UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŢBENE VEDE
Maruša Rezar
Socialna blaginja Slovenije in Norveške
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŢBENE VEDE
Maruša Rezar
Mentor: izr. prof. dr. Andrej A. Lukšič
Socialna blaginja Slovenije in Norveške
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Socialna blaginja Slovenije in Norveške
V svoji diplomski nalogi raziskujem razlike med drţavama Norveške in Slovenije. Drţavi sta si med sabo podobni kot tudi različni. Norveška ni članica Evropske unije tako kot Slovenija, vendar je vseeno zelo uspešna na ogromno področjih. Obe drţavi imata skupne točke, obe se zavzemata za socialno blaginjo, vendar je pri tem Norveška bolj uspešna. Ključni socialno- geografski dejavniki obeh drţav prikazujejo dokaj podobno statistiko v večini dejavnikov.
Norveška ima vzpostavljen Skandinavski model socialne blaginje, ki deluje po načelu enakopravnosti. V ta model so vključeni vsi drţavljani ne glede na socialni status. V Sloveniji pa je še vedno mogoče zaznati delčke drţavno-socialističnega sistema blaginje, ki je bil aktualen včasih. Socialna blaginja je dandanes eden izmed najpomembnejši konceptov.
Razširjena je po celem svetu. Največ pa jo najdemo med drţavami, ki so najbolj razvite oziroma srednje razvite. Koncept govori o zagotavljanju varnosti oziroma moţnosti
»normalnega« preţivetja vsakega drţavljana posamezne drţave. Drţavna blaginja skuša doseči oziroma omogočiti vsakemu drţavljanu dostop do socialnih pravic.
Ključne besede: socialna blaginja, Slovenija, Norveška, koncept.
Social welfare of Slovenia and Norway
In my thesis, I explore the differences between the countries of Norway and Slovenia.The two countries are alike and different. Norway is not a member of the European Union like Slovenia, but it is still very successful in many areas. The two countries share common ground, both of which are committed to social welfare, but Norway is more successful in doing so. Key socio-geographical factors of both countries show fairly similar statistics in most factors. Norway has a Scandinavian model of social welfare that operates on the principle of equality. All citizens, regardless of their social status, are included in this model.
In Slovenia, however, it is still possible to partly detect the state-socialist welfare system, which used to be actual in the past. Social welfare is one of the most important concepts these days. It's spread all over the world. Most of it is found among the countries that are the most developed or medium-developed. The concept is about ensuring the security or the possibility of the "normal" survival of each citizen of each country. The state of prosperity seeks to or makes it possible for every citizen to have access to social rights.
Keywords: Social welfare, Slovenia, Norway.
4
KAZALO
1 UVOD ... 5
2 METODOLOŠKI OKVIR ... 6
2.1RAZISKOVALNOVPRAŠANJEINZGRADBADIPLOMSKENALOGE (OPREDELITEVPODROČJARAZISKOVANJA) ... 6
2.2UPORABLJENEMETODEINTEHNIKE ... 6
2.3NAMENINCILJIDIPLOMSKEGADELA ... 6
3 TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 8
3.1KONCEPTDRUŢBENEBLAGINJE ... 8
3.2DRŢAVABLAGINJA ... 8
3.2.1 KONCEPT DRŢAVE BLAGINJE/SOCIALNE BLAGINJE ... 8
3.2.2 NASTANEK SOCIALNE DRŢAVE ... 9
3.2.3 VRSTE DRŢAVE BLAGINJE ... 11
3.3ČLOVEKINSOCIALNABLAGINJA ... 13
4 NORVEŠKA ... 15
4.1NAČELOUNIVERZALIZMA ... 16
4.2ZNAČILNOSTISKANDINAVSKIHSOCIALNIHDRŢAV ... 17
5 SLOVENIJA ... 19
5.1SOCIALNAPOLITIKAEVROPSKEUNIJE ... 19
5.2PROBLEMISOCIALNEDRŢAVE–SLOVENIJE ... 21
6 PRIMERJAVA OBEH DRŢAV ... 23
6.1SOCIALNO-DEMOGRAFSKERAZLIKE ... 24
6.2PROJEKTSOCIALNIDIALOG–DOSTOJNODELO ... 26
6.3PREDNOSTIINSLABOSTIMAJHNIHDRŢAV ... 26
7 INSTITUCIONALNE SPREMEMBE ... 28
7.1 ZAKAJ POTREBUJEMO DRUŢBENE INSTITUCIJE, KAKO SO POVEZANE S SOCIALNO DRŢAVO OZIROMA DRŢAVO BLAGINJO TER KAKO SE SPREMINJAJO? ... 28
7.2INSTITUCIONALNESPREMEMBEINEKONOMSKIRAZVOJ ... 28
7.3TRGDELOVNESILE,SOCIALNAPOLITIKAINSOCIALNABLAGINJA ... 30
8 ZAKLJUČEK ... 33
9 VIRI ... 34
5
1 UVOD
Socialna blaginja je koncept, ki je v zadnjih tridesetih letih dodobra spremenil Slovenijo. V letih osamosvojitve Slovenije smo vzpostavili sistem vrednot in načel, po katerih bo Slovenija še naprej rastla kot samostojna drţava tako na gospodarskem področju kot na področju vrednot, ki zagotavljajo kakovostno ţivljenje. Kljub temu so v zadnjih 10–12 letih ta načela in vrednote precej padli. V diplomski nalogi ţelim prikazati načelo socialne blaginje in socialne drţave v Sloveniji ter primerjavo z Norveško, ki ima to načelo zelo dobro dodelano. Socialna blaginja s strani drţave zagotavlja storitve za vse drţavljane pod enakimi pogoji in tudi njihovo participacijo v druţbi.
V tretjem poglavju ţelim izpostaviti teoretična izhodišča, ki jih bom nato v nadaljevanju uporabljala. Ta izhodišča so pomembna za nadaljnjo razlago diplomske naloge. Ta načela bom opisala in razloţila. V četrtem poglavju bom opisala Norveško oziroma značilnosti, ki so povezane z drţavo blaginjo ter nekaj lastnosti skandinavskih modelov socialne drţave, pod katere uvrščamo tudi Norveško. Peto poglavje bo posvečeno Sloveniji in njenim problemom na poti do sistema socialne drţave in socialne blaginje na nivoju, kot je Norveška. Norveška ima dobro vzpostavljen sistem, saj sodelujejo vse sfere drţave. V naslednjem poglavju bom skušala narediti primerjavo ključnih točk oziroma dejavnikov med Slovenijo in Norveško.
Opisala bom socialne dejavnike obeh drţav ter tudi skupne projekte med drţavama. V zadnjem poglavju pa opisujem institucionalne spremembe in ekonomski razvoj ter trg delovne sile v povezavi s socialno drţavo ter drţavo blaginjo. Vključila bom tudi pomembnost samih institucionalnih sprememb za socialno blaginjo drţave. V zaključku pa povzamem moje mnenje in ugotovitve skozi pisanje diplomske naloge glede primerjav med obema drţavama.
6
2 METODOLOŠKI OKVIR
2.1 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE IN ZGRADBA DIPLOMSKE NALOGE (opredelitev področja raziskovanja)
V diplomskem delu bom skušala odgovoriti na ključno vprašanje, ali je Slovenija tako kot Norveška drţava socialne blaginje oziroma drţava blaginje, in če je, zakaj je tako oziroma zakaj Slovenija ni socialna drţava v tolikšni meri kot Norveška. V diplomskem delu bom najprej skušala opredeliti teoretična izhodišča, kot so koncept druţbene blaginje in pa drţava blaginje. Prav tako se bom osredotočila na institucionalne spremembe obeh drţav. V diplomskem delu bom uporabila komparativno in deskriptivno metodo. Prvo bom uporabila za proučevanje različnih dejstev, procesov pri razlikovanju Norveške in Slovenije glede koncepta druţbene blaginje. Druga metoda je metoda, s katero bom preprosto opisovala določene pojave, pri katerih ne bom iskala vzrokov.
2.2 UPORABLJENE METODE IN TEHNIKE
Metodologija diplomskega dela se bo navezovala na študijo primera, saj bo proučevanje usmerjeno na Slovenijo in Norveško.
Ena izmed metod, uporabljenih v diplomskem delu, bo metoda zbiranja pisnih virov, ki jih bom pridobila na svetovnem spletu. Z metodo analize bom poskušala pridobljene sekundarne in primarne vire (knjige, revije, članki) zdruţiti v neko celoto in na ta način prikazati dejansko razliko med drţavama glede socialne blaginje. Prav tako pa bom preučila internetne vire in jih dodala v diplomsko delo.
2.3 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA
Predmet mojega proučevanja bo primerjava obeh drţav glede koncepta socialne blaginje. Moj cilj diplomskega dela bo, da ugotovim razlike med obema drţava oziroma v kolikšni meri in zakaj ima Norveška višji standard glede socialne blaginje kot Slovenija oziroma obratno in zakaj. Moj cilj je prav tako opredelitev temeljnih teoretičnih izhodišč ter opredelitev institucionalnih sprememb. Pisala bom o konceptu druţbene blaginje, ki je koncept druţbe, kjer druţba deluje dobro. V tej druţbi so prioritete predvsem: solidarnost, nekonfliktni odnosi oziroma odnosi z malo konflikti ter sprejemanje drugačnih oziroma netoleranca nestrpnosti.
7
Druţba si med sabo pomaga, sodeluje, vzpodbuja oziroma ne deluje eden proti drugemu.
