOverNet website for the period 2015-2019. The reliability of the coding was assessed, and the reserach questions were addressed with the factor analysis and methods for verifying the assumptions about equality of means. It turned out that the objective informational social support in the online health community Med.Over.Net is high and that there are statistically significant differences between most dimensions of the crediblity of the information social support. A statistically significant difference between the messages published by moderators and ordinary users is present in only one dimension of information social support, namely in the dimension of accuracy.
Key words: credibility, informational social support, online health communities, health information
5 Kazalo vsebine
1 Uvod ... 7
2 Iskanje zdravstvenih informacij na internetu ... 9
2.1 Iskanje zdravstvenih informacij o bolezni raka na internetu ... 12
3 Spletne (zdravstvene) skupnosti ... 14
3.1 Informacijska socialna opora v spletnih zdravstvenih skupnostih ... 15
4 Kredibilnost informacij ... 19
4.1 Subjektivna/zaznana kredibilnost informacij ... 20
4.1.1 Kredibilnost vira ... 21
4.1.2 Kredibilnost sporočila ... 22
4.1.3 Kredibilnost medija ... 24
4.2 Objektivna kredibilnost informacij ... 26
4.3 Kredibilnost zdravstvenih informacij na internetu ... 28
4.4 Kredibilnost informacij v spletnih (zdravstvenih) skupnostih ... 32
5 Raziskovalni okvir ... 35
5.1 Spremenljivke ... 35
5.2 Medkoderska zanesljivost ... 36
5.3 Preverjanje kvalitete merskih inštrumentov ... 41
5.3.1 Berljivost ... 41
5.3.2 Točnost ... 43
5.3.3 Celovitost ... 43
5.3.4 Zaupanje ... 45
5.4 Rezultati analize ... 47
6 Sklep ... 58
7 Viri ... 61
Kazalo tabel Tabela 5.1: Medkoderska zanesljivost-ICC (povprečje). ... 36
Tabela 5.2: Kaiser-Meyer-Olkinova mera ustreznosti in Bartkettov test- berljivost. ... 41
Tabela 5.3: Rotirana faktorska matrika- berljivost. ... 42
Tabela 5.4: Kaiser-Meyer-Olkinova mera ustreznosti in Bartlettov test – točnost. ... 43
6
Tabela 5.5: Rotirana faktorska matrika- točnost. ... 43
Tabela 5.6: Kaiser-Meyer-Olkinova mera ustreznosti in Bartlettov test- celovitost. ... 43
Tabela 5.7: Rotirana faktorska matrika- celovitost. ... 44
Tabela 5.8: Kaiser-Meyer-Olkinova mera ustreznosti in Bartlettov test – zaupanje. ... 45
Tabela 5.9: Rotirana faktorska matrika- zaupanje. ... 45
Tabela 5.10: Opisne statistike dimenzij informacijske socialne opore. ... 46
Tabela 5.11: Rezultati parnega t-testa za dimenzije informacijske socialne opore... 47
Tabela 5.12: Opisna statistika dimenzij kredibilnosti informacijske socialne opore in vrsta uporabnika ... 49
Tabela 5.13: t-test neodvisnih vzorcev – laičnost in vrsta uporabnika. ... 50
Tabela 5.14: t-test neodvisnih vzorcev – jasnost in vrsta uporabnika. ... 51
Tabela 5.15: t-test neodvisnih vzorcev – celovitost in vrsta uporabnika. ... 51
Tabela 5.16: t-test neodvisnih vzorcev – poštenost in vrsta uporabnika. ... 52
Tabela 5.17: t-test neodvisnih vzorcev – točnost in vrsta uporabnika. ... 53
Tabela 5.18: t-test neodvisnih vzorcev – relevantnost in vrsta uporabnika. ... 53
Tabela 5.19: t-test neodvisnih vzorcev – nepristranskost in vrsta uporabnika. ... 53
7 1 Uvod
Ljudje lahko pridobijo zdravstvene informacije preko različnih informacijskih kanalov, vključno z internetom, izvajalci zdravstvenih storitev, medicinskimi knjigami in revijami (Xiao, Sharman, Rao in Upadhyaya, 2014). Internet spreminja način, kako ljudje sprejemajo zdravstvene informacije. Zgodil se je prehod od tradicionalnega modela zdravnik-pacient do modela, znotraj katerega pacienti prvotno interakcijo z zdravnikom nadomestijo z iskanjem informacij in nasvetov na internetu (Chen, Wang in Peng, 2018). Ta medsebojna povezava med spletnim in fizičnim iskanjem zdravstvenih informacij, je lahko koristna, zlasti kadar se pacienti pogovarjajo o tem, kaj so našli na spletu, z zdravniki ali zdravstveni delavci, ki so sposobni preveriti in oceniti nasvete ter razbiti mite o napačnih predstavah, ki so posledica neverodostojnih internetnih virov. Internet pri iskanju zdravstvenih informacij ponuja zasebnost in anonimnost (Rieh in Danielson, 2007). Zdi se, da prav ta anonimnost in priročno iskanje informacij, ki je mogoče preko interneta, privlači ljudi. Vendar pa za razliko od osebnih posvetovanj z zdravnikom, ni nobenega zagotovila, da so informacije in nasveti, ki so pridobljeni na internetu, objektivni in resnični (Lederman, Fan, Smith in Chang, 2013). V Sloveniji 48 % uporabnikov internet uporablja v zdravstvene namene. Najpogosteje so zdravstvene informacije iskale osebe stare 35-44 let (24,6 %), sledijo jim osebe stare 25-34 let (19,9 %) in osebe stare 45-54 let (19,3 %). Najmanj so zdravstvene informacije iskale osebe stare med 65-74 let (8,4 %). Zdravstvene informacije na internetu so v Sloveniji v letu 2019 bolj pogosto iskale ženske (54,5 %) kot moški (45,5 %) (SURS, 2019).
Internet je postal pomemben informacijski vir za paciente, še zlasti spletne zdravstvene skupnosti (v nadaljevanju SZS). Ena izmed glavnih dejavnosti v SZS je izmenjava znanja in informacij. Spletno sodelovanje med uporabniki olajša in omogoča enostavnejšo pridobitev informacij v zvezi z zdravjem ter izboljša dostopnost in učenje. Primarni namen SZS je izmenjava socialne opore uporabnikov. Najpogostejši obliki socialne opore, ki si jo izmenjujejo uporabniki v SZS, sta emocionalna opora (tolažba, spodbuda, sočutje ipd.) in informacijska opora (nasveti, navodila, ipd.). Medtem ko lahko SZS koristijo uporabnikom, ki iščejo zdravstvene informacije ali čustveno oporo, obstajajo tudi potencialne pomanjkljivosti (Salovainen, 2011). Strokovnjaki (Coulson, 2007; Hajil in drugi, 2015) opozarjajo, da med uporabniki in strokovnjaki prihaja do razkoraka glede ocen dobre informacijske opore.
Uporabniki ocenjujejo dobro informacijsko oporo z vidika nasvetov in navodil, ki jih pridobijo, strokovnjaki pa dobro informacijsko oporo ocenjujejo z vidika kredibilnosti, objektivnosti in zanesljivosti informacij.
8
Znotraj večine SZS ne obstajajo nobene omejitve, kdo lahko objavlja informacije, kar postavlja vprašanje o kredibilnosti objavljenih informacij (Metzger, 2007). Nizka kredibilnost zdravstvenih informacij je v spletnem kontekstu lahko zaskrbljujoča, saj bolniki, ki iščejo te informacije, morda ne ločijo kredibilnih od nekredibilnih informacij. Medtem ko sta kakovost in uporabnost SZS široko raziskani, kredibilnost in vsebina informacij ostajata dokaj neraziskani (Blank in Adams-Blodnieks, 2007). Razlog za neraziskanost tiči v tem, da so se znanstveni pristopi raziskovanja kredibilnosti sistematično začeli razvijati šele v zadnjem stoletju, začenši na področju komunikacije. Na področju zdravstva pa se v zadnjih letih raziskovanje kredibilnosti šele razvija (Rieh in Danielson, 2007, str. 307-308). Kljub potencialnim težavam, povezanim s kredibilnostjo vsebine, so SZS dodale vrednost uporabnikom ter olajšale socialni odnos in interakcijo bolnikov s skupnimi težavami (Hajli in drugi, 2015, str. 241-242).
Namen magistrskega dela je ugotoviti objektivno kredibilnost informacijske socialne opore v SZS. Osredotočil se bom na informacijsko socialno oporo, ki jo izmenjujejo uporabniki spletnih zdravstvenih skupnostih. Osrednja raziskovalna vprašanja bodo:
- Kakšna je objektivna kredibilnost informacijske opore v spletni zdravstveni skupnosti Med.Over.Net?
- Kakšne so razlike med posameznimi dimenzijami objektivne kredibilnosti informacijske socialne opore?
- Kakšna je razlika med objektivno kredibilnostjo informacijske socialne opore med sporočili, ki jih objavljajo moderatorji in navadni uporabniki?
V svojem magistrskem delu bom s pomočjo pregleda literature, ki bo temeljil na konceptih kredibilnosti spletnih informacij in informacijske socialne opore ter kvantitativne analize vsebine na osnovi kodirne sheme, analiziral kredibilnost informacijske opore v spletni zdravstveni skupnosti Med.Over.Net (v nadaljevanju MON). Empirični del naloge sloni na sekundarnih podatkih, ki so bili zbrani v okviru projekta Pasti in priložnosti spletnih zdravstvenih skupnosti za zdravstvo (Center za metodologijo in informatiko) (Cugmas in Petrič, 2020). Enota analize bo sporočilo informacijske opore s spletne strani MON za obdobje 2015-2019. Ocenjeval bom zanesljivost kodiranja, raziskovalna vprašanja pa bodo obravnavana z uporabo faktorske analize in metodo preverjanja domnev o enakosti dveh povprečij (t-test).
9 2 Iskanje zdravstvenih informacij na internetu
Ljudje lahko pridobijo zdravstvene informacije preko različnih informacijskih kanalov, vključno z internetom, izvajalci zdravstvenih storitev, medicinskimi knjigami in revijami ter pri družini in prijateljih. Dejavniki, ki vplivajo na izbiro informacijskega kanala za pridobivanje zdravstvenih informacij, so razpoložljivost informacij, kredibilnost, zanesljivost, stroški in korist. Ti dejavniki kasneje vplivajo na odločitve, ki so povezane s samim zdravljenjem. Med ponudniki zdravstvenih informacij, na katere se obrnejo posamezniki, so za enkrat na prvem mestu še vedno formalni ponudniki zdravstvenih storitev (Xiao, Sharman, Rao in Upadhyaya, 2014).
Večina razprav o kakovosti in verodostojnosti podatkov v digitalni dobi je posledica družbenega koncepta, imenovanega neposredništvo (angl. Disintermediation). Informacijske in komunikacijske tehnologije (v nadaljevanju IKT) omogočajo potrošnikom neposreden dostop do ustreznih informacij ali storitev, tako da ''izrežejo'' posrednika (angl. Middleman) ali vratarja (angl. Gatekeeper), kot so potovalni agent, nepremičninski agent, knjižničar, farmacevt, zdravstveni delavec ali novinar (Eysenbach, 2007, str. 129). Z neposrednim dostopom lahko potrošnik dostopa do obsežnih zdravstvenih informacij na internetu ter pri tem zaobide strokovnega posrednika in dobi dostop do nefiltriranih informacij. Pri tem se pojavi težava, saj laičen potrošnik ne ve, ali so informacije, ki jih je pridobil, kredibilne, ali so zgolj dezinformacije (Lankes, 2007). Ne-kredibilne oziroma napačne informacije delimo na dve kategoriji, in sicer na misinformacije (angl. Misinformation) in dezinformacije (angl.
Disinformation). Pod misinformacije spadajo tiste informacije, ki niso strokovne in niso bile namenoma napačno ustvarjene. Pod dezinformacije pa spadajo tiste informacije, ki so namerno ustvarjenje za zavajanje drugih (Stahl, 2006).
Toda človeška družba v 21. stoletju doživlja preobrazbo, ki se je pojavila s sprejetjem IKT.
Novi mediji so postali pomemben vir zdravstvenih informacij in platforma za razpravo o osebnih izkušnjah, mnenjih in pomislekih v zvezi z zdravjem, boleznimi in zdravljenjem. Te spremembe vlog so prispevale, da je družba prešla od pasivnih do aktivnih prejemnikov informacij (Gesser-Edelsburg, Diamant, Hijazi in Mesch, 2018). Današnje zdravstveno okolje spodbuja zdravstvene potrošnike (paciente in skrbnike), da dejavno sodelujejo pri odločanju v zvezi z zdravstvenim varstvom in upravljanjem svojega lastnega zdravja. Večina zdravstvenih potrošnikov raje prejema informacije o svojih boleznih in možnostih zdravljenja iz različnih virov. Ti viri so najpogosteje izvajalci zdravstvenih storitev, drugi bolniki in internet. Prav
10
informacije o zdravju, ki so pridobljene na internetu, imajo vse bolj pomembno vlogo pri odločitvi potrošnikov o zdravju (Tao, LeRouge, Smith in De Leo, 2017).
Internet spreminja način, kako ljudje pridobivajo zdravstvene informacije, in sicer od tradicionalnega modela zdravnik-pacient, do tistega, pri katerem pacienti to interakcijo z zdravnikom celo nadomestijo z iskanjem informacij in nasvetov na internetu (Chen, Wang in Peng, 2018). Zdi se, da anonimnost in priročno iskanje informacij, ki je mogoče preko interneta, privlači ljudi. Vendar pa za razliko od osebnih posvetovanj z zdravnikom, ni nobenega zagotovila, da so informacije in nasveti, ki so pridobljeni na internetu, objektivni in resnični (Lederman, Fan, Smith in Chang, 2013).
Kljub temu da ni zagotovila za objektivnost in resničnost informacij, ljudje vse bolj pogosto uporabljajo internet za iskanje zdravstvenih informacij zaradi njegove praktičnosti, fleksibilnosti, neposrednosti in velikega obsega informacij. Iskanje zdravstvenih informacij se razlikuje od drugih internetnih iskanj, ki so predvsem zabavne narave. V poročilu raziskave Pew Internet & American Life (2010), so objavili, da je iskanje spletnih zdravstvenih informacij na internetu pogosto omenjena kot ena najpogostejših dejavnosti na internetu. 80
% odraslih uporabnikov interneta (starih med 30 in 64 let) ali približno 93 milijonov Američanov je na spletu iskalo vsaj eno izmed glavnih zdravstvenih tem (zdravje, prehranjevanje, fitnes). Ta oblika iskanja zdravstvenih informacij ima več posledic. Čeprav ljudje morda vedo, kje naj iščejo kredibilne informacije o novicah, vremenu, filmih, nakupovanju in poslu, se v večini primerov ne znajdejo, ko pride do informacij o zdravju.
Zdravstvene informacije iščejo redkeje in tako ne vedo, kje lahko najdejo zanesljive in kredibilne informacije (Eysenbach, 2007).
V raziskavi Pew Internet & American Life (2010) so prav tako ugotovili, da je iskanje zdravstvenih informacij priljubljena, vendar ne najpogostejša dejavnost večine ljudi, izjema so zgolj kronično bolni ljudje. Pri resnih boleznih, kot je rak, potrošniki vse bolj pogosto pred obiskom zdravnika najprej iščejo informacije o bolezni na internetu. Zdravstvene informacije na internetu posamezniki iščejo tako pred kot tudi po obisku zdravnika. Pred obiskom želijo pridobiti čim več informacij, da lahko bolj uspešno komunicirajo z zdravnikom ter da jim lahko zastavijo kakšno dodatno vprašanje. Po obisku pa iščejo predvsem dodatne informacije, ki bi jim lahko pomagale pri premagovanju bolezni, ali iščejo informacije, ker niso bili zadovoljni z informacijami, podanimi od zdravnika (Eysenbach, 2007; Xiao in drugi, 2014).
11
Spletni zdravstveni viri tako postajajo močna orodja, s pomočjo katerih bodo bolniki bolje obveščeni, kar jim bo olajšalo pogovore z zdravstvenimi delavci. Vendar je pomembno poudariti, da imajo lahko nepreverjena zdravstvena iskanja s strani pacientov negativen vpliv na samo zdravljenje bolezni (Storino in drugi, 2016). Najbolj pogoste iskane zdravstvene informacije vključujejo nasvete in informacije o pogojih, simptomih in različnih možnostih zdravljenja bolezni (Xiao in drugi, 2014, str. 417). Choi (2011) je ugotovil, da se le 55 % tistih, ki so iskali zdravstvene informacije na internetu, o pridobljenih informacijah nato tudi posvetuje z osebnim zdravnikom. Med tistimi, ki zdravstvene informacije iščejo na internetu, jih 92 % meni, da so jih ta iskanja spodbudila k lastni odločitvi za način zdravljenja. Toda ker se ljudje vse pogosteje sami odločajo za načine zdravljenja, zdravniki opozarjajo, da si s tem nekateri posamezniki samo še dodatno otežujejo zdravljenje, saj izberejo nepravilne načine zdravljenja predvsem zaradi zdravstvenih misinformacij in ker si te informacije napačno razlagajo.
Kljub temu, da je informacij, pridobljenih preko spleta, zelo veliko in so pogosto izčrpne ter lahko dostopne, se od informacij, pridobljenih preko drugih virov, razlikujejo v več vidikih.
Informacije na internetu pred objavo ne gredo vedno čez uredniški postopek, kar se razlikuje od informacij drugih medijskih vsebin. Med možnimi rezultati tega relativno nenadzorovanega pretoka informacij obstaja možnost, da so informacije namerno ali nenamerno netočne, pristranske ali zavajajoče. Dezinformacije s prihodom interneta seveda niso novost. Vendar pa številne metode, ki so jih ljudje uporabljali v preteklosti pri drugih medijih, niso več učinkovite pri zaznavanju kredibilnosti in točnosti informacij na internetu (Flanagin in Metzger, 2000). Prav te razlike med internetnimi informacijami in informacijami drugih medijev, lahko vplivajo na njihovo verodostojnost, kredibilnost in zanesljivost.