Opisala pa bom tudi, kako so skandinavske drţave dosegle neko stopnjo druţbene enakopravnosti, čeprav tudi v skandinavskih drţavah opaţamo postavljanje dela na prvo mesto pred socialno varnostjo.
8
3 TEORETIČNA IZHODIŠČA
Spodnja tri izhodišča se pri veliko avtorjih prekrivajo oziroma dopolnjujejo. Pri nekaterih pa so definirani vsak posebej.
3.1 KONCEPT DRUŢBENE BLAGINJE
Koncept druţbene blaginje je koncept druţbe, kjer druţba deluje dobro. V tej druţbi so prioritete solidarnost, nekonfliktni odnosi oziroma odnosi z malo konflikti ter sprejemanje drugačnih oziroma netoleranca nestrpnosti. Druţba si med sabo pomaga, sodeluje, vzpodbuja ter ne deluje kot nasprotje eden proti drugemu.
3.2 DRŢAVA BLAGINJA
3.2.1 KONCEPT DRŢAVE BLAGINJE/SOCIALNE BLAGINJE
Socialne politike so danes globalni pojav, ki se pojavlja predvsem v razvitih in srednje razvitih drţavah. Socialna drţava je pojav, s katerim začnemo proces modernizacije. Socialno drţavo lahko imenujemo tudi drţava blaginja. »Drţava blaginja ni le mehanizem, ki posega v strukturo neenakosti in jo morda korigira […]. Je aktivna sila v urejanju socialnih odnosov.«
(Gøsta Esping-Andersen 19901, v Lessenich 2015, 69).
Zgoraj omenjeni koncept govori o zagotavljanju varnosti drţavljanov oziroma ljudi neke drţave pred fizičnimi nevarnostmi tako notranjih kot zunanjih. Drţava naj bi zagotavljala ne le fizično varnost drţavljanov, ampak tudi ekonomsko in socialno varnost, s tem pa bi imeli tudi drţavljani zagotovljen dostojen ţivljenjski standard (Ferfila 2017, 144). Drţava blaginja ne postavlja kot prioriteto delavca, ampak drţavljana, s tem vzpostavlja načelo socialnega drţavljanstva. Njena glavna naloga je, da vsem drţavljanom omogoča socialne pravice oziroma zagotavlja osnovne oblike blaginje (Trbanc 1992, 98).
Drţavo blaginjo sestavljajo tri »sestavine«. Pod prvo »sestavino« lahko uvrščamo plačila (transferna) zaposlenih k tistim, ki niso. To so nezaposleni, začasno nezmoţni za delo, tisti, ki zaradi bolezni ne morejo delati krajši oziroma daljši čas – vsem omenjenim pripada polni dohodek. Niţji prihodek oziroma nepolni dohodek pa pripada osebam, ki spadajo pod
1 Esping-Andersen, G., (1990): The Three Worlds of Welfare Capitalism. New Jersey: University Press.
9
nezaposlene: invalidne osebe in upokojene osebe. Druga »sestavina« drţave blaginje je zagotavljanje vsem drţavljanom, ne glede na njihov dohodek, socialne storitve za njihove potrebe. Vsem drţavljanom mora biti sociala dostopna, ne glede na to ali jo lahko plačujejo ali ne. Drţava mora zagotoviti blaginjo vsem drţavljanom. Pod socialne storitve spadajo:
brezplačno šolstvo, zdravstvo, zobozdravstvene storitve. Drţava blaginja pomaga tudi s subvencioniranjem šibkejšim – izobraţevanje odraslih, stanovanja za starejše in revnejše. Vse storitve morajo biti dostopne vsem, brez da bi se preverjali njihovi dohodki oziroma ali so ali niso upravičeni do določene storitve. Tretja »sestavina« skandinavskega modela pa se nanaša na trţno neenakost. Gre predvsem za oblikovanje plač, ki jih doseţejo s pogajanji med delodajalci – sindikati – drţavo (Ferfila 2017, 151). Kljub vsem trudom drţave blaginje pa ima velikokrat kapital prednost pred blaginjo. Večkrat zasledimo, da se preverja upravičenost drţavljanov do koriščenja neke storitve z njihovo dohodkovno ustreznostjo oziroma z njihovim premoţenjem. Pojavlja pa se čedalje več zasebnih ponudnikov storitev, ki ponujajo iste storitve kot v javnih sektorjih (Ferfila 2017, 151).
Zgoraj omenjeno načelo socialne blaginje drţave skupaj z načelom pravne drţave sodi med najbolj pomembna načela določena v Ustavi Republike Slovenije. Obe načeli sta medsebojno povezani, saj potrebujemo obe za uresničevanje temeljnih človekovih svoboščin in pravic.
Drţava ima do svojih ljudi obveznost oziroma skrb, da poskrbi in uresničuje načela, ki so zapisana v ustavi (Korpič - Horvat 2017, 41–42).
Vse tri veje oblasti imajo nalogo, da zagotovijo izvajanje socialne drţave in s tem socialne blaginje za vse drţavljane. To storijo z izdajanjem predpisov, zakonov. Kot sem ţe omenila, je drţava tista, ki je odgovorna za posameznikove moţnosti dostojnega ţivljenja oziroma za njegovo kakovostno ţivljenje. To pa se odraţa predvsem v politiki zaposlovanja v drţavi ter socialni varnosti vseh ljudi v drţavi. Za socialno drţavo imenujemo tisto drţavo, ki s svojimi institucijami pomaga svojim ljudem, ko ostanejo brez sluţbe oziroma na robu revščine, zagotovi jim dostojno ţivljenje (Korpič - Horvat 2017, 41–42).
3.2.2 NASTANEK SOCIALNE DRŢAVE
Socialna drţava naj bi v ospredje postavila delavca kot prioriteto. Preţivetje le-tega oziroma njegove druţine pa je odvisno od njegove zaposlitve oziroma delovnega mesta. Zavarovalni tip socialne politike ima dve zelo pomembni funkciji: vzdrţevanje in zaščita dohodkov ter
10
nadomestna denarna izplačila. Nadomestna denarna izplačila rešujejo posamezne prebivalce iz ţivljenjskih problemov, ki se dogajajo na trgu delovne sile (Trbanc 1992, 97–98).
Koncept oziroma nastanek socialne drţave se je izoblikoval v osemdesetih letih s sodelovanjem sociologov iz zahodnih in vzhodnih evropskih drţav (Svetlik 1988, Evers 1988, Sik in Svetlik 1988, Evers in Wintersberger 19882, v Filipovič, Rakar 2008, 23).
Po Clausu Offeju pa nastanek oziroma začetek socialne politike iščemo v socialno- psihološkem smislu. Izhaja iz Marxove teorije o »ţivem in mrtvem ter delavcu in kapitalu«.
»Ţivo delo mora jesti in zaradi tega ne more čakati, medtem ko je mrtvo delo vezano na drugačno časovno strukturo« (Offe 19843, v Rus 1989, 16). Tukaj vidimo razlog nastanka socialne politike, saj je delo odvisno od kapitala, kapital zagotavlja delo oziroma delovna mesta za delavca. V primeru, da se situacija obrne, da delavec ostane brez dela oziroma da se povpraševanje po delovni sili zmanjša, morata kapital in drţava delavca zaščititi. To pa jim omogoča socialna politika.
Furnisovi (19864) 4 sklopi o domnevah o vzrokih nastanka socialne drţave v (Rus 1989, 17–
18):
- Prva točka sestavlja domneve o tem, da je socialna politika nastala kot skupek industrializma in modernizacije. Socialna politika omogoča, da oba mehanizma delujeta s tem, ko blaţita socialne disfunkcije razvoja.
- Druga točka domnev oziroma konceptov predstavlja teorije o socialni drţavi oziroma o neskladjih med delom in kapitalom ter o njunih kompromisih, ki rešujejo probleme (O.
Connor 19795, v Rus 1989, 17–18).
- Tretja točka govori o teorijah, ki se osredotočajo na teţnjo kapitala po socialnem miru.
Kapital naj bi poskrbel za delavce oziroma za programe socialne varnosti delavcev zaradi
2 Svetlik, I., (1988). Yugoslavia: Three ways of Welfare System Restructuring. Evers, A., in Wintersberger, H., (ur.): Shifts in the Welfare Mix: Their impact on Work, Social Services and Welfare Politicies: 331-368. Dunaj:
European Centre for Social Welfare Training Research.
Sik, E., in Svetlik, I., (1988). Similarities and Differences. Evers, A., in Wintersberger, H., (ur.): Shifts in the Welfare Mix: Their impact on Work, Social Services and Welfare Politicies: 273-280. Dunaj: European Centre for Social Welfare Training Research.
Evers, A., in Wintersberger, H., (ur.) (1988). Shifts in the Welfare Mix: Their impact on Work, Social Services and Welfare Politicies. Dunaj: European Centre for Social Welfare Training and Research.
3 Offe, C., (1984). Contradictions of the Welfare State, London, Hutschinson.
4 Furnis, N., (1986). Futures for the Welfare State, Bloomington, Indiana University Press.
5 Conner, W., (1979). Socialism, Politics and Equality, New York, Columbia University Press.
11
bojazni, da se delavci ne bi začeli vključevati v revolucionarna gibanja oziroma da delavci ne bi začeli protestirati.
- V četrto točko se uvršča teorije, ki ţelijo nastanek socialne drţave razloţiti s sorazmerno neodvisnostjo drţave od politike in kapitala.
3.2.3 VRSTE DRŢAVE BLAGINJE
Drţave z blaginjo so v današnjem času razširjene po vsem svetu. Največ pa jih najdemo med drţavami, ki so najbolj in srednje razvite. Ţalostno pa je to, da najmanj razvite drţave sveta nimajo blaginje. Menim, da bi te drţave najbolj potrebovale socialno blaginjo za svoje drţavljane, da bi jim vsaj deloma omogočilo enakopravno bivanje v lastni drţavi.
Najprej bi omenila model, ki so ga razvile drţave Vzhodne Evrope, Rusija, Azija in Kitajska.
Model ne priznava delovanje trga. V njem so imeli vsi zaposlitev in pribliţno enake plače.
Izgledal je kot odličen model, ki nima lukenj, vendar pa, ker ni zajemal gospodarske razvitosti oziroma ni priznaval delovanje trga, je v praksi izgledal popolnoma drugače. Ta model ni uspel v praksi, zato so se tudi druge drţave, kot so Vietnam, Kitajska, Severna Koreja bolj nagnile k zahodnim modelom, ki jih poskušajo počasi kopirati (Ferfila 2017, 157).
V današnjem modernem času lahko vidimo, da so drţave razdeljene na dva načina. Tistega, ki omogoča osnovno socialno varstvo za najbolj revne drţave, in pa drugi način, ki sestavlja bolj opredeljen sistem socialnega varstva (Ferfila 2017, 157–158).
V delu Ferfila (2017, 158) je opisana običajna tripartitvena delitev modelov socialne drţave, ki jo je opisal Esping - Andersen (1990) v knjigi Wilenskyga leta 19766.
- LIBERALNO SOCIALNA DRŢAVA: ta model prevladuje v Zdruţenih drţavah Amerike in v Avstraliji. Zagotavlja samo osnovno varnost za drţavljane, ki so na pragu revščine. Pogoj za pridobitev te varnosti pa je konstantno preverjanje dohodka in njihovega premoţenja s strani drţave ali je njihova upravičenost upravičena ali ne.
Ta sistem naredi jasno delitev med revno manjšino in pa tistimi, ki si socialne storitve zagotavljajo na trgu.
6 Esping-Andersen, G., (1990). The Three Worlds of Welfare Capitalism. New Jersey: University Press.
Wilensky, H., (1976). The welfare State and Equality: Structural and Ideological Roots of Public Expenditure.
Berkley:Univeristy of California Press.
12
- KORPORATIVISTIČNA ALI KONSERVATIVNA SOCIALNA DRŢAVA: ta model najdemo predvsem v Evropi z izjemo Skandinavije. Socialne storitve za posameznega drţavljana so vezane na njegov poloţaj na trgu dela oziroma ali je zaposlen ali nezaposlen. Ta model najdemo v drţavah, kjer je pravilo močan vpliv katoliške cerkve, ki si prizadeva, da bi s tem konceptom obdrţala oziroma ohranila tradicionalno druţbeno strukturo.
- SKANDINAVSKE DRŢAVE: ta model najdemo, kot pove ţe ime samo, v Skandinaviji. Model naj bi deloval po načelu druţbene enakopravnosti z načelom širšega univerzalizma. V ta model so vključeni vsi drţavljani, tako revnejši kot tudi premoţnejši. Zaradi tega razloga ga podpirajo tudi premoţnejši.
Poznamo pa še model, ki razdeli drţave blaginje glede na pet različnih sfer. Te sfere predstavljajo sisteme blaginje, ki jih bomo spodaj predstavili. Sfere so se izoblikovale glede na odnos drţave in cerkve ter kateri druţbeni razred je nadziral oblast oziroma bil na oblasti (Kolarič idr. 2002; Črnak - Meglič 2000; Abrahamson 19967, v Filipovič, Rakar 2008, 23).
- LIBERALNI SISTEM BLAGINJE je sistem, pri katerem naj bi si posamezniki sami s svojim delom zagotovili socialno varnost in blaginjo na trgu, ki ima veliko vlogo v tem sistemu. Če posameznik nima moţnosti sodelovanja na trgu, mu še vedno preostanejo neprofitne organizacije in neformalna socialna omreţja.
- KONSERVATIVNO-KORPORATIVISTIČNI SISTEM BLAGINJE je sistem, ki na prvo mesto daje trg, saj naj bi trg zagotavljal blaginjo, medtem ko je drţava na drugem mestu. Drţava skrbi, da ljudje kupujejo na trgu, in sicer z različnimi sistemi. Eden izmed teh sistemov so socialna zavarovanja. Za tiste, ki niso zaposleni, pa drţava poskrbi v obliki socialne pomoči. Pri zgoraj imenovanem sistemu drţava financira storitve pri zasebnih neprofitnih organizacijah, ki proizvajajo javne dobrine in storitve za celotno drţavo. Drţave, ki imajo tak sistem so: Nemčija, Avstrija, Francija, Belgija in Nizozemska.
7 Kolarič, Z., Črnak – Meglič, A., in Vojnovič, M., (2000). Zasebne neprofitne – volonterske organizacije v mednarodni perspektivi. Ljubljana: FDV.
Abrahamson, P., (1996). Posmodern Welfare, Paper prepared for the 27th ICSW International Conference.
Hong Kong.
13
- KATOLIŠKI SISTEM BLAGINJE je sistem, ki deluje po načelu subsidiarnosti. Če konservativno-korporativistični sistem deluje na načelu trga, je pri katoliškem najpomembnejše načelo subsidiarnosti. To pa pomeni, da se lahko drţava vmeša, ko so vse druge moţnosti ţe izčrpane. Te druge moţnosti predstavljata cerkev in druţina kot medsebojno pomoč. Ta model se vidi v drţavah Italije, Španije in Portugalske.
- SOCIALNO-DEMOKRATSKI SISTEM BLAGINJE je sistem, v katerem ima glavno vlogo drţava. Za drţavo stojijo drţavljani, ki so deleţni socialnih pravic in pa javni sektor. Trg je na drugem mestu, ravno obratno kot pri konservativno- korporativističnem sistemu blaginje. Ta sistem najdemo v skandinavskih drţavah ter podobnosti temu sistemu tudi v sistemih nekdanjih socialističnih drţav. V ta sistem uvrščamo Norveško.
- DRŢAVNO-SOCIALISTIČNI SISTEM BLAGINJE je sistem, ki je bil aktualen včasih. Značilnost sistema je bila, da je bila drţava lastnica, nadzornica in finančnik vseh institucij, ki so zagotavljale storitve v drţavi. Drţava je imela vso oblast oziroma dominantno vlogo. Socialno varnost in blaginjo posameznikov so nosile druţine in sorodstva. Vloga cerkve in pa zasebnih neprofitnih organizacij je bila omejena.
Slovenija je bila del tega sistema in še vedno ni popolnoma odpravljen.
3.3 ČLOVEK IN SOCIALNA BLAGINJA
Vsak človek skozi ţivljenje bije bitko za preţivetje. Nekaterim je v tej bitki laţje, nekateri pa resnično ţivijo iz dneva dan. Preţivetje posameznika lahko začnemo pri najbolj osnovnem delu vsakega – to je gospodinjstvo. Nato pa se ta nadaljuje v vse sfere ţivljenja oziroma delovanja posamezne drţave. Te sfere ali panoge so: gospodarstvo, proizvodnja, turizem, promet ter ostale. V sodobnih druţbah je sociala zelo pomemben del vsake drţave. Socialno drţavo oziroma socialo (kot ji pravimo v današnjem času) pa delimo na dve točki, ki zagotavljata človeku preţivetje v najbolj kritičnih pogojih ter omogočanje medčloveških odnosov in razmerij. Najprej je to materialna sociala, ki zagotavlja preţivetje, sestavljena je iz treh delov: - posamezniku vzamemo del zasluţka, ki ga dajemo za zavarovanje v primeru bolezni, invalidnosti, starosti ali za primer izgube sluţbe; - en del svojega plačila namenimo za soljudi, ki ne zmorejo opravljati svojega dela; - tretja točka pa je samo ţivljenje v revščini zaradi različnih vzrokov (Ramovš 1995, 57–58). Drugi del sociale pa opisujejo medčloveški odnosi in medčloveška razmerja. Človeški odnosi so zelo različni. Lahko nekoga preziramo, nekoga pa imamo neizmerno radi, prav tako so lahko razmerja samo na materialni ravni,
14
lahko pa so tudi objektivna. Razmerja so za ţivljenje posameznika izrednega pomena, medtem ko je sam odnos posameznika do drugega posameznika stvar osebnega interesa (Ramovš 1995, 59).
Temeljni človeški odnosi so odnosi, kjer posamezniki z vsem, kar imajo, pomagajo drugemu posamezniku. »Brez medčloveških razmerij ne moremo ţiveti, brez medčloveških odnosov pa nehamo biti ljudje« (Ramovš 1995, 59-60). »Vzgon človekovega in človeškega razvoja je naravnan v rast, v blaginjo, v osebno in socialno klenost« (ţivljenjski slog človeka, ki zmore iz situacije v situacijo prilagoditi svoje vedenje glede na sozvočje z drugimi ljudmi, po Ramovšu 1995, 63). Socialne zagate so v tem smislu predvsem blokade socialne rasti.
Druţbena blaginja po Ramovšu pomeni zagotavljanje socialne varnosti za vse drţavljane oziroma prebivalce drţave, omenja predvsem materialno in pravno varnost (Ramovš 1995, 61).