Internet je zasnovan tako, da ni centralno nadzorovan, zato mora biti pretok vseh informacij ''svoboden'', saj na ta način prikažejo prosti pretok informacij. Po drugi strani pa ta prosti pretok informacij prinaša povečano možnost napak ali izkoriščanja (prav tam, 2000, str. 530).
V večini primerov se uporabniki ne ozirajo na to, ali so informacije, ki jih želijo pridobiti, kredibilne, ali so dezinformacije informacije. Informativne spletne strani, forumi, blogi in objave na družbenih omrežjih ustvarjajo edinstveno mešanico virov informacij, vključno z znanstveno literaturo, zdravstvenimi strokovnjaki, predstavniki vlade ter znanstveno podprtimi raziskavami. Dejavniki, ki povečajo učinkovitost odprave dezinformacij na internetu, zadevajo vse uporabnike in predstavljajo veliko težavo izpostavljenosti le-teh.
Potrebna so opozorila o izpostavljenosti tem in ponavljajočih se objav dezinformacij s strani
12
organizacij. Gesser-Edelsburg in drugi (2018, str. 4) menijo, da '' imajo v svetu čedalje hitrejšega širjenja informacij dezinformacije lahko velike posledice. Hitri ukrepi, ki jih organizacije in posamezniki sprejmejo za zmanjšanje dezinformacij o zdravju na spletu, pa so lahko ključnega pomena, saj lahko odločajo o življenju ali smrti posameznikov.''
2.1 Iskanje zdravstvenih informacij o bolezni raka na internetu
V Sloveniji je v letu 2014 za rakom zbolelo 13753 ljudi, kar znaša 466,2 obolenj na 100.000 ljudi. V istem letu je v Sloveniji za posledicam raka umrlo 5898 ljudi (Zadnik, Primic Žakelj in Žagar, 2017). Da bi se posamezniki spopadli s to smrtno nevarno boleznijo, tako fizično kot psihično, iščejo informacije, ki so povezane z rakom, na internetu. Te informacije iščejo tisti, ki imajo raka in tudi tisti, ki ga nimajo. Trenutno je na spletu na voljo ogromno informacij o vseh vidikih raka, ki bi jih bolniki z rakom lahko uporabljali za odločitve o zdravljenju, zdravniških posvetovanjih in socialni opori. Te informacije lahko uporabijo tudi tisti, ki nimajo raka za preprečevanje in oceno tveganja pojava te bolezni ter za dodatno podporo osebam z rakom (Xiao in drugi, 2014).
Glavni motiv za iskanje novih zdravstvenih informacij je pomanjkljivo znanje o boleznih raka. Potrebe po zdravstvenih informacijah vključujejo tako kognitivne potrebe, ki vključujejo informacije za preprečevanje in zdravljenje bolezni raka, kot tudi afektivne potrebe, ki vključujejo informacije za čustveno oporo in čustveno spopadanje z boleznijo. Ljudje z boleznijo raka lahko zdravstvene informacije uporabijo za razumevanje svoje diagnoze in možnosti zdravljenja. Iskanje zdravstvenih informacij o bolezni raka je povezano z uporabnikovimi osebnimi značilnostmi in situacijskimi dejavniki. Pod osebne značilnosti najpogosteje spadajo socialno-ekonomske in psihološke značilnosti posameznika, situacijski dejavniki pa so okolje, vir informacij in kontekst iskanja informacij (prav tam, 2014). Na iskanje informacij lahko vplivata tudi čustvena in socialna opora družine in prijateljev ter spodbuda zdravnikov. Slaba kakovost informacij povezanih z rakom na internetu je lahko še ena dodatna ovira, ki jo mora posameznik ''premagati'' (Jiang in Liu, 2019).
Iskanje zdravstvenih informacij je bilo v preteklosti preučeno tako na področju zdravstva kot tudi na področju komunikologije. Johnson in Meischke (1993) sta razvila celovit model iskanja informacij in ocenila, da posameznikove demografske značilnosti, izkušnje z rakom, pomembnost informacij o raku in zaupanje v učinkovitost informacij, določajo in vplivajo na njegovo vedenje pri iskanju zdravstvenih informacij.
13
V fazi preživetja preživeli ljudje z rakom pogosto doživljajo negotovost in imajo velike potrebe po zdravstvenih informacijah. Bolniki lahko iščejo informacije za razumevanje novih simptomov, pogostosti spremljanja, katere teste lahko uporabljajo za nadzor in učinkovitost zdravljenja, če se rak ponovi. V zadnjem desetletju internet velja za vse bolj pomemben vir zdravstvenih informacij. Toda kljub prednostim iskanja zdravstvenih informacij na internetu njegova dejanska uporaba med preživelimi raka ostaja nizka. Večina tistih, ki so raka preživeli, še vedno raje prejema zdravstvene informacije od svojih osebnih zdravnikov, ne pa preko interneta (Jiang in Liu, 2019).
14 3 Spletne (zdravstvene) skupnosti
Uporaba interneta in SZS postaja vse bolj večnamenska kot orodje za izražanje čustev in prejemanje čustvene odpore. Omogoča tudi povezovanje z drugimi ter izmenjavo informacij.
Predvsem SZS omogočajo komunikacijo, usklajevanje in sodelovanje med uporabniki. Poleg tega jim omogočajo skupinsko interakcijo in komunikacijo med skupinami ljudi, ki si te informacije lahko izmenjujejo kadarkoli in kjerkoli. Pojav tehnologij spleta 2.0 je povzročil vzpostavitev socialnih platform, ki posameznikom ponujajo socialno interakcijo z razvojem spletnih skupnosti (Hajli, Sims, Featherman in Love, 2015). Spletni družbeni mediji in splet 2.0 omogočajo posameznikom, da ustvarjajo lastne vsebine in omogočajo enostaven dostop do informacij iz spletnih skupnostih. Vsebina, ki je ustvarjena v spletnih skupnostih, je lahko dragocen vir informacij v vsakdanjem življenju uporabnikov. Na primer zdravstveni nasveti in informacije lahko posamezniku prinesejo vrednost v smislu informacijske in čustvene opore ter še dodatno izboljšajo komunikacijo (prav tam 2015). Mnoga spletna mesta ponujajo komunikacijske funkcije, ki so olajšale razvoj spletnih podpornih skupin za različne kronične bolezni in stanja. Te skupine hitro postajajo eden izmed bolj dostopnih virov informacij na internetu (Coulson, Buchanan in Aubeeluck, 2007).
Poleg tega obstajajo številne prednosti SZS. Prvič, niso omejene s časovnimi, geografskimi in prostorskimi omejitvami, ki so običajno povezane s skupinami, kjer se posamezniki dobivajo fizično. Posamezniki lahko tako pošiljajo in sprejemajo sporočila kadar koli, podnevi ali ponoči. Drugič, udeleženec lahko natanko preuči svoje sporočilo in ga razvije v lastnem tempu, preden ga pošlje skupini. Tretjič, SZS lahko združijo raznovrstnejši niz posameznikov, ki ponujajo različne perspektive, izkušnje, mnenja in vire informacij. Četrtič, sodelovanje v SZS omogoča večjo stopnjo anonimnosti kot v skupinah, ki se srečujejo iz oči v oči.
Anonimnost lahko olajša samo razkritje in pomaga posameznikom pri lažji razpravi o občutljivih vprašanjih ali pri podajanju mnenj, ki bi jih lahko spravila v zadrego v tradicionalnih skupinah, kjer se dobivajo fizično (prav tam, 2007).
Tudi z vse večjo priljubljenostjo socialnih medijev in socialnih tehnologij posamezniki vse pogosteje sodelujejo v spletnih platformah, ki so namenjene izmenjavi svojih zgodb, izkušenj in znanj. Te družbene interakcije članu nudijo zadovoljstvo, kar vpliva na njjegovo sodelovanje v SZS. Obstaja veliko različnih definicij spletnih skupnosti, ki temeljijo na različnih konceptih. Izraz ''spletna skupnost'' zajema vrsto spletnih strani, ki so lahko forumi, namenjeni zdravstvu, trgovanju, avkciji, oglasom ipd., seznami strežnikov, spletna mesta za
15
spletni družbeni medij (npr. blogi, Facebook, Twitter), spletni dnevniki, spletne igre in spletne strani s skupnimi interesi (Hajil in drugi, 2015, str. 240).
Za SZS so značilni tesni odnosi med udeleženci/člani, posebna organizacijska struktura in načini diskurza, kot so skupni besedni zaklad, ohranjanje skupnega pomena, skupna zgodovina, obredi skupnosti, kontinuiteta komunikacije in skupni prostor za spletno ''srečanje''. SZS so lahko majhne ali velike skupine posameznikov z enakimi težavami, pa tudi profesionalna in komercialna spletna mesta z različnimi storitvami, ki omogočajo interakcije na spletu. Poleg tega je lahko SZS dragoceno mesto za izmenjavo znanja in učenje. SZS imajo tudi dodatno korist, saj v njih sodelujejo tudi zdravstveni delavci, ki vključujejo svoje specializirano znanje na določenem področju in tako podajo dodatne informacije, izkušnje in oporo drugim (prav tam, str. 240-241). Vpletenost zdravstvenih delavcev ponuja nove načine iskanja zdravstvenih nasvetov in informacij. Izmenjava informacij, izkušenj in znanja z drugimi člani spletnih skupnosti kot tudi z zdravstvenimi delavci, ima velik vpliv na vsakdanje življenje uporabnikov. Ustrezne informacije v spletnih skupnostih večajo kakovost vsebine, ki jo ustvarjajo posamezniki. Dodaten pomen pri tem imajo izkušeni člani skupnosti, ki s svojimi izkušnjami še dodatno preverjajo, ali so informacije ustrezne ali ne (prav tam, str.
241).
SZS promovirajo zdravje posameznikov in skušajo izboljšati dostopnost strokovnih zdravstvenih informacij s pomočjo IKT. Hiter razvoj IKT v smislu shranjevanja in obdelave podatkov je privedel do novih naprednih sistemov, ki so namenjeni posredovanju zdravstvenih informacij. Ti sistemi so lahko tudi tehnološko orodje za izboljšanje samoupravljanja z zdravjem. Posameznik, ki uporablja internet za dostop do informacij, povezanih z zdravjem, pridobi številne prednosti, pri čemer je ena najpomembnejših informacijska socialna opora. Internet ponuja tudi takojšen dostop do zdravstvenih virov za starejše in manj mobilne paciente, ki imajo pogosto težave pri iskanju določenih informacij drugje (prav tam, str. 241).
3.1 Informacijska socialna opora v spletnih zdravstvenih skupnostih
SZS ustvarjajo udobno okolje za odpiranje občutljivih tem, kadar posamezniki morda potrebujejo informacijsko ali čustveno oporo za pomoč na področjih, kot so zdravje, spolne težave ali zasvojenosti. Nekateri posamezniki bodo morda imeli težave pri postavljanju teh občutljivih vprašanj pri svojih svetovalcih ali zdravnikih. Lasker in drugi (2005) so v raziskavi odkrili, da se tisti z redkimi boleznimi ali boleznijo raka medsebojno povezujejo in
16
se učijo drug od drugega ter s tem tudi nudijo ustrezno oporo bolnikom z isto boleznijo. Tako SZS vse bolj privabljajo številne posameznike, da pridejo na splet in iščejo socialno oporo oziroma bolj natančno informacijsko in čustveno oporo (Hajli in drugi, 2015).
Socialna opora se nanaša na načine, kako si ljudje razlagajo informacije, afektivno oporo (spodbuda, motivacija) in splošno pomoč (s pomočjo dejanj in besed, ki jih ponujajo drugim).
Hinson Langford, Bowsher, Maloney in Lillis (1997) so socialno oporo opredelili kot pomoč in zaščito drugim, zlasti posameznikom. Pomoč je lahko oprijemljiva (finančna pomoč), ali neopredmetena (čustvena pomoč). Zaščita se lahko nanaša na zaščito ljudi pred škodljivimi vplivi življenjskega stresa. Ne samo, da socialna opora zagotavlja pomoč in zaščito, ampak se domneva, da je tudi vzajemna. To je vir pomoči, ki se daje s pričakovanjem vzajemnosti.
Shumaker in Browell (1984) socialno oporo opisujeta kot ''izmenjavo virov med vsaj dvema posameznikoma''. Navsezadnje je socialna opora odraz reakcijskih transakcij med ljudmi. Te transakcije vključujejo medsebojno izmenjavo, s katero ponudnik socialne opore pomaga prejemniku pri obvladovanju izzivov in negotovosti, povezanih z dano situacijo.
Pod širokim okriljem socialne opore obstoječa tipologija še dodatno deli oporo na štiri podkategorije, za katero raziskovalci predlagajo, da se lahko dodelijo na vsa dejanja opore. Te podkategorije socialne opore so čustvena, instrumentalna, informacijska in vrednotna. V procesu vsakega opredeljevanja lastnosti socialne opore mora biti prisotna izmenjava ali vzajemnost, da se opora nadaljuje (Hinson Langford in drugi, 1997, str. 96). McKinley in Wright (2014) sta v svoji raziskavi ugotovila, da se v spletnih skupnostih največkrat pojavita čustvena in informacijska socialna opora ali pa mešanica teh dveh. Čustvena socialna opora vključuje skrb, empatijo, ljubezen in zaupanje. House (1981) je opredelil čustveno socialno oporo kot najpomembnejšo kategorijo, skozi katero se dojemanje opore prenaša na druge.
Khan in Antonucci (1980) ter kasneje Norbeck in drugi (1981) komponento čustvene socialne opore opisujejo kot afektivno pomoč. Afektivna transakcija je tista, ki daje všečnost, občudovanje, spoštovanje in ljubezen. Cobb (1976) je čustveno socialno oporo opredelil v povezavi s komunikacijo, ki se izvaja in vodi do želenih informacij. Tako meni, da čustvena socialna opora velja, kadar: (a) smo oskrbovani in ljubljeni, (b) cenjeni in spoštovani in (c) pripadamo mreži vzajemnih obveznosti. Po drugi strani pa je Norbeck (1981) nekoliko zanikal to vzajemno lastnost in predlagal, da je socialna opora ''subjektivni občutek pripadnosti, sprejetosti, ljubezni, potrebe po sebi in ne zaradi tega, kar lahko počnemo.'' Informacijsko oporo pa House (1981) in Krause (1986) opredeljujeta kot informacije, ki jih drugemu posredujejo v času stresa. Po Cronenwettu (1985) informacijska opora pomaga rešiti
17
problem. Podobnega mnenja sta tudi Curtona in Russell (1990), ki potrjujeta uporabo informacijske opore med postopkom reševanja problemov.
Socialna in informacijska opora imata pomemben vpliv na odločitve o načinu življenja, še zlasti pri zdravstvu. Še posebno pomembna je mreža družine in prijateljev, ki so ključni vir pridobivanja socialne in informacijske opore v zdravstvenih situacijah (McKinley in Wright, 2014, str. 108). Socialno oporo lahko razumemo kot ključni psihosocialni dejavnik, povezan z zdravjem, ki ob pomanjkanju poveča vrednost drugih informacijskih kanalov. Iz tega lahko sklepamo, da če posameznik nima jasne oblike pomoči, kot je socialna opora, lahko druge medijske vire (na primer internet) dojema kot bolj koristne (prav tam, 2014, str. 108-109).
V zadnjih letih se vse več uporabnikov, ki iščejo različne vrste informacij in nasvetov, opira na spletne skupnosti. Vedenje uporabnikov v SZS je odvisno tako od potreb kot tudi od individualnih lastnosti uporabnikov (Savolainen, 2011). SZS se med seboj razlikujejo predvsem v tem, ali so namenjeni razpravam, kjer uporabniki primarno skušajo pridobiti čim več informacij o bolezni, ali pa uporabniki iščejo čustveno oporo od drugih udeležencev (Blank in Adams-Blodnieks, 2007).
Empatičen odziv ali čustvena opora, ki ju posamezniki dobivajo v SZS, jih prepriča v močnejše odnose znotraj svojih skupin, saj te skupnosti zagotavljajo informacijsko in čustveno oporo (Hajli in drugi, 2015, str. 241-242). Nekateri udeleženci lahko vzpostavijo zelo močne socialne vezi, podobne družinskim vezem. SZS lahko na primer posameznikom nudijo osebne in informirane podrobnosti o bolezni, ki jih ne morejo prejeti od družinskih članov (Rice, 2006). Glavni razlog, da posamezniki uporabljajo SZS, je torej čustvena in informacijska opora v vsakdanjem življenju.
Vlogo informacijske socialne opore pri iskanju zdravstvenih informacij je raziskoval Rains (2007), ki je v svoji raziskavi preučeval, kako dojemanje vrednosti medosebnih zdravstvenih virov in pridobljena socialna opora napovedujeta zaznavanje drugih informacijskih kanalov.
Poudaril je, da ni dovolj teoretičnih in empiričnih raziskav, ki bi preučile, ali obstaja poseben odnos med informacijsko socialno oporo in zaznavami spletnih informacijskih virov. Tako ni nobenega jasnega razloga, zakaj informacijska socialna opora, ki jo prejme posameznik od drugih, vpliva na to, kako dojema druge vire informacij. Ena od možnih razlag je, da pomanjkanje informacijske socialne opore povečuje zaznano vrednost drugih informacijskih virov.
18
Čeprav o naravi spletne informacijsko socialne opore na spletu ni veliko informacij, se v zadnjem času pojavlja vse več raziskav na to temo (Culson in drug, 2007; Biyani in drugi, 2014; McKinley in Wright, 2014; Wang in drugi 2014). Številne raziskave so vključevale vsebinsko ali tematsko analizo obstoječih sporočil v spletnih skupnostih. Rezultati teh raziskav kažejo, da večina sporočil v spletnih skupnostih vključuje zagotavljanje ali prejemanje socialne opore in da je najbolj razširjena informacijska socialna opora (Coulson in drugi, 2007, str. 174-175).