15
4 NORVEŠKA
Skandinavske drţave so z rednim visokim obdavčevanjem in transfernimi politikami, socialno politiko in drugimi politikami zmanjšale ekonomsko, politično in socialno neenakost, dosegli so neko stopnjo druţbene enakopravnosti – stopnjo oziroma nazor, da so vsi ljudje enaki oziroma enakopravni (Ferfila 2017, 144). Vedeti pa moramo, da preden je bila drţava sposobna zagotoviti to enakopravnost, se je morala »vtikati« prav v vse sfere druţbe, prisotna je bila v gospodarstvu, sociali, kulturi. S tem pa je počasi vzpostavila sistem, ki vsem drţavljanom zagotavlja najvišjo stopnjo blaginje na svetu. Tudi drţavljani sami so morali sprejeti prisotnost drţave v veliko sferah druţbe za vzpostavitev uspešne drţave blaginje.
Kljub temu pa lahko tudi v skandinavskih drţavah zasledimo postavljanje dela na prvo mesto pred socialno varnostjo. Tukaj se odraţa predvsem skandinavska preteklost (protestantizem) in s tem poudarjena etika dela (Ferfila 2017, 151). Norveška ni članica Evropske unije.
Vendar pa je del oziroma članica Evropskega gospodarskega prostora in Nata.
Na Norveškem dobiš potrdilo o bivanju, ko ţiviš tam najmanj 12 mesecev. Ni pomembno, ali delaš ali imaš drţavljanstvo ter ali imaš kreditno sposobnost, pomembno je, da bivaš najmanj leto dni na Norveškem. Pogoj za pridobitev pokojnine je ta, da oseba ne sme imeti statusa prosilca za azil, ampak dovoljenje za bivanje. Stalno prebivališče ter plačevanje prispevkov iz dela je pogoj za pridobitev socialnih pravic (Ferfila 2017, 152–153).
Kot sem ţe omenila, Norveška spada med drţave z socialno blaginjo. Leta 2017 je bilo na Norveškem okoli 5 milijonov prebivalcev. Večina izobraţevalnih institucij se financira iz javnih sredstev (Ferfila 2017, 150). Socialno drţavo na Norveškem urejajo z univerzalnimi ideali. Praktično se to kaţe v tem, da so izobraţevanja ter socialne storitve dostopne vsem prebivalcem. Od vrtca naprej imajo vse brezplačno. Za vrtec pa plačujejo manjši znesek (Osojnik 2013, 17). Po drugi svetovni vojni so razširili oziroma nadgradili izobraţevalni sistem s ciljem pospeševanja gospodarske rasti ter enakih moţnost za izobraţevanje vseh (Reisel idr. 2019).
Na Norveškem se preko sistema nacionalnega zavarovanja, sistema druţinskih prejemnikov, sistema denarnih nadomestil za druţine z majhnimi otroki zbira denar za osrednji sistem – splošnega socialnega zavarovanja. Na Norveškem so v to zavarovanje vključene vse osebe.
Te osebe stalno prebivajo ali pa so zaposlene na Norveškem. K tem osebam so vključene tudi nekateri norveški drţavljani, ki delajo v javni upravi v tujini. Ena izmed posebnosti na
16
Norveškem so mornarji, ki delajo oziroma plujejo pod norveško zastavo. Mornarji so zavarovani preko norveškega nacionalnega sistema oziroma njihovega nacionalnega zavarovanja, ki obsega zavarovanje proti vsem tveganjem, ne glede na to kje prebivajo.
Norveška ima tudi področje za osebe, ki niso zavarovane, vendar ţivijo na Norveškem ter za osebe, ki ne ţivijo na Norveškem, imajo pa izpolnjene pogoje s predhodnimi zavarovalnimi dobami, te osebe lahko zaprosijo za prostovoljno zavarovanje. Financiranje nacionalnega zavarovanja se delno financira s prispevki za socialno varnost in delno z davki. Prispevke za socialno varnost plačujejo delodajalci in zavarovanci. Prispevki samozaposlenih in tudi zaposlenih se izračunajo na podlagi njihovih bruto dohodkov tiste dejavnosti, v kateri opravljajo svoj poklic oziroma kjer opravljajo svojo zaposlitev (Evropska komisija: Vaše pravice iz socialne varnosti na Norveškem 2012).
4.1 NAČELO UNIVERZALIZMA
Zgoraj napisano načelo je najbolj prisotno v skandinavskih modelih blaginje oziroma socialne drţave, prav tako v modelu Norveške. Načelo univerzalizma poimenuje celoto oziroma splošnost in naj bi zadevalo vsakega posameznika. V drugih drţavah ne najdemo tega pojma, saj je več selektivnosti, torej več delitve glede na dohodkovni status posameznega drţavljana.
Vsaka drţava sama izbira politike, v katerih bo sodelovala bolj in v katerih manj. Načelo univerzalizma tudi pomeni načelo enakopravnosti vseh drţavljanov pred zakonom. Za vse drţavljane mora veljati tudi, da imajo vsi enak politični status, velja pa tudi, da drţava mora vključevati čim širše oziroma čim večje dele druţbe, vendar jih mora ločevati glede na določene lastnosti drţavljanov (starost, zdravje). Pri zgornjem načelu bi se lahko uvedlo tudi izplačevanje enakega temeljnega dohodka vsem drţavljanom. To do zdaj ni uvedla še nobena drţava, čeprav bi si naftno bogate majhne drţave to lahko privoščile. Te drţave so na primer:
Norveška, Arabske drţave (Ferfila 2017, 153). Negativna stran univerzalizma pa je, da je ta sistem zelo drag. Zahteva zelo visoke davke, ki zavirajo razvoj podjetij, s tem pa pride do druţbene neenakosti. Prav tako pride do kulture odvisnosti in prevelikih pričakovanj med ljudmi oziroma drţavljani (Kildal in Kuhnle 20058, v Ferfila 2017, 154).
8 Kildal, N., in Kuhnle, S., (2005). Normative Foundations of the Welfare State: The Nordic experience. London:
Routledge.
17
Nastanek socialne drţave oziroma drţave blaginje po načelu univerzalizma je nastal po štirih socialnozgodovinskih okoliščinah (Kildal in Kuhnle 20059, v Ferfila 2017, 155–156). Prva okoliščina je bila njihovo povezovanje cerkve in drţave, ki je rastlo od reformacije naprej. S to povezanostjo je rastla tudi podpora drţavi blaginji. Med cerkvijo in drţavo ni bilo slabega povezovanja, kot je bila to navada v drugih drţavah. Splošna populacija se je tako navadila, da drţava ter lokalne oblasti skrbijo za njihovo socialno varstvo. Druga okoliščina skandinavskega nastanka drţave blaginje so enakopravne sestavine pred prihodom industrializacije. Kmetje so pridobili pravice in kmalu začeli ustanavljati stranke, preko katerih so se potem borili za svoj obstoj in pravice. S tem pa so se tudi trudili za drţavo blaginjo. Kot tretjo okoliščino po Kildalu in Kuhnlu štejemo kulturno homogenost.
Skandinavske drţave so majhne s homogenim prebivalstvom, ki imajo svojo vero, kulturo in narodnost. Prav tako drţava ţe zelo dolgo skrbi za njihovo socialno varnost. Kot zadnjo okoliščino pa izpostavljata tudi krizna obdobja. Pravita, da je bila bolj univerzalna drţava blaginja vzpostavljena šele po drugi svetovni vojni, ker so se ljudje zbliţali po grozotah, ki so se dogajale v vojni.
4.2 ZNAČILNOSTI SKANDINAVSKIH SOCIALNIH DRŢAV
Pet značilnost skandinavski socialnih držav po Hilsonu10 (v Ferfila 2017, 158–159):
- Javni sektor je tisti, ki priskrbi večino socialnih storitev, tudi zasebni sektor dodaja na intenziteti, medtem ko prostovoljci in filantropisti nimajo veliko prostora.
- Drţave dajejo velik poudarek na transferne in redistributivne politike. To v praksi pomeni, da odvzemajo bogatejšim ter dajejo revnejšim. S tem pomagajo do druţbene enakopravnosti, zelo pomemben pa je tudi univerzalizem.
- V Skandinaviji socialno drţavo po večini financirajo nenamenski davki.
- Skandinavska socialna drţava ni zamišljena, kot so zamišljene liberalne socialne drţave, kot so Zdruţene Drţave Amerike in Avstralija, ki so le varnostna mreţa za revne drţavljane, ampak so usmerjene v doseganje visokih stopenj gospodarske rasti, nizke stopnje brezposelnosti ter visokega ţivljenjskega standarda. S svojo strategijo aktivne politike s poudarkom na izobraţevanju naj bi dosegli polno zaposlenost.
9 Kildal, N., in Kuhnle, S., (2005). Normative Foundations of the Welfare State: The Nordic experience. London:
Routledge.
10 Hilson, M., (2008). The Nordic Model: Scandinavia since 1945. London: Reaktion Books.
18
- Skandinavske socialne politike so pospeševale model dveh polnilcev druţinskega proračuna, kjer so bile ţenske obdavčene kot samostojna oseba, ne pa kot druţina.