Nekateri raziskovalci (Fogel, Albert, Schnabel, Ditkoff in Neugut, 2002; Han in drugi, 2010) so v svojih raziskavah ugotovili, da lahko informacije o zdravstvu in zdravstvenem varstvu, ki so pridobljene v SZS, zadovoljijo psihosocialne potrebe pri primanjkljaju socialne opore. Ti procesi so predvsem značilni za iskalce informacij, ki imajo bolezen raka. Po drugi strani pa so Shaw in drugi (2008) ugotovili, da iskanje zdravstvenih informacij o raku negativno vpliva na pridobivanje informacijske socialne opore pri posameznikih. Uporabniki niso dobili zadostnih informacij o njihovi bolezni in so imeli občutek, da njihovo zdravstveno stanje ne zanima drugih. Tako so doživeli bolj negativne izkušnje kot pozitivne. Na splošno ti nedosledni rezultati kažejo, da je razmerje med informacijsko socialno oporo in iskanjem zdravstvenih informacij na spletu razmeroma nejasno. Zato bi bilo potrebno raziskati alternativno perspektivo, da bi lahko ocenili, če sploh in na kakšen način raven informacijske socialne opore posameznika sproži iskanje zdravstvenih informacij (McKinkey in Wright, 2014).
Lahko trdimo, da je informacijska socialna opora eden glavnih virov, ki izhaja iz SZS. Toda kljub temu, da lahko imajo uporabniki SZS veliko koristi, ko iščejo zdravstvene informacije ali čustveno oporo, obstajajo tudi potencialne pomanjkljivosti. Rains (2007) ter Han in drugi (2010) opozarjajo na težave, ki so povezane s kredibilnostjo vsebine objavljene v SZS.
Čeprav so SZS potencialno dodale vrednost posameznikom in olajšale socialni odnos ter interakcijo bolnikov s skupnimi težavami, morajo uporabniki biti pazljivi, saj niso vse objavljene informacije kredibilne. Tako se pojavlja vprašanje, kolikšna je kredibilnost informacijske socialne opore v spletnih zdravstvenih skupnostih.
19 4 Kredibilnost informacij
Kredibilnost informacij se preučuje na številnih področjih, od komunikologije, informacijske znanosti, psihologije, trženja, vse do interdisciplinarnih področji, ki temeljijo na interakciji med človekom in računalnikom. Na vsakem omenjenem področju je bil proučen konstrukt kredibilnosti in njegov praktičen pomen, pri čemer so uporabili različne pristope in cilje, kar vodi v nasprotujoča si stališča, definicije in učinke kredibilnosti. Kredibilnost se pogostokrat enači z zaupanjem, toda Tseng in Fogg (1999) poudarjata, da čeprav se kredibilnost in zaupanje včasih uporabljata skupno, ju ne bi smeli obravnavati kot sinonim. Zaupanje se razlikuje od kredibilnosti, ker ''zaupanje kaže na pozitivno prepričanje o znani zanesljivosti in zaupanju v človeka, predmet ali postopek'' (Tseng in Fogg, 1999, str. 41). Poleg tega opozarjata, da se na področju informacijskih tehnologij zaupanje nanaša na zanesljivost, kredibilnost pa je približen sinonim verjetnosti.
O pojmovanju kredibilnosti se razpravlja že od časa Aristotelovega preučevanja etosa in njegovih opazovanj o relativnih sposobnostih govorcev, da bi kar se da najbolje prepričali poslušalce. Disciplinarni pristopi raziskovanja kredibilnosti so se sistematično začeli razvijati šele v zadnjem stoletju, začenši na področju komunikologije, kasneje pa na področju informacijske znanosti in interdisciplinarnih področjih (Reih in Danielson, 2007). Na vseh področjih priznavajo, da so kredibilnost virov, medijev in informacij temeljno in tesno povezani. Vendar nastajajo razlike v primarnem interesu ali usmerjenosti raziskav, ki močno vplivajo na smer raziskovanja kredibilnosti ter samo definicijo le-te (Eysenbach, 2007).
Raziskovalci kredibilnosti informacij se lahko osredotočajo na govorce, kot je to veljajo za Aristotela in se sedaj nadaljuje v medosebni komunikaciji ter psiholoških raziskavah. Na drugi strani pa se v raziskavah množičnega komuniciranja in medijev raziskovalci osredotočajo na sam medij, kot je npr. televizija ali internet. V raziskavah o informacijskih virih in informacijskih znanostih se osredotočajo na kredibilnost v obliki sporočil, trditev, groženj in signalov, ki so pogosto v obliki odkritega vedenja. Prav zaradi teh različnih pristopov raziskovanja, ki se uporabljajo po disciplinah, pri preučevanju koncepta kredibilnosti prihaja do večjih izzivov. Ne samo, da različna področja obravnavajo različne dimenzije konstrukta kredibilnosti z različnimi cilji, ampak neizogibno v raziskave vnesejo tudi različne povezave med konstrukti. V nekaterih primerih se tako upošteva, da se različni koncepti in izrazi nanašajo na kredibilnost, v drugih primerih pa se razumejo kot osnovne dimenzije konstrukta kredibilnosti (Reih in Danielson, 2007). Težave pri kredibilnosti
20
informacij se pojavijo, ker se definicije in razlage tega koncepta razlikujejo. Na to je v svoji raziskavi opozorila O'Gradyjeva (2006): ''Različni načini ocenjevanja meril (bodisi s strani tretje osebe, ki je akreditirana organizacija, bodisi s strani posameznikov) in pomanjkanje standardiziranih upodobitvenih modelov onemogoča enostavno opredelitev kredibilnosti''.
V literaturi (Tseng in Fogg, 1999; Flanagin in Metzger, 2000; Hjørland, 2007; McQuail, 2010; Reih, 2010) se kredibilnost informacij deli in preučuje na dva načina. Na eni strani je subjektivna oziroma zaznana kredibilnost informacij, na drugi strani pa objektivna kredibilnost informacij. Subjektivno kredibilnost se preučuje predvsem na ravni zaznave informacije uporabnika. Subjektivna kredibilnost ''lahko označuje neko nepodprto ali šibko podprto trditev o znanju. Kar so za določeno osebo v določeni situaciji informacije, ni nujno, da so tudi informacije za drugo osebo ali drugo situacijo'' (Hjørland, 2007, str. 1449). Gre predvsem za oceno oziroma zaznavanje uporabnika, katere informacije se mu zdijo kredibilne. Po drugi strani pa je objektivna kredibilnost tista, ki ''označuje trditev o znanju, ki je približno v celoti podprta ali dokazana. Objektivnost se mora ukvarjati tako z vrednotami kot z dejstvi, dejstva pa imajo tudi ocenjevalne posledice. Te posledice se nanašajo predvsem na poseben odnos do zbiranja, obdelave in širjenja informacij'' (McQuail, 2010, str. 200-201).
4.1 Subjektivna/zaznana kredibilnost informacij
Raziskovanje subjektivne kredibilnosti se je začelo z zanimanjem za njeno vlogo v procesu prepričevanja, znanstveniki pa so preučevali vpliv kredibilnosti vira na ravni medosebne komunikacije. Raziskovalci so kasneje ugotovili, da tudi organizacije predstavljajo vire, ki si prizadevajo vplivati na medosebno komunikacijo posameznikov (Metzger in drugi, 2003). S povezovanjem uporabnikov na načine, ki do sedaj še niso bili mogoči, s pomočjo interneta, so nove tehnologije pritegnile novo pozornost na vprašanje subjektivne kredibilnosti, in sicer o:
- kredibilnosti virov, - kredibilnosti sporočil in - kredibilnosti medijev.
V okviru teh raziskav je bila raziskana kredibilnost sporočil, s poudarkom na značilnostih sporočil in kaj jih naredi bolj ali manj kredibilne. Prav tako so raziskovalci, ki jih zanima množično komuniciranje, preučevali kredibilnost medijev pri določanju relativne kredibilnosti določenih oblik komunikacije (npr. časopis proti televiziji) (prav tam). Uporaba preteklega raziskovanja kredibilnosti v današnjem medijskem in komunikacijskem okolju je še posebej primerna, ker internet pomeša oblike komunikacije, ki so se tradicionalno obravnavale kot
21
izrazito medijske ali izrazito komunikacijske (Chaffe, 2001). Rezultat te konvergence medijev je, da je kredibilnost na internetu zapletena. Glede na to zapletenost lahko nove raziskave donosno pripomorejo h kredibilnosti interneta na podlagi tradicionalnih vidikov kredibilnosti vira, sporočila in medija ter vključijo nauke iz preteklih raziskav na vsako od teh področij (Metzger in drugi, 2003).
Glede na to, da se kredibilnost pogosto pripisuje predmetom preučevanja, denimo kredibilnost vira, kredibilnost medijev in kredibilnost sporočila, odraža dejstvo, da se ocene teh predmetov razlikujejo. Hkrati pa so ocene kredibilnosti virov in sporočil v bistvu medsebojno povezane in vplivajo druga na drugo. To pomeni, da se za kredibilne vire pričakuje, da bodo ustvarili kredibilna sporočila in obratno, torej za kredibilna sporočila se pričakuje, da izvirajo iz kredibilnih virov (Fragale in Heath, 2004). Ocena obsega povezanosti med kredibilnostjo vira in kredibilnostjo medija pa je manj jasna, morda deloma zato, ker so jo v preteklosti raziskovali predvsem v različnih disciplinah komunikologije, sedaj pa se jo raziskuje predvsem v povezavi z informacijskimi znanostmi.
4.1.1 Kredibilnost vira
V informacijskih znanostih je poudarek na vrednotenju informacij, najpogosteje objavljenih v dokumentih in izjavah. V tem primeru je kredibilnost informacij v glavnem obravnavana kot merilo za presojo ustreznosti in točnosti informacij. Ko ljudje dobijo dostop do širših informacijskih virov, se soočajo z večjo negotovostjo, komu in v kaj je mogoče verjeti in kdo odgovarja za informacije, s katerimi se srečujejo. Poleg tega se morajo zavedati, da je vsak vir drugačen in tako je tudi s samo kredibilnostjo. Kredibilnost informacij je tako odvisna od samega vira (Reih in Danielson, 2007).
Empirično raziskovanje kredibilnosti vira se je začelo v 20. stoletju s študijami, kjer je kredibilnost veljala za pomembno značilnost prepričljivih govorcev. O'Keefe (1990) je opredelili kredibilnost vira kot ''presojo poslušalca o verjetnosti govorca''. Njegova opredelitev se je nanašala na opredelitev raziskovalcev z Univerze Yale, ki so kredibilnost vira opredelili v smislu strokovnega znanja oziroma strokovnosti in zanesljivosti.
Strokovno znanje se je nanašalo na usposobljenost govorca ali njegovo sposobnost, da je vedel resnico o neki temi, medtem ko je bila zanesljivost opredeljena kot zaznavanje motivacije poslušalcev, da govori resnico o določeni temi (Metzger in drugi, 2003, str. 296).
V meta analizi 114 člankov od leta 1950 do 1990 sta Wilson in Sherrell (1993) ugotovila, da strokovno znanje o virih močneje vpliva na kredibilnost vira kot druge dimenzije koncepta.
22
Trdila sta, da je dimenzija strokovnega znanja kredibilnosti vira bolj objektivna kot druge dimenzije, saj jo prejemniki informacije lažje ocenijo. V nasprotju s tem sta Lui in Standing (1989) ugotovila, da se viri, ki so bili manipulirani za večjo zanesljivost, dojemajo kot bolj kredibilni viri kot tisti, ki se manipulirajo in vsebujejo več strokovnega znanja. Nesoglasja zaradi sorazmernega pomena razsežnosti kredibilnosti vira so privedla do oblikovanja različnih merskih lestvic tega koncepta, pri čemer vsaka odseva prednostne dimenzije bodisi strokovno znanje bodisi zanesljivost, ki so jih določili posamezni raziskovalci (Metzger in drugi, 2003, str. 298). Dejstvo, da so različni raziskovalci našli različne dimenzije kredibilnosti vira, je spodbudilo kritiko faktorskega analitičnega pristopa k preučevanju kredibilnosti virov. Powell in Wanzenreid (1999) sta dokazala, da so bili dejavniki, opredeljeni v vsaki študiji, le rezultat, kjer so bile spremenljivke izbrane za vključitev z dodatnim iskanjem. Pri študijah kredibilnosti vira so bile v ospredju predvsem meritve koncepta, zato skorajda niso vključili teoretičnih raziskav kredibilnosti. Trdila sta, da se dimenzije kredibilnosti vira lahko razlikujejo glede na vrsto vira, ki se ocenjuje, in na kontekst, v katerem se ocenjevanje dogaja.
4.1.2 Kredibilnost sporočila
Čeprav je bil v raziskavah kredibilnosti poudarek na značilnostih vira, so tudi značilnosti sporočila pritegnile pozornost. Kredibilnost sporočil preučuje, kako značilnosti sporočila vplivajo na dojemanje verjetnosti bodisi vira bodisi sporočila vira. Na ta način se kredibilnost vira in sporočila prekrivata. V nekaterih primerih so pri presojah kredibilnosti dejavniki sporočila celo pomembnejši kot izvorni dejavniki. Dejavniki sporočila postanejo bolj vplivni kot značilnosti vira, kadar so v ospredju vprašanja, znanje in osebna pomembnost, saj povečajo motivacijo za pregled vsebine sporočil. V primerih, ko je na voljo malo informacij o viru sporočila, se morajo prejemniki informacij obrniti na sporočilo in na ta način ugotoviti kredibilnost informacije (Metzger in drugi, 2003).
Raziskave razsežnosti kredibilnosti sporočil zajemajo več dejavnikov, ki jih je mogoče razvrstiti glede na strukturo sporočil, vsebino sporočila in slog predstavitve sporočila.
Raziskave strukture sporočil so bile osredotočene predvsem na organizacijo sporočila in so pokazale konsistentne rezultate (prav tam). Neorganizirana sporočila so v primerjavi z dobro organiziranimi sporočili zaznana kot manj kredibilna. Organizacija sporočila torej vpliva na zaznavanje strokovnega znanja vira, ne pa tudi na zanesljivost vira.
23
Preučevanih je bilo več spremenljivk, ki se nanašajo na dejansko vsebino sporočila.
Raziskave kažejo, da na kredibilnost vplivajo dejavniki vsebine sporočila, kot so kakovost informacij, intenzivnost jezika in sporočanje. Kadar se poveča zaznana kakovost sporočila, se s tem povečuje tudi ocena kredibilnosti vira. Glede na informacijsko literaturo ljudje za ocenjevanje kakovosti informacij uporabljajo pet razsežnosti, in sicer točnost, objektivnost, aktualnost, zanesljivost ter veljavnost. Poleg tega je pomembno, da so sporočila brez napak, saj izboljšujejo kakovost sporočil kot tudi celovitost obravnavane teme ter podajajo posodobljene, dosledne in logično zanimive informacije (Metzger in drugi, 2003). Rieh in Danielson (2007) sta v svoji raziskavi ugotovila, da izmed petih razsežnosti kakovosti informacij na kredibilnost sporočila vplivajo točnost, celovitost, berljivost/razumljivost in zaupanje.
Potrebno je opozoriti, da ima pri odstopanju v sporočilu pomembno vlogo moderator, in sicer v odnosu med zanesljivostjo ter strokovnostjo. Odstopanje v sporočilu je opredeljeno kot razdalja med zaznanim položajem vira in predhodnim položajem prejemnika informacije (Metzger in drugi, 2003, str. 303). Ocene kredibilnosti so višje, kadar je odstopanje od sporočil majhno. Sporočila, ki podpirajo naša stališča, se štejejo za nepristranska in jih zato dojemamo kot bolj kredibilna. V povezavi z odstopanjem sporočil obstajajo dokazi, da prejemniki sporočila verjetno verjamejo sporočilu, ki ponovno potrdi obstoječe znanje.
Nekateri raziskovalci temu pravijo učinek iluzorne resnice (prav tam).
Ker so sporočila redko obravnavana kot odvisne spremenljivke, je bilo malo poskusov neposrednega merjenja kredibilnosti sporočila. Namesto tega raziskovalci običajno manipulirajo z različnimi značilnostmi sporočil in nato merijo sporočilo (prav tam).
Rosenthal1 (1971, str. 398, v Metzger in drugi, 2003, str. 304) je med prvimi opozoril na neskladje med preučevanjem kredibilnosti vira in raziskavo kredibilnosti sporočila. Njegovo stališče je bilo, da so ocene kredibilnosti odvisne od značilnosti vira in sporočila. Teoretiziral je, da občinstvo, če ne dobi informacij o viru sporočila, ogrozi kredibilnost sporočila, ki temelji na dveh dejavnikih: posebnosti in preverljivosti vsebine sporočila. Komunikološki raziskovalci, ki jih zanima merjenje kredibilnosti sporočila, se bodo morda želeli obrniti na literaturo o kakovosti informacij, da razvijejo lestvice za ocenjevanje ocen prepričljivosti, razumljivosti/berljivosti, celovitosti, zanesljivosti in natančnosti sporočila. V zadnjem času
1 Rosenthal, P. I. (1971). Specificity, verifiability, and message credibility. Quarterly Journal of Speech, 57, 393–401.
24
vse več raziskovalcev, ki se ukvarjajo z raziskovanjem kredibilnosti sporočila, uporablja bolj komunikološki pristop (Metzger in drugi, 2003).
Čeprav je malo raziskav neposredno obravnavalo kredibilnost sporočila na spletu, je verjetno, da so komponente sporočila enako pomembne kot v drugih kontekstih za nadaljnje iskanje. Te komponente so struktura, vsebina in sporočilo samo. Komponente so še vedno pomembne, tudi kadar se sporočila prenašajo preko novih medijev, kakršen je internet. Glavna težava pri sporočilih na internetu je ta, da je težko ločiti strukturo sporočila od strukture spletnega mesta.