19
5 SLOVENIJA
Slovenija spada med drţave socialne blaginje in socialno drţavo, vendar da bi dosegla visoko stopnje socialne drţave in visoko stopnjo socialne blaginje, kjer bi resnično vsi drţavljani ţiveli dostojno ţivljenje, manjka še veliko. Ena izmed prvih stvari, ki jih mora drţava rešiti, je revščina, saj velik deleţ drţavljanov ţivi pred pragom revščine. Slovenija je ena izmed drţav, v kateri imajo drţavljani veliko pravic, povezanih s socialo. Ene izmed teh so pravice iz zavarovanj, kot je pokojninsko, invalidsko, zdravstveno, starševsko varstvo ter varstvo za brezposelnost. V Sloveniji imajo ljudje tudi pravice iz delovnega razmerja, delovanje sindikatov (kolektivne pogodbe, ki zagotavljajo večje pravice kot zakoni). V primerjavi z drugimi drţavami so v Sloveniji nekatere pravice zelo »radodarne«. S tem mislim predvsem na porodniške in bolniške dopuste ter njihova nadomestila. Vendar pa zaradi prevelike stopnje revščine še vedno najdemo socialno izključenost ljudi, kljub temu da gre za kršitev človekovih pravic do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave Republike Slovenije). Načelo socialne drţave se kaţe tudi skozi sisteme socialnih zavarovanj. Ena izmed pomembnih točk socialne drţave je tudi solidarnost. Tudi v Sloveniji jo upoštevamo. Pomeni, da ne glede na to kje v Sloveniji kdo ţivi – ne glede na občino – za vse velja načelo socialne drţave: načelo enakosti. V praksi naj bi vsi drţavljani imeli zagotovljene najnujnejše dobrine za ţivljenje. Sistem deluje tako, da drţavljani plačujemo davke, ki jih nato razporedijo glede na finančni poloţaj prebivalcev in s tem se izkaţe solidarnost socialne drţave (Korpič - Horvat 2017, 41–46).
5.1 SOCIALNA POLITIKA EVROPSKE UNIJE
Slovenija je del Evropske unije, za katero je značilen oziroma se uporablja Evropski socialni model. Za ta model velja, da se osredotoča na skupne oziroma temeljne vrednote. Te vrednote so solidarnost, povezanost, enake moţnosti za vse, zdravstveni pogoji za vse, moţnost za izobraţevanje za vse, moţnost zaposlitve, moţnost kakovostnega ţivljenja. Vse te vrednote so potrebne za kakovostno ţivljenje v Sloveniji, zato jih je potrebno okrepiti oziroma vzpostaviti na nivo, ki je potreben, da bo Slovenija zopet socialna drţava (Zveza svobodnih sindikatov Slovenije). V Evropi so drţave zavezane, da se drţijo pogodb, ki določajo oziroma ki se zavzemajo za iste, a hkrati različne stvari. Rimska pogodba je tista, ki omogoča članicam prost pretok gibanja in iskanja zaposlitve na območju Evropske unije. S tem se je drţavam članicam oziroma prebivalcem zagotovila socialna varnost. Določeni so bili tudi pogoji o
20
zagotavljanju zdravstvenih in varnostnih kriterijih na delu (Hoffmann 2021). Evropska unija je ţe v preteklosti vedela, da je potrebno več pozornosti nameniti socialnim dejavnikom glede sodelovanja med drţavami članicami. Tako je 11 drţav članic leta 1989 v Strasbourgu sprejelo Listino Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev. Pri tej listini ni sodelovalo Zdruţeno kraljestvo. Ker pa Zdruţeno Kraljestvo ni hotelo biti del zgoraj omenjene Listine, so to kasneje popravili s podpisom Amsterdamske pogodbe, ki govori o sporazumu o socialni politiki. Sporazum ščiti oziroma dovoljuje prost pretok delovne sile, ščiti oziroma nudi socialno varnost za delavce migrante. Dodali so tudi člen, ki govori o boju proti diskriminaciji na podlagi spola, rase, narodnosti, vere, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Glede na ta člen so sprejeli tudi dve direktivi – prva je direktiva o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost ter druga direktiva o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Kot sem ţe zgoraj omenila, skuša Evropska unija na ta način obvarovati prebivalce oziroma delovno silo pred neenakostmi oziroma izključenosti iz druţbe (Hoffman 2021). Amsterdamska pogodba je drţavam članicam omogočala usmeritev k skupnem sodelovanju glede strategije o zaposlovanju. Leta 2007 pa je bila podpisana Lizbonska pogodba, ki je spodbudila oziroma omogočila drţavam članicam korak naprej glede socialnih moţnosti. Pogodba je omogočila večje moţnosti sodelovanja med članicami. Po Lizbonski pogodbi pa je bila leta 2010 sprejeta strategija po imenu Evropa 2020, ki je obravnavala več področij. Eno izmed najpomembnejših pa je bilo spodbujanje gospodarstva z visoko stopnjo zaposlenosti. Zgoraj omenjena strategija ţeli rešiti veliko ljudi iz krize oziroma iz revščine ter ţeli povečati stopnjo zaposlenosti, kot je ţe omenjeno zgoraj (Hoffmann 2021). Leta 2017 pa je bil tudi ustanovljen evropski steber socialnih pravic. Steber ima zapisanih 20 načel in pravic, ki zagotavljajo boljše ţivljenjske in delovne razmere. Načela in pravice so razdeljeni v tri kategorije: a) enake moţnosti in dostop do trga dela; b) pravični delovni pogoji; c) socialna zaščita in vključenost. Parlament in Svet Evropske unije sta junija 2019 sprejela direktivo o usklajevanju poklicnega in zasebnega ţivljenja staršev in oskrbovalcev. Direktiva je predvsem namenjena zagotavljanju enakosti spolov na trgu dela oziroma v različnih poklicih. V istem letu le nekaj mesecev pozneje pa je Svet Evrope sprejel, da se vsem osebam, ki delajo v pogojih, ki so primerljivi, omogoči dostopnost do socialne zaščite – tako delavcem kot samozaposlenim osebam (Hoffmann 2021).
Parlament Evropskega parlamenta je pri sestavi Lizbonske pogodbe vztrajal, da imajo socialni kriteriji in zaposlovanje zelo pomembno vlogo pri samem načrtovanju oziroma strategiji rasti.
Za članice Evropske unije je Lizbonska pogodba osrednjega pomena. Ţelijo tudi poudariti, da
21
v njihovih očeh ni sprejemljivo, da toliko ljudi ţivi v revščini in to je eden glavnih razlogov za čimprejšnjo rast socialnih kriterijev (Hoffmann 2021).
5.2 PROBLEMI SOCIALNE DRŢAVE – SLOVENIJE
Največji problem v Sloveniji pri odpravi revščine je brezposelnost, ki bi jo lahko odpravili pri zagotavljanju boljših moţnosti zaposlitve (Korpič - Horvat 2017, 41–45). Problemi v Sloveniji glede socialne varnosti so se začeli ţe s prestopom Slovenije iz socializma v kapitalizem. Največ pozornosti je bilo s strani drţave namenjeno potrebi po zagotavljanju socialnovarstvene funkcije, vendar mora biti jasno izraţena razlika med druţbeno blaginjo ter socialno drţavo (Rus 199011, v Dragoš 2016, 150). Skrb glede socialne drţave je predvsem v tem, da se ne bi dogajala na račun »socializacije, socialne blaginje in socialne integracije«.
Moţnost širjenja socialne drţave pa bi lahko zagotavljala le visoka etična in kulturna druţba in ne drţava (Dragoš 2016, 150). Naši ekonomisti menijo, da je v Sloveniji premalo inovativnosti, kar pa je posledica naše egalitarnosti. Kot krivca za to navajajo naše sindikate, ki »se obnašajo kot egoistične pijavke, ki z nezmanjšano dinamiko pijejo kri svojemu gostitelju, dokler ta ne shira do smrti« (Damijan 201312, v Dragoš 2016, 149). Še vedno pa se v Sloveniji ne moremo opredeliti glede naslednjih vprašanj o socialni politiki:
- ali je neenakost v druţbi prevelika, premajhna oziroma primerna (Srakar in Verbič 201513, v Dragoš 2016, 149),
- ali naj bo socialna politika podrejena ekonomski, ker je socialna politika ogromen strošek za drţavo ali naj bo glavni del oziroma glavna sestavina ekonomske politike ali pa naj bo samostojna in enakovredna politika drugim politikam drţave (Dragoš 2013, Šefer 198114, v Dragoš 2016, 149),
- vprašanje varčevanja oziroma smiselnosti le-tega – ali je bolj izvedljivo varčevanje z večanjem obremenitev za spodnje sloje, da bi simulirali višje – bogatejše sloje ali bi bilo bolj smiselno z zaustavitvijo oziroma z zmanjšanjem neenakosti zaustaviti poslabšanje razmer za najbolj prizadete ljudi v drţavi oziroma za niţji sloj (Dragoš 2016, 149).
11 Rus, V., (1990). Socialna drţava in druţbena blaginja. Ljubljana: Domus.
12 Damijan, J.P., (2013). O ekonomiji in ostalem.
13 Srakar, A., in Verbič, M., (2015). Dohodkovna neenakost v Sloveniji in gospodarska kriza: Teorija in praksa, LII (3): 538-553.
14 Dragoš, S., (2013). Erosion of Sovenian social policy. Ljetopis socijalnog rada 20(1): 143-170.
Šefer, B., (1981). Socialna politika v socialistični samoupravni druţbi. Ljubljana : Delavska enotnost.
22
Kljub vsem vprašanjem in moţnostim, kako naj bi socialna drţava – Slovenija – delovala, so njeni socialni kazalniki neugodni in zaskrbljujoči (Dragoš 2016, 148).
Za pridobitev socialnih pravic je potrebno ţiveti oziroma bivati v drţavi. To gre na roko imigrantom, medtem ko je za politične pravice (pravica do volitev) potrebno imeti drţavljanstvo posamezne drţave. Za Slovenijo to pomeni, da imajo Slovenci, ki ţivijo na primer v Švici oziroma po drugih drţavah v tujini, volilno pravico (Ferfila 2017, 152).
Kljub vsem problemom pa se Zveza svobodnih sindikatov Slovenije bori za temeljne vrednote, kot so: solidarnost, pravičnost in človeško dostojanstvo. Borijo se za socialno drţavo, ki bo v ospredje postavila pomoč vsakemu posamezniku, ki to potrebuje, pomoč pred interesom kapitala, kjer je glavna stvar le dobiček. Zavzemajo se predvsem za enake moţnosti za vse – kar je tudi eden od namenov drţave. Ljudje morajo imeti enake moţnosti delovanja/sodelovanja tako v druţbi kot gospodarstvu. To bi zmanjšalo število ljudi na robu preţivetja, omogočilo več solidarnosti in predvsem povzročilo več zadovoljstva med prebivalstvom. Zveza svobodnih sindikatov opisuje, da je v Sloveniji človeško dostojanstvo neposredno povezano z zaposlitvijo, da eno brez drugega ne more delovati. V Sloveniji je, kot ţe omenjeno, veliko preveč brezposelnosti ter tudi zaposlitev za določen čas. To kaţe predvsem na negotove oblike dela, ki za zaposlenega pomenijo slabe razmere oziroma negotovost. Kapital gleda na delavca le kot na strošek, ne kot na človeško bitje. V naši druţbi je tudi čedalje več razlik v dohodku, kar se kaţe tudi v tem, da je veliko ljudi izključenih iz druţbe. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije si bo še naprej prizadevala za delovanje socialne drţave in s tem odpravo problemov, ki poglabljajo krizo pojma socialne drţave v Sloveniji (Zveza svobodnih sindikatov Slovenije).
Problem brezposelnosti pa ni le problem Slovenije, ampak je problem predvsem Zahodne Evrope. V tem delu Evrope se revščina povečuje, namesto da bi izginjala oziroma se zmanjševala. Čeprav imajo drţave razvit sistem socialne blaginje, se stopnja povečuje in s tem je čedalje več mladih brezposelnih. Primer take drţave je Danska. Problem pa so tudi pogodbe za zaposlovanje, ki niso za nedoločen čas, ampak le za določen čas (Taylor-Gobby 199215, v Trbanc 1992, 95).
15 Gobby, T., and D., (1992). Dependency Culture;The Explosion of a Myth: Harvester Wheatsheaf.
23
6 PRIMERJAVA OBEH DRŢAV
Primerjavo med Norveško in Slovenijo bi začela pri konceptu »dobrega počutja pri delu«. Ta koncept govori o zaščiti delavca oziroma delavke pred teţavami z zdravjem, poklicnim tveganjem ter psihosocialnimi teţavami, kot sta mobing in stres. Koncept govori o tem, kako prihaja delavec oziroma delavka na delo zadovoljen/-a in ne s strahom ter o tem, kako zaposleni sodeluje pri soustvarjanju dela v podjetju oziroma v organiziranosti v samem podjetju. Pri tem bodo kar najbolje izkoriščene delavčeve vrline, za katere bo ustrezno nagrajen oziroma plačan. Sama organiziranost dela za zaposlenega v zgoraj omenjenem konceptu mora biti tudi v prid delavčevega privatnega ţivljenja, da ima delavec moţnost ustvariti si druţino. Ţelimo si, da bi se opisani koncept izvajal pri nas. Vendar manjka še nekaj stopničk, da ga bomo dosegli, medtem ko so na Norveškem dosti bliţje temu cilju. So kar nekaj korakov pred nami (Zveza svobodnih sindikatov Slovenije). Skandinavijo oziroma Norveško kot socialno drţavo se financira z nenamenskimi davki, medtem ko Slovenijo financiramo s prispevki, ki so namenjeni za šolstvo in zdravstvo (Ferfila 2017, 159). Sistem na Norveškem je postavljen tako, da odvzemajo bogatejšim in dajejo revnejšim. Slovenija tega načina ne pozna. Slovenija ima glavne cilje postavljene v okviru Strategije Evropa 2020.
Vendar omenjena strategija ni učinkovita, saj ţe Parlament Evrope opozarja k boljšemu vključevanju ciljev glede zaposlovanja in na socialnem področju (Hoffmann 2021).
Obe drţavi sta članici Sveta Evrope (CoE – Council of Europe), Evropskega gospodarskega prostora (EEA – European Economic Area), Mednarodnega denarnega sklada (IMF – International Monetary Fund), Organizacije Severnoatlanske pogodbe (NATO – North Atlantic Treaty Organization), Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD – The Organisation for Economic Coperation and Development), Zdruţenih narodov (UN – United Nations) in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE – Organization for Security and Cooperation in Europe). Slovenija je del Evropske unije (EU – European Union) in del Evroobmočja (EA – Euro Area), medtem ko Norveška ni, vendar pa je Norveška del Evropskega zdruţenja za prosto trgovino (EFTA – European Free Trade Association) (Socialno-demografske razlike med Slovenijo in Norveško).
24 6.1 SOCIALNO-DEMOGRAFSKE RAZLIKE
Razlike, ki jih bom spodaj omenila, temeljijo na statistiki, ki primerja drţave glede veliko dejavnikov. Osredotočila se bom zgolj na socialno-demografske razlike med Norveško in Slovenijo.
Prvi dejavnik se v angleščini imenuje »Global AgeWatch Ranking« (Svetovna lestvica dejavnikov kakovosti ţivljenja v starejših letih). Omenjeni dejavnik razvrsti drţave glede na podatke iz zbirk, ki jih prispevajo Zdruţeni narodi (oddelki za ekonomske in socialne zadeve), svetovne banke, Svetovna zdravstvena organizacija, Mednarodna organizacija dela, Unesco. Merjenje poteka glede kakovosti ţivljenja v starejših letih. Omenjeni indeks je pokazatelj, ali se stanje izboljšuje ali poslabšuje ter kaţe moţnost izboljšanja vpliva politike na staranje prebivalstva. Podatki, zbrani za indeks za določeno drţavo, so zbrani glede na dohodkovni status starejših, njihovo zdravstveno stanje, izobrazbo, zaposlitev in pa okolje (pomen indexa global agewatch ranking). Dejavnik je bil nazadnje merjen leta 2015 in je Norveško uvrščal na odlično 2. mesto, medtem ko je Slovenija na 26. mestu med vsemi drţavami sveta. Ţe tukaj se vidi prva ogromna razlika med njima oziroma luknja, ki jo bo morala Slovenija zapolniti, če bo ţelela priti bliţje standardom Norveške (Socialno- demografske razlike med Slovenijo in Norveško). »Global AgeWatch Ranking« je bil razvit v mednarodnem omreţju »HelpAge International«. Je globalno razvita mreţa več sto podobno mislečih organizacij, ki podpira milijone starejših ljudi, da ţivijo varno, dostojanstveno in zdravo ţivljenje (Svetovna organizacija Helpage).
Dejavnik številka dve je gostota prebivalstva, ki je bila nazadnje šteta leta 2020. Število prebivalstva se je v Sloveniji glede na leto 2019 povečalo za 139 ljudi. Slovenija je s 101 prebivalcem glede na gostoto na kvadratni km na 115. mestu med pribliţno 200 drţavami.
Medtem ko se je na Norveškem povečalo število ljudi za 40.000 prebivalcev ter je na 14.
mestu z 9 prebivalci na kvadratni meter (Socialno-demografske razlike med Slovenijo in Norveško).
Globalna lestvica miru je dejavnik, ki nam prikazuje zavzemanje določene drţave za mir na svetu. Slovenska krivulja je od leta 2010 do leta 2016 naraščala. Najvišje je bila leta 2016, nato pa je krivulja konkretno padla do leta 2018, kjer se je počasi spet začela dvigovati in je nato lansko leto spet padla. V zadnjem letu se počasi dviguje, medtem ko je imela Norveška krivuljo najniţje leta 2012, najvišje pa je bila leta 2020. V letu 2021 sta Norveška in Slovenija
25
zelo blizu glede na prikazano krivuljo miru. (Socialno-demografske razlike med Slovenijo in Norveško).
Na Norveškem je procentualno več ločitev kot v Sloveniji. Norveška ima ta procent pri 1,90
%, medtem ko je v Sloveniji ta procent 1,20 %. Vendar pa je glede na statistiko prejšnjih let mogoče ugotoviti, da se krivulja oziroma % zelo hitro spreminjajo tako v negativno kot pozitivno stran (Socialno-demografske razlike med Slovenijo in Norveško).
Eden izmed pomembnejših dejavnikov zadnjih let je tudi priseljevanje tujcev v obe drţavi.
Zadnje merjenje je bilo leta 2019. Slovenija ima 12,08 % mednarodnih priseljencev, medtem ko ima Norveška 16,17 % priseljencev. Če pogledamo za nazaj, je imela Slovenija leta 1994 okoli 9 % priseljencev – tako da se sama številka ni povečala za veliko. Še vedno se gibljemo okoli 10–12 %. Na Norveškem pa se je % priseljencev iz leta 1994 zelo povečal, saj je imela manj kot 5 % priseljencev. Pri dejavniku priseljevanja se vidi, koliko je Norveška vloţila v izboljšanje pogojev za tujce (Socialno-demografske razlike med Slovenijo in Norveško).