Zaznani amaterizem spletnega sporočila in nedoslednost pri oblikovanju strani na spletnem mestu sta pokazali, da se je zmanjšala kakovost informacij in posledično kredibilnost spletnega mesta (Metzger in drugi, 2003).
Nenatančne novice, kot so govorice, ki se vzdržujejo preko interneta, zmanjšujejo dojemanje zanesljivosti in kredibilnosti informacij. Pripravljenost in sposobnost spletnih virov, da popravijo napake, kadar se te pojavijo, je pomemben faktor pred izzivom kredibilnosti. Prav tako se je uporaba dokazov izkazala za pomemben dejavnik kredibilnosti internetnih sporočil.
Ugotovljeno je namreč bilo, da so na primer citati v internetnih sporočilih, jezikovna intenzivnost in mnenje povečali kredibilnost internetnih informacij (prav tam). Alexandre in Tate2 (1999, v Metzger in drugi, 2003, str. 305) sta v svoji raziskavi poudarila, da predvsem objektivnost informacije vpliva na vrednotenje zaupanja v internet in sporočila. Dokazi kažejo, da bi morali pri obravnavi sporočil na spletu in ocenjevanju sporočil izrecno upoštevati vrsto informacij.
4.1.3 Kredibilnost medija
Kredibilnost medija je specifično področje raziskovanja, saj se raziskovalci ne morejo zediniti, na kakšen način bi bilo to najbolj strokovno meriti. Predlagali so, da bi bilo najboljše merilo kredibilnosti medija ocenjevanje ustreznosti vsakega medija ločeno (Metzger in drugi, 2003, str. 309). Težave se pojavijo, ker lahko uporabo medija ocenjujemo na dva načina.
Ločimo torej afektivno uporabo (spraševanje respondenta, kateri medij raje uporabljajo za novice, zdravstvene informacije, zabavo itd.) in vedenjsko uporabo (kako pogosto respondenti dejansko uporabljajo vsak medij za novice, zdravstvene informacije, zabavo itd.). Tukaj je v ospredje ponovno prišlo raziskovalno vprašanje, ki so ga raziskovali raziskovalci. Tisti, ki so se bolj osredotočili na kredibilnost medija iz perspektive afektivne uporabe, so ugotovili, da je
2 Alexander, J. E., & Tate, M. A. (1999). Web wisdom: How to evaluate and create information quality on the Web. Hillsdale, NJ: Erlbaum.
25
afektivna uporaba glavni faktor kredibilnosti medija. Po drugi strani pa so raziskovalci, ki so se osredotočili na kredibilnost medija s perspektive vedenjske uporabe, ugotovili, da so vedenjski dejavniki glavni faktor kredibilnosti medija (prav tam).
Pretekle raziskave o kredibilnosti medijev lahko pomagajo razumeti relativno kredibilnost interneta kot prenosa informacij v primerjavi s tradicionalnimi kanali (TV, radio, časopis).
Tehnološke in strukturne značilnosti, ki so bile ugotovljene kot pomembne v študijah kredibilnosti tradicionalnih medijskih kanalov, vplivajo tudi na internet. Tehnološke značilnosti interneta, ki vplivajo na kredibilnost, vključujejo enostavnost objavljanja navidez profesionalnih vsebin, veliko količino informacij in proizvajalcev informacij na internetu ter konvergenco žanrov in škodljivost digitalnih vsebin (Metzger in drugi, 2003).
Tako kot televizija tudi internet ponuja aktualnost, da občinstvu zagotavlja sprotno poročanje o vprašanjih in dogodkih. Kljub temu se spletna mesta močno zanašajo na besedilo in njihovo sposobnost poglobljenega pokrivanja vprašanj. Internet je brez časovnih in prostorskih omejitev televizije, kar ga naredi bolj podobnega časopisu. Iz teh lastnosti je razvidno, da morajo biti ocene kredibilnosti interneta višje od televizijskih ali časopisnih. V internetnem okolju se posledično povečuje pritisk na poročanje o najnovejših novicah in posodabljanje zgodb, kar omogoča malo časa za preverjanje informacij bodisi na lastnih spletnih straneh bodisi na drugih spletnih straneh, na katere so povezane (prav tam).
Druga značilnost interneta je združevanje ali zbliževanje žanrov informacij, predvsem mešanje oglaševalskih in informativnih vsebin. V nasprotju s tradicionalnimi tiskanimi mediji je morda težje razlikovati med obema oblikama žanrov na internetu, saj je material pogosto predstavljen brezhibno in brez jasnih razlik. Kljub vsem pomanjkljivostmi, ki jih ima internet, ljudje obravnavajo informacije na spletu kot bolj kredibilne od drugih medijev. Toda potrebno je poudariti, da se informacije na internetu razlikujejo od drugih medijev po tem, da so nagnjene k digitalnim spremembam, ki jih je težko zaznati. Tako so lahko informacije na internetu kredibilne, ali pa so namerno ali nenamerno spremenjene, da zavajajo uporabnike (prav tam, str. 295-296).
Nekateri raziskovalci ( Flanagin in Metzger, 2000, 2002; Johnson in Kaye, 2000, 2002; Kim, Weaver in Willant, 2001 in Kiousis, 2001) so prepoznali bistveno spremembo v okolju informacij, in sicer vse bolj pogoste dezinformacije in misinformacije. S pojavom teh sprememb so ponovno pokazali zanimanje za preučevanje kredibilnosti informacij. Na področju komunikologije je le malo konceptov pridobilo več pozornosti kakor vprašanje
26
kredibilnosti. Vendar raziskovalci, ki se trenutno ukvarjajo z vprašanjem kredibilnosti informacij, ne izkoriščajo bogate dediščine raziskav, ki se s tem konceptom kredibilnosti ukvarja že zadnjih petdeset let (Metzger in drugi, 2003). Na praktični ravni je pri pridobivanju novih informacij za uporabnike natančno ocenjevanje kredibilnosti pomemben proces. Zaradi nevarnosti netočnih ali pristranskih informacij, ki so na voljo na internetu, bi morali dati več pozornosti kredibilnosti informacij, saj je kredibilnost informacij na internetu glavna skrb vseh uporabnikov (Metzger in drugi, 2003).
4.2 Objektivna kredibilnost informacij
Internet je spremenil povezanost med ljudmi tako, da je komunikacija med osebami postala vse bolj enostavna. Posledica te povezanosti je večja razpoložljivost raznovrstnih informacij in informacijskih virov kot kadar koli v preteklosti. Druga posledica povezanosti je, da filtri in nadzorni mehanizmi, ki so prej služili za potrjevanje kredibilnosti informacij in informacijskih mest, niso tako učinkoviti na internetu (Metzger in drugi, 2003). Tako se lahko vprašamo, če takšnega nadzora, ocene in preverjanja informacij ni, kakšna je v resnici objektivna kredibilnost informacij na internetu?
Raziskovanje objektivne kredibilnosti je interdisciplinarno področje, posledično pa so tudi opredelitve objektivne kredibilnosti nekoliko specifične. Številne interdisciplinarne znanstvene skupnosti objektivno kredibilnost obravnavajo kot ''objektivno lastnost informacij''. Ta objektivna lastnost je stopnja, do katere informacije lahko veljajo za točne, kakor to ocenjujejo sprejeti standardi ali strokovnjaki na določenem področju (Flanagin in Metzger, 2008, str, 141). Kadar je mogoče informacije zanesljivo presojati z domnevno objektivnega stališča na podlagi skupnih in splošno razširjenih standardov tistih, ki imajo nekaj strokovnega znanja, lahko govorimo o objektivni kredibilnosti. Te informacije so tesno povezane s stališči, ki trdijo, da je kredibilnost praviloma funkcija objektivnih lastnosti informacij in ne stvar dojemanja posameznika (prav tam, str. 143). Objektivne značilnosti informacij, ki so vedno odprte za razprave v znanstvenih skupnostih, se po navadi na splošno omejujejo le na tiste vrste informacij, za katere obstajajo objektivni standardi ''resnice'' ali ''dejstev''. V teh okoliščinah je natančnost podatkovnih objektov še posebej kritična, saj lahko nepravilnosti povzročijo, da informacije ne veljajo za kredibilne (prav tam, str. 143).
Teorije o kredibilnosti informacij so bile razvite veliko prej, kot so se razvile IKT, in lahko služijo kot osnova za razumevanje posebnega primera objektivne kredibilnosti na internetu (Sauls, 2018). Prost in nenadzorovan pretok informacij po internetu lahko škodi oceni
27
objektivne kredibilnosti informacij, ker vsakega napačnega podatka ni mogoče odkriti in popraviti. Ekonomičnost interneta je podobna tako časopisom kot televiziji, saj se vsi zanašajo na oglaševanje. Vendar se razlikujejo po tem, da spletna mesta izkoriščajo osebne podatke, zbrane od obiskovalcev spletne strani. Te prakse zbiranja podatkov lahko negativno vplivajo na kredibilnost medija. Skupek teh perspektiv kaže, da je internet mogoče razumeti kot bolj, manj ali enako kredibilen tradicionalnim medijem. Obstoječe raziskave podpirajo vsa ta stališča (Metzger in drugi, 2003). Po drugi strani Burbules (2001) trdi, da je treba o objektivni kredibilnosti interneta razpravljati neodvisno od drugih vrst kredibilnosti, ker običajne metode za ocenjevanje objektivne kredibilnosti na internetu morda niso izvedljive zaradi njegove hitrosti, zapletenih lastnostih in strukture povezav ter pomanjkanja referenc in organizacijskih navad.
Številne značilnosti internetnih informacij povzročajo zaskrbljenost v zvezi z njihovo objektivno kredibilnostjo. Ena izmed značilnosti je relativno pomanjkanje profesionalnih vratarjev (Metzger in drugi, 2003, str. 294). V akademskih skupnostih funkcijo uredniškega nadzora izvaja postopek strokovnega pregleda. Informacije, ki bodo objavljene, gredo torej čez strokovni proces, kjer ugotovijo samo kredibilnost informacij. Če je gradivo kredibilno, ga objavijo, v nasprotnem primeru ga zavrnejo oziroma morajo avtorji gradivo popraviti (Eysenbach, 2007, str. 128). Enako velja za časopise, knjige, revije in televizijo, kjer so vsi podvrženi dejanskemu preverjanju, analizi vsebine in uredniškem pregledu. Po drugi strani internetne informacije niso podvržene isti stopnji preverjanja. Johnson in Kaye (1998) poudarjata, da pomanjkanje uredniških pregledov v internetnem okolju povzroči manjši družbeni in strokovni pritisk, da bi zagotovili natančnost in kredibilnost internetnih informacij.
Na internetu so pogostejše manj formalne informacije, ki jih ustvarjajo posebne interesne skupine, posamezniki in/ali organizacije, za katere raven uredniškega pregleda ni izrecno pomembna (Metzger in drugi, 2003). Te informacije so po svoji naravi poceni in jih je enostavno kopirati. Večje število kopij informacij privede do dodatnega pomanjkanja uredniškega lastništva in nadzora, pri čemer nihče ni odgovoren za njihovo posodabljanje ali posodabljanje kopij (Eysenbach, 2007). To enostavno kopiranje in pomanjkanja nadzora lahko privede do nastanka dezinformacij. Prvotni skrbnik ali ustvarjalec informacije je tisti, ki naj bi informacijo najbolj poznal, a ne more izvajati nadzora nad vsemi kopijami, ki se nenadzorovano razširijo po internetu (Murray, Burns, See, Lai in Nazareth, 2005).
28
Poleg težav, ki se lahko pojavijo, ker ni nadzora nad informacijami na internetu, Flanagin in Metzger (2008) izpostavljata še dodatno pomanjkljivost objektivne kredibilnosti informacij.
Perspektive informacijske znanosti, ki na objektivno kredibilnost informacij gledajo le kot na tiste, ki so ''natančne'', se preveč opirajo na strokovno znanje. Kredibilni so lahko tudi nestrokovnjaki. Številne študije so odkrile primere, ko je laično znanje zasenčilo znanje pooblaščenih strokovnjakov. Tudi strokovnjaki se kdaj motijo, čeprav jim je sicer mogoče zaupati. Zato je objektivna kredibilnost primerna za opis in vrednotenje produkcije znanstvenega znanja (zdravstvenih informacij), subjektivna kredibilnost pa omogoča boljše razumevanje produkcije znanj, ki je kolaborativno, kolektivno in konfliktno. Predvsem zaradi tega, ker subjektivna kredibilnost poudarja in naredi trdno predstavo o tem, kaj se zdi ustrezna informacija (Flanagin in Metzger, 2008). Zdravstvene informacije so še posebej specifične pri objektivni kredibilnosti informacij, saj se zdravstvo nenehno spreminja in je tako potrebno nenehno posodabljati informacije, da ne izgubijo kredibilnosti (Murray, Burns, See, Lai in Nazareth, 2005).
4.3 Kredibilnost zdravstvenih informacij na internetu
Čeprav sta kakovost in uporabnost spletnih strani široko raziskani v okviru zdravstva, kredibilnost zdravstvenih informacij ostaja dokaj neraziskana. Kredibilnost zdravstvenih informacij v spletnem kontekstu je lahko zaskrbljujoča, saj bolniki, ki iščejo te informacije, ne ločijo kredibilnih informacij od dezinformacij (Hajli in drugi, 2015, str. 239). Za strokovnjake in iskalce informacij so potencialno negativni učinki netočnih zdravstvenih informacij prispevali k temu, da se posebna pozornost nameni kredibilnosti zdravstvenih informacij.
Zdravniki se zavedajo pomislekov glede kredibilnosti informacij in priznavajo, da je potrebna previdnost pri zanašanju na informacije, pridobljene na internetu. Toda ker se povečuje število zdravstvenih delavcev, ki uporabljajo informacijske sisteme, se povečuje tudi kredibilnost zdravstvenih informacij. Vse večja je potreba po tem, da se zdravstvene informacije ažurno ureja in da ostajajo aktualne ter na ta način posredno izboljšujejo zdravje posameznikov (Reih in Danielson, 2007).
Kredibilnost zdravstvenih informacij se nanaša na natančnost in zanesljivost informacij, zato je kredibilnost spletnega mesta, ki je namenjen zdravstvu, zelo pomemben dejavnik za paciente, ki morajo nenehno presojati o informacijah v spletnem kontekstu (Hajli in drugi, 2015). Flanagin in Metzger (2000) sta v raziskavi izpostavila predvsem pomisleke o kredibilnosti zdravstvenih informacij. Prepričana sta, da prav to področje potrebuje več pozornosti, saj ima lahko v prihodnosti velik vpliv na družbo in zdravstvo. Spletne
29
zdravstvene informacije bolnikom omogočijo pomoč pri oceni njihove bolezni, obvladovanju s tem povezanih pritiskov in stresa ter olajšajo njihovo odločanje pri zdravljenju. V literaturi je veliko pozornosti namenjene sami oceni kredibilnosti informacij s strani posameznika, zelo malo pa je pozornosti na objektivni kredibilnosti zdravstvenih informacij (Xiao, Sharman, Rao in Upadhyaya, 2014).
Goto in drugi (2009) so ugotovili, da se na internetu kredibilne zdravstvene informacije nahajajo v manj kot 30 % informacij do katerih lahko dostopamo. Čeprav je odstotek kredibilnih zdravstvenih informacij, do katerih lahko dostopamo, dokaj nizek, je treba upoštevati tudi velike potencialne koristi interneta za javno zdravje. Dejstvo je, da med kredibilnimi zdravstvenimi informacijami na internetu obstaja veliko kakovostnih informacij, ki jih objavljajo zaupanja vredne organizacije. Pomembno je, da te kredibilne organizacije sprožijo spremembo vedenja pri uporabnikih. Tako bi morale te organizacije pritegniti čim večje število ljudi, da bi lahko dostopali do kredibilnih zdravstvenih informacij. Toda slednji ''pozitivni'' vidik pomena raziskovanja kredibilnosti zdravstvenih informacij na spletu je v literaturi pogosto spregledan in je zasenčen z razpravami, ki se osredotočajo na škodljiv potencial nizkokakovostnih informacij ter zdravstvenih dezinformacij na internetu (Eysenbach, 2007).
Hajil in drugi (2015) so prišli do podobnih ugotovitev, kjer navajajo, da so zdravstvene organizacije kot vir zdravstvenih informacij glavno merilo za kredibilnost le-teh. V veliki meri se težave, povezane z razlikovanjem kredibilnih informacij od manj kredibilnih ali celo napačnih informacij, nanašajo na problem natančno ocenjenega vira. Za potrjevanje kredibilnosti internetnih virov ne obstajajo preproste metode. Značilnosti kredibilnega vira izhajajo iz nekaterih logičnih oziroma zdravo razumskih pravil. Organizacije, ki so del zaupanja vrednih organov oblasti, so običajno enostavno prepoznavne in večina informacij, ki prihaja iz teh organizacij ali zaposlenih v teh organizacijah, je kredibilnih. Na primer zdravniški nasveti, ki jih podajajo zdravniki v zvezi z boleznijo, se štejejo za kredibilne, če ni dokazano drugače. Tako lahko trdimo, da so posamezni izvajalci zdravstvenih storitev in organizirane skupine izvajalcev zdravstvenih storitev viri kredibilnih zdravstvenih informacij.
Organizacije, kot so zagovorniške skupine za bolnike, prostovoljne organizacije, ki so povezane z zdravjem, javno zdravstvene skupnosti in organizacije za oporo bolnikom, se tudi lahko štejejo za kredibilne vire zdravstvenih informacij, ki se nanašajo na njihovo strokovno področje. Prav tako za kredibilne vire zdravstvenih informacij veljajo bolnišnice, zdravstvene ordinacije, ki so povezane v večje skupine, vladne zdravstvene agencije in drugi subjekti, ki