V Sloveniji in na Norveškem se skupno srečujemo z problemom padanja rojstev na tisoč prebivalcev. Krivulja oziroma % so se obrnili negativno leta 2010 in od takrat se % še ni dvignil. Sedaj ima Slovenija 9,30 % rojstev na tisoč prebivalcev, medtem ko ima Norveška 10,20 % rojstev na tisoč prebivalcev. V Sloveniji imamo večjo smrtnost (9,90 %) na tisoč prebivalcev kot rojstev. Pri Norveški pa je % smrtnosti 7,60 (Socialno-demografske razlike med Slovenijo in Norveško).
Tveganje za revščino je v Sloveniji večje kot na Norveškem po raziskavi iz leta 2015. V Sloveniji je moţnost oziroma tveganje, da pristaneš v revščini 14,3 %, medtem ko je na Norveškem ta procent malo niţji: 11,9 % (Socialno-demografske razlike med Slovenijo in Norveško).
Glede na populacijo, ki jo imata Slovenija (2,096,000 ljudi) in Norveška (5,367,580 ljudi) je v Sloveniji številka samomorov (359 – 17,25 %) iz leta 2018 zelo velika. Za primerjavo, Norveška je imela istega leta 681 samomorov (12,78 %) (Socialno-demografske razlike med Slovenijo in Norveško).
Zadnji dejavnik, ki ga bom vključila v primerjavo med drţavama, je pričakovana ţivljenjska doba. Tako v Sloveniji kot tudi na Norveškem je ta visoka. V Sloveniji je tako pričakovana ţivljenjska doba 80,6 let, na Norveškem pa 83,3 leta (Socialno-demografske razlike med Slovenijo in Norveško).
26
6.2 PROJEKT SOCIALNI DIALOG – DOSTOJNO DELO
Med drţavama pa ne obstajajo samo razlike, ampak tudi skupni cilji in projekti. Program za več projektov so 17. Aprila 2018 podpisale Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Slovenija.
Drţave so se zavezale za vključujočo oziroma sodelujočo zeleno Evropo. Projekti oziroma programi, ki se izvajajo, so: program izobraţevanja (krepitev človeških virov), program blaţenja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, sklad za civilno druţbo, sklad za bilateralne odnose, tehnična pomoč ter program socialni dialog – dostojno delo. Zadnji program se zavzema za krepitev sodelovanja med sindikati, delodajalci in javnimi organi.
Program ţeli pokazati pot do dostojnega dela za vse ljudi, izvaja pa ga Innovation Norway, sestavljen je glede stanja v drţavah in predlaga, kako bi stanje izboljšali (Projekti za zeleno in
vključujočo Evropo – 4 drţave podpisnice: Lihtenštajn, Islandija, Norveška, Slovenija).
1) Pod prvo točko ţelijo izboljšati socialni dialog ter sodelovanje glede dialoga dveh oziroma treh strani. V ta dialog pa ţelijo vključiti najboljše preizkušene prakse in usposabljanja.
Omenjeni program lahko vključuje neposredne ukrepe kot tudi posredne ukrepe, kot je na primer ustvarjanje okolju prijaznega socialnega dialoga. Gre se tudi za povečanje sodelovanja med partnerji oziroma članicami podpornicami socialnega dialoga. 2) Druga točka sestavlja okrepljeno izvajanje agende za dostojno delo, ki opredeljuje predvsem pravične in dostojne delovne pogoje. Predvsem ţelijo financirati projekte s ciljem, kot je ţe zgoraj omenjen – dvostranskega in tristranskega dialoga. Vendar pa se še vedno mora izvajati agenda za dostojno delo – predvsem gre za uravnovešen način ţivljenja med poklicnim in privatnim ţivljenjem. Program bo poudarjal teme, kot so dostojno delo. Omenjena tema je sestavljena iz podtem, kot so osebje socialnega partnerja, sluţbe za zdravje in varnost pri delu ter inšpektorji
za delo. Povezani pa bodo tudi javni organi v drţavah podpisnicah.
3) Zadnja točka programa pa je olajšani dostop do zaposlitve, ki ima kot cilj izboljšanje sodelovanja med sodelujočimi tako socialnimi partnerji kot javnimi organi glede moţnosti zaposlitve iskalcem zaposlitve. Program bo v večini namenjen olajševanju poti do zaposlitve predvsem mlajšim in ranljivim skupinam (Projekti za zeleno in vključujočo Evropo – 4 drţave podpisnice: Lihtenštajn, Islandija, Norveška, Slovenija).
6.3 PREDNOSTI IN SLABOSTI MAJHNIH DRŢAV
Obe drţavi tako Norveška kot Slovenija sodita med majhne drţave. Zaradi majhnosti sta tako na določenih področjih v prednosti, na določenih področjih pa na slabšem. Med prednosti
27
definitivno uvrščamo majhnost, ki pripomore k temu, da imata drţavi področja, kot so sociala in politika in druga druţbena področja – kultura, … laţjo moţnost vzpostavitve boljšega načina dela. Sam način dela se bolje izvaja in je s tem tudi stabilnejši. Ker spadata, kot sem ţe omenila, med majhne drţave, ne prevzemata odgovornosti na mednarodnem področju, kar povečini pripada velikim drţavam. Obe drţavi imata zaradi majhnosti večje moţnost za hitro in učinkovito prilagoditev na vseh področjih – tudi na področju socialne blaginje. Ena najpomembnejših prednosti pa je moţnost za dober oziroma boljši izobraţevalni sistem, ki omogoča boljše socialne odnose med drţavljani in zagotavlja večjo vrednost človeškega kapitala (Svetličič 199716, v Stanojević 2001, 33).
Majhnost obeh pa definitivno ni samo prednost, ampak je lahko tudi slabost. Slovenija ima zaradi svoje majhnosti šibek poloţaj v mednarodni skupnosti. Predvsem se to vidi v pomanjkanju moči in vpliva. Norveška ima vseeno večji vpliv v mednarodnih skupnostih, čeprav ni del Evropske unije. Pozna pa se tudi, da ima Norveška dosti več naravnih bogastev kot Slovenija. Norveška je precej bolj samoodvisna kot Slovenija. Slabost je zagotovo tudi majhnost domačega trga ter male moţnost enakovrednega strateškega poloţaja (Svetličič 199717, v Stanojević 2001, 33).
Za prihodnost pa se odpirajo priloţnosti za obe drţavi, saj imata kljub svoji majhnosti odprte moţnosti za nove priloţnosti. Obe drţavi sta demokraciji, ki poskušata krepiti gospodarsko moč, vpliv vojske pa je vse manjši. Obe sta se zmoţni hitro prilagoditi in si s tem si zagotoviti boljši dostop do svetovnih trgov. Z neoviranim vstopom na svetovni trg pa se odpirajo tudi nova delovna mesta, ki so ena ključnih točk socialne blaginje drţave tako Slovenije kot tudi Norveške (Svetličič 199718, v Stanojević 2001, 34).
16 Svetličič, M., (1997). Small Country in a Globalized world: Their Honeymoon or Twilight?. Članek, pripravljen za ECpr Workshop on small States in the Transforming European System.
17 Svetličič, M., (1997). Small Country in a Globalized world: Their Honeymoon or Twilight?. Članek, pripravljen za ECpr Workshop on small States in the Transforming European System.
18 Svetličič, M., (1997). Small Country in a Globalized world: Their Honeymoon or Twilight?. Članek, pripravljen za ECpr Workshop on small States in the Transforming European System.
28
7 INSTITUCIONALNE SPREMEMBE
7.1 Zakaj potrebujemo druţbene institucije, kako so povezane s socialno drţavo oziroma drţavo blaginjo ter kako se spreminjajo?
Ljudje se ravnamo in ţivimo po določenih načelih, pravilih, normah. Da pa pride do teh pravil ali norm, jih mora druţba sprejeti prav tako kot tudi odnose med ljudmi. Vse skupaj pripelje do druţbenih institucij, ki jih lahko definiramo oziroma opišemo kot dolgotrajne večkratne oblike odnosov med nami ljudmi. Ljudje delujemo na podlagi določenih vrednot, ki jih sami postavimo in glede na te vrednote tudi izvajamo svojo ţivljenjsko dejavnost kot posamezniki oziroma kot druţbena bitja. Tako kot ljudje tudi drţava deluje na zgoraj omenjenih vrednotah, pravilih, načelih. Največji poudarek na vrednote pa daje socialna drţava. Druţbene institucije in drţava blaginja se prepletata s tem, ko lahko druţbene institucije vidimo v različnih sferah drţave. Lahko jih vidimo kot kapital, lahko kot pravila (stavka in druţbena pogodba) ali kot posamezne druţbene organizacije kot so: politična stranka in podjetja.
7.2 INSTITUCIONALNE SPREMEMBE IN EKONOMSKI RAZVOJ
Vsi ljudje sveta imamo ţeljo po ţivljenju v druţbi, ki nas sprejema takšne, kot smo, in ki nam omogoča mirno ţivljenje ter učenje vsak dan ţivljenja. Druţbeno-ekonomske procese spreminjamo oziroma jih prilagajamo predvsem zaradi tega, ker jih z novostmi izpopolnjujemo oziroma dopolnjujemo. Spreminjamo jih tudi zato, ker se naše mnenje spreminja, v ţivljenju se vsak dan učimo (Černe 1964, 2). Človek se skozi zgodovino izpopolnjuje, dopolnjuje. Postal je pismen, naučil se je čustvovati in vrednotiti. Razvoj je skozi leta napredoval tako na človeški ravni kot tudi na ravni same drţave (Černe 1964, 2).
Institucionalne spremembe najdemo tako v drţavi, kot je Norveška, kot v drţavi, kot je Slovenija. Te spremembe so povezane z drţavo blaginjo. Institucionalne spremembe si ne moremo predstavljati brez ekonomskega razvoja, prav tako jih ne moremo napovedati vnaprej, pridejo nenapovedano v danem trenutku. Ko se zgodi ekonomski razvoj neke drţave, se zgodijo kot posledica tudi institucionalne spremembe, ki se razlikujejo med seboj. Skozi zgodovino je opisanih več modelov institucionalnih sprememb. Franc Černe je v svojem delu Ekonomski razvoj in institucionalne spremembe zapisal, da »spremembe v proizvodnih silah ali celo samo v proizvajalnih sredstvih (tj. v materialnih proizvajalnih silah) določajo značaj
29
proizvodnih (ekonomskih) odnosov« – to misel najdemo tudi pri Marxu in Engelsu. Druţbena zavest, pravna in politična vrhnja stavba rastejo iz ekonomske strukture druţbe, katero tvorijo vsi proizvodni odnosi. Problem nastane v organizaciji dela. Tehnično organizacijo dela ustvarjajo proizvodna sredstva, ampak niso edina – upoštevati je treba tudi delovno silo in pa seveda njeno znanje. Marx pravi, da organizacija dela ni le tehnični, ampak tudi druţbeni proces. S tega lahko razberemo, da z istimi proizvodnimi sredstvi nastanejo različni organizacijski obrati. Kot primer lahko vzamemo bivšo Jugoslavijo, kjer so imeli veliko število strojev in surovin uvoţenih iz Nemčije, pa vendar je bila organizacija dela precej drugačna kot v Nemčiji. Domneva pravi, da proizvajalna sredstva skupaj z delovno silo ustvarijo materialne in subjektivne proizvajalne sile, ki določajo organizacijo dela oziroma gospodarstva. V tej domnevi proizvajalci nastopajo kot eden izmed proizvodnih faktorjev.
Napisano domnevo lahko razloţimo tudi drugače (Černe 1964, 155):
Tehnika in Organizacija celotne družbene tehnologija Org. gospodarstva zgradbe
Tehnika predstavlja kakovost in obseg proizvodnih sredstev ter način delovanja proizvajalcev s temi faktorji, tehnologija pa način fizičnega in kemičnega spreminjanja stvari. Obe skupaj določata organizacijo gospodarstva. Gospodarstvo pa je tisto, ki določa končno tudi vse druge druţbene institucije in druţbeno zavest ali »tehnika in tehnologija določata tip ekonomski in neekonomski institucij« (Černe 1964, 154–155).
Vendar pa tudi pri zgornjem konceptu najdemo pomanjkljivosti. Kot primer lahko izpostavimo po Francetu Černetu atomsko bombo oziroma proizvodnjo le-te, ki jo določa tehnika, vendar pa le-ta nikogar ne sili, da organizira proces proizvodnje atomske bombe.
Naslednji primer, ki ga avtor opiše, so tehnična sredstva, ki vplivajo na organizacijo vojske in pa način njihovega vojskovanja, ne opredelijo oziroma ne določijo pa ciljev vojskovanja.
(Černe 1964, 155).
Drugo domneva, ki pravi, da širše pojmovanje proizvajalne sile določa organizacijo druţbenega bitja, je tudi nepopolna. Spodaj bom navedla dva razloga, ki jih je opisal France Černe v svojem delu. Prvi razlog bi bil, da so proizvajalne sile preozko opredeljene. Njihova opredelitev bi morala biti bolj kompleksna. Če pri zgornjem pojmu govorimo, da ni dovolj široko opredeljen, je pri pojmu proizvajalec ravno obratno. Ta pojem bi morali razširiti, saj
30
proizvajalec ni samo neposredni proizvajalec pri strojih, ampak je proizvodnja odvisna tudi od same kulture določene drţave, torej od okolja, v katerem proizvajamo. Torej po vsem tem lahko sklepamo, da tehnologija in tehnika vplivata na organizacijo gospodarstva in s tem na celotno druţbo, ki preko tega dobiva posredni značaj. Hkrati pa mora iti skozi proces vrednotenja. Ta proces vrednotenja izvršujejo oziroma ga opravljajo vsi člani druţbene skupnosti. Kot rezultat tega dobimo institucionalno spremembo. Po zgoraj navedem poteku potem ne moremo reči, da tehnologija in tehnika neposredno vplivata na organizacijo gospodarstva oziroma na druţbeno zgradbo, ampak bi lahko rekli, da je zavest tista, ki posredno in neposredno vpliva na druţbo in s tem na institucionalne spremembe, ki pa so temelj za socialno drţavo oziroma drţavo blaginjo (Černe 1964, 156).
gospodarstva ORGANIZACIJA
družbe
Tehnika Zavest (obstoječi vrednotni sistem in institucije)
Tudi zgoraj opisani model ima pomanjkljivosti, predvsem v poenostavljenosti vpliva tehnike na organizacijo (Černe 1964, 156).
7.3 TRG DELOVNE SILE, SOCIALNA POLITIKA IN SOCIALNA BLAGINJA Sodobna druţba je ustvarila sistem, v katerem ljudje sledijo temu sistemu oziroma so prisiljeni skozi institucije, katerih del so. To delovanje druţbe je posredno in ne direktno.
Institucije pripravijo ljudi, da delujejo oziroma se obnašajo v skladu z delovanjem te institucije, ampak ne kot prisilo, temveč kot nekaj, kar jim je v lastnem interesu, npr.
ekonomska politika, obresti na posojila, … »Pri drţavi socialne blaginje gre za posredno reguliranje, ki je vzporedno s krepitvijo in širjenjem drţavnega oziroma javnega aparata, tako po področjih kot po funkcijah svojega delovanja« (Trbanc 1992, 96).
Regulacija trga delovne sile ima dve funkciji. Kot prvo so to alokacijske funkcije trga delovne sile. Na drugi strani so evalvacijske funkcije trga delovne sile (Ţupanov 1983, v Trbanc 1992, 96). Obe funkciji sta enako pomembni, saj ena brez druge ne moreta. Se vseskozi
31
dopolnjujeta, vendar pa je kljub temu pomembna sama razlika med njima. Alokacija delovne sile ni vedno 100 %, vendar pa so se drţavna poseganja v njo izkazala za zelo neučinkovita.
Na tej točki se še ni odkrilo mehanizma, ki bi lahko učinkovito in dobro zamenjal trg delovne sile. Politika zaposlovanja je tista, ki regulira alokacijo delovne sile, zato je del ekonomske kot tudi socialne politike. Druga funkcija trga delovne sile pa je razdeljevanje dohodka.
Drţava direktno ne posega vanjo, ampak le posredno prek davkov ter raznimi socialnimi programi in storitvami. Drţavne mehanizme redistribucije delimo na horizontalne (sredstva se delijo med različnimi demografskimi poklici s podobnim socialnim poloţajem) in vertikalne (sredstva se prenašajo od bolj premoţnih do manj premoţnih oziroma k niţjim slojem). Med drţavnimi mehanizmi velja za najpomembnejšega socialna politika. Socialna politika drţav se kaţe v zagotavljanju osnovnih socialnih, političnih, civilnih pravic za drţavljane. Socialne pravice opredeljujejo zakoni v ustavi drţav, vendar se te pravice razlikujejo od drţave do drţave. Vsem drţavam so skupni socialni programi za brezposelnost, socialno podporo, invalidnost ter starostno pokojnino. Vse ostalo pa sprejema vsaka drţava zase. Višina dohodkov za posamezni program je različna med drţavami. Vsaka drţava ima razvito svojo socialno mreţo transferjev oziroma pomoči. Nekatere imajo višjo, nekatere manjšo. Evropsko poimenovanje socialne politike predstavlja kvaliteto ţivljenja prebivalstva ter predstavlja ščitenje političnih in socialnih pravic prebivalstva. Razlike glede socialne politike med samimi drţavami Evropske unije so velike. Prepričanje drţavljanov pa je, da jim drţava mora zagotavljati socialno blaginjo in to brezplačno (Trbanc 1992, 96–97).
Groţnja za socialno politiko je tudi kapitalistični sistem. Omenjeni sistem destabilizira delovanje trga delovne sile in s tem tudi same populacije oziroma drţave. Negativne posledice se vidijo predvsem v številu brezposelnih, v izkoriščanju delavcev, v zaposlitvah, ki niso za nedoločen čas, nestabilnih cenah, skratka – v gospodarski krizi. Drţava zato preko institucij, politik (avtoriziranih znanstvenih strokovnih) intervenira z ukrepi, ki so temelj socialne drţave. Te institucije iščejo rešitve ter s tem ukrepe za zaščito socialne drţave, posledično posameznikov v drţavi. Drţavne institucije direktno vplivajo na druţbenopolitično delovanje posamezne drţave (Pikalo idr. 2011, 180–183). Kakor vplivajo drţavne institucije na delovanje drţave, vplivajo tudi mediji, ki ustvarjajo splošno javno mnenje o določeni temi oziroma problemu. Tudi glede splošnega mnenja o socialni blaginji je tako, če je na kakršen koli način resnica medijev napačno interpretirana, potem je tudi javnost zavedena. Mediji morajo imeti svobodo izraţanja – to je eden temeljnih načinov sodobnih demokracij, ki se
32
trudijo postaviti socialno blaginjo na višjo raven. V primeru nesvobode medijev ni mogoče razvijati in proučevati druţbe – druţbe socialne blaginje (Dewey 1999, 121).
